ŽIVLJENJE IN SVET Tedenska priloga „Jutra" Štev. 9. V Ljubljani, dne 5. marca 1927. Leto I. Kitajski kuli z rišo. Kitajska na prelomu tisočletij. Prebujenje kitajskega naroda? — Zagonetna duša kitajskega ljudstva. — Shanghai, križišče dveh svetov. — Kitajci in Rusi. Dan za dnem prihajajo iz Kitajske vesti o veliki državljanski vojni. To, kar je bilo 1. 1917. v Rusiji, se dogaja sedaj v drugih oblikah, z drugačnimi sredstvi in smotri v ogromni državi rumene rase. Kitajci, ki jih je okrog 450 milijonov, naseljujejo mogočno državo, ki je za Rusijo in veliko Britanijo največja na svetu. Ozemlje te Evropcem dokaj tuje države se razteza globoko v centralno Azijo, meji na Japonsko in Rusijo, ima dolgo morsko obal, sega klimatično v sibirsko zimo in v azijsko tropsko vročino; tvorijo ga neskončne ravnine', divje puščave, "visoke gore in prepletajo široke reke. Mestoma je tako obljudeno, da tiči teko rekoč človek na človeku, v notranjosti pa je dovolj prostora za novih sto milijonov ljudi. Evropci si težko zamislimo kitajsko življenje. Drug svet je tam, drugi ljudje — vendar pa imajo tudi ti mnogo tega, kar je nam svetega. Sovražijo in ljubijo, verujejo in znajo. Imajo politiko, šole, znanost, literaturo, trgovino, velika mesta, železnice. Prevzeli so od zapadnoga človeštva vse polno tekovin njegove omike, vendar je vse to prožeto z njihovim posebnim značajem; ta značaj pa ostane v marsičem zagoneten celo Evropcu, ki je živel dolgo med Kitajci. Kako naj si zamišljamo Kitajce. O Kitajski in Kitajcih se pišejo cele knjige, ki pa ne izčrpajo vsega, kar se da povedati o tem zagonetnem narodu. Kako naj si zamišljamo Kitajca? Morda bomo imeli najjasnejšo predstavo, če se ustavimo pri nekaterih značilnih točkah. Kitajski zid. Ce hoče Evropec označiti kak kraj ali deželo, ki se brani tujih vplivov, rad omeni kitajski zid. V resnici je bil kitajski zid (dolg 2450 km), ki je največja stavba na svetu in je bil zgrajen v 3. stoletju po Kr., za kitajsko ljudstvo ogromnega pomena, ker ga je varoval pred mongolskimi upadi. Kitajski zid je bil najvarnejši čuvaj kitajske narodne samobitnosti, če ne bi bilo tega zidu, bi tisti azijski narodi, ki so prvo tisočletje po Kr. pustošili po Evropi, vdrli na Kitajsko. Kitajski zid je tedaj značilna naprava. Kaže nam, da se Kitajec že tisočletja zaveda samega sebe, svoje samobitnosti, svoje rase in da se ne da obvladati od tujih narodov kakor na pr. Indijci. Že pred 2000 leti so imeli Kitajci močno narodno kulturo. Imeli so zavest, da je ta kultura njihova, da je Kitajska svet zase, kamor ne sme prodreti tuj vpliv in tuja oblast. V resnici so bili Kitajci že tedaj izmed vseh narodov srednje Azije najinteligentnejši -in najbolj omikani. Bili pa so hkrati najbolj samosvoji in odporni, čeprav si tega odpora ne smemo razlagati na evropski način. Kitajski zid je držal: politično tudi nasproti Evropi tam, 'kjer pravega zidu-ni bilo: z morske strani. Evropske velesile so si šiloma in pod raznimi pretvezami osvojile najvažnejše točke kitajske obale. Tako so — šele sredi prejšnjega stoletja — prisilile Kitajce, da so podrli namišljeni »kitajski zid« proti Evropi in dovolili Evropcem vstop v kitajska mesta. Ali dalje od primorja in nekaterih večjih rek si Evropci niso upali kot osvojevalci. Brez »kitajskega zida« ne razumemo sedanjih dogodkov. Kitajec brani svojo zemljo in samobitnost prastare kulture. Njemu tujcev ni treba in jih srečuje z mržnjo. Kitajska pagoda. Popotniki, ki so prepotovali Kitajsko križem kražem, vedo mnogo povedati o pagodah, cerkvah, ki so zgrajene v značilnem domačem slogu in razsejane povsod, kjer bivajo Kitajci. Te pagode dihajo neko starinsko življensko pojmovanje; če vstopiš vanje — pravi neki popotnik — se ti zazdi, da si stopil stoletja nazaj. Tudi pri nas spominjajo cerkve preteklosti; med tem ko govore naše o stoletjih, govore kitajske o tisočletjih. Kitajec pojmuje čas drugače nego mi. V kitajskih pagodah in na pokopališčih najdeš ostanke tisočletij. Zdi se ti, da se je čas ustavil. Vse kitajsko življenje je prožeto s tako počasnostjo, s čutom, da se nikamor ne mudi. S tega vidika je tudi pogled na življenje drugačen nego naš. Kitajci ne poznajo posameznika. Obstoje samo rodbine, rodovi. Kitajcu ni mar, ali danes živi ali ne; veliko pa mu je do tega, da živi njegov rod. Če hočemo razumeti kitajsko življenje, se moramo vživeti v ondotne verske nazore. Službena in najbolj razširjena vera je budizem. Vendar pa je to indijsko verstvo med Kitajci povsem drugačno nego v svoji domovini. Vsi kitajski verski nazori izvirajo 'iz pra-vere, ki je označujeta kult prednikov in čaščenje prirodnih pojavov. Tudi dandanes se Kitajec trdno oklepa čaščenja svojih prednikov in časti v bogovih Ie poosebljene prirodne sile. Kitajci ne poznajo božanstva v .evropskem smislu. To je narod brezbožcev, če ga zremo z vidika našega pojmovanja. Veruje pa v duhove in v nekako gmotno nadaljevanje življenja po smrti. Vsi ti nazori imajo — kakor bi mi rekli— materialistično jedro. Kitajci so dali več mislecev in moralnih učenikov, izmed katerih slovita posebno Konfucij in Lao-tse, ki sta tipično kitajska modrijana in sta imela '.na svoj narod ogromen • vpliv. Njuni nauki imajo marsikaj skupnega; zlasti uče Kitajca prezirati čas. Ti nazori prevevajo tudi vernike drugih verstev, v kolikor so se razširila med Kitajci. Drugi ključ k razumevanju Kitajcev: verski materijalizem, praktična moral-ka, preziranje časa, zaničevanje osebnosti in kult prednikov. Kuli. Socialno so tudi Kitajci razdeljeni v bogate in revne plasti; posebno v zadnjih desetletjih so se razlike — v nemali meri pod vplivom Evropcev — močno povečale. Ogromna večina Kitajcev je kmetskega stanu. Živijo z zemljo in'.se ne brigajo za ves ostali svet. Najznačilnejši kitajski družabni sloj so kuliji. Mestni proletarijat. Brezlični ljudje, ki so zadovoljni z najskromnej-šimi življenskimi pogoji, a so vendarle zagonetni v svoji pasji ponižnosti, ki jo zmerom spremlja čuden smehljaj. Kaj ta človek misli, kaj čuti? —- se vprašuje Evropec. V kuliju je poosebljeno kitajsko ljudstvo — vztrajno, molčeče, zagonetno. Nasmehljano tudi tedaj, ko trpi. Zlasti še tedaj. Ali to ni usmev Evropca: to je čisto kitajska 'posebnost. Pri nas vozi konj (ali avto). Na Kitajskem je konj dražji od človeka. Pomislite, koliko konj požre! Radi tega se goje konji' na Kitajskem le za luksuz. Vozi ali nosi te kuli, ki je brzonog in isker ko konj. Tovore prenaša kuli. Tovorni voz vlečejo kuliji. Dela kuli od zore do mraka. Ne pozna delovnega časa. Zasluži dnevno okrog 4—5 dinarjev v našem denarju, mesečno kakih 150 dinarjev ali še manj, srečni nekoliko več. To je toliko, da si lahko kupi vsak dan dve ali tri peščice riža in malo zelenjave; če pa je imel dober zaslužek, si lahko privošči kos ribe. Vendar pa lahko le v izjemnih primerih plača presno ribo. Stare, smrdljive ribe so mnogim kulijem slaščica. Tri peščice ri'ža — to je vse, kar sne kuli na dan. .Vzlic temu živi. In če umrje, kdo se za to zmeni? Drugi stopijo na njegovo mesto — takisto brezlični in brezimeni. V tej strahoviti vztrajnosti in skromnosti obstoji ogromna nevarnost za ostali svet. Kdo drug se more prehraniti s tremi peščicami riža na dan in opravljati najtežja dela, nato pa prenočevati na cestnem tlaku ali kjerkoli — biti brez doma, brez strehe, brez vere, brez vsega človeškega in gledati mirno druge pri polni mizi in v razkošju?! Omikan Kitajec. Vzlic velikim razlikam med nami zapadnjaki in Kitajci ne bi bilo prav, če bi si zamišljali Kitajce povsem tuje. Dejstvo je. da kore-ninijo Kitajci bolj nego katerikoli drugi narod v lastni kulturi in v nazorih, ki izvirajo iz nje, vzlic temu pa so — kakor smo že omenili — prevzeli zelo veliko od Evropcev in Američanov. Imajo celo republiko namestu monarhije; dobro urejeno vojsko, moderno preosno- vano upravo, finančno gospodarstvo, pošte, železnice, brzojav, industrijo, elektriko, radio, vseučilišča, znanstvene laboratorije itd. Njihova vodilna inteligenca se je šolala v Evropi. Velika razlika med omikanim Kitajcem in Evropcem pa je v tem: Evropcu je omika višek in smoter, Kitajcu pa'zgolj sredstvo; kaj je njegov smoter, tega ne ve nihče, zakaj vsak Kitajec veruje, da je Kitajska večna in nobenemu se nikamor ne mudi. Evropci so -prinesli (železnice v 'deželo. — Dobro, pa jih gradimo tudi mi! — so rekli Kitajci in so sami zgradili obsežno mrežo, ki služi kitajskemu prometu. KIANG - Toj-uO.ovfu Vseučilišča, elektrarne in razne industrije vnemajo tudi Kitajca, vendar pa vidi omikan Kitajec v njih le neko drugovrstno vrednoto, ki ima postranski pomen. Kitajec nosi v svoji krvi neke ideje o večnosti, o vsečloveštvu; prastare sanje, skrivnosti, ki se še niso razodele; ta notranji, nevidni svet mu je več nego vsa evropska tehnika. Sedanjih pojavov pa ne bi razumeli, če ne bi pravilno ocenili vpliva omikanih Kitajcev na ljudstvo. Dejstvo je, da se prebuja kitajski nacionalizem od leta do leta bolj po istih zakonih, kakor se je prebujal v 19. stoletju v Evropi, ima pa drugo obliko in druge smo- tre. Kitajci so bili vedno samosvoji, ali ta zavest je bila pasivna. Pod vplivom omikancev postaja aktivna, delotvorna. Angleži in drugi evropski narodi so dejansko izžemali Kitajce in ogražali njihovo samobitnost. Sedanja revolucija znači ogromno prebujenje samorodnih kitajskih sil, nov idealen kitajski zid nasproti Evropi. Belec je izgubil prvoten ugled; Kitajci so se naučili pri njem, česar jim je treba in ga zdaj izganjajo kot nadležneža. Izganjajo ga z zagonetnim usmevom, z nehvaležnostjo, krutostjo nemara — toda kaj so ti pojmi v kitajski glavi? Kdo more zaslutiti bodoči razvoj kitajske miselnosti? Dogaja se preobrat: Na Kitajskem začenja tudi čas nekaj veljati in v revo-lucijskih pokretih se vedno bolj uveljavlja posameznik, krešejo se osebnosti. Vendar pa preobrat v oblikah., še ne pomeni duševnega preobrata. Temelji kitajske kulture ostanejo. Shanghai, križišče svetov. Zadnje tedne so se prenesli kitajski revolucijski boji v okolico Shang-haja. To mesto ne leži ob morju, marveč kakih 20 km od morske obale ob Hwank-sou, pritoku znamenite kitajske reke Jangtse-kiang. Osvojili so ga Angleži pred 80 leti za časa tako zvane »opijeve vojne«. Pred 50 leti se je zgradila iz Wusunga v Shanghai prva kitajska železnica. Južni del .ie celota zase in ima povsem kitajski značaj, medtem ko je severni del mesta pretežno za-padnjaški, z visokimi palačami in širokimi ulicami. A tudi ta del ie razcepljen v več samostojnih četrti: angleško, ameriško, francosko in rusko četrt. Vsaka ima značilno obeležje; vsem pa je skupno: cerkveni stolpi in tovarniški dimniki. Prvi vtis, ki ga dobiš, ko prispeš v Shainghai — pripoveduje neki popotnik — je silna pestrost; iztočni in zapad-njaški živelj se mešata med sabo kakor iazne barve v velikem kotlu. Na ulicah stražijo indijski vojaki v službi Nj. Veličanstva kralja Velike Britanije. Avtomobilski promet je vrlo živahen, !;er so belokožci, ki jih je okrog 40.000. z izjemo ruskih beguncev sami bogati ljudje. Vmes med avtomobili in tramvajskimi vozovi švigajo številni kuliji. Glavna ulica se imenuje Nankig Rcad- Ce greš po tej ulici, se ti zdi kakor da si v pravljičnem svetu, zlasti zvečer, ko je vse bajno razsvetljeno z električnimi žarnicami in ko se pestro vrvenje zapadnjaške civilizacije še bolj meša s kitajskimi življi. Če zaviješ v stranske ulice, se ti razgali pred očmi razkošje kitajskih zabavišč, ki so ne-številna in živo tekmujejo ir.ed sabo, kako bi prekosila druga drugo v razkošju. Sem zahajajo mimo tuico/ domači bogataši, ki srkajo v elegantnih lokalih riževo vino (po mnenju Evropcev bolje od šampanjca); tu se dobe vrlo okusna lastavičja gnezda, izredno belo in nadvse okusno meso kitajskih gosi in najrazličnejše druge slaščice, te zgolj za kitajski želodec, one za vse okuse... Tod1 krolžiijo številne gejše, kitajske služabnice ljubezni, ki se dozdevajo nenavajenemu tujcu kakor pravljične prrncezinie. Mimo in skozi te zaklade kitajskega in tujega bogastva pa hodijo tihi, brez-lični, drug drugemu podobni domačini, ki jim je ves ta sijaj tuj in ki nosijo v sebi povsem drug svet. Nenadoma jih priteče od nekod — kdo ve. na čigav poziv — stotine, tisoče in kak postranski trg se na mah pretvori v zboroval-mco. Na vzvišen prostor se povzpne mlad Kitajec z dolgo kito in evropskimi očali na nosu. Študent je, morda kak profesor, kdo ve. Kitajski voditelj. Govori in gestikulira; ljudem se včasi zasvetijo oči, — zagoneten sij kdo ve kakih možnosti vzplamti v njih in uigasne. Nato se razidejo mirno, brez hrupa. Z zahrbtnim posmehom gredo mimo orientalskih janičarjev — indijskih vojakov, ki Varujejo evropske in ameriške tovarne, v katerih ima kitajsko delo manjšo ceno od živinskega. Zakaj Ki-taijec gre delat deset, dvanajst ur, če dobi namesto treh štiri peščice riža na dan ... Kitajci in Rusi. Največji reveži — piše neki ruski list, kar jih je na Kitajskem, so dandanes ruiski begunci, ki jih je na tisoče in tisoče v vseh velikih mestih. Ti zastopniki belokožcev so se izenačili s kitajskimi kuliji in berača; prevzamejo sleherno delo, ki se jim mildi in gredo skozi vsako ponižanje, ki jim lahko podaljša bedno životarenje ... Ali življenje gre preko razmetanih drobcev nekdanjega ruskega carstva. Danes se ureja odnos med Kitajci in Rusi na ipopolnOma novih dejstvih. Vsak izobražen Kitajec ve, da Rusov ne vo-d?jo več na Kitajsko imperijalističke težnje 'v konični službi veMikolbritanskega imperija. Ruska revolucija je silno dvignila rusko ime v vsdh vzhodnih deželah. Zaman (je vse: danes se ostro ločijo interesi velesil na Tihem oceanu in interesi domačega prebivalstva; za- Dr. M. R=č.: [Šef o kitajski kulturi. Sedaj, ko se je kitajski zmaj po dolgih stoletjih zopet zbudil iz spanja in se na Daljnem vzhodu odigravajo dogodki Američani res bd bilo čudno, če ne bi praktični Kitajci razumeli tega, kar jim razlaga njihova inteligenca. V zadnjem desetletju se je izšolalo v Rusiji več sto najbolj bistroumnih kitajskih inteligentov in njih vpliv je v kitajski revoluciji že več kot viden. Rusi sodelujejo aktivno pri prebujenju kitajskega ljudstva; v Shanghaju in na vsej obali kitajskega morja se tolčeta med sabo Rusija in Velika Britanija. Dolga desetletja se že piše o rumeni nevarnosti. Ljudje, ki so vajeni najpri-mitivnejšega živlljenlja, utrjeni v naj-huljiši bedi in ki nimajo velikih zahtev po civilizačnih tekoviinah, utegnejo omajati pod vodstvom svoje inteligence ves sestav evropskega koilonizacijskega gospodarstva in udariti BVrolpo v živo. Danes se mnogo govori o bodoči »borbi ras«, o btoiju belokožcev z azijskimi in afriškimi iplemeni, ki se prebujajo na vsem ogromnem ozemlju od Sredozemskega morja do koncev Tihega oceana. Ta boj, ki je stoprav na začetni stopnji, ho dal bržčas obeležje celemu 20. stoletju. Kitajskem. svetovnozgodovinske važnosti, ne bo odveč, če izve bralec našega lista nekoliko več o kulturi tega velikega vzhodnega naroda. Kitajska kultura je ena najstarejših in najsamostojnejših, pa tudi najzanimivejših, ker je v marsičem popolnoma različna od naše evropske kulture, zato pa je za nas tudi težko razumljiva. Značilna poteza kitajske, zlasti severnokitaj-ske duševnosti, je izrečna usmerjenost na praktično in etično-socialno stran brez višjega poleta in bujnejše domišljije. Starokitajska vera je bila taka kot pri vseh primitivnih narodih: ani-mizem, to je oduhovljenje narave, ma-nizem, to je češčenje umrlih prednikov; žrtve in magija (čarodejstvo) so poglavitne sestavine te vere. Toda iz teh zarodkov se niso razvile jasno očrtane osebnosti bogov; kitajski »bogovi« so ostali do današnjega dne bolj duhovi in strahovi, ki sicer učinkujejo, a ne delujejo. Tudi slika posmrtnega življenja, ki vanj sicer tudi Kitajec veruje, ki pa ga ni nikoli posebno zanimalo, ni izpeljana podrobneje in nazorneje, ampak je ostala skrajno nejasna. Bogovi in umrli predniki imajo zgolj nalogo, skrbeti za blagor živih. Bajeslovni junaki so kmalu Oii , postali cesarji in ministri, tako tudi Yii, kitajski Herakles, ki mu Kitajci pripisujejo celo vrsto iznajdb in velikih del, kakor na pr. regulacijo rek in ureditev države. Podlaga kitajskega socijalnega življenja je bila vedno rodbina in po njenem vzorcu je urejena tudi država. Vse kitajsko gospodarsko življenje sloni na poljedelstvu, vendar pa so tudi kitajska obrt, rudarstvo, trgovina, slikarstvo in stavbarstvo visoko razvite. Kitajska trgovina je vedno cvetela in posegala trikrat, in sicer po smrti Aleksandra Velikega, za arabske ter za Džinigis-kanove velevlasti v evropsko gospodarsko življenje, da o sedanjosti niti ne govorimo. Z nekaterimi iznajdbami je kitajstvo odločilno vplivalo tudi na evropski napredek, tako s svilo, porcelanom, strelnim prahom, papirjem iz ounlj in knjigotiskoim. Z dograditvijo velikega kitajskega zidu so Kitajci odvrnili Hune od vzhodne smeri proti zapadu in tako ob prehodu iz starega v srednji vek posredno povzročili preseljevanje n a r o d o v. Tudi v znanosti so dosegli razmeroma lepe uspehe, tako v zvezdoznanstvu, časo-slovju in medicini, vendar radi svoje izrazite praktičnosti niso mogli priti do prave znanstvenosti. Proti tujim vplivom, katerim so bili Kitajci večkrat izpostavljeni (Indijci, Mongoli in Evropci), so Od nekdaj zelo odiporni. Praktične strani, tujih pridobitev si sicer hitro prisvojijo, v svojem bistvu, .ustaljenem v večtisoč-letni zgodovini in kulturi, pa so Kitajci nespremenljivi. Zato tudi različni misijoni, n. pr. jezuitski, pri njih le slabo uspevajo in nimajo trajnosti, saj Kitajcev ne zanimata mistika in spekulacija. Največje uspehe so Kitajci dosegli, n a socialnem polju in tu se celo Evropa lahko uči od njih. Zasebna do- brodelnost je na Kitajskem bolj razvita kakor kjerkoli drugje. Kitajci so imeli najdenišnice, dečje dome, hiralnice, azile, lekarne za uboge, prostovoljna rešilna in gasilna društva, hranilnice in društva za zaščito živali že davno prej, kakor se je v Evropi komu sanjalo o teh stvareh in vobče o kakem socialnem skrbstvu. Pri izraziti praktični usmerjenosti kitajskega duha se ni mogla razviti prava znanost niti prava filozofija, saj se Kitajci niso mogli povzpeti na visoko stališče grškega znanstvenega raziska-vanja in filozofičnega razglabljanja radi tega samega ali theorias heneka, kakor pravi Herodot, vendar tudi pri Kitajcih nahajamo neke vrste filozofijo, o kateri pa bomo ob drugi priliki natančneje govorili. Tukaj naj omenimo samo to, da je najvplivnejši kitajski modrijan K u n g - c e (mojster Kung) ali Konfucij (rojen 1. 551. pr. Kr.\ ki se je omejil — kitajskemu značaju primerno — na etično polje. Od 12. stoletja po Kr. pa vse do najnovejšega časa je /vladal v kitajskem kulturnem življenju velik zastoj. Mimo zemljepisne osamljenosti kitajske kulture in pomanjkanja enakovrednih tekmecev v bližini je iskati glavni vzrok za' ta neverjetno dolgi kulturni zastoj v značaju Kitajca samega. Kitajec je sicer najvnetejši zbiratelj poedinega znanja, a to množico posameznosti urejuje po popolnoma nenaravnih in izumetničenih kategorijah. Kljub temu pa je kitajska kultura po svoji vrsti občudovanja vredna in ni izključeno, po pojavih najnovejšega časa 'sodeč, da se bo kitajski narod prebudil iz tisočletnega spanja k novemu poletu. Eno pa je gotovo: vi-sokoletečim mističnim in metafizičnim fantazijam se ne bo nikoli vdajal ,kakor se jim tudi dosedaj nikoli ni. Kitajec je bil in ostane mož tostranskega življenja. VI. Kapus: Pred pomladjo. Pregovor: «Sv. Valentin ima ključ do vseh korenin» se letos ni uresničil, ker mu je ključ zamrznil in ni mogel odpreti solnčnih reber, da bi zatrobile zlate trobentice in zabingljali drobni, beli zvončki. Še celo teloh, ki se je okrog Božiča lahkomiselno norčeval iz starke zime, je trenutno osupnil in malo počakal. Močnejši je bil njegov ko* ledarski naslednik sv. Matija, ki je kar v enem dopoldnevu, dan pred svojim praznikom, premagal zimskega zmaja in razbil led. Po dnevih najhujšega mraza, kar smo ga občutili v pretečeni zimi, se je nekoliko pooblačilo. Temperatura je poskočila od — 12° na + 6° R. Tako je bila zima premagana. Ali predno so občutili bližajočo se pomlad ljudje, je izvedela zanjo ostala priroda, posebno ptice selivke. Med najhujšim mrazom, nekaj dni pred prelomom, je bilo sli* sati v pozni noči žvižganje, kričanje in gaganje iz juga proti severu se vrača* jočih ptic. Drugega dne pa so nad po* I jem, počivajočim in dremajočim pod snežno odejo, že krožili divji golob je, ki so se povrnili kot prvi oznanjevalci pomladi. Topel veter, ki je zapihal v daljnih krajih na obali Sredozemskega morja, je dahnil pticam hrepenenje po domo* vini, po krajih, kjer so se izlegle. Dvig* nile so se ogromne jate in pleletele širno morje. Kdo jih je vodil in kdo jim je kazal pot? Počivale so na raz* nih otokih, potem zopet na evropski obali, dokler niso prijadrale čez viso* ka gorovja k nam. Nekaj jih je ostalo pri nas, večina pa je šla naprej. To so prvi poleti, ki tudi v naših srcih vzbujajo upanje na skorajšnje vstajenje pomladi. V prvih poletih so navadno zbrane vodne ptice, ki gnezdijo v se* verni Evropi v velikih močvirjih: divji golob je in škorci. Omenjene vrste se bodo selile do konca marca. Za njimi pridejo manjše selivke, kakor lastav* ke, penice, črnevke itd. Med zadnjimi pa so kukavice, kobilarji in rjavi sra* koperji. Ti nas obiščejo šele takrat, ko je že zelena miza pogrnjena in pokrita s potrebno hrano. Vsak selilni polet pa spremljajo tudi ptice roparice, razni sokoli, luni, milani. koconoge, kanje itd., ki poleg onih, ki so onemogli na dolgi naporni poti, napadajo in uničujejo tudi ostale popotnike. Ptice, ki so prezimile pri nas, kažejo prav tako pomladansko razpoloženje. Ptice, ki so se zbirale čez zimo v več* jih jatah, radi večje odpornosti, so jele opuščati krmišča, kjer so jim dobri ljudje pokladali hrano. Kakor hitro so začutile, da se lahko preživljajo same, niso hotele biti več nadležne svojim dobrotnikom. Izvzeti so samo nikdar siti in stalni tatici vrabci, ki sploh naj* raje žive od tatvine in miloščine ter .jim je malo mar za pošteno preživ* Ijanje. Pri jatah se je jela rahljati družabna vez in na njeno mesto prihaja vez lju* bežni. Topel veter je vzbudil tudi v drobnih srčecih naših prezimovalk lju* bezenski čut. Čez zimo pohlevni samci, ki so skrbeli le za skupno blaginjo jate, so postali medsebojno prepirljivi: vsak hoče biti modrejši, lepši in jačji. Šopi* rijo se in hočejo biti všeč nežnim devojčicam, ki jih pri prvi priložnosti odvajajo od družb. Dvorijo jim, izka* zu.je.jo prijaznosti, dokler jih ne zape* Ijejo. Ker pa je navadno več samcev kakor samičic, se pričnejo boji, ki se včasi končajo krvavo, ali celo s smrtjo. Ti* sti, ki ima že svojo ljubico, ji nepre* stano dvori in prepeva, boji se, da mu ne postane nezvesta, da mu je ne od* pelje drugi. Zato že prepeva ščinkavec, tupatam senica in ne bo dolgo, pa bo* mo slišali mehak spev kosa zlatoklju* na. Vse predpomladansko petje je po* svečeno lepoti in gonilni sili stvarstva, ljubezni. Dvorjenje bo trajalo nekako do sv. Gregorja, patrona luči in dneva. O sv. Gregoriju pravijo, da se ptiči že* nijo; takrat so prve ptičje poroke. Ta* koj nato pričnejo graditi gnezdeča in misliti na bodoči naraščaj. Veselje družic je pri kraju, zakaj materinska skrb jih docela priklene na gnezdo. Prihajajoča pomlad pa razveseli tudi človeka. Staro in mlado hiti v prosto naravo. Ljudje se vesele naraščajočega dneva in baš radi tega je v nekaterih krajih na Gorenjskem ostala še prav stara navada, da vržejo o sv. Grego* riju luč v vodo. Pravijo, da radi tega, ker rokodelci ne potrebujejo več luči pri večernem delu in zaključijo še pri solnčni luči. Omenjeni običaj, ki se je obdržal v Kamni gorici, Kropi, Tržiču in Železnikih, se opravlja na prav pri* jeten način; prepuščen je mladini. Otroci si zgrade iz papirja ladjice, čolničke, hiše, največ pa je v obroču postavljenih šmarnih križev. Vse te naprave razsvetle s svečkami in jih spuščajo v mraku po potočkih, ki te* čejo skozi omenjene industrijske kra* je. Vse, staro in mlado, prihiti in na* gradi z veselimi vzkliki tistega, ki je naredil najlepši predmet ali je bil naj* bolj izviren. Prav ljubko je gledati, kako plove in odseva v vodi nebroj lučic, dokler jih ne pograbijo jačji va* lovi in uničijo. Ta lepa navada pa je imela prvotno gotovo še kak drug pomen in so si jo šele v kesnejših dobah prisvojili obrt* niki. Bodite strogi nasproti samentii sebi in prizanesljivi napram drugim, pa n - boste imeli sovražnikov. Kitajski pregovor. Desetletnica ruske revolucije. Bliža se pomenljiv jubilej: 12. marca potteče deseto leto, kar je izbruhnila ruska revolucija. Ž njo je omahnila in se podrla na tla že dolgo razmajana monarhija ene največjih držav na svetu, ki je slonela kljub reformam na osnovi carskega samodržavja, cezaropapizma (združitve posvetne in cerkvene oblasti), fevdalizma (plemiških predpravic in veleposestev) in se je vzdrževala z močno birokracijo in veliko vojsko. To, v kar so dolga desetletja vrtali razni revolucijonarji, je postalo samo po sebi — v nemali meri pa zbog nesposobnosti vladajočega režima, strahovite korupcije in vojne zmede — tako preluknjano in trhlo, da je bilo treba le nekoliko krepkih zamahov in je padlo ob tla. Revolucija se je razdivjala kakor orkan po ogromni ruski državi od nemških meja do Kitajske. Pred očmi vsega sveta je razmetala film — živ, v svoji hladni resničnosti strahoten film, — ki nadkriljuje zbog svoje razsežnosti in zapletenosti vse slične pojave v človeški zgodovini. Ruska revolucija s svojimi posledicami: meščansko vojno, boljševizmom, lakoto, svetovno blokado itd. daleč prekaša veliko francosko revolucijo na koncu 18. stoletja. Noben narod ni v naših dneh toliko doživel in preživel, čeprav je bila svetovna vojna polna viharnih izprememb, grozot in ljudskega gorja. Obudimo si na kratko zgolj najznačilnejše dogodke pred desetimi leti. Rasputinova senca. V revolucijo dozorevajoča carska Rusija je imela osebnost, ki se nam zdi kakor nekak mističen krokar, ki je zavohal truplo in je sedel tja, kjer se mu je obetala dobra gostija. Sibirski kmet Rasputin, svetohlinec, ki bi mu našel para zgolj v temnem srednjem veku, je s svojim >»svetništvom« preslepil rusko carsko dvojico in postal njun svetovalec. Carica je bila vrlo praznoverna in nagnjena k misticizmu; venomer je čakala nekih čudežev, hkrati pa se je dala izrabljati za smotre, ki so nujno iz-padkopavali tla pod monarhijo. Čar ie bil premehak, slabič, ki mu je morala celo carica vlivati pogum. V času, ko je šlo carstvu za biti ali ne biti, ko je na mejah divjala vojna, ki je pobrala iz ruskih mest in vasi več milijonov mož, od katerih sta bila dva milijona v ujetništvu, — v tem času je carica pobožno poslušala »državniške« nasvete perverznega »starca« Rasputina in šepetala carju, katere politike naj postavi na državno krmilo. Rasputina, ki je nosil m en lik o kuto in zavijal oči proti nebu, trenutek pozneje pa se je lovil okoli dvornih dam, so obdajali nemški agent- Rasputin, zli duh carskega dvora. je in mu šepetali želje sovražnega generalnega štaba. Tako so se menjavali na vladnem krmilu sami nesposobni ljudje, ki so spadali v Rasputinovo kliko: Boris Stiirmer in knez Galijicin sta bila poslednja ministrska predsednika carske Rusije, oba pa sta zvesto poslušala Rasputina in njegove ljudi. Nastali so dnevi strahovite reakcije; velika državna vprašanja pa so se reševala v javnih hišah, kamor je vneto zahajal »sveti starec« Rasputin. Ali carski dvor je bil slep in gluh za vse, kar se je godilo, dokler ni bil Rasputin nenadoma umorjen. Umoril ga je veliki knez Dimitrij Pavlovič v palači kneza Jusupova.. Skrajni desničarji so se uprli ostudni ti- raniji lega izprijenega svetovalca in ljubljenca ruske carice. Na carskem dvoru je zavladala globoka žalost. Car Nikolaj II. je bil sicer nekoliko manj omamljen, vendar pa preslab, da bi se upiral caričinim željam. Rasputinova mračna, zloslutna senca je stala tudi po smrti nad carsko Rusijo kakor privid, ki je ■ oznanjal strahoten pogin... Začetek anarhije. Pred 12. marcem 1.' 1917. je bil položaj skrajno nejasen. Nihče ni vedel, kaj utegne prinesti prihodnji dan. Duma (ruski državni zbor) bi se imela sesta- Suhomlinov, carski minister, znan ko-rupcijonist. ti 12. marca. Slišalo se je o kričečih pritožbah glede nezaslišane korupcije in popolnega nereda v upravi. Car pa je dal dumo, v kateri so imeli večino kon-zervativci, torej sami pristaši carskega režima in nadaljevanja voljne, čez noć odgoditi. Stanje, ki je bilo že od februarja sem napeto, je dozorela do revolucije. Med vojaštvom je vrelo; delavstvo se je zbralo okrog sovjetov. Revolucija se je približala s pošastno sito; vsi drugi so jo slišali, samo odločilni krogi ne. Položaj označuje z vso kruto resničnostjo brzojavka, ki jo je poslal carju v Mohiljevo (sedež glavnega vojnega šta- ba) predsednik dume Rodzianko (umrl leta 1924 v Jugoslaviji): »Stanje je resno. V presiolici je anarhija. Vlada je obnemogla. Dovoz živil in kurjave je docela zmešan. Splošno nezadovoljstvo narašča. Na ulicah se strelja. Vojaške čete se obstreljujejo med sabo. Treba je nujno poveriti osebi, ki ima zaupanje dežele, sestavo nove vlade. Ne sme se obotavljati. Vsako obotavljanje pomeni smrt. Boga prosim, da ne bi v tem trenutku padla odgovornost na nositelja hrone ■ Nikolaj Nikolajevič, zadnji generalissi-mus carske vojske. Druga brzojavka je bila še krajša in resnejša: »Položaj postaja vedno slabši. Treba je storiti takojšnje ukrepe, ker bo jutri že vse prepozno'. Nastopil je poslednji trenutek, ko se rešuje usoda domovine in dinastije.« Dne 12. marca je dal petrograjski sovjet, v katerem so bili tudi zastopniki voljaštva, z javnim proglasom znamenje za upor. Vlada je prenehala -delovati, Že dva dni preje se je ustavilo delo v vseh petrograjskih tovarnah in neza-do-voljneži so jeli pleniti trgovine z živili. Tisto.noč pa so prešli zadnji oddelki vladi Zvestega voljaštva v tabor vsta-šev. Petrograd je bil v oblasti revolucionarjev. Car je odstopil. Car je bil za vse to slep. Poveril je generalu Ivanovu nalogo, da zaduši pe-trograjsko pobuno in upelje diktaturo. Sam se je napotil v Carsko Selo. Ali revoludja je bila že prešla na deželo. Železničarji so preprečili Ivanovu na-daljni pohod in tudi car se je moral ustaviti v Pskovu. Čar je zapisal tiste dni v svoj dnevnik: »Davi me je obiskal Raz ki in mi prebral obsežen razgovor„ ki ga je imel na telefonu z Rodziankom. Po njegovih besedah je vlada, sestavljena iz članov dume, brez moči... Potrebna je moja abdikacija... Radi rešitve Rusije in da bi vojska ostala na fronti, sem se odloči! za ta korak :.. Izročil sem Gučkovu in Šuljuginu podpisan in popravljen manifest... Ob enih ponoči sem odpotoval iz Pskova j težkimi občutki: okoli mene izdajstvo, s/rahopetstvo, prevara ...« Car je odstopil v korist svojemu bratu velikemu knezu Mihajlu dne 2, marca 1917 ob 15-. uri (po pravoslavnem koledarju) v mestu Pskov. Revolucijska vlada. Sestavila se je začasna vlada, ki so vanjo vstopili nekateri člani dume in petrograjskega delavsko-vojaškega sovjeta. Ministrsko predsedstvo in notranje zadeve je prevzel knez Lvov, zunanje zadeve prof. P. Miljukov, pravosodje poznejši diktator Kerienski itd. Prva revolucijska vlada je imela sledeči program: 1. Popolna in takojšnja amnestija za vse politične in verske krivce, vštevši sem tudi teroristična dejanja, vojaške ulpore. agrarne nerede itd. 2. Svoboda besede, tiska, združevanja, zborovanja in stavke; politične pravice se razširijo tudi na vojaštvo, v kolikor dopuščajo tehnični pogoji in disciplina. 3. Ukinejo se vse stanovske, verske in nacionalne omejitve. 4. Pripravlja še brez vsakršnega odlašanja sklicanje Ustavodajne skupščine na temelju splošnih, enakih, direktnih in Keirjenskij, pravosodni minister v revolucij ski vladi, poznejši «diktator». tajnih volitev. Skupščina bo določila obliko vladavine in ustavo države. 5. Policija se zamenja z narodno milico z .izvoljenimi načelniki, ki zavise od lokalnih samouprav. 6. Izvrše se volitve za organe lokalnih samouprav na osnovi splošne, enake, direktne in tajne volilne pra'vice. 7. Zabrani se .razorožitev in odhod iz Petrogralda onim vojaškim edini-cam, ki so sodelovale pri revoluciji. 8. Obvaruje se stroga disciplina pri izvrševanju vojnih dolžnosti. Medtem ko so ostale točke več ali manj političnega pomena, je bila zadnja točka uprav živlljenskega značalja, čeprav so jo novi kovači ruske usode dodali zelo neradi. Pravilno sodi A. Jelačič, pisec najboljšega spisa o ruski revoluciji v jugoslavenski literaturi (Ruska revolucija i njeno poreklo. «Nova Evropa» 1925), da vsebuje osma točka temeljno nasprotje med revolucijo in vojno. Voljna je bila Ahilova peta ruske revolucije. Kaj sedaj? Ali naj sklene Rusija poseben mir ali pa naj se 'vojskuje še dalje za prejšnje cilje? Jeli mogoča vojna z vojsko, ki ni disciplinirana? Revolucija je sicer Ščitila disciplino, hkrati pa je Odprla na stežaj vrata politiki. Vojaštvo je bilo izmučeno, vse si je želelo domov; med častniki pa se je raz-ipas'la demoralizacija in korupcija. Nasprotje med vojno in revolucijo je slednH'ič privedlo Rusijo v kaos, ki ga je mogla zapustiti samo z boljševizmom ... Vlada je sklenila, da ruska armaida ne oziraje se na revolucijo, nadaljuje vojne operacije. Medtem pa)je tako na fronti kakor v ozadju vedno bolj razpadala tista sila, ki si brez nje ne moremo misliti države. Imenuje se avto- riteta. Vse je vedno bolj lezlo narazen, voditelji pa so kar tonili v samih čudežnih načrtih. Po prvi revoluciji. Že omenjeni A. Jelačič, ki je sam preživel vse faze revolucije in ki dobro pozna obsežno literaturo o nji, pripoveduje o razpoloženju po revoluciji sledeče: ' «PiH'e čase je ob-sta'jala v Petrogradu in v ostali Rusiji neka čudna vera, da bo vse samo po sebi krenilo na redno in pravo pot; tako kakor se je idealiziralo o revoluciji («velika», «nekrva-va»), se je idealiziralo tudi o ljudstvu. Bili so tako naivni, da so mislili, da bo lahko ogromna pirestolica s svojo dru-haljo, s svojimi zločinskimi in izprijenimi žiMlji, ki so vedno pripravljeni za izgrede, živela oib zaščiti skrpucanega in smešnega nadomestila prave policije, ki se je bilo sestavilo takrat iz profesionalnih propalic in pobeglih jetnikov. Vseruski pohod zoper policijo in orožnišitvo je kaj kmalu obrodil naraven sad: aparat, ki je deloval dotlej Slabo, venldar pa redno, se je razbil na drobce. Policaji in žandarji so vstopili v bolj'šeViške vrste. In počasi se je začela v Petrogradu in Moskvi razvijati nova anarhija ...» Znani politik Nabokov, član prve revolucij ske vlalde, pripoveduje v svojih spominih: «Ko se sedaj spominjam dogodkov pred dobrim letom in želim preživeti v mislih še enkrat prva dva meseca začasne vlade, vstaja v mojih opominih dokaj kaotična slika. Spominjam se posameznih epizod, burnih konfliktov, ki so izbruhnili često kar nenadoma, neskončnih razprav, radi katerih so trajale vladne seje globoko v noč. Spominjam se mrzličnega dela, ki se je začelo navsezgodaj 'in trajalo pozno v noč. Spominjam se neprestanih telefoničnfh razgovorov, vsakdanjih obiskov raznih prosilcev 1— vsega tega je bilo toliko, da se nisi mogel ničesar resno oprijeti. In spominjam se svojega glavnega nastrojenja: vse se mi je zdelo, kakor da ni resnično. Ni se dalo verovati, da bomo lahko ustpešno rešili dvoje poglavitnih na'log; nadaljevali vojno in privedli deželo do ustavodajne skupščine...» Navdušenje, polne kopice načrtov, velike besede, malo dela. In dogodki so šli svojo pot. V Petrogradu in v Moskvi se je pripravljala nova revolucija. Na deželi je Lenjin L 1917. Prepeljal se je iz Švice v plombiranem vagonu preko Nemčije v Rusijo. Preobrnil je revoluciji v bolj-ševiško smer. bilo mirno. Kmeta je zanimalo vprašanje zemlje, trd oreh, ki ga začasna Vlada ni upala vgrizniti. Tišina pa je bila samo dozdevna; čez dva — tri mesece so se jela kazati nevarna znamenja in rusko obzorje se je silno zamračilo. Najhujše je imelo priti; ali o tem bomo pripovedovali čitatelju ob dragi priliki. Vsekakor je desetletnica ruske revolucije tako važen jubilej, da zasluži našo največjo pozornost, zakaj to, kar se je sprožilo pred 10. leti, vpliva še danes ne samo na rusko, ampak na vse svetovno življenje . Tisoč poti vodi k zmoti, k resnici pa samo ena! Rousseau. Mimogrede . . . Češki listi beležijo kuriozno vest, da je znani kitajski general Feng-You-Siang — češkoslovaškega pokol en ja. Kakor poročajo iz Košic, je ondotni sodnik Fengya spoznal po fotografijah v kitajskem generalu Feng-You-Siangu svojega lastnega brata. Fengya je po študijah v Prešovu (na vzhodnem Slovaškem) odrinil v široki svet; vstopil je v mornarico in se udeležil kot častnik špansko-ameriške vojne. Na začetku svetovne vojne je prestopil v kitajsko armado, kjer mu ni bilo težko doseči generalskega čina. Vsekakor je vest zanimiva, kakorkoli se, če pogledamo sliko tega generala, zdi malo neverjetno, da bi imel češkoslovaški državljan mongolske oči in rumeno polt. * Potres v Hercegovini je vzbudil spomine na prejšnje potrese. Tako so ee srbski listi spomnili potresa 1. 1893., v dobi, ko je imela ta prirodna katastrofa tudi velik političen odmev. Potres je najbolj prizadel dolino Velike Morave (Jagodina, Ćuprija, Des-potovac, Svilajnac, Paračin). Bilo je na velikonočno soboto. Tiste dni je divjal hud političen boj med radikali in regentstvom Ri-stič - Belimarkovič, ki je bilo obdolženo, da je preveč podpiralo liberalno stranko. Bilo je na predvečer državnega »udara«, ko se je imel mladi kralj Aleksander polastiti oblasti in pozvati radikale na državno krmilo. Ko se je v nekem izmed navedenih mest občutil prvi potresni sunek, je poklical okrožni načelnik vodjo jetnišnice in mu dejal: »Izpustite jetnike. Če se poruši jetnišniea, ne bi bil rad odgovoren za življenje te radikalne marvek Treba je omeniti, da so tvorili ogromno večino jetnikov radikalski politiki. Vsi so veselo odšli iz ječe, le eden iznie i njih ni hotel. — Ali boš kmalu izginil ali ne? — Ne maram oditi, ker sem v preiskavi. — Pa vraga — saj je vendar okrožni načelnik odredil, da vas izpustimo. — Požvižgam se na okrožnega načelnika. Imam pravico priti pred sodišče. — Potem pii te naj zasuje zidovje! — Tem slabše za vas. Moja kri se bo maščevala nad onimi, ki zapirajo državljane, ne da bi bili storili kak drug zločin kakur je ljubezen do domovine I Hoteli so ga odstraniti s silo, ali mož se ni vdal. Ta trmoglavec se je imenoval Gabrijel Miloradovič, ki je bil ponovno radikalski poslanec, pozneje pa je prešel k samostalcem in je bil starostni predsednik Narodne skupščine leta 1908. in 1912. * Med povojnimi političnimi anekdotami so nekatere, ki ljudem zelo ugajajo in krožijo radi tega v številnih varijantah. Tako je čitatelj nemara že slišal tisto o žepnem robčka prezidenta avstrijske republike Hainischa. »L' Europe centrale« pa prinaša poljsko izdajo te anekdote: Prezident Mošcicki je predsedoval ondan seji ministrskega sveta. Ministrski predsednik maršal Pilsudski je sedel ob prezidentovi desnici. Mošcicki je vzel iz žepa robček in ga spustil na tla. Pilsudski se je urno sklonil in ga pobral. Prezident ga je vzel smejč v roko in dejal: — Gospod maršal, pustite mi, da vsaj sem-le vtaknem svoj nos. Slično se pripoveduje o italijanskem kralju in Mussoliniju. Kakor se vidi, ni malo državnih predstaviteljev v Evropi, ki čutijo, da smejo le še v žepni robček popolnoma prosto vtakniti svoj nos! * »L' Europe centrale« pripoveduje sledečo zgodbo o časnikarju: Neki odličen, mogočen in vpliven žurnalist je umrl. Angeli so brž zanesli njegovo dušo v nebo, in kakor bi trenil, je ta veliki mož obstal pred nebeškimi vrati. Ker za življenja ni bil vajen posebnih ceremonij pred tujimi vrati, je urno vstopil čez prag. Tedaj pa ga je ustavil sv. Peter, rekoč: — Le nikar ne hitite tako, prosim. Vaš poklic? — ga je vprašal s strogim glasom — Časnikar. — Odstopite, ni več prostora, — je dejal nebeški ključar in mu zaloputnil vrata pred nosom. — Gospod, — mu je rekel neki angel — nemara pa bi lahko povprašali v peklu? — No, zakaj pa ne? — je odvrnil časnikar. — Po tem, kar se mi je tu pripetilo.. . In je jadrno odrinil v pekel. — Ah! Vi ste časnikar? — mu je dejal peklenski vratar. — Oprostite, vse je polno! In mu je prav tako kot sv. Peter zaprl vrata pred nosom »Pa dobro: kaj mi mar!« si je mislil žurnalist, zletel na neko neobljudeno zvezdo, se tu naselil in koj osnoval svoj list. Osem dni pozneje je že dobil prosto vstopnico tako za nebesa kakor za pekel. Roman Zadvavec: „Koš trun ček". Zgodba o zakonskih krepostih in slabostih. — Torej sta se ločila? — sem vprašal prijatelja Ivana Pezdirja pri kozarcu dalmatinca v predmestni ljubljanski gostilni. — Pa bi bil še pred tednom dni stavil glavo, da tvojega zakona ne porušijo največji topovi, kar jih zmore naša slavna vojska! Zares je ni na svetu stvari, ki ne bi bila relativna. Ivan je napravil dolg požirek in njegov brezpomemben obraz, eden izmed onih, ki jih kujejo naši državni uradi in ki so tolikanj podobni drug drugemu, se je raztegnil, da so se za spoznanje zamaknila debelo obrobljena očala. Poznalo se mu je, da mu gre vino izredno v slast. Sploh se zdi, da ga razočarani zakonski možje uživajo z nenadkriljivim užitkom; skrivnostna zveza med žensko in bokalom vina se kaže pri njih v skorajda jasni obliki. Ivan se je pomaknil z glavo bližje k meni in rekel: — Veš, da me je varala, babnica hudičeva. Cela tri leta me je vodila z drugim za nos. A jaz — kakor pravijo naši bratje onstran Sotle: »ni šuč, ni muć!« Še v sanjah se ne bi spomnil, da bi podvomil v njeno zvestobo. Nak — moj slučaj ni prav za prav nič izrednega, tako da bi človek zardel, ali zaskeli te vendarle, dokler si poštenjak in državni služabnik. Ko si je znova namočil jezik, sem ga vprašal zaupno, kakor se lahko poraz-govore med sabo zakonski možje: — (Kako pa si jo zalotil, nenasitno Me-salino ? Ivan se je rahlo nasmehnil; tako se nasmehnejo vsi priložnostni zmagovalci, kadar pripovedujejo o svojih uspehih. — Ej, zadeva je malce čudna ... gre po ovinkih, kakor vse naše najboljše kreposti. No, saj sva lahko iskrena. Poznaš me kot čednostnega moža: zlezi mi skušnjava do vratu, ne udam se in ti posmodim hudičev gobec s poročnim listom, ki ga je izdala naša sveta cerkev in ki zaleže toliko kot blagoslovljena voda. Koliko skušnjav je že šinilo •mimo mene; še žal mi ni bilo zanje, ker nisi vreden zveste žene, če ji nisi sam zvest. Veš, tista dvojna morala... n&k! Ali zlodi je našel še pri svetnikih prst, dia ga je posmodiil, pa kaj ga ne bi pri meni. Imam že zdavnaj slabo stran v ra- dovednosti: kakor baba rad vtaknem svoj nos tja, odkoder diši po kakem prijetnem, ne baš kaznjivem grehu. Ne ■zavoljo greha, saj veš — ampak zbog radovednosti. Tista čudna naslada v ra-dotvedhosti! Tako ti prebiram tudi male oglase v »Jutru«, namreč rubriko »Dopisi«. In nekega dne berem — ne pozabi: za domačo mizo, v navzočnosti žene, ki se mi je zdela tačas še poosebljena zakonska zvestoba — tak-le oglas: Zabave želi srčkano, veselo dekle z diskretnim gospodom. Ponudbe pod «Koštrun-ček«. iNo, vse bi še šlo — ali tisti-le »koštrunček« mi je zavrtel glavo. Odsunil sem list in odšel v •urad, ali glej ga, zlomka: koštrunček mi ne gre pa ne gre iz glave. Kakor da se me je lotila tiste vrste nervoza, ki se iz svojih žrtev na ta način brije norca, da morajo ne* rjrestano ponavljati kak verz ali melodijo. Šef govori to, referent ono — pero škriplje sem in tje, alli v glavi mi venomer raztfija koštrunček. In kake slike se mi pode pred očmi: ljubek obraz, še napol otroški, a dekliško svež, z nežnimi koderčki, koketnimi očmi in napetimi, sladkimi 'usteci; visoka, vitka postava (kakor veš je moja žena majhna) in vse ostalo mehko, zaokroženo, res čisto koštrunje. — Tako je zlezel hudič v moje pošteno zakonsko srce in se ni dal spoditi. Začel sem pogajanja ž njim. — Veš, da sem trden kakor skala in da dobro razločim spodobno od nespodobnega; umakni se! Hudič je pomignil z ljubkimi koderčki in se je zasmejal z deviškim glasom: — Bodi, ali poizkusiti moraš. Nič te ne stane; še večji pravičnik boš. Prijatelj, vidim, da odpiraš oči na široko in se čudiš tej hudičevi zadevi; ali konec je bil ta, da sem zanesel pismo in dvignil dan kasneje odgovor: Koštrunček pravi, da je »kontent« in da se sestaneva tam in tam ob tej in tej uri! Neznačajen človek bi bil pustil dekle, da bi bilo šetalo v večerni ljubljanski megli sem in tja in bi vsi prihajali, le »njega« ne bi bilo. Ali poštenjak, kakor sva midva, je tudi nasproti ženski pra- vičem in noče pusffiti talke-le božje stvarce v zadregi. Saj navsezadnje vemo. kakšna so naša načela in kako bi jih, zlodja, omajal ženski kozliček s koder čki! Doma sem se delal tako, da ni žena ničesar opazila. Oblekel sem pražnjo suknjo in si povezal okrog vratu kravato, ki jo nosim samo ob velikih praznikih — saj si me že videl z njo, močno pisana je. Kdaj bom večerjal, je vprašala žena in ali pridem kmalu domov? — Ne, dušica, — sem dejal, — imamo sila važno sejo, ki bo dolgo trajala, — ■sem dejal — in bom kaj malega povečerja! v gostilni. Malce se je začudila ali rekla ni nič. Tačas sem menil, da je bila tako pohlevna; zdaj vem, da so ji, izprijenki, druge skrbi rojile po glavi. Prijatelj Pezdir je za trenultek umolknil; bržčas je hotel razdražiti mojo radovednost, v ostalem pa je naročil novo steklenico dalmatinca. O rendez-vousu s koštrunčkom ti ne bom razlagal na dolgo in široko — je nadaljeval čez nekaj časa — ker boš spoznal, da je konec malce drugačen nego ga pričakuješ ti, ki si začel dvomiti o neomajnosti mojih nravnih načel. Sestala sva se na domenjenem mestu, me da bi se bila zmotila v osebi; vendar pa sva bila oba malce razočarana. Kaj-pa, da nisi vzel resno mojega besedovanja o koderčkih in ljubkih ustnah, toda malo več otroške nežnosti in sve-žosti sem že pričakoval, če sem moral tvegati svoje do dobra zasidrane nazore o zakonski zvestobi. O tisti posebni dražljivi ljubkosti, ki se mi je zazdela v zapeljivem nazivu »koštrunček«, ni bilo besede; obraz je imela kaj vsakdanji, tako da se mi ni ljubilo odkrivati dvomljivih skrivnosti, ki bi jih utegnile skrivati oči; kar je padalo izpod klobuka na debela, nekam zabuhla in v večerni megli mastno odsevajoča lica, je bilo klavrn ostanek nekega »bubikopfa«, ka-Ji. Ositalo: obline dokaj, ali brez nežnih oblik in vsega tistega, kar bi se utegnilo obetati, če 'bi bilo drugače in — kaj pa — če »ne bi bil že vnaprej trdno vztrajal na svojih načelih. Kako ■ je bilo pri, srcu temu-le »ko-. Stirumčku«, ne vem: ali menim, da je dal moj »činovniški« obraz mnogim dekletovim nadejam splavati po vodi k varnejšemu in boljšemu pristanu. Sploh se nisva nič kaj razumela in pomenek se je sukal okoli vsakdanjih in dokaj spodobnih reči. Šla sva naprej po mestu in zavila — meni je bilo popolnoma prav — v temnejše ulice; tu sem si dovolil docela neznaten hokus-pokus, ki me je poučil, da komu drugemu na mojem mestu ne bi bilo treba preveč iizlčrpavajočega napora, da bi si bil osvojil to žensko trdnjavo. — Kaj bi delal predolge ovinke, — sem prekinil prijatelja Ivana, — kar povej, ali si hotel tisti večer z izjemo potrditi siceršnje moralno pravilo, ki na njem vztrajaš do skrajnosti? — Hotel ali ne hotel; dejstvo je, da ni bila preveč neprikupljiva, odkar se je pokazalo, da se odziva mojim preizkusnim kretnjam z voljno udanostjo. Že sva zašla dokaj daleč na periferijo in me je nekam tesnilo pri srcu, ko sem opazil, da se mimogredoči fantje z ne-umljivo deželansko svobodo ozirajo za mojim dekletom in delajo opazke, ki so bile preveč surove, da bi mogle omadeževati čast ženske, ki sem ji bil tisti hip varuh in katere sicer ne bi rad branil pred tujo pestjo. Saj veš, kaj bi se lahko izcimilo iz te komedjie, če bi bilo zašlo moje ime v policijske zapiske in med časniške novice. Tedajci je moja napol dražestna spremljevalka Obstala in mi dihnila v obraz zapeljivo in vroče: — Ali hočete z menoj? — je rekla. Sem sama; imam svoj ključ. Lahko si misliš, da je treščilo vame. Počasi, počasi mi je v glavi posinilo in skoraj bi mi bilo prilezlo na jezik. »Ci-pa! Ne koštrunček!« — Gospodična, — sem dejal, ko sem prišel k svoji stari poštenjaški sapi — tokrat ne, ker imam preveč nujnih opravil; ali če se vam ztjuibi ob kateri drugi priliki — sem dejal — veste sami, pod katerim imenom daste oglas med »dopise«. Pa brez zamere — sem dejal — in sladko spančkajte! — Nato sem obrnil pete in nisem niti poslušal, kako se je ženšče vsajalo; na mah se je koštrunček izpremenil v kozo; staro, ne-ostriženo kozo in vesel sem bil, da sem obvaroval za ceno malega razočaranja svoje trdne, neomahljive nazore o poštenju in zakonski zvestobi. — Vse, kar si povedal doslej, prijatelj, bi moglo k večjemu obtožiti tebe. če bi te sodili v nebesih, kjer tudi ta-ko-le moralno kolebanje štejejo med težke grehe; ali kako spraviš svoje me glene pustolovščine v zvezo z ženo in z razporoko? Ali te je nemara tvoja zvesta in vsekdar čuječa žena zalotila na krivih poteh? Zakaj po tvojem pripovedovanju bi sodil, da sem ji storil krivico, ko sem jo primerjal z Mesalino! Takih sem nadrObil prijatelju Pez-dirju. — Ej, dejal sem že, da ni nič izrednega; preprost konec, kakor se spodobi za dobre državljane. Ti veš, da zahajam domov zmerom po eni in isti poti in da me ta pot zapelje vsak večer okoli desetih iz bratovščine četrtinkar-jev pri »Šestici«; to pot pa je bila sto-prav pol deveta ura, ko sem jo zavil po docela drugi poti, tako da sem imel priti domov skozi alejo iz nasprotne strani. Grem tedaj v polni zavesti dobrega dejanja, ki: je bilo sicer preveč delikatno, da bi se bil pobahal ž njim pred ženo, ki pa me je vendar napolnilo s hrepenenjem po zvestih ročicah zakonske polovice, po najinem dragem gnezdecu, ki je žal brez mladičev. V aleji se je izprehajalo več parov. Pozorno krenem za parom, čigar oblike so se posebno tesno zlivale v megleni temi, ki je bila preveč redka, da bi bila neprijetna, a dovolj prozorna, da si videl deset korakov pred sabo. Grem, prisluškujem, še bolj napenjam oči: znan glas, znana postava. Postalo mi je vroče. — Hudiča — sem siknil — saj se vendar motim. Saj je to blazno! Saj ni res! Kaj bi še besedoval? Stopil sem naprej, pogledal ženski izzivalno v obraz in... Na mah se je izvil divji krik, ki mu je sledil globok bas; dva moška sta se spoprijela in si dajala s pestmi po junaških plečih. Nastala je zmeda, kakor je še nisem doživel; vse se je obrnilo narobe, ves svet je zame pogoltnil hudič s svojim nenasitnim apetitom. Žena .se tisti večer ni vrnila domov; prihodnjega dne je prišel sel s pismom, ki v njem predlaga sporazumno ločitev, ker — piše — že tri leta ljubi drugega in ga ne ostavi za nič na svetu. Kaj boš žaloval za tako prismodo ? Zmerom sem bil pameten človek, ki si je v svesti, da sta pamet in poštenje-več'od ženske ljubezni. — No, lepih razodetij ti je' prinesel tvoj koštrunček, — sem dejal prijatelju. — Kaj pa zdaj? Da ne bi morda še katerikrat pogledal k tisti neostriženi kozi, ki se ti utegne zopet prikazati kot koštrunček? — Ne, — je odvrnil Ivan Pezdir ponosno in izpraznil zadnji -kozarec — zdaj čakam tak-le oglas med dopisi: Samostojna gospa, razočarana v zakonu, srednjih let, išče idealnega gospoda krepke postave, zdravega, v svrho duševnega razvedrila. Ponudbe pod »Idealist« na upravo lista. B. Kline-J. Baukart: Amerika je bila odkrita pred Kolumbom. Kako se Je v zadnjih letih razblinila bajka, da je Kolumb prvi odkril „Ameriko.^—; Skrivnosti srednjeveške trgovine'. (Konec.) Medtem, ko je bila ladja odsotna, se je kapetanovemu zaupniku utegnil priljubiti kraj in način življenja. Zaradi svojih večjih 'spretnosti in duševnih zmožnosti se je domorodcem seveda zdel liki bog ali vladar. Žene se niso pomišljale, skleniti s tem tako razumnim možem tudi zakon. Vse se je združevalo ter ^podžigalo nečimernost takega moža, in ko se je ladja vrnila, je često ostal, kjer je bil, kot častivreden lokalni mogočnik, :za svojo družbo pa jako koristen krajevni posrednik in zastopnik. Ko je bilo dieppsko brodarstvo na višku, so se bili takšni zastopniki v Afriki razvili že v zelo vplivne vešča-ke. In njih polkrvna deca je dosegla še večji pomen. Ti mešanci so se naravno priučili dvema jezikoma in dvema vrstama spretnosti, domačim in evropskim. Ohranili so si podedovano znanje ter se navzeli vseh . zvijač svojih belo-kožnih očetov. Dieppski trgovec ni sa-,mo brzo spoznal njih uporabnosti ter Uih najemal za tolmače, ampak jih je — da zadosti tudi poznejšim potrebam — začel namenoma vzgajati in zasužnje-vati. Končno se je iz teh preprostih trgovskih .diplomatov, ki so bili vešči razumevanja neznanih jezikov, razvil poseben družabni sloj in njih poklic je pridobil na ugledu. Noben pomorščak ni mogel misliti na to, da bi zapustil domačo luko, ne da bi • imel nekoliko teh ljudi na krovu, in Kolumb sam je v svoji previdnosti vizel nekatere take tolmače s seboj na prvo vožnjo, da bi po stari navadi pospeševali kupčijo in zasigurali dobre odnošaje za bodoče vožnje. »Vozil je svoje črnce v Ameriko, toda naletel je "tam na "iste vrste ljudi, ki jih je kak mornar že pred njim bil presadil tja (morda pa je bilo več takih podjetnikov). To so torej bili tisti »črni trgovci z jugovzhoda«, ki so bili prinesli zlate guanine; oni ali njih predhodniki so prinesli v Ameriko nekaj še bolj zanimivega — tiste arabske besede, anibske rastline, sledove arabske kulture, ki'so tako presenetili jezikoslovca Wienerja, ko je proučeval stara indijanska narečja. Arheološki dokazi za arabsko kulturo v Ameriki. Jezikoslovcu se je pridružil arheoiog in skupno sta v zadnjem času ponudila toliko dokazov za to arabsko kulturo v Ameriki, da je ostalo delo zakasnelega Kolumba samo še presenetljiv dogodek v presenetljivi povesti. Kar je znanost v zadnjih letih dognala glede skoro neverjetne razširjenosti arabskega ali afriškega vpliva na zapadni poluti in o enako neverjetni starosti prekoatlant-skega brodarenja, je v kratkih obrisih sledeče: Civilizacija Aztekov (v Mehiki) in plemena Maja (na Yu!katanu) nista bili nič druzega ko trgovski podjetji Afričanov v Ameriki, ustanovljeni najbrž med letoma 1150 m 1200. Ta ugotovitev prestavlja nastanek obeh civilizacij v mnogo pozne jšii čas, kakor se Ije do sedaj domnevalo; za prvo vožnjo preko Atlantika pa določuje mnogo ranejšo letnico ko dozdaj. Zanimivo je, da nudi beseda »Toltek« enega izmed dokazov za označeno domnevo. Najprej so učenjaki smatrali to besedo za označbo nekega plemena ali naroda ter njegove civilizacije; toda Wiener in najboljši poznavalec plemena Maja; Spinden, sta odkrila, da je to prvotna afriška označba velikega vodnika ali poglavarja, in ameriški Toltek je bil kratkomalo kakšen mogočen vladar, ki je gospodoval Okrog 1. 1190. Spinden domneva, da je civilizacija plemena Maja mlajša in ne starejša ko civilizacija Aztekov in da je majanske napise zato . tako težko razvozlati, ker predstavljajo v neki vrsti stenografije ali tajne pisave prepise izginule azteške znanosti, ki so jo na ta način presadili na nova tla. Brez-dvomno opravičujejo značilne semitske poteze majanskih kipov in piramidna oblika majanskih spomenikov nove nazore o teh možnostih. Ze sami izsledki jezikoslovcev storijo te nazore dovolj tehtne. Dogodki so se v surovih obrisih vrstili najbrž takole: Arabska kultura je v Afriki dosegla svoj višek v devetem stoletju. Okrog 1. 1100 je prodrla preko Sahare ter zavladala v deželi Mindango na zapadno-afriški obali, ki je slovela po živahni trgovini. Izhodišče njenega vpliva v Ameriki je bila pokrajina Mihoakan ob obrežju Mehikanskega zaliva. Vsak jezikoslovni sled v starih ameriških narečjih vodi naravnost v Mihoakan in odtod skoči nezmotno do Mindanga v Afriki. V vsakem slučaju so stare arabske besede v Ameriki iz Mindanga in pomembno je, da značijo ti izrazi reči, ki jih je mogel posredovati trgovec ali pustolovec — namreč reči iz čarovništva, medicine (ali verstva) in politične uprave. Sklep, da sta bila Mihoakan in Mindango v živahnih stikih, se naravnost vsiljuje. Vsako majhno novo odkritje to dokazuje. Nagli propad azteške in majanske kulture je tak primer. Ker sta bili zrastli kakor gobi, sta oveneli. čim so prestali stiki z materinsko zemljo, Da so ti stiki bili trgovskega značaja, priča odkritje, da so se v vsakem slučaju arabski vplivi, ki so se najprej pojavili v Mihoakanu, razširjali po kupčijskih cestah, kakor so se te polagoma razpredle po Ameriki. In arabski so bili ti vplivi prej ko kakršnikoli drugi, zakaj narod Haruna al Ra-šida je bil takrat v dobi svojega raz-volja, medtem ko je ležala Evropa še v temi in je Karol Veliki študiral abecedo, katere se ni naučil nikoli. Kdo je torej odkril Ameriko? Kdo je bil prvi Kolumb, ki je resnično odkril Ameriko, ki ga je njegov energični narod poslal tja, tega ne bomo nikdar dognali. Toda gotovost, da je živel in izvršil veliko delo, raste z vsakim novim odkritjem, z vsako mislijo, ki se bavi z njim. Po vsem, kar znamo, so najbrž pre-jadrali Atlantik tudi nekoliko pred našim štetjem. Feničani so se, kakor bii1 se to razumelo samo ob sebi, vozili w Britanijo po kositer. Herodot pripove- duje, da so Egipčani objadrali Afriko mnogo pred Kristusovim rojstvom. Odkrijevalec »belih« Indijancev ob Da-rienskem zalivu, Marsh, je mnenja, da so to mogoče potomci nekih Normanov. In kakor so razni posetniki lahko prevozih Tihi ocean, tako je bilo tudi z Atlantikom. Znano je, da so se praprebivalci Havajskega otočja in njih krvni sorodniki, novozelandski Maori, med seboj obiskovali ter pri tem prebrodili nad 8000 milj Pacifika. Otočja Tihega oceana so zasedli Malajci, o katerih nihče ne ve, kdaj so zapustili svoj rodni polotok. Toda glavno vprašanje v tem vrtincu novih odkritij je. kaj se zgodi s Kolumbom, ki je bil vzor tolikim generacijam učencev, ki ga je vse človeštvo občudovalo zaradi njegovega poguma v očigled opasnosti in malosrčnosti ter ga ljubilo zaradi njegovega velikega skoka v »neznano temo?« Kolumbova slava Je obledela. Vsa stoletja so poveličevala tega moža, zaradi nečesa, česar očividno ni storil. Ako je vse, kar smo povedali, res — in pri tem moramo pomisliti, da niso dejstva o prejšnjih voižnjah kakšen na brzo roko zbran nesmisel, ampak so sadovi pazljivega študija prvovrstnih učenjakov — potem Kolumb sploh ni bil oni prvak raziskovalec, ki je drugim pripravljal pot. In nič ne znači, da je bil nekaj drugega in približno tako velik in dober. Če ni bil prvak odkrije- valcev, je bil nekaj, kar ga še bolj usposablja za ameriškega patrona. Bil je prvak pospeševalcev. Kar je Kolumb storil, je bilo to, da je stvar preokrenil v pravo smer. Ko so se kralji že zanimali za posle prekomorske trgovine, je Kolumb spoznal, kaj treba ukreniti. Trebalo je, pridobiti kralje za sodelovanje. Toda Kolumb je storil še več. On ni prodal samo svojega deleža v podjetju svojemu kralju, ampak je prodal tudi svojo idejo svetu. Kar je on v resnici odkril, novi svet, ki ga je odprl, je moderna trgovina. In zdi se nam, da se je tega nekoliko zavedal. Zagnal je velik hrup o svojem prvem koraku. Videl je, da je svet dovolj pripravljen. Dramatiziral je svoj . doživljaj. 'Vzbudil'je zanimanje ljudi ter si ga ohranil za vedno>. Najhujše, kar se more Kolumbu zdaj zgoditi, je to, da prenesemo njegov kip z enega podstavka na drugega. In to. kar se mu Obeta, je samo izabavno, zakaj otročje človeštvo ni zmožno pripustiti, da bi se njegovemu ljubljencu kaj takega pripetilo. Oklepalo se bo pripovedk o njem, ne oziraje se na to, kar bodo dokazovali o njem iskalci istine. Kolumb — tako se nam zdi — predstavlja neko splošno človeško težnjo, neko vseObčo mišljenje in človeštvo je napravilo iz njega nekaj nepremagljivega — simbol samega sebe. In odgovor na vprašanje: Kaj se zgodi zdaj s Kolumbom? je kratek: Nič. TEHNIKA Postanek in razvoj telefona. Elektrika in zvok. Medsebojno zvezo elektrike in zvoka je opazil že ameriški profesor Paige. Čim je spustil po tuljavi, ki je imela v sredi kos železa, električen tok, je čul iz tuljave kratek zvok. Če je tok zaporedoma in dovolj hitro prekinjal, je dajala tuljava ton, ki je bil tem višji, čim hitreje ga je prekinil. Ta pojav so imenovali takrat galvanska godba in so si ga razlagali na ta način, da tok železo omagneti in se pri tem železo nekoliko raztegne. Ko tok preneha, se železo spet skrči; ako se ta pojav dovolj hitro ponavlja, tedaj železo trajno vibrira ali se trese, te tresljaje ,pa zaznava uho kot zvok. Dajsi opisani pojav nima s telefonom v sedanji obliki prav nič skupnega, vendar je bil za tedanjo dobo važen, ker je odkril, da ee dajo s primernim električnim tokom proizvajati glasovi. Fiziki poslej niso zanemarili galvanske godbe. Raziskovali so jo še dalje, dasi niso dosegli to pot nikakega uspeha. Zabliskalo pa se je nekemu preprostemu Francozu, brzojavnemu uradniku Bouriseulu, ki je že leta 1854., na podlagi zgoraj omenjenega pojava, zamislil prvi telefon, ki bi bil v grobem obrisu precej podoben današnjim modernim izvedbam. Bourseul je dejal: »Če govorimo v ploščo, ki je dovolj prožna in gibka, da sledi vsem najmanjšim odtenkom glasu, ter poskrbimo, da nam plošča v ritmu tonov sklepa in prekinja galvanski tok, tedaj; bo iste glasove reproducirala druga plošča, v poljubni oddaljenosti, ako jo izpostavimo magnetnemu vplivu galvanskega toka.« Žal, da Bourseul te ideje ni spremenil v železo in baker, marveč je prepustil svoje mesto nemškemu učitelju Filipu Reissu, ki je zgradil svoj prvi telefon točno po Bourseulovam preudarku, dasi ga ni poznal. Samouk — izumitelj telefona. Filip Reies se je rodil 1. 1834. v bližini Kassla na Nemškem. V šole ni mogel in se je radi tega izučil za barvarja, s čemer pa ni bil zadovoljen. V prostem času je z veliko rojeni za tehniko, ki imajo izredno oster instinkt za medsebojne zveze in odvisnosti pojavov, ki jih razkriva narava in jih znajo spretno navezati drug na drugega. Laboratorij v skednju. > V skednju za šolo si je Reiss priredil nekak laboratorij, kjer je prebil ves prosti čas s fizikalnimi poskusi in studiranjem. V svojem življenjepisu je napisal sledeče: »Studiranje fizike me je 1. 1860. spet zaplelo v poizkuse z organi sluha, ki so mi to pot bogato poplačali ves trud. Posrečilo se mi ie sestaviti aparat, ki jako dobro ponazoruje delovanje slušnih organov, obenem pa je z njim tudi mogoče prenašati glaisove na po- Izumitelj Reiss v svojem «laboratoriju». i vnemo študiral naravctelovne vede. S svojo pridnostjo se je povzpel do učitelja, naprej pa ni šlo. Mož je bil vseskozi čudaške nature, učenci so mu pripisovali nadnaravne sposobnosti. Znal je gledati skozi zid, okrog oglov in še mnogo podobnega. Za vse te nad-naravnosti si je namreč Reiss izdelal zanimive optične aparate, ki se o njih učencem niti sanjalo ni. Bil je eden tistih ljudi, ki «o ljubno razdaljo, in sicer z galvanskim tokom.« Umetno uho in govoreča igla. Reiss je napravil iz hrastovega lesa človie-ški uhelj in posnel tudi vse ostale bistvene dele notranjega ušesa. Bobnič, ki je bil ша njegovem modelu iz prešičjega mehurja, roa je nosil lahko kovinsko ploščico, proti katte- c kaj dobro, odpovedal pa je pri zamotanih sičnikih, šumnikih itd. tako, da za prenos celih besed ni bil pora bon. Reiss se je mu > go trudil, da bi spravil svoj izum v svef. Dobil je sicer mnogo priznanj, zbog nedo-etatkov pa na uporabljivost njegovega telefona ni nihče mislil. Stvar se je počasi pozabila, in par zadnjih telefonov je prodal neki starinar v Frankfurtu kot fizikalno igračko Zdaj se je preselila zgodovina telefona iz Evrope v Ameriko, ki si po рх-avici lasti priznanje, da je le ona razvila telefon na sedanjo višino. Učitelj gluhonemih — drugi izumitelj telefona. V Bostonu v Ameriki je v gluhonemnici poučeval Aleksander Graham Bell, ki je mnogo razmišljal, kako bi se dalo s primernim aparatom pomagati onim, ki so le deloma nemi. V leitih 1862. do 1863. je Bell študiral v Edinburgu na Angleškem, kjer se je seznanil z Reissovim telefonom, ki so ga imeli v fizikalnem zavodu ondotne univerze. Spoznal je njegove napake in jih je skušal odpraviti. Videl je, da je napačno, ee se električen tok, ki naj prenaša glasove, spaja in prekinja. Tudi zveneča telesa se ne stresajo prekinjeno, marveč trajno nihajo, zdaj močneje, zidaj slabeje. Zato bi moral električen tok, ki prenaša glasove, trajno teci, spreminjati pa se mora njegova jakost v ritmu glasov. Na podlagi tega preudarka je sestavil Bell telefon, ki deluje tako-le: Če potisnemo v tuljavo iz drobne bakrene žice paličast magnet, tedaj se nahaja tuljava v močnem magnetnem polju. Ce se jakost tega polja spremeni, tedaj se vzbudi v tuljavi hipen električen tok, ki ga lahko speljemo iz tuljave po žicah, kamor hočemo. Pred tuljavo je Bell spel opno s tanko železno ploščico. Ce se govori v opno, tedaj ta niha v ritmu glasov, se približuje in oddaljuje od tuljave. Kadar se ploščica približa, absorbira nekaj magnetnega polja, ki s tem oslabi. V tuljavi se vzbudi hipen električen tok. Isto se zgodi, kadar se opna oddalji od tuljave, in ker se to neprestano ponavlja, teče tudi v tuljavi tok trajno, menja pa se mu jakost in smer. Tok, ki ga proizvaja prvi telefon, napeljem skozi drug telefon, ki je prvemu popolnoma en al;. Ce je v prvem telefonu menjanje jakosti magnetnega polja vzbudilo električne toke, bo nastopil v drugem telefonu obraten pojav. Električen tok bo menjal jakost tam vladajočega magnetnega polja, ki bo torej membrano enkrat pritegnilo, drugič pa odbilo. Opna bo nihala podobno kot opna v prvem telefonu in proizvajala enake glasove, kakor jih govorimo v prvi telefon. ri je molela drobna igla. Vzel je galvansko baterijo, jo priklopil z enim polom na ploščico in z drugim na konico in govoril v uhelj. Bobnič s kovinsko ploščico se je tresel v ritmu glasov, zadelal na iglo in na ta način sipajal in prekinjal baterijski tok, ki je bil obenem speljan že skozi podolgovato tuljavo s pletilno igro v sredi. Tok je magneti- ziral iglo, ki je vibrirala enako kakor membrana v lesenem uhlju in je torej proizvajala enake glasove. »Govoreča igla«, to diši sicer nekoliko po pravljici, bilo pa je le res. Reiss je imenoval svoj aparat telefon — ime, ki so ga prevzeli tudi ostali poznejši izumi. Čudna usoda prvega telefona. Reissov telefon je bil še jako nepopoln; enostavne samoglasnike je prenašal še b- liko. Paličasti magnet v tuljavi so nadomestili s podkvastim, ki je lažji in se je dal cel namestiti v malem okrovu za opno. Okrov je dobil ročico in se razvil v tako imenovano žlično slušalico. Na prostem koncu ročice so pozneje pritrdili še mikrofon tako, da pride pri poslušanju sam od sebe primerno blizu ust in ni treba nerodnega sklanjanja k mikrofonu, ki je bil prej pritrjen navadno v omarici na steni. Ti niikro-telefoni, kakor jili imenujemo, so najbolj dovršen združek govorilnega in poslušalnega aparata in naglo izpodrivajo ostale izvedbe. Centrala nekdaj in sedaj. Spoj telefonskega naročnika s centralo, ki nas nato zveže z naročnikom, s katerim želimo govoriti, se je tudi bolj in bolj avtomatiziral. Spočetka je bilo treba poklicati centralo z električnim zvoncem, ki je imel ta nedostatek, da je rabil posebno baterijo. Če je hotel naročnik govoriti, je moral obrniti posebno stikalo, ki ga je moral spraviti po končanem pogovoru spet v prvotno lego. če je na to pozabil, ga centrala ni mogla več poklicati in je oslal navadno v najnujnejših slučajih brez telefonske zveze. Vse te nedostatke so postopoma rešili tako, da se vsi potrebni pretiki izvrše avtomatično tedaj, ko snamemo telefon z aparata. Pri najnovejših aparatih so odstranili tudi zvonenje; centrala se oglasi takoj, ko snamemo telefon. Pri nas v Ljubljani smo to najnovejšo izvedbo preskočili, ker smo dobili avtomatično telefonsko centralo, ki deluje na povsem drugi podlagi. Kako je prišel telefon v naše kraje. Če 9e omejimo še nekoliko na lokalno zgodovino telefona, se nam nudi sledeča slika: V bivši Avstriji je bil telefonski promet spočetka v zasebnih rokah. Država je izdajala koncesije privatnim družbam, ki so gradile lokalna telefonska omrežja v posameznih mestih, pa tudi daljše proge. V severnih deželah, posebno na. Češkem, se je telefon še dokaj lepo razvijal, medtem ko so južne pokrajine, med njimi tudi Kranjska, zelo ux-ostale. Pozneje je prevzela država telefonski promet v svojo upravo in zgradila leta 1892. prvo daljšo telefonsko progo: Dunaj—Gradec Trst. Ta proga je šla tudi čez Ljubljano. Toda Ljubljana proge ni mogla uporabljati, ni mogla govoriti z nobenim izmed navedenih inest, ker še ni imela telefonske centrale in niti ene govorilnice. Šele leta 1897., leto potem, ko se je preselila pošta v sedanje poslopje, smo dobili prvo telefonsko centralo, z njo vred pa telefonske zveze po zgoraj omenjeni progi. Ljubljanska centrala je začela obratovati z nekako 50 telefonskimi naročniki. Med ljudstvom se pripoveduje, da smo dobili materijal za centralo in napeljavo kot staro šaro iz Trsta, kar pa ni res. Ljubljanska centrala je bila postavljena popolnoma nova, naravnost iz tvornice Czseija Nissl, sedanje Vereinigte Telephon- und Te-legraphen - A. K. Ges. Fabrik na Dunaju. Centrala je bila starejše sestave, zaradi tega ni mogla več zmagovati vedno živahnejšega prometa, ki se je razvil zadnja leta. Kar se medkrajevnega prometa tiče, smo bili do začetka vojne jako ulbogi. Gorenjska in Dolenjska sta bili od telefonskega prometa. popolnoma odrezani. Le Tržič na Gorenjskem je imel, kot nemško gnezdo, svojo lokalno telefonsko centralo z nekolikimi naročniki. Kranjska je spadala tedaj sicer pod tržaško poštno ravnateljstvo; počasnemu razvoju telefona v naših krajih pa ni bilo krivo tržaško ravnateljstvo, marveč'Ljubljana sama, ki se ni za telefon prav nič brigala in ni ničesar zahtevala za povzdigo. Med vojno je iz strategičnih ozirov izgradnja medkrajevnih telefonskih prog hitro napredovala. Še hitreje je šlo po prevratu in danes je zvezana Ljubljana že z vsakim večjim krajem v Sloveniji. Z inozemstvom Ljubljana ne govori mnogo. Na sever najdalje do Prage, v Italijo pa do Trsta, Benetk in Vidma; govorila pa je tudi že z Bukarešto. Kako bomo lahko gledali skozi zid. Važna iznajdba ruskega tehnika. Petrograjski list »Ogonjok« prinaša članek znanega fizika A. Jofeja, člana ruske akademije, o izumu mednarodnega pomena, delu Leva. Termena. Po večletnem delu je zgradil Termen svoj »daljnovid«. Poizkusi so razgnali vse dvome. Z daljno vidom lahko gledamo predmete in dogodke, naj bodo še tako oddaljeni od kraja opazovanja. Ko so spustili temne zastore in se je zasvetil iv živo zeleni luči mali kos platna, so videli navzoči osebe, ki so se nahajale v sosednji sobi za debelim zidom in znane osebe v drugih petrograjskih hišah, ki so se poprej domenile o času prireditve. Teleoptika, t. j. vid iz daljine, nima nič skupnega s sedanjim brzojavnim ali brezžičnim pošiljanjem fotografskih slik, načrtov, bančnih šekov in celo fil- mov. (Izumi Nemcev Carolusa, Francozov Belaipesa in Rusa Meljnikova). V tem primeru vidi sprejemalec samo poprej pripravljeno sliko, ne pa časni dogodek. Brzojavljena risba se mora natisniti oziroma fotografirati in šele potem je vidna. Popolnoma drug smoter ima Termenoiv stroj, ki omogoča, da lahko opazi vse, kar se godi v istem trenutku na drugem oddaljenem kraju. Ta naloga je rešena na duhovito preprost način. Če hočemo videti kak oddaljen predmet, moramo razdeliti v enakomerne dele vso luč, katero odbija njegova površina. Predmet se tako rekoč cepi v vrsto večjih ali manjših štirikotnikov. Vsak izmed njih iziloča močnejšo ali slabejšo luč. Slika, ki jo sprejema oko, je vsOta črnih in belih, svetlih in senčnatih madežev. Glavni del Termenovega stroja tvori tako zvani razpršilec, lesena ali kovinska okrogla 'plošča, ki se postavi pred opazovanim predmetom. Plošča nosi več vrst drobnih ogledale, ki so tako nameščena, da ujamejo in odbijajo pri sukanju plošče snope žarkov, ki jih raz-seva predmet. Vsako ogledalce ujame samo en snop, t. j. luč samo enega dela (stirikotnika) razsvetljene površine. Razpršilec ostavlja ostalo luč. Posamezno ogledalce »izreže« samo eno točko predmeta. Disk se vrti tako naglo, da ujame razpršilec v teku 1 desetinke sekunde in razdeli med ogledalci vse snope žarkov, katere odsevajo1 vse točke (stirikotnika) površine. Nato se izpremeni ujeta luč'v električni tok. To oskrbi tako zvani foto-element, ki izrabi lastnost nekih kovin (n. pr. volframa), izžarevati elektrone pod vplivom luči. čim močnejša je luč, tem več elektronov proizvaja kovina in tem jačja je električna struja. Vsi žarki razpršilca, snoip za snopom, obsevajo foto-ele-ment. Če imamo, denimo, 1000 ogledale, tedaj to pomeni, da smo razbili površino opazoivanega predmeta na 1000 točk, da smo ga v mislih pregrnili z omrežjem iz 1000 drobnih štirikotnikov. Na ta način imamo v razpršilcu pravi vrtinec iz 1000 se podečih, različno močnih žarkov. Njih vrsta se takoj izlpremeni v foto-elementu v en tisoč električnih strug različne jakosti, ki sledijo druga drugi. Oba vrtinca trajata eno desetinko sekunde. Tekom sledeče desetinke se ponovi vrtinec zopet, toda slika žarkov in električnih struj bo lahko nekoliko drugačna. Opazovani pred- met se lahko premika, obrača in podobno. To pomeni, da se bo izpremenila tudi kombinacija luči .in elektrike: snopi žarkoV bodo lahko močnejši oziroma slabejši in to takoj vpliva na jakost Struj, ki nastanejo v foto-elementu. Obični radiotehniški pripomočki (katodne žarnice in si.) ojačijo potem v fo- ' to-element ujeto strujo in jo pošljejo v daljavo po brzojavni žici ali brezžično, to je vseeno. Ojačenje zaključi »tele-optično«, pošiljalno nalogo Termenovega stroja. Njej sledi delovanje preizkušene in mogočne odpošiljalne tehnike. Močnejša postaja pošlje seveda sliko tudi bolj daleč. To vedo vsi radio-lju-bitelji. Sprejemna postaja ponavlja vse te izpremenitve v nasprotnem redu. Radio-sprejemnik pretvarja elektromagnetne valove v vrsto navadnih stalnih elek- • tričnih struj različne napetosti. Struje gredo skozi žarnico in ojačijo oziroma oslabijo njeno luč. Žarnica ponavlja v sprejemnem razpršilcu oni vrtinec svetlobnih žarkov, ki se vrši v istem trenutku v pošiljalni postaji sto in stoti-soče km daleč. Razpršilec sprejemne postaje se vrti na las tako kakor oni •odipošiljalne postaje. Svetlobni žarki se izžarevajo v nasprotnem redu naravnost na platno, kjer se razpustijo zopet v istem redu kakor pri odpošiljanju, ko jih je izrezal razpršilec iz toka svetlobe, ki jo je odseval fotografiran predmet. Dobimo tedaj na platnu našo »mrežo« iz črnih in belih madežev (štirikotnikoiv) različne zasenčenosti. Dobimo celotno kombinacijo luči in sence, ki ustvarja sliko vsakega vidnega predmeta. Toda opazovalec ne Bo videl štirikotnika, ne bo videl »mreže« na platnu iz enakega vzroka, kakor ne vidi »mreže« pri čitanju ilustrovanega lista. Kakor znano, reproduciraj© naši dnevniki slike s tem, da prenašajo na papir drobno mrežo iz temnih in svetlih pik. Toda oko je vedno nekoliko oddaljeno od časopisa in ta daljava vzame točke: »mreža« izgine in pred bralcem Je celotna slika. Enako je tudi v Ter-menovem daljnovidu. Razen tega se vležejo vsi deli mreže (1000 štirikotnikov v našem primeru)' na platno v teku enega desetega dela sekunde. To pomeni, da drvi posamezni štirikotnik z naglico 0,00$ sekunde. Ta čas zadostuje, da zedini' naše oko te ločene vtise v celotno sliko. Isti »fiziološki rok« leži tuldi v temelju kinematografske slike. Seveda deluje prvi Term enov dalj-novid šele v Petrogradu in okolici. Toda slaboten je bil tudi 'prvi »strelomet« izumitelja brezžičnega brzojava Popo-tva, prvi »kinetoskop« Edisona in Ste- phensonova prva lokomotiva »Raketa«. Kmalu bo »teleoptičen sprejemalec« tovarniški izdelek, ki bo omoigočil slehernemu človeku vid skozi zidove. IZ MEDICINE Zdravniki in zdravila pred 100 leti. Ljudje so često nasproti zdravnikom zelo krivični. Onim, ki so bolni, ni nič mar, kako daleč je prišla zdravniška veda v slojem razvoju in ali 'je nje pot težavna a;li lahka; zdravnik bodi vseznal in še čudodelec poivrh. Bolnik 'kaj rad pozabi, da je zdravljenje bolezni težavno in ida tudi najbolj učeni zdravnik včasi težko dožene kako zapleteno notranjo bolezen. Ljudje sploh mislijo, da je medicina vsevedna in vse-gamogočna; ko pa se prepričajo, da si zdravniki često ne znajo pomagati, po-bereijo tovalležno — prav za prav pa nehvaležno — vsak dovtip, ki smeši zdravniško nepopolnost. Ljudje poznajo tisoče, ki so kljub zdravniški pomoči umrla; ne poznajo pa tisočev, ki so bili ©zdravimi ali ki jim je zdravniška pomoč olajšala neznosne mulke. H. d£ Galier pripoveduje v svoji knjigi »Les rnouers et la vie pr?vee d' autre-fois« o Stanju medicine pred francosko revolucijo (1789). Razmere so bile v Franciji približno talke kot pri nas, s to razliko, da je bilo pri nas še vse bolj preprosto in zaostalo; iizučeni zdravniki so bili redki in zdravje kmetsikega ljudstva so vzeli v zakup ljudski ranocel-niki, mazači, brivci itn Ivražarji. (Na štajerskem še danes imenujejo stari ljUd'je zdravnika »padar«, kar je posneto po nemški besedi »baden, kopati«; pred 100 leti so kmetski zdravniki bolnike kopali itn mazali, s čemer je bila njih zldravilska umetnost približno izčrpana.) Še za Napoleonovih časov, tem bolj tpa globlje v 18. stoletju — tako nam pripoveduje omenijeni H. de Galier — se praktični zdravnik ni potrudil, da bi dognal vzrdt bolezni. Sicer pa ni imel — mislimo predvsem glede notranjih bolezni — nobenih pripomočkov. Zdravnik je pogledal bolnika od nog do glave, ali preiskoval ga ni; zadovoljil se je z njegovim pripovedovanjem in z morebitnimi zunanjimi znaki na glavi ali rokah. Zdravnika ni bilo nič sram, če je zapisal, da je bolnik umrl »iz neznanega vzroka«. Še sloviti profesor de Vil-ileneuve, oče moderne kirurgije, je predaval svoijim dijakom: »Večkrat ne boste mogli, dognati bolezni. V tem primeru kar ipOvejte 'bolniku, da ima za-mašena jetra. Če bo odvrnil, da ga boli 'v glavi ali v prsih, ga zavrnite, da (potekajo bolečine iz jeter. Bolnik si tako in tako ne bo mogel predstaviti, ali so jetra lahko izamašena ali ne, občutil pa bo pred vami večje spoštovanje.« To nam priča, da niti odlični zdravniki niso preveč resno pojmovali svojega poklica. Vendar pa jim ne smemo tega hudo zameriti, zakaj nazori tistega časa so bili v tem pravcu dokaj različni od naših. Pravilno pa se nam zdi, da zdravniki niso hoteli kazati ljudem ze-vajooih vrzeli medicinske vede, zakaj znanost se je morala tokrat še veliko boriti zoper praznoverje in predsodki o zdravnilštvu so bili neprimerno močnejši in bolj razširjeni nego dandanes. Sploh pa mora zdravnik tuldi v naših dneh vplivati na bolnika tako, da dobi zaupanje vanj in da spoštuje njegovo znanje. Brez tega. ni medicine. ★ Izbira izdravil pred 100—150 leti ni bila posebno obilna. Najsplošnejše zdravilo za vse bolezni je bilo klistiranje in puščanje krvi. Če je bili bolan dojenček ali sedemdesetleten starec, če je imel kdo jetiko ali ošpice, vsakdo se je kli-stiral ali se triu je puščala kri. Namesto odpiranja žil so upelljali ipozneje nastavljanje pijavk. Naši starejši ljudje se še spominjajo starih »dohtarjev«, ki so lovili pijavke in jih nastavljali bolnikom na žile. V času naše prababice so bile pijavke sila priljubljene. Tako je bilo po vsej omikani Evropi, pa tudi pri nas. Puščanje krivi avete ponekod še dandanes. Le pojdite v poletnem času v Krapinske ali v Varaždinske toplice, on-di vam teko potoki človeške krvi, ki se cedi izlpod tako zvanih »rogov«, katere nastavljajo »flbarfbirji« (brivci). Vse polno potrpežljivih mamic in tatekov se pari v ivroči vodi iin poti zdravo in nezdravo kri — evo vam žive ilustracije k zgodovini medicine za 100 let nazaj! V francoskih zdravniških bukvah tiste dobe najdete to-le modrovanje: »Čim več gnile vode črpamo iz vodnjaka, tem preje se napolni s pitno vodo. Čim več nečiste krtvi odvajamo, tem preje se nadomesti z zdravo.« Ne pozabimo, da so imeli takrat celo vrlo učeni gospodje o krvi manj pojma kot ga ima dandanes dober absolvent osnovne šole. Toreij odvajanje krvi in čiščenje čre-ves! Črevesa so se zdela ljudem izredno važen organ deloma po pravici, kakorkoli so pretiravali in so menili, da ne delujejo tako kot je treba; zato so jim pomagali s klistirjem. Francoski kralj Louis XIV. si je dal v teku enega samega leta 47-krat odpreti žilo in 259-krat nastaviti klistirje. Prof. Patin je 32-krat puščal kri svojemu tovarišu, ki je bolehal za kronično mrzlico; o trgovcu Cousinesu pripovedujejo, da je vzdržal to proceduro 66-krat, tako je veroval v ozdravljenje svoje revme. Danes se rabi na kmetiih - toda zgolj ortdi, kjer so ljudje še precej zaostali — za zdravilo n. pr. človeška voda. To je bilo pred 100 leti dokaj udomačeno, ituldi v itako zvani »najboljši« družbi priljubljeno zdravilo. Marsikatera lepotica tistega časa, ki se o nji danes čitajo zanimivi in pikantni romani, je zdravila bolečine v trebuhu s to ne baš pikantno tekočino, česar romanopisci, kajpa, ne poveldO. Ali kulturni zgodovinar se temu ne čiidi. Ruski car Peter Veliki je užival za izdravilo stolčene vodene ščurke in stonoge iv očetu. Kardinal Maza-rini je dobival ma otečene moge obklad-ke iz konjskega blata. Sloviti kardinal Richelieu je moral prenesti po nasvetu Svojega zidravnika še krepkejše zdravilo: užival je konjsko blato v vinu kot »zdravilo« zolper želodčnega raka. Za zlatenico dboleli so dobivali krop, ki je stal čez noč ma gosjem blatu ali v prali stoičen i h ideževmica'h. To nam kaže razširjenost vere v zdravilno moč blata in urina. Ruske kmetice še danes maže'io otrokom s človeško secjo vnete oči. Pred 100 leti pa si bral v knjigah ta4e masvet: če bolehaš za želodčnimi kamni, izpij vsako jutro na tešče kozarec lastne vode (urina). Dober tek! — bo dejal čitatelj, nežna čitateljica pa se bo grdo mamrdmila. Ne moremo pomagati! Učeni in fini ljudje so pred stoletji uživali to zdravilo z enakim prepričanjem o njegovi z/dravilnosti, kakor požirajo danes najnežnej'ši goltanci neznana sredstva iz moderne lekarne, ki po svojem izvoru tudi niso iz področja estetike! Kdor je imel v tistih časih kronično vročico, so mu obesili na vrat živega pajka v orehovi lupini. Kogar je ugrizel stekeil pes, je dobil na čelo slinast konjski izob. Če to ni pomagalo, so ga kar zadavili z blazino. Vodenico so zdravili z debelim črelvesom, ki so ga napolnili z žabami in ©vili kot pas okoli trebuiha. Poznali so tudi zldravilno moč gadije juhe: gada so slekli, obglavili in skuhali v kropu. Nasvete te vrste so dajali učeni zid ravmiki kakor Ambrois Parais, Van Helmont in drugi. Vseučiliščni profesorji medicine so zapisovali tačas zoper putiko mazilo iz gosjih ieter in čreves mladilli mačkov. Najboljše odvajalno sredstvo je bila juha iz lastnoročnih bolnikovih nohtov. Lahlko bi našteli še idolgo vrsto takih okiusnostd, venidar pa se nam zdi, da je čitatelju dovolj jasna ogromna razlika med medic'no 18. in 20. stoletja. • (i Dr. L. Travner: Nastanek modernega zdravila. Dandanes, ko v tolikih rečeh prevladuje količina nad kakovostjo, ni čuda, če se je tudi na zdravilskem trgu pojavila nadprodukcija, ki je enake ne pomni zgodovina Radi razumemo, ako postanejo ob takem preobilju zdravil bolniki nezaupljivi nasproti zdravilom, ki rastejo kakor gobe po dežju in se ponujajo z vseh strani s kričečo reklamo. Med nepoučenimi ljudmi se često sliši, da zadostuje za zdravilo, če daš kaki kemično učinkoviti tvarini blesteče ime in ga spraviš s primerno reklamo na trg. Priznati je treba, da se mnogokrat izrablja lahkovernost bolnikov, vendar pa velja to zgolj o zdravilih, ki so nastala iz same dobičkaželjnosti. V resni tovarni za kemično-lekarnišlke izdelke je treba večletnega truda in dela, da postane preparat sposoben :za splošno uporabo. Menim, da ne bo o«d-več, ako popeljem čitatelja v velike lla-boratorije, kjer nastajajo zdravilma sredstva. Dolgotrajna in zapredena je pot, ki jo prehodi kaka kemična snov do zdravila, ki je primerno za prodajo. Najprej se v popolnoma moderno urejenih kemičnih laboratorijih izumiteljev dožene, ali je tvarina kemično docela čista. Nato slede zelo natančni poizkusi na živalih. 2 njimi se dožene, kako učinkuje nova tvarina na živa bitja. Ti poizkusi so težki in mučni. Žabe, miši, podgane, morski prešički, psi, mačke, ptice in celo opice rabijo 'kot poizkusne živali. Vendar pa učinkuje to ali ono zdravilo na različne živalske vrste različno; zato je treba najprej potem dolgotrajnih poizkusov najti najprimernejšo žival. Pa tudi tedaj, ko jo imalo, ni zadeva rešena. Nastanejo nove težkoče, ker ne gre, da bi takoj, iko se pokaže na tej živali ugoden učinek, sklepali, da je novo zdravilo primerno tudi za človeško telo. Poizkus na živali daje samo slutiti, ni pa 'zanesljiv dokaz, da se bo tvarina obnesla tudi pri človeku. Tako se je dognalo, da se telo neke živali odzove na kemično sredstvo v popolnoma drugi smeri kot človeško telo, ali pa pri človeku sploh ne učinkuje. To so velike težave, ki se morajo ž njimi bojevati izdelovatelji novih zdravil. Da bo čitatelju zadeva jasnejša, naj omenim, da se na pr. učinkovitost kakega sredstva zoper revmatizem sploh ne da ugotoviti na živali. Takisto nismo imeli doslej živali, ki bi lahko rabila iza poizkuse pri malariji. Seveda se z vso odločnostjo zahteva, da se mora sleherno novo zdravilo preizkusiti na živali in da morajo biti poizkusi izpeljani strogo znanstveno in z vso resnostjo. Radi tega so velike tovarne za zdravila opremljene z vsemi modernimi pripomočki. Tu se ne izdelujejo in preizkušajo zgolj zdravila, ki jih producira ta tovarna, ampak se v posebnih laboratorijih neumorno proučujejo vsa vprašanja, ki se tičejo fiziološke in lekarniške vede, iščejo se novi raziskovalni načini itd. Skratka: taka tovarna zahteva veliko dobrih strokovnjakov in vse moderne pripomočke. Le pomislimo, kaj 'bi bilo, če bi prišlo na trg nezadostno, površno izdelano aH napačno preizkušeno zdravilo. Ko pa je preparat srečno prebredel prve vrtince, ga čakajo še nevarnejše vode. Kakor hitro se je pokazalo s poizkusi na živalih, da bo nov (zdravilni izum primeren in uspešen tudi za človeško telo. se prično previdni poizkusi na raznih klinikah. Tu jih strogo nad- zorujejo prvovrsni učenjaki, avtoritete na Zdravniškem polju. Šele ko se zdravilo po dolgih poizkusih obnese in ko so novo zdravilo poizkusili tudi nekateri tekušeni praktični zdravniki, preide nov preparat v promet. Kratki opis postanka zdravilnega sredstva, ki je izdelano na znanstveni podlagi, kaže, da je izbira zdravil stroga. Cesto se stoprav po dolgih, truda-polnih in dragih poizkusih izkaže sredstvo kot neprimerno. Tako se zgodi, da med tisočimi kemičnimi spojinami pride malokatera v promet, zakaj tudi tu velja ona: »Veliko je poklicanih, malo izbranih.« Iz tega, kar sem povedal,'je videti, da je pot dolgotrajna in traja skoraj v vsakem slučaju eno leto, v nekaterih pa tudi več let. Zapomnimo pa si tudi to-le: Nepremostljiv prepad tziija med neštetimi, brez znanstvene podlage in samo iz brezvestne špekulacije izdelanimi »specija-litetami« in pa med strogo preizkušenimi preparati moderne lekarniške industrije. o O O Možgani in nalezljive bolezni. Moskovsko društvo nevropatologov in psihiatrov je imelo pred dnevi izredno sejo. Prof. A. Speranski je poročal o presenetljivem odkritju. Živčevje pri človeku in tudi živalih kaže izredno zanimiv pojav, tzv. he-mato-encef alično pregrajo. Nje ležišče ni znano. Ima nalogo, da varuje osrednje živčevje pred strupi in podobno. Nekateri brizgi injekcije nikoli ne dosežejo živčevja: ne morejo iz krvi skozi »pregrajo". Druga zdravila, ki imajo lastnost prebijati »pregrajo«, se morajo vbrizgati v ogromnih količinah, če hočemo, da pridejo kljub naravni zapreki v osrednje živčevje. Ta lastnost »pregraje« pa je včasi usodna za bolnika. Prof. Speranski je proučeval pasjo steklino. Navadne podkožne injekcije trajajo tri tedne. Razen tega potrebuje organizem cel mesec, da prebavi proti strup in postane imun. To zavlačevanje lahko stane življenje, če izbruhne skrita (inkubacijska) steklina nekoliko poprej. Za to dobijo poizkusni psi možgansko injekcijo: vbrizguejo jim proti-besno (antirabično) sirotko, ki pospeši splošno neobčutljivost (imunost) organizma. Prof. Speranski je dognal pri trepanaciji (odpiranju) lobanje živega psa, da se skrivnostna »pregu-aja« lahko mehanično ukine za nekaj časa: treba je le izčrpati tekočino iz hrbtenice, pa se ustavi krvavitev lobanjskih kosti. Prof. Speranski je tedaj vbrizg-nil obolelim psom, mačkam, kuncem zdravilno sirotko in obenem začasno izpraznil hrbtenico (ki je sicer polna tzv. cerebrospi-nalne prozorne tekočine). Ozdravil je na ta način difterijo, otrpnenje tilnika in krvavo drisko. Medtern 90 poginile vse živali, ki eo dobile isto količino sirotke, ne da bi izgizbile »pregrarjo«. Prof. Speranski je pričel po-izkušnje z otroci. Na škrlatinki težko obolela deca je dobila po 4—8 gramov sirotke v možgane (medtem ko se vbrizgne v kri po 100 do 200 gramov). Uspeh je bil presenetljiv: vročina, izpuščaj in nervozni pojavi so izginili v teku enega dneva oziroma malo pozneje. Ozdravljene so bile tudi ošpice: oboleli eo doibili nekaj sirotke od onih, ki so že prestali bolezen. Ozdravljeni so bili v petih primerih bolniki, ki so oboleli za strašnim otrpnenjem tilnika: izpraznili so jim pod narkozo hrbtenico in nato vbrizgnili sirotko v možgane. Končno je bil rešen tudi na smrt obsojen bolnik s cerebralnim me-nirgitom in sicer brez vbrizgavanja sirotke: odstranili so mu le pregrajo in kri je ozdravila možgane, kamor prej ni pustila »pregretja- v krvi nastale protistrupe. Zdaj dela prof. Speranski poizkuse s kolero in drugimi boleznimi. Znanstveno razlago svojega odkritja bo podal pozneje. Domneva pa, da je vsaka splošna obolelost samo posledica obolelosti osrednjega živčevja. Vsaka nalezljiva bolezen se v gnezd i v nekem delu možganov. Ošpice pomenijo, da je podlegel ošpicam del možganov, škrlatinka je posledica škrla-tinke dela možganov. Še krapoma pljučnica utegne izvirati iz obolenja možganov, ki le odmeva v pljučih. Znanstvena previdnost zahteva nadaljnjih raziskovanj, vendar ni dvoma, da pomeni odkritje prof. Sper a nekega začetek nove dobe v pobijanju nalezljivih in otroških bolezni. KULTURNO ZGODOVINSKE SLIKE Dr. V. T.: Pogreb ptujskega brezverca leta 1847. Muzejsko društvo v Ptuju je dobilo nedavno v dar zanimivo sliko iz jprVe polovice preteklega stoletja. Slika spominja na obče znano podobo, kako pokopavajo gozdne živali lovca. Tudi na tej sliki vidimo pogreb, ki se ga udeležujejo živali in ljudje. Spredaj stopa na dveh nogah pes, ki nosi mesto križa metlo. Za njim stopajo trije posli s trobentami. Poleg njih je kapelnik z notami. Nato nosijo štirje biki krsto, na kateri je rdeča poštarska suknja z uradniškim klobukom. Krsto spremlja pet prešičev, ki nosijo s sprednjimi nogami goreče sveče. Nato sledi več mladeni-čev z oslovskimi ušesi in z zajčjimi glavami. Med njimi gre mož brez glave. Možem slede v ženskih oblekah gosi, kure in ovce. Sprevod pa zaključi ženska z modrim krilom in molekom. V Ptuju in okolici je namreč Običaj, da mora imeti ženska, ki gre zadnja za pogrebom, modro krilo. Legenda na desni strani slike nam pove, da so biki sinovi ptujskih meščanov, prešiči ptujski prvaki, mož brez glave pa doktor Ma-thans kot pastor. Pod sliko sta napisa v nemškem jeziku »Pogreb ptujskega poštarja« in »Kdor se v zadnji uri izneveri Bogu, se pokoplje s takimi častmi«. Neznani slikar je narisal in pobarval sliko precej neokretno z roko. Če tudi slika nima umetniške vrednosti, je vendar znamenita radi dogodka, ki je zbog njega naistala. Ta resnični dogodek bomo opisali v naslednjih vrsticah na podlagi ohranjenih listin, zapiskov in ustnega sporočila, ker nam nazorno osvet-luje razmere* v tedanjem Ptuju. Jožef Matija Franzke, rojen leta 1773. kot sin 'mnogoletnega c. kr. poštarja v Zavrču in Ptuju, Jožefa Franzkeja, je bil od meseca septembra 1798. c. kr. poštar v Ptuju. S svojo ženo Terezijo r. Gabla, ki mu je rodila tri sinove in tri hčere, je živel v lastni hiši v Ptuju št. 196 nedaleč od sedanje Voukove restavracije. V Turnišah je imel pristavo, v Kaniži in v Spod. Grajeni pa njive in travnike. Spadal je torej -med najimovi-tejše in najuglednejše meščane. Kakor pretežna večina tedanjih Ptujčanov, je bil tudi Franzke vsaj na videz dober kristjan, ki je rad in pogosto zahajali v cerkev. To je bilo takrat umestno; duhovščina je bila vsemogočna in gorje tistemu, ki bi se ji zameril. Tako je ži vel mirno in zadovoljno do svoje starosti, ko so mu začeli izpadati lasje tako, da je postal skoraj popolnoma plešast. V cerkvi in v uradih pa je bil Iprepih, a jpo-zimi mrzlo, tako da je dobil naš pošitar kmalu hude revmatične bolečine v grla- vi. Zato si je omislil malo svileno^ čepico, s katero si je pokrival plešo. Če je prišel v cerkev, je snel klobuk, čepico pa obdržal na glavi. V tem času je bil v Ptuju dekan, nad-župnik in kn. šk. svetnik Franc Cvetko, ptujski domačin, rojen 1. 1779 v Dor-navi št. 19 (sedanja Zernljaričeva hiša). Domači pesnik Štefan Modrinjak se ga spominja v pesmi, ki jo je zložil 1. 1813., ko je pel Cvetko novo mašo "in kjer pravi med drugim: »Ti prijatelj Cvetko jesi Materne dežele cvet, Z Domavske, kamene vesi Z lukom zrejen, pa oplet.« študiral je gimnazijo v Mariboru, v Gradcu pa modroslovje m bogoslovje. Po priporočilu nadvojvode Ivana, s katerim se je seznanil kot župnik v Pe-krah, je prišel leta 1843. za dekana v Ptuj. Cvetko je bil izobražen mož: bavil se je z zgodovino in s pesništvom. V »Tabulah in pesmih Leopoldna Volk-merja« sta na koncu zbirke dve Cvetkov! pesmi, kjer opeva lepoto štajerske dežele in slavi cesarja .Franca. Bil je tudi izvrsten cerkven govornik. Poleg teh dobrih lastnosti pa je bil mož precej ošaben in v verskih zadevah nestrpen, tako da je imel večkrat neprilike s someščani. Ko je nekega dne zapazil v cerkvi našega poštarja s čepico na glavi, mu iie odločno prepovedal hoditi tako k službi božji. Franzke pa se ni dosti brigal za to prepoved in je prišel naslednjo nedeljo zopet v cerkev s čepico. Komaj ga je dekan zapazil, ga je javno ozmerjal in mu slednjič še vrgel čepico na tla. To je starčka užalostilo in od tega časa ni več prestopil cerkvenega praga. O tem dogodku je govorilo vse mesto. Večina meščanov je hvalila dekana radi njegove verske gorečnosti in obsojala brezvernega poštarja. Le posamezni so obsojali dekanovo nepremišljenost. Sredi leta 1847. je Franzke nevarno zbolel, zlasti zbog žalosti, ker mu je malo popreje umrla žena. Bolezen je postajala od dne do dne opasnejša, zato so mu začeli otroci prigovarjati, naj sprejme zakramente za umirajoče. Bilo jim je seveda mnogo 'do tega, da se spor z duhovščino poravna, ker so se sami bali njenega upliva. Starček se želji otrok ni upiral; pristavil je le, da ga ne sme dekan Cvetko spovedati. To željo so sporočili otroci dekanu kolikor mogoče uljudno in prizanesljivo. Dekan pa jim je odvrnil, da odloča v tej zadevi samo on in se je nemudoma odpravil k bolniku, da mu podeli zakramente. Ko pa ga je poštar zagledal, se je v postelji obrnil tako, da mu je pokazal hrbet in ni hotel z dekanom spregovoriti niti besedice. To je bila seveda težka žalitev predstavnika cerkve, ki 'je moral oditi, ne da bi kaj opravil. Dva dni pozneje, dne 1. oktobra 1847., je poštar Franzke umrl brez spovedi in obhajila. S tem se je začel za otroke pokojnega pravi križev pot. Dekan je odredil namreč, da se ne sme ta brezverec cerkveno pokopati. S to odredbo pa se niso strinjali otroci, ki so želeli, da se njihov oče spodobno pokoplje. Mnogoletni prijatelj in domači zdravnik pokojnega poštarja dr. Mathans se je zavzel za stvar in odposlal v imenu rodbine pokojnega nujno prošnjo kneizoškofijskemu ordinarijatu v Gradcu (Ptuj je spadial takrat pod graško škofijo), da ukine dekanovo odredbo in dovoli pokojnemu dostojen cerkven pogreto. Med tem je ležalo truplo doma. Tako je preteklo že več dni, rešitve pa ob tedanjih slabih prometnih razmerah — ni bilo. Mestni urad je kot zdravstvena oblast zahteval, da se mora mrlič nemudoma pokopati. Venidar se 'je idr. Mathansu posrečilo doseči vsaj to, da so smeli ohraniti domačini truplo v dobro zaprti krsti v kleti do časa, ko dospe rešitev iz Gradca. Slednjič — dne 29. oktobra — je prišla odločba, s katero je tudi škof Roman Sebastjan Zangerle zabrani! cerkveni pogreb, češ, da sovražnik cerkve tega ne zasluži. Nato je odredil magistrat, da bo pogreb naslednjega dne Ob 4. uri popoldne, če tudi brez duhovnika in zvonenja. Ta novica se je bliskoma raznesla po mestu. Ljudje so se zbirali v gručali in se silno -razburjali radi te odredbe. Celo med dotedanjimi pristaši dekana je padla marsikatera bridka beseda. Naslednjega dne opoldne se je zibrala v kavarni in gostilni Straž (sedaj hotel Osterberger) večja družba meščanov. Seveda se ije govorilo največ o pogrebu našega poštarja. Med njimi je bil neki sedlar, ki je bil v mestu splošno znan svobodomislec. Le-ta je posebno glasno zabavljal nad cerkveno gosposko, zlasti nad dekanom. V sosednji sobi je seddo več častnikov. Slučajno je bil takrat v meistu oddelek ogrskih huzarjev. Ker je postajal hrup med meščani vedno večji, je vprašal navzoči huzarski polkovnik gostilničarja, kaj se je zgodilo. Ko mu je povedal gostilničar vzrok, je rekel polkovnik, ki je bil zbog ravnanja duhovščine razburjen: »No, ipopa ne morem dati poštarju. Zato pa se mu bo zvonilo, kakor se doslej še ni zvonilo nobenemu meščanu. Nato je pozval takoj deset huzarjev v gostilno, kjer so se vojaki na stroške častnikov napili korajže za bodoče zvonenje. Ob treh so se podali vojaki k dekanu in zahtevali, naj jim nemudoma izroči ključe cerkvenega stolpa, kar pa je dekan odločno odklonil. Nato so vojaki z bajoneti in puškinimi kopiti razbili vrata cerkvenega stolpa in se tako polastili zvonov. Začeli so takoj izvoniti z vsemi zvonovi kakor bi hoteli zbuditi mrliča. Zvonili so neprenehoma tri ure, medtem ko je sedel dekan v zaklenjenem župnišču. Ob določeni uri se je vršil pogreb, katerega so se udeležili vsi častniki in velika množica radovednih meščanov. Kondulkt je vodil dr. Mathans, ki je opravil pogrebne molitve in govoril slednjič ob odprtem grobu pokojniku v slovo baje tako lepo, da so skoraj vsi navzoči glasno plakali. Po pogrebu pa so se vršile med glasnim zvonenjem vseh zvonov demonstracije zoper dekana in škofa. Ta dogodek je imel za dekana zle posledice. Ljudje so ga začeli sovražiti; baje je dobil tudi več grozilnih pisem. Pod takimi okoliščinami ni mogel ostati več v Ptuju. Preselil se je v Ljutomer, kjer je postal naslednjega leta župnik in dekan. Pa tudi tam ni ostal dolgo. Leta 1852 se je slednjič preselil v Maribor, kjer je živel v pokoju pri svojem nečaku, poznejšemu stolnemu dekanu. Jožefu Kostanjevcu. Umrl je 5. julija 1859. V sedanji ptujski prostiji so slike vseh dekanov oz. od II. 1863. proštov začenši z dekanom Francom grofom Inzaghi (1731 do 1768). Zaman pa iščemo med rtjimi sliko dekana Cvetka. Neki Cvetkov . pristaš je' ovekovečil opisani dogodek s tem, da je napravil omenjeni paski! o ipogrebU brezverca. To sliko pa ije podarila muzeju gospa Marija Gailhofer iz Vičave, pravnukinja poštarja Franzkeja. o o o Izumiteljeva žaloigra. V svoji vaški hišici je umrl Eugene Turpin, eden najplemenitejših Francozov. Izumel je sicer grozno eksplozivno snoiv, ki je stala veliko krvi in solz, vendar pa sam ni maral vojne. «Mi-Slil sem le na predore in sploh na teh- niko,« je rekel. «Če bi vedel, kako bodo izrabili ljudje moj izum, bi bil opustil svojo misel.» Turpin je bil samouk, nikoli ni dosegel inženjerske časti. Svoj prvi izum je objavil i. 1S81. Odpravil je težkoče, ki so jih imeli častniki z izračunavanjem smeri in daljave zbog izpremembe lege topa po izpraženem strelu. Francosko vojno ministrstvo je surovo odpravilo izumitelja, češ da nima izum nobene vrednosti. Klj'ufo temu je obdržalo njegove načrte. 14 let pozneje so bili opremljeni s Turpin ovim aparatom vsi francoski topovi. Izumitelj ni prejel nikoli nobene nagrade. L. 1886. je izumil Turipin svoje netivo, ki je dobilo ime «obturateur», ker je bilo mišljeno kot razstreli evaln a snov. Kot dober Francoz je sklenil Turpin, da ta izum ne sme preko meja njegove domovine: saj je postavil na glavo vse dosedanje topničarstvo. Ponudil je torej sncdv francoskemu ministrstvu. Topot so morali priznati visoki gospodje pomen izuma in so sklenili s Turpinom 10 letno monopolsko pogodbo. Izumitellj je prejel 250 tisoč frankov nagrade in red častne legije. Toda 10 mesecev pozneje je zvedel Turpin, da je dobilo njegovo strelivo novo ime «melinit» po nekem mogotcu. Razen tega je sploh vojni minister Freysinnois zatajil izumitelja v parlamenta. Rekel je, da so iznašli melinit francoski vojni inženijeriji Turpin je bil besen. Inozemski rudniki so takoj hoteli izrabiti ta prepir in so ponudili izumitelju veliko nagrado. — Ne, — je rekel Turpin, —• melinit mora ostati francoska skrivnost. Nekaj mesecev pozneje so našli me-šetarji druga pota. Prodajali so tisoče ton melinita v Chile in na Japonsko: ruski vojaki so bili poizneje prve žrtve te snovi. Tuiipina niso niti vprašali. Kuipčija pa je menda nesla, ker so nato obiskali Turpina še angleški agenti: ponudili so mu za skrivnost tretji del dobička. Tunpin je rekel zopet: «Ne!» — Besen, oropan in razžal'jen je natisnil za zadnje novce knjigo: «Kako so mi ukradli melinit«. Mislil je, da se bo iza njega zavzela javnost. Toda zgodilo se je drugače: Vojaške oblasti so gai zaprle kot veleizidajalea! V ječi so mu sicer ponudili prostost pod pogorjem, da zapusti Francosko za vselej. Tuirpin je odklonil in volna sodnija ga je obsodila na 5 let ječe. Obravnava je o>sta-la tajma in obtoženec je odgovarjali na vsako vprašanje: »Tatovi, razbojniki, topovi!« — Sedel je v ječi 23 mesecev. Na njegovo srečo je prišlo na vlado liberalno ministrstvo. List «Figaro» se je zavzel iza izumitelja in Waldeck Lousseau je odredil njegovo oprostitev. Ostal je seveda brez sredstev, ker je odklonil službo vojnega tehnika pod ^vodstvom prijaznih inženjeriev. Šele 1. 1912 je poudarila vlada slavnemu izumitelju 100 tisoč frankov za na'daljne poizkušnje. «Seveida,» pripoveduje Turpin, «ni-sem bil bogat. Po vojni 1. 1920 bi kmalu postal berač, toda spomnili so se me dnevniki. Dvignili so prah in sem dobil 25 tisoč frankov letne pokojnine. Zdaj sem srečen. Stanujem na deželi ob vodi, redim golobe in se igram z otroci. Nočem ničesar več.» Seveda so zaslužili s Turtpinovo ;z-najdbo neverjeten denar oni, ki so ukradli njegov izum. Pred vojno se je prodalo melinita za stotine milijonov na leto. Med vojno pa je plačala Francoska sama tov'arnam melinita 50 milijard frankov. «Seveda,» je dejal Turpin, «del teh praVljičnih dohodkov bi moral biti moja last. Toda saj sem brez tega srečen. Najbolj me veseli, da podeduje pokojnino po meni moja ljuba stara žena.» Tako je umrl ta kremenit mož, ki je izkazal domovini največjo uslugo, dasi je bil žalosten, da služi njegova snov prelivanju človeške krvi. Umrl je kot reven čllovek v mali hišici ob reki na vasi. Za pogrebom so šli otroci, ki so objokavali dobrega dedka, ki jim je talko pogosto priredil umetalni ogenj. Te solze so bile vsaj iskrene. Ubogi Turpin je ostal poštenjak, dasi je imel le 3 tisoče dinarljev mesečno. Tega pa ne moremo reči o roparjih, ki so se obogatili z njegovim izumom in so io-vili zlato v morju človeške krvi in solz skozi toliko let. SPORT Kako dolgo ostane športnik aktiven. Vsaka športna panoga ima v svojih vrstah prvake, ki izvajajo že desetletja svoj sport. Seveda ni nobene norme za to, koliko časa lahko ostane športnik aktiven. Največ je *o individualno in zavisi od konstitucije, treninga in načina življenja dotičnega športnika; veliko pa je odvisno tudi od sporta, ki si ga izberemo, kajti ta sport »porabi« prej svoje ljudi kot oni. Gotovo je le to, da gre črta športnega znanja pri vsakem športniku spočetka navzgor, dokler ne doseže v neki starosti viška; na tej točki ostane več ali manj časa in gre potem nevzdržno navzdol. V nogometu igra Škot Buchan že 30 let, Madžar Inire Schlosiser že 23 let in je bil med tem časom že 72-krat v mednarodni vrsti. Med kolesarji je bil najdalj aktiven nemški sprinter Arend, ki je leta 1894 debutiral, postal svetovni prvak leta 1897 in je prišel v finale za nemško prvenstvo še lansko leto, Francoza Paul Guignard in Poulain, Američan Kramer in Nemec Elleguard so bili vsi okoli 30 let aktivni in so bili ves čas med najboljšimi sprinterji. Tudi v boksu, ki svoje privržence hitro obrabi, ima rekord vztrajnosti svoječasni svetovni prvak zamorec Jack Johnson, ki je začel svojo karijero leta 1901 in je še lani v nekem večjem boksmatchu zmagal po točkah. Francoz Carpentier boksa že 18 let; seveda ni sedaj več na višku. Od lahkoatletov navedemo že 20 let aktivnega Francoza Georgesa An-dre, ki še danes preteče 110 yardov v 16 «/, sek. in skoči 1.80 m visoko. Tekač Bouchard se je pojavil prvič leta 1901 in še vedno tekmuje pri tekmah za francosko prvenstvo. Med plavači je bil Paulus, ki je začel 1. 188fi, več ko 30 let med najboljšimi; še kot šest-desetletnik se je udeležil maratonskega plavanja. Od igralcev hockeya velja Franc.« Sabamier, ki igra že od leta 1906, za najboljšega vratarja. Primerama največ starih najdemo med rokoborci: Francoz le Bordelaia šteje danes 76 let ter je bil svojčas skozi 35 let vedno med prvaki, ltusa Zaikin in Po-dubny, prvi 48, drugi 54 let star, nastopata še vedno aktivno in kar je glavno: še danes sta svetovna prvaka in ni ga med mlajšimi, ki bi se mogel ž njima meriti. Nasprotno, še danes se ju glasoviti borci ravno tako ogibajo kakor pred 20 leti. K. Invalidi in sport. To vprašanje se nam zdi na prvi pogl'-d absurdno, saj se povsod naglasa, da nai le zdrav in telesno polnovreden človek izvaja sport. In pred vojno je tudi bilo tako. In- validov je bilo malo — dolga doba miru ni proizvajala pohabljencev in le številne tovarne so skrbele za invalidski naraščaj. — Kar jih je bilo, so se rekrutirali po večini iz de-lavcev-nesportnikov. Dolga svetovna vojna pa je pohabila na tisoče športnikov, telovadcev, artistov, torej ljudi, ki so od mladih nog posvečali vse svoje moči vzgoji telesa. Umevno je, da so se ti sportniki-pohabljenci tudi še potem .skušali udejstvovati v svojem sportu, v telovadbi, kolesarjenju, boksu in so to tudi dosegli z večjim ali manjšim uspehom. Spominjam se francoskih gimnastov, ki •,'.> nas obiskali o priliki vsesokolskega zleia 1. 1922; eden izmed njih je imel stekleno oko, ki mu je pri telovadbi parkrat padlo iz votline. Slavni ameriški boksar Joe Gans je imel takisto stekleno oko in do njegove smrti ni nihče vedel o tem, tako dobro je znal ta izborni borec parirati udarce. In pri nas! Nemalo sem se čudil, ko sem zvedel, da gojijo tudi pri nas tako zvane invalidske dirke, in sicer v več kategorijah. Doslej sta mi znani samo dve: za invalide s predkolensko protezo in za talce z nadkolensko protezo. Seveda pa to lahko poljubno varijiramo, tako da bi n. pr. bila najtežja kategorija in ž njo združena najvišja nagrada dostopna le onim, ki imajo eno oko, eno roko in eno nogo, mogoče odpaJe še druga roka. Meni javni nastopi invalidov niso nikdar ugajali iz estetičnih in iz športnih ozirov in če se že najde tak klub, ki propagira tako klaverne tekme, bi jih morala javna oblast prepovedati! Da se pa dogajajo v deželah, kjer je sport veliko bolj razvit kot pri nas, še vse hujše stvari, je umljivo. Tako je povzročil pred kratkim na Angleškem veliko razburjenje boks-match med dvema invalidoma in sicer med kapitanom Lowe, ki je bil na oba očesa slep in majorjem Leaby-Wills, ki je zgubil v Flandriji desno nogo in mora radi vedrne gnoji t ve rane rabiti berglje. In ta boksmatch se je vršil po posredovanju in ob udeležbi komandanta bolnišnice, zdravnikov in povabljenih gostov ! Prišli so tudi športni referentje velikih londonskih listov in nekateri so tudi prinesli cele kolone dolge popise tega boja; z naslado so opisovali, kako se je slepi kapitan mučil, da bi dotipal svojega nasprotnika, kako spretno se je premikal njegov nasprotnik s svojo bergljo in zadajal slepcu udarec za udarcem. Majorju so tudi prisodili zmago, seveda le po točkah, kajti toliko usmiljenja so vendar le imeli ti »športniki«, da niso pustili, da bi bil major slepca knock-out. do nezavesti potolkel! K. Alkohol in deea. Mnogo pišejo naši listi o strupu alkoholu, pa je vendar še vedno med Slovenci dokaj roditeljev, ki so mnenja, da je- n. pr. vino odraslim in otrokom koristno. Vsaka alkoholna pijača, bodisi vino, pivo ter posebno žgainje, je otrokom skrajno škodljiva. Draži jim živce ter vpliva kvarno na srce, jetra in obisti. Dojencu je že pivo, ki ga pije njegova mati, škodljivo. Ako otroci uživajo opojne pijače, se naravnost zastrupljajo. Izgubljajo telesno evežost, a z njo tudi duševno raziboritost. Zgodaj postanejo zreli, uče se z veliko težavo in postanejo malokrvni ter zaostajajo v rasti. Tudi njihov značaj se često pokvari; prej krotili in ulbogljivi, postanejo po alkoholu raadražljivi in trmasti. Alkohol je silno škodljiv za telesno zdravje in duševni razvoj otroka. Starši, ki dajejo svojim otrokom opojne pijače — četudi morda le v majhni meri — so njihovi sovražniki in grobo-kopi! Srebrnino, ki je potemnela, osnažiš s pepelom od drv. Natresi na mokro krpo pepela in odrgni z njo srebrnino. Koicanje ustaviš, ako použiješ košček sladkorja, ki ga namočiš na kis. Trdovratnejše koicanje odipraviš s pelinovim čajem. Skuhaj vršiček pelina na skodelici vode in spij 'o. Notranji minister Maksimovič, čigar obtožba je vzbudila v Narodni skupi ičini viharne prizore in evropski škmndat. Francoščina za samouke. Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi. Saint-Charles14, a Marseille5, M.15 Au-guste-Victnr 6 Le Chevalier17, šge18 de 8519 ans20. qui 21 a declare22 etre ar-rive23 par24 le train25 de 10 h. 1526 samedi27. M.'5 Le Chevalier17 qui21 est veuf28 et29 vit30 de ses8' rentes,32 habite33 Pariš. II etait34 porteur35 d'une somme36 de 6.00037 francs.3'1 il etait34 venu39 a Marseille,5 a-t-il dit40 aux agents,41 „pour42 voir3 le soleil4 ..." (Le Quotidien, 18. 10 1926.) 13 (la-gar) t kolodvor 14 (sij-Sari) / sv. Karla 15 okrajšava za Monsieur (mssjo) gospod 16 (cgiist-viktor) Avgust Viktor 17 (U-švalje) [rodbinsko ime] 18 (aže) star 19 (katr-vijsijk) \ 85 m (a) j let 2' (ki) ki, kateri 22 (a-dekiare) je izjavil declarer (deklare) izjav ti 23 (et-rarive) bili dospel = da je dospt I arriver (arv.) dospeti, priti 24 (par) po, z » (la-trij) vlak 26 okrajšva za : 1 heures 15 (di-zcer-k^7.) ob deset, uri petnajst min 27 (samdi) sobota, v soboto 28 (vcef) vdovec 29 (e) in so (vi) živi vivre (vivr) živeti 31 (se) njegovi,-e, a, svoji,-",-a зг (rat) rente, prihodki 33 (abit) stanuje v habiter (abite) stanovati, prebivati 34 (ilets) bil je 35 (partce ) nosilec 36 (sam) vsota 37 six mille (simil) \ šest tisoč 38 (fra) / frankov 89 (vanii) prišel venir (vanir) priti " (atil di) je dejal d re (dir) reči (o zaža) stiažnikom $ (pur) za . 10. La ville' de Chalon- ravitaille3 ses4 habitants.5 Chalon^-sur^-Sadne1, 16 octobre. Pour lutter8 contre9 la vie10 chere", la municipalite12 de Chalon a achete13 60.00014 kilos15 de pommes de terre16 qui'7 seront18 mises19 en20 vente21 a raison de22 0 fr. 9023 le kilo,24 alors que25 chez26 les revendeurs27 elles28 se vendent29 1 fr. lO30^1 l fr.2532 le kilo.23 (Le Quotidien, 17. 10. 1926.) 1 (la vil) mesto 2 (šalto) [ime ir. mesta] 3 (ravitaj i preskrbuje z živili ravitailler (ravitaje) z živili preskrbovati, prehranjevati 4 (se) svoje 5 (z abita) prebivalce 6 (siir) na, ob [reka v Franciji] 7 (son) 8 (lute) boriti se . 9 (кфк) proii 10 (la-vi) življenje 1 življenska 11 (Ssr) draga / doginja 12 (la-miinisipalite) občinski urad županstvo 13 (a ašte) je kupil acheter (ašte) kupiti 14 soixante mille (swasat mil) šestdeset tis č 15 (kilo) kilogramov 16 (pom-de Ur) [jabolka od zemlje], krompir 17 (ki) ki 18 (srm) bodo Stre (str) biti 19 (miz) dejani, spravljeni \ 20 (z-a) i 21 (vat) prodaja J ~ 22 (а-гегф da) v razmerju, za ceno 23 zero ftancs qnatrevingt-dix (zero-fra katr vij-dis) [nič frankov) 0 centimov kilogram med tem ko pri prekupčevalci one se p odajajo prodajati 24 (la-kilo) 25 (abr-ka) 26 (še) 27 (ie-ravadoei) 28 (d) 29 (S3-Vad) Vt ndre (vadr) 30 un franc dix (5 fra-dis) en irank deset centimov 31 (a) do 32 un franc vingt-cinq (6 fra-vrjt-s"/jk) en frank 25 centimov Besedilo 10. lekcije v fonetski pisavi: (la-vil-da-šaloi ravitaj se-/abitx. šalčo-sflr-son, sszoktobr pur-liite kwtr la-vi-šer, la-miinisipalite da-šalčo a-ašte swas*t-mil-kilo da-pom-da-tsr ki-sr miz-z£-vžt а-гггој da-zero-frž katrv/idis la-kilo abr-кз še-le rav&dcer sl-sa-vžd o-frž-dis a o-fra-vfrtsvik la-kilo.) To, kar ni jasno, naj &e pojasni. To, kar težko delaš, delaj z veliko vztrajnostjo. Lao-Tse Razlaga, (j. Svojilni pridevniki za 3. osebo: son (seji) njtgov; njen; svoj sa (sa) njegova; njena; svo a ses (se) njegovi - e; njeni,-e; svoji, e son depart (s^-depar) njen odhod son programme (su-program) n egov spored son public habituel (sć3-p{iblik abitiul) njegovo stalno občinstvo sa chambre (sa-š*t>r) njena soba sa I05e annee (sa sa-sfikjem-atie) svoje 105. leto ses deux fllms (se-do film) njegova dva filma de ses rentes (ua-se-rat) od svojih rent ses habitants (se-zabita) svoje prebivalce. LUI.1 — Chaque2 matin, ma3 premiere pensee4 est pour vous5' . . . ELLE.6 — Oh!7 Oh! Jacques8, aussi9, dit10 ?a!u LUI. — Oui12, mais13 moiu je me re-veille15 au moins" deux heures17 plus18 tot19 que20 lui. (Le Matin.) 1 (14) on 2 (šak) vsak 3 (ma) moja 4 (pisć) misei 5 (vu) vi, vam, vas 6 (el) ona 7 (o) o! [vzklik] 8 (žak) Jakob 9 (osi) tudi io (di) reče, pravi reči dire (dir) •i (sa) to; izraz domačega pogo vora, skrajšan iz cela (sala) •2 („,) da 13 (ms) toda 14 (mwa) jaz [naglašeno] 15 (žam-revčj) se reveiller (si 16 (o mwfi) 17 (do-zoer) 18 (piti) 19 (to) 20 (ka) jaz me zbudim zbudim eveje) obuditi se najmanj dve uri bolj I zgodaj / kot, kakor = jaz se prej Opomba. Ker želi a-tor to svojo učno metodo vsestransko upopolniti in se tudi, kolikor je to v skladu z učnim ciljem, ozirati na želje učencev, prosi vse one, ki bi mu imeli tozadevno kaj sporočit ali vprašati za stvari, ki so jim nejasne,vnaj se pismeno obrnejo na naslov urednika „Življenja in sveta", pod značko „Fiancošč.na". Za event. odgovor na priložijo znamko. 11. Les salaires1 des modistes.- A la suite de3 1'accorJ4 definitive-ment5 intervenu,6 hier,7 entre8 la chambre9 syndicale10 patronale11 et le syn- ' (sahr) 2 (imdist) 3 (a-la-sflit-da) 4 (lakar) 5 (definitivma) 6 (t-vjt;rvnii) 7 (j£f) 8 (Str) 9 (la-šibr) 10 (sfjndikal) 11 (patonal) plača, mezda modistinja po posledici, vsled soglasje, dogovor definitivno, za trdno izvršen, sklenjen včeraj med soba; zooinica zadružna gospodarska, delodajalska Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na» rodno tiskarno« d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.