IVI ete I ko V sloveuskem slovstvn. 3. L. 1789 je bil V. Vodnik za duhovnega pomočnika menda v Ribnici, 1. 1798 je bil že v Ljubljani, prišel s Koprivnika, učenik pesništva (Lehrer der Poetik) ali tedaj VI. giranazijskega razreda ; 1. 1806 da na svetlo ,^Pesme za pokiišino" in I. 1809 ,,Pesmi za brambovcf" in I. 1811 je bil ,,vddia latiaskih, pervih in delovskih šol" (cf. Pismenost str. VIII.). Teilaj je Vodnik najbolj slovel. V novomeških latinskih že, gotovo pa v ljubljanskih licejskih ali visokih šolah (visokošolstvo Lyceuin, vsešolstvo Universitat Vodn.) se je bil Metelko soznanil z njegovimi veljavnimi slovstveninii spisi. Posnenial ga je poslej v pisavi tako, da je v slovenščini, vzlasti v inieoji ali slovničnem inienoslovji Vodnik bil uiu res vodnik. Od I. 1806 je slovenil Vodnik cesarske nemške ukaze in deželnega vladarslva razglase in razpisp (Patente, Currenden, Circulare itd.) presfavljal v ,,dvždni jezik" ter je dobival za (o kar kranjski tolniač (als kraineriscber Translator, ex Caramerali) 100 gld. na leto. To sitno in časih prav težavno delo so mu niilostno pustili ludi poslednje leta, kadar se je zvezda njegova bila že uternila. Jeli dobival stanovitno plačo, ne vem; to pa vem, da je 1. 1817 poslovenil 32 takih ukazov in razglasov in poprosil, naj niu dežclno vladarstvo za to delo, „$ kterim sem si, kakor sam najbolj čutini, velikrat hudo ubijal glavo", nakloni dobrotno nagrado, in — dali so mu 60 gld. — V tej prošnji je podpisan Vodnik ,,začasni učenik Iaškegajezika na licej i (Provisorischer Prof. der It. Sprache am LjCeum)", ker (udi to so mu bili dovolili, da je ,,stari pevic Ilirie oživlene in Ilirie zveličane" smel učiti laški jezik še na Iiceji, vendar le začasno.— L. 1819 nagloma umre Vodnik. Metelko je bil pervi, ki je njegovo smert naznanil Zoisu, kteri gre za njim v grob še tisto leto. Kakor nekdaj Horac pa Mecena (1. 8. pr. Kr.) , tako sta isto leto (1819) umerla Vodnik pa Zois. Naslednik je bil Vodniku Metelko v slovenščini; naslednik mu je bil tudi v tem , da je koj po njegovi smerti sloveniti jel vradne ukaze in razglase. Delal je to nekaj časa z Debevcem vred. Prosil je, naj inu izročijo ta posel in plačajo, kakor nekdaj Vodniku , jako težko, dokaj časa utratno delo. Postavili so ga bili res 1.1820 za kranjskega tolmača ali prestavljavca zopombo, naj sloveni kar se da po doinače in naj se ogiba novih, priprostemu človeku neznanih besedi. Po tej opombi so čislati njegove prestave, ki sim ter tje niso vse čiste in krepke. Opravljal pa je to delo Metelko do I. 1847. — Služil je tako deželnemu vladarstvu, pa tudi drugim vradnijam ali gosposkam, deželskim in duhovskiin, največ brez plačila. Še sedaj porabijo človeka radi tu in tam; kaj se le tedaj , ko so dobre Slovence šteli na perste! Tako je postregel nekterikrat kmetijski družbi, ktera ga je hvalno vpisala med svoje ude ter poslala mu 2. julija 1822 sprejemnico, češ, da jo bode podpiral še v pribodnje. Tako je poraagal vzlasti duhovski gosposki ali škofijstvu. Bere se, da je Metelko poslovenil ,,Presvetiga Gospoda našiga Piusa VII po božji previdnosti Papeža apostolsko pistno, s' ktirim je družba, imenovana karbonarska, preklicana. V Lubl. 1822"; tako ,,Zadna pridiga, s' ktero so mil. knez velki Skof Auguštin Gruber 4. pros. 1824 .. . slovo jemali. V Ljublj. 81"; tako pred ko ne tudi poslednje pismo njegovo: ,,Auguštin po božji ino apost. Sedeža milosti Ljubljanski Skof itd. vsiin vernim Ljublj. Skofije zdravje ter Škdfji blagoslov ino žegen. V Ljublj. 1824" (vid. Šaf. siidsl. Lit. I. pag. 88. 125. 149.). Naslednik je bil Vodniku Metelko tudi še v lem, da je po njegovi smerti začasno učil laški jezik na ljubljanslfih visokib šolah aii na liceji in je opravljal to službo vsled vladnega določila od 14. aprila 1819 to leto in v obeb tečajib I. 1820 tako, da so bili z njini popolnoma zadovoljni. Povedano je že bilo, da je v stolni cerkvi zvesto spovedoval Talijane, in 1.1821 je prevzel tudi duhovne opravila na ljubljanskem gradu, kjer so bili zaperti tedaj nekteri laški karbonari (t. j. ogljarji, nekaki zidarji svobodarji) , ktere je pogostorua obiskoval. Priserčne so besede, ki mu jih je pisal 1. junija 1819 učenec, poslej učenik Leopold Gunz : „ ... jezika, ktera razlagate Vi, prečast. gospod, kakor Vaš preč. sprednik, g. Valentin Vodnik , jezik sv. Očeta naslednika Petrovega in jezik očetnjave, sta pač vredna, da iinata dokaj učencev (^verdienen wohl ein glorreiches Colleginm)«. Razun tega je že I. 1818. sam od sebe Metelko jel pripravnike za Ijudske šole na kmetih učiti, kako je brati in pisati jezik kranjski (slovenski inkakoje to razlagati učencem. Po trikrat na teden je brez vsega plačila razlagal ta nauk. Pač mu je I. 1819. dala za to vlada posebno pismo, svesta si, da bode kranjskim Ijudskim šolam v prid napredoval v tem hvale vrednem početji. Podučeval je tako Metelko menda še tudi 1. 1820—21.