935
Vodnjak
Tanja Košir
V vodnjak si se zasmejala: plivkajo vodne kaplje, blag smeh objame gozd, dviguje listje s tal.
Slike iz srca
NEŽNO, LJUBEČE
veter češe proge oblakov. Razpleti mi lase.
PREBUDIL ME JE PASTIR;
tanko prasketanje iglic borovcev
pod nogami. Spali ste pod velikimi
rjavimi cvetovi, kjer se je sonce
preoblačilo.
Dobrota je imela barvo drobnega
peska v zalivu.
B. BREST    Močvirje; konji se hladijo.
Rjava pot je, murve padajo, zorijo. Hiša, bela kot kokoš, spi na vogalu.
V  črnem, trudnem krilu. Do pet pokrita.
V  grobem platnu bakica.
V  kotanjicah pšenica.
936
RASTEJO
ZATE
BELE SMREKE
ASTRID
BOŠTJANU
TO JUTRO
DO RAMEN
JE MOKRA ŽALOST,
PLAHA, SVETLA MISEL
BEL JELEN MED DREVESI
Stekla sem, lažja kot kdajkoli. Lepa kot vila v modrem polju. Zabredla v nemir voda in radosten krik ptice.
Preprosto v mokrem oblačilu: stala v ločju. Valovila, ločje. Rumene račke sonca so sedale name.
V jutru veter žalosten v zarasli uti je obstal. Skozi vrata listje zlato na klavir kaplja.
Do vrat so se spustili oblaki, otožnost zaliva tla.
Bled, samoten grad je med gozdovi. Vonj sveče v noči ne zatli, gost mrak se ziblje v zraku. Jutra so zaspala; ni čuti petja ptic, posinjela resa le cveti. Samoten grad je med gozdovi. Spuščenih vek, slez prede med zidovi.
Dan
skozi gozd trepeče.
V poltemi, med visokim resjem, tiho, tiho joče.
je stekla med listjem: srna se je umirila in jo pije.
je preplaval kos modrine: nagnjenost njegovih rogov v nežnosti dečkove violine. Veter in murn zastala sta. Lok zapluje. Na robu miline.
937
MODER METULJ
Vodnjak
steklo nočne svetilke, zastrl je obraz. V medlo dihajočem listju gibi večernih plesalk, v blago umirajočem srcu spokojno diha žarek skozi gosteči se mrak.
SPUŠČAJO SE
V MIRNEM LETU
PTICE
Pravljica
(Mala kraljična, kresnica, je nocoj preletela mojo dlan)
v njeno naročje,
pokrivajo s krili,
kljun potope v perje.
S hrepenenjem v jadrih
se spusti po reki,
puščajoč za seboj svilo valov.
V GOSTEM, STAREM GOZDU,
objetem s temnimi mahovi, - kjer šepetajoči mrak prste razpreda -, se tihotapi žarek. V gnezdih živali spi. Na jasi, le dlan veliki, iz same srčike temine, mlada voda brsti.
V TEM VRTU, ROŽE,
kjer iz korenin
drhti pesem,
sem se ustavila.
To noč sem s kotov zvezde
pometla prah,
pogasila luči,
do tihega zaprla okna.
Polna rose na oknih,
(veter ji raznaša lase),
zre v nas, rože.