Zakaj se pes in mačka tako sovražita?
Nekoč, pred mnogimi lcti, sta živela mož in žena srečno in zadovoljno na deželi. Imeia sta pri hiši psa in mačko, katerima se je tudi prav dobro godilo. Nekega dne jc priše] k zakonecma tu-jec, ki je opazil na ženrnem prstu star zlat prstan, katcrega je hotel na vsak način kuplti in plačati zanj, kolikor bi zahtcvala. Žena in mož nista vcdela, da je bij to srečonosni prstan in sta se dala pregovoriti. Ku pa je odšel prstan iz hiše, sta doživljala neuspeh za ne-itspehom; denar j,ima je kmalu pošcl in godiJo se jima je vedno slabse in slabše. Žc nista imela nič več jesti in tudj macka in pes sta delila lakoto z njima. Sedaj je bilo starki in njencmu možu jasno, da si morata zopet prido-biti prstan, Če hočeta Uo svojc stnrti udobno in brez skrbi živeti. Toda, ka-ko ga dobiti nazaj?
Tudi muca in kužck sta st posvcto-vala, kako bi prisla do prstana. Pes je kmalu izvohal srečonosno dra^ocenost in je rekel mački: »Ne dalcč odtod v ncki samotni hiši jc pr^tan, zaprt v leseni omari. U jerni tniško iti ji za-ukaži, naj zi^loda v omaro Iuknjic<> in naj prinese prstan!« Nasvet jc mački zelo ugajal, ujela je miško in vsi trije so se napraviti na pot. Prišli so do reke in kcr macka ni znala plavflti, jc
vzel pes muco na hrbct in srečno p^H plaval z njo reko.                              ^H
Kmalu nato so prišli do omenJe^B hiše: miška je storila, kskor ji je ^^H ukazano. Preglodala je omaro ifl ^H prišla s prstanom k mački in psu in^H iziočila mački, ki ji jc zuto podai^H prostost.                                            ^H
Na povratku je moral pes znova^H mačko na hrbtu  plavatj preko šii*oj^H rcke. Ko sta bila zopct na suhera. ^H hitela, kakor sta mogla. domov, da^H pritiesla srcčonosni prstan svojima ^^^| niteljima. Okoli hiše je pa bila i^^H jena visoka o^raja iz desk, preko ^H tere pcs ni nioiicl priti. Moral je Z^^H tcči okoli in okoli, da jc prisel do ^l^H Mačka pa je splcza\a čez ogra)o in^^H bila s prstanom v ^občku pred P^^H pri svojem g<jspodarju. Tedaj  je nio'/ rckel žcni: »Poglej žena, mačka je vtn dar  najbolj   zvesta  živalca!   Pom^gala nama je spet do sreče.  Nikdtir ji ne bova tcjjja pozabila, skrbela bova zanjo do njenc smrti!« Ko je prišel nato P*^ v sobo, sta ga rnož in žcna sprcj(-'la z-udarci in očitki, euŠ tla ni prav ni^ po^ magal najti prstan. Mačka pa ju t*^d*i že ležala pri toplem ognjišču in lizala mleko iz skodclicc. Pcis sc je zelo ojezil nanjo, kcr ga je osleparila za pUičtlo. kdo bi st pa tudi nc. lu šc dandan^s se vselcj. kadar jo kjerkoli srcča   besrt(> /akadi  vanjo.  Mcnda si  nikoli  n^ bo ohladil juze in obe živali si bosta i»en-tla do konca sveta —-  kakor  pe$  Pa mačka.
166