Ugovarjamo — mi mladi! Oglaša se cela vrsta poklicanih in nepoklicanih »odvetnikov«, oglasim se tudi jaz. Štejte me med prve ail druge, vseeno, ali — »greh bi bil, ako bi k vsemu molčali« (»Učit. Tov.« 6. II. 14.) Nisem član nobenega — veteranskega društva, tedaj tudi »veteran« nisem, ne z »ranami«, ne brez njih: a član sem naše Zaveze, in kakor takemu dovolite mi (kakor dosedaj vedno) svobodo besede v Zavezinem glasilu, v »Učit. Tovarišu«. Vse svoje trditve bom tudi podpisal, kar ni ravno čednost »veteranov«, in zanje odgovarjal iz oči v oči. Od moškega nastopa Sežanskega učiteljskega društva sem je ogenj v strehi. Začetkoma navdušeno ploskanje, odobravanje, potem malodušnost, pojav naše hlapčevske nravi, nervoznost, obupovanje in končno — veličastna fanfara k retiradi. Zatrobil jo je »veteran z ranami«; Bog mu greh odpusti! Njemu so v prvi vrsti posvečene te vrstice. Ne rečem pa, da se ne upam povedati tudi drugim »veteranom«, kar njih tiče, o priliki. Ugovarjam pa v imenu »mladih«, onih »mladih«, ki vidijo rešitev le v krstu dela, ki hočejo, da bi beseda »organizacija« — meso postala. Ugovarjam vam »stari« veteran z ranami v imenu mladine — takrat zopet tržaške učit. mladine. Nekaj novega bo to, kaj ne? V prvo, »veteran z ranami«, ugovarjam, da bi v vas bivala stanovska zavednost. Dokažem takoj! Žal vam je, da se je »onim možem« v sežanskem okraju izrekla potom Sežanskega učit. društva ona — prijaznost, češ, »oni možje so svoj sklep na nekak način utemeljili«. Seveda so ga, samo škoda, da se niste o tem »načinu« bolje informirali! Vendar tega od vas nihče ne zahteva, pač pa bi se vi, gospod »veteran z ranami«, morali informirati o vzrokih, ki so provrzočili ono famozno resolucijo Sež. učit. društva, preden ste napisali članek v »Učit. Tovarišu« 6. februarja, ker to je zahtevala vaša stanovska zavednost. Vam pa je za vzroke sežanskih kolegov tnanj negoli za one »šoli naklonjenih mož«, glavno je vam sedaj — one može prepričati itd., pa je rešena domovina. V drugo vam »veteran z ranami« odrekam vsak čut kolegijalnosti, vsako smisel za solidarnost, vsako zavest skupnosti. Dokažem! Vam ona resolucija Sež. učit. društva — bogve iz kakšnih povodov — ni prav. Zato —naj se linča predlagatelja, t. j. tovariša Hreščaka. Najpogumnejšega v društvu hočete vreči iz društva, zato da bodo njegovi sovražniki triumfirali tem lažje čez njega! Veste li vi — čuden »veteran«, da resolucija, ki jo ogromna večina društva sprejme, ni več zasebno mnenje predlagatelja, temveč javna sodba društva, za katero sodbo društvo, ki ima količkaj časti, do skrajnega odgovarja! Veste li to? Ne vemo, v kašnih društvih ste si vi hladili svoje »rane«, ali da do tega primitivnega socialnega nazora še niste prišli, temu se pa upravičeno čudimo. In še kako! Sežansko učit. društvo — četudi (po vašem) manj delavno od goriškega — pa je v tem slučaju popolnoma v svesti si svoje odgovornosti napratn učiteljstvu kakor tudi javnosti glede vprašanja solidarnosti. Preklicati, izdati tovariša — g. »veteran z ranami«, tega mladina ne pozna. Mi stojimo in pademo skupno! Za kar sem glasoval, to ie toliko, kolikor bi sam predlagal. In slednjič bo menda možatost res pribežala le k mladini!? V tretjič vatn, g. »veteran z ranami«, odrekam vsako pojmovanje o »delu«. Pravite: »Delo nas reši, ne pa puhle fraze.« Delo je dvojno, telesno in duševno. Če ste vi, g.«»veteran« — učitelj, odgovorite, kakor ste po večini dosedaj v šoli »delali«! Z motiko? Ne. Tedaj duševno. Aha, tedaj so tudi »besede« nekako delo? Da ali ne? Ako, ne, obesite »šolmaštrijo« na klin. Tedaj so tudi »akademične razprave« »predavanja« in sledeče jitn «debate« delo, in sicer duševno delo. In to delo, če bo prav uvedeno, nas bo tudi rešilo. O tem smo tudi tržaški mladi tovariši prepričani. V četrtič vam, g. »veteran z ranami«, odrekam vsako širje politično obzorje. Dokažem! Vsa vaša politična modrost stremi za tem, da naj učitelji tej ali oni stranki — v »črevo lezejo«. Malce »brez rokavic«, ki so vam toli pri srcu, ali odkrito povedano.Ta politika je politika breznačelnežev. »Simpatije« si moramo iskati, v snu moramo še trepetati, da zaradi slabe prebave tega ali onega »rodoljuba« izgubimo težko pridobljene »simpatije«, ki se ponajveč reducirajo na milosten odzdrav in na pritrjevanje »blagohotnega uvaževanja«. LJgovarjamo tej politiki — mi mladi! Mi ne iščemo simpatij, mi iščemo moči; vemo, kje io bomo našli — v narodu, preprostem narodu namreč: Odklanjati moramo vaše nasvete, g. »veteran«, mi korakamo v novi dpbi novim idealom nasproti v trdni veri, da jih »dosežerao, ne ozirajo se na kritike »veteranov«, in simpatije »krčmarjev« in »boutique« sploh. In v tera korakanju vidlmo, svoje delo in svoj spas; ne vidimo pa tega, kar hočete vi »veterani« videti, namreč — namen razrušiti Zavezo. Zaveza bo nam vsebina! V prvi vrsti pa hočemo, da nas, dokler smo člani Zaveze, traktirate kakor — zaveznike! Proti drugačnemu ravnanju ugovarjamo mi mladi! Toliko za.danes, v začetku »burnega« leta 1914., ali slednje besede niso še izgovorjene. Per aspera ad astra! Po duševnih bojih do jasnosti. Najdite svojo pot, vam kličemo, vam — slov. učiteljstvu. Da so dosedanje poti bile v vsaketn oziru prave — temu ugovarjamo mi mladi! Trst 9. februarja 1914. F. Kleinmayr.