484
S
inov sen
Jr ostelje mi, mamica, ne rahljajte več in blazine pernate ne ravnajte več!
Pojdite k cerkveniku: naročite mu, naj vzrahlja mi žemljice, žemljice miru.
Radovedni naš grobar vprašal bo takoj: Kdaj in kje in kako smrt sin je srečal tvoj ?
Ali vam naj glas pri tem ne ječi noben; pravite mu v mirnosti, kot da vse je sen.
V ranem jutru je odpel vranca z vrvice, sebi vzel je krone tri, vrancu mrvice.
Jezdil skozi gozd iskat dneva milega; pa mu je splašila smrt vranca čilega.
Njega je na trdih tleh zrla venomer: prav gotovo prihiti ponj še ta večer.
Daj za tiste krone tri, daj mu dom miran, morebiti najde v njem zaželeni dan . . .
Ali vam naj glas pri tem ne ječi noben; prosim, mirno pravite, kot da vse je sen! —
Silvin Sardenko.
Včasi na vasi.
iN a vasici dvigajo se pesemce kakor želje mladih src.
Skozi polnoč tresejo se pesemce kakor prošnje gorkih src.
Lahno . . . lahno okenca odpirajo, srčeca odklepajo.
Iz vasice teče plaha deklica, sestra čistih angeljev:
oj, nedolžnost! V desni belo lilijo, v levi vejo oljkino . .
Tam na trati srečni dnevi dremljejo, kličejo ji v polusnu: z Bogom, z Bogom! —
Silvin Sardenko.
V
zorom.
K.ako vas išče moje oko! V žarkih poslednjih solnce umira, zvezda večerna z neba se ozira: kako vas išče moje oko!
Blažen pokoj je po svetu razlit; s solncem ugašajo viri svetlobe, slike mi vstajajo prošle dobe, kot da mi dušo gredo tolažit.
V srečnih spominih mi vstaja mladost, ž njo se mi v srcu ljubezen pomlaja, kakor da zora na nebu tam vstaja . . . tako v spominih mi vstaja mladost.
Doba ljubezni in upov in nad, tebe obseva že rosa večerna . . . tema ti kmalu bo družica verna, doba ljubezni in upov in nad!
Ljudmila.