HIBI :liiBiiliiailBlil lili ilii«lllllBMBilBllBliai -k ■ I \ Za vzdrževalnino gojencev „Baragovega misijonišča“ 10 glavnic po 1.000 dolarjev — to bi pomenilo kapital, iz katerega obresti bi “Baragovo misijonišče" lahko stalno vzgajalo po deset gojencev za misijonski poklici Mnogo je že duš ali skupin, ki so razumele naš klic po tovrstnem sodelovanju in nam poslale svoj prispevek v eno ali več vzdrževalnin. Navajamo spet nekaj takih tako dobrodošlih darov: Mary Turner, Chicago, U.S.A., „V proglasitev Barage bleženim“, 25 dolarjev. Fianc Vrabec, Avstralija, „V Čast Mariji, Kraljici misijonov“, 220 dolarjev. Alojz Gruntar, Toronto, Kanado, ,,V spomin škofa Rožmana“, 10 dolarjev. Iskrena hvala in srčni Bog plačaj vsem darovalcem! Tako je zdaj položaj vzdrževalnin takle: *■ 1. — V čast Odrešeniku sveta, 2.000 pesov in 80 dolarjev. ^ 2. — V čast Mariji, Kraljici misijonov, 450 dol. in 10.000 Lir. 3. — V čast apostolu narodov, sv. Pavlu, 45 dolarjev. •• 4. — V čast zavetnikoma misijonov, sv. Frančišku Ksaveriju in Mali Tereziki, 105 dol. „ 5. — V čast sv. Vincenciju Pavelskemu, 320 dolarjev. 5 6. — V proglasitev Barage blaženim, 285 dolarjev. 7. — V dvig škofa Slomška na oltar, 2.500 lir in 50 dol. ^ 8. — V spomin škofa Rožmana, 410 dolarjev. 9. — V spomin padlim domobrancem, 150 dolarjev. ? 10. — V zahvalo slovenskim misijonarjem, 33.000 lir in 100 dol. •• Vse, kar se je doslej v ta namen darovalo, znese nad 2.000 dolarjev; torej smo = z združenimi močmi presegli že dve vzdrževalnin!! Misijonski prijatelji, ogrejte se še Vi! m Tudi skromne vsote so dobrodošle in hvaležno sprejete! Iz malega raste veliko! ? Baragovo misijonišče AD GENTES Misijonska dejavnost cerkve PAVEL ŠKOF služabnik božjih služabnikov z očeti svetega cerkvenega zbora v večen spomin ODLOK O MISIJONSKI DEJAVNOSTI CERKVE (Nadaljevanje) 3. poglavje Posamezne Cerkve 19. Ustanavljanje Cerkve v določeni skupnosti pride do nekega cilja, ka-je občestvo vernikov že vraščeno v družbeno življenje in prilagojeno kulturi e*ele in uživa primerno stalnost in trdnost. To pomeni, da razpolaga z last-■ čeprav ne zadosti številnimi domačimi duhovniki, redovniki in laiki, in da , ° tiste službe in ustanove, ki so potrebne za usmerjenje in širjenje življenja 0zlega ljudstva ped vodstvom svojega škofa. V takih novih Cerkvah mora življenje božjega ljudstva zoreti na vseh pod-^.^l'h krščanskega življenja. Le-to je potrebno prenoviti po določbah tefla kon-zbiranje vernikov postaja vedno bolj zavestna, živa skupnost v veri, bogo-zltJ in ljubezni; laiki se trudijo, da s civilno in apostolsko dejavnostjo prerode |. bezen in pravičnost v družbeni skupnosti; koristno in premišljeno se uporab-sredstva za socialno povezavo; družine postajajo po resnično krščanskem ^ 'lenju semenišča laičnega apostolata in duhovniških in redovniških poklicev. s°nbnc> se krščanska vera poučuje z našemu času primerno katehetiko; ta vera Poveličuje v bogoslužju, ki je prirejeno naravi vsakega naroda, in se z rezno kanonično zakonodajo uvaja v poštene ustanove in v krajevne navade, s škofje — vsak s svojim duhovniškim zborom — naj čutijar-in žive z ve-ino Cerkvijo, vedno bolj polni Kristusovega in cerkvenega duha. Povezava '''h Cerkva s celotno Cerkvijo bodi vselej tesna; nove Cerkve naj tradicio-'tim prvinam dodajajo svojo kulturo, da z medsebojno zamenjavo energij pomnože življenje Skrivnostnega Telesa.1 Naj se torej pospešujejo bogoslovni/ psihološki in človeški elementi, ki lahko okrepe ta čut skupnosti z vesoljno Cerkvijo. Te Cerkve v najbolj revnih delih sveta pogosto trpe silno pomanjkanje duhovnikov in tvornih sredstev. Zato nujno potrebujejo, da jim stalna misijonsko dejavnost celotne Cerkve da na razpolago tisto moč, ki služi predvsem rasti krajevne Cerkve in zrelosti krščanskega življenja. Prav ta misijonska dejavnost je v dobro Cerkvam, ki so bile ustanovljene že pred mnogimi leti, pa so nekako zaostale ali le životarijo. A te Cerkve naj znova pozive običajno dušnopastirsko gorečnost in tiste napore, katerim je cilj uspešneje 2 pomnožiti, izbrati in pospeševati poklice zo svetne duhovnike in redovniške zavode; tako se bodo polagoma mogle postaviti na lastne noge in pomagati drugim. 20. Posamezna Cerkev je dolžna, da na kolikor mogoče popolen način predstavlja vesoljno Cerkev. Zato si mora biti v svesti, da je bila poslana tudi k tistim, ki v mejah njenega teritorija ne verujejo v Kristusa; s pričevanjem življenja vsakega vernika in celotne skupnosti bodi kot znamenje, ki takim ljudem kaže h Kristusu. Da pride evangelij do vseh, je razen tega potrebna služba besede-Predvsem mora škof biti glasnik vere, ki naj vodi h Kristusu nove učence.' Da more to nalogo prav izpolnjevati, naj do dna pozna razmere, v katerih živi njegova čreda, in osebna mnenja svojih sodržavljanov o Bogu; stalno noi mu bodo pred očmi tudi spremembe, ki so jih prinesle urbanizacija, emigracij0 in verska brezbrižnost. Domači duhovniki v novih Cerkvah naj se navdušeno posvečajo del° za evangelizacijo skupno s tujimi misijonarji, s katerimi morajo tvoriti en° samo duhovniško skupino pod škofovo oblastjo. Vsi skupaj so dolžni ne le duhovno oskrbovati vernike in vršiti bogoslužna opravila, temveč tudi p1"'" digati evangelij tistim, ki so zunaj Cerkve. Naj bodo pripravljeni in naj $e veselo ponudijo — če se pojavi priložnost — svojemu škofu za misijonsko službo v oddaljenih in zapuščenih pokrajinah lastne škofije ali tudi drugih škofij. Redovniki in redovnice, prav tako laiki, naj gore v tej isti vnemi za svoje sodržavljane, zlasti za najbolj bedne. Škofijske konference naj občasno organizirajo tečaje o biblični, bog0" slavni, duhovni in pastoralni prenovitvi, da si duhovščina sredi neprestanih sprememb razširi poznanje teoloških ved in dušnopastirskih metod. Poleg vsega navedenega naj se vestno izpolnjujejo določbe, ki jih \e potrdil ta cerkveni zbor, posebno v dekretu o duhovniški službi in življenj0’ Da more krajevna Cerkev izvesti to poslanstvo, so ji potrebni sposob°' delavci in te je treba pripraviti v skladu z razmerami vsake Cerkve. K®r ustvarjajo 'ljudje vedno nove družbe, je silno primerno, da se škofovske ko° ference med sabo pomenijo o načinu, kako stopiti v dialog s takimi skup'" nami. Ako so v kakšni pokrajini skupine, pri katerih je možnost sprejetja k° toliške vere tako majhna, da se ne morejo prilagoditi cerkvenim oblikam, je želeti, da se najde temu položaju primerno ravnanje,4 dokler se vsi kristjani ne združijo v eno samo skupnost. Vsak škof naj sam od sebe pokliče in naj v svojo škofijo sprejme misijonarje, ki bi jih Sveta Stolica ponudila v ta namen, in naj učinkovito pospešuje njihove pobude. Da bi cvetel misijonski duh med sodržavljani, je nadvse priporočljivo, da se nove Cerkve čimprej dejavno udeležujejo misijonskega dela celotne Cerkve; tudi one naj pošiljajo misijonarje, ki naj oznanjajo evangelij po vsem svetu, iudi če jih pritiska pomanjkanje duhovnikov, zakaj edinost s Cerkvijo bo na vsak način dosegla popolnost, kadar bodo tudi nove Cerkve dejavno sodelovale pri misijonskem poslanstvu v korist drugih narodov. 21. Cerkev ni resnično ustanovljena, ne živi polnega življenja, niti ni Popolno znamenje Kristusa med ljudmi, dokler ni vernikov in ti ne delujejo skupaj s hierarhijo. Ne more se namreč evangelij brez dejavne navzočnosti laikov globoko vtisniti v razum, v življenje in v delo kakega naroda. Zato je že ob postavljanju Cerkve paziti na oblikovanje zrelega krščanskega laikata. Laični verniki pripadajo obenem božjemu ljudstvu in civilni družbi: pripadajo ljudem, med katerimi so se rodili, katerih kulturne zaklade so po vzgoji začeli uživati, s katerih življenjem so združeni z raznolikimi družabnimi vezmi, h katerih napredku prispevajo z lastnim delom v svojih poklicih in katerih težave občutijo kot lastne in jih skušajo rešiti. Pripadajo tudi Kristusu, saj so bili po veri in krstu prerojeni v Cerkvi, da bi bili Kristusovi (pr. I. Kor, 15, 33) z novim življenjem in novimi deli, da se v Kristusu vse stvari podvržejo Bogu in bi končno Bog postal vse za vse (pr. I. Kor. 15, 28). Poglavitna dolžnost teh mož in žena je pričevanje, ki ga morajo dajati 0 Kristusu s svojim življenjem in besedami, pa naj bo to v družinskem okolju ali v družbi in v območju poklicne zaposlitve. Potrebno je, da se v njih pokaže novi človek, ustvarjen po božji podobi v pravičnosti in v svetosti resnice (pr. Bf. 4, 24). Vendar morajo to novost življenja izraziti v krogu družbe in kulture svojega naroda, v skladu z domačimi izročili. To kulturo morajo po-znati, prenoviti in odrešiti; prizadevati si morajo, da napreduje v soglasju z okoliščinami našega časa, in jo slednjič spopolniti v Kristusu, da krščanska Vera in cerkveno življenje ne bosta več tuja družbi, v kateri žive, in bosta vanjo začela prodirati in jo presnavljati. S svojimi rojaki naj bodo zedinjeni z vezmi iskrene ljubezni, da se v njihovem vsakdanjem življenju razodene nova yez edinosti in vesoljne solidarnosti, ki poganja iz Kristusove skrivnosti. Tudi naj razširjajo Kristusovo vero med tistimi, s katerimi imajo odnose v življenju 'n poklicu; ta dolžnost je toliko bolj nujna, ker mnogi morejo razumeti evan-9elij in spoznati Kristusa samo po laikih. Se več: laiki naj bodo, če je mogoče, Pripravljeni v najtesnejši povezavi s hierarhijo prevzeti posebno nalogo za °znanjevanje evangelija in posredovanje krščanskih resnic; tako dodajajo tam nastajajoči Cerkvi novih moči. Zastopniki Cerkve naj s svoje strani cenijo dejaven apostolat laikov. v©rnike naj tako vzgajajo, da se bodo zavedali odgovornosti do vseh ljudi; bajajo naj jih v globine Kristusove skrivnosti, seznanjajo naj jih s praktičnimi mdtodami in naj jim v težavah pomagalo — vse to v duhu konstitucije Lumen gentium in odloka Apostolicam actuositatem. Pastirji in laiki naj lorej ohranijo svoje obveznosti in odgovornosti, vsa nova Cerkev pa dajaj eno samo živo in trdno pričevanje o Kristusu, da postane bleščeče znamenje zveličanja, ki nam je prišlo po Kristusu. ' 22. Seme, ki je božja beseda, vzklije v dobri zemlji, poškropljeno z božjo roso in vsrkava sokove, jih preoblikuje in jih pripravi, da končno lahko poženejo obilne sadove. Nove Cerkve, vkoreninjene v Kristusu in postavljene na temelj apostolov, posnemajo gospodarstvenost učlovečenja in izkoriščajo za čudovito izmenjavo vse bogatije ljudstev, ki so bila Kristusu izročena v dediščino (pr. Ps. 2, 8). Iz običajev in izročil, iz modrosti in naukov, iz umetnosti in znanosti svojih narodov jemljejo vse tiste sestavine, ki morejo koristiti za oznanjevanje božje slave, za osvetljevanje Odrešenikove milosti, za pravilno organiziranje krščanskega življenja/' Da se to doseže, je potrebno gojiti na vsakem izmed velikih socio-kul-turnih ozemelj (kot jih po navadi imenujejo) tisto bogoslovno miselnost, ki hoče v luči vesoljne cerkvene tradicije s prenovljeno vnemo raziskovati od Boga razodeta dejstva in besede — to, kar je shranjeno v svetem pismu in kar razlagajo cerkveni očetje in cerkveno učiteljstvo. Tako bo bolj jasno videti, po kakšnih poteh more vera razsvetljevati razum, primerno filozofiji in modrosti vsakega naroda, in na kakšen način se nravi, pojmovanje življenja in družbeni red lahko uskladajo z moralnimi vodili, kot jih vsebuje božje razodetje. Tako se bodo odprla nova pota za večjo prilagoditev v vseh predelih krščanskega življenja. Na ta način bo odpadel vsak sinkretizem in napačni partikularizem, se bo krščansko življenje priličilo naravi vseh kultur” in se bodo v katoliško enotnost vključila posamezna izročila s posebnimi talenti vsaktere človeške družine, razsvetljene z lučjo evangelija. Končno bodo nove Cerkve, olepšane s svojimi tradicijami, imele svoje mesto v cerkveni povezanosti; pri tem bo vedno ostal neokrnjen primat stolice sv. Petra, ki načeluje vsej skupnosti v ljubezni/ Želeti je tedaj, bolje: vsekakor je potrebno, da se škofovske konference sestanejo v mejah vsakega od velikih socio-kulturnih ozemelj, da složno in v skladu s splošnim mnenjem poskusijo uresničiti ta načrt prilagoditve. (Sledi.) 1 Prim. Janez XXIII., Princeps apostolorum (AAS 1959, 838). 2 Prim. odlok De ministerio et vita sacerdotali, 11; odlok De institutione sa-c er do tali, 2. 3 Dogm. konst. Lumen gentium, 25. 4 Odlok De minmtcrio et vita presbiterorum, 10, kjer se predvideva za olajšanje nekaterih dušnopastirskih opravkov v določenih socialnih skupinah ustanovitev posebnih prelatur, kolikor jo terja uspešno opravljanje apostolata. 5 Prim. dogm. konst. Lumen gentium, 13. 0 Prim. govor Pavla VI. ob kanonizaciji sv. mučencev iz Ugande (AAS 1964, 908). 2 Prim. dogm. konst. Lumen gentium, 13. JASNA BESEDA KONCILA Že dvajset let je tega, kar smo Slovenci v misijonskih publikacijah čistili in razčistili pojem misijonstva. Zato nam v bistvu koncil ni prinesel čisto nekaj novega v tem pogledu, kaj naj razumemo pod misijonskim delom. Očividno pa je še marsikje ostala nejasnost in jo je prav ob koncilu še povečala razprava o božjem ljudstvu in zveličanju ljudi. Nekaterim je bilo kakor nekaj novega, ko je Cerkev jasno podčrtala, da se zveličujejo ljudje tudi izven vidne Cerkve. Vsi, ki žive po svoji vesti, morejo priti do Boga in zveličanja, četudi niso katoličani. Cerkev naj bi torej bila le bolj zanesljiva pot k odrešenju. In nekatere je preplašila misel, da bo s tem misijonska vnema začela pojemati .Poleg tega je skrb za narode, ki so že stoletja krščanski, pa so se v masah oddaljili od Boga in Cerkve, kakor na dlani ponudila misel, da je treba med njimi prav tako spet misijonskega dela, da se vrnejo k Bogu. Tako je znova postal pojem misijonstva nejasen. Ker je Cerkev na koncilu razpravljala o Cerkvi kot služabnici sveta in je v to razmišljanje bil obsežen ves svet z vsemi problemi, je skrivoma lebdela misel, da o misijonstvu niti ne bo posebej izdan kak poseben odlok. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Predloženi tekst, ki je bil po sebi dober, a prekratek, je bil takoj zavržen. Zlasti so bili proti njemu številni zastopniki iz misijonskih dežel. Posebna komisija je izdelala novo besedilo, Proti vsem pomislekom, ki bi vstajali, je bil predvsem jasno opredeljen osnovni, dogmatični pojem misijonstva. Kakor je konstitucija o Cerkvi vse gradila na Kristusu, katerega nenehna in živa pričujočnost je Cerkev s svojim božjim ljudstvom, tako je tudi misijonsko poslanstvo utrjeno na Kristusu, ki po Cerkvi nadaljuje svoje poslanstvo. Kakor je pobornik misijonske znanosti jezuit p. Charles iskal tipični razlog za inisijonstvo v Cerkvi sami, tako ga je jasno izpovedal tudi koncil. Ni problem odrešenje posameznikov. Ti se res morejo tudi po posebni poti milosti zveličati in so zaradi te milosti skrivoma povezani z vidno Cerkvijo. Problem je živa dejanska navzočnost Cerkve po svetu. Okrožnica niti več ne govori o misijonskih pokrajinah, ampak o narodih. In „potrebno je, da je Cerkev navzoča v teh človeških skupinah“. V vsakem narodu mora Postati „krščanska skupnost znamenje božje navzočnosti“. Torej je misijonar, ki gre med nekrščene narode, kjer Cerkve še ni, tam z drugačnim poslanstvom kot pa duhovnik „misijonar“, ki spreobrača odpadle katoličane v narodih, kjer Cerkev že morda stoletja obstoja, le da je izgubila vpliv na narod, med katerim živi. In prav v tem je karakteristika misijonskega dela, da misijonarji grade Cerkev tam, kjer je še ni. Na tem temelju odlok čudovito lepo gradi dalje misijonsko poslanstvo in delo. Misijonar ne pride v „pogansko“, samo satanu zapisano deželo, kot nam je ostalo v izražanju iz romantičnega pojmovanja misijonstva. Pred njim je bil že zdavnaj prej tam Sveti Duh. V vsakem narodu je gotovo veliko zablodelosti, a tudi veliko božje resnice in tudi božje ljubezni. Misijonar ne Prihaja zato, da bi vse staro pomendral in na razvalinah gradil čisto novo stavbo. Nasprotno, z vsem taktom in skoro bi rekel pobožnostjo mora iskati l>ožje sledi v narodu, med katerim dela, in na teh „božjih temeljih“ mora graditi dalje, očiščevati in dopolnjevati. Tako po pojmovanju koncila misijonsko delo še vedno ostane nekaj svojskega in ga ne smemo menjati z vsemi drugimi oblikami pastoralnega dela. In misijonar ima še vedno privilegij, da je pionir v gradnji božjega kraljestva, dasi je njegovo delo prav po miselnosti koncila ponižna služba. Najprej služba Bogu, ko z ljubeznijo, obzirnostjo in modrostjo išče božje sledi v narodih. Potem služba Cerkvi, ki ga je poslala in vsa v celoti za njim stoji, ker mu je poverila nalogo, da v tistemu narodu prav on vse stori, da požene iz tal, iz globin naroda vidna Cerkev. In končno služba narodu, v katerem deluje, ker je poslanec Cerkve; saj se je prav na koncilu Cerkev z vso odločnostjo postavila na stališče, da je v službi človeštva. ! F. S. Eden pokoncilskih dogodkov: Benediktinski opat v razgovoru z budistično redovnico v Južni Koreji MARIJA MED MUSLIMANI O. JOŽE KOKALJ SJ, v „KRALJICA DVEH SVETOV" Pred nekaj leti je kip Fatimske Marije romal po svetu. Posebno nas je razveselilo dejstvo, da so romarko iz Fatime navdušeno pozdravljali tudi ^l'ogi muslimani. Bela Gospa s prijaznim pogledom je tako pomagala premo-s*iti oddaljenost med dvema verama, ki sta na svetu najbolj razširjeni. Velik poznavalec islama, p. Charles, je zapisal: „Mnogo sovražnih bitk je že bilo dobojevanih med nami kristjani in jslamom. Ali ni torej že čas, da premostimo te prepade z obiljem iskrene ljubezni? Saj je ravno ljubezen, ki je obzirna in naklonjena že vnaprej tudi ieniu, česar še dobro ne pozna, najboljša pot, da bomo sami islam bolje spo-2nali in bo tudi islam nas hitreje razumel?“ Te misli niso samo lepe besede na papirju. Pri apostolskem delu med muslimani severne Afrike, Srednjega vzhoda l11 azijskih dežel sv. Cerkev poudarja, da njihove kulture ne zavrača; želi j0 samo s Kristusovim naukom oplemenititi; Kristusovi apostoli živijo med ^aharskimi plemeni ali pakistanskimi muslimani kot njihovi bratje. Ker ve-a°, da še ni čas za spreobrnitev večjih množic muslimanov, si prizadevajo pridobiti njihova srca in zaupanje z dobroto in ljubeznijo. Tudi Jezus Kristus di začel svojega apostolata z razlago verskih resnic. Najprej je pridigal o tem, iar je pripravilo srca poslušalcev za sprejem njegovega nauka; govoril je o dobroti, ponižnosti, bratstvu, odpuščaju žalitev; odpravljal je bolezni, tola-in spodbujal. Najbolj znani apostol med muslimani je Charles de Foucauld. Bolj ko drugi je znal te misli o dobroti in ljubezni uresničiti v svojem življenju ‘“redi Sahare, med Tuaregi in Arabci; gorel je kot bakla ljubezni — sam sredi muslimanskih plemen. v Vprašal se je: „Kako naj živini v teh krajih?“ Odgovoril si je: „Nesli-Üno in tiho kot Jezus v Nazaretu, skrito kot On, v uboštvu in delu, poni-Zt)osti in prijaznosti, brez orožja in brez besed pred krivičniki —- kot On; daj me mučijo kot njega; upiral se ne bom in ne bom ugovarjal." Vse apostolsko življenje p de Foucaulda je bilo prežeto s prepričanjem, da lahko z molitvijo, s svetostjo in zgledom počasi, zelo počasi, pripeljemo Muslimanske množice do polnine Kristusove milosti. „Zdi se mi, da je moja edina naloga, da molim za nje, da si prizadevam Pridobiti si njihovo ljubezen in da jim včasih dam kakšen dober nasvet. Pri-dravljam pot drugim apostolom in prosim Jezusa, naj jih pošlje.“ v, Pisatelj Renč Basin, ki je napisal čudovito lep življenjepis Charlesa de °Ucaulda, pravi, da mora biti dobrota ambasadorka evangelija: „Dobrota deslišno oznanja svojega Boga, če je tako plemenita in duhovna, da v njej 'Ujno opaziš izžarevanje božje ljubezni.“ . Charles de Foucauld pošilja iz osrčja Sahare v Evropo načrt svojega 'e'a; najprej bo poskrbel za sužnje, ki so najbednejši; nato bo treba graditi 01 za uboge popotnike, ki prenočujejo kar pod milim nebom v hladnih pu-avskih nočeh; ne bo smela manjkati šola, kajti v tej oazi je le ena mu- slimanska šola, otroci pa se potepajo, ker so brez dela in nadzorstva; P°' trebna bo bolnica, obiskovanje bolnikov na domovih, dajati bo treba zdra' vila in miloščino pri vratih misijonske postaje... Na koncu tega veličastnega apostolskega načrta pa je ta velikan dobro-te dodal: „Za vse to veliko delo sem — popolnoma sam.“ Ta ubogi Kristusov duhovnik, osamljen in zapuščen v oazi sredi Saharo ima načrte, ki jih lahko uresniči le cela četa herojev krščanske ljubezni, nobene duše ne pozablja, vsem bi rad postal vse. „Ljubezen Kristusova me k temu sili,“ je ponavljal s sv. Pavlom. Seme je bilo vrženo. Ko je ob koncu prve svetovne vojne p. de Foucault bil na svoji misijonski postaji ubit, je seme umrlo. Prav kmalu pa je P°' gnalo obilne sadove in danes imamo tisoč duhovnih sinov in hčera Charles3 de Foucauld; ti poslanci dobrote neslišno pripravljajo duše za srečanje s Kristusom. To srečanje pa pripravlja predvsem vzvišena poslanka ljubezni — M3' rija. Le kdor globlje pozna muslimansko versko izročilo, bo razumel, kak0 je češčenje Jezusove Matere za muslimana najboljša pot do vere v Odrešenika sveta. Muslimanska sveta knjiga — koran ima posebno, devetnajsto poglav' je o Mariji — „Surat Miriam“. Tu je opisano Marijino oznanjenje in deviško rojstvo Jezusovo. Marijino ime je v koranu omenjeno 34 krat; zat0 je razumljivo, da ima mnogo muslimaskih deklet in žena ime Mariam ali M1' riam. V verskem izročilu, ki se ga sveto drže Mohamedovi verniki, beren}0 tudi zanimiv pogovor med Marijo, ki je pričakovala Jezusovo rojstvo, ^ Jožefom, ki je zaradi tega bil ves zmeden. Jožef oprezno vprašuje Marijo: „Povej mi, prosim te, ali lahko zrast*3 rastlina brez semena?“ „Da, lahko“, odgovori Marija. „Ali lahko drevo uspeva brez dežja, ki namoči njegove korenine?“ „Da, lahko.“ „Ali je kje kakšen otrok brez očeta?“ „Da,“ je spet odgovarjala Marija. „Ti dobro veš, da je Bog — vzvis0’1 in blagoslovljen — dal, da so zrastle rastline brez semena. Prvo rastlin je sam Bog ustvaril. S svojo močjo je Bog tudi omogočil, da se je razvilo P1' vo drevo brez dežja. In — ali ne veš, da je Bog — vzvišen in blagoslovljen ^ ustvaril Adama in njegovo ženo brez staršev?“ V tem trenutku, pravi sveto muslimansko izročilo, je Jožef spoznal, 01 je to, kar se je z Marijo zgodilo, božje delo, in da je ne sme spraševati o stv3 reh, ki so božja skrivnost. Marija je v koranu najslavnejša žena sveta. Manjka pa ji najlepši ser: čast božje Matere. Za muslimane namreč Jezus ni Bog, ampak le veh*' prerok, ki bo prisoten tudi pri poslednji sodbi. Bo Marija pospešila trenutek, ko bodo množice muslimanov pripravlj0111 priznati tudi njeno božje materinstvo? Ne dvomimo o tem. Posebno izbrane duše bo pritegnila k sebi. Ena od takih je gotovo rt11! slimansko dekle iz Afrike — Madia Fakumbe. To plemenito dekle je nap1 salo molitev, prošnjo, in jo položilo pred kip Matere božje v Lurdu. Tam našli te čudovito lepe besede: Muslimanski duhovnik kliče k molitvi „Mati, poslušaj me nocoj; Tvoja hčerka sem. Čutim izredno veselje, ko govorim in Ti odpiram svoje srce. Me boš poslušala? Ne utrudi se... da sem vedno sanjala o mami, kakršna si Ti. Naše afriške mame so do-^e, toda toliko skrbi in opravkov imajo s svojimi otroki. Nimajo niti minute počitka. Ti pa si vsa za nas. Morda še bolj za nas, ki smo afriški otro-- •. Ali nisi prišla v našo hišo, ko si bežala, ko so Te izgnali iz Tvoje domo-y>ne? Lahko bi bežala na sever, vzhod ali zahod. Ti pa si stopila na pot proti jugu, izbrala si si Afriko. Ko si pripravljala obed, si se sklonila nad majhnim ognjem in posodo na trdi zemlji. Ko si hotela imeti vode, si šla kar k studencu in vrnila si se prepevaje z vrčem na ramah. Ko Jožef ni našel dela, si bila mogoče lačna kot mi... Zato pa lahko dobro razumeš, zakaj tako potrebujemo. Kakor drugi Tvoji otroci — in še bolj kot oni — Potrebujemo Tvojega veselja, ki se tako razlikuje od divjega besnenja naših Plesov, trajajočih celo noč. Tvoje veselje prihaja od Tvojega dela in od po-Zabe same sebe. Devica — Mati, nocoj je moje srce polno želja. Sprejmi jih vSe v svoje materinsko srce! Hvala!“ Indira Gandhi DVE ŽENI -DRŽAVNI PREDSEDNICI V AZIJI Ruda Jurčec Svet se naglo spreminja in nikakor ne drži, da zavirajo svet dežele, ki veljajo za nerazvite. Indija in Cejlon spadata med še ne dovolj organizirani državni skupnosti v okviru angleškega občestva. Materna država Anglija se je skozi devetnajsto stoletje junaško upirala proti uvedbi volilne pravice tudi za ženske in so se morala uveljavljati skupno z angleškimi ženskimi organizacijami še drugod po Evropi močna sufragatska gibanja. Trajalo je desetletja, da so se žene priborile do vseh političnih pravic, v socialnem oziru pa traja borba še naprej, ko se ženam po tovarnah in uradih še vedno ne priznava popolna enakopravnost. Žene so v evropskih državah kot članice parlamentarnih ustanov začele vstopati šele po drugi svetovni vojni in še v naših časih se navaja kot posebnost ali redkost, če je v kaki državi poslanica ali senatorka imenovana za ministra, če pa že, tedaj ji dajejo mesta, ki so v zvezi z naravnim poslanstvom žene kot matere in vzgojiteljice: postavljajo jih na čelo ministrstev za zdravstvo, socialno skrbstvo ali prosveto, še raje za šolstvo. Vendar nikjer se še ni zgodilo, da bi bila žena imenovana za predsednico vlade. Najvišjo ministrsko čast je dosedaj dosegla v Izraelu gospa Golda Meyr, ki je postala zunanji minister; to je položaj, ki je v modernih vladah po pomenu in časti takoj za predsednikom vlade. INDIRA GANDHI Indija je bila za svojo samostojnost dejansko zelo pripravljena, ker so vsi njeni politiki šli skozi angleške visoke šole v Oxfordu in Cambrigeu. Za Anglijo je veljalo, da sploh ne more biti član poslanske ali lordske zbornice» kdor ni šel skozi šolske sobane obeh vodilnih angleških univerz. Tako mnenje je bilo še do nedavnega tako močno zasidrano, da niti v vladah delavske stranke niso radi imenovali na višja mesta tistih poslancev, ki niso tam pre; jeli svojih diplom; šele po drugi svetovni vojni se je pregraja začela rušit’ 'ft je postal kot zunanji minister izredna državniška osebnost Ernest Be-Vin, bivši železničar. Čisto druga merila so se začela uveljavljati predvsem v azijskih državah. Verjetno mora biti v azijski miselnosti vrednost žene drugače zastavljena, globine politike morajo biti prav zaradi tega močnejše in tudi bolj človeške - humane, ker se je zgodilo, da je bila v drugi največji azijski državi — Indiji Indira Gandhi imenovana za predsednico vlade po nenadni smrti Shastrija. Indira Gandhi ni v sorodstvu z ustvariteljem moderne Indije in njene samostojnosti Mahatmo Gandhijem. Po rodu je višje kaste braminov, a je kot petnajstletna izgubila mater ter odšla na študije v Evropo. Največ je bila na univerzah v Švici in Angliji. Seveda obvlada odlično angleščino, poleg tega pa je vešča tudi nemščine in francoščine. Med študijami je v Švici spoznala svojega bodočega moža, vendar je v indijsko politiko zamogla prodirati zlasti s podporo svojega očeta, ki je bil dolgo dobo predsednik vladhe kongresne stranke. Po oklicu indijske neodvisnosti je leta 1947 postala glavna sodelavka Nehruja in po njegovem naročilu je opravila mnogo uspelih diplomatskih nalog. še bolj pa je bila navezana na Mahatmo Gandhija, ko mu je pomagala Pri socialnih akcijah v prid revežem. Zlasti pa je bila vidna njena zavzetost za Pomoč žrtvam muslimanskih pokoljev v letu 1950, ko sta z Gandhijem osebno obiskovala žrtve po bolnišnicah. Ko je spor okoli Kerale dosegel višek in so v mali državici indijske zveze zavladali komunisti in začeli nasilno uvajati reforme zlasti proti verskim ustanovam, je vztrajala toliko časa, da je pri Nehruju dosegla razpust komunističnega parlamenta v Kerali in odstavitev tamošnje komunistične vlade in pri novih volitvah pripeljala na oblast bolj demokratske stranke in politične sile. Indija se mora boriti z velikimi težavami v notranji in zunanji politiki. Brav sedaj se mora vlada otepati lakote, ki je izbruhnila v velikih predelih ogromne države, in ljudstvo se bo moglo ohraniti samo s pomočjo tujih držav. Na severu se je spor s Pakistanom uredil s kompromisom v Taškentu, kjer je bil sklenjen dogovor za ureditev zadev okoli Kašmira, ki že nad sto let greni zveze med vlado v Delhiju in ono v pakistanskem Karpulu. Najbolj napet pa je položaj na severovzhodu, kjer ima Indija meje s Kitajsko. Dokler bo v Pekingu na oblasti komunistični režim, bo položaj na tej meji vedno °dprt za vojne spopade. Reševati jih mora žena in se izkazati kot osebnost s prednostmi, presegajočimi vrsto državnikov, ki jih v kongresu gotovo ne manjka. Ali ni posebnost Azije, da more biti žena s svojimi čustvi in sposobnostmi bliže bistvu tamkajšnje problematike? Ker se toliko govori o humanizmu v °dnosu med narodi — ali niso globoke religiozne osnove azijskega sveta tudi poganskega — bliže ženski naravi? SIRIMAYO BANDANARAIKE Indira Gandhi je zavladala šele sredi našega desetletja, Sirimayo Banda-Haraike pa je postala predsednica vlade na Cejlonu že leta 1960 in je ostala na vodstvu državnih poslov do konca 1965. Če je Indira Gandhi prevzela oblast v čustev polnih pretresih v Indiji, se je Bandanaraike srečala z oblastjo v Njenih najbolj krutih oblikah. Predsedstvo vlade je prevzela tedaj, ko je mo- rala prisostvovati umoru lastnega moža. Ko sta zapuščala predsedstveno vladno palačo, je budistični menih pristopil in zaklal pred njenimi očmi njenega moža, predsednika vlade. Parlament jo je takoj izvolil za predsednico vlade. V mladosti je bila gojenka samostana Santa Brigida v glavnem mestu Cejlona — Colombo, vendar so jo državni posli zanesli v ostrine, ko je bilo spet in spet opažati, da misijonom, zlasti pa šolskim vzgojnim zavodom ni znala biti pravična. Takrat so jo mnogo obsojali in poudarjali, da je bila celo komunistka, vendar je povsod to zanikala. Njeno delo na čelu vlade je veljalo pomoči bednim in pri tem se je zapletla v ostre konflikte s sekto tamil, ki je bila v veliki manjšini, a je vendar uživala izredne privilegije. Njena zunanja politika je iskala opor proti sosednji Indiji. Ni se borila samo za pravo samostojnost v okviru angleške državne občestvenosti, ampak je morala odbijati tudi vplive, ki so prihajali iz Indije. Politični interesi so jo potegnili močno na levo in očitke je odbijala s stvarnimi dokazi: Cejlonu je pospešila nagel razvoj gospodarstva in se na moč trudila za zvišanje življenjskega standarda med nižjimi sloji. Okoli glavnega mesta so iz tal rastla poslopja za domove najpotrebnejšim — za tem pa je podržavila vse šolstvo, misleč pri tem na bolj uspešno padanje nepismenosti. Radikalna reforma in ukrepi so ji med ljudstvom ustvarili razne tokove. Vendar ni uspela do konca in je bil 1965 izvoljen parlament, kjer ni mogla več računati s potrebno večino. Cerkev v Irole (Afrika), ki jo je gradil misijonar g. Ivan Obala s pomočjo slovenskih dobrotnikov. KIPENGERE - NOVI MISIJON Poroča misijonar IVAN OBALA iz Tanzanije, Afrika Na moji prejšni postojanki Irole je bila cerkev skoroj dovršena. Pri njej so yeliko pomagali slovenski rojaki in se jim od srca zahvaljujem. Lahko rečem, da je ves misijon v Irole bil zgrajen s pomočjo slovenskih dobrotnikov. To je bila moja prva postojanka, moje prve težave in moje prvo veselje. Gradil sem s pomočjo rojakov prvo misijonsko cerkev. A nisem dočakal dne blagoslovitve. To je misijonarjevo življenje; biti mora pripravljen zapustiti kraj, kjer je vložil toliko svojega truda in oditi drugam. Tako sem tudi jaz na novi postojanki V Kipengere. Misijon vam pač morem opisati le v glavnih črtah. Področje je dolgo in široko kakih sto kilometrov, ali vsaj do take daljave more seči naše delo. Prebi-Vavcev je kakih 35.000, od teh le 5.000 kristjanov. Smo sredi gora v nadmorski višini 2.300 metrov in več. Večina kristjanov so protestanti, ki imajo vsega na razpolago, nasprotno nam, ki imamo za svoje delo le borna sredstva. Pred menoj je prišel sem en sam sobrat. Lahko si mislite, kaj je zmogel v tem obsežnem delu en sam misijonar. Zdaj sva dva. Imamo 20 osnovnih šol in deset srednjih. Vse seveda podpira misijon. Eden od naju je vedno doma, drugi na poti. Ker sem mlajši in bolj zdrav, me seveda čaka bolj delo zunaj. Obiskujem šole, bolnike, ustanavljam nove postojanke. Za primer naj navedem delo velikega tedna. bJa cvetno nedeljo sem šel v 60 km oddaljeno vas Itulike, 40 km sem prevozaril 2 motorjem, 20 sem jih prepešačil. V spremstvu mladih nosačev sem prišel tja ob Pol desetih. Pripravil sem oltar in dajal navodila za procesijo. A ljudje so prišli •P me prosili za spoved, kajti vsi so želeli k svetemu obhajilu. Poklekali so k ymjim nogam in se obtoževali: stari in otroci, matere z otročički na hrbtu. Vse to j'6 trajalo do pol štirih popoldne. Brez počitka, brez okrepčila sem nato daroval sveto mašo. Bila je res ganljiva, vsi so peli na vse mogoče načine in napravili smo procesijo, ki jo je težko opisati. Ob šestih se me oblegali z raznimi vprašanji, b-akote in žeje v takih primerih človek niti ne čuti ne. Ko sem ob desetih šel polivat, sem bil res zelo utrujen, a srečen. Naslednji dan sem šel v drugo vas tri ure peš hoje. Spet me je čakala vrsta spovedencev in po maši sem krščeval in reševal njihova vprašanja in skrbi. Zad-Pje tri dni velikega tedna sem pomagal župniku, ker sam ne bi zmogel vsega de-'a v spovednici. So tudi tu ljudje s svojimi slabostmi, a željni, da najdejo v spo-v®di mir, tolažbo in moč. Življenje domačinov , Prebivavci so raztreseni po dolinah in gorah, gojijo krompir in koruzo, ki sla-K>o uspeva, zadovoljni so z malim, samo z enim obrokom na dan ali celo na(dva dni. žive v revnih kolibah, posebno v gorskih predelih. Po dolinah so pokrite s Pločevino, a njih notranjost ni nič drugačna od gorskih bajt. Veliko jih zboli, otro- c| mnogi pomro v detinski dobi. Zaradi velikih razdalj pridejo prepozno do misijona. Družine so dosti povezane in ostanejo skupaj celo tedaj, če kdo od zakonov zapusti svojega druga. Otroke radi pošiljajo v šolo, če morejo. Imajo veliko dobre volje za delo in ob času poljskega dela gredo v dolino, da z delom zaslu- 2ljo kak krajcar, ki ga skrbno čuvajo. Včeraj sem obiskal nekega Petra, ki je zbolel in bil umirajoč. Rekli so mi, da 2ivi štiri ure hoda od tod. Kaj pomeni štiri ure, ko gre za umirajočega človeka! Misijonar Ivan Obala pri umirajočem Petru Zaupal sem svojim mladim nogam. Hodili smo v hrib in spet v dolino, brez konca in kraja. Vedno sem dobil isti odgovor: še malo. Preskakovali smo potoke, jarke, prepade, se vzpenjali in polzeli navzdol. Potil sem se, a nisem hotel odnehati. Končno smo prišli do Petra. Bil je zleknjen na nekakem ležišču, z zaprtimi očmi» poln trpljenja. Toda bil je živ, hvala Bogu! Ni mogel govoriti; govoril sem mu sam in na obrazu razbral, da je sledil mojim besedam. Podelil sem mu sveto bir- ni o in sveto maziljenje. Nato sem na ustnah zasledil rahel nasmešek. Tedaj sem se spomnil na svoj aparat. Fotografirati v takem primeru? Da, ne v svoje zadovoljstvo, ampak v dokaz, kaj se dogaja še vedno na svetu. Če bi imeli Vsak večer z župnikom pregledujeva listo najavljenih bolnikov. Izbirava in Premišljujeva, kdo je bolj potreben duhovnikovega obiska. Zaradi velikih razdalj je na en dan mogoče obiskati le po dva ali tri, prijavijo pa jih po deset in več. Če bi imeli... Da, če bi imeli, oprostite, da to napišem, če bi imeli močni angleški avto, model „Land Rover“, bi mogel na en dan obiskati več bolnikov. Vem, da ste mi že toliko pomagali. Vendar znova stegujem do vas svojo roko in Prosim pomoči. Poglejte, smo sredi protestantov, nimamo sredstev kot oni, a kar storimo, storimo iz vsega srca ne glede na utrujenost. Če nam uspe organizirati pomoč bolnikom, bomo imeli obilen lov ali vsaj: pridobili si bomo srca domačinov. Ne pozabite, skupno smo pozidali cerkev v Irole. Sodelujmo, da rešimo tudi ta naš problem. Če bi imel avto, bi mogel povsod pripeljati sestffo in zdravila. Ne mislite na moje zadovoljstvo, ampak na srečo teh ubogih ljudi. Včeraj sem se vsedel in računal. Če bi se zbralo 1750 ljudi, ki bi dali vsak Po dva dolarja, bi mogel imeti avto. In če bi se jih zbralo le 875, ki bi dali vsak Po štiri dolarje, bi bilo delo omogočeno. Vem, da veliko prosim, a prosim zaradi Uspeha našega misijona. Zato sem prepričan, da prošnji ne boste odrekli. 1 | § 1 1 s Brezprimerna bogastva, ki jih Bog daje v naše duše z darom vere, nas nagibajo k neizčrpni hvaležnosti. Ta g I vera nas uvaja v skrivnosti božjega življenja; v njej je vse naše upanje in ona na zemlji povezuje krščansko občestvo. Za ta dar vere — kaj naj darujemo Gospodu razen I naše zvestobe, če ne našo gorečnost za razširjanje luči | 1 ^ božje resnice med ljudmi? Pij XII. ^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiniiimiiiiiiiiiiMittiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiuiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiimiin — 207 — KITAJSKI MISLECI Profesor ALOJZIJ GERŽINIČ Iz dveh razlogov objavljamo to razpravo o kitajskih mislecih. Prvi je ta, 'da ne pozabimo na Kitajsko, ki je trenutno misijonskemu delu nedostopna, pa za bodočnost Cerkve tako velikega pomena. Drugi razlog pa je, da iz zgodovine kitajske miselnosti zaslutimo misel, ki jo je živo povedal koncil: da je Bog že o tudi romanja v velikem obsegu. Ob takih prilikah naj bi na tem oltarju daroval sveto mašo sam škof. Načrti so dovršeni in odobreni. P°' trebna so le še denarna sredstva, za katera se misijonar obrača predvsem n° ameriške prijatelje, Slovence in angleš' ko govoreče, da po svojih močeh pr*' spevajo k uresničenju tako idealnega načrta. Skica, ki jo misijonar prilaga in j° objavlja, dokazuje, da je svojevrstn0 svetišče zamišljeno v afriškem slog1* in je res namenjeno masovnim romanjem, ker je ves prostor odprt in b0 od vseh strani viden oltar. Rog daj, da bi to lepo podjetje uspelo in rodilo mladi ugandski Cerky* vrsto svetnikov in krepilo vse božJfl ljudsvo v prepričanem krščanskem življenju. Načrt za božjepotno središče ugand skih mučencev. JAPONSKA „ Japonski misijon se je po vojni izboljšal, a ni se premaknil z mrtve točke. Med skoraj 100 milijoni prebivavcev je ^etjina procenta katoličanov, točno rečeno 323.880 po zadnji statistiki. Japonski duhovnik Shirieda ja dejal: „Dokler bo misijonsko delo napravljalo vtis, da je katoliška Cerkev „zapadna Cerkev“, tako dolgo ne moremo pričako-vati pokristjanjenja Japonske.“ Do zdaj so bile ogromne energije vložene v spreobrnjenje posameznikov. Uspehi so lepi, a maloštevilni in problem, kakor ga da-r,es Cerkev gleda pred seboj se s tem ne rešuje- Po koncilu so dobili oporo tisti Misijonarji, ki misijonsko delo razume-^ajo na širši podlagi. Najprej bo tre-oa v narodu obuditi smisel za vero v osebnega Boga. Japonski univerzitetni Profesor Madutani Pumio trdi: „Japo-Poc ne ve in ne more verjeti, da nad yesoljem živi Bog.“ Kristus je Japoncem z,i zelo znana in simpatična osebnost. A Prav zaradi pomanjkanja pojma o Bo-km, njim Kristus ne more biti kaj dru-®efia kot čudovit človek, ne pa Bcg-člo- vek. Zato je dialog trenutno tako težak. Danes je treba predvsem globokega poznanja japonske zgodovine, razvoja vere in verskih oblik. S širokim zajemom bo treba narodu v celoti počasi dati smisel za nadnaravnost vere in božjega bitja. Potem šele bo mogoče govoriti o Kristusu, ki je od Boga poslan, da nam prinese odrešenje in pokaže moralno pot življenja. Za to bo treba ogromnega študija in potrpežljivega dela. Predvsem pa mora izginiti vse, kar je z misijonarji prišlo tja evro-ameriške-ga in kar barva tudi misijonsko delo z videzom nečesa tujega in vsiljenega. VIETNAMSKA SFINGA Vietnam ne izgine iz svetovne pozor-nice. Tako cvetoč misijon je v mnogih krajih razvalina. V središču, čeprav za kulisami krvave igre stoji zagonetna osebnost, predstojnik boncev v Južnem Vietnamu Tri Kvang. Že štirinajstleten je bil poslan v pagodo Dan in ta je postala njegova domovina. Od tod je pred tremi leti insceniral gonjo proti katoliškemu predsedniku Djemu. S tem je postavil ob stran katoliškemu in vojaškemu vplivu vpliv boncev kot trenutne sile, s katero morajo računati vsi svetovni politiki. Imenujejo ga „človeka z dvojnim obrazom“, „Sfingo“, „vietnamskega Makarija“, „Del-fijsko preročišče“. Njegovo skrivno in učinkovito orožje so bile „žive baklje“, ko so se mladi in stari bonci dali politi z bencinom in žive sežgati. Brez njegovega privoljenja ni mogel obstati noben miriister v Saigonu. Celo politiki, ki ga sovražijo, priznavajo, da je Tri Kvang med vsemi najbolj bistra glava. Čeprav je njegova skupina v manjšini, obvlada položaj. Med 16 milijoni pre-bivavcev le kak milijon pripada „Zdru ženi budistični cerkvi“, ki jo vodi Tri Kvang. Budizem izpoveduje kakih 10 milijonov ljudi, a se pod vplivom taoizma in konfuceizma razbija v sekte. Toda sekta Tri Kvanga je močna posebno s svojim političnim vplivom. Težko je reči, kaj pravzaprav hočejo bonci, a eno je gotovo: zastaviti vpliv katolicizmu. Tri Kvang je bil obsojen komunizma. Pred kratkim pa je dejal novinarjem: „če naj bo v Vietnamu sklenjen mir, mora biti napravljen z zmago nad komunizmom. Nobena komunistična partija ne more živeti v slogi s kako drugo.“ Tri Kvang je sovražnik vsega tujega. Zna francosko in angleško, a nikdar noče govoriti v teh jezikih. Sicer živi disciplinirano življenje: drži dieto, ne pije, ne kadi, dan posveča molitvi, meditaciji in politiki. Ne nosi svetloru-mene obleke kot drugi bonci, ampak sivo in ga mnogi titulirajo „siva eminenca“. Pač pa v ponašanju razodeva častihlepje in njegova pojava nedvomno odkriva v njem fanatika. Dejstvo je: s to velesilo v Vietnamu, ki se imenuje Tri Kvang, mora računati vsa svetovna politika. KRATKE NOVICE Radio „Tanzania“ sklene vsak nedeljski program z večerno molitvijo. Menjaje organizirajo ta 16-minutni program katoličani in protestanti. Vsekakor zgled tudi „krščanskim deželam.“ Japonska cerkvena pesmarica je dala 10 let trdega dela. Končno je izšla v mestu Sapporo. Obsega celih 460 strani. Posebnost v njej je 80 popolnoma novih japonskih pesmi, to pomeni: komponiranih v japonskem slogu. Te bodo zdaj uvedene v cerkveno bogoslužje. Lep prispevek k podomačenju Cerkve. škof v Mahenge v Tanzaniji je v svojem pismu pokazal predvsem na bolečo rano: pomanjkanje duhovnikov. Njego-ga škofija šteje 150.000 duš, med njimi je 82.000 katoličanov, a le 55 duhovnikov in od teh jih le 41 deluje v dušnem pastirstvu. In kar je še huje, med 55 duhovniki so le štirje domačini. Svojevrstno „sveto pismo“ se je začelo širiti v Južni Koreji. Ovitek in naslovna stran nesporno povesta, da je pravo „Sveto pismo“. A to je tudi vse. Notranjost knjige pa je komunistična propaganda. Po dosedanjih ugotovitvah je bilo to lažno sveto pismo tiskano v Severni Koreji in preko Šanghaja vtihotapljeno v Južno Korejo. Pred kratkim je bil v Indiji posvečen v duhovnika nekdanji zarotovavec kač. Že po očetu je podedoval to spretnost in se dodobra izučil vseh sredstev, kako krotiti kače, da ne škoduje njihov strupeni ugriz. Sam škof v Jabal-pmm je kačjega strokovnjaka posvetil v duhovnika. Tudi kot duhovnik je S svojo spretnostjo že rešil nekaj življenj. V Hong-kongu obstoji posebni „Center škofa Forda“. To so šole, knjižnice, splošno - zdravniške in zobozdravni-ške klinike, tečaji za odrasle in informativni urad. V obstoju štirih let je na podlagi tega dela bilo krščenih 10.000 Kitajcev. Prva kapela, ki bo služila katoličanom in anglikancem, bo v Ugandi kmalu dograjena. Bo to bolniška kapela. Načrt je napravljen po dogovoru katoli' škega škofa iz Rubage in ugandskega anglikanskega škofa. V okolici Uele v Kongu je umrl ka-tehist in ni bilo nikogar, ki bi ga mogel nadomestiti. Misijonarju se je po' nudil poglavar in sam začel katehizira-ti in v odsotnosti misijonarja vodit1 skupne pobožnosti. jfyiUki JleMe Kako hitro in globoko je tudi v misijonsko dejavnost posegel koncil, nam dokazuje „Prvi vseafriški teden katehetike“. Na njem so pod vodstvom kardinala Rugambwa sodelavci z odkrito kritiko ugotavljali napake preteklosti in začrtavali smernice za bodočnost. V razgovorih je ves zbor ugotovil, da je imel prav P. Tempels, ki je že pred zadnjo svetovno vojno poudarjal, da je ves način afriškega mi-sijonarjenja zgrešen, ker ne upošteva zamorske duševnosti in ne prodira v globine afriške duše. Njegovo metodo so še pred desetimi leti sumničili in obsojali. Sam apostolski delegat je bil proti njemu in je moral za nekaj časa zapustiti misijonsko polje, kar je nekoč zadelo kitajskega misijonarja lazarista Lebbeja. In kakor je ta danes svetilnik v novem misijonskem zamahu, tako je prav zdaj po koncilu izstopil spet P. Tempels. Razpravo nam je oskrbel misijonski brat Karel Kerševan, C.M., objavljena je bila najprej v „Osservatcre Romano“ in jo je v celoti objavil Leopoldvillski mesečnik „Orientations pastoral“. Za vse, ki so sledili misijonske tokove in posebej problem akomodacije, bo ta članek zanimiv. Priobčujemo ga dobesedno. Nekaj je v sedanjem podajanju kateheze v afriških misijonih, kar ni več na mestu. Zdi se zastarelo in nesodobno. Taka je zaključna sodba razprav „Prvega vseafriškega tedna katehetike“, ki se je vršil v Katigondo v Ugandi, pod predsedstvom kardinala Rugambwa in pri katerem so sodelovali najboljši afriški in inozemski strokovnjaki. Ni pogrešena samo metoda. Ugotovljene so bile pomankljivosti tudi v vsebini predmeta in v osebah, ki ga podajajo. V vsebini se pogrešajo predvsem biblični in liturgični elementi. Osebe pa, katere naj bi podajale in razlagale verske resnice, večkrat niso pedagoško usposobljene in zlasti nimajo etnološke podlage, da bi mogle seči v dušo in mišljenje ljudi, poznale navade in običaje teh, katerim naj bi posredovale sveti evangelij. Ob tej priliki ne bo odveč pokazati na navodila in skušnje zaslužnega misijonarja, kateri je obenem izveden poznavalec afriškega verskega problema: na p. Placida Tempels. Trideset let že deluje v misijonih in je objavil sledeča dela: La Philosophie bantoue (Paris 1961); Catechese bantoue (Bruges); Etudes de ca-techese (Orientations pastoral, Leopoldville, 1959 - 1963); Notre recontre, (Leo-poldville 1962). Ko je leta 1933 p. Tempels odhajal v Belgijski Kongo, je nosil s seboj breme Predsodkov belca nad zaostalim črncem ter zavest superiornosti misijonarja nad navadnim primitivcem. Celih deset let je gradil svoje misijonsko prizadevanje na tej podlagi, kakor pač delajo na splošno misijonarji. Ugotovil je pa v tem času, da krščanstvo niti malo ni privlačilo ljudi in da ni bilo med njimi nobenega zavzetega in prepričanega kristjana. Z lahkoto, s katero so vero sprejeli, so se je Pozneje tudi otresli. Niso se zavestno vživeli v verske resnice, zato se niso dokopali do solidnega življenja po veri. To dejstvo je misijonarja žalostilo in je po resnem razmišljanju sklenil, opustiti dosedanjo misijonsko metodo in poiskati no-vih potov za uspešnejši apostolat. Uvidel je potrebo po temeljitem poznanju duševnosti domačinov, njih mentalitete, njihovih teženj ter sodb ob vprašanjih človekovega življenja. Oprto na nova odkritja in ugotovitve, bo njegovo podajanje verskega pouka prilagojeno sprejemljivosti poslušavcev in zato gotovo bolj učinkovito. Pustil je ob strani katekizem in začel iskati neposrednih stikov s posamezniki. Uspeh je bil presenetljiv. Ti preprosti in nepismeni ljudje so gojili v sebi globoke misli in plemenite poglede na vesoljstvo, življenje in posmrtnost. Kratko rečeno: srečanje s premnogimi je misijonarju odkrilo, da imajo vsi nekaj skupnega: kr- ščanstvo. Ob globokih stremljenjih življenja, „intenzivnega, celotnega življenja“, kakor so se izjavili domačini, edino zadovoljiv odgovor prihaja od Kristusa, vira in delivca življenja. Od tedaj, kot zagotavlja p. Tempels, so črnci spoznali in razumeli krščanstvo, katero zanje ni bilo več uvoženo blago, tuj predmet, marveč je postalo njih meso in kri. Direkten način podajanja je bil pravtako uporabljen za razlago verskih resnic. Evropske, zapadnjaške pojme je bilo treba po sili razmer nadomestiti^ z domačinskimi pojmi. P. Tempels je zabeležil pomenljiv primer: Moral bi razložiti in pojasniti črncem pojem Cerkve. Najboljši način bo, poslužiti se njihovega lastnega izražanja. Cerkev, razlaga misijonar, Cerkev Kristusova, to ni neka stavba, zidana cerkev. Sveta Cerkev je „kot bratovščina, velika družina, biti skupaj bratje in sestre, jaz misijonar in vi vsi... tako je naše občestvo.“ Da se izogne mešanju pojmov, je nadomestil besedo „cerkev“ s krajevno oznako „Jamaa“. „Mi smo Jamaa, jim je razlagal, to je bratje, ena družina.“ Ljudje so zato bili prepričani o resničnosti cerkvenega občestva in so odgovorili duhovniku na tozadevno vprašanje: „Mi nismo neka sekta, mi smo prava Cerkev. V Cerkvi ste vi, duhovniki, deblo. Mi smo veje in listje. Če se mi, veje in listi ločimo od debla, se bomo posušili in umrli. Če pa hočete vi, duhovniki, kateri ste deblo, živeti brez zelenih listov, boste tudi vi obsojeni na počasno smrt.“ Ta odgovor nas ne sme presenečati, kajti ljudstva Bantu imajo bogatejšo kulturno dediščino, kot si jo moremo predstavljati. Nimajo sicer ničesar pisanega, toda njihova govorica, njih duša in srce prekipevajo bogastva. Ne gre, da bi jih površno sodili po njih primitivnih navadah, običajih in po stopnji civilizacije. Miselnost in kultura, katera prehaja ustno od očeta na sina, iz roda v rod, predstavlja nepojmljive doneske modrosti, zrelih sodb in zdravega razuma. Ne gre torej, da bi misijonar pri oznanjevanju evangelija tem ljudem vsiljeval svojo priučeno metodo. Govoril bi v prazno in svoje poslušavce odbijal. Po zatrjevanju p. Tempels, je najboljše približati se jim, prisluhniti njih mislim in željam, jim slediti z uslužno ponižnostjo in ljubeznijo ter s spoštljivim razumevanjem. Treba je prodreti v globino njih tajnih teženj, jih obelodaniti, in prepričali se bomo o obstoju duhovnih vrednot, lastnih slehernemu razumnemu bitju. Ko se to posreči, bo olajšano oznanjevanje Kristusa tako pripravljeni in Njega žejni duši... Seveda je pričakovati od misijonarja svete vneme, in poleg duhovniških lastnosti mora imeti visoko mero pedagoške znanosti; biti mora bistrega in prodir-Ijivega duha ter se znati prilagojevati danim okoliščinam. Resnično, prilagoditi svojo lastno mentaliteto, svoj način mišljeja, razpravljati o nam tujem pojmovanju življenja, vse to ni lahko in ne enostavno. Toda misijonar ne sme računati samo na svoje lastne sile in zmožnosti. Sveti Duh, kateri je prišel nad prve apostole, razsvetljuje in krepi tudi danes svoje pričevavce in oznanjevavce njegovega evangelija. „V mladi afriški Cerkvi“, je zapisal mons. J. Malula, nadškof v Leopoldville-u, „je najhujša stvar adaptacija. Adaptacija je prva med nalogami, kateri morajo dušni pastirji in odgovorni cerkveni krogi posvetiti veliko pozornost.“ Misijonsko vnemo in zasluge delovanja p. Tempels je mons. Malula takole ocenil: „Zasluga p. Tempels je v tem, da je uvidel problem adaptacije v njenem bistvu. Bolj kot v gestah, simbolih in obredih se je treba resno potruditi in izvesti adaptacijo in se prilagoditi mentaliteti, psihologiji in razsodnosti posameznih ljudstev.“ V srcu Afrike, kjer ni nobenih starih pisanih listin in kjer se je modrost prednikov prenesla na sedanji rod ustno in živi v vsakdanji govorici ljudsteVi je p. Tempels skušal z vztrajno potrpežljivostjo prodreti v duševnost teh ljudi, skušal razumeti njihovo mentaliteto, odkriti težnje in utripe njihove duhovne globine ter ideale dobrote, resnice in ljubezni. Na te ideale, še svetle in nedotaknjene, se je z velikodušno požrtvovalnostjo trudil vcepiti Kristusa in njegovo Cerkev. naši misijonarji pišejo... AFRIKA Najprej nekaj iz dežele, ki pravza-Prav ni v Afriki, a se je zemljepisno Pfecej drži, to je otok Madagaskar, pl®!- deluje misijonar IVAN ŠT ANT A VM, v kraju Isoanala. č.g. Wolbangu •l® ob koncu lanskega leta podal tole sbko svojega delovanja: »Bližajo se božični prazniki. Želim Vara, da jih preživite prav dobro. Pri Polnočnici se bom spomnil vas in vseh, ** mi s svojimi žrtvami pomagajo pri P^jem misijonskem delu. .Tudi jaz se počutim kar dobro. Mi-jPjonsko delo je lepo, čeprav včasih tež-K°- To, kar me posebno tare, je, ker P® najdem časa, da bi vsem tistim, ki P1* stoje ob strani, kaj pisal. Ko sedem ?a pisalni stroj, se mi zdi, da kradem Casi ki bi ga moral žrtvovati za pouče-,ar|je krščanskega nauka. Mesečno obi-iic®m okoli trideset vasi... Te dni so mi predstojniki preskrbeli jParo motorno kolo, kar je zame res ne-Kai nad vse koristnega. Doslej sem vsa P0ta opravljal le s kolesom, kar gre Pij počasi in zelo utrudi. In če je člo-®k le preveč utrujen, manjka prožnosti pri razlagi katekizma... in človeku se ne ljubi iti okrog po družinah. Zdaj so deževni dnevi. Vse ceste in poti so polne jarkov in vode. V tem času je zelo težko zidati, kajti voda vse sproti poruši. Statistično bi ob koncu leta 1965 mogel podati tole sliko svojega misijona: imam eno cerkev in sedem kapelic, ki so pa zidane iz zemlje, povečini z darovi slovenskih dobrotnikov. Kristjanov imam 723, od katerih jih je bilo 127 krščenih med letom 1965. Tako, vidite, da z božjo pomočjo delo le napreduje, čeprav se le počasi širi božje kraljestvo.“ Prvič se je naravnost oglasil misijonar LOVRO OŠNJAK FSCJ, beneški Slovenec, ki je bil podobno kot Emil Čuk in Ivan Obala vzgojen v italijanskih zavodih od otroških let, pa zato slovenščino le težko razume. Je pa bratranec č.g. Evgena Ošnjaka, ki deluje med beneškimi Slovenci kot župnik, pa je lansko leto obiskal te svoje beneške slovenske rojake, sorodnike, misijonarje, o čemer nam je poslal lepo poročilo s slikami, kar smo tudi objavili. O. Lo- vro Ošnjak deluje v portugalski koloniji Mozambique, in sicer v kraju Mos-suril. Od tam nam je 5. aprila pisal tole: „Te dni mi je moj bratranec č.g. Evgen Ošnjak pisal in mi javil vašo namero, poslati mi denarno pomoč, in da želite o meni kaj več zvedeti. Prav rad Vam kaj povem, a vedeti morate, da ne znam govoriti slovensko in še manj pisati, kajti ni mi bila dana prilika, da bi se učil slovenščine: razumem samo naše beneško-slovensko narečje. Verjetno razumete italijansko in bom zato pisal v tem jeziku.“ (Od tu naprej prevajamo njegovo italijansko pismo. — Op. ur.) Predvsem naj vam sporočim, da je moj bratranec Evgen zelo vesel, ker ste se mu oglasili! To poletje gre v Chicago, da obišče svoj rojstni kraj. Prihodnje leto pa misli iti v Argentino, kjer ima kup znancev in sorodnikov; nadeja se spoznati tudi vas in vam pošilja lepe pozdrave. Zdaj pa kaj o meni. Pripadam misijonski družbi Sinov Presv. Srca, ki se drugače imenujejo tudi combonia1''' V duhovnika sem bil posvečen 1950 in sem bil še isto leto doloce, za misijonišče v Viseu, na Portuff3' skem, kjer sem bil štiri leta prefelf discipline in profesor, šest let šp>rl tual in štiri leta rektor. Leta 1964 ® višji predstojniki blagohotno ustre£. mojim prošnjam, da me pošljejo v 1,1 sijone, v Afriko, in so me določili ^ ta misijon, kjer delujem zdaj že dv£ leti. . Kraj Mossuril je središčno mesto a. obali Indijskega oceana, prav naspr° zgodovinsko zanimivemu otoku Moža)? bik. Naš misijon spada v škofd Nampula, a je najtežje njeno podroC je, kajti med ljudmi prevladuje tako da je zelo težko prodreti v Naše delo je posvečeno predvsem -stvu in imamo petnajst šol po celem sijonu. Po teh šolah upamo krstiti a* leto kakih 100 domačinov. Potrebov?^ bi več sredstev za ustvaritev sociala' središč, bolnišnic in dispanzerjev. Za' sem prav vesel vaše napovedane poa1 či, pa tudi molitve!“ Iz Južne Afrike imamo spet nekj^ poročila od o. ALBINA KLADNIK'.^' ESC, ki nam je pisal v februarju '' marcu letos. Zahvaljuje se za dcnaV ki smo ga poslali njemu, a ne le za1)! ampak še za več drugih južnoafrišl'l) slovenskih misijonarjev, nato pa ua' tele drobne novice podaja o svojem a' lokrogu: „Trenutno imam na skrbi dve stva'1' Župnijo sv. Pavla v White River in postojanko, ki smo jo lansko leto us' novili za stare in bolehne misijonu^.’ Trenutno sta v hiši dva onemogla sijonarja, en brat in en duhovnik. moram vse potrebno poskrbeti zanj)" tako vzdrževalnino kot zdravljenje 1 bolniško oskrbo. Hvala Bogu, da irna v župniji mladega in dobrega katoliš'' ! ga zdravnika, ki mi gre zelo na rok Poleg tega sem pa še župnik s 13 P® družnicami. Tako vidite, da imam d? ^ j dovolj. Delo namreč raste, misijonarji nas je pa vedno manj. Samo pri žup11, ji sem lansko leto krstil 154 pogan01 ki pa potrebujejo dandanes veliko^ ^ priprave na krst kot pa v prejšnj1 časih.“ I Konga spet nekaj vesti iz pisenl j ata KARLA KERŠEVANA CM, ki jih Je Pisal marca in maja meseca: . srede januarja imamo na misi-°Pu žensko pomožno misijonarko. Je >° ze starejša oseba in je bila pri nas Pred letom 1960 kot socialna pomoč-'Ca> pa se je ob nastopajoči zmedi ^aknila v Evropo. Sedaj pa poučuje edensko nekaj ur v malem semenišču, stal; čas pa opravlja v prokuri pisar-, *ske posle. Prej je že bila v Nigeriji Pozneje v Ugandi. j Jutri se vrne eden naših misijonarjev T . .Pusta, eden pa ostane do junija. j,euaj, v juniju, pojdejo štirje drugi v v Vl'opo na oddih, trije od teh na dr-stroške kot šolniki. Zdaj sta tu a yPovratku tudi dva naša učitelja-do-apina. Bila sta šest mesecev v Bel-j’-11 s štipendijo, da se tam usposobita j/ Ravnateljstvo šol. Taki štipendisti ^jniejo vse potrebno gratis in še me-j?cUo plačo povrhu. Na tisoče je takih ^ °Pgolcev v Belgiji po raznih zavodih V?a tudi pri privatnikih, za katerih urževanje prispeva država. y Ko se je naš škof vrnil nazaj iz kon-^ a in zdravljenja, so ga ljudje nav-vj seno sprejeli. Rajali so okrog njega, ^ asah in peli. Končno so mu za dobro-v suco poklonili darov: več stotin jajc, desetin kuretnine in — košaro gornic. jj.t’ri nas imamo zdaj v cerkvi vse mo-Ve v tukajšnjem zamorskem jeziku. g,0 Pri sveti maši se rabi latinščina od vaUctusa naprej do očenaša. Naj vam Y aaslednjem navedem besedilo očenaša tukajšnjem lingala jeziku: k tata wa biso, ozali o likolo — batu i kumioo nkombo ya yo na,Sala bandima bwa yo, — mpo elingi yo — yango o nse lokola bakosalaka jj: -"'»u. — Pasa biso tokolimbisaka ba-Pga. — Salisa biso tondima masen-jjUya te. Mpe bikisa biso o mabe. — bongo. r|; tu drava, Marija: Maria losako, oton- Ugrasva, Mokonzi azali na yo, «onisi ' - - - yo yambo ya basi banso, ea>si mpe Yezu, Mwana wa yo. 5 ^btu Marin, Mama wa Nzambe, ^ Uibeia mpo ya bisu basumuki, — K,^a mpe o ntangu ya lya bisu. — aago. si- Se - v H • D. h Sanktii Maria, Naša ljuba Gospa iz Tchada, domačinska umetnost V tem jeziku lingala se otroci učijo po šolah v naši škofiji in še po nekaterih drugih. Med seboj in po vaseh v notranjosti pokrajine pa rabijo druga, krajevna narečja. Stari ljudje, kateri niso obiskovali šole, ne razumejo lingala jezika. Če je treba stare ljudi pripraviti na krst, se misijonar le težko razume z njimi, zato mora pomagati katehist-domačin. V eni sosednjih škofij, katera je sicer večja od naše, rabijo tri zamorske jezike, toda med temi ni našega lingala-jezika. Poleg zamorskih jezikov, katerih je še več v vsem Kongu, se povsod v šolah uči kot splošen občevalni jezik francoščina. Mladina je tu prav tako razumna kot dru- god po svetu, a zdi se, da imajo za jezike še poseben dar, ker se francoščine tudi samo s poslušanjem hitro naučijo, prav tako na primer tudi petja. Pravkar sem bil v pomenku z zdravnikom, specialistom za gobave bolezni, belcem seveda. Prihaja v naše ozemlje iz sosednje škofije, kjer misijonarji vodijo naselje gobavcev z okrog 800 gobavci in kakimi 500 njih družinskimi člani. Potuje v spremstvu bolničarjev — domačinov ter stika za novimi bolniki, ki navadno skrivajo svojo bolezen, ker se nočejo umakniti v zdravilišče. Pod kolonialno oblastjo je bilo vse prebivalstvo redno pod zdravniškim nadzorstvom, tudi zaradi drugih tropičnih bolezni, npr. malarija in zlasti hude spalne bolezni. Zdravnik meni, da bi potrebovali tri leta prizadevanja in veliko sredstev, če bi hoteli priti glede tega zdravstvenega nadzorstva na tekoče.“ Od misijonark v Afriki prisluhnimo najprej pismom s. MARIJE SILVESTER, ki deluje na misijonu Kabalay v državi Čad. Iz več pisem svojim misijonskim dobrotnikom v USA in v Argentini, ki jih je pisala v teku zadnjega leta, povzemamo tele zanimivosti: „Srčni Bog plačaj za poslano pomoč! Včasih se prav resno vprašam, — kdo je bolj misijonar: mi tukaj na terenu, če morem tako reči, ali pa vi v zaledju. Brez vaše pomoči misijonarji ne bi veliko dosegli. Od časa do časa priporočim našim vernikom: Hiša božja, katero gradimo, mora biti tudi vaša, Vaša bo, če boste za nje gradnjo tudi kaj prispevali. — A na tihem si mislim: Kaj boste prispevali, saj še za vsakdanje življenje nimate. Niso zapravljivi, tudi ne sebični, a sčasoma so njih življenjske potrebe narasle, navadili so se jesti večkrat na dan in kdo jim more odrekati to pravico! Tudi oblečeni so bolj in boljše. Smo sicer v glavnem mestu, a v našem predmestju so domovi zidani iz blata in slame. In raste tudi nikjer nič ter je treba vse kupiti. Vsi bi tudi radi imeli otroke šolane, a težko kaj prispevajo. Tako je treba pomagati na vse strani in je Vaša pomoč predragocena. V osnovni šoli se je število deklic pomnožilo v šestih letih od 60 na 600, v otroškem vrtcu jih imamo pa 300* dečkov in deklic. Prihodnje leto bodo že imeli svoje prostore, kajti dozdaj je njih „vrtec“ res vrtec — na prosten1 pod drevjem. Dokler je lepo vreme, še gre, a če prav dolgo ni dežja in ima* mo sušo, se prav pogosto dvignejo vi' harji, ki napolnijo vse ozračje z drob' nim peskom, in tedaj z velikim hrepe' nenjem gledamo na rastoče po.slop je šolskega prostora, ki nam ga s svojim* prispevki pomaga graditi Secuor CathO' lique iz Francije. Tudi naša cerkvica napreduje. Brat Mariani, Italijan, bi jo rad pokril pred deževno dobo v juniju, pa ne vemo, Č® bo šlo. V internatu imamo letos 22 dekleti mohamedanke, protestantke in katoli' čanke. Ne vem pa, če bomo s tem drug0 leto mogli nadaljevati, kajti državna blagajna je prazna, brez pomoči oblast* pa ne moremo same vsega vzdrževati- čeprav v našem internatu že prakti' ciramo „ekumenizem“, kot lahko razb®' rete iz gornjega, pa moram reči, da gre v naši deželi zbližanje s protestan' ti zelo počasi naprej, kajti protestant' ski voditelji doslej niso pokazali kal >!osti zavzetosti za zbliževanje z nam1-Kljub temu se je posrečilo organizirati skupno pobožnost, a ne na misijonUi ampak v kulturnem krožku. Pod vodstvom protestantskega pastorja in katoliškega misijonarja se je zbralo skupaj okrog 500 protestantskih in katoliških vernikov in so skupaj molili. Bog daj, da bi se to zbliževanje pospešilo! to bi bil eden največjih sadov koncila-Za njega zaključek smo imeli koncilsko pobožnost v tukajšnji stolnici in je bila nabito polna. Omenila sem Vam sušo. Pri nas imamo namreč veliko vročino, zdaj na pr*' mer stalno od 10 zjutraj pa do petih zvečer 42 stopinj Celzija. A letos se ne moremo pritoževati, kajti ta vročina je nastopila šele pozno, proti sredini aprila. Sicer je pa podnevi navadno 36 stopinj, ponoči pa 20 stopinj Celzija. Kljub vročini delamo. Smo se navadili in pa — ne kaže drugega. Za veliko noč smo imeli 68 krstov odraslih! Ob mislih, kako se bo vera v teh srcih utrdila in ukoreninila, se kar zdrznem- Saj vero z vso iskrenostjo sprejmejo >n se zelo zvesto udeležujejo krščanskega nauka, prejemajo zakramente, itd., a kaj, ko so pa še tako zakopani v raz-fie poganske navade, ki niso v skladju ® zahtevami krščanskega mišljenja in življenja. Posebna težava je cerkvena Poroka, zakrament in neločljivost. Pravijo: Kako naj se cerkveno poročim, če Pisem prejo živel z njo in še ne vem, kakšnega značaja in srca je, bo imela otroke ali ne, "je-H ne bodo rtarši na lepem poklicali nazaj...“ Poleg tega je zdaj tako, da so si mnogi že nomagali Pa noge in imajo malo več denarja. Z denarjem se pa plača dota že za drugo ali pa celo tretjo ženo... Med takozva-oimi tukajšnjimi črnimi „izobraženci“, se to vedno bolj pospešuje. A hvala Bogu, je tudi mnogo dobrih vernikov, ki so v vsem zvesti Bogu in Cerkvi. Gospod v Najsvetejšem Zakramentu ima tu več obiskov kot po naših evropskih cerkvah. Zadnja tri leta smo imeli krstne o-brede v več delih, in sicer Veliki teden v sredo zjutraj ali zvečer, potem pa pri Velikosobotni liturgiji. Zdaj pa se je to spremenilo tako, da je bilo za naše ka-tehumene vsako postno nedeljo nekaj Povega iz krstnega obrednika. Tudi bo-Pio zdaj skušali modernizirati način de-|a v katehumenatu, ki traja dve, tri leta ali še več. V bodoče bo priprava Vedno lažja, kajti ljudje so že bolj izobraženi in bodo bolj znali brati in pisati, zlasti tudi govoriti francoščino. Kajti množica jezikov v eni sami fari 1— v naši fari je okrog 12 različnih — Zelo otežuje misijonsko delo na terenu ip tudi v katehumenatu. 28. marca je bila posvečena naša stolna cerkev, ki so jo zidali in urejevali 10 let. Zavzema 2.000 m2 površi-Pe, a je bila pri posvetitvi polna. Slovesnosti so bile res lepe. Imeli smo kon-celebracijo petih škofov in štirih misijonarjev. Naša farna cerkev je pa še Vedno le v željah. Dobra duša iz Pa-viza nam je ponudila brezobrestno posojilo 12 milijonov starih francoskih frankov, kar je nad vse ugodno. A nastopile so težave od strani krajevnih oblasti: niso nam še dali dovoljenja za gradnjo.“ Mati z otrokom. V pismu z dne 28. marca 1966 pa misijonarka poroča, da je dovoljenje že prišlo in da cerkev lepo raste v višino: „Zdaj pa cerkev že gradimo! Vanjo se bomo lahko umaknili pred soncem in dežjem. Seveda še ne bo tako hitro končana, a glavno je, da se je začelo in da so večje težave odpadle. Vaša pomoč nam je zdaj še posebno dobrodošla. Tudi duhovna stavba raste. Za krst o Veliki noči se jih pripravlja 80. Dvanajst ali trinajst dečkov, drugi pa vsi odrasli: okrog 20 parov, ki bodo krščeni in potem cerkveno poročeni, je med njimi. Prvič v šestih letih imamo med katehumeni tudi eno gobavko. Ni poročena in živi pri svoji sestri. Silno se veseli krsta. Kak km od nas imamo go-bavsko naselbino, sestavljeno iz 52 družin gobavcev. Otroci navadno niso bolni, ker stalno prejemajo zdravila. Nekaj jih celo v šolo hodi. Vlada jim dnev- Bratec in sestrica. no nakaže hrano za 48 oseb, drugo pa si pridobe, malo s poljedelstvom, malo z beračenjem, malo pa s pomočjo raz- ličnih organizacij in posameznih dobrih duš. Če ne pride kako drugače, me bodo jeseni predstojniki poslali 600 km proti severu, ustanovit novo postojanko, drugo v tej državi. Ostale postojanke naše družbe tu so v Urandi, bivši belgijski koloniji. Nova postojanka bo na deželi, dočim je Kabalay del glavnega mesta. Upam, da bo tam apostolat žel še več uspehov kot tu, saj ljudje še niso pokvarjeni od moderne civilizacije in njenih slabosti kakor tu v mestu. Prej je vsako pleme imelo svoje postave in so se jih morali držati. Zdaj z branjem in potovanji sem in tja vidijo mnogo-kaj, kar ni najboljše, zlasti v pogledu moralnosti, a vendar mika in vabi k posnemanju. Prejšnja njih naravna morala se jim podere, nove pa ne najdejo in se jim podira vse. Molite za naše telo!“ DAROVI ZA MISIJONE V SKLAD SLOV. MISIJONARJEV N. N., Avtralija, 40 USA dolarjev; Marija Ilija, Venezuela, 50 USA dolarjev; Jože Repovž, Buenos Aires, 450 arg. pesov; č. g. Stanko Skvarča, Lu-j;an, Argentina, 2.500 pesov za č. o. Jožeta Cukale S.J., Indija; N. N. Tabla-da, Arg., 1.000 pesov. ZA BARAGOVO MISIJONIH E (poleg vzdrževalnin) G. Marija Urbanija, Moron, 1.000 pesov; Mrs. Francka Jakopič, Kanada, 10 dol. 4 ZA MISIJONE Rabzelovi otroci, Montreal, Canada, 6.8 dol. ZA DŠV IN DSD Glavan Neža, 120 pesov; družina Novak, 240 pesov; oba v Argentini. Rabljene znamke Otroci družine Jerneja Kramarja. Toronto, Kanada; N. N., Lujän, č. g. Jere-tina Janez, Lujan. Janez Žitnik, Slovenska vas v Arg.; s, Elizabeta Pogorelc, Južna Afrika; Helena Homovec in Magdalena Zupan, Argentina; č. g. Stanko Skvarča, Lujan; Lenček Ladislav C JI, Slovenska vas, Arg.; Irena Hirschegger, Mendoza, Arg.; č. g. Franc Novak, San Luis, Arg.; družina Vilfan, Slovenska vas, Arg. NE POZABIMO NA MISIJONARJE! KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papoških misijonskih družb, slo-Ve,'skih misijonarjev. ' Slovenske misijonske zveze". Izdajo ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc ^°dja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubel 4029, Remedios 06 Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. Ovitek: Jure Vombergar NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 500, podporna 1.000, dosmrtna 5.000 pe-sov. v U.S.A. in Kanadi: 3 (6,40) dolarjev. V Italiji 1.600( 3.200, 20.00) lir. V Avstriji 60 ('20, 800) šilingov. V Franciji 12 (24, 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 '/4 (2 '/,, 16) funtov. Začuje se na sledečih naslovih: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubel 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Du šnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ^ S-A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princelon, New Jersey, 08540 Mr. Rudi Knez 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John. Tushar, Box 731, Gilbert. Minn. 55741. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4. Oni. Za Ontario (razen Port Arthurja) 'n Za Quebec: Rev. John Kopač C.M., 739 Brown's Line, Toronto 14, Ont. Za Montreal in okolico: K*1'. Stanislav Boljka C.M., 405 Marie Anne East, MONTREAL, P. Q. Za Pori Arthur (Ont.) in za Vs0 ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg 2, Man. dalija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. *r*t: Oddajati na naslov: AAarijina družba, Via Risorta 3. ^Gncija: Louis Klančar C.M., Rue de S6vres 95, Paris (VI). ^vMrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klangenfurt. — Rev. Alojzij Luksar, Kamen 14, P. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten. Avstralija: Franc Vrabec, Baraga House, 19 A'Beckett Str. KEW, Vic., Australia. .................milili IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE «miiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiii Ad gentes — Jasna beseda koncila — Marija med muslimani — Dve ženi, državni predsednici v Aziji — Kipengere, novi misijon — Kitajski misleci — Nič kaj vesela novica o dr. Janežu — Kult prednikov na Madagaskarju — Po misijonskem svetu — Naši misijonarji pišejo — Darovi za misijone. LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE! '''''''Hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiü