1252 TISOČE MILJ Ivan Cimerman Oslepela človeškost poseda po robovih kontinentov čudne so pošasti jezera Lock Lommond Ljudstva kuhajo kosila iz vzdihov svojih bližnjih v mlakah se uresničujejo žabe Rakete pojejo na strunah neba ženo z Zemljo varam zaplodil ji bom divjaške planetke na njih bom sam počival nočem v usta našega planeta kadar pride čas okostenitve Ob vulkanskih žrelih zajtrkujejo tuja ljudstva Pridite v naše naselbine Vaš prihod bo spihal prah z ulic velemest Že zdavnaj sem zapustil vse kože I. Tisoče milj 1253 mame očeta brata sebe samega Zlevil sem se v leva Levjesrčnega Že zdavnaj sem v slovarju jecljavčkov odpisal znake umiranja minevanja V izložbah belega blaga ob kumisu in prostitutkah 2e zdavnaj sem zažgal abecedo neme gole prazne črke zvezal sem jezike vseh ljudstev in se na njih gugam Vzgibi utrinkov vsejejo nam slutnjo v oči Naj zdrsne k meni topla ljubica vesolja košček zvezde košček nedoživetega iz niklja kobalta ali iz mesečine in naj se je oprime bitje s tipalkami neizrečenega očem in čutom O pridite v naše knjižnice neolita Neznanodobci kjer se ponavljamo ohranjamo za slepilo potomcem V naše spalnice kjer umira moškost ob kožuhih odrtih medvedov II. Pridite v naše znanstvene inštitute kjer vojaški enookci vodijo parado Uma v strelske jarke Pridite na farme krmišča pitanih živin kjer vzgajamo govornike za zeljne glave njihova nemost je popadla svet z blaznim krikom Pridite v tovarne težkih topov in tankov kjer proletariat grizlja banane in kruhovec ob čebuli Pridite v našo ogolelo človeškost Z ROKAMI NEKIH DRUGIH OZVEZDIJ III. in povejte koliko ljudstev smo pomorili in zažgali poganom pod noži Ivan Cimerman 1254 Če nosite smrtnost s seboj vas ne spustim k sebi Če nosite venenje živega vam zmečem v oči vse kovačnice nesmisla Če boste kdaj umrli s svojci in plačanimi pogrebci ne hodite na moj planet pravkar blaznim ob umrlih civilizacijah in si brusim kremplje zrasejo mi v stratosfero Ne morem vendar pri ljubempozabljenembogu vse dneve prebirati osmrtnice in žalne govore medtem ko življenje pljuska do grive sonca da kaplje smeha sedajo na mojo dlan odprto svetu Medtem ko miliarde zavrženih žarišč ČAKA da vsuje žareče prgišče toplote v moje nemirne stopinje Medtem ko se razpirajo ožine morij in nižajo gorovja razdalje pa kleče v puščici bliska Medtem ko se v magmi drami neka druga pest prečista za poimenovanje IV. Ne morem osiveti ne da bi pobil vse simbole smrti in jahajoč duha obrcal svet Nihče naj mi ne hodi blizu to je moje delo in nihče me ne bo podkupil s kruhom sirom ali templjem Pri Bogu S svojim telesom hočem še kaj razen saditi druga telesa V. Zakaj ne razumemo sanj 1255 VI. S svojimi rokami hočem še kaj razen topimo drugih dlani S svojo lobanjo hočem še kaj razen posode za posmrtno vino mnogonožcem posode za opij opicam posode za lačne S svojim telesom hočem priti tako blizu nezaslutenemu da bom sam edini grobar svoje omejene moči S svojim telesom hočem zadržati zemljo ki vse globlje vanj prodira S svojim telesom se hočem nagoltati drugih teles Pot je dolga tisoče milj za umrlimi civilizacijami vidim piti kamele v Sahari.