Josip Šašel
KOROŠKI IMENOSLOVNI PROBLEMI
Pretresljiva je tragika našega Korotana. Sprva poklican k prvenstvu — državnemu, kulturnemu, jezikovnemu (Brižinski spomeniki), je pred dobrimi tisoč leti prišel v mreže tujega eksperimentiranja, fevdalnega in verskega, kar ga je toliko razkrojilo, da se ni mogel več rešiti v svobodno Slovenijo, ko so odpadle srednjeveške spone. Pa še ob »pomladi« pred sto leti je prišel iz tega središča najbolj plameneč poziv za združeno
119
Slovenijo! Tragika je tem večja, ker niso eksperimentirali samo nasprotniki; tudi poskusi iz lastnih vrst so pripomogli k pridevku »tužni« Korotan.
Iz središča Slovenije so premnogi zviška gledali na ta svet »onstran« Karavank. Komaj se je knjižni jezik izvil iz porodnih krčev, so novi »slovničarji« stalno čutili potrebo, na Korošcih in njih jeziku kaj popravljati. To prizadevanje je med drugim zapustilo vidne posledice v geografskih imenih; mnoga so prišla v naše pisemstvo v popravljeni, neljudski obliki. Le po večjem ali manjšem odporu so prodrli pristni nazivi, kakor Peca (vsiljevala se je Peč), Gure (Zadnjica, Satnica!), Svatne (alatane. Slatine, Zlatne!) idr.; mnoga domača imena pa še čakajo v senci.
To so imena, ki nam donijo iz najstarejše zgodovine ter jih znanstvene razprave (zgodovinske, geografske idr.) ponavljajo. Znanstvu pa ni v čast, ako jih odeva v popačene oblike.
Po državni pogodbi je Avstrija dolžna pripustiti v uradno rabo tudi slovenska krajevna imena in poskrbeti za javne napise. Tako bodo koroški Slovenci prvič v zgodovini prišli v položaj, da bodo morali ugotoviti ta imena za uradne potrebe.
Zato naj v naslednjem opozorim samo na najbolj kričeče neskladnosti sedanje nomenklature.
1. Sred Korotana je Lankrat in Giana ... Te iz literature znane vrstice stare korotanske pesmi jasno pričajo za ljudsko ime Giana, ki teče po vsej dolžini Gosposvetskega polja. Romantiki so dali imenu »našo« obliko Glina, ki se še danes ponavlja, čeprav znanstvo ugotavlja, da to ni slovensko ime, temveč je prevzeto od predslovenskih prebivalcev, ki so potok imenovali Giana. Tudi domačini poznajo ime Huana ali Huana. Menda je čas, da tudi v tisku priznamo staro kontinuiteto in vzpostavimo ljudsko ime Giana.
2. Gosposuete, Žihpolje. Ze leta 1815 je Urban Jarnik poročal v pismu Val. Vodniku: Maria Saal heisst: v Gosposvetah (Kres 1883, str. 475). Isto ljudsko obliko imena ugotavlja prof. Scheinigg v svoji znameniti razpravi o rožanskem narečju, objavljeni tričetrtstoletja pozneje v Kresu; potrjuje jo tudi avtoriteta za koroško nomenklaturo, univ. prof. Lessiak (Stationsnamen). In vendar je Kozler 1853 vpeljal pisavo Gospa sveta, ki poslej pri nas izključno gospoduje.
Kako izgovarjajo to ime Korošci? V kraju samem: Svete, v Svétah, prebivalci so Svečani. Ostali PvOŽani, vsi Ziljani in večinoma tudi Pod-junčani pa poznajo samo: Gosposvéte, v Gosposvetah, Gosposvečani; le v okolici Pliberka je slišati tudi: Gosposvéta, v Gosposvéti.
Oblika Gospa sveta torej med koroškim ljudstvom ni domača; vpeljala sta jo kvečjemu tisk in šola. Ta oblika je v primeri z ljudsko okorna, piše se nedosledno (Gospa sveta in Gospa Sveta), še bolj omahujoča je sklanjatev, pridevnik »gosposvetski« pa kar kliče po ljudski enotnosti imena. Ljudstvo sklanja »Gosposvete« samo v množini. Želeti bi bilo, da vzpostavimo tudi v pisavi ljudsko ime in s tem izkažemo primerno spoštovanje temu starinskemu kraju.
Slavisti sicer preganjajo oblike kakor Blatograd in podobno. Vendar je Dravograd postal pravo ljudsko ime, saj. so na Koroškem običajna osebna imena: Krivograd, Drvodel, Tresoglav, Malovodnik. Še več podobno sestavljenih imen pa izkazujejo stare listine.
120
Tudi ime Žihpolje je bilo menda prvotno sestavljeno z apel. »gospoja«. Domačini prav izjemoma za ta kraj nimajo enotnega naziva; govorijo: Zaxpole, Žašpole, Hašpole; prebivalci so Zaxpólana, Žašpolana, Hašpolana, Hošpovčača. To kaže, da je prvotno ime v razkroju. O njem je Urban Jarnik leta 1815 poročal v istem pismu Vodniku: Maria Rain heisst Hošpole, v Hošpolah, auch Hožpole; die Entfernteren pflegen es so auszusprechen, was mir als Frauenfeld richtiger erscheint.
Jarnik je torej obliko Hošpole razlagal kot »Frauenfeld«, kar je prav verjetno. Vse današnje oblike so nastale iz prvotnega stanovni-škega imena, ki se je izvirno moglo glasiti: Gospoje Poljane, na Gospoje Poljah, kar se je skrčilo: na Gospoljah, od tod imenovalnik Gospolje.
Pismena oblika Žihpolje je danes nesporna in upravičena, ker tudi v narečju odločno prevladuje izreka Zaxpole, na Zaxpolax. Zato je napačno, da nekateri postavljajo ime v ednino.
3. Zrehiče. Koroška narečja so za nevajeno uho težko razumljiva, zato so nastale pri zapisovanju imen precejšnje pomote. Tako ime je Zriapče (pri jasni izreki tudi Zrlabače (za nemško Stuttern ob Gosposvet-skem polju. Zapisovali so ga na razne načine: uradni »Specialni reper-torij krajev« je pri objavi rezultatov ljudskih štetij od leta 1880 dalje tiskal: Sterpiče; Ante Beg je leta 1908 slišal Šrijepče in iz tega napravil Srepče; tiskalo se je tudi Srebče, Srepiče, končno še Šribiče. Dunajski univ. prof. Kranzmayer, ki se mnogo ukvarja s koroškimi krajevnimi imeni, išče etimologijo v ukraj. svirepica in pol. sverzepa »kobila«.
Pa vsi navedeni zapisi so pogrešni in ne podajajo narečnega izgovora verno. Pravilna pismena oblika je Žrebiče, v Žrebičah. Tudi za razlago ni treba hoditi v Ukrajino ali na Poljsko; domačini sami pojasnjujejo, da je kraj slovel po »žriabačax qohilax«, to je plemenskih kobilah. Zato je nemško ime dobro prevedeno. Prvi listinski zapis »ad Stutarn« je zelo star (Kos, Gradivo IV 446).
Omeniti je treba, da leži to naselje ravno na periferiji nekdanjega Virunuma, kjer so častili tudi konjsko boginjo Epono, kakor pričajo izkopanine. Zato ni izključeno, da so rejo plemenskih kobil tu vzdrževali prav od rimskih časov. Tudi Nemci dokazujejo, da se je ime Maraunberg (nekoliko severneje) razvilo iz imena Virunum, za to pa je treba predpostavljati kontinuiteto prebivalstva.
4. Klohasnica. Gosposvete so v območju antičnega Virunuma, Klo-basnica pa na mestu nekdanje rimske poštne postaje Juenna ob cesti na tedanjo Celeio. Tudi Klobasnica je zgodovinsko važno ime; zanimivo je, da je imela leta 1296 naziv Chlobasniz superior: Zgornja Klobasnica. Iz tega moramo sklepati, da so tedaj današnji Šteben (pol ure severneje) imenovali Spodnjo Klobasnico. Med tema naseljema pa se je razprostirala rimska Juenna.
Pisna oblika Klobasnica je bila nekako do zadnje četrtine prejšnjega stoletja stalna; pri Nemcih pa je prevladala pisava Globasnitz (prej tudi Klobasnitz), nato so tudi neki Slovenci začeli pisati Globasnica. Prof. Scheinigg je nato ugotovil v Kresu (I 525), da ljudstvo govori samo Kvohósnica, ter s tem spet vzpostavil pravilno pisavo, pa samo za nekaj let. Sedaj prevladuje Globasnica. Poudariti je treba, da cerkev ostaja pri stari obliki Klobasnica in tako tiska ime župnije v šematizmu.
121
Za naš pravopis more biti odločilna samo ljudska izgovarjava. V narečju govorijo s podjunskim okanjem (izgovarjajo a kot o): Kvohósnica — Qvahós3nca, v Kvohósnici —¦ Qvahosanci, prebivalci so: Kvob^šoni — Qvahdsóni, pridevnik kvobóski qvabosqd. Domačini torej jasno izgovarjajo začetni k; pisava z začetnim g je nemška.
Tisti, ki pišejo Globasnica, opravičujejo to s svojo etimologijo, češ da je treba besedo izvajati iz osnove »globoko« in s tega stališča ljudsko govorico popraviti! Nočejo sprevideti, da je ta etimologija za lase privlečena, tudi lega »globoko« je umišljena.
5. Stanovniška imena. Menda so vsa krajevna imena z obrazilom -e, ki se sklanjajo po ženski sklanjatvi množine, nastala iz nekdanjih stanovniških imen s končnico -ane. To so imena, ki so se sklanjala v sta-roslovenščini po posebnem zgledu, katerega značilnost je bila, da je končnica -ane v nekih sklonih odpadla, vselej pa v mestniku; ta v vsakdanji rabi najpogostejši sklon je potem vplival na imenovalnik in druge sklone, da so tudi odvrgli polno končnico.
V Sloveniji obstajajo še taka imena: Goričane, Polj cane, Trojane idr. Vendar je naš čut za staro sklanjatev odmrl; govorimo: v Poljčanah, nekdaj pa: v Poljčah, kakor priča nemško ime Pöltschach.
Pač pa živijo stanovniška imena v pristni staroslovenski podobi še na Koroškem v ustih Rožanov in Ziljanov. O njih je še v prejšnjem stoletju razpravljal prof. Scheinigg in v Kresu (II 429) podrobno obrazložil njih sklanjatev. Le žal, da se nobeno teh imen ni prevzelo v pismenosti. To je tudi vzrok, da se naravni proces sproščanja starih oblik še bolj pospešuje; razkroj prodira od vzhoda gor in od severa dol.
Ime Drabunaže (obč. Galicija v Podjuni) n. pr. je mogoče razložiti samo kot staro stanovniško ime, v katerega končnici sta poslednja so-glasnika zamenjala svoje mesto; nekdaj se je glasilo Drabužane, kajti prebivalci se nazivajo še danes Drabažana in Drabužanarjs. To spoznanje omogoča nadaljnjo etimologijo: ime je verjetno nastalo iz Drago-Bužane. Kraj leži namreč ob stranski »dragi« spodnjega toka Bele. V zvezi z imeni iz bližnje okolice: Mohliče (prebivalci Móhleji), Banja ves (Bojani) idr., dobimo globok pogled, v prvotno naselitev teh krajev. Smemo postaviti tudi trditev, da so stanovniška imena najstarejša plast krajevnih nazivov, da segajo nazaj v dobo prvotne naselitve, ko prebivalci še niso imeli stalnih bivališč ali so si jih pravkar šele ustvarili, nazivali pa so se po rodovnih zvezah; pri sklanjanju teh nazivov je šele v mestniku stopilo trenutno mesto njih »stana« v ospredje, iz tega pa se je v poznejšem razvoju izcimilo krajevno ime.
Zahodno od Drabunaž v občini Šmarjeta v Rožu imamo podobno skaženo ime Triblinje, ki se sklanja v ednini, vendar pa poznajo domačini za mestnik samo obliko: v Tribljah. Verjetno še ni dolgo, ko je ime Tribljane začelo zgubljati svojo stanovniško izrazitost.
Še zahodneje so za kraje Ždovljane, Glinjane, Doljane in Boróvljane v rabi tudi že skrajšane oblike Zdovlje, Glinje, Dole, Borovlje; pa tudi pri teb. se v rodilniku drži končnica -an.
Od Borovljan na zahodu živijo po Dravi in Zilji gori stanovniška imena v ljudskih ustih še polnoglasno. To so po vrsti: Goričane, Lipljane, Tfnjane, Svečane, Mačane, Krajane, Podgorjane, Sréjane, Broj ane, Drav-
122
Ijane, Doljane, zopet Boróvljane, Locane, Hraščane, Pogorjane, Zagori-čane, severno od Drave še Klečane, Podravljane; ob Zilji pa: Blačane, Bórljane, Gorjane, Potočane, Goričane, Locane, Méljane, Napóljane, Bé-Ijane, Mósane. Mnogo pa je še drugih imen, pri katerih se polnoglasna končnica vzdržuje vsaj še v drugem sklonu množine.
Res čudno je, da nobena, prav nobena teh polnih oblik ni prevzeta v pismeno rabo. Vzrok temu je pač manija popravljanja! To je tembolj obžalovati, ker se neka teh imen na raznih krajih ponavljajo (n. pr. Borovlje, Dole, Gorice, Sreje, Loče, Gorje, Potoče) in bi se razlikovanje omogočilo s polnimi ali krajšimi končnicami. Posebno v rodilniku se neka imena laže izrekajo z -an (n. pr. iz Lipljan, Krajan, Bórljan), pri krajših imenih, pa je polna končnica tudi blagoglasnejša (n. pr. Tfnjane, Svečane, Macane, Krajane, Locane, Bórljane).
6. Golhranich. Ime je vzeto iz listine od srede XII. stoletja (Kos, Gradivo IV 188), po kateri je humberški gospod daroval vetrinjskemu samostanu štiri kmetije s pritiklinami v kraju, Golbranich imenovanem. Lokalizacija doslej ni trdna; vsekakor blizu Humberka ali Vetrinja.
Ne glede na zgodovinsko važnost bi bilo že iz imenoslovnih razlogov zanimivo določiti, kateri kraj je to. Ime »Goli Branik« je že po svoji tvorbi zanimivo. Do lokalizacije bi mogla dovesti edino ugotovitev, kako se ta kraj danes imenuje.
V vseh naših in nemških seznamih krajev ni niti najmanjše opore za tako iskanje. To pa samo po krivdi zapisovalcev, ki so ljudska imena do nespoznanja , popačili; kajti iskano ime, ki vzpostavlja zvezo, je skoraj natančno na sredi med Humberkom in Vetrinjem. Tu je zaselek, obstoječ še danes iz štirih kmetij, v ustih domačinov imenovan Hovč, na Hovča, kar je pismeno Golič. V »Specialnih repertorijih krajev«, izdanih od leta 1880 dalje, pa je dobil ta zaselek ime Honec, nemško Aich. Od kod ime »Honec«, je uganka; nihče ne govori tako, nihče ga ne razume. Verjetno je kak »nemško misleč« števni komisar pri prvem ljudskem štetju namenoma zapisal tako spačenko! Odtlej pa ta »Honec« figurira v vseh seznamih in tako onemogoča vsako pametno etimologijo in (kakor vidimo) zgodovinsko raziskavo.
Da se je iz imena Goli Branik razvil današnji Golič, je po jezikovnem čutu domačinov naravno. Kajti pri nazivih, sestavljenih iz pridevnika in samostalnika, čuti ljudstvo glavni poudarek na pridevniku in od tega dela nadaljnje besede; prebivalci iz Golega Branika so bili gotovo »go-liški«, podobno, kakor so danes prebivalci iz Kotmare vesi »Kotmirski« ali »Kotmirčiči«. Ljudstvo rado krajša dolga imena; tako je nastal iz Golega Branika tudi naš Golič.
Ta kraj je zbudil pozornost koroškega zgodovinarja Jantscha v delu »Die spätantiken und langobardischen Burgen in Kärnten«, kjer ga opisuje takole: »Ob stari humberški cesti je griček, na katerem leži selo .Aich', ki zbuja pozornost po svoji osamljeni legi ter po strmih, namenoma odkopanih pobočjih, kot se to večkrat opaža pri poznoantičnih kastelih. Kraj je pomemben, ker se pretržje tu deli v obliki pahljače: proti zahodu gre pot na Kotmaro ves, proti jugu je dohod na Humberk, vzhodni dol pa dovede preko Zihpolj in Goljšovega k brodu čez Dravo pri Humčah —• Glin j ah.«
123