POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI. Štev 10. V Ljubljani, 15. oktobra 1937. Leto 54. Vselil na • Starim in novim naročnikom. — Spravljanje semenskega krompirja. — V letu 1937 priznani žitni posevki. — Gnojimo krmilnim rastlinam v jeseni! — Neznani in nepoznani prijatelji. — Sadni trg in standardizacija sadne proizvodnje. — Mladi sadjarji na delu. — Slovenija potrebuje vinarsko-sadjarski zavod. — Pospeševanje izvoza vina iz Romunske. — Pogreški pri vzrmljenju povrtnine. — Vprašanja in odgovori. — Ali je potrebna žrebčarna in ergela za Dravsko banovino. — Prva vsedržavna razstava konj v Beogradu. — Tekmovanje kokoši. — Naše podnebje in kriza čebelarstva. — Pregled bolgarskega kmetijstva in kmetijskega zadružništva. — Otvoritev prvega zadružnega doma Dravske doline v Vuzenici. — Društvene vesti. — Razno. Starim in novim naročnikom. Koncem tega meseca bomo poslali podružnicam nabiralne pole za zbiranje naročnine za »Kmetovalca". Pozivamo vse člane in druge naročnike, da olajšajo delo podružničnih! funkcijonarjem in da pripravijo že sedaj din 25.—, kolikor bo znašala naročnina za prihodnje leto. Pomen strokovnega lista za praktičnega kmetovalca ni potrebno na novo pojasnjevati. Zadostuje, če na-glasimo, da se imamo Slovenci v mnogem zahvaliti „Kmetovalcu" če smo v kmetijski stroki bolj napredni in gospodarstveni kot mnogi drugi kmetovalci v državi. Zato je tudi današnja generacija, posebno pa mladina, dolžna stalno spopolnjevati svoje znanje, kar ji omogoča »Kmetovalec". V novem letu želi uredništvo obveščati kmetovalce o vsem, kar je novega zavedeno v stroki. Ne namerava pa v listu objavljati ona strokovna vprašanja, razen če niso iz kakšnega vzroka posebno važna, ki so že dovoljno pojasnjena v raznih stnokovnih knjigah in ki jih nestro-kowni listi obravnavajo v svojem kmetijskem delu. Večjo pažnjo pa bomo posvetili stanovskim, socijalnim, agrrarno-političnim in agrarno-eko-normskim zadevam kmetstva doma in rna tujem. Zavedamo se, da kmetijska! proizvodnja ne more napredo-vatti, če se obenem ne urede tudi po-gojji za obstoj kmetstva kot stanu in \važnega činitelja v narodnem go-spoodarstvu. Že letos smo izbirali gradiv/o za list po teh načelih in spre- jeli smo razne priznavalne dopise iz katerih sklepamo, da je »Kmetovalec" postal za čitatelje zanimivejši in tudi bolje ustreza nalogam, ki mu jih nalagajo naše gospodarske razmere. Tudi prihodnjo spomlad bomo razdelili naročnikom-članom K. D. okoli 2000 kom. brezplačnih sadnih drevesc. Pri razdelitvi bomo upoštevali Poljedelstvo. Vsi znaki kažejo, da bo prihodnio spomlad pomanjkanje semenskega krompirja. Kmetovalci se v njih lastno korist opozarjajo, da varujejo krorppir gnitja in vsega, kar mu kvari vrednost za seme, to je zlasti premočno odganjanje. Krompir, ki premočno odganja, je za nič za seme. To mora vedeti vsak kmet in mora znati tudi to škodo preprečiti. Kdor ni poskrbel za dobro ukletenje vsega krompirjevega pridelka, naj to napravi vsaj za ono množino, ki jo bo rabil za seme. Ta krompir naj skrbno odbere in ga spravi v zračno, nepretoplo klet. Ako je krompirjeva klet že polna, spravite lahko semenski krompir v kak drug primeren prostor, ki naj bo suh in zračen. Svetel prostor je boljši kakor temen, ker napravi krompir močne zelene kali, ki se ne polomijo in iz katerih poženejo krepke rastline. le one naročnike, ki so vsaj 2 leti prejemali naš list. Razen tega nameravamo podariti vsakemu desetemu naročniku posebno nagrado v kmetijskih potrebščinah. Nekatere teh nagrad bodo predstavljale visoko vrednost, ker se bodo razdelili tudi večji in dražji stroji. Načrt razdelitve sadnih drevesc in nagrad bomo objavili v prihodnji številki. Uredništvo. Eno ped nad zemljo se napravi pod iz desk, tako da ostanejo vmes špranje, okoli sten pa ravno tak paž. Kadar nastopi mrzlejše vreme in je nevarnost, da bi krompir začel zrar-zovati, ga je treba v taki zasilni shrambi dobro pokriti s slamo ali s čim drugim. Najprimernejša temperatura za krompir je 2—5° C; nad 8° C se pa toplina nikakor ne sme dvigniti. Opazujte toplino na toplomeru, ki ga obesite v klet, oziroma v dotično shrambo in okna ponoči pridno odpirajte, če je to potrebno. Zelo važno je dalje, da pride krompir v shrambo popolnoma suh in dobro ohlajen. Zato ga pustimo čez noč na prostem, da se čimbolj ohladi in ga spravimo šele drugi dan v klet. Pri prenašanju, nakladanju in spravljanju v klet je treba paziti, da se krompir ne obtolče, ker povzročajo udarci notranje poškodbe in po- Spravljanje semenskega krompirja. (Objava kmetijskega oddelka kralj, banske uprave za Dravsko banovino.) spešujejo s tem gnitje. Slično deluje tudi pritisk na visokem kupu, ki naj zato ne bo višji kakor kakih 80 cm. Visok kup je škodljiv tudi zato, ker se v njem krompir močneje segreva. Krompir se lahko dobro spravi tudi v podsipnici, ki pa mora biti pravilno napravljena. V podsipnicah, ki so izkopane v, suho zemljo in pravilno napravljene, se krompir mnogo bolje ohrani, kakor v slabih kleteh. V mokri zemlji, kjer se vlaga počasi odceja, pa krompir v jami rad gnije. Podsipnica naj bo izkopana čisto plitvo (15—20 cm), da ni pretopla. Krompir zložimo tako, da ima obliko strehe; kup bodi spodaj širok 1.30 do 1.50 m, visok pa v sredi 80 do 100 cm. Dolžina je lahko poljubna. Jako dobro je, če napravimo po dolgem v sredini kupa kanal iz lat, ki naj bo visok kakih 20 cm, obe stranici tega trikota pa naj znašata približno ' 30 cm. Med latami morajo biti špranje. Ta kanal na dnu kupa omogoča kroženje zraka po zasip-nici. V isto svrho služi lahek tram, ki ga položimo na vrhu kupa in ovi-jerno s slamo tako da gleda vse skupaj malo ven iz kupa. Ko je kup iz-gotovljen, ga najprej čisto plitvo pokrijemo s suho zemljo, vrh kupa pa pustimo še nepokrit. Da se krompir preveč ne omaže od zemlje, raz-prostremo na kup nekaj slame. Ko nastopi hujši mraz šele pokrijemo kup z debelejšo plastjo zemlje, tako da znaša debelina zemlje kakega pol metra.' Če je posebno ostra zima naložimo še nekoliko gnoja, ki varuje krompir mraza. Kakor je razvidno iz te tabele, izvirajo priznani posevki večinoma iz semenogojske postaje Beltinci, nekaj pa je tudi dobrih domačih sort. Vsi posevki so bili koncem junija in začetkom julija pregledani na njivi od posebnih dvočlanskih prizna-valnih komisij, ki so pri tem ugotovile čistost posevkov, izenačenost rasti, odpornost proti poleganju, po-zebi in rastlinskim boleznim, zlasti rji, dolžino biljk ter število zrn v klasu. Seveda mora biti posevek čist z ozirom na sorto, ne pa mešanica raznih tipov. Priznavalne komisije so tudi ugotovile, če ima dotični posestnik potrebne čistilne stroje. Pridelovalci so morali poslati povprečne vzorce tega semena v analizo kmetijski poskusni in kontrolni postaji v Ljubljani, ki je preiskala težo, čistoto in kaljivost semena. Na osnovi zapisnika, ki ga sestavi krajevna prizna-valna komisija pri svojem ogledu na njivi in pa kmetijska poskusna in kontrolna postaja, izda osrednja komisija za semenogojstvo odlok, da se posevek prizna ali pa zavrne. S tem postopkom želi banska uprava zbrati vse posevke, ki so zdravi, rodovitni in v vsakem pogledu dobri ter vredni, da se njih pridelki razširijo za seme med našimi kmetovalci. Le na ta način pa je tudi dano zagotovilo, da bo prišlo med ljudi samo prvovrstno semensko blago. Banska uprava je odkupila od zgoraj navedenih pridelovalcev vse seme, ki so ga ji bili ti ponudili, po primerno višji ceni kakor so cene za običajno semensko blago in ga razdelila med kmetovalce, ki so zaprosili za dodelitev primernega semena. Kmetovalci, ki bodo prihodnje leto imeli prvovrstne in sortno čiste posevke žit, kakor tudi krompirja, so vabljeni, da te posevke prijavijo banski upravi v priznavanje ter s tem pripomorejo k zboljšanju domačega semena. Prijave sprejemajo pristojni sreski kmetijski referenti do konca maja vsakega leta. Gnojimo krmilnim rastlinam v jeseni! K. P. V letu 193? priznani žitni posevki. Ing. Simonič. Osrednja komisija za semenogojstvo pri banski upravi v Ljubljani je priznala na svoji seji dne 5. oktobra za 1. 1937 sledeče posevke žit: Pšenica Posestnik Naslov Rastlina in njena označba Semenogojska postaja veleposestva Semenogojska postaja veleposestva Štiglič Makso Goričar Matija Prelog Franc Vaupotič Jakob Magdič Marija Banov. kmet. šola Vezer Geza Antlej Anton Eduard Suppanz Semenogojska postaja veleposestva Banov. km. šola Vezer Geza Držav, ergela Beltinci Beltinci Rečica ob Savinji Mozirje trg Zagojiči p. Sv. Marjeta Križevci pri Ljutomeru Ključarovci p. Križevci pri Ljutomeru Rakičan pri Murski Soboti Martjanci Bodrišna vas 9, p. Št. Vid pri Grobeljnem Pristava Rž Beltinci Rakičan pri Murski Soboti Martjanci Ponoviče pri Litiji Rod 321/1357 — izvirna, 6. razmnoževanje individualne selekcije Rod 831/1386 — izvirna, 6. razmnoževanje individualne selekcije Beltinska rod 277 — razmnožitev Beltinska rod 277 — razmnožitev Beltinska rod 277 — razmnožitev Beltinska rod 277 — razmnožitev Beltinska rod 277 — razmnožitev Beltinska 277/947 — II. razmnožitev Beltinska C 9 — razmnožitev Neoplemenjena domača sorta Neopletnenjena domača sorta Losdorfska razmnožitev Losdorfska razmnožitev Losdorfska razmnožitev Domača sorta, neoplemenjena Točne preizkušnje uporabe umetnih gnojil v zadnjih letih so pokazale, da je veliko bolj učinkovito in bolj primerno za razdelitev kmetijskih poslov, ako se travnikom, pašnikom, detelji in lucerni gnoji že jeseni, kot šele spomladi. Edino tam, kjer so mokri travniki, se je spomla- dansko gnojenje bolje obneslo. Najbolj primeren čas jesenskega gnojenja je november in početek decembra. liiiji Nekateri naši kmetovalci še vedno mislijo, da krmnim rastlinam ni potrebno gnojiti in posvečajo večjo pozornost njivam. Da se mora njivam gnojiti je jasno, pomisliti pa moramo, da je eden glavnih in najbolj važnih virov našega slovenskega kmeta živinoreja. Če torej hočemo sedaj, ko so nam na podlagi novih trgovskih pogodb odprta svetovna tržišča, izvoziti dobro živino, s tem dvigniti ugled naše živinoreje in pa kar je glavno, dobiti dobro ceno, moramo živini močno krmiti z dobro in tečno hrano. Mnogi kmetovalci tožijo, da imajo izčrpane travnike, ker jim vedno primanjkuje hlevskega gnoja in da bi radi gnojili tudi z umetnimi gnojili, vendar jim za to primanjkuje potrebnega denarja. Bolje je odložiti razne druge nabavke in prvo urediti proizvodnjo, ker le potom proizvodnje zamore kmet svoje stanje popraviti. Če bomo pridelali več krme, bomo lahko gojili več živine in tako imeli tudi več hlevskega gnoja na razpolago. Zanesljivo to dosežemo le s pravilno uporabo umetnih gnojjl. Brez tega ne gre. Povedali smo, kedaj naj gnojimo, sedaj pa hočemo še govoriti o tem kako naj gnojimo, da je v korist kmetovalcu. Najprvo naj vsak posestnik ugotovi, če ima dovolj apna v zemlji, ker, če apna primanjkuje, se tudi umetna gnojila ne zamorejo tako udejstvovati kakor bi želeli. Tam, kjer apna primanjkuje in je zemlja kisla, naj se po enem oralu posipa približno 800—1.000 kg apnenega prahu in to vsakih 4—5 let. Na travnikih, ki jih nismo polivali z gnojnico ali gnojili s hlevskim gnojem, ke r oboje hočemo prihraniti za njive, naj se sedaj v jeseni po enem oralu zrmeša 100 kg apnenega dušika in 10<0kg 40%ne kalijeve soli, to naj se emakomerno posipa po travniku in po>tem s travniško brano prevleče. Če uporabljamo fosfatno žlindro, katetra je za travnike zelo priporočljiva!, naj se tudi ta jeseni, takoj po gmojenju z apnenim dušikom in kali-jewo soljo, posipa po travniku in si-ce;r 200 kg po oralu. Če pa damo fossforno kislino v obliki superfosfata zaimoremo brez škode tudi rano spo-mlladi gnojiti in to z isto količino ka-koar fosfatne žlindre. i Domača aH črna detelja potrebuje mnnogo apna, fosforne kisline, pred-vssem pa kalija. — Pridelek od 60 kvintalov deteljinega sena odvzame zemlji 100 kg dušika (600 kg apnenega dušika), 30 kg fosforne kisline (200 kg superfosfata) in 110 kg kalija (275 kg 40 % ne kalijeve soli). Dušik si detelja sama črpa iz zraka, vendar se priporoča, da se v prvem letu po enem oralu posipa 50 kg apnenega dušika. Važno pa je vsakoletno gnojenje s kalijem in fosforno kiselino. V to svrho zmešamo po enem oralu 75—80 kg 40% ne kalijeve soli s 100 kg superfosfata (ali 120 kg fosfatne žlindre) in to enakomerno posipamo po deteljišču. Najboljša krmna rastlina je lucer-na (nemška detelja), ki se na isti način apni kakor smo zgoraj omenili. Poleg apna sta glavna hrana lucerne, ravno tako kot pri detelji, kalij in fosforna kislina. Hitro opadanje pridelka pri lucerni, včasih že v drugem letu, se po pravici pripisuje pomanjkanju teh dveh hranil. Tako-zvana „trudnost zemlje" za lucerno ni nič drugega kot nezadostna razpoložljivost kalijeve hrane v zemlji. — Tudi lucerna sprejema potrebno dušično hrano iz zraka, vendar naj se z apnenim dušikom ravno tako postopa, kakor je bilo to navedeno pri detelji. Jeseni, v novembru ali decembru, isto tako kot za travnike in deteljo, naj se po enem oralu zmeša 100 kg 40%ne kalijeve soli s 150 kg superfosfata (ali isto količino fosfatne žlindre) ter mešanica na omenjeni način po enem oralu posipa in potem z brano prevleče. Tako naj se lucerni in detelji vsako leto gnoji. — Poskusniki, ki so se zadnja leta ravnali po teh navodilih, so dosegli odlične pridelke in prvovrstno krmo. Navedemo kot primer le posestnika Josipa Farkaša iz Vučje vasi pri Ljutomeru, ki je lansko leto v novembru gnojil detelji po teh navodilih in dobil po enem oralu na gnojeni parceli 11.500 kg sena, a na negnojeni samo 6.750 kg pri 4 košnjah. Krma je bila izborna, polna redilnih snovi. Gnojenje mu je dalo izvenredni lep čisti dobiček. Sadjarstvo. Neznani in nepoznani prijatelji. Frainc Pirnat. (Konec.) Drugi prav dober lovec miši in — ker je mnogo večji in močnejši od podlasic — tudi odličen lovec podgan je dihur, ki ga v zmoti splošno brezobzirno preganjajo. Ravno tako kot mala podlasica, tudi on ne zna plezati in zato so ptice-pevke pred njim skoraj popolnoma varne. Baš radi tega tudi ne more tako lahko v kurnico kot kuna in ne mori kot le-ta iz krvoločnosti, marveč le vsled lastne in svojih mladičev potrebe do hrane. Da je jež izredno koristna žival in izboren lovec miši, je znano vsakomur. Tudi tetka lisica je marljiva pokončevalka miši in mnogokrat obstoja njena večerja zgolj iz miši. Na ta način popravi vsaj nekaj svojih velikih grehov. Danes že priznavajo tudi v lovskih krogih, da spada lisica med zdravstvene policiste v naravi. — Nalahko se spušča pomladanski večer črez polje in v mraku, ki ga spremlja, stopijo povsem druge, nove podobe na pozorišče življenja-polne narave. Nebroj rjavih hroščev se zbudi na listju in mladikah dreves, razprostro oprezno svoja krila in brne okrog, da bi si poiskali najnež-nejše poganjke in liste za hrano. Baš I taka nevarna zalega pa se giblje na tleh pod drevesi. Izpod mogočnih korenin se prikaže podganja družina, da potuje od tam do bližnjih kmetskih dvorcev, kjer pleni piščance in race. Komaj pa so odšle mimo, švigajo nadalje v žitu cele trume miši sem in tja in uganjajo svoj po-gubonosni posel. Nato se primota ob strani vzratnika še belouška ter se poda na svoj razbojniški pohod. Tej roparski druhali se nepričakovano približa strahovit uničevalec. Neokretno in nekako štorasto se pojavi ptič kanja ali mišar. Komaj pa pride blizu brazde, ob kateri stopicajo podgane, pokaže na mah živahnost, kakršne bi mu ne prisodil nihče. Hiter kakor strela, zgrabi pred seboj največjo podgano. Dočim njeni, kot nož ostri zobje zastonj skušajo, da se prerijejo skozi rožene luskine njegovih nog, jo le-ta naglo ugonobi s kremplji in kljunom, nato pa požre. Ostale podgane so se sicer v strahu pred smrtjo razkropile, našle pa niso tako zanesljivih skrivališč, da ne bi še nekatere med njimi doletela usoda one velike. Komaj je mišar gotov s podganami, loti se takoj številnih miši. Nekaj minut stoji pred luknjo in čaka, da prhne miška venkaj. V tem hipu pa je tudi že v želodcu. H Potem, ko se je vrnil mišar v gozd, kjer ima v gostem vrhu drevesa svoje gnezdo, se tam požrešno vržejo štirje njegovi mladiči črez tekovito južino, ki jim jo je bil prinesel v golši. Za njim prileti tudi samica s polno golšo. — Miši so spoznale daleč naokrog svojega smrtnega sovražnika, pred katerim si več rte upajo na površje. Da sebi in svojemu zarodu polni želodec, preišče mišar lipovo drevo, kjer najde neverjetno mnogo rjavih hroščev. Med tem je izropal gad škrjanče-vo gnezdo, pogoltnivši mladiče. S polnim želodcem se zvija proti svojemu skrivališču. Pa tudi on ne ube-ži kazni. Opazila ga je mišarjeva samica. Hipoma se spusti nanj, razbije Pričakovanja, da se bo v oktobru moglo izvoziti mnogo jabolk, se niso uresničila. Že v zadnjem poročilu smo opozorili na glavne hibe naše sadne proizvodnje ter smo bili mnenja, da ne smemo letos mnogo pričakovati. V bodočnosti bomo morali našo proizvodnjo prilagoditi zahtevam trga, če naj naše sadjarstvo napreduje. Komisar za določanje cen v Nemčiji, kamor največ prodamo, je pred kratkim izdal odlok, s katerim se za jabolka določajo 4 vrednostne skupine. Cena, ki jo sme nemški kupec plačati, se določa po teh vrednostnih skupinah in zato ne bo odveč, ako naše sadjarje upoznamo s sortami, katere pripadajo raznim skupinam1. Seznam sort je za vsako skupino prav obširen, ker so upoštevane razne nemške lokalne sorte. V naslednjem1 priobčujemo le sorte, ki se tudi pri nas goje v večji množini. I. Vrednostna skupina „Cox Oran-ge" obsega tele vrste: ananas, šam-panjka, rumeni Bellefleur, Graven-steinjec, Berlepova zlata parmena, Ribston peping. II. Vrednostna skupina: „Boskop-ski kosmač" obsega vrste: Blen-heimska, Landsberška, kanada, Par-kerjev peping, zimska zlata parmena, ontario, danski robač, prinčevo jabolko, Baumanova, kalviner. III. Vrednostna skupina „Boikovo jabolko" obsega vrste: pisani kardinal, jesenska reneta, rdeči in zeleni štebinc, Harbetova, zimski tafelček, vsi ramburji, renski bobovec, rdeči Bellefleur, zimski Gravenstein, kri- mu kljub silnemu odporu glavo in ga požre. Tako delujejo mišarji leto za letom in velike množine vsakovrstnih škodljivih živali najdejo svoj grob v njihovih golšah. In vendar še vedno preganjajo in streljajo mišarje ter se z njihovimi kremplji bahato ponašajo ljudje, kateri bi jim morali biti hvaležni! Ti pa, ljubi bralec, kadar potuješ v lepi božji naravi in srečaš tukaj omenjene prijatelje, po njihovem obnašanju pa spoznaš te vrstice potrjene, ščiti jih pred grozovitim preganjanjem in podučuj nevedneže. Tisočernato Ti bodo take živali hvaležne za Tvojo zaščito! vopecelj in skoro gotovo tudi naš mašancelj, ki pa v seznamu ni naveden. IV. Vrednostna skupina ,,Jakob Lebel" obsega sorte: Gloria Mundi, Charlamowsky, Aleksander, rdeči Cousinot, Bismark, razne trdike, poletni rambur, kasselski kosmač in razne lokalne manjpomembne sorte. Za domači trg in domače blago se dovoljujejo sledeče prodajne cene: skupina I. se ne sme dražje prodajati kot v letu 1936; skupina II. po RM 24.— do 30.—; le za odbrano, kabinetno blago se sme zahtevati do RM 36.— za 100 kilogramov; skupina III. po RM 16—26; skupina IV. po RM 14—22. Producent dobi seveda za 20— 25% manje, ker se morajo od teh cen odšteti še prevozni in drugi stroški ter zaslužek prodajalca. Vendar so tudi te cene za proizvajalca še precej ugodne, če jih primerjamo z onimi, ki jih dobi naš sadjar. Logično pa je, da ne bo Nemčija dovolila uvoza po večji ceni kot jo je doma določila. Zato dosežejo naši izvozniki za toliko manj kot nemški producent, kolikor znašajo stroški prevoza do nemške meje, carina in davek. Vse to pa znaša okoli RM 8.50 za 100 kg. Ce se prodaja recimo neka sorta po RM 24.— je od tega odšteti 20% za prodajne stroške in zaslužek in od tega še RM 8.50 za carino, davek in prevoz do meje, da pridemo do cene, katero lahko doseže naš izvoznik. V navedenem slučaju bi to bilo RM 10.70 ali okoli din 140,— za 100 kilogramov. Kakšne cene se potem našemu producentu lahko plačajo si more vsak sam izračunati! Iz tega pa je tudi jasno, kako da-lekosežne posledice ima razdelitev sort na vrednostne skupine v Nemčiji za naš izvoz jabolk. Te posledice so za nas ravno zato tako občutne, ker so Nemci razdelili le one sorte na skupine, ki jih sami gojijo in so določili cene po okusu svojih prebivalcev. Večina naših domačih sort ni v tem seznamu in jih seveda Nemci ne bodo kupovali, ali pa jih bodo uvrstili v najcenejšo skupino. Tako danes ne vemo, kam bodo uvrstili štajerski mašancelj, ki ga mi smatramo kot eno najboljših jabolk. Bobovec so uvrstili v predzadnjo skupino ter mu s tem odredili slabo ceno. Če izvzamemo nekaj vrst, kot kanade, zlate parmene in neke zgodnje sorte, sploh nimamo boljših vrst, ki bi njihovem okusu odgovarjale. Seveda gojimo tudi mi te sorte, ali ne proizvajamo od njih sadja v takšni množini, da bi kot'količine prišle v poštev pri izvozu. Kaj nam pomaga, če vseh jabolk od sorte Ribston peping, da navedemo le en primer, v celi banovini komaj 1000 kg zberemo! S to količino se trgovati ne more, kadar se naj izvozi 1000 vagonov. V naslednjem podajamo prevod pisma, ki ga je napisal znan nemški trgovski strokovnjak v sadni trgovini in ki podaja sliko prodajnih možnosti v Nemčiji. „V zadnjih dneh so nemške oblasti izdale predhodna dovoljenja za uvoz jugoslovanskih jabolk od oktobra do konca decembra. Četudi se ta predhodna dovoljenja glase na velike količine, vendar dvomim, če se bo uvoz mogel stvarno izvesti, ker sem prepričan, da toliko za uvoz sposobnega sadja nimate in ker tudi nemško tržišče letos takšnih količin ne more konzumirati. Znano Vam bo, da ima južna Nemčija rekordno sadno letino in da se niti to sadje ne more prodati. Četudi se producentu plačajo slabe cene, vendar se veliki trgovci pritožujejo, da nič ne zaslužijo. Pri inozemskem sadju je potreba le za najboljšo kakovost od plemenitih sort in seveda le v vagonskih količinah. Mešanih vagonov, kakor jih je Jugoslavija do sedaj dobavljala, ne potrebujemo, saj imamo takšnega sadja doma dovolj po RM 14 do 16 za 100 kg. Če se kljub temu kupuje inozemsko blago, je to pripisati le okolnosti, da veletrgovci pri inozemskem blagu več zaslužijo Sadni trg in standardizacija sadne proizvodnje. Ing. B. FerLinc kot pri domačem. Po uredbi smejo pri domačem zaslužiti le 9—12% od nakupne cene, medtem ko pri tujem, če preprodajo cel vagon, 14%, pri razdelitvi blaga na več kupcev pa 18%. V zadnjih tednih pa se je pokazalo, da zaslužek pri tujem blagu le ni tako velik, posebno ne takrat, kadar se blago ne more takoj pre-prodati, ko je inozemska pošiljka prispela. Iz teh razlogov je za razprodajo kakovost čim večje važnosti, ker le prvovrstno blago najde takoj odjemalca. Jugoslovansko blago ne more konkurirati v kakovosti s švicarskim, ki se nudi po zelo ugodnih cenah. Tako se nudi gospodarsko blago od sort Bojkovo jabolko, danski robač, zeleni in rdeči ščetinec, Jakob Lebel itd. frco nemška meja po RM 9.— in verjetno je, da namizno blago ne bo stalo več kot RM 15.—. Tudi Ho-landiji in Belgiji so se dovolili znatni uvozni kontingenti. Sorta Boskop-ski kosmač v prima sortaciji iz Ho-landije stane frco nemška meja RM 17.10, Bellefleur RM 14.— za 100 kg. Italija dobavlja sedaj prvovrstne zlate parmene po RM 12.50. Skoro gotovo se bo dovolil tudi uvoz iz Francije, a Avstrija sme uvažati jabolk za RM 250.000.—. Kakšne cene so določene za domače blago je znano in iz povedanega si zamorete sami napraviti sliko, kaj se lahko za jugoslovansko blago plača. Zanimanje za jugoslovansko sadje je pri nemških kupcih mogoče doseči le takrat, če cela pošiljka sestoji iz iste sorte. Prodati bi se moglo cele vagone Boskopskega kosmača in Kanadke, seveda le v prvovrstni kakovosti, t. j. debelo, popolnoma čisto in zdravo blago. Ker pa še devizna dovoljenja niso izdana, so kupci voljni blago le rezervirati in kupiti šele takrat, ko bodo izdana devizna dovoljenja, kar bo koncem meseca." Tako piše Nemec in priznati se mora, da so, upoštevajoč stvarni položaj na trgu, njegova opažanja popolnoma resnična. V sličnem neugodnem položaju radi določanja nakupnih cen v Nemčiji kot naša država, se nahajajo tudi druge države na Balkanu. Okretna Bolgarija je takoj spoznala nevarnost, ki ji preti od določitve vrednostnih skupin v Nemčiji. Kot čujemo je že dosegla neke izjeme, da njen izvoz ne bo preveč trpel. Kaj pa je naša država ukrenila, še ni znano. Upamo, da bo tudi ona dosegla vsaj iste ugodnosti kot Bolgarska. Zelo interesantni so tudi ukrepi, ki so jih podvzeli Švicarji potom svoje zadružne organizacije. Švicarji se popolnoma zavedajo položaja na trgu in vedo, da zamorejo prodati v Nemčijo le najbolje. Zato so že v sredini septembra izdali sledeča navodila izvoznikom, katerih se drže tudi oblasti pri kontroli izvoza. I. Razen vzdržljivih zimskih sort ne izvažati nobeno blago, ki že ni v naprej prodano. Svari se pred izvozom sledečih sort, ker je njihov izvoz v dobrih sadnih letih vedno nerentabilen: Jakob Lebel, Bisrnark, Kardinal, Bojkovo jabolko, Baumanova, Danski robač, Tafelček in še neke lokalne sorte. Če se ipak te sorte izvaža, ni treba jih prodati kot namizno sadje, temveč le kot gospodarsko. II. Še bolj kot sicer se naj polaga važnost na kakovost in določitev primernih cen. Cene se naj določijo za vsako sorto posebej, ne pa za skupino sort. V to svrho je prirediti tečaj za izvoznike in kontrolne organe, na katerem se 'bo na praktičnih primerih dajalo nasvete. III. Največjo pažnjo je posvetiti vskladiščenju sadja, da se razbremeni jesenski trg. To leto je gore omenjena zadruga pripravila primerne magazine in bo priredila poseben tečaj, kako se naj sadje za vskladiščenje obira, prevaža, sortira, prevzema in plača. IV. Vsled omejene možnosti takojšnje odprodaje blaga je misliti na složno sodelovanje vseh gospodarskih organizacij, da letina ne propade. Pri tem naj odločujoče sodelujejo organizacije producentov s predstavniki domačih konzumentov in industrije za predelavo sadja, a njihovo delo naj nadzirajo in usmerjajo javne oblasti. Iz vsega tega vidimo, da se v drugih sadnih centrih polaga največja pažnja na vnovčevanje in da se produkcijska vprašanja podrejajo njemu. Pri nas je narobe. Dovoljujemo si luksus amaterstva v produkciji, o katerem smo govorili že v 8. štev. Kmetovalca in potem se čudimo, če sadje ne moremo vnov-čiti. Kličemo na pomoč oblasti in se jezimo na inozemstvo, da neče naše nekonkurenčno sadje kupovati in drago plačati, da bi pa sami v svojih vrstah napravili red v proizvodnji in trgovini, pa nam ne pade v glavo. V začetku novembra bo v Mariboru velika, sadna razstava s sadnim sejmom in kongresom sadjarjev. če bode ta razstava organizirana po potrebah vnovčevanja sadja in bo kongres izzvenel v sklepih in načrtih, ki naj produkcijo in trgovino ravno v tem: pogledu usmerijo, bo ta prireditev od velikega pomena za naše sadjarstvo. Ako pa bo razstava propagirala le nove sorte, namesto da njihovo število zmanjša na takšna od trgovske važnosti, bomo zopet dokazali, da nismo dorasli današnjemu času. Mladi sadjarji na delu. Sv. Bolfenk pri Središču. Nedelja je bila urejena s srečno roko po za- 19. septembra je bila za naš kraj misli in vodstvu neumornega pred- sadjarski praznik. V šoli smo imeli sednika tovariša Joška Tomažiča, je II. sadni ogled z razstavo sadja, nudila obiskovalcem lepo, zanimivo SI. 21. Del sadne razstave pri Sv. Bolfenku pri Središču. grozdja in povrtnine, ki ga je priredilo Društvo kmečkih fantov in deklet s sodelovanjem članov Podružnice kmetijske družbe. Vsa razstava, ki in pestro sliko: jabolka, hruške, orehi, grozdje, vkuhano sadje, vrtni pridelki, lan, konoplja in njega izdelki, cvetlice, strokovna literatura, dalje umetna gnojila, orodje in zatiralna sredstva proti škodljivcem, vse na pravem mestu, v harmonični razdelitvi barv, prepleteno z zelenjem in reklamo. Obisk in zanimanje je bilo dosti večje, kakor za I. ogled v letu 1935., znak, da je takrat vsejano seme padlo na rodovitna tla. To nam je pobuda za nadaljne delo. Obiskovalci so pazno ogledovali posamezne vzorce, se zanimali za imena, poreklo in lastnosti sort in si o vsem delali beležke. Istočasno sta bili stro- Vlnarston. V čem bi bil pomen takega zavoda? Stalno napredujoče vinarstvo in sadjarstvo' v Sloveniji imata brez dvoma dovolj osnovnih celic, iz katerih se širi praktično spoznavanje in pospeševanje obeh teh panog. To so naše dobro urejene kmetijske šole, ki poleg mnogih tečajev, trsnic in drevesnic skrbe za praktično usposobljen naraščaj. Vendar je jasno, da je to za popolnejši prospeh teh gospodarskih panog premalo. Dejstvo je, da nima Slovenija, dasi je v vinarstvu in sadjarstvu še vedno najnaprednejša pokrajina v državi, niti ene srednje kmetijske oz. vinar-sko-sadjarske šole, še manj seve .svoje visoke kmetijske šole, kjer bi se vsaj deloma lahko vršilo poskusno in raziskovalno delo; zato se pojavlja tem nujnejša potreba po ustanovi, ki bi se ne omejila zgolj na praktično strokovni pouk, marveč bi s poskusnim in znanstvenim delom izpolnila vrzel v našem- strokovnem prizadevanju. Res ima naša banovina poleg kmetijskih šol še dva važna zavoda: Kmetijski poskusni in kontrolni postaji v Ljubljani in Mariboru. Toda medtem ko je postaja v Ljubljani z zakonom določena za poskusni in kontrolni zavod -dravske banovine, je postaja v Mariboru danes v bistvu enološki kontrolni zavod, ki mu je poverjena kontrolna služba po zakonu o vinu. Poskusno enološko delo pa ni uvedeno, ker zavod nima za tako delo potrebnih specializiranih strokovnih moči, niti primernega poskusnega zemljišča. Po današnjih izkušnjah zadostuje v Sloveniji za splošno kmetijstvo ena dobro urejena kmetijska poskusna in kontrolna postaja popolnoma. Opremiti jo je treba le z zadostnimi sredstvi in dovoljnim številom specializiranega osobja, s čimer bi se njeno kovni predavanji: ..Racionalizacija sadjarstva" in „Ravnanje z moštom ob trgatvi", ki jih je z njemu lastno strokovno prakso podal gosp. Jakob Znidarič iz Središča. Dobro uspeli sadni ogled je dal pobudo, da si v prihodnji zimi tudi pri nas poživimo obstoječe strokovne organizacije, da bomo tako združeni mogli tembolj intenzivno delati' tudi v sadjarstvu, ki je pri nas poleg goric zelo važna gospodarska panoga. I. Š. delovanje še izpopolnilo. Taka postaja sodi v Ljubljano, ki je administrativen center banovine in kjer se ravnokar zida uradno poslopje z državno in banovinsko pomočjo. Sadjarstvo, vinogradništvo in tudi vrtnarstvo pa so za Slovenijo tako važne in pomembne gospodarske panoge, da nujno zahtevajo svoj poseben eksperimentalen-zavod. Srbi in Hrvati imajo že svoje posebne eno-loške zavode v Topčideru, Bukovu, Vršcu, Zagrebu in Splitu, ki se bavijo deloma tudi z: eksperimentalnim delom; letos pa bi se imel organizirati tudi poseben sadjarski zavod v Go-raždi v Drinski banovini. Slovenija ne sme zaostajati za drugimi pokrajinami, v njenem interesu je, da čim prej pristopi k organizaciji primernega enološko-pomološkega instituta, t. j. vinarskega in sadjarskega zavoda, ki bo prinesel njenemu kmetijstvu bogate koristi in jo dostojno predstavljal doma in v tujini. Seveda bi se zavod ne smel baviti pretežno s kontrolno službo, marveč naj bi bi bil praktično eksperimentalen institut, ki lahko organizira in vodi naše sadjarstvo, Vinogradništvo in vrtnarstvo k večji donosnosti in načrtnemu gospodarstvu. Imeti bi moral tesne zveze s proizvajalci, da bi njegovo delo odjeknilo v narodu in bi lahko tudi sam zavod črpal iz bogatih dolgoletnih skušenj praktičnih sadjarjev, vrtnarjev in vinogradnikov, ter te skušnje porabil v splošno korist. Namen članka ni podrobno razpravljati o vseh nalogah takega zavoda. Navedeno naj bo le nekoliko najvažnejših vprašanj, ki bi tvorila njegov delokrog. To so predvsem: organizacija in strokovno vodstvo poskusnih nasadov po vsej deželi; primerjalni poskusi z raznimi gospodarsko važnimi sortami in določitev njihove prave vrednosti za posamezne okoliše; preizkušnja raznih domačih in novih inozemskih podlag in sort; primerjalni poskusi vzgoje, rezi in raznih načinov nege; selekcija obstoječih sort in poskusi s križanjem; organizacija selekcije v privatnih trsnicah in drevesnicah; poskusi gnojenja in namakanja; poskusi glede uporabnosti raznih tipov zemlje za razne podlage in sorte, organizacija obrambe proti spomladanskim pozebam; poskusi z raznimi sredstvi za zaščito rastlin; organizacija borbe proti rastlinskim škodljivcem in boleznim; poskusi konserviranja grozdja in preizkušnja raznih načinov sušenja sadja, izdelave brezalkoholnih sokov, marmelad in sadnih konserv; odprema in pakiranje sadja; sadjarska in vinarska statistika, gojitev čistih vinskih kvasnic in ocetnih bakterij, analiza vina, sadja in vinskih sadnih ter vrtnarskih proizvodov, itd. Ali je ustanovitev tega z gospodarskih, kulturnih in končno tudi prestižnih vidikov tako potrebnega zavoda v danih razmerah mogoča.? Ali bo radi naše proračunske mizerije ostal načrt le sen bodočnosti, kot je to slučaj z mnogimi gospodarskimi nujnostmi? Ne, ustanovitev zavoda je izvedljiva brez prevelikih finančnih težkoč z razumevanjem in dobro voljo prizadetih faktorjev. Vinafsko-sadjarsko-vrtnarski zavod naj bi nastal iz sedanje Kmetijske poskusne in kontrolne postaje v Mariboru, ki mora pa dobiti poskusno vinogradno in sadjarsko zemljišče v izmeri približno 30 ha in ustrezajoča poslopja s primernim inventarjem. Ker se bo pa sedanje poslopje mariborske kmetijske poskusne in kontrolne postaje moralo umakniti po regulacijskem načrtu predvideni ulici, bo banska uprava v doglednem času itak primorana skrbeti za primeren objekt, ki naj bi bil dom vi-narsko-sadjarskega zavoda. Pospeševanje izvoza vina iz Romunske. Romunska vlada je odločila, da mora vsak izvoznik žita v države s slabejšo valuto (kliring) izvozi'ti na vsakih 1000 vagonov pšenice tudi 200 vagonov vina. Ako to ne stori, ne dobi celo izvozno premijo pri izvozu pšenice, temveč le polovico t. j. 3500 leja. Druga polovica se izplača v poseben fond, ustanovljen za pomaganje vinogradarstva. Slično določilo bi bilo tudi v naši državi zelo umestno. Žitorodni kraji Slovenija potrebuje vinarsko-sadjarski zavod. Inig. Sergij Goriup države so v zadnjih letih vsled visokih cen žitu že prebrodili gospodarsko stisko. Nasprotno pa vinorodne pokrajine, kot Slovenija in Dalmacija, še vedno ječe pod hudo stisko. Tem pokrajinam so srečnejši žitorodni kraji dolžni pomagati, saj so Dalmacija in Slovenija istočasno Vrfnnrst.vn. Kolikor imamo poleti preveč po-vrtnine,, toliko je nam primanjkuje pozimi, zlasti ako ne upoštevamo okolnosti pravilnega vzimljenja. Da se povrtnina v prezimovališčih ne drži, so vobče krivi naslednji vzroki: 1. Spravljanje mokre po vrtnine. Taka se ne drži. Ako nadleguje ob spravljanju deževno vreme, tedaj prenesemo izkopano povrtnino v prostor pod streho ter jo poveznemo drugo ob drugi s koreninami navzgor in pustimo ležati tako dolgo, dokler ne odteče vsa voda in da nekoliko ovene. Še-le tako vložimo. 2. Preveč dorasla povrtnina. To velja zlasti za endivijo in vse kapuz-nice. Popolnoma dorasla indivija, ki je bila sčjana okoli 15. junija in mesec dni kasneje presajena, ne traja. Za vzimljenje spravljamo mlajšo, še nedoraslo. Zelene sorte z dolgim nazobčanim listjem so trajnejše, kakor širokolistnate. 3. Pregosto in pregloboko vlaganje. Povrtnino vlagamo v kleti, v mrzle grede in v nalašč za to napravljene koje ob južnih stenah na prostem. Ne glede na prostor, jo vlagamo v pesek ali v peščeno-ilovnato zemljo v vrste, da so prisute samo korenine, ne pa listje. Med posamezno pa mora biti toliko prostora, da se medsebojno ne dotika druga druge. 4. Opuščanje odstranjevanja gnilega listja in gnilih rastlin. Že ob vlaganju je treba odstraniti vse nagnito listje. Prav tako moramo zalogo tudi v prezimovališču večkrat pregledati in odstranjevati vse, kar je gnilega, da se okužba ne razširi na drugo, zdravo. 5. Prevelika vlaga in močenje listja. Boljše je, da vložena povrtnina nekoliko vene, kakor da je v preveč mokri zemlji. Če pa je zemlja le preveč suha, tedaj zalijemo primerno tu in tam na škropilnikovo cev pazeč, da ne močimo listja. 6. Nerazkužen prostor in pomanjkljivo zračenje. Vsak prostor, pa naj tudi pasivne pokrajine v proizvodnji žita, ki kupujejo njihovo drago žito. Razen tega so ravno nižinski vinogradi v žitorodnih pokrajinah glavni krivci za stisko naših vinogradnikov, ker njihova množinska produkcija slabejših vin kvari ceno kvalitetnim vinom, ki jih mi proizvodimo. bo klet ali kaka druga shramba v hiši, moramo pred vlaganjem razkužiti. To opravimo, ako temeljito očistimo prostor vse nesnage in pobelimo. Ko se belenje posuši, zažgemo v posodi žarečega oglja pest žveplene moke. Da plin ne uhaja, zapremo še prej okna in takoj po zažiganju tudi vrata. Po treh dneh ta prostor prezračimo. Ako se ni bati pozebe, naj bodo okna v prezimovališču odprta. Zapremo jih, ako pada toplina blizu 0°. Tudi v mrzlih gredah in pokritih kojah odpiramo okna, oziroma vrata, kadar ne zmrzuje. 7. Pretopel ali premrzel prostor. V kleteh s centralno kurjavo in povsod tam1, kjer se kuri, ne traja povrtnina. Taki prostori so pripravni za siljenje radiča, regrata in listnate zelene. Prav tako propade v mrzlih gredah in kojah, ako pade toplina nekaj stopinj pod ničlo. Zaradi tega moramo take prostore ob hudem mrazu zapreti in odeti. 8. Prevelika menjava topline. Naj-trainejša je povrtnina, ako po mogočnosti vzdržujemo toolino med ^ 3 in 5° C. Ako v mrzli gredi pozebe povrtnina preko noči ter da podnevi sije sonce skozi zaprte šipe nanjo, propade. V tem slučaju postopamo, da se zmrzal polagoma otaja. 9. Vhajanje deževnice in snežnice v prezimovališče. Ako vlagamo listnato povrtnino v koje na prostem, ali v mrzle grede pod okna. morajo biti ti prostori tako pokriti, da ne uhaia voda noter. Razen dobre strehe iz desk in izolime lepenke, naredimo ob taki napravi še odtočni jarek. Dotok vode v spodnjo plast povzroča menjavo topline in preveliko vlago. To velja tudi za zasipnice ko-renstva, katero ne skladamo v jamo, temveč pravilno na površje.zem-lje ter jih obsujemo z okoli ležečo zemljo. Končno še izkopamo jarek za odtok vode. Tako napravljena za-sipnica je zavarovana pred dotokom vode. ker stoji vrhu zemlje in ne v zemlji. Ohrovt in zelje, ki ga na prostem brez strehe in zavarovanja proti moči prisuvajo, po večini zgni-je. Vzrok je pa tudi, ker ga pregosto in pregloboko vlagajo. Kapuzne glave se dobro ohranijo v zračnih prostorih, kjer ne zmrzuje, pa tudi v za-sipnicah s koceni poveznene z glavo navzdol. Svlrtjpreia. Vprašanje 13: Dne 27. VIII. t. 1. sem dobil od banov, veleposestva v Svečini 4 prašiče v starosti po 9 mesecev, ki so mi v 10 dneh oboleli drug za drugim za sledečimi znaki: postali so najprej zaprti, slabo so jedli, v zadnjem telesnem delu so omahovali in potem so dobili še drisko; razen tega so bili žalostni, rep ni bil zasukan, temveč viseč, težko so sopli, pokašljevali ter so bili vroči; ušesa so jim postala temno rdeča, katera rdečica pod prstnim pritiskom ni izginila. Po Dularju predstavljajo vsi ti znaki svinjsko kugo. Dne 11. IX. poklicani živinozdravnik je prašiče cepil proti svinjski kugi, toda nekaj dni po cepljenju sem moral tri prašiče po-klati, eden mi je pa poginil. Za čem so bili moji prašiči bolni, kje je iskati vzrok bolezni in kako se v takih primerih postopa? | q jz Odgovor. Vaši prašiči so oboleli na svinjski kugi in so se verjetno okužili pri Vas doma v svinjakih, ki jih imate okužene. Ni pa izključeno, da ste prašiče že okužene prevzeli, -ker traja inkubacijska doba pri svinjski kugi 4 do 18 dni. (Inkubacijska doba je čas, ki preteče od okužbe pa do izbruha kužnih znakov in v katerem izgledajo živali povsem zdrave.) Proti svinjski kugi imamo edino uspešno sredstvo cepljenje, ki je pa uspešno le v početku (v prvih dneh) bolezni. Vi ste živinozdravnika poklicali šele četrti dan, zato je uspeh izostal. Iz vprašanja ni razvidno katerega živinozdravnika ste poklicali: Pravilno bi bilo, da bi bili poklicali sre-skega (pri sr. načelstvu Maribor levi breg), ki bi bil — če bi mu bili bolezen pravočasno javili — prašiče cepil, nato pa uvedel poizvedbe po izvoru kuge in ugotovil, kako in odkod so se vaši prašiči okužili. V vsem bi bil uradni živinozdravnik predložil poročilo sreskemu načelstvu, ki bi bilo ukrenilo vse potrebno t. j. zapor dvorca, raz-kužbo itd. Vse to storite naknadno, ako ni že gosp. živinozdravnik bolezni prijavil. Vprašanje 14: Dne 6. VIII. t. 1. sem iz Zlatara (Hrvaško!) dobil 6 prašičev, ki so mi zboleli na rdečici in sem jih dal cepiti. Kljub temu mi je eden poginil, enega sem moral zaklati, štirje so mi pa ostali živi. Od teh trije krasno uspevajo, eden je pa hiral, bil je hudo zaprt (grenka sol mu tudi ni pomagala), od 25. VIII naprej so mu ohromele zadnje noge in sem ga končno zaklal. Pogreški pri vzimljenju povrtnine. J. štrekelj Kje je vzrok tej bolezni. Ali morda v hrani ali v hlevu? Hrana, ki jo prašičem polagam, obstoji iz prekuhanih mesnih odpadkov t. j. govejih pljuč, jeter, črev in krvi z dodatkom razne tudi prekuhane zelenjave kakor kopriv, bučnega perja, vodenike, zeljnega perja in na kratko zrezanega radiča; k vsemu dodana še peščico otrobov. Svinjak je zidan, posamezni oddelki (koči) so pa pregrajeni z betonskimi stenami, tudi tla so betonirana, beton je pa povsod (tudi na stenah) obit z lesom, korita železna. Toplota v svinjaku ca 20° C. Svinjake večkrat razkužujem z apnenim beležem, ki mu dodajam karbolinej. Ali bi bilo priporočljivo kako bolj učinkovito sredstvo? G. I. iz M. Odgovor: Tudi svinjska rdečica je nalezljiva bolezen, ki se jo prenaša po krvi in izločkih obolelih prašičev. Posebnost te svinjske bolezni je pa ta, da so njene kužne glivice povsod razširjene, torej tudi izven živalskega telesa, na travi, živilih, vodi itd. Te glivice se množe posebno izdatno v vročih poletnih dneh, menjajočih se z deževnimi dnevi s hudimi nalivi. Zato je v takih letih kakor je letos-posebno mnogo svinjske rdečice. Potom hrane pridejo te velike množine glivic v prašičje telo; neugodne vremenske prilike pa tudi oslabe živalski organizem (prehlad), ki postane tako bolj sprejemljiv za bolezni kot v normalnih časih. Odpornost prašiča proti tej, kakor vsaki kužni bolezni, je v nemali meri odvisna tudi od pravilne prehrane. Krma, ki jo Vi polagate prašičem, je za te živali dokaj nenavadna in podavana v nepravilni obliki. Jako je beljakoVinasta ter maščobna, ne vsebuje pa skoro nobenih ogljikovih hidratov. Glavno pa je, da je revna na mineralnih snoveh, zlasti apnencu in fosforju ter nima skoro nobenih vitaminov, ker je vsa kuhana. Zlasti zelena svinjska hrana ne bi smela biti kuhana, ker se potom kuhanja uničujejo vsi glavni vitamini. Slednjih je mnogo tudi v zrnati piči, ki je bogata povrh tega še na ogljikovih hidratih. Zato bi je v koritu ne smelo primanjkovati in bi morala tvoriti važen del vse krme. Pa še eno veliko nevfarnost vsebuje Vaša svinjska krma: svinjske mesnate odpadke, ki jih podajate sicer prekuhane, to> da Vam ne more nihče zanje garantirati, da niso okuženi po lokalnih oz. še navidez zdravih, toda že okuženih prašičih. Možnost okužbe zdravih prašičev s tako krmo je jako velika, ker je taka hrana polna kužnih glivic ene ali druge glavne svinjske bolezni (kuge ali rdečice) ali pa obeh. Opisani Vaši svinjaki bi še odgovarjali, če so zračni ter dovolj svetli. Najuspešnejše sredstvo proti svinjski rdečici in kugi, ki sta največji morilki naših prašičev, je seveda cepljenje. Toda ne zdravilno (oz. zasilno), ki ga izvajamo, če pra- šiči obole, temveč zaščitno cepljenje t. j. ono, ki ga izvršimo, še predno prašiči obole in s katerim tako onemogočamo nastanek bolezni. Ako je tako cepljenje pravilno in pravočasno izvršeno, z gotovostjo prepreči obe imenovani bolezni. Seveda je odpornost ki jo dobe prašiči potom cepljenja, le omejeno dolga; zato je treba poskrbeti, da se jo s ponovnim cepljenjem podaljša. To Vam vse izvede vsak živinozdravnik. Kdor se le količkaj resno hoče pečati s svinjerejo, bi navedenega cepljenja (proti obetn boleznim) ne smel opustiti. Stroški zanj so zelo zmerni ter se že za enega prašiča bogato izplačajo. Za Vas pa še posebno, ker ste v bližini mesta ter imate živi-nozdravnika pri roki. Sedaj, ko imate svinjake že okužene, je seveda potrebna temeljita razkužba. Kako se ta pravilno izvede, bi Vam mogel točno nasvetovati le živinozdravnik po pregledu svinjakov, gnojišča in dvorišča. Apneni be- Konjereja. V letnem poročilu konjerejskega društva za Dravsko banovino za leto 1935—1936 je bila beležka o seji konjerejskega društva Dravske banovine, na kateri se je med drugimi vprašanji razpravljalo tudi o premestitvi ergele iz Ponovič v drugo udobnejše mesto naše banovine. O vprašanju premestitve državne ergele iz Ponovič bi hotel izraziti svoje mnenje. Po mojem mnenju so za Slovenijo z njenim kulturnim prebivalstvom, ki je v vsem doraslo za rejo vsakovrstnih živali, žrebčarne in ergele zgubile svoj smisel in pomen. Državne žrebčarne in ergele so imele pomen tedaj, ko se stremljenje za zboljšanjem konjereje pri tedaj še malo kulturnem prebivalstvu, še ni zbudilo. Takrat so morali dobri in napol čistokrvni eksemplarji, dobljeni od državnih žrebcev in lokalnih kobil, poživiti interes prebivalstva za zboljšanje konjereje. Ko pa se je pri prebivalstvu poživil interes do konjereje ter se je ko-njerejec naučil na zgleden način pravil združitve, vzgoje, strežbe in reje žrebcev, žrebnih kobil in žrebet, tedaj so zgubile ergele in žrebčarne popolnoma svoj smisel in pomen. Na njihovo mesto mora stopiti iniciativna delavnost samega prebivalstva. Državne ergele in žrebčarne so za sedanji vek zastarele in drage ustanove ter ne odgovarjajo sodobnim zahtevam življenja. Prve ergele in lež in karbolinej ne zadostujeta! Potrebno je tudi mehanično čiščenje svinjakov in vseh prostorov potom odstranjenja gnoja na polje, izmetanja smeti, izpiranja z vrelim lugom; šele nato sledi uporaba razkužil. Apneni belež pa mora biti napravljen iz sveže izgašenega apna ter mu moramo zlasti pri kugi primešati tudi kaporit v predpisani raztopini; to razkužilo je danes eno najcenejših in najuspešnejših pri kužnih boleznih. Karbolinej je tudi dober, toda primeren le za razkuževanje lesa in lesnih naprav. Obenem je potrebno, da se razkuži vse v okuženem hlevu rabljeno orodje kakor tudi voz, na katerem se prašiči prevažajo itd. Razkužbo je potrebno izvršiti kar naj-vestneje, ničesar ne smemo pozabiti ali zanemariti, kajti ako spregledamo le majhno površino, se lahko odtod kuga ponovno razširi ter je bil ves ostali trud razkuževanja zaman. Dr. Veble. žrebčarne so bile osnovane pred mnogo stoletji. V tem dolgem roku se je vse življenje spremenilo v vseh državah popolnoma in zanj so postale stare oblike neuporabne. Zato je pri preustroju življenja naravno nastala potreba korenito spremeniti stare oblike na nove. V tem roku so nastale tudi v kmetskem gospodarstvu velike spremembe, pojavili so se novi načini izrabe zemlje, novi načini poljedelstva in živinoreje, pri tem pa se je dvignil tudi kulturni nivo (razvoj) prebivalstva, brez česar tudi ni bilo pričakovati uspeha v poljedelstvu in živinoreji. Kultura slovenskega kmeta in njegovo znanje vzreje dobrih konj in drugih • kmečkih živali je znana vsakomur, ki živi v Sloveniji. Kot dokaz tega služijo stotine srebrnih pokalov, kolajn, diplom, spričeval in drugih odlikovanj, ki so jih dobili kmetje na konjskih razstavah. Državne ergele in žrebčarne so za državo zelo drage ustanove. Iz denarja, ki ga država potroši za ergele in žrebčarne gre večji del za njih vzdrževanje in samo majhna vsota denarja ostane za nakup plemenskih žrebcev. V mnogo držav so ugotovili, da so državne ergele in žrebčarne zelo drage ustanove. Tako so na primer v Franciji opuščene vse ergele. Vsled neuspešnega vodstva državnega podjetja so opustili državne er- Ali je potrebna žrebčarna in ergela za Dravsko banovino. A. Dimitrijev. gele v Belgiji in Danski. Tudi ob najboljših pogojih t. j., ko državna ergela pride v roke nadarjenega upravnika, daje ergela takšne konje, ki so povprečno večkrat dražji kakor iste vrste kupljeni pri prebivalstvu. Zato je Francoska država nehala rediti lastne žrebce in jih je začela kupovati pri kmečkih gospodarjih. Opazovanja, ki so bila na razpolago dokazujejo vrh tega, da so udeležbo samega prebivalstva v zboljšanju konjereje hitro nastale nove smeri in so se iznašli novi tipi konj, česar ni bilo, ko so obstojale državne ergele. Zgodovina konjereje v Angliji in Belgiji služi temu kot prepričevalen primer. Prav tako so v nemških deželah, kjer je konjerejo vodilo samo prebivalstvo z denarno podporo države, zrasli določeni tipi delovnih konj, ki imajo sedaj najširši vpliv na zboljšanje konjereje v drugih državah. Sloviti poznavalec nemške konjereje g. Ettengen potrjuje, da v renskih deželah, Westfaliji in Olden-burgu, torej povsod, kjer je zrasla samostojna smer konjereje, konjereja hitro napreduje kvalitativno in se tudi povečava številčno. V deželah, kjer je državna konjereja popolnoma odvisna od pestrega sestava plemenskih žrebcev, ni opaziti izboljšanja konjereje in število konj se zmanjšuje. Sloviti ruski težaški konji — „bitjugi" rase Mezinka, Vjat-ka in Obvinka — so bili ustvarjeni od samih kmetov. Vsa Tambovska, Voronežska in Vladimirska guberni-ja je bila pokrita z gosto mrežo ple-menilnih postaj. Že leta 1912 je samo v Borisoglebskem okraju delovalo 180 zasebnih žrebcev, ki so jih naročili kmetje iz Anglije, med tem ko je istočasno bilo državnih polkrvnih in čistokrvnih žrebcev 15 do 16 glav. Državi moramo pripustiti le glavno vodstvo konjereje, konjerejo pa mora voditi prebivalstvo samo, brez državnih ergel in žrebčarn. Zboljšanje konjereje bo uspevalo samo z razširitvijo mreže zadružnih in zasebnih plemenilnih postaj. Pospeše-vaioč zadružno in zasebno delavnost pri izboljšanju konjereje z denarnimi nagradami na razstavah, z brezobrestnimi posojili in s podporami v svrho nabave žrebcev, njihovega zavarovanja, bo izboljšanje v masah napredovalo mnogo hitreje in bo za države veliko cenejše v primeri z državnimi ergelami in žrebčarnami. v Najboljši žrebci in kobile, čistokrvne in ustaljene v zaželjeni smeri, morajo biti nagrajene z visokimi denarnimi nagradami, ki se podvojijo, če žrebec ostane kot plemenjak v istem srezu celo plemensko dobo. Če bo ugotovljeno, da je žrebec plemenjak zapustil mnogoštevilno dobro potomstvo, dobi dodatno nagrado z ozirom na število produciranih žrebet. Zadružne in zasebne pleme-nilne postaje, kakor tudi zasebni ko-njerejci bodo postali na ta način splošna kmečka ergela in žrebčarna, v kateri se bodo nahajali tisoči kobil in nekoliko sto dobrih plemenskih žrebcev. Ko bo imela država tako ogromno ergelo, se bo oprostila velikih izdatkov za vzdrževanje ergele in žrebčarne v Dravski banovini. Smelo in odločno se moramo odreči starih načinov konjereje. Moramo se trdno postaviti na temelj sedanjosti in gledati v prihodnjost, graditi programe in načrte brez strahu, če ne pridemo v nasprotje temu, kar smo govorili pred leti. Opomba uredništva. Priobčimo gornji članek, ker bodo izvajanja pisca zanima'a naše konjerejce. Po našem mnenju izvajanja pisca drže le za našo mrzlokrvno konjerejo v kateri se izražena načela že izvajajo. V toplokrvnem konjerejstvu pa bodo za vzdrževanje na višini kobilarne in žrebčarne še dolga desetletja potrebne. Naša država se namreč glede vzgoje toplokrvnih konjev ne more vzporediti z Anglijo ali Francijo, saj ne dosežemo niti Čehoslovaške, niti Madžarske, niti Avstrije, ki so žrebčarne ohranile, dasi je njihovo vzdrževanje drago. Prva vsedržavna razstava konj v Beogradu. i. J. V Beogradu se je vršila 12. in 13. septembra t. 1. vsedržavna razstava konj, prva te vrste v državi. Na to razstavo je bilo prignanih vsega 381 kom. najboljših plemenskih živali in sicer 200 žrebcev in 181 kobil, ki so pripadala sledečim pasmam: nonius 125 kom., polnokrvni in polkrvni angleški 87 kom., lipicanski 66 kom., arabski 30 kom., polkrvni arabski in domači brdski (bosanski) 45 kom., hladnokrvni 45 kom., in amerikanski dirkači 2 kom. Državne žrebčarne 100 kom., a 196 kom. je pripadalo privatnim malim rejcem. Število razstavljenih konj je bilo razmeroma majhno z ozirom na celotno stanje koni v državi, ki znaša 1,22 milj. komadov. Ce pa upoštevamo, da se je vršila razstava v času, ko so bila na polju najnujnejša dela, je bila udeležba zadovoljiva. Bilo je pa prijavljencev mnogo več, a niso mogli razstaviti svojih živali, ker je bil za razstavo pripravljen le omejen prostor in je bil letos le prvi poskus za eventuelne kasnejše stalne vsakoletne razstave. Razstava je imela namen prikazati sedanje stanje konjereje pri nas, vzbuditi zanimanje za rejo konj in pokazati uporab- ~ ljivost ter gospodarsko vrednost posameznih pasem konj, ki se rede v državi. Dolgotrajna kriza zadnjih let je imela med drugim za posledico, da je ravno reja konj pri -nas zelo vpadla, ker se vzreja z ozirom na nizke cene nikakor ni izplačala. Posamezni ljubitelji konj so pa kljub temu vztrajali in niso izgubili zanimanja za to gospodarsko panogo, kar je pokazala ravno ta razstava. Z malimi izjemami so bile vse prignane živali prav dobre kakovosti in so se razdelile številne nagrade in diplome. iPoleg razstave same so se vršile razne prireditve, v katerih se je pokazala uporabljivost posameznih konjskih pasem za kmetijstvo, šport in vojaštvo. Iz vsega je bilo razvidno, da imamo v državi ohranjen prav dober konjski materijal zlasti če upoštevamo, da so sredstva, ki služijo za pospeševanje te važne gospodarske panoge zelo skromna. Razstavo so posetili poleg številnih domačih strokovnjakov in za-nimancev tudi priznani strokovni delegati iz Nemčije, Avstrije, Bolgarije, Madžarske i. dr., ki so se o kakovosti razstavljenih konj zelo laskavo izrazili, prav posebno so pa pohvalil našega domačega bosanskega konja, ki ga po njihovem mnenju čaka še lepa bodočnost. Inozemsko strokovno časopisje je posvetilo tej razstavi veliko pozornost in v obširnih člankih podrobno opisuje kakovost posameznih pasem razstavljenih konj in o splošnih prilikah konjereje pri nas. Prva razstava konj v državi je dosegla popolen uspeh in ni samo vzpodbudila domačih rejcev k večjem zanimanju za to važno gospodarsko panogo ter merodajnim činiteljem pokazala smernice, katerih se bo treba držati pri bodočem pospeševanju konjereje, temveč je opozorila na naše odlično blago merodajne inozemske kroge, kar v bodoče za razvoj konjereje pri nas gotovo ne bo brez ugodnih posledic. JKokošarstvo. Tekmovanje kokoši^ na državni perutninarski postaji pri ergeli „Karadjordjevo". L. Bajkov. Po nalogu kmetijskega ministrstva je priredila perutninarska postaja „Karadjordjevo" (Bačka Palanka) tekmovanje plemenitih pasmi kokoši z domačimi. Svrha tekmovanja je bila upo-redba gospodarskih prednosti raznih pasem kokoši pri popolnoma enakih odgojnih pogojih. Na ta način zbrani podatki naj bi služili za določevanje onih pasem, katere bi bile najpri- kladnejše in najrentabilnejše za prilike kmetskega gospodarstva. Na tekmi so sodelovale: od plemenskih pasem: Rhode-Is-land, Leghorn, Orpington, Sussex, Italijanske jerebičarke in Plymouth Ročk; od domačih pasem: oplemenjena štajerka in krajevne pasme kot bačka, zagorska, bosanska, metohij-ska in dečanska. Tekmovanje je trajalo od 1. januarja do 1. septembra. Ocenjene so sledeče lastnosti: oploditev jajc, živ-Ijenska sposobnost zametka in em-briona, napredovanje piščancev, sposobnost iskanja hrane v naravi in s tem v vezi čim manjša potreba po hranjenju na dvorišču, odpornost proti boleznim in vremenskim nepri-likam, kvokanje (najbolje so ocenjene vrste, ki ne kvokajo preveč dolgo), število in teža jajc, odpornost proti vplivu vremenskih neprilik na nesnost, od česa zavisi rentabilnost prodaje jajc. Rezultat vseh ocen jasno dokazuje, da so domače štajerke in zagor-ke najboljše. Štajerka je dosegla 33 točk, a zagorka 30. Ti dve pasmi znatno prednjačijo, saj so plemenite Leghorn in Italijanke dosegle le 23 točk, Rhode-Island, bačka in dečanska po 22, bosanska 18, Sussex 14 in Orpington 13 točk. Plymouth-Rock kokoši niso ocenjene, ker se je moralo 50% živali izločiti kot tuberkulozne. Gornji podatki dokazujejo, da imamo za kmetska gospodarstva odlične domače pasme štajerko in zagorko in da nam ni potrebno uvajati plemenite tuje pasme, saj tudi te niso bolje od drugih domačih, kot so bačka in dečanska. S primerno selekcijo pa se tudi te naše domače pasme lahko toliko spopolnijo, da bodo uspešno konkurirale vsem tujim plemenitim pasmam. Čebelarstvo. Naše podnebje in kriza čebelarstva. I)r. M. Podgornik. I. Izredno slabi donos 'medu v zadnjih 4—5 letih je dovedel čebelarje slovenskih predelov v občutno krizo. Čeprav velja to letos skoro za vso Jugoslavijo, se vendar pri nas pozna povrh še slabi vpliv naših posebnih podnebnih razmer. Saj izkazuje meteorološka statistika za našo banovino nekako povprečnino 1500 mm letnih padavin, medtem ko velja za ostalo Jugoslavijo, izvzemši Črnogoro, povprečna letna vsota padavin le okrog 700 mm. Maksimum v Sloveniji izkazuje okolica Triglava (3000 mm) in Bohinj (2000 mm). Le okrog Dol. Lendave, blizu ogrske nižine, imamo okrog 600 mm. Za toliko mokrote se imamo zahvaliti legi naše banovine med morjem in Planinami. Neštetokrat se našim čebelam zgodi, da morajo radi dežja doma v panju lenariti, medtem ko se čebele v drugih predelih veselo podijo po pasiščih. Izredno mokro letošnje leto pa nam je pustilo ne le medišča prazna, temveč je tudi povzročilo, da je glad de-cimiral čebele, panji so se popolnoma izpraznili ali pa imajo le še slabiče. — Kako naj se v bodoče zavarujemo proti taki nezgodi? V kolikor gre za rešitev in obstanek naših čebelarstev, je odgovor na dlani: prevažajmo čebele pridno v take prediele naše domovine, ki 'jim je podnebje bolj naklonjeno, pri čemer pa bo vendar ;občutno prizadeto oplojevanje naših sadovnjakov in njiv po čebelah. Pomoč s cenenim sladkorjem za pitanje žal ne more škodo v zadostni meri odvrniti, čeprav je mnogim čebelarjem1 dosegljiv le ta izhod. Drug vzrok žalostnemu položaju čebelarstva je splošna gospodarska kriza. Saj se med tudi ob boljšem donosu ne da vnovčiti po primerni ceni, niti izvažati, da bi čebelar s tem vsaj za silo kril svoje stroške. V tem pogledu nam ne preostane drugo kot upanje na boljše čase. Tretji vzrok naše posebne krize pa je prenasičenost nekaterih naših predelov s čebelami. Posledica je, da je povprečni donos na panj prenizek, obenem pa še tudi število ponudnikov na tržišču medu previsoko, kar kvari rriedu ceno. Take predele je treba razbremeniti ne toliko z oblastvenimi odredbami, ki naj omejijo dovoz tujih čebel v pašo, kot s smo-trenim znižanjem števila domačih panjev, z odpravo jalovih, slabo oskrbovanih družin in vseh slabičev. Predvsem pa je v teh predelih svariti pred ustanavljanjem novih in razširjenjem že obstoječih čebelarstev. Splošnemu dvigu čebelarstva in narodnemu gospodarstvu največ škoduje pri nas toliko razširjeno šuš-marstvo v čebeloreji. Slabo oskrbovani čebelni slabiči niso le gnezda kužnih bolezni čebel, obenem pa izhodišča ropanja in klanja med čebelami, temveč povzročajo še posredno splošnosti veliko škodo, so prava Šiba za napredne čebelarje. Odkar omejijjejo naredbe prevažanje ajdovo pašo, se žal tudi vsi taki slabiči, pa če imajo še tako malo čebel, štejejo kot panji, kot čebelarske enote, ki zastavljajo pot enakemu številu tudi najmočnejših, dobrih čebel-nih družin, ki jih napredni čebelarji nameravajo postaviti na dotično ajdovo pasišče. (Dalje sledi.) Zadružništvo. Pregled bolgarskega kmetijstva in kmetijskega zadružništva. Ing. J. Teržan, Ruše. Bolgarija je ravnotako kakor Jugoslavija, agrarna dežela. Od celokupnega števila prebivalcev je 80% kmetov. Veleposestev, razen državnih, v Bolgariji ni. Zemlja je razdeljena samo na srednje in male kmetije. Male kmetije merijo često samo 1 kat. jutro. Radi ugodnih zemljiških in podnebnih razmer pa je pri intenzivnem gospodarenju, tudi 1 kat. jutro dovolj, da se na njem preživi skromna obitelj, če prideluje južne kulture (vrtnarstvo!). Največ zemlje pose je jo v Bolgariji z žitom — 71% celokupne obdelane površine. V donavski ravnini in v oblasti Stare Za-gore pridelujejo v glavnem pšenico, koruzo v planinskih okrajih, rž na sofijski planjavi, ječmen v zapadnem delu Srednje gore, riž v dolinah Marice in Tunče. V srednje dobrih letih pridelajo v Bolgariji okrog 3,200.00 ton žita. Oljne rastline zavzemajo okrog 5% celokupne obdelane površine. Svetovni glas uživa bolgarsko rožno olje, ki ga pridelujejo v Dolini rož. V maju in juniju je vožnja skozi to rožno dolino užitek svoje vrste, ki se ne more nikjer drugje doživeti, kot samo tu v Bolgariji. Tobak gojijo v Bolgariji na obronkih Rodopa in v Trakiji; sladkorno peso tam, kjer se goji žito, t. j. v donavski ravnini; mak, sezam, kikiriki, sojo, lan, konopljo in bombaž pridelujejo v Trakiji ter v dolini Stru-me, deloma tudi ob Donavi (konopljo). Bolgarski tobak je prvovrsten; 4/s celokupnega pridelka tobaka izvažajo v Nemčijo, Poljsko, Avstrijo, Čehoslovaško, Nizozemsko in drugam. Da se osvobodijo uvoza tekstilnih sirovin, so v zadnjih letih z velikimi državnimi podporami zelo razširili pridelovanje bombaža. Tudi vinogradništvo je v Bolgariji lepo razvito. Bolgari izvažajo mnogo grozdja v razne države Evrope. Letno pridelajo okrog 200 miljonov litrov vina. V okolici Plovdiva so specijalisti-vrtnarji, ki pridelujejo razno južno sadje in zelenjavo za izvoz. Imajo dobro razvito industrijo sadnih konzerv. Gozdov je v Bolgariji 27% celokupne državne površine. V glavnem raste tam hrast in bukev, imajo pa tudi nekaj jelkovih in borovih gozdov. Živinoreja je v Bolgariji že lepo razvita. Imajo zelo dobre konje. Veliko važnost polagajo na čebelarstvo in perutninarstvo. Važna panoga je sviloreja. Preko dva miljona kilogramov svilenih kokonov izvozijo letno v Italijo. Kmetijsko šolstvo je v Bolgariji na zavidanja vredni višini. V Sofiji imajo kmetijsko fakulteto, ki je oddelek univerze. V raznih večjih krajih so kmetijske šole, skupaj jih je 16. Stalno deluje 15 potujočih kmetijskih in gospodinjskih šol, ki potujejo iz kraja v kraj. Na lepo urejenih državnih posestvih in kmetijskih postajah se iz domačega dobrega, materijah selek-cijonira vse, kar je potrebno za napredek poljedelstva in živinoreje. Kmetje lahko kupujejo po dnevnih cenah na državnih posestvih prvovrstno blago in živino. Seveda se morajo obvezati, da bodo to vestno naprej gojili. Iz tega kratkega pregleda vidimo, da je bolgarsko kmetijstvo vsestransko zelo pestro in zanimivo z ozi-rom na razne južne kulture. Kakor sem že omenil, je od poljedelstva najvažnejše žito. Zato so vprašanju vnovčevanja in izvoza žita posvetili veliko skrb. Ko je nastopila agrarna kriza, je leta 1930 Narodna skupščina izglasovala zakon o odkupu in izvozu žita. Uredili so avtonomni državni zavod, ki ima nalogo, za to skrbeti, da dobi kmet dobre cene za žito. Istočasno pa skrbi ta zavod tudi za prehrano pasivnih krajev. Od leta 1934 ima ta zavod monopol za pšenico, rž in ostalo žito, kar je uzakonjeno z zakonom od 7. februarja 1936. Kapital za odkup žita dobi ta zavod od države, oz. od bolgarske kmečke in kooperativne banke. Delo tega zavoda ima blagodejen vpliv na bolgarsko poljedelstvo, on je čuvar kmečkih interesov. Bolgarski narod je zelo štedljiv in delaven. Kreditno zadružništvo je dobro razvito. Grupirano je v dve zvezi. Bolgarska centralna kooperativna banka za mestne zadruge in bolgarska kmečka (zemljedelska) banka za vaške zadruge. V Bolgariji so težak položaj, ki je zajel bolgarskega kmeta, rešili že leta 1934 na ta način, da so zmanjšali dolžnikom dolg za 40% in znižali obrestno mero na 7% oz. 5%. Odplačilni rok za stare dolgove so določili na 15 let. Zadružni pokret je zelo važen faktor bolgarske vasi in podeželja sploh. Bolgarsko kmetijsko zadružništvo deluje istočasno na strokovno-kmetijskem, trgovskem, ekonomskem, socijalnem in kulturnem polju. V bolgarskih kmetih je zavladal idejno visok zadružni duh. Zadružništvo v modernem smislu se je začelo razvijati na Bolgarskem1 z letom 1890, ko so v Mirkovu osnovali prvo kreditno zadrugo. Leta. 1904 so imeli že 340 zadrug. Tega leta so ustanovili Zvezo bolgarskih kmetijskih zadrug. Zadružna ideja se je na naši severno-zapadni meji razgibala in prehaja v meso in kri kmečkega življa v slovenski Koroški in na vznožju Pohorja. V Prevalju de- luje z mladeniško voljo gospodarska zadruga, ki ima svojo podružnico v Dravogradu in snuje drugo v Mežici. Za Dravsko dolino, od Dravograda do Marenberga, de- Danes imajo v Bolgariji: Kmetijskih in kreditnih zadrug • • ■ 1.533 z 160.369 člani zadrug za pridelovanje tobaka - . • 36 „ 17.639 „ vinarskih zadrug 19 „ 2.941 „ gozdnih in lesnih zadrug. . • 74 „ 7.590 „ raznih kmetijskih proizvodnih zadrug 37 „ 32.044 „ vodnih zadrug 15 „ 35.974 „ nabavljalnih zadrug. . • 71 „ 72.054 „ Član zadruge je navadno samo hišni oče. Zato je število zadružno organiziranih mnogo večje. Če upoštevamo še zadruge, ki imajo poseben delokrog, kot so n. pr. zavarovalnice vseh vrst (za ljudi, živali, proti toči itd.), deluje danes v Bolgariji po vaseh 4.192 zadrug. Od leta 1930 se presnavljajo vaške kreditne zadruge v splošno gospodarske zadruge, ki jih je danes 1400. Zadružništvo se v Bolgariji zelo podpira. Ne smatra se samo kot go-spodarsko-ekonomska in socijalna ustanova, saj širi zadružništvo v Bolgariji tudi državljansko zavest, ustvarja društveno disciplino in izvršuje vzvišeno nalogo prosvete in kulture vasi. Vsa bolgarska inteligenca je za zadružništvo, v njem- sodeluje in z nj-im živi. Zadružništvo je v Bolgariji zgrajeno na trdnem temelju poštene kmečke duše in kot čebele marljivega bolgarskega kmeta. luje gospodarska zadruga v Vuzenici, ki si je zgradila ob izlivu Vuzeniškega potoka v Dravo lep in prostran zadružni dom. V Ribnici in Št. Lovrencu na Pohorju se kmet- je zbirajo, da osnujejo gozdno in lesno zadrugo, v Rušah deluje sadjarska zadruga, ki si je letos postavila sadno sušilnico, v Linlbušu želijo preosnovati kmetijsko po- Otvoritev prvega zadružnegu doma Dravske doline v Vuzenici. Inž. Teržan. družnico v gospodarsko zadrugo, v Razva-nju deluje zadruga za štajersko kokoš. V vseh večjih krajih ob Dravi od Koroške do Maribora delujejo kreditne zadruge (posojilnice), tako da se lahko reče, da je pohorsko in kozjaško kmetsko ljudstvo skupno z Korošci začelo pravilno pojmovati gospodarno, socialno, kulturno in državljansko važnost in vrednost zadružništva. Ta krepka in zdrava zadružna zavest je prišla do močnega izraza pri slavnosti, ki jo je priredilo Vuzeniško zadružništvo v nedeljo 26. septembra t. 1. Obe že obstoječi zadrugi v Vuzenici, — živinorejska in gospodarska zadruga — sta si skupno postavili svoj dom, ki sta ga v nedeljo 26. septembra t. 1. slovesno otvorili z blagoslovitvijo in z kmetijsko razstavo. dobro seme za planinske kraje. Vrtnarstvo in zelenjadarstvo je bilo obilno zastopano. Krasni primerki vse vrste zelenjadi, lepa pestra zbirka vrtnic in nageljčkov, kaktusov in agav je precej poživeio celokupen utis. Sadje je bilo pretežno iz višinskih leg, do 600 metrov nad morjem. Bobovec, rna-šančkar, kanada in zlata parmena so glavne sorte, ki dobro uspevajo. Moštnice-hru-ške in jabolka so za prešanje sadjevca velikega gospodarskega pomena. Gospodinjski oddelek je bil razmeroma najobsežnejši. Pridne gospodinje so pripravile in razstavile najrazličnejše soke, želeje in mezge. Lepo vloženo sadje in zelenjad, sadni sok, malinovec, robidov sok, črničev sok, ribezov sok, hruškov žele, jabolčni žele, jagodna mezga, češpljeva mezga, bo- "Tf-- \ ''A" : SI. 23. Vuzeniška zadružna manifestacija, katere se je udeležila tisočglava množica kmečkega ljudstva, je dokazala, da je mogoče tudi v današnjih, politično zelo razgibanih časih, združiti vse dobro misleče in pravične ljudi, če tudi pripadajo različnim političnim strankam. Zadružna ideja je edina, ki ima ono moč, da druži ljudi v gospodarsko skupnost in s tem v harmonično kulturno sožitje. V Vuzenici so izbrali pravilno in edino rešilno pot. Ljudje vseh političnih barv so se združili pod barvami zadružne zastave! Lepo prirejena kmetijska razstava, krasno dekorirani paviljoni, ogromno število dobitkov za tombolo, velik kader brezplačnih zadružnih delavcev, ki so vsi pripomogli k vzornemu in discipliniranemu poteku zadružne manifestacije, je dokaz, da je zavladal v tem delu naše krvaveče slovenske zemlje v resnici pravi zadružni duh. Gojiti ga moramo z vso vnemo in iskreno ljubeznijo ter ga čuvati pred strankarsko-politič-no zagrizenostjo. Zanimiva je bila kmetijska razstava: splošno poljedelstvo, sadjarstvo, travništvo, vrtnarstvo, gospodinjstvo so bili glavni oddelki razstave. V prvem oddelku je bila med drugim razstavljena selekcionirana domača rž g. Viktor Mravljaka. Ta rž rodi v teh krajih zelo dobro in je odporna. Dobro uspeva tudi originalna ruska rž. Lep je bil tudi ječmen, črni oves, lan, koruza, krompir in fižol. Iz tega lepega pohorskega inaterjala bi se lahko izselekcioniralo rovničeva mezga itd., suho sadje, med, vse to je bilo razstavljeno in prikazano, kaj vse lahko pohorska gospodinja zbere, skuha in pripravi prijetne pijače in jedače. V tem ■ oddelku je imel predavanje g. šolski nadzornik Močnik o vkuhavanju sadja in brezalkoholni pijači. Zastopnik bana g. inž. Si-rnončič je imel predavanje o travništvu in umni živinoreji, inž. Teržan o analizi zemlje in gnojenju ter predvajal razne poučne kmetijske filme. Na razstavi sem pogrešal mlekarski in sirarski oddelek, kar je za tukajšnji kraj brezdvoma tudi važna kmetijska panoga. Interesantna je bila zbirka vsega pohorskega lesovja. 34 vzorcev lesa, ki raste na Pohorju je bilo urejeno po abecednem redu (ne po gospodarski važnosti!) Akacija, bukev, bor, brin, bezeg, breza, breskev, cipresa, češplja, črešnja, dren, španski bezeg, gaber, hrast, hruška, jelka, iva-salix, jablan, jam-ulmus, jasmin, javor, jelša, jerebika, jesen, kutina, kostanj-doma-či in divji, leska, lipa, marelca, mecesen. oreh, smreka in topola. Zbirka je od g. Jos. Mravljaka. Duša vozeniške zadruge je učitelj Kari Volmajer, ki bo šel sedaj na večmesečno študijsko potovanje ter se bo v prvi vrsti zanimal za možnost sodelovanja s Srbskim zemljoradničkim zadružnim savezom glede izmenjave lesa za pšenico in koruzo. O skupni organizaciji slovenskih kmetijskih blagovnih zadrug bo treba čim prej — ne samo razmišljati — temveč tudi spre- govoriti odločno besedo in jo privesti v delo in stvarnost. Veliko število blagovnih zadrug, ki se snujejo v najnovejšem času, se čuti osamljene, brez vsake moralne, strokovne in gmotne pomoči. Same si morajo iskati, s težkimi žrtvami in z velikim rizikom, blagovne zveze. Ne morejo se nasloniti na nobeno zadružno blagovno centralo, ker še takšne mi Slovenci nimamo! Novi zadružni zakon bo gotovo pospešil tudi to pereče zadružno vprašanje. Zveza slov. zadrug slavi letos 30 letnico svojega obstoja. Z ozirom na to, da je 18. septembra preteklo 100 let od rojstva Mihe Vošnjaka, očeta slov. zadružništva, združila je Zveza obe proslavi v slavnostno zborovanje dne 10. okt. v Celju, kjer je Vošnjak pri tamkajšnji bivši „Zadružni zvezi" dolga leta deloval. Istočasno je postavila Zveza slov. zadrug dostojen spomenik delu Mihe Vošnia-ka v publikaciji „Zadružni zbornik", v katerem je v izčrpnih razpravah prikazala pomen in uspeh dela prvega propagatorja in delavca na zadružnem polju med Slovenci. Zbornik toplo priporočamo našim čitateljein. Društvene vesli. Vabilo k letnim občnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Dne 23. oktobra 1937: Podružnice: Ljubljana, ob 6. uri zvečer v prostorih Kmetijske družbe; Koprivnik v Bohinju, ob 12. uri v prostorih načelnika I. Korošca. Dne 24. oktobra 1937: Podružnice: Boštanj ob Savi, ob 8. uri dopoldne v prostorih A. Drinelja: Žalna, ob 8. uri dopoldne v šoli. Dne 28. oktobra 1937: Podružnica: Ig, ob 7. uri v prostorih .načelnika. Dne 31. oktobra 1937: Podružnica: Podčetrtek, ob pol 15. uri v hranilničnem prostoru. Razno. Prvi kongres sladkovodnega ribarstva se je vršil dne 3. oktobra t. 1. v Novem Sadu na poziv ..osrednje zveze sladkovodnih ribarskih zadrug". Številni delegati ribar-skih zadrug so pestro orisali položaj v kakšnem se nahajajo ribiči-zadružniki, ki jitn je ribolov edini vir dohodkov. Aktualne referate so imeli na kongresu priznani ribar-ski strokovnjaki prof. dr. Stankovič, inž. Jelačin, Ristič, prof. Čunko, Taler in Cebu-lar. Kongres je sprejel obširno resolucijo v kateri se je zahtevalo zaščito ribarstva in ribarskih interesov zlasti pa pravic ribarskih zadružnikov. Kongresa se je udeležil med drugimi odličnjaki tudi kmetijski minister inž. Stankovič. Inserati se računajo po naslednjih cenah 3 '/« strani = Din 50 + Din l/i» „ = „ 100 + „ '/12 „ = „ 150 + „ 2 ogl. takse 5 „ 5 „ V8 strani = Din 200 + Din 15 ogl. takse 1U „ = „ 400 + „ 30 „ 'U „ = „ 800 + „ 30 „ Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 100 Din. 1 cela stran = Din 1600'— + Din 60'— ogl. takse (26 X 20 cm = 520 cm). Mala naznanila. Le proti predtlafilu. vsaka beseda 50 par, najmanj 10 Din in 2 Din ogl. taksa. Upravništvo ne prevzame posredovanja. Vsakega 12. v mesecu se zaključi sprejemanje oglasov za prihodnjo številko. Sadno drevje in cepljene trte večio količino ima na razpolago po ugodni ceni drevesnica in trsnica Ferle Janko, Svibno p. Radeče pri Zid. mostu. — Pišite po seznani! 57 Novo brinje oddaja po ugodni ceni: Ivan Jelačin, Ljubljana, Emon-ska cesta 8. 54 Vabilo na občni zbor Kmetske hranilnice in posojilnice r. z. z n. z. v Št. Jerneju na Dolenjskem, ki se vrši v nedeljo dne 24. oktobra 1937 v posojilniških prostorih ob 8. uri zjutraj. Dnevni red: 1. čitanje sejnega zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo načelstva. 3. Poročilo nadzorstva. 4. Slučajnosti. V slučaju, da ob določeni uri ne bi bilo zadostno število navzočih članov, se vrši občni zbor pol ure pozneje ob vsaki udeležbi. — Odbor. 56 Blasnikova „Velika Praiika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5'— za vsak komad. Naročila se pošil jajo na tiskarno J. Blasnika nasl., Ljubljana, Breg štev. 10-12. Dobi se tudi v trgovinah. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj. Smlih sadno šrnjc v jeseni! Glei cenik v 9. štev. »KMETOVALCA" z dne 15. septembra 1937 Zahtevajte pri Vasem trgovcu „Naš čaj"! Mešanica domačih čajnih rastlin! Najboljši nadomestek za inozemske čaje! Po odobrenju Ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja v Beogradu z dne 11. maja 1935 1. S. br. 14.004 Na prodaj pri: družbi P. z. z o. z. Ljubljani Stockerau bei Stalno v zalogi pri Kmetijski družbi v Ljubljani in njenih skladiščih. S USTANOV. LETA 1828 JL Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna LITOGRAFIJA, OFFSETTISK, KARTONAŽA ZALOŽNIŠTVO VELIKE PRATI* E VREČICE ZA SEMENA Ljubljana, Breg 10-12 Najstarejši grafični zavod Jugoslavije izvršuje vse tiskovine solidno in poceni Laneno olje, firnež, barve, lake, kit, lan, tropine ter vse v to stroko spadajoče blago prvovrstne kakovosti po solidnih cenah in točni postrežbi, najugodneje kupite pri domačem podjetju MEDIC ZAIIKL tovarna olja, lakov in barv družba z o. z., lastnik FRAN JO MEDIČ Centrala v Ljubljani, podružnice v Mariboru in Novem Sadu. — Tovarne v Ljubljani, Medvodah in Domžalah Najuspešnejše sredstvo za rejo domače živine je brezdvomno MASTIN ki pospešuje rast, odebelitev, in omastitev domače, posebno klavne živine. — Jasen dokaz neprecenljive vrednosti „MAST1NA" so brezštevilna zahvalna pisma Gena: 5 škat. 46 Din, 10 škat. 80 Din Lekarna TRNKOCZY LJUBLJANA, Meslnl Irg 4 (Zraven Rotovža) KMETSKI HRANILNI IN POSOJILNI DOM »47 v Ljubljani reg. zadr. z neomejeDO zavezo Tavčarjeva ulica 1 Račun Poštne hranilnice štev. 14.257 Račun pri Narodni banki. Nove vloge vsak čas razpolož-ljive obrestuje po Brzojavi: Kmetskidom" Za vse vloge nudi popolno varnost. 4% d° 5°lo Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje ostale denarne posle. ZAUPAJTE DENAR DOMAČEMU ZAVODU! JUGO-AGRAR NOVI SAD, ŽELJEZNIGKA ULICA 96 Slamoreznica za vsako delo .»STAHL-KEMNA" za rezanje slame, zelene krme, za polnitev silos-a, vse z enim strojem Prospekte pošilja brezplačno: Zdravo in polno zrnje dobimo, ako seme razkužimo z CERETAN" prašivom ali močivom. CERETAN varuje žetev i trde sneti na pšenici, prašne sneti na ovsu, snežne plesni rži in pšenice, ter progavosti ječmena in drugih bolezni, ki se prenašajo s semenom. CERETANi se dobi pri _ Zahtevajte obširna navodila: Kmetijski družbi v Ljubljani In vseh njenih skladiščih CERETAN je zelo ekonomičen, ker ga je za poln uspeh treba prav malo. Uporaba je enostavna! „JUGEFA" k. d. Oddelek za zaščito rastlin ZAGREB, Preradovičeva 16 Bulldog - Traktorji Mlatilnice Generalno zastopstvo JUG0-A6RAR, Novi Sad Zeljeznička ul. 96 SHCK-oui plugi so najboljši! Naše izčrpane zemlje moramo gnojiti! Ozimna žita na lahki zemlji z NITROFOSKA-i.C M. II. na težji zemlji z NITROFOSKA-LOM-III, na teški zemlji z APNENIH DUŠIKOM. Oves in koruzo z APNENIM DUŠIKOM oz z NITROFOSKALOM. Na isti način travnike. Vinograd^ in. sadno drevje z NITROFOSK ALOM-I. Naročajte potom KMETIJSKE DRUŽBE. ki Vam preskrbi vsa ta gnojila od TVORNICE ZA DUŠIK D. 0. RUŠE Oglasi v „Krncto valcu" imajo uspeh! Izhaja 15. v mesecu. — Cena listu 25 Din, za inozemstvo 35 Din letno. — Posamezna številka 2'50 Din. — Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Novi trg štev. 3. — Za uredništvo odgovarja: Ing. Ferlinc Bogdan. — Izdajatelj za Kmetijsko družbo: Oton Detela. — Tisk J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litograflja, d. d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Mikuš. 38325—611 Ženski polčevlji iz lak-gume s pojača-nim oprstiem Vam bodo odlično služili za dež in blato. 1937—68822 Močni moški polčevlji za štrapac. Narejeni so iz čvrstega boksa s prožnim podplatom. 3925—68805 Ženski polčevlji na trakce iz čvrstega boksa z gumijastimi podplati, ki ne prepuščajo vode. Za gospodinje, ki mnogo hodijo, so ti čevlji najprimernejši. 0767—68801 Čevlji za delavce in poljedelce iz mastne kravine z neugonobljivimi gumijastimi podplati. Široka oblika omogoča lahko in udobno hojo. 3222—44809 Trajni in močni otroški polčevlji iz čvrstega usnja z gumijastim podplatom. Št. 31—34 Din 49.—, št. 35—38 Din 59.—. Lakirane gumijaste opanke. Najboljša in najcenejša obutev za poljedelce. Velika trpežnost, čvrstost, udobnost in nizka cena so prednosti teh opank. Za jesen in zimo najboljša obutev. Ženski Din 35.—, otroški Din 25.— in 29.—.