Uiiteljevo delovanie nekdaj In sedaj Ponovno slišimo v zadnjem času očitke, da učiteljstvo ni tako z ljudstvom kot bi moralo biti in da ne delujc s tisto vnemo med narodom kot so delovali starejši učitelji, zlasti na gospodarskem polju. Ne rečem, da bi v nekaterih krajih ne bilo v resnici tako, a posplošiti bi pa tega nepristranski opazovalec nikoli ne smel. Dobro pa je, da si to zadevo ogledamo ponovno, a to brez kakega stranskega namena, samo v ogledalo tistim, ki vidijo največkrat samo obraze, ne poznajo pa ozadja in okoliščin, ki te stvari obdajajo. Sam spadam med tiste starejše, ki smo včasih le pohvaljeni, čeravno tega nismo nikoli iskali in pričakovali. Učitelji smo navadno skromne stvarce in ne obešamo svojih del na veliki zvon, le v golih številkah in odstotkih, ki jih zbirajo in presojajo včasih znanstveniki, so nakopičeni sadovi prekomernega truda brezimene armade tihih delavcev, med katerimi smo navadno najštevilnejši ravno učitelji. Z materialom. ki ga je obdelal, ugladil in pregnetel najprej učitelj, pogosto razpolagajo poznejše čase drugi ljudje in kažejo s ponosom na uspehe svojega truda in prizadevanja. Pozabljajo pa dosledno na one, ki so jim ta material pripravili. A povrnimo se k našemu izvenšolskemu delu. Da se ga ni učitelj nikdar branil. je nepobiten dokaz že v tem, da jc to delo vršil celo v časih, ko to ni bilo niti ukazano, ne zaželjeno. Na vseh mogočih področjih se je udejstvoval učitelj. Res da delo ni bilo organizirano in da je bilo večkrat namenjeno goli zabavi, a v ozadju so bile le pozitivne vrednote, kot gojenje vaške skupnosti. dviganje narodne zavesti in še kaj. Druge, čisto gospodarske panoge so rodile večinoma kmalu tudi vidne uspehe. Učiteljsko izvenšolsko delovanje pred vojno nima majhnega deleža pri onem navdušenju množic, ki se je pojavilo mcd vojno, zlasti v času majniške deklaracije. Stremljenje po popolni politični samostojnosti je imelo svoje kali v dolgoletni narodnostni vzgoji. In kje se je gojila ta? V najrazličnejših društvih, ki so pod krinko pevskih, dramatičnih. bralnih in drugih društev gojila še marsikaj drugega, kar ni bilo vidno širši javnosti. Spominjam se tajnega ukaza izpred vojne, ki ga je izdala oblast orožniškim postajam, da strogo nadzorujejo različna vaška društva in njih voditelje, ki so največkrat učitelji. Ze v tem je dokaz tega delovanja v društvih, ker je tudi oblast v bivši monarhiji to zavohala. Bil pa je to čas, ko si se lahko zanesel na človeka in se med našim narodom ni vohunilo in ovajalo, tudi za ceno visokih nagrad ne. Po vojni je bilo za učiteljstvo izvenšolsko delo uzakonjeno. Rečeno je, naj deluje učitelj povsod, kjer gre za kulturno ali gospodarsko povzdigo naroda. Učiteljstvo se je takoj vrglo na najrazličnejša področja tega delovanja. Ni bilo društva ali organizacije, da bi ne bilo učitelja zraven. In to navadno v najbolj važnih vlogah: kot tajnik, vaditelj ali podobno. Pa so prihajali razni režimi, ki so zahtevali, da se samo njim služi, ne pa ljudstvu. Ene vrste organizaci j so bile čez noč protidržavne, druge pa državotvorne. Gorje učitelju, ki jc zašel mogočc čisto slučajno v prve! Moral je delati v tej ali oni obliki strogo pokoro. Politično vreme je bilo mnogo let tako nestalno, da so nekateri. ki se niso še pravočasno preorientirali, na državne stroške spoznali polovico širše domovine in niso zaradi večne selitve imeli niti prilike, da bi se sploh kje udejstvovali. Mnogi so se pa rajši popolnoma umaknili v šolo. Večina boljših službenih mest se ni več razpisovala, ampak samo zakotni kraji. Društva, organizacije in posamezni mogotci so prevzeli posel posredovalcev med posamezniki in oblastmi. Tako je nastala strahotna zmeda, da so se v udobnejših krajih kopičili nadštevilni protežiranci. bolj oddaljene šole so pa ostale brez učnih moči, dokler niso našli tudi za te kakih nepoboljšl.iivcev. Učitelj je bil samo še šahovska figura. Razumljivo je, da je pri takih razmerah propadala tudi morala. A kjer ni morale, je tudi delo ničevo in kar je izvršenega, je brez pravih temeljev. Nestrpnost nekaterih ljudi je segla celo tako daleč, da so prenesli svojo strankarsko napetost celo v popolnoma gospodarske ustanove. V nekem zapisniku čitamo. da se je v nekem kraju sadjarsko društvo zato razšlo, »ker predsednik in voditelj društva ni pripadal političnemu mišljenju večine članov«. Tako je zapisano anno Domini 1926. Ravno v istem kraju pa tudi človek, ki je pripadal političnemu mišljenju večine ljudi, ni mogel ničesar pozitivnega ustvariti, čeravno je imel najboljšo voljo. Nam še zelo manjka psiholoških študij o našem človeku. Že pred desetletji je sprožil dr. Ivan Prijatelj to misel, danes razmišlja o tem novo »Pedagoško društvo« in je res skrajni čas, da se to izvede. Marsikomu bo delo med narodbm zelo olajšano, ako že vnaprej kolikor toliko spozna najgloblje poteze njegove duševnosti. Izvolil si bo kraj, kjer ve, da bo njegov značaj prilagodljiv ljudstvu. Človeška narava je čudovit svct in se ne da spreminjati. Učiteljevo javno delovanje pa je v današnjih razburkanih časih izpostavljeno neštetim neprilikam. Dostikrat jc naravnost onemogočeno, kar pa ni krivda pri njem, temveč v okolici, času in ta navidezna pasivnost je le posledica bridkih spoznanj, nerazumevanja in razočaranj. Nova pomlad zaveje tudi preko tega polja, kadar se uresničijo temeljne zahteve stanu, ki jih je že tolikokrat javno naglasil. Vse so tako same po sebi razumljive, vendar jih je treba ponavljati in ponavljati, da pridejo morda vendarle enkrat do ušes onih, ki so jim namenjene. Te zahteve so: Rešitev stanu iz bednega materialnega položaja. Denar, ki pride učitelju ali uradniku v roke, ne gre niti v banke in čez mejo, ne v nogavice, ampak v nekaj dnevih nazaj v roke ljudstva, obrtnika, trgovca ali kmeta. Z našimi večnimi redukcijami plač so udarjeni vsi ti stanovi, kar izpričujejo tudi sami. Učiteljstvu naj bo omogočeno svobodno izbiranje kraja njegovega delovanja, in to po razpisih službenih mest. po točkah kot jih navajajo zakonska določila. S tem bi se zajezilo vmešavanje nepoklicanih v čisto službene zadeve države in banovin. Odpadlo bi mnogo nezadovoljstva, nepotrebne jeze in sovraštva ter drugih neprilik, kar bi bilo v prid posameznikom in naši državni skupnosti. V izvenšolskem delovanju naj bo učitelj popolnoma svoboden. Nikogar bi ne smeli siliti v društva in organizacije, za katere ne čuti zanimanja, nagnjenja in sposobnosti. Pri tem se ustvarja samo diletantstvo, kar je stvari le v škodo. Kdor je telovadec, naj ostane to, pevec naj poje in celo komponira, če ga veseli in čuti zmožnosti. Vse drugo naj pa prepusti drugim. Tista, često tako hvalisana mnogostranost, dostikrat škoduje kvaliteti dela. Za poglobljenje dela nam je bolj kot drugim stanovom potrebna stalnost na mestu. Kdor si je svobodno izvolil kak kraj in ima zavest, da tam tudi lahko ostane v vseh primerih, ta se bo tudi vse bolj trdno in z veseljem oprijel te ali one panoge javnega udejstvovanja. Zato je to naša najbolj upravičena zahteva in je samo nerazumljivo, da še do danes ni izvedena. Kdor bo to izvršil, o tem bomo vedeli, da ima čiste namene. Saj ima oblast še vedno polno sredstev na razpolago, da nevrednega uslužbenca kazensko premesti, če je izvršil kaj nezakonitega. Vsak prizadeti bo rekel brez posebnega gneva »mea culpa« in jo rad odkuril drugam, če mu bo s pravičnim disciplinskim postopkom izrečena premestitev kot kazen za dokazano veliko pregreho. Napisal sem te vrste brez vsake mržnje do te ali onc organizacije ali društva, ampak samo iz spoznanja stvari, ki jih opazujem že nekaj desetletij. Lir.