časopis
za
kritiko
znanosti
Sistemska teorija Niklasa Luhmanna
I. Ž. Žagar: O polifoniji, argumen-
tativnem pričakovanju in njego-
vem sprevračanju
Divje v srcu zahoda:
Indijanci - ljudstvo, ki izginja
Jacques Derrida: Retorika droge
James Lovelock & Gaia
letnik XIX
1 9 9 1
140 / 14 1
časopis
za
kritiko
znanosti
Številka, ki jo imate v rokah je natis-
njena na naravi prijaznem papirju, ki so
ga izdelali iz recikliranega papirja v
Časopis za kritiko znanosti
številka 140-141, letnik XIX
UDK 3
YU ISSN 0351-4258
Izdaja
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani
Izdajateljski svet
Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Branko Gre-
gorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omerza, Leo Šešerko
V.d. glavnega urednika
Andrej Klemene
V.d. odgovornega urednika
Samo Resnik
Tehnični urednik in oblikovalec
Marjan Kokot
Stavek
Ali Mugerle
Lektorica
Bora Zlobec - Jurčič
To številko so pripravili
Marjan Kokot, Igor Pribac in Darij Zadnikar
Tisk
POZD ETIKETA Ljubljana
Revijo denarno podpira Ministrstvo za raziskovalno dejavnost in tehnologijo RS.
Izid te številke sta omogočila tudi Papirnica VEVČE in Mikrohit
Naslov uredništva
Beethovnova 9/1, 61000 Ljubljana, uradne ure so vsak dan od 10.00 do 14.00,
tel.: (061) 210-332, fax: (061) 222-618
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo št. 415-415/91 av z dne
29. 5. 1991 je revija oproščena temeljnega davka na promet proizvodov.
Prispevke namenjene objavi pošljite v dveh izvodih tipkopisa z dvojnim razmikom
med vrsticami. Ce besedilo pošiljate na računalniški disketi, obvezno priložite
tudi natisnjenega. Dodan naj bo kratek povzetek in osnovni podatki o avtorju.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Kazalo
I Beseda uredništva	| 5
Sistemska teorija Niklasa Luhmanna
Marjan Kokot	Sistemska družbena teorija?	9
Niklas Luhmann	Avtopoezis socialnih sistemov	21
Niklas Luhmann	Ljubezen kot strast: h kodiranju intimnosti	47
Niklas Luhmann	Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	71
Franc Mali	Znanost družbe N. Luhmanna	85
Darij Zadnikar	Mravljinčar, Luhmann in Subjekt	95
Članki
Igor Ž. Žagar	0 polifoniji, argumentativnem pričakovanju in
njegovem sprevračanju	111
Adrijana Dvoršak Etika Moderne in Narcizem	131
Divje v srcu Zahoda
Dušan Kolenc	500 let odkritja Amerike: ali lahko praznujemo
genocid?	137
Shirley Keith	Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja 143
Igor Pribac	"Hočem na mejo dokler še ni povsem izginila"
(Pleše z volkovi na rob)	159
Intervju
Jacques Derrida | Retorika droge	| 183
Mitopoetična znanost
Marko Gabrijelčič James Lovelock & Gaia - kronika neke	201
Lovestory
• 4
Recenzije
Larry Dossey	Space, Time & Medicine (Marta Macedoni-
Lukšič)	211
Andrei S. Markovitz,
Mark Silvestein The Politics of Scandal (Igor Lukšič)	212
Slavko Splichal Analiza besedil (Milan Zver)	216
Povzetki/Abstracts	219
I Podatki o avtoricah in avtorjih	| 223
SEZNAM ILUSTRACIJ:
1.	str.: 20. M. C. Escher: Slap
2.	str.: 96. M. C. Escher: Möbiusov trak II (Rdeče mravlje).
3.	str.: 98. Mandelbrotova množica, v: W. Gerok (ur.), Ordnung und Chaos, Wissens-
chaflčiche Verlagsgeselltschaft: Stuttgart 1990.
4.	str.: 142. Douglas Crammer (Kwakintl): Medvedova glava, 1965 v: D. M. Fawcet &
L. A. Callander: Nativ American Painting. N.Y. 1982.
5.	str.: 170. Detajl iz sakralne slike na skalo v Carrizo Plains v Kaliforniji, 16-17. stol.
Fürst & Fürst: North American Art, Risoli: N.Y. 1982.
6.	Slika na zadnji strani: Orel, detajl iz poslikave bizonje kože, ki je krasila notranjost
sakralnega šotora (tipija). Fürst & Fürst: North American Art, Rizzoli, N.Y. 1982.
5
Beseda uredništva
Odprli ste tretjo letošnjo dvojno številko ČKZ. Pripravili smo vam branje, kije
kljub naporu, ki ga zahteva dešifriranje diskurzov teorije, po svoji vsebini poletno.
Na naslednjih straneh vas čakajo Indijanci, avtopoezis, komuniciranje spolnih
interesov, strasti za razkrivanjem ideoloških funkcij veznikov, retorika drog,
planet Zemlja kot živo bitje in še kaj.
Naš namen je bil, da se v poodcepitvenem času odcepimo od vsakdanjika velike
zgodbe Naroda in vas drogiramo z retoriko normalnih neverjetnosti, ne da bi se
izognili dolžnosti do domovine. Objektivno vzeto , je ukvarjanje z "belosvetsko
teorijo" v času usodnih odločitev skupnosti usode res "beg pred realnostjo".
Droga torej. Teorija se ne sme braniti očitka, da je droga, temveč mora vzeti ta
očitek refleksivno nase. J. Derrida je v tekstu, katerega prevod objavljamo v tej
številki, lucidno razdelal politično evokacijo pojma droge. Metaforična uporaba
pojma droge za vse, kar nima očitne zveze z "objektivno realnostjo", je politična
kriminalizacija vsega, kar uhaja tistim, ki imajo moč, da definirajo politično
realnost. Metafora zabriše razliko med toposom destrukcije družbenih vezi in
toposom produkcije drugačnih, "nemogočih"nerealnih" simbolnih kodov.
Likvidira časovno dialektiko moderne, ki kot neistočasnost istočasnega vsako
preteklost zapopade kot prihodnost neke še ne realizirane sedanjosti in se ne
more izogniti večnemu vračanju vprašanja po ontologiji nas samih. Prevedeno
v jezik sistemske teorije, kiji zaradi njenega pomena in produktivne kontraverz-
nosti v tej številki posvečamo tematski blok prevodov njenega najbolj znanega
predstavnika N. Luhmanna, gre za likvidacijo drugačnih normativnih koncep-
tov. Demokracija kot sistem je v okviru te teorije opredeljena prav s presežkom
normativnih konceptov glede na objektivno možnost njihove realizacije. Zato je
antidemokratično vsako sklicevanje na objektivne okoliščine pri poseganju v
možnosti teoretske produkcije kot predpostavke artikulacije simbolnih podob
sveta, tudi če se to legitimira z banalno transparentnimi razlogi vojne ekonomije.
Zgodovina velikih zgodb je le malokdaj tolerantna do tega, kar se upira biti
material velike teme, in očitki teorijam, da so nevarne že zato, ker služijo le same
sebi, so njen sestavni del. Usoda različnih humanističnih in družboslovnih
publikacij bo prav v pogojih postvojnega postjugoslovanske gospodarskega ko-
lapsa občutljiv lakmus za merjenje demokratičnega narave oblasti. Ko se bodo
namreč razmere za silo normalizirale, bo ključno mesto boja za politično
hegemonijo spet postalpredpolitični prostor oblikovanja kolektivnih identitet in
interesov, prostor, ki ga sicer najbolj neposredno obvladujejo množični mediji,
vendar v odvisnosti od družbenih gibanj. Vsaj za nova družbena gibanja pa velja,
da je teoretska artikulacija pogoj njihove lastne možnosti. V zagotavljanju
pogojev te možnosti bo torej potekala politična fronta med političnimi silami, ki
izhajajo iz predpostavljenih, tradicionalnih identitet, in politiko, ki se rie more
opirati na samoumevne, naravne vrednote in identitete.
6
Politična logika prehodnih obdobij je opredeljena s tem, da ne obstaja relativno
stabilen okvir tega, kar je opredeljeno kot politično, in da ne obstajata ne
samoumevnost ne konsenz o tem, kje so meje državne pristojnosti nad urejanjem
zadev. Toda cena tega, da je vse lahko (ne sicer poljubno in ob vsakem trenutku)
predmet državne politike, je v tem, da je politični oblasti neposredno prepuščeno
, kdaj in kaj je lahko nekaj stvar politike. Tako lahko uveljavi časovne in
proceduralne prednosti, ki izvirajo iz njenih kompetenc, kot mehanizme selekcije
vsebin in interesov, nad katerimi dobi sicer legalno le upravni mandat, ki je
legitimiran izključno s sintagmo "izrednih razmer". V njih je obstrukcija mogoča
že z odločitvijo, da se o ničemer ne odloči, saj so ti interesi materialno odvisni
od politične intervencije, zaradi pravnih praznin, ki nastanejo v prehodu iz enega
v drug pravni sistem (ker imamo kljub načelu pravne kontinuitete navadnih
zakonov do sprejema novih opraviti s pravno praznino logične narave, saj je
interpretacija pravnih aktov odvisna od ustavnih načel), pa ne obstaja pravni
kontekst, ki bi lahko garantiral meje politične intervencije.
Časopis za kritiko znanosti že leto in pol životari v senci izrednih razmer in je,
kot se temu reče, na milost in nemilost prepuščen dobri volji izdajatelja in
financerja ter obenem prisiljen k vedno bolj tržni orientaciji, kar nas sili v
usklajevanje medsebojno težko uskladljivih zahtev po "znanstvenosti", "študent-
skosti" in "tržnosti".
Tisti, ki pripravljajo Časopis, nimajo statusa urednikov, tako da nadomestek na
mestu rubrike "uredništvo" ni tehnična napaka, temveč znak neurejenih izda-
jateljskih razmerij. To tudi pomeni, da delovanj tega, recimo mu avtopoetičnega
uredništva, ne ščitijo institucionalno legalizirane norme.
Za to smo še najmanj krivi "pripravljalci številk", saj smo izdajatelju že pred
meseci skupaj z uredništvom KRTa poslali predlog institucionalnih sprememb,
ki bi pravno kolikor toliko uredile status obeh programov. Študentski parlament
je sicer sprejel sklep o reorganizaciji založniške dejavnosti, toda od tod do
sprejema vseh potrebnih aktov je še daleč.
Urejeni normativni akti in izdajateljska razmerja, obstoj institucij uredništva in
kompetentnega izdajateljskega sveta, v katerem bodo predstavniki uredništva,
študentske organizacije in strokovne javnosti arbitri med, Scilo "študentskosti"
in Karibdo "znanstvenostiso nujni za redno izhajanje Časopisa. "Pripravljalci
številk" sedaj čakamo poteze študentske vlade.
Vam pa, cenjene bralke in bralci, lahko zaželim, ker upam, da smo že s prejšnjo
številko prebili zid gole berljivosti in vstopili v razsežnost očem prijetnega branja,
prijetno poletno branje, ne glede na to, da bo zaradi izrednih razmer pričujoča
številka ČKZpred Vami šele, ko bomo pravzaprav že stopali v indijansko poletje.
Andrej Klemene
Sistemska teorija
Niklasa Luhmanna
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 9-19	9
Sistemska družbena teorija?
Marjan Kokot
I.
Za sociologe, ki jih odlikuje posebna zavzetost za razvoj sociološke
teorije, je značilno, da ne le pišejo o teoriji, ampak teorijo tudi tvorijo.
Med takšne sodobne tvorce izvirne sociološke teorije, ki ne ostajajo
otrpli v senci velikih klasikov, ampak na njihovih ramenih vidijo preko
njim skupnega horizonta, sodi tudi nemški sociolog Niklas Luhmann.
Teoretsko produktivne kontroverze, ki jih že dobro desetletje sprožajo
objave njegovih del, v katerih predlaga univerzalno, splošno sociološko
teorijo (Luhmann 1984), govorijo o tem, da je Luhmann eden tistih
sodobnih socioloških avtorjev, ki jih enostavno ni mogoče zaobiti, pa
če se z njimi strinjamo ali ne, ne da bi s tem ogrozili raven že doseženega
state of the art v sodobni sociološki teoriji. Izvirnost v tem primeru ne
pomeni toliko odsotnost navezav na klasike sociološke teorije (kot so
zlasti Weber, Simmel, Husserl in neposredne navezave na T. Parsonsa),
katerih vpliv, četudi posreden, je še prisoten, kolikor pomeni širitev
referenčnega okvira s sodobnimi teoretsko konceptualnimi dognanji
znanstvenih strok, kot je biologija (teorija evolucije), ter mladih inter-
in transdisciplin, kakršne so cognitive sciences, kibernetika, komuni-
kacijska in informacijska teorija, s ciljem pojasniti načine obstoja in
delovanja sodobnih kompleksnih družb.
V nadaljevanju tega kratkega prispevka, ki naj pospremi izbor* treh
Luhmannovih prevedenih besedil, bom, delno v podkrepitev zgornje
* Ob tem velja posebej opozoriti na tematski blok z izborom prevedenih
Luhmannovih besedil v Novi reviji, št. 96/99, 1990. Za bolj celovito in
kritično predstavitev ter kontekstualno umestitev Luhmannove sistemske
teorije glej prav tam prispevke F. Adama: "Prispevek Niklasa Luhmanna k
razvoju sistemske teorije"; I. Bernika: "Pojmovni aparat teorije socialnih
sistemov" in T. Hribarja: "Znanost v okviru sistemske teorije". Poleg recepcij
in referenc na Luhmannovo sistemsko teorijo v našem prostoru, ki jih tam
navaja F. Adam, bi lahko dodali še razpravo N. Pagon, "Razsvetljenstvo in
sociologija", Vestnik IMS, št.l, 1987, str. 103-109 in kasneje objavljeni
članek J.Strehovca, "Poezis in avtopoezis", Nova revija, št.109/110 1991.
10	Marjan Kokot
trditve in delno v upravičenje samega izbora prevedenih besedil, bolj
nanizal kot celovito predstavil nekatera osrednja pojmovanja Luhman-.
nove "sistemske družbene teorije", izogibajoč se temu, da grobo skicir-
anje kompleksne teorije ne bi spodletelo v njeno karikiranje.
II.
t
Z naslovnim vprašanjem, ki ga tvori ne povsem samoumevna in ne tako
običajna besedna zveza - "sistemska družbena teorija" - želim izposta-
viti predvsem naslednje: v sistemsko teoretskem opazovanju družbe in
družbenega, kot ga predlaga Luhmann, ne gre videti le enostavno in
enosmerno aplikacijo iz biologije privzete splošne teorije sistemov, ne
gre torej za sistemsko teorijo o družbi, temveč skladno s temeljnim
konceptualnim zasukom ali zamenjavo paradigme v splošni teoriji
sistemov, s katerim se postulira zaprtost kot pogoj odprtosti sistema, za
sistemsko družbeno teorijo, se pravi za eno od oblik samoopisovanja
družbe. Luhmannova sistemska utemeljitev družbene teorije kot
družbena utemeljitev sistemske teorije je podprta z jasnim uvidom, da
so teorije o družbi teorije v družbi o družbi. Luhmannovo sistemsko
družbeno teorijo (ki koncept avtopoezis aplicira na sebe samo), je zato
mogoče brati tudi kot izviren in obetaven poskus odpravljanja ne-
katerih, če že ne nerešljivih, pa gotovo nikoli zadovoljivo rešenih
klasičnih konceptualnih dilem sociološke teorije (družba/posameznik,
struktura/akcija) in zatorej - kolikor je "nova epistemologia", ki jo
predlaga Luhmann, nujno sociološka, se pravi sociologija vedenja -
tudi tradicionalnih spoznavno teoretskih dualizmov, začenši s temelj-
nim dualizmom duhovno/telesno, mišljenje/bit, subjekt/objekt in
načelno klasično epistemološko izključitvijo konvergence (subjekta)
spoznanja z objektom spoznanja (ki je bila rezervirana za samospoz-
nanje abstraktnega Subjekta - Boga). Sociologija vedenja seje razvila
prav z namero, da razreši omenjene konceptualne dualizme, a se je
sama zapletla v nerešljive epistemološke probleme, ker seje njihovega
razreševanja lotila s sredstvi klasične spoznavne teorije. Ujela se je v
zanko paradoksa prav v točki, ko je poskušala nesporno dokazati .
resnično vsebino svojih lastnih trditev, ki naj bi relativizirale resnične
(oziroma domnevno resnične) trditve drugih teorij. Vsaka takšna rela-
tivistična sociologija je klicala po metalogični dopolnitvi z nadaljnjo
sociologijo vedenja - vse dokler se ne bi jasno ozavedela lastne ujetosti
v zanko paradoksa. V perspektivi sistemske teorije je sociologija le
podsistem delnega sistema znanosti, torej le eden od načinov samoopa-
Sistemska družbena teorija?	11
zovanja in samoopisovanja družbe, ki pa ni v ničemer privilegiran glede
na druge možne načine (politični, ekonomski, umetnostni itd.).
Luhmann izhaja iz stališča, daje za razlago sodobih kompleksnih družb
smiselno uporabiti teoretska dognanja inter- in transdisc i plinarni h
raziskav kibernetike samoreferencialnega reda, splošne sistemske te-
orije, informacijskih in komunikacijskih študij, katerih praktične
aplikacije so po drugi strani vedno bolj vtkane v vsakdanje življenje.
Z naslonitvijo na ta dognanja se Luhmann omenjenih epistemoloških
ovir sociologije loteva na nov način: obravnava jih kot problem opazu-
jočih opazovanj, opisujočih opisov, kalkulirajočih kalkulacij znotraj
samoreferenčnega sistema, v smislu "kibernetike drugega reda", kot jo
je predlagal Heinz von Foerster. Takšen pristop mu hkrati omogoča
izdelavo premis, na katerih bi bilo moč utemeljiti teorijo družbe. Toda,
kako je sploh mogoče misliti sistemsko teorijo kot družbeno teorijo?
Teorija sistemov in teorija družbe se lahko integrirata le ob predpos-
tavki, ki družbo izenači s sistemom in tako omogoči obravnavo družbe
kot obsežnega in integralnega socialnega sistema. To pomeni, da je
potrebno razviti takšen pojem družbe, ki ustreza formalnim zahtevam
splošne teorije sistemov. Bistvenega pomena pri tem je vprašanje o
poslednjih enotah tega sistema; kaj je element tega sistema. V sistem-
ski družbeni teoriji to ni niti človek, kot je veljalo v socialnih filozofijah,
niti socialna akcija, kot je veljalo v sociološki klasiki, temveč to mesto,
kot temeljni operaciji, ki oblikuje socialne sisteme, pripada komuni-
kaciji. Le-ta je opredeljena kot enotnost informacije, sporočila in
razumevanja. Družba je potem opredeljena kot najobsežnejši socialni
sistem, ki ureja vse komunikacije in se avtopoetično reproducira tako,
da v rekurzivni mreži komunikacij proizvaja vedno nove (in vedno
druge) komunikacije. S tem je izvršen odmik od klasične perspektive
subjekta in omogočen nov način opisovanja tistega, kar je sociološka
tradicija razumela kot smiselno socialno delovanje. Posledica tega je,
da ni več potrebno ukvarjanje z vrsto konceptualnih problemov o
integraciji posameznika, kot temeljnega socialnega akterja, v družbo.
Takšno metodično izhodišče omogoča opisovati družbo kot avtopoetični
socialni sistem, ki sestoji zgolj iz komunikacij, in zatorej kot sistem, ki
s pomočjo komunikacij lahko proizvaja le komunikacije. V to so seveda
zajete tudi komunikacije družbe s samo seboj oz. o sami sebi, katerih
ena od najbolj pomembnih oblik so ravno teorije o družbi. Vsi drugi
pogoji evolucije družbe in njenega vsakdanjega funkcioniranja,
vključno z življenjem in človekovo zavestjo, so postavljeni v okolje tega
sistema. S tem pa odpade obvezna metodična referenca na človeka in
potreba po integriranju etike in filozofske antropologije.
12	Marjan Kokot
Takšen neobičajen programski načrt za splošno teorijo družbe je v
krogu "bolj humanistično naravnanih" družboslovcev naletel na odpor
in zavračanje, kar je lahko razumeti spričo zakoreninjenosti družbos-
lovja v humanistični tradiciji. Skladno s slednjo je bil človek kot
individuum vedno obravnavan kot integralni del, kot element družbe.
Vendar z gledišča sistemske teorije "okolje" nikakor ne sme biti
obravnavano kot drugotnega pomena; obratno, prav okolje je najpo-
membnejši pogoj za oblikovanje sistema. Z drugimi besedami, teoretski
pristop, ki ga predlaga Luhmann, zavrača le vodilno vlogo načel, kot
so človeškost, človeška vrsta, norme racionalnega načina življenja, ali
telos intelektualne zgodovine ali posebnost* človekovega življenja, ter
jih nadomešča z vodilno diferenco sistemske teorije, diferenco med
sistemom in okoljem. Osnovna ideja, ki ga pri tem motivira, je spoz-
nanje, da je veliko plodnejše in za teorijo konstruktivnejše, če teorija
ne postavlja v svoje izhodišče globalne enotnosti (kot jo vsiljujejo pojmi
človeka, sveta), ampak začenja z diferenco. Teorija se začne s podre-
ditvijo formalnemu imperativu, ki ji narekuje, da potegne razliko.
Osrednji koncept Luhmannove splošne teorije družbe, kot razvoja
socialnih sistemov in prehoda od tradicionalih k modernim oblikam
družbenosti, je pojem funkcionalne diferenciacije družbe. Dosledno
vztrajanje na tem konceptu v skrajnosti naposled ukinja smiselnost
uporabe samega pojma družbe kot enovitega in koherentnega sistema.
Skladno s sistemsko teorijo imamo tako opraviti le še s posameznimi,
funkcionalnimi sistemi (ekonomski, pravni, politični, znanstveni,
umetnostni itd.). Osvetlitev pojma funkcionalne diferenciacije zato
pokaže imanentne konceptualne navezave sistemske teorije na teorijo
modernizacije. Weber, denimo, je v ospredje svojega sociološkega
programa postavil analizo posledic, ki jih je za seboj potegnil razkroj
enovite strukture sveta tradicionalne družbe na vrsto ti. "življenjskih
redov" (Lebensordnungen): ekonomski, estetski, politični itd. Še več,
modernizacija sama je pri njem opredeljena ravno kot proces progre-
sivne diferenciacije od začetnega stanja njihove enotnosti v tradicio-
nalni družbi do njihove končne avtonomizacije v sodobni kompleksni
družbi. V moderni družbi ti različni "življenjski redi" vzpostavijo svojo
avtonomno logiko razvoja, saj v procesu modernizacije privzamejo
sposobnost samolegitimacije (Eigengesetzlichkeit). Kot zgodovinski
dosežek družbe, za katerega so predhodno značilni drugačni načini
diferenciacije, označuje pojem funkcionalne diferenciacije značilni
način razvoja moderne družbe in s tem v sistemsko teorijo družbe uvaja
zgodovinsko razsežnost, predvsem v smislu zgodovinske analize izdif-
erenciranja posameznih socialnih podsistemov. Skladno s tem koncep-
tom teorija navaja, da so se arhaične, predcivilizacijske družbe diferen-
Sistemska družbena teorija?	13
cirale na način segmentacije. Bistveno določilo teh družb je bila
enakost njihove diferenciacije. Družba se je diferencirala na podsis-
teme, katerih načela samoselektivnega oblikovanja sistema so bila
bodisi dednost, bodisi naselitev ali kombinacija obojega. Tudi te
družbe so proizvajale neenakost, vendar predvsem kot učinek razmer
okolja. Z drugimi besedami, neenakost sama po sebi ni imela sistema-
tične funkcije. Neenakost pridobi sistematično funkcijo in postane
načelo samoselektivnega oblikovanja sistema šele z razvojem stratifi-
ci rani h tradicionalnih družb. Te družbe so se razslojevale na strate -
stanove (kot podsisteme), katerih neenakost je izvirala iz razlik v
bogastvu in moči. Enakost je tukaj nastopala le znotraj določenih
stanov. Hierarhična struktura teh družb paje omogočala legitimizacijo
in reprezentativnost celotne tradicionalne družbe v enem od njenih
delov: v vrhu hierarhije, najvišjem stanu. Vendar so ob koncu 18.
stoletja nastopile strukturne spremembe z daljnosežnimi posledicami.
Moderna družba se ni več v tolikšni meri diferencirala stratifikacijsko,
temveč vedno bolj funkcionalno. Funkcionalna diferenciacija tu pome-
ni, da se je družbenim podsistemom začela pripisovati njihova lastna,
posebna funkcija. Če uporabimo Luhmannov besednjak, so le-ti postali
"funkcionalni sistemi". To pa ima pomembne nasledke za konceptuali-
zacijo sodobnih družb. Družbena stratifikacija kot primarna oblika
sistemske diferenciacije je stopila v nadaljnjo fazo diferenciacije v
smislu izoblikovanja funkcionalnih sistemov, kar je oslabilo pre-
pričljivost semantike hierarhije. Če je bilo načelo samoselektivnega
oblikovaja sistema v predhodnih načinih diferenciacije utemeljeno
bodisi na enakosti (segmentacija) ali neenakosti (stratifikacija), pa je
funkcionalna diferenciacija na svojevrsten način vključevala oba
načina. Neenakost, kolikor noben funkcionalen sistem ne more nado-
mestiti (opravljati funkcije) drugega. Toda hkrati enakost, kajti v
pogojih funkcionalne diferenciacije je potreben enak dostop vsakega
do vseh funkcionalnih sistemov. To z drugimi besedami pomeni, da so
pripadajoča okolja različnih funkcionalnih sistemov (od vsakega funk-
cionalnega sistema posebej) videna kot okolja enakih. "Kadar mi
doživljamo stratifikacijo, se nam zdi kot nekaj kontingentnega, in ne
kot nujna struktura: kot razredna struktura brez moči legitimizacije.
Noben sistem, niti politični, ne more nadomestiti hierarhije in njenega
vrha. Živimo v družbi, ki ne more reprezentirati svoje enotnosti v sami
sebi, ker bi bilo to v nasprotju z logiko funkcionalne diferenciacije.
Živimo v družbi brez vrha in brez središča. Znotraj te družbe se nič več
ne pojavlja njena enotnost. In tako je, za nas, legitimnost vprašanje
popularnosti trenutne vlade" (Luhmann 1990:16). Živimo torej v raz-
središčenem in sploščenem socialnem prostoru.
14	Marjan Kokot
Pomemben nasledek procesa funkcionalne diferenciacije moderne
družbe je avtonomija posebnih, ločenih (izdiferenciranih) funkcional-
nih (pod)sistemov. Avtonomija namreč nastopi kot nujni nasledek
omenjenih neenakosti funkcionalnih sistemov in z Luhmannovimi
besedami pomeni, da funkcionalni sistemi konstituirajo sami sebe
"samoreferenčno" (samorefleksivno, avtopoetično). Z razvojem svojih
lastnih kodov in programov so posamezni funkcionalni sistemi spe-
cializirani za opravljanje različnih funkcij in operirajo izključno na
podlagi svojih (lastnih) kodov in programov. Njihovi specifični načini
operiranja so zaprti v razmerju do drugih sistemov, operirajo samo sami
v sebi. To ne pomeni, da takšna zaprtost izključuje sposobnost kakšnega
funkcionalnega sistema, da bi se odzival na drugega, ali kot pravi
Luhmann, da bi ga opazoval. Narobe, pomeni, da se vsak funkcionalen
sistem odziva na spremembe v svojem okolju (se pravi na spremembe
v drugih funkcionalnih sistemih) samo skladno s svojim lastnim
specifičnim načinom operiranja (svojimi lastnimi kodi in programi).
V formalnem smislu nosi samoreferenčnost v sebi nevarno teoretsko
konceptualno past. Njena prva, neposredna operacija je namreč tavto-
loška, prazna. Ta "simetrija" neposredne samoreferenčnosti se mora
zato prekiniti, prelomiti oziroma "asimetrizirati". Za to obstajata po
Luhmannu dva osnovna načina. Prvi je ta, da se asimetrizacija vpelje
v samoreferenčne operacije funkcionalnih sistemov (da bi le-ti mogli
operirati netavtološko, neprazno) prek uporabe časa. Drugi način je
strukturen, z uvedbo notranje diferenciacije, ki se začne z vstopom oz.
vpeljavo diference sistem/okolje v sistem. Samoreferenčnost je moč
prekiniti, prelomiti (unterbrochen) samo z izbiro sistemu zunanjih
referenčnih točk, ki določajo, na kaj v okolju se bo sistem odzival in
glede česa bo indiferenten. To pa niso zunanje točke stikov ali izmen-
jave med sistemom in njegovim okoljem, kot seje domnevalo v prejšnji
različici sistemske teorije, ki je operirala z odprtimi sistemi, ampak
prej tisti vidiki nadkompleksnega sistemskega okolja, ki jih sistem
lahko opazuje le od znotraj oz. iz samega sebe in jih uporabi za vodilo
lastnih operacij. Na ta način sistem sam določa svoje meje med seboj
in svojim okoljem, si izoblikuje svoje okolje. Skladno z Luhmannovo
sistemsko teorijo je čas tisti pomemben dejavnik, ki zagotavlja takšne
sistemu zunanje referenčne točke.
Nasprotno z razumevanjem (in doživljanjem) časa kot gibanja, in s tem
povezanim načinom njegovega merjenja, Luhmann čas definira kot
interpretacijo realnosti, ki se opira na diferenco med preteklostjo in
prihodnostjo. Izjemno pomemben nasledek te interpretacije je odprava
prevlade preteklosti kot končnega integratola časa in realnosti: "lahko
bi bilo tudi drugače . V sistemu se mora vse začeti v, izhajati iz
Sistemska družbena teorija?	15
sedanjosti - vsake sedanjosti - kajti prav to je tisto, kar razlikuje
(diferencira) dva časovna horizonta: sedanjo preteklost (preteklost te
sedanjosti) in sedanjo prihodnost (prihodnost te iste sedanjosti). Ta dva
horizonta, posebno prihodnost, zagotavljata sistemu zunanje referečne
točke, ki prekinjajo in prelamljajo samoreferenčnost sistemskih oper-
acij. Sistem je zatorej sposoben zasnovati selekcijo svojih operacij na
obetih prihodnjih (zunanjih) stanj; bodisi s prizadevanjem po dosegu
- takšnih stanj, bodisi tako, da se jim poskuša izogniti. Sistem gre iz sebe,
da bi proizvedel oz. rekrutiral "dodaten smisel" (Zusatzsinn), opirajoč
se na sistemu zunanje referenčne točke, smisel, ki je nujno potreben,
da bi zapolnil praznino tavtologije, ki je posledica neposredne opera-
tivne samoreferenčnost i - npr. "zakonito je, kar je zakonito", "politično,
je kar je politično" itd. Sistemu je omogočeno netavtološko, ne prazno
operiranje, samo kolikor je le-to "prelomljeno", "prekinjeno", s preha-
janjem prek zunanjih referenčnih točk; čeprav so te zunanje točke
lahko zgolj možna prihodnja stanja sistema samega oz. pričakovana
lastna stanja. Socialni sistemi so tako operativno zaprti avtopoetični
sistemi, ki za svoj obstoj ne potrebujejo "soudeležbe" človeka.
Jasna posthumanistična perspektiva, na kateri Luhmann gradi svoj
teoretski model in s katero se, kot bomo pokazali kasneje, loteva tudi
obravnave intimnih odnosov, ga približuje arheologiji Michella Fou-
caulta. Socialni sistemi, kakor jih opredeli Luhmann, delno ustrezajo
tistemu, kar je Foucault označil z diskurzivnimi formacijami. Za oba
je značilen "metodološki (ne pa tudi normativni) antihumanizem"
dehumanizirane in demoralizirane teorije. Nobeden od njiju ne vidi
več prepričljivih razlogov za vztrajanje pri pojmu Človeka in si ne
prizadeva za človeku naklonjeno teorijo, ki bi bila usmerjena k "dobre-
mu". Toda če je Foucault še "denunciantsko" govoril o oblasti (medi-
cinskih, psihiatrijskih, kaznovalnih) diskurzov nad trpečimi telesi, pa
sistemska teorija samo še "trezno in hladno" analizira odnos med
sistemom in okoljem. Visoka stopnja abstrakcije sistemske teorije pa
ima tudi svoje prednosti, povečuje namreč njeno sposobnost deskrip-
cije. Zato, presenetljivo, prav slednji pristop omogoča pokazati tudi
načine in mehanizme, po katerih ljubimo in trpimo skladno s kultur-
nimi imperativi. Kompleksen teoretski aparat sistemske teorije namreč
omogoča opis neslučajne narave variacij socialnih odnosov. To pa
pomeni, da lahko, v nasprotju z "arheološko metodo", pojasni tako
genezo posameznih diskurzov kot tudi njihovo kasnejše izginotje.
Verjetnost dominacije neke semantike v določenem obdobju je plod
njene kompatibilnosti s socialno strukturo - ne zgolj v smislu "re-
fleksije" in nikakor ne v smislu subordinacije in naddeterminiranosti
v odnosu do superstrukture. To relacijo opisuje koncept kompatibil-
16	Marjan Kokot
nosti, katerega prednost je v tem, da vključuje tudi probleme evolu-
cijskih, prehodnih stanj, v katerih je potrebno nadomestiti izgube, ki
jih prestaja verjetnost iztekajočega se starega reda, in testirati nove
vzorce smisla, o njihovi ustreznosti spremenjenim razmeram. Takšna
izrazito procesualna perspektiva sistemske teorije, ki vseskozi opozarja
na temporalnost, emergentnost in virtualnost struktur sistemov, pušča
prostor socialni inovaciji, dasiravno je ta osvobojena sleherne kate-
gorije želje in razumljena le še kot rezultat evolucijske kombinatorike,
brez posluha za voljo ljudi. Ce nas je Foucaultova mikrofizika oblasti
prepričala, da je moč omniprezentna in pronica v vse družbene pore,
potem nam sistemska teorija brez resentimentov ali resignacije dopove-
duje, da zaradi heterarhične in acentric ne strukture sodobnih kom-
pleksnih družb ni hkrati tudi omnipotentna. Analitični pogled, ki
poudarja procesualnost in razvojno dinamiko struktur, nam omogoča
uvideti dejstvo, da je sistem sam s svojo operacionalno logiko prisiljen
k proizvajanju niš, ki funkcionirajo tudi kot nekakšni inkubatorji
socialne inovacije. To potrjuje tudi tale konceptualni premik: medtem
ko je Parsons pojem družbenega sistema utemeljil na normativnih
strukturah, ki naj bi zagotavljale integracijo in usmerjale funkcionalno
delovanje sistemskih akterjev, je Luhmann v pojmovanju družbenega
sistema izpeljal zamenjavo normativnosti zakonov s performativnostjo
postopkov, praks. Gre, drugače rečeno, za premestitev poudarka z
normativnega na procesualni vidik produkcije smisla in definiranja
funkcij, za prehod od strukturalno-funkcionalne k funkcionalno-
strukturalni sistemski teoriji.
. III.
Le na prvi pogled se lahko zdi presenetljivo, da Luhmann s sistemsko
teorijo prepričljivo, tako eksplanatorno kot deksriptivno, posega tudi
na področje intimnih odnosov, ljubezni in spolnosti (Luhmann 1986;
1989; glej prevode v tej številki ČKZ). Ti analitični posegi v sisteme
intimnih odnosov niso poljubne digresije in ekskurzi, v katerih bi lahko
videli zgolj samopotrjevanje moči neke zadosti abstraktne in kom-
pleksne teorije, ki da premore dovolj pretanjenosti za opis teh področij
socialnega življenja. Tudi Luhmannova študija o ljubezni se prav dobro
vklaplja v obsežen teoretski program izdelave obče teorije socialnih
sistemov. V tem delu namreč Luhmann izhaja iz dveh splošnih pod-
men: prvič, daje prehod iz tradicionalnih družb v moderno družbo moč
obravnavati kot prehod od prvotne stratifikacijske diferenciacije družbe
Sistemska družbena teorija?	17
na pretežno funkcionalno, in drugič, da ta transformacija poteka
predvsem s pomočjo diferenciacije različnih simbolnih generaliziranih
medijev komunikacije.
Omenjena socialna transformacija je porušila tradicionalni red življen-
ja, ki je temeljil predvsem na stratificiranih družinskih gospodinjstvih,
verski kozmologiji in morali, kar vse so bile mnogofunkcionalne
institucije. Le-te je nadomestila preusmeritev k takšnim sistemom, kot
so ekonomija, politika, znanost, intimnost, pravo, umetnost itd. Vsi ti
pa so po imanentni logiki svojega delovanja zahtevali visoko stopnjo
sistemske avtonomije in so prav zato postali tudi vse bolj medsebojno
odvisni.
Luhmann pokaže, da sta za celovito razčlenitev takšne konceptualiza-
cije potrebni tako sistemska kot historična analiza. Sistemska teorija
lahko pokaže, na kakšen način so funkcionalni sistemi sposobni
kombinirati svojo avtonomijo, ki temelji na njihovih specifičnih funk-
cijah z večjo odvisnostjo v razmerju z zadovoljevanjem drugih funkcij
v njihovem okolju. Drugače rečeno, kako lahko hkrati operirajo kot
odprti in zaprti sistemi. Historično raziskovanje pa mora biti usklajeno
z evolucijsko teorijo, kar pomeni, da to radikalno preobrazbo povzročajo
majhni, komaj razpoznavni koraki, katerih odkrivanje in opisovanje je
ravno predmet historičnih raziskav.
V prehodu od tradicionalnih k modernim oblikam družbenosti so se
dogodile globoke spremembe tudi v konceptualnih resursih, ki zago-
tavljajo kontinuirano reproduciranje družbe. Ceje to res, potem je sledi
teh sprememb moč razbrati tudi v spremenjeni "semantiki ljubezni".
Luhmannova študija o ljubezni naj bi pokazala, da se je, medtem ko
sta stratificirani red in družinski sistem ostala nedotaknjena, razvila
semantika ljubezni, katere cilj je bil akomodirati zunajzakonske od-
nose, kasneje paje bila ponovno vkljuena v zakon, s čimer je omogočila
podlago za njegovo kasnejšo diferenciacijo - razpuščenost, kot primer
evolucijskega dosežka. V perspektivi obče teorije generaliziranih sim-
bolnih medijev komunikacije Luhmann ljubezeni ne obravnava kot
intimno čustvo, temveč v smislu konstituiranja simbolnega koda, ki
naj omogoči učinkovito komunikacijo v situacijah, v katerih bi bila
le -ta precej neverjetna. Simbolni mediji pomenijo Luhmannu kode, ki
naj relativno neverjetnim komunikativnim intencam vendarle
omogočijo določeno možnost uspeha, ali kode, ki naj učikovito iz-
ključijo nevarnost zlorabe, iluzij ali napak pri rabi posebnih simbolov.
Medij služi temu, da podpre relativno neverjetno komunikacijo in
omogoči zaupanje. Zaradi te njihove sposobnosti je medije mogoče
opredeliti kot katalizatorje, ki nujno privedejo k diferenciaciji kom-
18	Marjan Kokot
pleksnih socialnih sistemov potem, koje njihova uporaba postala dovolj
odvisna in dovolj stalna, daje postala predvidljiva. V tem smislu je po
Luhmannu diferenciacija ekonomije posledica uporabe denarja; dif-
erenciacija politike posledica uporabe moči; diferenciacija znanosti
posledica uporabe resnice - in v vsakem primeru se to zgodi šele potem,
ko je zadostno učinkovita semantika, s pomočjo katere je možnost
razlikovati med uporabo denarja in uporabo moči, itd. (kar, na primer,
ni bilo mogoče samo na osnovi lastništva zemlje), postala dosegljiva.
Abstraktnost splošne teorije omogoča primerjavo tako različnih stvari,
kot so ljubezen, moč, denar in resnica, in hkrati pokazati, zakaj ljubezni
v sistemski perspektivi ne gre videti kot (disfunkcionalno) anomalijo,
ampak da le-ta sodi v okvir povsem normalnih (funkcionalnih) never-
jetnosti.
Medtem ko se v sodobni družbi povečuje možnost neosebnih odnosov,
se hkrati povečuje potreba po intenziviranju neformalnih odnosov med
posamezniki. V svetu, ki nas vse bolj ločuje, vedno bolj potrebujemo
bližino. Zato je po Luhmannu v modernem svetu romantična ljubezen
postala pomemben simbolni medij. Ljubezen kot strast - passion
d'amour - pridobi svoj socialni pomen ob prehodu od družbe stratifi-
ciranih odnosov v družbo funkcionalnih odnosov, iz fevdalne v tržno
družbo. V predhodnih družbah je bila ljubezen strogo predpisana v
smislu, kdo sme ljubiti koga in kdaj. V anonimnem svetu moderne
družbe pa postanejo potrebne nove komunikacijske povezave. Erotični
užitki, ki so bili prej rezervirani za privilegirane razrede, prehajajo zdaj
v uporabo širšega kroga populacije. Tako v vse bolj kompleksnem in
/ brezosebnem svetu, v katerem so posamezniki pretrgali svoje lokalis-
tične navade in vezi, passion d'amour omogoča srečevanje in pogovor
med tujci. Ljubezenska literatura osemnajstega in devetnajstega stolet-
ja, bodisi izpovedna ali erotična, je bila tista socialno pomembna niša,
v kateri se je izoblikoval in zagotavljal "kod" za komunikacijo v družbi
tujcev. Ravno zato je erotična ljubezen bolj urban kot ruralen fenomen.
Toda če ljubezen kot simbolno generalizirani medij komunikacije
lahko služi tako za zaznavanje kakor za komunikacijo, pa je diferenca
med zaznavanjem in komunikacijo spolnih interesov, poželenja, z
vidika psihičnih sistemov oz. zavesti bolj zapletena in problematična.
Konceptualna razvezanost psihičnih in socialnih sistemov v Luhman-
novi teoriji, pri čemer prvi temeljijo samo na komunikaciji, drugi pa
na zavesti, omogoča pokazati na strukturne razloge za nekomunikabil-
nosti oz. komunikacijski deficit, ki je značilen za področje spolnosti.
Prednost preprostega zaznavanja pred komunikacijo je v sočasnosti in
neposrednosti doživljanja in vsebine doživetja. Nasprotno pa komuni-
kacija preprosto zaznavanje poželenja razgradi v informacijo in v
Sistemska družbena teorija?	19
sporočilo informacije, s čimer proizvede razcepljenost, ki zahteva
nadaljnjo komunikacijo. Komunikacija sama pa nima nobene iman-
entne težnje k konsenzu.
Če sklenemo ta kratek oris, lahko rečemo, da Luhmann v nasprojju s
svojim teoretskim rivalom Habermasom (1981) - ki v svoji teoriji
komunikativnega delovanja diskurzivno racionalnost utemeljuje na
možnostih intersubjektivnega (spo)razumevanja - prepričljivo in ar-
gumentirano pokaže, da so možnosti intersubjektivnega (sporazume-
vanja prav pičle celo na tem področju človekovega socialnega življenja.
Njegovo skepso je mogoče strniti v ugovor, da diskurzivnost vsakdan-
jega življenja nikakor ne more proizvesti teorije družbe, ki bi bila dovolj
kompleksna za adekvatno teoretsko predelavo socialne realnosti -
redukcijo nadkompleksnega sveta. Zanimivo pa je tudi to, da medtem
ko Habermas poudarja potrebo po racionalnem razumevanju kot sim-
bolnem mediju menjave, Luhmann poudarja pomen ljubezni.
Literatura
HABERMAS, Jürgen (1981): Theorie des Kommunikativen Handelns (zv. 1 in
2). Suhrkamp: Frankfurt.
LUHMANN, Niklas (1990): Political Theory in the Welfare State. Walter de
Gruyter: Berlin in New York.
LUHMANN, Niklas (1984): Soziale Systeme. Suhrkamp: Frankfurt.
LUHMANN, Niklas (1986): Love as Passion. Polity Press: Cambridge.
LUHMANN, Niklas (1989): "Wahrnehmung und Kommunikation sexueller
Interessen" v: R. Gindorf in E. J. Haeberle (ur.): Sexualitäten in unserer
Gesselschaft, str. 127-148. Walter de Gruyter: Berlin in New York.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 21-46	21
Avtopoezis socialnih sistemov
Niklas Luhmann
Smisel in življenje kot različna načina avto-
poetične organizacije
Izraz avtopoezis je bil izumljen, da bi definiral življenje. Njegovo
poreklo je nedvomno biološko. Širitev njegove rabe na druga področja
je bila predmet razprav, vendar so le-te potekale dokaj brezuspešno in
na napačnih premisah. Morda je problem ravno v tem, da se vprašanja
lotevamo z dvomljivim pristopom, tako da "zapletamo" naše "hierarhije"
raziskovanja.
Na prvi pogled je zanesljivo, če rečemo, da so psihični sistemi in celo
socialni sistemi tudi živi sistemi. In če se življenje definira kot
avtopoezis, kako bi potem mogli zavrniti opis psihičnih in socialnih
sistemov kot avtopoetičnih sistemov? Po tej poti nam je omogočeno
ohraniti tesno zvezo med avtopoezis in življenjem in ta koncept lahko
uporabimo tako za psihične kot socialne sisteme. K temu nas pravza-
prav sili naš konceptualni pristop (Maturana, 1980; Hejl, 1982; Bunge,
1979). Vendar takoj zatem zabredemo v težave, ko. poskusimo natančno
definirati tiste "komponente" psihičnih in socialnih sistemov, katerih
reproduciranje z istimi komponentami istih sistemov rekurzivno defi-
nira avtopoetično enovitost sistema. In kaj zaprtost sploh pomeni v
primeru psihičnih in socialnih sistemov, če naš teoretski pristop
zahteva vključitev celic, nevrofizioloških sistemov, imunskih sistemov
itd. živih teles v obkrožajoče jih (?) psihološke in socialne realitete?
Dalje, ker je teorija avtopoezis vezana na življenje kot način samore-
produkcije avtopoetičnih sistemov, v resnici ne dosega ravni splošne
sistemske teorije, ki vključuje možgane in stroje, psihične sisteme in
socialne sisteme, družbe in kratkotrajne interakcije. S tega gledišča so
živi sistemi podoben tip sistemov. Vendar, če avtopoezis abstrahiramo
Prevod razprave "The Avtopoiesis of Social Systems", v: Felix Geyer in Johanes
van der Zouwen (ur.), Sociocxbernetic Paradoxes: Observation, Control and
Evolution of Self-Steering Systems, London-beverly Hills, 1986, str. 172-192.
t *
22	Niklas Luhmann
od življenja in jo definiramo kot občo obliko izgradnje sistemov na
podlagi uporabe samoreferenčne zaprtosti, potem moramo priznati, da
obstajajo tudi neživi avtopoetični sistemi, drugačni načini avtopoetične
reprodukcije in splošna načela avtopoetične organizacije, ki se materi-
alizirajo kot življenje, vendar tudi v drugačnih načinih cirkularnosti in
samoreprodukcije. Z drugimi besedami, če v našem svetu najdemo
nežive avtopoetične sisteme, potem in samo potem potrebujemo
resnično splošno teorijo avtopoezis, ki se previdno izogiba navezav,
katerih resnična vrednost velja le za žive sisteme. Toda kateri so tisti
atributi avtopoetičnosti, ki bodo na tej najvišji ravni ostali veljavni, in
kateri tisti, ki jih bo potrebno zavrniti zavoljo njihove zveze z življen-
jem?
Besedilo, ki sledi, uporablja večravninski pristop te vrste. Razločuje
med občo teorijo samoreferenčnih avtopoetičnih sistemov in bolj konk-
retno ravnijo, na kateri lahko ločimo žive sisteme (celice, možgane,
organizme itd.), od psihičnih in socialnih sistemov (družbe, organiza-
cije, interakcije), kot različne vrste avtopoetičnih sistemov (glej sliko
I)-
Avtopoezis socialnih sistemov	23
Ta shema ne opisuje celotne sistemske diferenciacije. To ni shema za
operacioniranje sistemov, ampak za njihovo opisovanje. Z njo ločujemo
različne tipe sistemov ali različne načine realizacije avtopoetičnosti.
Tovrstni pristop pa je uporaben, samo če smo pripravljeni sprejeti
njegovo antiaristotelično premiso, namreč, da socialni sistemi in celo
psihični sistemi niso živi sistemi. Koncept avtopoetične zaprtosti sam
zahteva takšno teoretsko odločitev in vodi k ostremu razlikovanju med
smislom in življenjem kot različnima vrstama avtopoetične organizacije;
po'"drugPŠiram pa je treba razločevati smisel- uporabljajoče sisteme
glede na to, ali kot način na-smislu- utemeljene reprodukcije upora-
bljajo zavest ali komuniciranje. Na eni strani je torej potrebno razviti
psihološko in sociološko teorijo, ki bosta zadovoljili tem zahtevam; po
drugi strani paje koncept avtopoezis potrebno abstrahirati od bioloških
konotacij. Nedvomno sta obe nalogi v medsebojni odvisnosti. Splošna
teorija avtopoetičnih sistemov tvori temelje za teorijo'psihičnih in
socialnih sistemov; splošna teorija pa je smiselna le v primeru, če je
ta dovršitev uspešna, kajti sicer ne bi mogli določiti, katere vrste
atributi so resnično splošni.
Komunikacije kot temeljni elementi socialnih
sistemov
Ce uporabim ipsissima verba, so avtopoetični sistemi "tisti sistemi, ki
so definirani kot enote, kot mreže proizvajanja komponent, ki rekurziv-
no prek svojih interakcij generirajo in realizirajo mrežo, ki jih produ-
cira, in ki v prostoru, v katerem obstajajo kot komponente ki partici-
pirajo v realizaciji mreže, producirajo meje mrež" (Maturana, 1981:21).
Avtopoetični sistemi torej niso samo samoorganizirajoči se sistemi. Ne
samo da proizvajajo in priložnostno spreminjajo svoje lastne strukture,
ampak njihova samoreferenčnost enako zadeva tudi proizvajanje
drugih komponent. To je odločilna konceptualna inovacija. Ze tako
močnemu motorju samoreferenčnega stroja se s tem dodaja še turbinski
polnilnik. Celo elementi, se pravi poslednje komponente (in-dividui),
ki so - vsaj za sistem sam - nerazgradljivi, so proizvedeni po sistemu
samem. Vse to zadeva elemente, procese, meje in druge strukture ter
nenazadnje enovitost samega sistema. Avtopoetični sistemi seveda
obstajajo v okolju, saj ne morejo obstajati sami v sebi. Toda ne obstajata
nikakršen input ali output njihove enovitosti.
24	Niklas Luhmann
Avtopoetični sistemi so torej suvereni glede konstituiranja identitet in
razlik. Ne ustvarjajo svojega lastnega materialnega sveta in predpos-
tavljajo druge ravni realnosti. Človeško življenje, na primer, predpos-
tavlja ozek temperaturni razpon, v katerem voda obstaja kot tekočina.
Ampak vse kar uporabljajo kot identitete in razlike, naredijo sami. Z
drugimi besedami, identitet in razlik ne morejo vnesti iz zunanjega
sveta, to so forme, o katerih se morajo odločiti sami.
Socialni sistemi za svoj poseben način avtopoetične reprodukcije
uporabljajo komunikacijo. Njihovi elementi so komunikacije, ki jih
rekurzivno producirajo in reproducirajo komunikacijske mreže in ne
morejo obstajati zunaj takšnih mrež. Komunikacije niso "žive" enote,
niti "zavestne ' enote, niti "dejanja". Njihova enovitost terja sintezo treh
selekcij: informacije, sporočila^ in razumevanja (vključno z nerazume-
vanjem).^ To sintezo proizvaja mreža komunikacij in ne kake vrste
inherentna moč zavesti ali inherentna kvaliteta informacije. Komuni-
kacija tudi ni - in to je v nasprotju z vsakršnim strukturalizmom -
proizvedena z jezikom. Strukturalizmu ni nikoli uspelo pokazati, kako
bi lahko struktura proizvedla dogodek. V tej točki teorija avto-
poetičnosti omogoča odločilen napredek. Mreža dogodkov je tista, ki
reproducira samo sebe, strukture pa so potrebne za reproduciranje
dogodkov po dogodkih.
Sinteza informacije, sporočila in razumevanja ne more biti predprogra-
mirana z jezikom. Potrebno jo je na novo ustvarjati iz situacije v
situacijo ob navezovanju na prejšnje komunikacije in na možnosti
prihodnji h komunikacij, ki morajo biti omejene z aktualnim dogodkom.
Ta operacija zahteva samoreferenčnost. Na noben način ne more v ta
namen uporabiti okolja. Informacije, sporočila in razumevanje so
razsežnosti, ki za sistem ne morejo obstajati neodvisno od sistema
samega; so soustvarjene v okviru procesa komunikacije. Tudi informa-
cija ni nekaj, kar bi sistem vzel iz okolja. "Tam zunaj" ne obstajajo deli
informacije, ki bi čakali, da jih sistem iz/po-bere. Kot selekcije jih
proizvede sistem sam ob primerjanju s čim drugim (npr. v primerjavi
s čim, kar bi se bilo lahko zgodilo).
Komunikativna sinteza informacije, sporočila in razumevanja je možna
le kot elementarna enota trajajočega socialnega sistema. Kot operativna
1	V nemščini bi lahko uporabil neprevedljiv izraz "Mitteilung".
2	Vir tega tričlenega razlikovanja (ki sta ga uporabila tudi Austin in Searle)
je Karl Bühler (1934). Vendar tu prirejamo referenco tega razlikovanja. V
našem primeru se ne navezuje na "funkcije", niti na tipe "dejanj", temveč
na selekcije.
y
Avtopoezis socialnih sistemov	25
enota je nerazgradljiva, svoje avtopoetično delo opravlja le kot element
sistema. Vendar naslednje enote istega sistema lahko razlikujejo infor-
macijo in sporočilo in to razlikovanje lahko uporabijo za ločevanje
heteroreferenčnosti in samoreferenčnosti. Ker so komunikacije same
trenutno nerazgradljive, se lahko najpoprej navezujejo na vsebino
prejšnjih komunikacij, sprašujoč o nadaljnji informaciji o informaciji;
ali pa lahko sprašujejo o "kaj" in "zakaj" komunikacije, osredinjajoč se
na njeno sporočilo. V prvem primeru bodo sledile heteroreferenčnosti,
v drugem pa samoreferenčnosti. Če uporabimo besednjak, ki ga je
predlagal Gotthard Günther (1979), lahko rečemo, da proces komuni-
kacije ni enostavno avtoreferenčen, v tem smislu, da je to, kar je.
Njegova lastna struktura ga prisiljuje k ločevanju in ponovni sestavitvi
heteroreferenčnosti in avtoreferenčnosti. Navezujoč se na samega sebe,
mora proces razlikovati informacijo in sporočilo ter nakazati, katera
stran razlikovanja naj bi služila za podlago nadaljnje komunikacije.
Zatorej samoreferencialnost ni nič drugega kot referenca na to razliko-
vanje heteroreferenčnosti in samoreferenčnosti. In medtem ko sa-
moreferenčnost lahko razumemo kot stvar ene vrednosti (je, kar je) in
jo lahko opišemo z logiko zgolj dveh vrednosti, namreč resnice in
neresnice, gre v primeru socialnih sistemov za precej večjo kom-
pleksnost, saj njihova samoreferenčnost (1) temelji na trajnem avtoref-
erenčnem (avtopoetičnem) procesu, ki se navezuje na samega sebe, (2)
ko procesira razlikovanje med seboj in (3) svojo topiko. Če takšen
sistem ne bi imel okolja, bi ga moral izumiti za horizont svoje hetero-
referenčnosti.
Elementarne, nerazgradljive enote sistema so komunikacije minimal-
nega obsega. Ta minimalen obseg pa znova ne more biti določen
neodvisno od sistema.^ Konstituira ga nadaljnja komunikacija oziroma
obet nadaljnje komunikacije. Elementarna enota ima minimalen
pomen, ki je kot referenca nujno potreben za nadaljnjo komunikacijo
- na primer, minimalen pomen, ki mu je še moč oporekati. Prav lahko
se zgodi, da nadaljnja komunikacija loči dele informacij, sporočil in
razumevanj ter o njih razpravlja ločeno, vendar bi to še vedno predpos-
tavljalo njihovo sintezo v predhodnji komunikaciji. Sistem ni omejen
z uporabo omejitev za konstituiranje svojih elementarnih enot. Ce je
potrebno, lahko, s ciljem zadovoljiti aktualnim željam, komunicira o
čemerkoli in lahko razgradi vidike predhodnje komunikacije. Vendar
pa kot operacijski sistem tega ne bo vedno počenjal do skrajnosti.
3 Ta argument seveda ne omejuje analitičnih moči opazovalca, ki pa mora
upoštevati omejitve sistema.
26	Niklas Luhmann
Kot nujni del enovitosti svoje operacije komunikacija vsebuje razume-
vanje. Ne vsebuje pa sprejetja njene vsebine. Ni funkcija komunicir-
anja, da bi proizvajalo konsenz, kol željeno stanje duha. Komunikacija
se vedno izide v odprti situaciji bodisi sprejemanja ali zavračanja in
reproducira situacije ob določeni in vsiljeni izbiri. Takšne situacije
niso mogoče brez komunikacije, saj ne nastopajo kot naravni dogodki.
Le komuniciranje je sposobno doseči točko, ki cepi nadaljnje možnosti
na dvoje. Razcepljanje samo pa je reprodukcija kompleksnosti in prav
zategadelj vsiljene selekcije. Iz tega samodejno sledi, da je selekcija
nadaljnje komunikacije bodisi sprejemanje ali zavračanje predhodne
komunikacije oziroma očitno odpravljanje ali odlaganje problemov. Ne
glede na njeno vsebino in namen, se komunikacija odziva znotraj okvira
vsiljene izbire. Sprejemanje ene smeri pomeni nesprejemanje druge.
Ta zelo umeten pogoj strukturira samoreferenčnost sistema; za neizo-
gibno naredi upoštevanje drugih komunikacij istega sistema, in sleher-
na od komunikacij obnavlja enak pogoj v spremenjenem kontekstu. Če
bi bil sistem naravnan na proizvajanje konsenza, bi kmalu prispel do
svojega konca. Nikoli ne bi produciral in reproduciral družbe. Vendar
je v bistvu zasnovan za reproduciranje samega sebe, tako, da se podvrže
samoreproducirani selektivnosti. Samo takšna ustrojenost omogoča
socialno evolucijo, če le-to razumemo kot določeno vrsto strukturne
selekcije, ki jo superinducira selektivnost.
Družbe in interakcije kot različna tipa socialnih
sistemov
Socialni sistemi so tako glede komunikacije rekurzivno zaprti sistemi.
Obstajata pa dva različna pomena "zaprtosti", ki omogočata razlikovanje
med družbami in interakcijami kot različnima tipoma socialnih siste-
mov. Družbe so vseobsežni sistemi, v tem smislu, da vključujejo vse
dogodke, ki imajo za njih značilnost komunikacije. Ne morejo komuni-
cirati s svojim okoljem, ker bi to pomenilo vključitev njihovega razume-
vajočega partnerja v sistem, če je razumevanje bistveni vidik same
komunikacije.4 S komuniciranjem širijo in zamejujejo societalni sis-
tem, ko se odločajo o tem, če in o čem komunicirati in čemu se izogibati.
Po drugi strani so interakcije omejene z navzočnostjo ljudi, ki se
povsem zavedajo, da okoli njih potekajo komunikacije, ne da bi pri tem
4 Za probleme religije in posebno za probleme "komuniciranja z Bogom"
(razodetja, molitve itd.) glej Niklas Luhmann (1985).
Avtopoezis socialnih sistemov	27
vzpostavili kontakt s svojo lastno aktualno interakcijo. Interakcije
morajo upoštevati komuniciranje okolja in se sprijazniti z dejstvom, da
imajo osebe, ki so prisotne in soudeležne v interakciji, tudi druge vloge
in druge obveznosti v sistemih, ki jih ni moč kontrolirati tukaj in zdaj.
Toda tudi interakcije so zaprti sistemi, v tem smislu, da je njihova
lastna komunikacija lahko motivirana in razumljena samo v kontekstu
sistema. Na primer, če kdo stopi v interakcijski prostor in se ga
soudeleži, mora biti uveden (introduced), topiko razgovora pa je treba
sčasoma prirediti novi situaciji. Dalje, interakcije ne morejo vnesti že
¡zgotovljene komunikacije iz svojega okolja. Lahko komunicirajo ali pa
ne, odvisno pač od tega, ali se odločijo za reprodukcijo svojih lastnih
elementov ali ne. Svojo avtopoezis nadaljujejo ali pa prekinejo, podobno
kot živi sistemi, ki živijo naprej ali pa umrejo. Ni tretje možnosti, ne za
življenje ne za komunikacijo. Vse selekcije morajo biti prirejene
ohranjanju avtopoetične reprodukcije. Ob navzočnosti drugih je treba
kaj reči ali pa vsaj pokazati dobre in miroljubne (ali slabe in agresivne)
namene.5 Vse drugo je prepuščeno strukturni izbiri v sistemu. Nekatere
od njegovih struktur postanejo potem specializirane za zagotavljanje
nadaljevanja komunikacije, tudi če ne preostane nič, kar bi imelo
informativno kvaliteto, in četudi komuniciranje postane kontroverzno
in neprijetno (Malinovvski, 1960).
Odnos med delovanjem in komunikacijo
Na vprašanje o elementarnih enotah, bi večina sociologov odgovorila:
delovanje. Včasih se daje prednost "vlogam" ali celo posameznikom,
toda od Maxa Webra in Talcota Parsonsa sem se zdi, da akcijska teorija
ponuja najbolj razvito konceptualizacijo.^ Komuniciranje se uvaja kot
neke vrste delovanje - na primer, kot "komunikatives Handeln", v
smislu, kot ga temu pripisuje Jürgen Habermas (1981). To koncep-
tualizacijo se običajno sprejema ža neizpodbitno, klasično sociološko
teorijo pa se povzema pod naslovom "Theory of Action" ("Teorija
5	To zopet ni motiv za delovanje, temveč samoproizvedeno dejstvo socialnega
sistema. Ce nihče ni motiviran, da bi kaj rekel ali pokazal svoje namene,
bodo vsi privzeli takšne komunikacije, ki bodo proizvedene ne glede na
takšno zelo neverjetno psihološko okolje.
6	Glej razpravo "Enota sistemov delovanja" ("The Unit of Action Systems") v
Parsons (1937:43 ff), ki je imela trajen vpliv na celotno teoretsko delo
poznega Parsonsa.
28	Niklas Luhmann
delovanja") (Münch, 1982). Pod naslovi kot so akcija versus sistem ali
individualistični versus holistični pristop k družbeni stvarnosti se
bijejo kontroverze. Vendar pa ni nobene resne konceptualne razprave,
ki bi obravnavala relacije med delovanjem in komuniciranjem; po-
membno vprašanje o tem, ali naj se kot temeljna in nerazgradljiva enota
socialnih sistemov obravnava delovanje ali kominikacija, pa ni bilo
postavljeno na dnevni red.
Za teorijo avtopoetičnih sistemov je resna kandidatka za mesto elemen-
tarne enote bazičnega samoreferenčnega procesa socialnih sistemov
samo komunikacija. Samo komunikacija je nujno in inheretno social-
na, delovanje to ni. Se več, socialno delovanje že implicira komunicir-
anje; implicira vsaj komunikacijo o pomenu delovanja ali o namenu
akterja, in vsebuje tudi komunikacijo o definiciji situacije, o pričako-
vanjih glede razumevanja in sprejemanja, itd. Predvsem pa komunika-
cija ni kaka vrsta delovanja, saj je njen pomen vedno veliko bogatejši,
kot ga ima samo sporočilo ali posredovanje sporočil. Kot smo videli,
popolnost komunikacije vsebuje razumevanje, razumevanje pa ni del
aktivnosti komunikatorja in mu ga ni moč pripisati. Zategadelj teorija
avtopoetičnih socialnih sistemov terja konceptualno revolucijo v socio-
logiji: nadomestitev akcijske teorije s komunikacijsko teorijo kot
karakterizacijo elementarne operativne ravni sistema.
V odnosu med delovanjem in komunikacijo je potreben zasuk. Socialni
sistemi niso sestavljeni iz delovanj posebne vrste; le- ti niso komuni-
kativna delovanja, temveč zahtevajo pripisovanje delovanja, da bi lahko
izvršili lastno avtopoezis. Delovanja ne konstituira niti psihološka
motivacija niti preudarjanje ali sposobnost argumentiranja, marveč le
pripisovanje kot tako, se pravi, povezovanje selekcije in odgovornosti
za oženje izbire.' Proces nadaljnje komunikacije je moč upravljati le s
pripisovanjem odgovornosti za selekcioniranje komunikacije. Potrebno
je vedeti, kdo je kaj rekel, da bi se lahko odločili glede nadaljnjih
prispevkov k procesu. Samo z uporabo tovrstnih lokalizacij odločitvenih
točk se lahko proces povrne k sebi in komunicira o komunikaciji.
Refleksivna komunikacija ni samo priložnostni dogodek, ampak tudi
trajna možnost biti soproizveden prek same avtopoezis. Vsaka komuni-
kacija mora anticipirati tovrstno rekurzivno izdelavo, vprašanje, zani-
kanje ali popravek, in se vnaprej prilagoditi na te prihodnje možnosti.
7 Da bi razčlenili to točko, bi seveda morali razlikovati med "vedenjem" in
"delovanjem". Max Weber je kot simbolni pripomoček, ki pospešuje pripi-
sovanje delovanja, uporabil ustrezen koncept "motiva". Glej tudi Mills
(1940), Burke (1945/1950) in Blum in McHugh (1971).
Avtopoezis socialnih sistemov	29
Samo čeje komunikacija uspešna v tem, da na osnovi domneve izdela
takšno prileganje, lahko postane del avtopoetičnega procesa. Vendar to
zahteva razmestitev in porazdelitev odgovornosti. Ta funkcija pa se
izpolnjuje v primeru delovanja. Proces tako proizvaja drugotno različico
samega sebe v obliki verige dejanj. V nasprotju z naravo same komuni-
kacije, ki vključuje selektivnost komunikacije in zato svoje elemente
konstituira s prekrivanjem in delno interpenetracijo, ta veriga dejanj
sestoji iz jasno ločenih elementov, ki drug drugega izključujejo. V
nasprotju s podstatno realnostjo komunikacije, lahko verigo komuni-
kativnih dejanj vidimo in obravnavamo kot asimetrično.
V tem smislu služi konstituiranje in pripisovanje dejanj za poenostavl-
jajoče samoopazovanje komunikativnega sistema. Sistem procesira in-
formacije, vendar privzema odgovornost le za dejavni del tega procesa,
ne pa tudi za informacije. Je kongruenten s svetom, univerzalno
kompetenten, vključuje vse izključitve in je hkrati sistem v svetu,
sposoben razlikovanja, opazovanja in nadzorovanja samega sebe. Je
samoreferenčen sistem in zategadelj totalizirajoč. Ne more se izogniti
operaci oni ranj u v okvirih svojega lastnega "sveta". Družbe konstituirajo
svetove. Opazujoč same sebe, se pravi, ko komunicirajo same o sebi,
družbe ne morejo zaobiti uporabe razlikovanj, ki opazujoči sistem
diferencirajo od nečesa drugega. Njihovo komuniciranje opazuje samo
sebe v svojem svetu in opisuje omejitve svoje lastne kompetence.
Komunikacija nikoli ne postane samotranscendentna.8 Operacij nikoli
ne more uporabiti zunaj svojih meja. Meje same so komponente sistema
in jih ni moč kot danih (pre)vzeti iz predkonstituiranega sveta.
Vse to upravičeno zveni paradoksalno. Socialni sistemi so, kot jih vidi
opazovalec, paradoksni.^ Samoreferenčne operacije ne vsebujejo
možnosti svoje avtopoezis le kot pogoj, temveč so take tudi zavoljo
svojega samoopazovanja. Razlikovanje med komuniciranjem in delo-
vanjem ter, kot posledica tega, med svetom in sistemom sta operativni
zahtevi. Splošna teorija avtopoetičnih sistemov postulira jasno razliko-
vanje med avtopoezis in opazovanjem. Ta pogoj je prav tako izpolnjen
v primeru socialnih sistemov. Če ne bi uporabljal te razlike, sistem ne
bi mogel izvršiti samopoenostavitve, ki je nujna za samoopazovanje.
Avtopoezis in opazovanje, komuniciranje in pripisovanje delovanja
niso eno in isto in se nikoli ne morejo spojiti. Vendar pa je samoopa-
8	Glej razlikovanje med zaznavanjem samega sebe in transcendiranjem sa-
mega sebe, ki gaje izpeljal Hofstadter (1979).
9	Izraz "paradoks" označuje logični kolaps mnogoravninske hierarhije in ne
enostavnega protislovja. Glej Wilden (1972:390 ff), Hofstadter (1979),
Barel (1979).
30	Niklas Luhmann
zovanje, v tem specifičnem smislu opisovanja samega sebe kot verige
jasno ločenih in odgovornih dejanj, predpogoj avtopoezis kot take. Brez
uporabljanja te tehnike poenostavljenega modela samega sebe sistem
ne bi mogel komunicirati o komunikaciji in ne bi mogel selekcionirati
svojih temeljnih elementov glede njihovih zmožnosti, da se prilagodijo
zahtevam avtopoezis. Mogoče ta posebna konstelacija ni univerzalno
veljavna za vse avtopoetične sisteme, vendar mora splošna teorija v
posebnem primeru socialnih sistemov formulirati razlikovanje med
avtopoezis in opazovanjem na tak način, ki ne bo izključeval tistih
primerov, v katerih je samoopazovanje nujna zahteva avtopoezis kot
take.
Ko opazujemo takšne sisteme v okviru posebnih omejitev logične
analize, jih moramo opisati kot paradoksne sisteme ali kot "zapletene
hierarhije". Vendar pa ni naloga zunanjega opazovanja, da bi sistem
deparadoksiral in ga opisal tako, da bi bilo to primerno za večravninsko
logično analizo.^ Sistem deparadoksira samega sebe. To pa zahteva
"neodločljive" odločitve. V primeru socialnih sistemov so to odločitve
o pripisovanju dejanj. Ce se tako želi, se te odločitve same lahko
pripišejo kot dejanja, kar se znova lahko pripiše kot dejanje, in tako
dalje v neskončno regresijo. Logično, dejanja so vedno neutemeljena
in odločitve so odločitve natanko zato, ker vsebujejo neizogibne
elemente arbitrarnosti in nepredvidljivosti. Ampak to posledično ne
vodi v omrtvičenje. Sistem se uči lastnih navad delovanja in
odločanja11 z akumuliranjem izkušenj, ki jih ima sam s seboj, in
utrjujoč, na podlagi predhodnih dejanj, pričakovanja glede prihodnih
dejanj (strukture). Avtopoezis se ne zaustavi, kadar naleti na logična
protislovja: preskoči jih, pod pogojem, da so možnosti za nadaljnjo
komunikacijo dovolj blizu in dosegljive.
Ohranjanje socialnih sistemov s sa-
moreierenčnim proizvajanjem elementov
Formalna definicija avtopoezis ne daje nobenih indikacij o časovnem
razponu, v katerem komponente obstajajo. Avtopoezis predpostavlja
10	Pri tem ne komentiram možnosti logične analize samoreferenčnih siste-
mov, ki zaobidejo Gödlove omejitve in se izognejo hierarhizaciji.
11	"Učenje", razumljeno kot vidik avtopoetičnosti, se pravi kot sprememba
strukture znotraj zaprtega sistema (in ne kot prilagajanje na spreminjajoče
se okolje): glej Maturana (1983: 60-71).
Avtopoezis socialnih sistemov	31
ponavljajočo se potrebo po obnovi. Na>biološki ravni se nagibamo k
temu, da mislimo na proces obnavljanja molekul v celicah ali na
obnavljanje celic v organizmih, s katerim se za določen čas odlaga
končni neizogiben razkroj. Zdi se, daje omejeno trajanje življenja na
neki način plačevanje cene evolucijske neverjetnosti (improbability).
Videti je, kot da se mora vsak kompleksen red na silo iztrgati razkroju.
To enako velja za socialne sisteme, vendar z značilno razliko. Zavestni
sistemi in socialni sistemi morajo proizvesti svoj lasten propad. Svojih
temeljnih elementov, se pravi misli in komunikacij, ne proizvajajo kot
kratkotrajna stanja, ampak kot dogodke, ki izginejo takoj potem, ko so
se pojavili. Tudi dogodki zavzemajo minimalen časovni razpon, navi-
dezno sedanjost, vendar je njihovo trajanje stvar definicije in mora biti
regulirano od avtopoetičnega sistema samega: dogodkov ni moč aku-
mulirati. Zavestni sistem ni sestavljen kot zbirka vseh svojih preteklih
in sedanjih misli, in tudi socialni sistem ne kopiči vseh svojih komuni-
kacij. V zelo kratkem času bi bila množica elementov neznosno velika
in njena kompleksnost tolikšna, da sistem ne bi bil sposoben izbrati
vzorca koordinacije in bi proizvajal kaos. Rešitev je v tem, da se na
operativni ravni elementov sistem odpove vsakršni stabilnosti in se
omeji na uporabo dogodkov. Na ta način trajno razkrajanje sistema
postaja nujni vzrok njegove avtopoetične reprodukcije. Sistem postaja
dinamičen v zelo temeljnem vsmislu. Postaja inherentno nemiren.
Nestabilnost njegovih elementov je pogoj njegovega trajanja.
Vse strukture socialnih sistemov morajo biti zasnovane na tem temelj-
nem dejstvu izginevajočih dogodkov, umirjajočih se kretenj ali pojema-
jočih besed.^ Spomin in kasneje pisanje nimata funkcije ohranjanja
dogodkov, ampak prej ohranjanja njihove moči, da porajajo strukture.
Dogodkov kot takih ni moč ohraniti, marveč je njihova izguba pogoj za
njihovo obnovo. Zatorej čas in nepovratnost nista vgrajena v sistem le
na strukturni ravni, temveč na ravni njegovih elementov. Njegovi
elementi so operacije in nobenega razumnega načina razlikovanja med
"točkami" in "operacijami". Dezintegracija in reintegracija, nered in
12	Redkost je, da bi družboslovci imeli čut za radikalnost in pomembnost tega
spoznanja; ampak glej Allport (1940, 1954).
13	To pojasnjuje, zakaj iznajdba pisave pospeši evolucijo kompleksnih social-
nih sistemov, s tem da omogoča shranitev zelo raznolikih strukturnih
informacij. To je doslej že precej dobro raziskan pojav, ki pa še vedno
pogreša zadovoljivo utemeljitev v teoriji. Glej Yates (1966), Ong (1967),
Havelock (1982).
32	Niklas Luhmann
urejanje zahtevajo drug drugega in reprodukcija poteka le kot ponavl-
jajoča se integracija dezintegracije in reintegracije.
Teoretski premik od samoreferenčne strukturne integracije k sa-
moreferenčnemu konstituiranju elementov ima pomembne kon-
sekvence za ohranjanje sistemov. Ohranjanje ni preprosto stvar na-
domeščanja, kulturnega posredovanja ali reproduciranja enakih vzorcev
v podobnih okoliščinah, kot je raba vilic in nožev pri jedi in samo pri
jedi;14 njen prvotni proces je proizvajanje naslednjih elementov v
aktualni situaciji, ti pa morajo biti drugačni od predhodnih, da bi bili
lahko prepoznavni kot dogodki. To ne izključuje relevantnosti ohranl-
jivih elementov; v resnici se le-ti celo zahtevajo za zadovoljivo hitro
prepoznavanje naslednjih možnosti. Vendar se sistem ne vzdržuje z
ohranjanjem vzorcev, temveč s proizvajanjem elementov; ne s posredo-
vanjem "memov" (enote kulturnega posredovanja, ki so analogne
"genom")15, temveč z rekurzivno rabo dogodkov za proizvajanje dogod-
kov. Njegova stabilnost temelji na nestabilnosti. Ta vgrajena zahteva
diskontinuitete in novosti se izteka v nujnosti razpolaganja z informa-
cijo in njenega procesiranja, ne glede na to, kaj kot priložnosti ponujata
okolje ali stanje sistema. Informacija je interna sprememba stanja,
samoproizvedeni vidik komunikativnih dogodkov in ne nekaj, kar bi
obstajalo v okolju sistema in bi bilo moč izkoristiti za prilagajanje ali
temu podoben namen. ^
Če se avtopoezis utemeljuje na dogodkih, potem za opis sistema ni
potrebna ena, temveč sta zanj potrebni dve dihotomiji: dihotomija
sistema in okolja in dihotomija dogodka in situacije.^" Obe dihotomiji
sta formuli "sveta": sistem-in-okolje je eden, dogodek-in-situacija pa
drugi način opisovanja sveta. Če sistem (ali njegov opazovalec) upora-
blja dihotomijo dogodek/situacija, lahko opazi razliko med sistemom
in okoljem kot strukturo situacije, situacija z vidika dogodka ne vsebuje
samo sistema, ampak tudi njegovo okolje. Procesirajoč informacije s
proizvajanjem dogodkov-v-situacijah, se sistem lahko usmeri na dif-
14	To je znamenito Parsonsovo "latentno ohranjanje vzorca" - "latentno" zato,
ker sistem ne more naenkrat udejaniti vseh svojih vzorcev, ampak jih mora
ohranjati kot pretežno neizkoriščene možnosti.
15	Dawkinsov izraz; glej Bavvkins (1976).
16	Glej tudi (za sisteme) von Foerster (1981), zlasti str. 236: "Okolje ne vsebuje
nobene informacije: okolje je, kot je."
17	Uporaba tega teoretskega okvira ne dopušča govora o "okolju dogodkov,
dejanj itd." ali govora o "situacijah sistema".
Avtopoezis socialnih sistemov	33
erenco notranjih in zunanjih relevanc. Kot horizont dogodov (Husserl)
se situacija navezuje na sistem, na okolje in na njegovo razliko - ampak
vse to opravlja selektivno, uporabljajoč za kažipot omejene možnosti za
proizvajanje naslednjih dogodkov.^ Dvojna dihotomija tako opisuje
način po katerem sistem izvede "ponoven vstop" razlike med sistemom
in okoljem v sistem. Po drugi strani pa razlika med sistemom in okoljem
strukturi ra omejenost izbire, ki je potrebna, da sistemu omogoči preiti
od enega dogodka-v-situaciji do drugega dogodka-v-situaciji.
Sistemi, ki temeljijo na dogodkih, potrebujejo kompleksnejši vzorec
časa. Cas zanje ne more biti dan le kot nepovratnost. Dogodki so
pripetljaji, ki ustvarijo razliko med "prej" "p°^em' • Moč jih je
identificirati in opazovati, anticipirati in si jih zapomniti le kot takšno
razliko. Njihova identiteta je njihova razlika. Njihova navzočnost je
sonavzočnost tistega prej in tistega potem. Zatorej morajo predstavljati
čas v času in rekonstruirati temporalnost v smislu pomične sedanjosti,
ki dolguje svojo značilnost zdajšnosti le dvojnemu horizontu preteklega
in prihodnjega, ki se sedanjosti pridružujeta na njeni poti v prihod-
nost.^9 Na tej podlagi se lahko razvijejo zavestne časovne zveze.^
Dualnost horizontov se podvoji, brž ko mislimo prihodnjo ali preteklo
sedanjost, od katerih ima vsaka svojo lastno prihodnost in preteklost.
Temporalna struktura časa se ponovi v sebi in le takšna refleksivnost
omogoči odpoved stabilni in trajni sedanjosti (Luhmann, 1982a).
Semantika časa se je v počasnem procesu evolucije prilagodila tem
zahtevam. Dalj časa ji je v ta namen služila religiozna zadržanost -
aeternitas, aevum ali vseprisotnost Boga v vseh časih - da bi se z njo
izognila popolni historizaciji časa. Samo moderna družba se prepoznava
- in konsekventno prepoznava vse predhodne družbe - kot takšno, ki
konstituira svojo lastno temporalnost (Luhmann, 1980). Strukturna
diferenciacija družbe kot avtonomnega avtopoetičnega sistema za svojo
dobro znano posledico terja koevolucijo ustreznih temporalnih struktur
z modernim historicizmom.
18	Glej Markowitz (1979) za nadaljnjo razčlenitev, ki uporablja metodo feno-
menološke psihologije.
19	Ena najboljših analiz te zapletene temporalne strukture ostaja Husserl
(1928). Za socialne sisteme glej Bergmann (1981).
20	Glej Korzybski (1949). Z evolucijskega gledišča glej Stebbins (1982: 363
ff).
34	Niklas Luhmann
Prispevek obče teorije avtopoetičnih sistemov
Te kratke opazke nikakor ne morejo izčrpati celotnega obsega predlo-
gov, ki jih teorija socialnih sistemov lahko prispeva k abstraktnosti in
pretanjenosti splošne teorije avtopoetičnih sistemov (za bolj obsežno
obravnavo glej Luhmann, 1984). Zdaj se lahko znova vrnemo k
vprašanju, kaj je, glede na dolgo tradicijo razmišljanja o creatio
continua, nadaljevanju, trajanju, ohranjanju itd.^1, pri tem novega
(Ebeling, 1976). Od konca šestnajstega stoletja dalje se je ideja
samovzdrževanja uporabljala kot nadomestek za teleološko razmišljaje
in za ponovno uvajanje teleologije z argumentom, da je ohranjanje
sistema njegov cilj oziroma funkcija njegovih struktur in operacij.
Glede na to ni presenetljivo, da se k temu pristavlja še vprašanje, v
čem je, glede na to dobro znano in precej jalovo tradicionalno koncep-
tualizacijo, prispevek teorije avtopoetičnosti.^ Če odgovorimo enostav-
no, bi odgovor vseboval ostro razlikovanje med samoreferenco na ravni
struktur (samoorganizacijo) in samoreferenco na ravni temeljnih oper-
acij ali elementov. Potem bi lahko nakazal epistemološke kosekvence
razlikovanja med avtopoezis in opazovanjem, pri čemer so opazujoči
sistemi sami avtopoetični sistemi. Le ozreti se nam je treba na kon-
sekvence, ki jih ima za sociološko teorijo pristop "dogodek/struktura",
pa se bomo zavedeli novih - v primerjavi z Malinowski/Radcliffe
Brown/Parsons ravnijo prejšnjih kontroverz - problemov in novih pos-
kusov njihovega reševanja. Seveda pa je tu še nadaljnji vidik, ki je
vreden posebne obravnave.
Teorija avtopoetičnih sistemov formulira situacijo binarne izbire. Sis-
tem bodisi nadaljuje svojo avtopoetičnost ali pa ne. Ni nobenih vmesnih
in nikakršnih tretjih stanj. Ženska lahko je noseča ali pa ni: ne more
pa biti malo noseča. Seveda velja to enako tudi za "sistemsko
vzdrževanje". Praznoverni opazovalci bodo odkrili isto tavtologijo. Toda
teorija avtopoetičnih sistemov je bila izumljena za situacije, v katerih
je postala splošno sprejeta teorija odprtih sistemov. Z ozirom na ta
zgodovinski kontekst je treba koncept avtopoetične zaprtosti razumeti
kot rekurzivno zaprto organizacijo odprtega sistema. Ne gre za vračanje
k staremu pojmu "zaprtih (versus odprti) sistemov" (Varela, 1979).
Potemtakem je problem uvideti, kako je mogoča avtopoetična zaprtost
21	Glej Ebeling (1976) in seveda obsežno "funkcionalistično" razpravo o
"ohranjanju sistema".
22	Glej Jantsch (1981), ki daje prednost teoriji termodinamičnega neravno-
vesja in disipativnih struktur.
Avtopoezis socialnih sistemov	35
v odprtih sistemih. Nov vpogled postulira zaprtost kot pogoj odprtosti,
in v tem smislu teorija formulira omejitvene pogoje glede možnosti
komponent sistema. Komponente na sploh in temeljni elementi posebej
se lahko reproducirajo samo, če imajo sposobnost povezovanja zaprtosti
in odprtosti. Pri bioloških sistemih se s tem ne zahteva "zavest" o okolju
ali njegovo poznavanje. V primeru na smislu utemeljenih zavestnih ali
socialnih sistemov pa avtopoetični način smisla ponuja možnost "po-
novnega vstopa" ("re-entry"),^ se pravi predstavitve razlike med siste-
mom in okoljem znotraj sistema. To ponovno vpeljano razlikovanje
strukturira elementarne operacije teh sistemov. V socialnih, se pravi
komunikativnih sistemih se elementarna operacija pripeti z razume-
vanjem" razlikovanja med "informacijo" in "izjavo". Informacija se
lah-ko navezuje na okolje sistema. Izjava, ki se pripisuje nosilcu
dejanja, je odgovorna za avtopoetično regeneriranje samega sistema.
Na ta način sta informacija in izjava prisiljeni k sodelovanju, primorani
k enotnosti. Emergentna raven komunikacije predpostavlja to sintezo.
Brez temeljnega razlikovanja med informacijo in izjavo kot različnima
vrstama selekcije razumevanje ne bi bilo vidik komunikacije, temveč
enostavno zaznava.
Tako lahko dovolj diferencirana analiza komunikacije pokaže, kako se
lahko izvaja ponavljajoča se artikulacija zaprtosti in odprtosti. Le-ta je
konstitutivna nujnost emergentne ravni komunikacije. Brez sinteze
treh selekcij - informacije, izjave in razumevanja - ne bi bilo nobene
komunikacije, temveč enostavna zaznava. S to sintezo pa je sistem
prisiljen v iskanje možnosti posredovanja zaprtosti in odprtosti. Z
drugimi besedami, komunikacija je evolucijski potencial za izgradnjo
sistemov, ki so sposobni ohranjati zaprtost v pogojih odprtosti in
odprtost v pogojih zaprtosti. Ti sistemi se soočajo s trajno nujnostjo
selekcije smislov, ki zadovoljujejo te omejitve. Posledica je naša
družba.
Poleg tega koncept avtopoetične zaprtosti omogoča razumevanje funk-
cije vsiljenih binarnih izbir. Sistem lahko svojo avtopoetičnost nadal-
juje ali pa jo prekine. Lahko živi naprej, nadaljuje produciranje
zavestnih stanj, komuniciranje, ali pa se odloči za edino alternativo:
23 V smislu kot ga temu pripisuje Spencer Brown (1971). Gotthard Günther
postavlja enako tezo, ko trdi, "da se ti samorefleksivni sistemi z lastnimi
središči lahko vedejo, tako kakor se, samo če so sposobni "zarisati ločnico"
med samim seboj in svojim okoljem". In to Güntherja napelje "k presenetl-
jivemu sklepu, da imajo deli univerzuma večjo refleksivno moč kot pa njegova
celota" (Günther, 1976:319).
36	Niklas Luhmann
da se konča.24 N i nobenih tretjih stanj. To je silno tehnična poenosta-
vitev. Po drugi strani pa sistemu manjka kakršnakoli samotranscend-
entna moč. Operacij ne more odrejati iz zunanjega sveta. Socialni
sistem lahko le komunicira. Ziv sistem lahko le živi. Njegova avto-
poetičnost, kot jo vidi opazovalec, lahko vzročno učinkuje na okolje.
Toda avtopoezis jé proizvajanje, v doslednem smislu proces, ki za to,
da bi dosegel svoj učinek, potrebuje nadaljnje vzroke, katerih pa ne
proizvede sam. Zdi se. da je binarna struktura avtopoetičnosti nadomes-
tilo tega rnanka totalitete. Z njo se nadomešča tovrstna "interna
totaliteta". Biti ali ne biti, nadaljevati avtopoezis ali ne, to služi za
interno predstavitev totalitete možnosti. Vsè kar se lahko zgodi, je za
sistem reducirano na eno od teh dveh stanj. Sistem se pojavi z
izumljenjem te izbire, ki brez njega ne obstaja. Negativna vrednost ni
vrednost sveta, ampak sistema. Vendar pomaga poenostaviti totaliteto
vseh pogojev na eno samo odločilno vprašanje, kako znotraj omejitev
dane situacije proizvesti naslednje sistemsko stanje, naslednji ele-
ment, naslednjo komunikacijo. Četudi se ne zaveda zunanjega sveta,
živ sistem "ve", daje še vedno živ in izbira svoje operacije uporabljajoč
življenje za reproduciranje življenja. Tudi komunikativni sistem lahko
nadaljuje komunikacijo na podlagi nadaljujoče se komunikacije. To
ne zahteva nobenega zanesljivega znanja o zunanjih pogojih, ampak
preprosto razlikovanje med sistemom in okoljem, kot ga je mogoče
videti z gledišča sistema. Enovitost avtopoetičnega sistema je rekurziv-
no procesiranje te razlike nadaljevanja ali ne-nadaljevanja, ki repro-
ducira razliko kot pogoj svojega lastnega nadaljevanja. Vsak korak ima
svojo lastno selektivnost, ko izbere avtopoezis, namesto da bi jo
prekinil. To ni vprašanje preference niti vprašanje izpolnjevanja ciljev.
Prej gre to razumeti kot eksistenčni "kod", če kod razumemo kot umetno
podvojitev možnosti, katere posledica je, da se lahko vsak element
predstavi kot selekcija.
Vse to postane bolj jasno pri obravnavi primera socialnih sistemov. V
tem primeru avtopoezis pomeni "nadaljevati komunikacijo". Ta postane
problematična, kadar je soočena z dvema različnima pragoma
odvračanja. Prvi teži k prekinitvi procesa zato, ker komunikacija ni bila
razumljena. Drugi pa teži k prekinitvi procesa, ker je komunikacija
zavrnjena. Ta dva praga sta v medsebojni zvezi, kajti razumevanje
24 "Konec" v skladu s to teorijo zatorej ni "telos", ki bi pomenil stanje
popolnosti, ampak ravno nasprotno: ničelno stanje, ki se ga je potrebno
izogibati z reproduciranjem nepopolnih in negotovih stanj. Teorija je na zelo
temeljni način naperjena antiaristotelično.
Avtopoezis socialnih sistemov	37
povečuje možnosti zavrnitve.^5 Zavoljo teh težav se je mogoče vzdržati
komunikacije, še posebno v modernih razmerah zelo arbitrarnih inter-
akcij. Vendar pa družba, sistem vseh komunikacij, ne more enostavno
kapitulirati pred temi problemi; ne more naenkrat prekiniti vseh
komunikacij in se odločiti za zavrnitev vsake obnove.^^ Avtopoezis
družbe je izumila močan mehanizem, ki jamči njeno nadaljevanje v
primerih, kadar le-ta naleti na nerazumevanje ali celo odprto
zavračanje. Takrat se nadaljuje s spremembo interakcijskoga konteksta
ali z refleksivno komunikacijo. Proces komunikacije se vrne k sebi in
komunicira o svojih lastnih težavah. Uporablja neke vrste (precej
praznoverno) samonadzorovanje, da bi se zavedel resnih nerazumevanj,
ter ima možnost komunicirati o zavrnitvi in se restrukturirati okoli tega
"ne". Z drugimi besedami, proces ni zavezan spoštovanju pravil logike.
Lahko je v protislovju s samim seboj. Sistem, ki uporablja to tehniko,
ne konča svoje avtopoetičnosti in ne pride h koncu; da bi rešil svojo
avtopoetičnost, se reorganizira kot konflikt. Kadar so soočeni z resnimi
problemi razumevanja in z očitnim nerazumevanjem, se socialni siste-
mi - na resnično Habermasovo osuplost - zelo pogosto nagibajo k temu,
da bi se otresli bremena argumentiranja in razumnega razpravljanja za
dosego konsenza. Raje se prepustijo zavrnitvi predlogov in se podajo
na pot konflikta.
Kakorkoli že, zdi se, da komuniciranje protislovja, kontroverza in
konflikt funkcionirajo kot neke vrste imunski sistem socialnega sistema
(Luhmann, 1984). To rešuje avtopoetičnost z odpiranjem novih načinov
komunikacije zunaj normalnih omejitev. Pravo beleži izkušnje in
pravila vedenja v teh abnormalnih razmerah in z neke vrste epigenezo
razvija norme vsakdanjega vedenja, ki pomagajo predvideti konflikt in
se vnaprej prilagoditi na njegovo možno preseganje (Luhmann, 1983a).
V visoko razviti družbi lahko odkrijemo celo funkcionalno diferenciran
pravni sistem, ki reproducira svojo lastno avtopoetično enovitost. Ta
nadzira imunski sistem obsežnejšega societalnega sistema prek visoko
specializirane sinteze normativne (neučljive) zaprtosti in kognitivne
(učljive) odprtosti (Luhmann, 1983b). Istočasno povečuje možnosti
konflikta, ustvarja večjo kompleksnost imunskega sistema in zamejuje
25	Z evolucijskega gledišča glej Luhmann (1981).
26	To, daje postalo fizično uničenje možnosti komunikacije možno in daje to
uničenje moč nameravati in proizvesti s komunikacijo, je drugo vprašanje.
Na enak način se življenje ne more odločiti za svoj konec, lahko pa se
zavestni sistemi odločijo ubiti svoja lastna telesa.
38	Niklas Luhmann
njegove konsekvence. Seveda pa ne more izključiti konfliktov zunaj
zakona, ki avtopoetičnost komunikacije lahko rešijo za še višjo ceno.^"
Epistemološke konsekvence avtopoetične za-
prtosti
Ostane še zadnja pomembna točka: epistemološke konsekvence avto-
poetične zaprtosti. Tudi o tem problemu je potrebno razpravljati v
smislu sedanje situacije znanstvene evolucije, glede katere se zdi, da
so s teorijo avtopoetičnih sistemov ponujene določene prednosti.
Ze več desetletij se zdi, da znanstveno raziskovanje ne deluje več pod
vodstvom nedvomljive pravovernosti - bodisi kognitivne teorije, bodisi
posebne teorije znanosti. Univerzalno sprejet pripomoček je "pragmati-
zem"; izsledki so edini kriterij resnice in progresivnega znanja. To je
očitno samoreferencialen, cirkularen argument, ki se utemeljuje na
zavračanju cirkularnosti v teoriji in na njenem sprejemanju v praksi.
Izogibanje cirkularnosti postaja vedno bolj brezupna drža - paradoks,
za katerega se zdi, da kaže na to, kako se obsojana rešitev, paradoks
sam, približuje k temu, da postane sprejeta teorija.
Eden od načinov spoprijema s to dvoumno situacijo je ta, da se metodo-
logije testirajo glede na to, ali so sposobne preživeti prihajajočo znan-
stveno revolucijo. Ena izmed njih je funkcionalna analiza. Moč jo je
aplicirati na vse probleme, vključno s problemom paradoksa, cirkular-
nosti, neodločljivosti, logične nepopolnosti, itd. Ugotovitev, da so takšni
pogoji za funkcionalno analizo problem, nam je napotilo za iskanje
možnih rešitev, strategij deparadoksacije, hierarhizacije (v smislu teorije
tipov), razvitja, asimetrizacije in tako naprej. Z drugimi besedami,
funkcionalna analiza reformulira konstitutiven paradoks kot "rešen pro-
blem" (ki je in ni problem) in potem nadaljuje s primerjavo rešitev tega
problema.
27	Zdi se, da novejše težnje k temu, da bi se simbolne nezakonitosti priporočile
in udomačile kot neke vrste komunikacija, ki se prilagaja na previsoko
integracijo družbe in pozitivnega prava, postulira imunski sistem druge
vrste, na podlagi revidiranega naravnega prava, previdne izbire tem in zelo
skrbne prakse; glej Guggenberger (1983).
28	Problem z njegovo "pretirano rešitvijo" ostaja na neki način problem, se
pravi, z iznajdbo mnoštva rešitev, ki so neenake vrednosti in se razlikujejo
po svoji uporabnosti v različnih okoliščinah. Tako nam je s funkcionalno
analizo funkcionalne analize ponujen primer, kako se lahko razvije depara-
doksacija. Na drugi strani pa bi srečni pragmatist pristal na trditev, da
problem postane problem le ob uzrtju rešitve; glej Laudan (1977).
Avtopoezis socialnih sistemov	39
Poleg tovrstne vnaprejšnje prilagoditve v znanstveni evoluciji na
pričakovano spremembo paradigme v kognitivni teoriji sami, kon-
struira teorija avtopoetičnih sistemov odločilen argument. Je teorija
samoreferenčnih sistemov, ki se enako aplicira tudi na "opazujoče
sisteme" - "opazujoče sisteme" v dvojnem smislu, ki gaje uporabil Kari
Hei nz von Foerster (1981), ko je ta izraz izbral za naslov zbirke svojih
esejev. Teorija razlikuje avtopoezis in opazovanje, vendar sprejema
dejstvo, da so opazujoči sistemi sami avtopoetični (vsaj živi) sistemi.
Opazovanje se izvaja samo kot operacija avtopoetičnih sistemov, bodisi
da gre za življenje, zavest ali komunikacijo. Če avtopoetični sistem
opazuje avtopoetični sistem, potem odkrije lastno omejenenost s pogoji
avtopoetične samoreprodukcije (znova velja za vsak primer, za živl-
jenje, zavest in komunikacijo, npr. jezik) in sebe vključuje v polje
svojih objektov, ker se kot avtopoetični sistem, ki opazuje avtopoetične
sisteme, ne more izogniti pridobivanju informacij o samem sebi.
Na ta način teorija avtopoetičnih sistemov integrira dva ločena prispev-
ka sodobnih epistemoloških razprav. Uporablja "naravno" ali celo
"materialno" epistemologijo, ki jasno odstopa od transcendentalnih
aspiracij (Quine, 1969) - pri čemer je transcendentalizem v bistvu ime
za analizo avtopoetičnih operacij zavestnih sistemov. Poleg tega pa
obravnava tudi posebne epistemološke probleme univerzalnih ali "glo-
balnih" teorij, ki se navezujejo na tisti razred objektov, katerim tudi
same pripadajo.29 Univerzalne teorije, logika je ena izmed njih, imajo
pomembno prednost videnja in primerjanja samih sebe z drugimi
objekti istega tipa. V primeru logike to zahteva polivalentno strukturo
in njej ustrezno abstraktnost. Klasična logika samoreferenčnosti ni
odpravila, vendar pa ni imela dovolj prostora za lastno refleksijo.
Ravno dejstvo, da tradicionalna logika po značaju svoje strukture
prostor/vrednost kot podsistem vsebuje zgolj samo sebe, kaže na spe-
cifično in omejeno vlogo, ki jo refleksija igra v aristoteličnem forma-
lizmu. Da bi logika mogla postati uporabna teorija refleksije, mora
poleg sebe zaobseči tudi druge podsisteme" (Günther, 1976:310; pou-
darek NL). Samo pod tem pogojem lahko funkcionalna teorija postane
uporabna kot tehnika samoraziskovanja univerzalnih teorij.
29 Glej Hooker (1975:152-79). Primerov je veliko: teorija sublimacije je sama
lahko sublimacija. Fizikalno raziskovanje uporablja fizikalne procese. Te-
orija o Sebstvu mora upoštevati dejstvo, da je Sebstvo tudi teoretik sam
(zdravo Sebstvo, razcepljeno Sebstvo). Za ta slednji primer glej Holland
(1977).
40	Niklas Luhmann
K temu bi lahko formulirali običajen ugovor, sledeč Nigelu Howardu,
kot "eksistencialen aksiom": poznavanje teorije o lastnem vedenju nas
osvobaja njegovih omejitev (Howard, 1971: pp. xx, 2ff. et passim). Za
empirično spoznavno teorijo je to empirično vprašanje. Svobodo, ki je
pridobljena s samorefleksijo, je mogoče uporabiti samo v primeru, če
so njene omejitve na zadovoljivem dosegu. Drugače avtopoetičen sis-
tem enostavno ne bi vedel, kaj storiti v nadaljnjem. Lahko, denimo ve,
da deluje pod urokom "Ojdipovega kompleksa" ali "marksistične"
obsedenosti, vendar pa ne ve, kaj lahko stori v nadaljnjem.
"Nova epistemologija" bo morala posvečati pozornost najmanj dvema
temeljnima razlikovanjema: razlikovanju med avtopoezis in opazovan-
jem na eni in razlikovanju med eksternim opazovanjem in internim
opazovanjem (samoopazovanjem) na drugi strani. Kombiniranje teh
dveh razlikovanj je ena od nerešenih nalog sistemske teorije.
Avtopoezis je rekurzivno proizvajanje elementov z elementi sistema.
Opazovanje, kolikor je samo v sebi avtopoetična operacija, uporablja
razlikovanje in nakazuje, katera stran je uporabljena za podlago na-
daljnjih operacij (vključno z operacijo "prehoda" in nakazovanja druge
strani). Samoopazovanje je poseben primer opazovanja, ker izključuje
druge opazovalce. Le sistem lahko samoopazuje samega sebe; drugi so
po definiciji zunanji opazovalci. Zatorej samoopazovanje ne uporablja
in ne more uporabljati kriterijev. Ne more izbirati med različnimi
perspektivami.^ Opazuje, kar opazuje, in^1 lahko spreminja le žarišče
in razliko, katere uporablja. Vedno je gotovo o samem sebi. Zunanji
opazovalci so, po drugi strani, vedno v množini. Predpostavljati morajo
druge opazovalce. Lahko opazujejo druge opazovalce in druga opazo-
vanja. Svoja opazovanja lahko primerjajo z drugimi. Lahko so zapeljani
v refleksivno opazovanje opazovanj, in kadar različna opazovanja
obrodijo različne rezultate, potrebujejo kriterije.^2
30	Glej, za poseben primer zavestnih avtopoetičnih sistemov (tj. ne za socialne
sisteme!), Shoemaker (1963, 1968).
31	Seveda lahko razlikuje med samoopazovanjem in eksternim opazovanjem,
in osredinjajoč se na sebe lahko opazuje eksterna opazovanja.
32	Seveda ne takrat, kadar si različna opazovanja izbirajo različne objekte;
klasična epistemologija ne daje uporabnih kriterijev za primer, ko različna
opazovanja uporabljajo različne distinkcije.
Avtopoezis socialnih sistemov	41
Klasična epistemologija išče množico pogojev, pod katerimi zunanja
opazovanja obrodijo identične rezultate. Ne vključuje samoopazovanja
("subjektivni" ali "transcendentalni" pristop pomenita le, daje te pogoje
moč najti z introspekcijo). To pa seveda izključuje družbe, kot opazo-
vane in opazujoče sisteme. Kajti v družbah so vsa opazovanja družbe
samoopazovanja. Družbe ne morejo zanikati dejstva, da so opazovanja
sama elementi sistema, ki je opazovan. Možna je diferenciacija subsis-
temov v societalnem sistemu, tako da jim je dana posebna funkcija
"opazovanja družbe". Vendar to še vedno implicira samoopazovanje,
kajti subsistem lahko deluje samo v družbi. Lahko se ozira po svojem
socialnem okolju, po političnih, ekonomskih, pravnih in verskih zade-
vah, vendar je to opazovanje samo (1) del avtopoezis societalnega
sistema in (2) postaja samoopazovanje, takoj ko poskusi opazovati in
nadzorovati svojo epistemologi jo. Na neki način bi bila potrebna "Tretja
pozicija" (Braten, 1984), tista, ki vsebuje možnost pomikaja med
eksternim opazovanjem in samoopazovanjem in hkrati možnost defi-
niranja pravil, ki zadevajo paradoks biti istočasno zunaj in znotraj
sistema. To je tisti kontekst, znotraj katerega postanejo relevantne
univerzalne teorije. Načrtovane so za eksterno opazovanje, ampak so
posplošene na takšen način, da vključujejo prav tako tudi opazujoči
sistem. Pravila in metodologije univerzalnih teorij lahko postanejo
jedra, iz katerih lahko vzklije razvoj resnično sociološke epistemo-
logije. Najmanj kar lahko rečemo, je, da omogočajo izkustveno polje,
v katerem smo logično prisiljeni v nihanje med eksternim opazovanjem
in samoopazovanjem.
Vprašanje, ali argument te vrste lahko proizvede ne le sociološko^,
ampak tudi biološko (Maturana, 1978) in psihološko (Campbell, 1970,
1974, 1975) epistemologijo, lahko pustimo odprto. Nenazadnje je to
odvisno od možnosti uporabe koncepta samoopazovanja, ne le na
socialnih in zavestnih sistemih, temveč tudi na živih sistemih. V
vsakem primeru imajo napredovanja v substancialni teoriji lahko
stranske učinke na teorije, za katere se domneva, da nadzirajo razisko-
vanje. Vse do osemnajstega stoletja so se ti problemi pripisovali religiji
33 Za študijo primera, ki uporablja ta način nadzorovane samoreference, glej
Cole in Zuckermann (1975).
42	Niklas Luhmann
- socialnemu sistemu, ki je specializiran za soočanje s paradoksi.*^ Kot
možnost smo to ohranili, toda zdi se, da normalizacija paradoksov v
moderni umetnosti in moderni znanosti nakazuje našo željo po tem, da
bi sčasoma zmogli tudi brez religije (Dupuy, 1982:16ff). Očitno je, da
naša družba ponuja možnost izbire med zaupanjem v religijo in tem,
da se paradoksov znebimo, ne da bi se ob tem zavedeli, daje to religija.
Prevedel Marjan Kokot
- i
34 Škof Huet je takole izrazil brezizhodnost: "Mais lors que l'Entendement en
vue de cete Idée forme un jugement de l'objet extérieur, d'où cette Idée est
partie, il ne peut pas savoir très certainement et très clairement si ce
jugement convient avec l'objet extérieur; et c'est dans cette convenance que
consiste la Vérité, comme je l'ai dit. De sorte qu'encore qu'il connoisse la
Vérité, il ne sçait pas qu'il connoît, et il ne peut être assuré de l'avoir connue"
(Huet, 1723:180). ("Toda kadar razumevanje te ideje oblikuje sodbo o
zunanjem objektu, od katerega ta ideja izhaja, ne more prav zagotovo in
prav jasno vedeti, ali je ta sodba zunanjemu objektu primerna; kakor pa
sem dejal, prav iz te primernosti sestoji resnica. Tako da zopet tisti, ki
resnico pozna, ne ve, da jo pozna, in ne more biti prepričan, da jo je
spoznal".)
Avtopoezis socialnih sistemov	43
Literatura
ALLPORT, Floyd H. (1940): "An Event-System Theory of Collective Action:
With Illustrations from Economic and Political Phenomena and the Production
of War", Journal of Social Psychology, 11:417- 45.
ALLPORT, Floyd H. (1954): "The Structuring of Events: Outline of a General
Theory with Applications to Psychology", Psychological Review, 61:281-303.
BAREL, Y ves (1979): Le Paradoxe et le Systeme: Essai sur le Fantastique
Social. Grenoble: Presses Univesitaires.
BERGMANN, Werner (1981): Die Zeitstrukturen sozialer Systeme: Eine sys-
temtheoretische Analyse. Berlin: Duncker and Humblot.
BLUM, Alan F. in Peter McHugh (1971): "The Social Ascription of Motives",
American Sociological Review. 36:98-100.
BRATEN, Stein: (1984) "The Third Position - Beyond Artificial and Autopoetic
Reduction", Kybernetes,13:157-63.
BUHLER, Karl (1934): Sprachtheorie: Die Darstellungsfunktion der Sprache.
Jena: Fischer.
BUNGE, Mario (1979): "A Systems Concept of Society: Beyond Individualism
and Holism", Theory and Decision, 10:13-30.
BURKE, Kenneth (1945): A Grammar of Motives. Ponatis skupaj z A Rethoric
of Motives (1950). Cleveland, Ohio: World Publishing Company.
CAMPBELL, Donald T. (1970): "Natural Selection as an Epistemological
Model", str. 51-85 v Raoul Naroll in Ronald Cohen (иг.),Л Handbook of Method
in Cultural Anthropology. Garden City, NY: Natural History Press.
CAMPBELL, Donald T. (1974): "Evolutionary Epistemology", str. 431-65 v
Paul A. Schlipp (ur.), The Philosophy of Karl Popper. La Salle, 111.: Open Court
Publications.
CAMPBELL, Donald T. (1975): "On the Conflicts between Biological and Social
Evolution and between Psychological and Moral Tradition", American Psycho-
logist, 30:1103-26.
COLE, Jonathan R. in Harriet Zukermann (1975): "The Emergence of a
Scientific Specialty: The Self-exemplifying Case of the Sociology of Science",
str. 139-74 v Lewis A. Coser (ur.), The Idea of Social Structure: Papers in
Honnor of Robert K. Merton. New York: Harcourt Brace Jovanovich.
DAWKINS, R. (1976): The Selfish Gene. New York: Oxford University Press.
DUPUY, Jean-Pierre (1982): Ordres et désordres: Enquêtte sur un nouveau
paradigme. Paris: Seuil.
EßELING, Hans (ur.) (1976): Subjektivität und Selbsterhaltung: Beiträge zur
Diagnose der Moderne. Frankfurt: Suhrkamp.
44	Niklas Luhmann
GUGGENBERGER, Bernd (1983): "An den Grenzen der Verfassung", Frank-
furter Algemeine Zeitung, št. 281, 3. december.
GUNTHER, Gotthard (1976): "Cybernetic Ontology and Transjuctional Oper-
ations", str. 249-328 (zlasti str. 319) v Gotthard Günther (ed.), Beiträge zur
Grundlegung einer operationsfähigen Dialektik, zv. 1. Hamburg: Meiner.
GUNTHER, Gotthard (1979): "Natural Numbers in Trans-classic Systems", str.
241-64 v Gothard Günther (ur.), Beiträge zur operationsfahigen Dialektik, zv.
2. Hamburg: Meiner.
HABERMAS, Jürgen (1981): Theorie des kommunikativen Handelns. Frank-
furt: Suhrkamp.
HAVELOCK, Eric A. (1982): The Literate Revolution in Greece and its Cultural
Consequnces. Princeton: Princeton Univerity Press.
HEJL, Peter M. (1982): Sozialivissenschaft als Theorie selbstreferentieller Sys-
teme. Frankfurt: Campus.
HOFSTADTER, Douglas R. (1979): Godei, Escher, Bach: An Eternal Golden
Braid. Hassocks, Sussex: Harvester Press.
HOLLAND, Ray (1977): Self and Social Context. New York: St Martin's Press.
HOOLER, C .A. (1975): "On Global Theories", Philosophy of Science, 42:152-
79.
HOWARD, Nigel (1971): Paradoxes of Rationality: Theory of Metagames and
Political Behaviour. Cambridge, Mass.: MIT Press.
HUET, Pierre Daniel (1723): Traité Philosophique de la Faiblesse de l'Esprit
Humain. Amsterdam: Du Sauzet.
HUSSERL, Edmund (1928): "Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren
Zeitbewusstsseins", Jarbuch für Philosophie und phänomenologische For-
schung, 9:367-496.
JANTSCH, Erich (1981): "Autopoesis: A Central Aspect of Dissipative Self-or-
ganization", str. 65-88 v Milan Zeleny (ur.), Autopoesis: A Theory of Living
Organization. New York: North Holland.
KORZYBSKI, Alfred (1949) : Science and Sanity: An Introduction to Non-Aris-
totelian Systems and General Semantics (tretji ponatis). Lakeville, Conn.:
Institute of General Semantics.
LAUDAN, Larry (1977): Progress and it» Problems: Towards a Theory of
Scientific Growth. London: Routledge & Kegan Paul.
LUHMANN, Niklas (1980): "Temporalisirung von Komplexität: Zur Semantik
neuzietlicher Zeitbegriffe", str 235-300 v Niklas Luhmann, Gesellschaftstruktur
und Semantik, zv. 1. Frankfurt: Suhrkamp.
LUHMANN, Niklas (1981): "The Improbability of Communication", Interna-
tional Social Science Journal, 23(l):122-32.
Avtopoezis socialnih sistemov	45
LUHMANN, Niklas (1982a): "The Future Cannot Begin: Temporal Structures
in Modern Society", str. 271-88 v Niklas Luhmann, The Differentiation of
Society. New York: Columbia University Press.
LUHMANN, Niklas (1982b): "World-Time and System History: Interrelations
between Temporal Horizons and Social Structures", str. 289-323 v The Differen-
tiation of Society. New York: Columbia University Press.
LUHMANN, Niklas (1983a): Rechtssoziologie (2. izd.). Opladen: Westdeut-
scher Verlag.
LUHMANN, Niklas (1983b): "Die Einheit des Rechtssvstems", Rechtstheorie.
14:129-54.
LUHMANN, Niklas (1984): Soziale Systeme: Grundriss einer allgemeinen
Theorie. Frankfurt: Suhrkamp.
LUHMANN, Niklas (1985): "Society, Meaning, Religion - Based on Self-Ref-
erence", Sociological Analysis, 46:5-20.
MALINOWSKI, Bronislaw (1960): "The Problem of Meaning in Primitive
Language", str. 296-336 v C.K. Ogden in J.A.Richards (ur.), -77ie Meaning of
Meaning: A Study of the Influence of Language upon Thought and the Science
of Symbolism (10. izd.). London: Routledge & Kegan Paul.
MARKOWITZ, Juergen (1979): Die Soziale Situation. Frankfurt: Suhrkamp.
MATURANA, Humberto R. (1978): "Cognition", str. 29-49 v Peter M. Hejl et
al. (ur.), Wahrnehmung und Kommunikation. Frankfurt: Lang.
MATURANA, Humberto R. (1980): "Man and Society", str 11-31 v Frank
Bensler, Peter M. Hejl in Wolfram Köck (ur.), Autopoesis and Society: The
Theory of Autopoetic System in the Social Sciences. Frankfurt: Campus.
MATURANA, Humberto R. (1981): "Autopoesis", str 21-30 v Milan Zeleny
(ur.), Autopoesis: A Theory of Living Organization. New York: North Holland.
MATURANA, Humberto R. (1983): Reflexionen: Lernen oder onto genetischer
Drift. Delfin II: 60-72.
MILLS, C. Wright (1940): "Situated Actions and Vocabularies of Motive",
American Sociological Revieiv, 5:904-13.
MUNCH, Richard (1982): Theorie des Handelns: Zur rekonstruktion der Bei-
träge von Talcot Parsons, Emile Durkheim und Max Weber. Frankfurt:
Suhrkamp.
ONG, Walter J. (1967): The Presence of the World: Some Prolegomena for
Cultural and religious History. New Haven, Conn.: Yale University Press.
PARSONS, Talcot (1937): The Structure of Social Action. New York: McGraw-
Hill.
QUINE, Willard van 0. (1969): "Epistemology Naturalized", str. 69-90 v
Willard van O. Quine (ur.), Ontological Relativity and Other Essays. New York.
46	Niklas Luhmann
SHOEMAKER, Sidney (1963): Self-Knowledge and self- Identity. Ithaca, NY:
Cornell University Press.
SHOEMAKER, Sidney (1968) "Self-Reference and Self-Awarnes"Journal of
Philosophy, 65:555-67.
SPENCER BROWN, George (1971): Laivs and Form (2. izd.). London: Allen
& Unwin.
STEBBINS, G. Ledyard (1982): Darwin to DNA, Molecules to Humanity. San
Francisco: Freeman.
VARELA, Francisco J. (1979): Principles of Biological Autonomy. New York:
North Holland.
Von FOERSTER, Heinz (1981): Observing Systems .Seaside, Cal.: Intersystems
Publications.
WILDEN, Anthony (1972): System and Structure: Essays in Communication
and Exchange. London: Tavistock Press.
YATES, Frances A. (1966): The Art of Memory. London: Routledge & Kegan
Paul.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 47-70	47
¡lililí
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti
Niklas Luhmann
Družba in posameznik: Osebni in neosebni od-
nosi
Prav gotovo je napak, če moderno - družbo označimo kot neosebno
množično družbo in potem tej oznaki ničesar ne dodamo. Tako pojmo-
vanje izhaja delno iz preozkih teoretskih opredelitev pojma družbe,
delno pa je plod optičnih prevar. Ce družbo dojemamo primarno v
ekonomskih kategorijah, torej s stališča gospodarskega sistema, potem
nujno pridemo do vtisa, da so neosebni odnosi prevladujoč tip odnosov,
saj je namreč v gospodarskem sistemu položaj dejansko tak. Toda
gospodarstvo je le eden izmed različnih dejavnikov, ki določajo
družbeno življenje. Tudi s stališča posameznika kajpada velja, da lahko
le-ta z večino drugih ljudi vzpostavi le neosebne odnose. V tem smislu
se družba, če s tem pojmom razumemo celoto možnih odnosov, kaže
kot pretežno neosebna. Vendar pa obenem za slehernega posameznika
velja tudi, da ima možnost, v nekaterih primerih intenzivirati osebne
odnose in veliko tega, kar dojema kot svoj najbolj intimen del, sporočiti
drugim ter naleteti na potrditev le-tega pri drugih. Tudi teh odnosov je
v izobilju, če pomislimo, da so za slehernega ena od možnosti in da
veliko ljudi tudi poseže po njej in jo udejani; poleg tega pa je ena od
značilnosti moderne družbe prav to, da je ta možnost dostopna brez
omejitev in je ne obremenjujejo tako rekoč nikakršna upoštevanja
drugih odnosov.
Zato bomo v nadaljevanju izhajali iz tega, daje, v primerjavi s starejšimi
družbenimi formacijami, za moderno družbo značilno nekakšno stopn-
jevanje v dvojnem smislu: večji obseg možnosti za neosebne odnose in
intenzivirani osebni odnosi. Ta dvojna sposobnost se lahko širi še
naprej, in sicer zato, ker je družba v celoti kompleksnejša, ker lahko
Prevod 1. in 2. poglavja knjige Niklasa Luhmanna, Liebe als Passion: Zur
Codierung von Intimität, Suhrkamp Verlag: Frankfurt/M 1982 (1988), str.
13-39.
48	Niklas Luhmann
medsebojne odvisnosti raznolikih družbenih odnosov učinkoviteje re-
gulira in ima večjo sposobnost ugotavljanja možnih interferenc.
0 stopnjevanju možnosti za neosebne odnose lahko govorimo spričo
dejstva, da je na številnih področjih mogoče komunicirati s precej
gotovim uspehom, tudi če partnerjev osebno sploh ne poznamo in jih
presojamo le po nekaterih, naglo prepoznavnih značilnostih njihovih
vlog (policaj, prodajalka, telefonist v telefonski centrali). Poleg tega
lahko o večjih možnostih za neosebne odnose govorimo zato, ker je
sleherna posamezna operacija odvisna od brezštevilnih drugih oseb,
katerih funkcioniranje ne jamčijo osebnostne značilnosti, ki jih lahko
pozna tisti, ki se mora nanje zanašati. V nobeni družbi doslej še niso
obstajale tako neverjetne, kontingentne odvisnosti, ki jih ni mogoče
imeti za naravne, niti jih ni mogoče interpretirati zgolj na osnovi
poznavanja drugih ljudi.
Podobno tudi večje sposobnosti za osebne odnose ni mogoče razumeti
kot zgolj podaljšek, kot pomnoženo število in večjo raznolikost komuni-
kativnih odnosov, ki jih je mogoče uspešno udejaniti. Tak podaljšek bi
namreč naglo trčil ob meje zmožnosti slehernega posameznika. Oseb-
nega momenta v družbenih odnosih potemtakem ni mogoče ekstenzi-
virati, ampak le intenzivirati. Drugače povedano, možni so družbeni
odnosi, v katerih postanejo pomembne bolj individualne, edinstvene
lastnosti osebe ali navsezadnje v načelu vse lastnosti neke posamezne
osebe. Take odnose želimo označiti s pojmom medčloveška interpene-
tracija. Na enak način lahko govorimo tudi o intimnih odnosih.
Ta pojem ima Značilnost postopnosti. Temelji na predpostavki, da
drugemu človeku nikoli ne more biti dostopna celota tega, kar konk-
retno tvori posameznega človeka, njegove spomine, njegova pre-
pričanja; že zato ne, ker ni dostopna niti njemu samemu (kot lahko
razberemo iz poskusa Tristrama Shandyja, da bi napisal svojo biogra-
fijo). Vendar pa kajpada obstaja "več ali manj" tega, kar o drugem lahko
vemo in tudi upoštevamo. In predvsem na komunikativni ravni obsta-
jajo pravila in kode, ki določajo, da moramo biti v določenih družbenih
odnosih v načelu dojemljivi za vse, kar je v zvezi z drugo osebo, da ne
smemo biti indiferentni do tega, kar je za drugega osebno pomembno,
ter da moramo z naše strani odgovoriti na vsa vprašanja, čeprav in prav
takrat, ko se nanašajo na povsem osebne zadeve. Medtem ko se faktično
medčloveška interpenetracija lahko povečuje kontinuirano, če seveda
družba to dopušča in se ne meni za interference, pa mora biti
omogočanje te sposobnosti na ravni komunikativnih regulacij fiksirana
diskontinuirano. Na ta način se ustvari tip sistema za intimne odnose,
ki zagotavlja vključitev osebnega v komunikacijo.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	49
Ce upoštevamo vse, kar v sociologiji vemo in domnevamo o družbeni
genezi osebne individualnosti,^ potrebe po osebni individualnosti in
zmožnosti stiliziranja sebe in drugih kot nečesa neponovljivega ne
moremo ustrezno razložiti s pomočjo antropoloških konstant; ta potreba
in njena možnost, da v komunikativnih odnosih pride do izraza in
pri poznanja, korespondirata z družbeno strukturnimi pogoji, predvsem
s kompleksnostjo in tipiko diferenciranja družbenega sistema.2 Teme
sociogeneze individualnosti in semantike, ki jo spremlja, se na tem
mestu ne lotevamo v njenem polnem obsegu, ampak se omejujemo na
nekatera delna vprašanja, ki so v tej zvezi pomembna: na vprašanja o
nastanku simbolno generaliziranoga medija komunikacije, ki ima
posebno nalogo omogočati, vzdrževati in pospeševati komunikativno
obravnavanje individualnosti.
Popolnoma razumljivo je, da moramo izhajati iz tega, daje individual-
nost človeka v smislu telesno-psihične enotnosti, v smislu samogi-
bljivosti in predvsem v smislu posamezne smrti sleherne osebe, v vseh
družbah pripoznano izkustvo. Tudi krščanska neuničljivost duše in
prepričanje, da je njeno zveličanje docela individualna usoda, da ni
vnaprej določena s stratifikacijo, družino ali celo okoliščinami smrti,
pa tudi polemični individualizem renesanse, individualizacija obvla-
dovanja afektnih čustev in individualizacija naravne racionalnosti (na
primer Vives), kakor tudi drzni individualizem baroka ne presežejo
1	Prim. n.pr. slavno zaključno formulacijo Emila Durkheima v: De la division
du travail social, Pariz 1893, cit. po nemškem prevodu 0 delitvi družbenega
dela, Frankfurt 1977, str. 443 in dalje; dalje isti avtor, Leçon de Sociologie:
Physique des moeurs et du droit, Pariz 1950, str. 68 in dalje; Georg Simmel,
Grundfragen der Soziologie (Individuum und Gesellschaft), Berlin-Leipzig
1917, str. 71 in dalje; Louis Dumont, Homo Hierarchicus: The Caste
System and its Implication, London 1970. K vzporednemu, velikokrat
obravnavanemu semantičnemu razvoju prim, tudi Norman Nelson, Individ-
ualism as a Criterion of the Renaissance, Journal of English and Germanic
Philology 32 (1933), str. 316-334: Angel Sanchez de la Torre, Los comien-
zos del subjectivismo jurídico en la cultura Europea, Madrid 1958: Colin
Morris, The Discovery of the Individual 1050-1200, London 1972.
2	Neko drugo vprašanje, ki ga s tem ne smemo zamenjevati, zadeva obseg
socialne vezave in nadzora, ki sta naložena osebam. Glede tega obstaja v
marsikaterem družbenem sistemu precejšnja stopnja svobode, pri čemer pa
to ni moglo biti pojasnjeno kot družbeno pripoznanje ali celo zahteva po
individualnosti. Prim, še posebej John F. Embree, Thailand - A Loosely
Structured Social System, American Anthropologist 52 (1950), str. 181-
193, in v navezavi na to temo Hans-Dieter Evers (izd.), Loosely Structured
Social Systems: Thailand in Comparative Perspective, New Haven 1969.
50	Niklas Luhmann
bistveno teh antropoloških dejstev, ampak samo krepijo njihovo
družbeno legitimnost vpričo vse večjih težav pri sidranju posameznih
oseb v ustrezne družbene strukture. Osebe so sicer še definirane glede
na njihov družbeni status, torej glede na njihov položaj v sistemu
stratifikacije, vendar pa obenem postajajo s to stratifikacijo pogojene
umestitve v funkcionalna področja politike, gospodarstva, religije,
učene znanosti vse ohlapnejše. Navzlic temu pa vse to sprva še ni
pripeljalo do opustitve ali, vsaj kadar gre za človeka, do modifikacije
starega pojma individuuma, namreč definicije v smislu njegove oddel-
jenosti in nedeljivosti.^
Razvoj, ki pelje v moderni svet in ki je opustil stari pojem individuuma
ter besedo napolnil z novim pomenom, ima več vidikov, ki jih moramo
skrbno razločevati, saj se ne razlikujejo le po svoji vsebini, ampak drug
drugega tudi problematizirajo. Najprej pride med prehodom iz stratifi-
kacijskega v funkcionalno diferenciranje družbe do izrazitega diferen-
ciranja osebnih in družbenih sistemov (kar natančneje pomeni: do
diferenc sistem/okolje znotraj osebnih oz. družbenih sistemov). Vzrok
za to je dejstvo, da pri funkcionalnem diferenciranju posamezna oseba
ne more biti več trdno umeščena v en sam in zgolj en podsistem družbe,
temveč je a priori družbeno razseljena.4 To ne pomeni le, da se osebe
zdaj odlikujejo po večji raznolikosti svojih značilnosti (o čemer bi prav
lahko dvomili), ampak tudi, da se zaradi reference na sistem odnosi
sistem/okolje osebnih sistemov močneje diferencirajo, tako da moramo
primere, ko osebe navzlic temu kažejo enake značilnosti, razumeti kot
naključje (in ne kot značilnost vrste).
3	Prim. n.pr. François de Callières, La Logique des amans ou l'amour logicien,
Pariz 1668, str. 118: "L'individu est proprement un sujet separé de tout
autre, et qui ne se peut divisier sans estre destruit." ("Individuum je v
pravem pomenu besede subjekt, ki je ločen od vsega drugega in ki ga ni
mogoče deliti, ne da bi ga pri tem pokončali.")
4	Za pojem individuuma to med drugim pomeni, da stara smer specificiranja:
živo bitje - človek - pripadnik nekega sloja - prebivalec nekega mesta oz.
neke dežele - pripadnik nekega poklica - član neke družine - individuum
izgublja svoj smisel in prav individualnost, ki je bila poprej tisto najkonk-
retnejše na človeku, postane zdaj tisto najsplošnejše. Zaradi tega je lahko
tudi to, kar je poprej moralo veljati za izjemno kontingentno, zdaj razumljeno
kot nujno in dobi svojo označitev z referenco na svet. Po drugi strani pa to
novo razumevanje, ta definicija individuuma, formulirana z edinstvenim
konstituiranjem sveta, preseže in ukine razumevanje individuuma kot
narave, ki je veljalo do 1800.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	51
Ta trend diferenciranja , ki gaje s stališča teorije sistemov prav lahko
razumeti, posamezno osebo vedno bolj spodbuja, da lastno diferenco
do okolja (in v časovni razsežnosti: zgodovino in prihodnost te dif-
erence) interpretira v smislu lastne osebe, s čimer postane Jaz središče
doživljanja, okolje pa postane relativno zabrisano. Za samoidentifika-
cijo kot podlago lastnega doživljanja in delovanja ne zadošča več, da
se zavedamo obstoja svojega organizma, da imamo ime in da nas
določajo obče socialne kategorije, kot so starost, spol, družbeni status,
poklic. Posameznik mora najti potrditev na ravni svojega sistema
osebnosti, torej v diferenci do svojega okolja in v načinu, kako jo
upravlja v primerjavi z drugimi ljudmi. Hkrati s tem postanejo družba
in možni svetovi, ki jih le-ta konstituira, precej kompleksnejši in manj
transparentni. Posledica tega je potreba po še razumljivem, znanem in
domačem bližnjem svetu (kar sicer pomeni približno to, kar izraža grška
beseda philos), ki ga še lahko napravimo za svojega.
Individualizacija osebe in potreba po svetu, ki nam je blizu, nista nujno
vzporedna procesa; pravzaprav kažeta težnjo po medsebojnem iz-
ključevanju, saj prav svet, ki nam je blizu, pušča posamezniku manj
prostora za razvoj, kot pravno ali monetarno, politično ali znanstveno
fiksirani makro mehanizmi neosebne vrste. Spričo tega pojem "vedno
večje individualizacije oseb" ne povzema dovolj natančno problemov,
ki jih mora reševati posameznik v modernem svetu. Ne moremo se
preprosto umakniti v lastno avtonomijo in v sposobnost prilaganja, ki
nam jo le-ta daje. Seveda lahko storimo tudi to, toda potem se temu
pridruži dejstvo, da posameznik potrebuje diferenco med bližnjim in
oddaljenim svetom, diferenco med zgolj osebno veljavnimi izkušnjami,
ocenami, načini reagiranja in anonimno konstituiranim, za vse v enaki
meri veljavnim svetom, da bi mogel zajeti neizmerno kompleksnost in
kontingenco vsega, kar se kaže kot možno. Posameznik mora to diferen-
co znati uporabljati, da bi lahko kanaliziral pridobivanje informacij. To
pa je mogoče le takrat, kadar so za obdelavo tudi najbolj osebnih
doživetij in za osebnostno pogojen način delovanja na voljo družbene
potrditve in kadar obstajajo za dosego teh potrditev družbeno verificir-
ane oblike. Posameznik mora biti sposoben najti resonanco ne le v tem,
kar je on sam, temveč tudi v tem, kar on sam vidi.
Vse to je potrebno formulirati tako zapleteno zato, da bi lahko razumeli,
da vsa komunikacija na področju zadev, ki so osebno najbolj pomemb-
ne, zadeva ta dvojni vidik samobiti in osebnega pogleda na svet in da
je oseba, ki se te komunikacije udeležuje kot alter ego, sama zase in
za druge v to vpletena v prav tem dvojnem smislu. Potem postane pogoj
za izdiferenciranje nekega skupnega zasebnega sveta sposobnost
slehernega posameznika, da pomaga nositi svet druge osebe (čeprav so
52	Niklas Luhmann
njegova lastna doživetja docela individualna), ker mu je v njem
dodeljeno čisto posebno mesto: ker se v tem svetu druge osebe kaže
kot tisti, ki je ljubljen. Navzlic vsem možnim in povsem očitnim
protislovjem med obsežno individualizacijo in potrebo po svetu, ki nam
je blizu - pomislimo le na sentiment prijateljstva in osamljenosti 18.
stoletja - je bil zaradi tega razvit skupen medij komunikacije za oba
problema, in sicer ob uporabi semantičnih polj prijateljstva in ljubezni.
Tema našega raziskovanja je izdiferenciranje tega medija in ocena
trajnosti semantike, ki jo je ustvaril. Izdiferenciranje je svoje prve vidne
obrise dobilo v drugi polovici 17. stoletja. Takrat seje lahko opiralo na
že pripoznano edinstveno vrednost individualnosti in na naloge, ki so
posamezniku naložene kot posamezniku, kakor denimo samoobvlado-
vanje in obvladovanje afektnih čustev; vendarle pa ni moglo izhajati iz
tega, da se posamezniki orientirajo po diferenci med osebnimi in
neosebnimi interakcijami in da iščejo področje za najbolj osebno,
, intimno in zaupno komunikacijo. Povsem paje takrat pri komunikaciji,
ki je bila še vezana na družbene sloje, umanjkala potreba po bližnjem
svetu, ki bi ga lahko projicirali v svet kot celoto. Kako je bil potemtakem
sploh možen razvoj posebnega medija komunikacije za področje intim-
nosti? In kako je potekal? Preden pa se lotimo analize zgodovinskih
primerov, moramo to vprašanje obravnavati s pomočjo obče teorije
simbolno generaliziranih medijev komunikacije.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	53
Ljubezen kot simbolno generalizirani medij ko-
munikacije
Na splošno gre pri simbolno generaliziranih medijih komunikacije za
semantične mehanizme, ki omogočajo, da se komunikacijam, ki so
same na sebi neverjetne, navkljub temu zagotovi uspehi "Zagotoviti
uspeh" pri tem- pomeni, v tolikšni meri povečati pripravljenost za
sprejemanje komunikacij, da se komunikacija poskuša vzpostaviti in
ni že vnaprej opuščena kot brezupna. Premagovanje tega praga never-
jetnosti je pomembno predvsem zàto, ker v nasprotnem primeru ne
more priti do oblikovanja družbenih sistemov; družbeni sistemi se
namreč oblikujejo samo s komunikacijo. Neverjetnosti so, z drugimi
besedami, pragovi, ki si jih posameznik ne upa prestopiti, glede na
evolucijo pa so neverjetnosti pragovi ponovnega izbrisovanja možnih
variacij. Ce je prestopanje teh pragov mogoče odložiti, se povečajo
možnosti za oblikovanje sistemov znotraj družbenega sistema, poleg
tega se obenem poveča število za komunikacijo sposobnih tem, poveča
se stopnja svobode komuniciranja znotraj sistema, navzven pa se
poveča njegova sposobnost prilaganja; vse to pa povečuje verjetnost
evolucije.2
Za vse medije komunikacije lahko predpostavljamo, da se med pote-
kom družbene evolucije zahteve, ki se jim postavljajo, povečujejo. Če
družbeni sistem in zanj možno okolje postaneta kompleksnejša, se
poveča tudi selektivnost sleherne definicije. To, kar je treba sporočiti,
je izbor, narejen izmed večih različnih možnosti. S tem postane moti-
vacija za prenos in sprejem izbranih možnosti bolj neverjetna. Potem-
takem je z obliko izbora težje spodbuditi motivacijo za sprejem. Prav
to paje funkcija medijev komunikacije. Teorija družbene evolucije in
teza, da se s spreminjanjem tipa diferenciranja družbe naglo poveča
kompleksnost družbenega sistema, vsiljujeta domnevo, da razvoj ko-
1	Prim, natančneje: Niklas Luhmann, Einführende Bemerkungen zu einer
Theorie symbolisch generalisierter Kommunikationsmedien, v: isti avtor,
Soziologische Aufklärung, zvezek 2, Opladen 1975, str. 170-192; isti avtor,
Macht, Stuttgart 1975; isti avtor, Die Unwahrscheinlichkeit der Kommuni-
kation, v:isti avtor, Soziologische Aufklärung, zvezek 3, Opladen 1981, str.
25-34.
2	Vse te formulacije moramo kajpada opremiti z zadržkom, da gre za stopn-
jevanje možnosti v nekem čisto posebnem pogledu in da to nikakor ne
izključuje položaja, ko možno ni mogoče iz drugih razlogov, oz. ko evolucija
zamre iz drugih razlogov.
54	Niklas Luhmann
munikacijskih procesov v družbi poteka prav na ta način ter da bodo
le-ti poskušali poiskati neko drugo raven selekcije in motivacije, ki bo
bolj obča in bolj specializirana obenem. Ljubezen, na primer, se
navkljub vsej tradiciji, ki je bila zahtevala, da funkcionira kot zgolj
družbena solidarnost, zdaj označuje kot nezmožna utemeljitve in kot
osebna: "Par ce que c'estoit luy; par ce que c'estoit moy", kot pravi
slavna Montaigneva formulacija.^
Vendar pa nikakor ni nujno, da bo iskanje novih oblik in novih rešitev
uspešno in da je mogoče neomejeno zadrževati večanje kompleksnosti
na vseh funkcionalnih področjih družbe. Zategadelj je potrebno upora-
bljati hkrati tako empirične in zgodovinske analize kakor tudi analize
družbenih struktur in zgodovine idej, če želimo pojasniti, katero stopnjo
lastne evolucije družba še lahko prenese in v kolikšni meri je sposobna
temu ustrezno na novo oblikovati svojo komunikacijo ter v kolikšni
meri nekatera funkcionalna področja pri tem zaostajajo in moramo zato
pričakovati temu ustrezne deformacije.
Simbolno generalizirani mediji komunikacije, ki morajo reševati
probleme, ki se pojavijo pri kombiniranju selekcije in motivacije,
uporabljajo semantiko, ki se navezuje na realnost: resnica, ljubezen,
moč itd. Ti izrazi označujejo lastnosti stavkov, čustev, sredstev menjave,
groženj in podobno in uporaba medijev vključuje prav te oblike
orientacije k dejanskim stanjem, pri čemer pa se predpostavlja, da
imajo ta dejanska stanja svojo lastno kavzalnost. Udeleženci komuni-
kacije menijo to, imajo to "v mislih". Vendar pa mediji sami niso ta
dejanska stanja; ampak so nekakšna navodila za komunikacijo, ki jih
je mogoče uporabljati relativno neodvisno od tega, ali taka dejanska
stanja obstajajo ali ne.4 Zato na tej ravni faktično lokaliziranih značil-
nosti, čustev in vzročnosti tudi ni mogoče ustrezno doumeti funkoij in
učinkov, ki jih imajo mediji, ker so namreč'sami v sebi vselej že
družbeno posredovani z dogovorom o možnostih komunikacije.
3	Michel de Montaigne, Essais /,28, citirano po éd. de la Pléiade, Pariz 1950,
str. 224.
4	Tako tudi Talcott Parsons, Religion in Postindustrial America. The Problem
of Secularization, Social Research 41 (1974), str. 193-225 (214 in dalje).
Afekt oz. ljubezen "in my present sense is a medium of interchange and not
the primary bond of solidarity itself'. Tudi drugi sociologi obravnavajo
semantiko ljubezni kot "cultural imperative" oz. kot ideološki predpis. Glej
Willard Waller/Reuben Hill, The Family: A Dynamic Interpretation, 2.
izdaja New York 1951, str. 113; William J. Goode, Soziologie der Familie,
nem. prevod, München 1967, str. 81.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	55
V tem smislu sam medij ljubezen ni čustvo, ampak komunikacijska
koda, ki v skladu z njenimi pravili čustvo izražamo, oblikujemo,
simuliramo, pripisujemo drugim, da ga imajo, ga tajimo in se z vsem
tem lahko pripravimo na posledice, ki jih sproži, če se taka komuni-
kacija tudi udejani. V nadaljevanju bomo pokazali, da so se že v 17.
stoletju, ob vsem poudarjanju, da je ljubezen strast, povsem zavedali,
daje le vedenjski model, ki gaje mogoče zaigrati, ki si ga v celoti lahko
predstavljamo, še preden se podamo na pot iskanja ljubezni; ki je torej
orientacijska točka in vir vednosti o njeni daljnosežnosti, še preden
najdemo partnerja, in ki tudi omogoča, da opazimo odsotnost partnerja
in to odsotnost interpretiramo kot usodo.^ Ljubezen se potem sprva
utegne gibati v prazno^ in se usmeriti na kak generaliziran vzorec
iskanja, ki olajša selekcijo, ki pa lahko tudi ovira globoko čustveno
izpolnitev. Prav množitev pomenov, zasidranih v kodi, omogoča učenje
ljubezni, interpretacijo njenih znamenj in sporočanje globokih čustev
s pomočjo znakov; in prav koda omogoča doživljanje diference in
poveličevanje neizpolnjene ljubezni.
Naslednja premišljanja temeljijo v tezi, da literarne, idealizirajoče,
mitizirajoče upodobitve ljubezni svojih tem in vodilnih načel niso
izbirale naključno, ampak so se s tem le odzivale na stanje v družbi in
na trende po spremembi v njej; da ne odražajo nujno, čeprav so podane
v opisni obliki, realnih dejanskih stanj ljubezni, da pa razrešujejo
prepoznavne probleme, da namreč funkcionalnim nujnostim družbene-
ga sistema podeljujejo obliko, ki jo je mogoče prenašati kot izročilo.
5	"Il y a des gens qui n'auraient jamais été amoureux s'ils n'avaient entendu
parler de l'amour," pravi La Rochefoucauld, Réflexions ou sentences et
maximes morales, št. 136, citirano po Oeuvres complètes, éd. de la Pléiade,
Pariz 1964, str. 421. ("So ljudje, ki se nikoli ne bi bili zaljubili, če ne bi
bili slišali govoriti o ljubezni.")
Tudi v 18. stoletju se še navzlic osebno-individualni naravi ljubezenskega
etosa ohranja prav ta element prejšnjega, domala igrivega učenja ljubezni.
Zelo nazorno je to izkustvo igre znotraj svet spreminjajočega odkritja
partnerja prikazano pri Klopstocku, na primer: Der Verwandelte ("Dich zu
finden, ach Dich, lernt ich die Liebe"), citirano po Izbranih delih, München
1962, str. 66-68; ali v pismu J.A. Schleglu 1. avgusta 1752:"...dass meine
Wahl nachdem ich die Liebe so lange gelernt habe, auf ein Mädchen fallen
müsse, die mich sehr glücklich machen könne...", citirano po: Briefe von
und an Klopstock (izd. J.M. Lappenberg), Braunschweig 1867, str. 108 in
dalje. Očitno ne zaznavajo nikakršnega protislovja med vnaprejšnjim mis-
elnim urjenjem in navdušenjem pri dejanskem angažiranju.
6	Formulacija Georga Simmla, Über die Liebe (Frágment), v: Fragmente und
Aufsätze, München 1923, str. 47-123 (62).
56	Niklas Luhmann
Posamezna semantika ljubezni nam potemtakem lahko odpre pot do
razumevanja odnosa med medijem komunikacije in družbeno struktu-
ro.
Sleherni simbolno generalizirani medij komunikacije se izdiferencira
v skladu s specifičnim problemom praga. Za medij ljubezen je ta
problem dejstvo, da je sama komunikacija izjemno osebna. Izjemno
osebna komunikacija je komunikacija, s pomočjo katere se govorec
poskuša razlikovati od drugih posameznikov. To lahko stori tako, da
samega sebe napravi za temo, torej govori o sebi; pa tudi tako, da pri
dejanskih temah napravi za jedro komunikacije svoje razumevanje te
teme. Ci m bolj individualno, čim bolj idiosinkratsko, čim bolj nena-
vadno je njegovo stališče in njegov pogled na svet, toliko bolj neverjeten
postane konsenz in interes drugih za to. Pri tem ne gre zgolj za lastnosti,
ki jih ima kdo kot posameznik ali si jih pripisuje; torej ne gre le za
lepoto in krepost osebe, ki je imela v ljubezenski literaturi 17. in 18.
' stoletja najpomembnejšo vlogo. Osebne lastnosti bi lahko imeli za
dejstva, lahko bi jih občudovali ali pa preprosto tolerirali. To, česar pa
ne moremo umestiti v ta okvir in kar postane jasno šele proti koncu 18.
stoletja, pa je odnos, ki ga ima do sveta osebni individuum. Ce se ta
odnos do sveta tudi individualizira, potem se kot partner v komunikaciji
ne moremo več omejiti na pripoznanje nekega prijetnega, potrebnega,
še sprejemljivega ali na kakšen drug način ovrednotenega dejstva,
navzočega v osebi drugega. Če druga oseba o sebi trdi, da ima v posesti
individualnost, ki konstituira svet, potem je sleherna adresirana oseba
vselej že umeščena v ta svet in s tem neizogibno postavljena pred
alternativo, da bodisi potrdi, bodisi zavrne egocentrični koncept sveta
druge osebe. Ta komplementarna vloga potrjevalca nekega določenega
sveta je posamezniku vsiljena, čeprav se obenem predpostavlja, da je
ta koncept sveta enkraten, torej edinstven in ne more biti podlaga za
konsenz. To pomeni tudi, da se od posameznika na neki način pričakuje
potrjevanje, ki ga odreže od zunanjega sveta, ki ga torej ne more opraviti
kje drugje. Sleherni razumni adresiranec se bo pod takim pritiskom
spustil v beg ali preprosto poskušal ignorirati nakazan osebni ref-
erenčni okvir komunikacije in bo obzirno prestavil pogovor v neosebno
sfero "anonimno" konstituiranega sveta.
Potemtakem v ljubezni ne gre za "totalno komunikacijo"," čeprav se
ljubimcema sprva zdi, daje tako, ne gre za tematsko osrediščenje vseh
7) Dieter Wyss, Lieben als Lernprozess, Göttingen 1973, str. 42 in dalje, 46 -
razvije ta pojem in potem zahteva, da naj ga zamenja proces učenja. Tudi
Pascal Bruckner/Alain Finkielkraut, Le nouveau desordre amoureux, Pariz
1977, str. 140 in dalje sta skeptična glede možnosti današnjih ljubimcev.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	57
možnih komunikacij na partnerju ali na ljubezenskem razmerju. Od
drugega partnerja se ne pričakuje totalni, temveč univerzalni ref-
erenčni okvir v smislu njegovega nenehnega upoštevanja naše osebe v
vseh situacijah; lahko bi tudi dejali: v smislu nenehnega bogatenja
informacijske vsebine vseh komunikacij z vidikom "za tebe . V skladu
s tem ljubezni ne moremo razumeti in jo prakticirati s stališča tematske
ravni procesa komunikacije, ampak s stališča kodiranja.
Posebni "kod" za ljubezen se izoblikuje takrat, kadar se vse informacije
podvojijo, in sicer glede na to, kaj pomenijo v občem, anonimno
konstituiranom svetu, in glede na to, kaj pomenijo za tebe, za naju, za
najin svet. Diferenca ni to, da ena informacija ostane ena in sodi v ta
ali oni svet; saj kajpada sleherni zasebni svet projicira svoje lastne
neskončnosti v totalno obzorje sveta, ki je za vse isti. Informacija se
mora podvojiti, da bi mogla v obeh svetovih (v skladu z aktualno
potrebo) prestati preizkušnjo in se uveljaviti. Torej, podobno kot pri
pisani besedi, se informacija za posebne namene podvoji, kar pa ne
pomeni, da temeljna enotnost obeh različic postane vprašljiva.
Če upoštevamo, kako je pripisovanje selekcij umeščeno v doživljanje
in delovanje udeležencev, se še jasneje pokaže, da postane uspešna
komunikacija v razmerah povečane individualizacije pogleda na svet
ob hkratnem ohranjanju anonimnega konstituiranja sveta, vedno bolj
neverjetna.^ Individuum svojega razmerja do sveta ne more dojeti kot
lastno delovanje (razen če seveda ni bral Fichteja); vsega, kar doživlja
kot selekcijo, ne more pripisati svojemu delovanju. Množico selekcij
zaznava, ne glede na to, kako idiosinkratsko se nanašajo na pričako-
vanja, kako so profilirane in ocenjene v primerjavi z diferencami, kot
selekcije, ki jih izvrši svet sam. Druga oseba, ki ji je vsiljena vloga
potrjevalca tega sveta, pa mora, nasprotno, delovati; povedati bi namreč
morala, zakaj se ne strinja z določenimi stališči. Na ta način prag
problema in neverjetnost izjemno osebne komunikacije porazdelitev
pripisovanja strukturi rata ¿mmeíríc/io: ljubimec, ki naj potrdi idiosink-
ratske selekcije, mora delavati, ker je prisiljen v izbiro; ljubljena oseba
pa je v nasprotju z njim le doživljala in pričakovala identificiranje
ljubimca s svojimi doživetji. Eden se mora angažirati, medtem ko je
drugi (ki je vselej že vezan na svoj koncept sveta) le delal načrte. Pretok
informacij, prenos selektivnosti z alterja (ljubljene osebe) na ego
(ljubimca) s tem prenese doživljanje na delovanje. Posebnost (in če
8 K pojmovnemu nastavku prim. Niklas Luhmann, Erleben und Handeln, in:
Schematismen der Interaktion, v: isti avtor, Soziologische Außclärung, zv.
3, Opladen 1981, str. 67-80 oz. 81-100.
58	Niklas Luhmann
hočete: tragičnost) ljubezni je prav ta asimetrija, ta nujnost, da na
doživljanje odgovarjamo z delovanjem in na že obstoječo navezanost z
9
navezovanjem.
Po drugi strani pa v ljubezenskih odnosih tisti, ki ljubi (ki je ego), lahko
najde navezave za svoje delovanje zgolj zato, ker doživljanje ljubljene
osebe predpisuje redukcije. Tema neskončnosti, ki se v ljubezenski
semantiki vedno znova pojavlja, poleg tega tudi pomeni, da v svetu
doživljanja druge osebe ne obstajajo nikakršne meje za naše delovanje;
zlasti ne za tistega, ki je v ta svet vključen kot prav tako ljubljena oseba.
Asimetrija doživljanja in delovanja vsebuje potem možnost predvide-
vanja. Lahko se ravnamo v skladu z doživljanjem drugega, čeprav še
ni ustrezno deloval, čeprav še ni izrazil nikakršne želje, sebi še ničesar
ni pripisal. Prav to je mišljeno, kadar ljubezenska semantika od
posameznika terja, da gre dlje od dolžne galantnosti, ali kadar govori
o "tihem" dogovoru, in prav to se dogaja takrat, kadar ljubimca ne
potrebujeta dogovornih postopkov za skladno delovanje nasproti tretjim
osebam.
Z ugotovitvijo, da je ljubezen usmerjena k posamezniku, k "indivi-
duumu" in ljubljeno osebo povsem in v celoti prevzame, pa medija še
nismo zadovoljivo označili. Druga oseba je še vedno razumljena kot
analogna predmetu, in s tem ko jo označimo kot "subjekt", to le
zanikamo, nikakor pa ne nadomestimo z drugačnimi pojmi. Sele z
9 Da bi olajšali primerjavo z drugimi konstelacijami medijev, prikazujemo tu
tudi sicer pogosto uporabljeno križno tabelo, ki projicira dvojno možnost
pripisovanja, t.j. kot doživljanje ali kot delovanje na poziciji alterja in ega,
pri čemer je ego vsakokrat tisti, ki mora njemu sporočeno selekcijo ali
sprejeti ali pa zavrniti.
Ego doživlja	Ego deluje
Alter	Ado => Edo	Ado => Ede
doživlja	resnica	ljubezen
odnosi	vrednot
Alter	Ade => Edo	Ade => Ede
deluje	lastnina/denar	moč/zakon
umetnost
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	59
združitvijo teorije sistemov in teorije komunikacije lahko naredimo
korak naprej od te faze raziskovanja.
To, kar označujemo kot "doživljanje", lahko namreč Še dalje dešifriramo
v dveh smereh in v obeh se posameznikovi sposobnosti opazovanja in
nato ustreznega delovanja takoj postavijo ekstremne zahteve. Zdaj
bomo alter pojmovali kot psihični sistem. Doživljali pomeni, da se
sistem pri pripisovanju dejanskih stanj in dogodkov nanaša na svoje
okolje. Opazovalec izjemno težko vključi okolje opazovanega sistema v
svoje opazovanje; tako vključevanje namreč pomeni, da doživljanja ne
sme dojemati kot dejstvo, ampak kot selektivno relacioniranje nekega
drugega sistema na okolje tega sistema (in relacij ni mogoče opazovati,
ampak o njihovem obstoju lahko le sklepamo); poleg tega pa je
opazovalec sam (vsaj kadar gre za ljubezen) del in pogosto pomemben
del tega okolja - potemtakem ne trči le ob meje lastnega sistema, ampak
tako rekoč sredi tega sveta zadene v nepremagljive lastne reference na
samega sebe.^
Drugo premišljanje se navezuje na pojem informacije. V običajnih
razmerah lahko pri drugih sistemih opazujemo le input in output.
Vidimo lahko, da druga oseba posluša, nekaj vidi, nekaj bere in na to
reagira. Vendar pa s tem še nismo dojeli njegove informacije in njegove
obdelave informacij. Informacija je selektivno obravnavanje diferenc;
njeno bistvo je, da tisti, ki nekaj doživlja, dogodke projicira v obzorje
drugih možnosti in določa meje lastnega sistema z doživljanjem "tega
in ničesar drugega", "tega in ne onega". Zategadelj od zunaj zelo težko
ugotovimo, katere druge možnosti v katerem trenutku pri drugi osebi
fungirajo kot primerjalna shema, brez upoštevanja tega obzorja selekcij
pa informacije ni mogoče opazovati. Da bi mogli "razumeti", kako input
v tej osebi učinkuje kot informacija in kako le-ta svoj output (na primer,
to, kar reče) zopet naveže na lastno obdelavo informacij, bi morali
samoreferenčno obdelavo informacij, ki jo izvrši druga oseba, izvršiti
hkrati z njo ali pa bi morali biti sposobni to obdelavo ustrezno'
rekonstruirati.
Funkcija komunikacijskega medija ljubezen je, da to neverjetno potem
navzlic vsemu vendarle omogoči. To v vsakdanjem jeziku imenujemo
"razumevanje", izraža se kot želja po razumevanju ter je kot pritožba
nad nezadostnim razumevanjem potisnjeno preko meja tehnično
možnega. Ce si prizadevamo, da bi na ta način presegli to, kar je možno
opazovati, je povsem razumljivo, zakaj so naposled zavrženi vsi ob-
10 Kar je treba razlikovati od samoreference opazovane, ljubljene osebe, h
kateri se bomo takoj povrnili.
60	Niklas Luhmann
jektivni, generalizirani indikatorji za ljubezen, kot so zasluga, lepota,
krepost, in se načelo, ki naj omogoči neverjetno, vedno bolj personali-
zira. Medij uporablja osebo, in sicer v smislu, da jo je potrebno kar
najbolje poznati, da bi mogli razumeti ali vsaj zaslutiti, kaj v posamez-
nih primerih zanjo fungirá kot okolje in kaj kot primerjalna shema.
Upoštevati moramo tudi, da je bil v 18. stoletju pojem subjekta
desubstantializiran; v resnici gre namreč za to, da drugo osebo razu-
memo v smislu relacij do okolja, ki fungirá zanjo, in v smislu njenih
relacij do same sebe inje potem ne dojemamo več kot skupek lastnosti,
temveč kot skupek funkcij. Oporo za tako razumevanje je naposled
mogoče dobiti le še v osebi sami - in ne v njeni naravi ali njeni morali.
Ce sprejmemo to, kar se je zgodilo po naključju, in če se odpovemo
vsem zunanjim oporam za to preračunanost in za vrednotenje, utegnemo
narediti korak naprej v poskusu prilagajanja funkcionalnim obzorjem,
ki določajo doživljanje in delovanje osebe, ki jo ljubimo, in temu, kar
je zanjo okolje in informacija ter kar je bolj ali manj prisila in svoboda.
Toda razumevajoča ljubezen je kognitivno tako naporna, da se je lažje
opirati na občutek in se sprijazniti z. nestabilnostjo, ki je povezana s
tem. Vendar ta zasilni izhod preprečuje, kot bomo izčrpno opisali,
sleherno institucionalno rešitev razmerja med ljubeznijo in zakonsko
zvezo.
To obenem tudi jasno kaže, da ljubezen njej pripadajoče probleme v
zvezi s komunikacijo rešuje na docela svojstven način. Ce to izrazimo
s protislovjem, lahko rečemo, da je sposobna intenzivirati komunika-
cijo skoraj brez vsakršnega komuniciranja. V precejšnji meri se namreč
poslužuje posredne komunikacije, zanaša se na vnaprejšnje pričako-
vanje in poprejšnje razumevanje. Eksplicitna komunikacija, vprašanje
in odgovor, jo lahko neprijetno načne, ker tako nakaže, da nekaj ni
samo po sebi umevno. H klasičnemu kodu sodi namreč tudi "govorica
oči", enako kot ugotovitev, da se ljubimca lahko pogovarjata do nes-
končnosti, ne da bi si imela kaj povedati.11 Drugače povedano, za to,
da se ljubimec uglasi z ljubljeno osebo, ni potrebno komunikativno
delovanje, spraševanje in prošnje ljubljene osebe; že doživljanje
ljubljene osebe najneposredneje sproži delovanje ljubimca..
V skladu z vsem tem pa ljubezni ne bi pravilno razumeli, če bi jo
pojmovali kot zgolj recipročnost vzajemnega zadovoljevanja ali kot
11 "Ljubezen je najbolj zgovorna izmed vseh čustev in se v večini primerov
sestoji zgolj iz zgovornosti," pravi tudi Robert Musil, Der Mann ohne
Eigenschaften (Gespräche über Liebe), Hamburg 1952, ponatis 1968, str.
1130.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	61
pripravljenost, izpolniti želje. Ljubezen obarva doživljanje doživljanja
in na ta način preoblikuje svet kot obzorje doživljanja in delovanja.
Ljubezen je v prvi vrsti ponotranjanje subjektivno sistematizirane
reference na svet neke druge osebe; na ta način daje temu, kar druga
oseba doživlja ali bi lahko doživljala v smislu stvari in doživetij samih,
neko posebno prepričljivost. Šele drugotnega pomena pa je njena
sposobnost motiviranja za tisto delovanje, ki se ne izvrši zaradi njegove-
ga konkretnega učinka samega, ampak zaradi njegovega simbolno
ekspresivnega pomena, pomena, ki izraža ljubezen, za delovanje, ki naj
bi pomenilo izpolnitev posebnosti tistega sveta, v katerem se ljubimec
po lastnem prepričanju čuti harmonično skladen z ljubljeno osebo (in
le z njo in z nobeno drugo): sveta skupnega okusa in skupne zgodovine,
skupne drugačnosti, skupnih tem pogovora in skupno ovrednotenih
doživetij. Delovanja tako ne spodbuja kaka korist, ki bi si jo prizadevali
doseči, temveč nesamoumevnost takega koncepta sveta, ki je povsem
uglašen na individualnost neke osebe in le na ta način tudi lahko
obstaja. Kolikor pa sploh v zvezi z ljubeznijo govorimo o "dajanju", je
to pravzaprav omogočanje drugemu, da daje, in sicer s tem, da je tak,
kakršen je.
V semantiki medija ljubezen ta funkcija ni formulirana, je pa simboli-
zirana. Nikjer ni predpisano, da moramo kot ljubimec potrjevati zasebni
svet, ki se ne sklada z javnim mnenjem, toda ljubezen je običajno
opisana s simboli, ki izražajo, da se dogaja prav to, kadar ljubimo.
Vodilni simbol, ki organizira strukturo teme medija ljubezen, se
imenuje "strast", strast pa izraža, da smo prepuščeni nečemu, česar ne
moremo spremeniti in za kar ne moremo biti odgovorni. Druge podobe,
ki sežejo deloma zelo daleč v preteklost, imajo enako simbolno vrednost
- tako denimo, kadar pravijo, da je ljubezen nekakšna bolezen; da je
norost, folie à deux; ^ da osebo vkuje v verige. Spet drugi izrazi pravijo,
12 Seveda so bile to vselej analogije ali metafore. Le srednji vek in druga
polovica 19. stoletja sta bila opremljena z dovoljšnjo mero naivnosti in
zaupanja v znanost, da sta menila, da gre pri tem za dejanska fizična in
psihično patološka stanja. Kritično k temu prim. Gaston Danville, L'Amour
est-il un état pathologique? Revue Philosophique 18 (1893), str. 261-283;
isti avtor, La Psychologie de l'amour, Pariz 1894, str. 107 in dalje. In celo
danes še potekajo empirične raziskave, ki se ukvarjajo s potrditvijo oz.
zavrnitvijo zvez med romantično ljubeznijo in psihično nezrelostjo. Prim.
Dwight G. Dean, Romanticism and Emotional Maturity: A Preliminary
Study, Marriage and Family Living 23 (1961), str. 44-45; isti avtor,
Romanticism and Emotional Maturitv: A Further Exploration, Social Forces
42 (1964), str. 298-303; William M. Kephart, The dysfunctional" Theory
of Romantic Love: A Research Report, Journal of Comparative Family
Studies 1 (1970), str. 26- 36.
62	Niklas Luhmann
da je ljubezen skrivnost, da je čudež, da se je ne da razložiti in
utemeljiti, itd.1"* Vse to kaže, da je ljubezen onkraj običajnega
družbenega nadzora, da pa jo družba tolerira kot neke vrste bolezen in
časti s tem, da ji je dodelila posebno vlogo.14
Z izdiferenciranjem simbolno generaliziranega medija komunikacije
je poleg tega povezano tudi to, da je potrebno natančneje raziskati
organsko dejstvo, da ljudje živijo skupaj. Noben komunikacijski sistem
ne more povsem mimo telesnega obstoja udeležencev v komunikaciji
in funkcionalna specializacija semantike medijev terja, da se tudi ta
telesni vidik preoblikuje v simbole. Simbole, ki izpolnjujejo to funkcijo,
bomo imenovali simbiotični simboli ali simbiotični mehanizmi - "me-
hanizmi" zato, ker označujejo po pričakovanjih uresničljive organske
procese.15 Za to obstajajo različne, v celoti gledano pa le maloštevilne
možnosti, ki jih je treba razločevati, če želimo medije komunikacije
diferencirati drugega od drugega. Zaznavanje (vključno z zaznavanjem
zaznavanja), spolnost, zadovoljevanje (v prvi vrsti elementarnih) potreb
in fizična sila so različni, vsak zase v precejšnji meri plastični organski
procesi; vplivajo drug na drugega, lahko motijo ali pa spodbujajo drug
drugega in z vsem tem tvorijo, če je navzočih več partnerjev, nekakšno
13	Glej povzetek predstav, ki so prevladovale v 18. stoletju, Robert Mauzi,
L'idée du bonheur dans la littérature et la pensée française au XVIII e siècle,
Pariz 1960, 4. izdaja 1969, str. 466: "L'amour est une mystère, le plus
irrationnel des mouvements de l'âme, devant lequel l'esprit demeure
désarmé; il est une mystification, où l'imagination ne cesse d'escamoter et
de métamorphoser la nature; il est une aliénation, qui sépare l'homme de
luimême et le voue à toutes les torture; enfin l'amour ne suffit jamais a
lui-même." ("Ljubezen je skrivnost, je najbolj iracionalna kretnja duše, ki
povsem razoroži duha; ljubezen je mistifikacija, pri kateri domišljija ne-
nehno slepi in preoblikuje naravo; ljubezen je odtujitev, ki ločuje človeka
od njega samega in ga spravlja v vse mogoče muke; naposled, ljubezen
nikoli ni sama sebi dovolj.") K isti temi z vidika današnjega dne, Francis
E. Merril, Courtship and Marriage: A Study in Social Relationships, New
York 1949, str. 23 in dalje; Waller/Hill, op.cit., str. 123 in dalje; Vilhelm
Aubert, A Note on Love, v : isti avtor, The Hidden Society, Totowa N.J. 1965,
str. 201-235.
14	Prim, interpretacijo vloge bolnika in njeno institucionalizacijo pri Talcott
Parsons, The SociaTSystem, Glencoe III. 1951, še posebej str. 428 in dalje.
15	Za obči pregled glej Niklas Luhmann, Symbiotische Mechanismen, v: isti
avtor, Soziologische Aufklärung, zv. 3, Opladen 1981, str. 228-244. Posebej
za erotiko v tej funkciji prim, tudi Talcott Parsons, Societies. Evolutionary
and Comparative Perspectives, Englewood Cliffs, N.J. 1966, str. 31 in dalje.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	63
razpršeno podlago za komunikacijo.^ Če naj bo neka situacija rezer-
virana zgolj za en in le en medij komunikacije, morajo biti morebitne
interference izključene. To se zgodi z osredotočenjem na en sam
simbiotični mehanizem. Za kompleks moči je to fizična sila, za resnico
zaznavanje, ki temelji na teoretsko relevantnih podatkih, za denar
(vedno bolj abstraktno) zadovoljevanje potreb in za ljubezen spolnost.
Čeprav komunikacije v posameznem medijskem področju ne omejuje
njej določen simbiotični mehanizem, pa je ta mehanizem toliko bolj
predpogoj za izdiferenciranje in stopnjevanje. Potemtakem ni nakl-
jučje, da najpomembnejši mediji družbene komunikacije vsakokrat
izberejo specifično, hkrati pa izjemno plastično referenco na organske
procese in da povsod tam, kjer to ni mogoče, povezovanje medijev s
funkcionalnimi sistemi povzroča težave.^ '
V primeru na spolnosti temelječe intimnosti ta odnos med simbiotično
osnovo in simbolnim generaliziranjem privzame prav posebne poteze,
ki iih je mogoče podrobneje opisati. Ta utemeljenost v spolnosti
predvsem pojasni, da je za oba partnerja pomembno to, da "sta skupaj",
torej neposrednost in bližina; da dajeta prednost krajem, kjer upata, da
se bosta srečala. Poleg tega pa je za spolni odnos značilno, da se ne
izvrši ob misli na outsiderje ali na njihovo soglasje. V bistvu je smiseln
sam v sebi in lahko postane pretanjen sam v sebi brez slehernega
vključevanja zunanjega sveta. Dajanje in sprejemanje, nagrajevanje in
zadržanost, potrjevanje in korigiranje je sicer možno, vendar pa je vse
to zelo težko razbrati in pripisati interesom ali celo namenom. Namer-
avana izmenjava, sankcioniranje, poučevanje in učenje in njihovi
elementi izpolnjujejo svojo funkcijo, vendar jih je med seboj zelo težko
razločevati, individualno pripisovati in o njih razpravljati, saj se zlivajo
v nerazločljivo. Vse to preprečuje, če ne upoštevamo ekstremnih
primerov, natančnejše uravnoteženje prednosti in slabosti, optimiranje
lastnega položaja, kakor tudi razvoj odnosa v nekakšno asimetričnost
upadanja učinkovitosti, uvrstitve in interesa. Tudi relativno neurav-
16	Tudi za komunikacijo, ki je v nasprotju z verbalno izraženimi sporočili.
Pomislimo le na govorico oči, ki jo vedno znova obravnavajo v upodabljanju
ljubezni.
17	K verskim sistemom in k mediju komunikacije "vera" glej Niklas Luhmann,
Funktion der Religion, Frankfurt 1977, še posebej str. 134 in dalje, in k
odsotnosti medija komunikacije za vzgojo, Niklas Luhmann/Karl Eberhard
Schort, Reflexionsprobleme im Erziehungssystem, Stuttgart 1979, str. 54 in
dalje.
18	Simmlovo obravnavanje "erotike" v fragmentu "Uber die Liebe", op.cit. se
navezuje na ta problem, vendar ne pride do jasne pojmovne rešitve.
64	Niklas Luhmann
notežene odnose lahko obe osebi zavoljo te razpršenosti spolnega
odnosa še doživljata kot ugodne in kot neprimerljive. To pa spet
dovoljuje členjenje širokega področja duhovnih in duševnih interesov
brez preračunavanja njihove menjalne vrednosti.^ Zato lahko s pre-
cejšnjo gotovostjo, ki jo je sicer zelo težko doseči, predpostavljamo, da
je naše lastno doživljanje tudi partnerjevo doživljanje. To je ne nazadnje
tudi posledica refleksivnosti vzajemnega poželenja. V medigri teles
odkrijemo, da poleg lastnega poželenja in njegove izpolnitve koprnimo
tudi po poželenju druge osebe in na ta način spoznamo, da si tudi drugi
želi našega poželenja. To onemogoči možnost, da bi "nesebičnost"
postala temelj in oblika našega lastnega delovanja; moč naše želje
postane merilo tega, kar smo zmožni dati. Zaradi tega spolnost prebije
okvir sheme egoizem/altruizem, prav tako kot hierarhiziranje človeških
odnosov po shemi čutnost/raz um. To lahko naposled razberemo tudi iz
zgodovine, saj izdiferenciranje na spolnosti temelječih intimnih odno-
sov s kodom ljubezni, kot bomo podrobno pokazali, razveljavi ta dva
razločka, značilna za moralo in antropologijo tradicionalne Evrope.
Poleg tega pa se pravkar zarisana neverbalna komunikacija lahko giblje
v referenčnem prostoru spolnosti in z njo postaja bogatejša. Vendar,
tega ne smemo pripisati "že opravljenemu poprejšnjemu dogovoru"!
Toda nejezikovna komunikacija telesnega dotika ponuja pomembno
nelogično obzorje interpretacije za jezikovna sporočila; ponuja namreč
možnost dostopa do strukture, ki je pod jezikom, in možnost za dopoln-
jevanje jezika, torej proizvaja interpretacijo govorjene besede, ki konk-
retizira, kakšna mnenja in namene izraža beseda. Z načini komunicir-
anja, ki jih ima ljubezen, je mogoče izraziti neubesedljivo, podkrepiti
ali omiliti izgovorjeno, omalovaževati, preklicati ali prekrižati že
izrečeno, izgladiti nesporazume in korigirati spodrsljaje z zamenjavo
ravni komunikacije; na tej meta ravni, ki se nahaja pod ravnijo
artikulirane komunikacije, prav lahko naletimo na odziv, vendar pa
tudi na blokado.
Tako kot vselej pri simboliziranju, tudi pri tem negacija ni izključena,
ampak vključena. Torej kod moči temelji na izključitvi vsakršne fizične
sile - razen pri uveljavljanju pravice. V semantiki ljubezni pa ima
19	Glej poleg tega še ekskurz o zvestobi in hvaležnosti,v: Georg Simmel,
Soziologie: Untersuchungen über die Formen der Vergesellschaftung, 2.
izdaja, München-Leipzig 1922, str. 438 in dalje (444 in dalje).
20	Glej k temu Rupprecht Gerds, Tabu statt Liebe, v: Heltmut Kentier et al.,
Für eine Revision der Sexualpädagogik, 3. izdaja, München 1969, str.
89-123 (108 in dalje).
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	65
izključitev možnih spolnih odnosov precejšnjo vlogo - od amour loin-
tain dvorske ljubezni srednjega veka, preko dolgih iger zmešnjav in
skrivalnic velikih romanov 17. stoletja in preko premeščanja dejanske-
ga užitka na raven "ne še" ter varovanja kreposti kot taktike za dosego
poroke2* pa vse do nekakšnega pozitivnega spolnega nauka, ki se je
polagoma uveljavljal od razsvetljenstva 18. stoletja dalje,22 ki paje še
vedno odvisen od čustva, katerega obstoj je bil pravzaprav zanikan in
ga je bilo mogoče želeti le na tihem. Uporaba negacije se utegne v
kontekstu jezikovnega udejanjanja medija kazati kot "dvoumnost", kot
element semantične strukture pa ima v kontekstu izdiferenciranja in
stopnjevanja specifičnih načinov komunikacije in njenih uspehov
vendarle zelo natančen pomen. Inhibiranje tistega, kar je možno že
samo na sebi, je predpostavka za semantično kondicioniranje, ki
omogoča dostop do takega jezikovnega udejanjanja, in prav na tem
kondicioniranju temeljijo stopnje svobode znotraj procesov komunika-
cije.23
Preden pa se lotimo zgodovinskih analiz, je treba posvetiti pozornost
tudi samorejeretici. Tudi pri tem gre za neko občo zahtevo, ki se
uveljavlja pri vseh medijih komunikacije. Z diferenciranjem strukture
in procesa se podvoji tudi samoreferenca, tako da moramo razločevati
dve ravni. Na ravni semantične strukture medija se samoreferenca kaže
kot sistematizacija tem. Sleherni posamezni vidik, ki označuje
ljubezen, je treba razumeti kot nanašanje na vse druge vidike. Ker to
velja za sleherni vidik, torej tudi za vse druge, se sleherna tema pojavi
v vseh drugih temah kot druga drugih. S pomočjo samoreference se
21	V zvezi s tem snema krinko Henry Fielding, An Apology for the Life of Mrs.
Shamela Andrews, London 1741, ponatis Folcroft Pa 1969.
22	Jean Guitton, Essai sur Vamour humain, Pariz 1948, str. 9, govori v zvezi
z 19. stoletjem o "sexologie positive". Izčrpno o tem zdaj Michel Foucault,
Sexualität und Wahrheit, zv. 1, nem. prevod Frankfurt 1977. Gradivo iz
ZDA pri Sidney Ditzion, Marriage, Morals and Sex in America: A History
of Ideas, 2. izdaja, New York 1969.
23	Tovrstna "vednost o funkciji" ne nastane šele v okviru sociološkega razis-
kovanja in oblikovanja teorij. Da preložitev užitka omogoča večanje inten-
zivnosti ljubezni, da dejanska ljubezen sestoji iz upanja na ljubezen, je tema,
s katero se ukvarjajo že od 17. stoletja dalje, ne da bi pri tem vednost o tej
vednosti pripeljala do izgube motivacije. Ljubezen se označuje kot nekaj,
kar odstopa od predstav, ki jo imajo o njej ljubimci. Navzlic temu zavedanju
o iluzornih potezah ljubezni imajo moč, ki jo ima ljubezen, za močnejšo od
tega. Ljubimci obenem ljubijo tudi svoje iluzije in glede na spolnost je po
vsem videzu tiho jamstvo to, da funkcionira.
66	Niklas Luhmann
potemtakem na semantični ravni doseže zaprtost kodiranja. Na ta način
se vključijo reference simbiotičnega mehanizma: pri ljubezni ni
mogoče, da ne bi mislili na čutnost, tako kakor obratno, napredovanja
v smeri spolnih odnosov sprožijo vprašanje o pristni ali le hlinjeni
ljubezni.
Samoreferenčna sistemizacija postane toliko pomembnejša, kolikor
bolj neverjeten je uspeh komunikacije, kolikor bolj negotov je družbeni
odnos. Kolikor bolj smo negotovi glede tega, kako se bo druga oseba
odzvala na pričakovanja, toliko bolj nepogrešljiv postane obstoj siste-
ma, znotraj katerega je mogoča interpretacija lastnih izjav in reakcij,
ki jim sledijo, t.j. znotraj katerega jih je mogoče vsakokrat brati kot
indikatorje za nekaj drugega, za nekaj, kar bo sledilo, za nekaj, kar
upamo, da se bo zgodilo. To zvezo je mogoče najbolj nazorno pokazati,
če si pogledamo položaj, kakršen je vladal v 17. stoletju: pripoznanje,
da je ženska svobodna pri stopanju v ljubezenske odnose, je pripeljalo
do sistematizacije koda amour passion. Ce to povemo s teoretskimi
izrazi, bi dejali, da se v nekem posebnem področju interesov izdiferen-
cira dvojna kontingenca, posledica česar je samoreferenčna sistemiza-
cija posebnega koda za ljubezen. Negotovost, ki se pojavi zaradi te
dvojne kontingence, lahko potem znotraj tega koda postane tema - kot
nekakšna alternativa med resnično in lažno ljubeznijo. Negotovost
potem postane pogoj za veljavnost in uporabnost semantike, ki pa
obenem tej negotovosti daje še znosno obliko.
Ko je neka semantika za neki poseben medij komunikacije dovolj
izdiferencirana, lahko tudi procesi, ki jih urejuje ta medij, postanejo
samoreferenčni. Samoreferenco na tej ravni procesov komunikacije
bomo imenovali refieksivnost. Pod pogojem, daje ta posebni fenomen
dovolj izoliran, lahko postuliramo, da je motiv za ljubezen lahko le
ljubezen: ljubezen se nanaša na ljubezen, ljubezen išče ljubezni,
narašča v tolikšni meri, da lahko najde ljubezen in se izpolni kot
ljubezen.
Šele ko se vzpostavi refleksivnost procesa (ali natančneje: šele ko
semantično kodiranje procesa postane refleksivno), se dovrši izdiferen-
ciranje in medij postane obče dostopen; šele, koje dosežena ta oblika,
se lahko razreši problem inkluzije in "enakosti možnosti". Ce je šlo v
ljubezni predvsem za redke lastnosti ljubljene osebe, za bogastvo in
mladost, lepoto in krepost, je bilo stopnjevanje usmerjeno v vrednosti
teh redkih lastnosti in je v njih iskalo potrditev. To pojmovanje, ki je
24 Prim, poleg tega še podrobneje str. 112 in dalje, str. 131 in dalje. (Avtorjeva
opomba se navezuje na strani v izvirniku; ur. opomba.)
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	67
prevladovalo v 17., pa tudi še v 18. stoletju, bi moralo, če ga jemljemo
dobesedno, pripeljati do nerešljivih problemov porazdelitve; kdo bi bil
namreč imel možnost v ljubezni, če so le nenavadne lastnosti premisa
vsega inje le zelo malo resnično lepih in krepostnih dam in gospodov.2^
Razvoj je nekako izsilil vedno večjo nevtralizacijo vseh predpostavk za
ljubezen, ki ji niso imanentne. Oblika te nevtralizacija je refleksivnost,
funkcija pa, utirati pot obči dostopnosti medija v smislu njegove
avtonomne samoregulacije, ki ni preprogramirana od zunaj. Na
osnovi te zagotovljene refleksivnosti se potem lahko lastnosti, ki so
potrebne za to, da ljubimo in da smo ljubljeni, trivializirajo in postavijo
v odvisnost od zgodovinskobiografskih naključij.
Brez težav lahko poiščemo vzporednice z drugimi mediji. V umetnosti,
denimo, postanejo tudi grdi, vsakdanji, na noben način za umetnost
predisponirani predmeti vredni umetniške predstavitve. Pravo ni več
zgolj elaboracija in priredba tistega, kar je "pravo" po naravi sami,
temveč zajema vse, kar je s pravnimi pravili (postopki) določeno kot
pravo. Tudi politična moč postane s tem, da sleherno moč podredi drugi
moči, univerzalno občutljiva za vsakršne teme, če jih je le mogoče
politizirati, in postane dostopna osebam vseh vrst, če so le udeležene
v političnih volitvah. Pomembne težnje, ki se pojavljajo v moderni
družbi, pospešujejo take zveze med uni verzal izacijo in specifikacijo
refleksivnosti, in medij za intimne odnose sledi prav tem trendom,
čeprav je v posameznih primerih usmerjen v ekstremno partikulariza-
cijo.
Kodiranje postane reflektirano v semantiki ljubezni precej prej kot na
področju katerega koli drugega medija komunikacije, predvsem kot
neposredna posledica tiskanja knjig. V tej zvezi imajo pomembno vlogo
celo zgodnje parodije samega romana. Ze v 17. stoletju so vedeli: dama
je prebrala roman in pozna kod. To povečuje njeno pozornost. Na ta
načinje bila opozorjena vnaprej - in prav s tem tudi ogrožena. Nekoliko
25)	V nadaljevanju bomo videli, da iracionalnost vrednotenja in dejstvo, da ne
more biti sprejeto, nekoliko (toda le nekoliko) omilita ta problem. Prim, še
posebej poglavje 7, opomba 2. (Avtorjeva opomba se navezuje na izvirnik;
ur. opomba.)
26)	Ne bi smeli spregledati, da ima univerzalnost tudi svoje meje in da proizvaja
neenakost možnosti, vendar pa do tega prihaja po izdiferenciranju medija
predvsem zaradi meja semantičnega izražanja spolnosti: zaradi relativne
samostojnosti temeljnega mehanizma. Očitno je pri tem nekaterim lažje kot
drugim, ne glede na semantično kodiranje njihovega vedenja.
68	Niklas Luhmann
pozneje tudi senzibilen moški postane žrtev romana.2" Tudi vsi drugi
so brali o obrazcih in gestah, ki sodijo k umetnosti zapeljevanja. Z
gotovostjo so domnevali, da jih bodo dame spregledale, hkrati pa so
tudi vedeli, da bodo navzlic temu z njimi dosegli svoj namen. Kod
potemtakem ni le usmerjal vedenja, ampak je na prav tistem področju
vedenja, ki ga je usmerjal, zajel tudi svojo lastno povratno pojavnost.
Niti kod moči niti kod denarja v tistem času ne bi mogla tolerirati
tolikšne transparentnosti. Le v ljubezni tiskana beseda doseže tak
učinek razcepljenosti; in prav v ljubezni se na srečo lahko zanašamo
na interese, ki zagotavljajo, da ljubezen navzlic temu funkcionira.
Slednjič pa ne smemo pozabiti, da se pri vseh simbolno generaliziranih
medijih komunikacije njihova sposobnost, da oblikujejo ustrezno spe-
cializirane družbene sisteme, ne razume kot samoumevna. V družbeno
kulturni evoluciji učinkujejo mediji selektivno, vendar pa ne nujno
tudi stabilizirajoče. Povsem običajno za medije je, da oblikujejo sis-
teme, ki se uveljavijo in stabilizirajo šele v soočenju z družbeno
tipičnimi pritiski, prevladujočimi prepričanji in vzorci pričakovanj. V
zgodnjem obdobju moderne dobe se je ta problem zaostril do te mere,
da so se po iznajdbi tiskane besede medijem komunikacije začele
postavljati večje, bolj neverjetne zahteve. V kodih medijev so se pojavili
simboli, ki imajo poudarjeno "nedružbeno", vsekakor pa meta moralno
konotacijo - denimo raison d'etat v sferi moči, profit v sferi lastnine/de-
narja ali kvazi-patološko strast v sferi ljubezni. To hkrati kaže, da
sredstva, s katerimi naj bi kljub temu oblikovali družbene sisteme, ne
izvirajo iz družbe na splošno, iz moralne konformnosti ali iz družbenih
slojev, temveč jih je treba na novo ustvariti. Pri nekaterih medijih pride
do tega s pomočjo organizacije - neke samo za to razvite posebne oblike
tvorjenja korporativnih sistemov. Komunikacijsko področje ljubezni
izloči to možnost.2^ Kaj uporabi namesto tega?
27	"J'avais lu quelques romans et je me crus amoureux," pravi junak v delu
Charlesa Dudosa, Les confessions du Comte de..., 1741, citirano po izdaji
Lausanne 1970, str. 38. ("Prebral sem bil nekaj romanov in sem menil, da
sem zaljubljen.") Opozoriti je treba na pretanjenost formulacije, ki običajno
dejansko stanje le še nakazuje.
28	Tudi druga področja komunikacije, ki težijo k neverjetni komunikaciji, se
soočajo s podobnimi problemi. Za religijo glej Niklas Luhmann, Funktion
der Religion, Frankfurt 1977; za umetnost, isti avtor, Ist die Kunst codier-
bar? v: isti avtor, Soziologische Aufklärung, zv. 3, Opladen 1981, str.
245-266.
Ljubezen kot strast: H kodiranju intimnosti	69
4 / i
Po vsem videzu sprva predvsem docela formulirano zavedanje o proble-
mu; pozneje tudi zahteve, povezane z zakonsko zvezo. Pri naslednjih
zgodovinskih analizah semantike ljubezni moramo zategadelj vseskozi
upoštevati, da njen predstavni svet izpolnjuje tudi funkcijo obrambe
pred prisojanji in se spričo tega precej pogosto kaže kot nekako
ekstravaganten. Družbeno življenje v starejših, lokalno bolj zgoščenih
družbenih sistemih, označujejo kompleksne mreže odnosov, ki blokir-
ajo samoizključitev posameznika, "zasebno življenje", pa tudi odmakn-
jeno življenje v dvoje. V nekem za vse preglednem okviru naj bi namreč
svoje življenje delili z drugimi ljudmi. Intimnost v dvoje je domala
nemogoča, vsekakor pa je ne spodbujajo, ampak jo, če je le mogoče,
onemogočajo.2*^ Zato bomo morali izluščiti sistemske pogoje za intim-
nost iz prevladujočih mnenj in čustev;^ in to bo verjetno precej težko,
ker vse starostne skupine niso enako zainteresirane za to možnost.
Tudi glede svojih lastnih pogojev se odnosi para, ki niso vpeti v
družbeno mrežo, kažejo kot redki in problematični. Kot kažejo sociome-
trične raziskave, je "izbrati drug drugega" na osnovi vzajemne pro-
jekcije le redek pojav, odnosi, ki nastanejo na ta način, pa so navadno
kratkotrajni.^2
Ti pogoji nam pojasnijo, da se je kodiranje (na spolnosti temelječe)
intimnosti sprva pričelo izven vsakršnega etabliranega reda in da je
morala biti ta sposobnost plačana s "koncesijami" v semantiki -
29	K odnosom v domačem krogu prim, na primer Howard Gadlin, Private Lives
and Public Order: A Critical View of the History of Intimate Relations in
the United States, v: Georg Levinger/Harold L. Raush (izd.), Close Rela-
tionships: Perspectives on the Meaning of Intimacy, Amherst 1977, str.
33-72; David H. Flaherty, Privacy in Colonial New England, Charlottes-
ville Va. 1972, še posebej str. 70 in dalje.
30	K temu še posebej Guy E. Swanson, The Routinization of Love: Structure
and Process in Primary Relatons, v: Samuel Z. Klausner, The Quest for
Self-Control: Classical Philosophies and Scientific Research, New York
1965, str. 160-209. Dalje prim.: William J. Goode, The Theoretical
Importance of Love, American Sociological Review 24 (1959), str. 38-47;
Philip E. Slater, On Social Regression, American Sociological Review 28
(1963), str. 339-364.
31	S tega vidika ni nepomembno, da sodijo odnosi stric-nečakinja k odnosom,
ki so že zgodaj z ritualiziranjem zaznamovani kot vprašljivi, vendar obenem
tudi vseskozi zaščiteni. Prim, na primer S.N. Eisenstadt, Ritualized Personal
Relations, Man 96 (1956), str. 90-95.
32	Prim. Jean Maisonneuve, Psycho-sociologie des affinités, Pariz 1966, str.
322 in dalje, še posebej 343.
70	Niklas Luhmann
predvsem s priznanjem, da je tak odnos nerazumen, blazen in nes-
tabilen. Šele ko so se ljudje privadili takega programa, seje bilo mogoče
resno lotiti naloge vgrajevanja družbene refleksivnosti v semantiko in
poskušati na ta način stabilizirati oblikovanje sistemov - z uspehom,
ki je še danes sporen. Na ljubezni temelječa zakonska zveza je plod
tega prizadevanja, možnost razveze pa njegov korektiv. Tako je potem ^
od zakonske zveze odvisno, ali bo ljubezen trajala ali ne.
Џ
Prevedla Zlata Gorenc
*
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 71-130	111
Zaznavanje in komunikacija spolnih
interesov
Niklas Luhmann
1 am two fools, I know
for loving and for saying so.
John Donne
The Triple Fool
I.
Novejša raziskovanja na področju teorije sistemov po vsem videzu silijo
bolj kot kdaj koli poprej k natančnejšemu razlikovanju različnih ravni
oblikovanja samoreferenčnih sistemov. To je brez dvoma posledica
koncepta avtopoezis, če seveda tega pojma ne želimo reducirati na golo
biološko dejansko stanje. Avtopoezis pomeni: samoreprodukcija siste-
ma na osnovi njegovih lastnih elementov. Ali drugače povedano:
avtopoetični sistem je sistem, ki elemente, iz katerih sestoji, sam
reproducira s pomočjo mreže elementov, iz katerih sestoji.
To se izvrši s pomočjo zelo različnih osnovnih operacij, katerih vsaka
tvori rekurzivno zaprte sistčme na ta način, da organizacijo in strukturo
svoje avtopoezis diferencira glede na okolje, ki je izključeno iz sa-
moreferenčne operacije sistema. To se zgodi (če ne upoštevamo v
precejšnji meri še nepojasnjene situacije na področju fizičnih in
kemičnih sistemov) z zelo različnimi operacijami: bodisi je ta operacija
življenje samo, bodisi zavest ali pa komunikacija. V skladu s tem se v
za vsako od njih specifičnem okolju izoblikujejo živi sistemi, psihični
sistemi in družbeni sistemi, in sicer vselej kot zaprti sistemi z lastno
Prevod razprave "Wahrnehmung und Kommunikation sexueller Interessen", v
R. Gindorf in E. J. Haeberle (ur.): Sexualitäten in unserer Gesellschaft, Walter
de Gruyter: Berlin, New York 1898, str. 127-148.
72	Niklas Luhmann
avtopoezis in s strukturami, ki jih je mogoče specificirati zgolj znotraj
sistema in zgolj s sistemom samim. Rezultat te samoselekcije struktur
na osnovi avtopoetične osnovne operacije, ki se jo da v vsakem od teh
primerov zelo preprosto opisati, je mnogoterost vrst, mnogoterost in-
dividuumov, mnogoterost družbenih sistemov.
Vendar pa razvoj struktur (morfogenezis) poteka na tako kompleksen
način, da je tudi pri operacijah, ki so slepe za okolje, zagotovljen
precejšen nadzor nad realnostjo, in sicer s tem, da so ti sistemi sposobni
nadzirati konsistentnost lastnih operacij, kar se zgodi na ta način, da
jih primerjajo z rezultati lastnih operacij; ali lahko bi dejali tudi bolj
preprosto: s tem, da imajo spomin. Nadzor nad realnostjo se potemta-
kem poteka izključno na tisti ravni, ki jo Heinz von Foerster imenuje
kibernetika drugega reda,1 torej z rekurzivnim preračunavanjem last-
nih preračunanosti - in ne s primerjanjem notranjih in zunanjih
podatkov, kakor je denimo predpostavljala klasična spoznavna teorija.
Ta teoretska predelava obče teorije sistemov ima zelo daljnosežne
posledice za celotno znanstveno pokrajino in jih danes še ne moremo
v celoti oceniti. To ne velja le za temeljne podmene klasične logike in
spoznavne teorije, ki sta izhajali iz ontološke premise o nedvoumnem
obstoju ¡refleksivne biti,2 ampak velja tudi za vse teorije, katerih tema
so ti avtopoetični sistemi, in še posebej torej za področja interdiscipli-
1	Za najpomembnejše prispevke v nemškem prevodu primerjaj H. von Foer-
ster: Sicht und Einsicht, Braunschweig 1985, ali v skrajšani obliki H. von
Foerster: Cybernetics of Cybernetics, v: K. Krippendorf: Communication
and Control in Society, New York 1979, str. 5-8.
2	Glej k temu Gotthard Günther: Beiträge zur Grundlegung einer operations-
fähigen Dialektik, 3 zvezki, Hamburg 1976- 1980. Dalje, spoznavnoteoret-
sko pozicijo, ki je formulirana z nekoliko ponesrečenim izrazom "kon-
struktivizem", katere raven refleksije pa ne ustreza vselej zahtevam, ki bi
jih postavili izvedenci za filozofijo. Glej na primer Paul Watzlawick (izd.):
Die erfundene Wirklichkeit, München 1981; Humberto R. Maturana: Er-
kennen: Die Organisation und Verkörperung von Wirklichkeit. Braunsch-
weig 1982; John Richards/Ernst von Glaserfeld: Die Kontrolle von
Wahrnehmung und die Konstruktion von Realität: Erkenntnistheoretische
Aspekte des Rückkopplungs-Kontroll-System. Delfin 3 (1984) 4-25; Geb-
hard Rusch: Verstehen verstehen: Ein Versuch aus konstruktivistischer
Sicht, v: N. Luhmann/ Karl Eberhard Schorr, (izd.): ZwischenIntransparenz
und Verstehen: Fragen an der Pädagogik. Frankfurt 1985, str. 40-71.
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	73
narnega raziskovanja, kakršno je denimo raziskovanje spolnosti. Teori-
ja avtopoetičnih sistemov nas pri tem sili v ubiranje poti po ovinkih, ki
se bodo po vsej verjetnosti izkazali za plodne; vsekakor nas sili v zelo
zapletene rekonstrukcije navidezno preprostih dejanskih stanj. S kon-
ceptom avtopoezis se teorije živih, psihičnih in družbenih sistemov
zvedejo na neko temeljno nerazrešljivo protislovje, namreč na odprtost
zaprtih sistemov - na neke vrste zavezujočo brezizhodnost, kakor je na
kratko formuliral Rene ThomZdaj postanejo interne operacije in
strukture, ki jih le-te izoblikujejo in sproti modificirajo, precej po-
membnejše, kot so bile poprej; predvsem pa bo potrebno vsakokrat
jasno navesti reference na sistem, ki so podlaga posamezne analize; t.j.
kateri sistem se v posameznih primerih pojmuje kot tisti, s stališča
katerega se preostali svet razume kot okolje, ki ga je mogoče nadzirati
zgolj interno.
S tem izgubi ne nazadnje tudi spolnost značilnost nedvoumno ob-
stoječega dejanskega stanja, s katerim se potem različne stroke ukvar-
jajo na različne načine. Spolnost ima za številne žive sisteme, za
psihične sisteme in za družbene sisteme zelo različen pomen, za
imunske sisteme pomeni nekaj drugega kot za celice, za možgane nekaj
drugega kot za zavest. Tudi diferenca glede spolov bi se lahko s tega
vidika na vseh ravneh bioloških, psihičnih in družbenih sistemov
upoštevala z doslej neobičajno mero radikalnosti - posledica česar bi
bila, daje relativno neverjetno, da moški in ženska spolnost doživljata
na enak način - razen v primeru, da kulturni programi deformirajo njun
način doživljanja. Živimo v polikonteksturalno konstituiranem svetu;
to pomeni, da moramo vselej upoštevati sisteme, toda potem tudi
razlikovanja, v katerih kontekstu je v posameznem primeru približno
to, kar je to za ta kontekst.^ V tem smislu stopi opazovalčeva izbira
reference na sistem natančno na tisto mesto, ki je v ontološki metafiziki
kategorijo "bitja" pojmovalo kot oznako tiste biti, ki pojasni, kaj je ta
bit.
3	Glej Nutzen und Schwierigkeiten interdisziplinärer Forschung, v: Spektrum
der Wissenschaft. Januar 1986. Str. 12-13.
4	Prim, k temu Günther Gotthard: Life as Poly- Contexturality, v: isti avtor:
Beiträge zur Grundlegung einer operationsfähigen Dialektik, zv. 2. Ham-
burg 1979. Str. 183- 306; dalje, na to navezujoče se premisleke k semiotiki
ženskosti avtorice Eva Meyer: Zählen und Erzählen: Für eine Semiotik des
Weiblichen. Dunaj, Berlin 1983.
74	Niklas Luhmann
II.
Raziskovalnega programa, ki smo ga nakazali v tem kratkem uvodu,
na tem mestu kajpada ni mogoče predstaviti niti podrobno niti v grobih
obrisih. Zadovoljiti se moramo s tem, da zarišemo določeno temo v
skladu s tem konceptom avtopoetičnih sistemov, in sicer z minimalnim
številom pojmov.
Naslednja premišljanja izhajajo iz reference na sistem posamezne
zavesti. Zategadelj bomo upoštevali le to, kar se dogaja v tem sistemu
reprodukcije misli s pomočjo misli.5 Torej ne gre niti za genetske ali
za organske procese življenja niti za semantično reguliranje družbene
komunikacije.^ Fizični procesi, kakor tudi kulturni imperativi, ki
usmerjajo komunikacijo, pridejo v poštev le takrat, kadar in če jih
zavest v obliki misli uporabi za lastno pridobivanje in obdelavo infor-
macij.
To izhodišče, namreč avtopoezis zavesti, izključuje podmeno, da
človeški organizem (kaj šele njegov genetski program) v zadovoljivi
meri kondicionira zavest." Že sami možgani niso več kondicionirani
kot v funkciji življenja, čeprav obstajajo in delujejo na osnovi avto-
poezis življenja.^ Zato je potrebno podmeno o kondicioniranju nado-
mestiti s tezo, da zavest nujno in z določeno preferenco glede na druge
objekte opazuje lastno telo (vendar pa ne opazuje lastnih možganov! kar
je vsekakor omembe vreden pojav).
Le z lastnim telesom kot oporno točko pridobi zavest, ki se ukvarja s
celotnim svetom, s simboli in znaki, z realnostmi in irealnostmi, s
pogrešanim, izgubljenim, neobstoječim, z nasprotji in protislovji, z
mogočim in nemogočim in ki v svetu "obstaja" povsod in nikjer obenem,
5	Prim, k temu izhodišču Niklas Luhmann: Die Aütopoiesis des Bewusstseins.
Soziale Welt 36 (1985), 402-446.
6	S tega vidika: Niklas Luhmann: Liebe als Passion: Zur Codierung von
Intimität. Frankfurt, 1982.
7	Vendar pa ni izključena možnost, da opazovalec opazuje odnos med orga-
nizmom in zavestjo tako, kakor da bi bilo res prav to - na primer s pomočjo
opisa input/output. Prim, k temu Francisco Varela: L'auto-organisation: de
l'apparence au mecanisme, v: Paul Dumouchel/ Jean-Pierre Dupuy (izd.):
L'auto-organisation: Dela physique au politique. Pariz 1983. Str. 147-164.
8	Prim. Gerhard Roth: Aütopoiesis und Kognition: Die Theorie H.R. Matu-
ranas und die Notwendigkeit ihrer Weiterentwicklung. Ms. Bremen 1985.
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	75
svojo lastno identiteto. Ce se hoče nanašati sama nase, lahko to stori
le s pomočjo lastnega telesa, ki je tako rekoč njen gostitelj. Sicer paje
to telo za zavest zgolj neka enota, ki se razlikuje od nekega (nekega!)
okolja. Organizem je, če ga razumemo kot aglomerat živih sistemov,
nekakšna simbioza številnih avtopoetičnih sistemov s skupnim genet-
skim programom - vendar pa ni to, kar zavest opazuje, kadar hoče
opazovati sebe ali druge pri diferenci do nekega okolja in kadar se hoče
umestiti v svet.9
Opazovanje lastnega telesa ponuja dvojno prednost, in sicer dejstvo, da
je telo nenehno navzoče in da gaje mogoče v njegovem okolju opazovati
kot od zunaj. Zavest si, s tem ko opazuje lastno telo, prilasti njegovo
diferenco sistem/okolje in se lahko po tem, čeprav operira le sama v
sebi, umesti v svet. Zavest se na ta način zelo naglo uči, kaj sodi k
njenemu telesu, na primer: katere šume proizvaja telo samo in katere
je treba pripisati okolju. Ker je konglomerat avtopoetičnih sistemov, ki
se opazuje kot telo, že sam organiziran polikonteksturalno, lahko zavest
s telesom eksperimentira, lahko ga pripravi do tega, da otipa samega
sebe, da sliši šume, ki jih samo proizvaja, da vidi lastne gibe in
predvsem: da vse to nenadoma prekine in da opazuje učinek te
prekinitve. Ce zavest opazuje potekanje tovrstnih eksperimentalnih
operacij dalj časa, je domala neizogiben rezultat ta, da lahko razločuje
med tem, kar lahko pripiše sama sebi, in tem, kar mora pripisati
nečemu tujemu; in ta neizogibnost učinkuje s svoje strani kot
pospeševalni dejavnik pri izgrajevanju zavedanja o realnosti.
Novejše fenomenološke teorije, ki se poskušajo izkopati iz transcend-
entalne teoretske utemeljitve spoznavne teorije, so prav tako postale
pozorne na ta pomen zavedanja o telesu. ^ Transcendentalni subjekt
ali a priori samemu sebi dan Jaz zamenja potem lahek glavobol, ki mora
znati spremljati vse moje predstave in nakazuje, kje le-te potekajo, ne
da bi s tem njihov svet postal omejen. In šele ko je zagotovljeno lastno
telo kot izvor, se lahko izgradijo oblike spoznanja, ki omogočijo, da
9	Argument lahko ponovimo pri primeru razmerja med zavestjo in družbenim
sistemom: zavest sebe nima za "osebo". Potrebuje le operativno enoto
(avtonomijo), ne pa osebne identitete. Le družbeni sistem (v skladu s starim
pojmovanjem pa celo le pravni sistem) pojmuje osebo kot psihični sistem,
torej le za namen komunikacije, kot zgolj naslov, ki se nanj lahko obrne ali
kot dejavnik, ki mu je mogoče pripisati kavzalnost in odgovornost za
sodelovanje v komunikaciji.
10	Za vprašanja, ki jih tu obravnavamo, je pomembna predvsem publikacija
iz zapuščine Maurice Merleau-Ponty: Le visible et Uiirvisible. Pariz 1964.
76	Niklas Luhmann
distanca do okolja postane dostopna,11 predvsem pa to, kar Donald
Campbell imenuje oddaljena vednost (distal knowledge),12 in to, kar
fenomenologi analizirajo kot "tipifikacijo": kot omogočanje, da to, kar
je odsotno, postane vidno v navzočem.1^
To, da na ta način poudarjam diferenco avtopoetične zavesti do lastnega
in tujega telesa, bi kdo nemara imel za nepotrebno obsedenost s teorijo
ali le za nepotrebno dolgoveznost. Vendar pa je ta diferenca za našo
temo, tudi če ne upoštevamo njene teoretske konstrukcije, središčnega
pomena. Spolnost se rodi z opazovanjem lastnega oz. tujega telesa s
strani zavesti in predpostavlja ustrezne nespoznatnosti na obeh straneh.
Diference med opazovalcem (ki je sam sebi netransparenten) in opa-
zovanim (ki je zanj netransparentno) ni mogoče nikoli več eliminirati.
Na to je opozorila predvsem romantika, na primer Schlegel v svoji
Lucindi. Zavest reflektira svoje interese, vključno z možnostjo, da vara
sebe ali da je s pomočjo telesa prevarana. Nikoli se ne more "zliti" s
svojim, kaj šele s kakim drugim telesom. Neizogibno prakticira, pa
čeprav še tako okorno, "premišljeno ljubezen" s skritimi mislimi in
potemtakem z bojaznijo pred skritimi mislimi. Prav to je tisto, kar
sestavlja napetosti in vznemirjenja ljubezni in omogoča, da ljubezen
doživljamo vse do spolne vzburjenosti tudi ob odsotnosti partnerja.
Negotovost, ki je posledica te diference, sproža domišljijo. Negotovost
je mogoče, v nasprotju z gotovostjo, napraviti za trajno stanje. Vidimo,
da ne vidimo tega, česar ne vidimo, in to opazovanje je za zavest precej
mikavnejše od vsakdanjega pogleda stvari. Pomislimo le na pornograf-
ske filme, kjer ne moremo videti ničesar, česar ne moremo videti.
11	S tem pa ne zanikamo, da možnost zaznavanja oddaljenega predpostavlja
tudi čisto nevro-fiziološka preklapljanja. Glej k temu Heinz von Foerster:
What is Memory that it May Have Hindsight and Foresight as Well, v:
Samuel Bogoch (izd.): The Future of the Brain Science. New York 1969.
Str. 19-64.
12	Prim, med drugim Natural Selection as an Epistemological Model, v: Raoul
Naroll/Ronald Cohen (izd.): A Handbook of Method in Cultural Epistemo-
logy, Garden City, N.Y. 1970. Str. 51-85; isti avtor: Ostensive Instances
and Entitativity in Language Learning, v: William Gray/Nicholas D. Rizzo
(izd.): Unity Through Diversity: A Festschrift for Ludwig von Bertalanffy,
zv. 2. New York 1973. Str. 1043-1057; isti avtor: On the Conflict Between
Biological and Social Evolution and Between Psychology and Moral Tradi-
tion, American Psychologist 30 (1975), str. 1103-1126.
13	V navezavi na Edmunda Husserla. Glej še posebej: Erfahrung und Urteil.
Hamburg 1948. Str. 398 in dalje.
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	77
Diferenca med zavestjo in telesom poleg tega pojasni, da se ljubezen,
preden ljubimo, kaže z neke vrste sanjavo nenatančnostjo (Musil), kjer
je mogoče dogodke še poljubno povezovati. Prav zaradi tega ljubezen
kot medij lahko služi tako za zaznavanje kakor za komunikacijo.^
Medij potem čaka, če smemo uporabiti ta izraz, na navodila; pripravljen
je na vsrkavanje konkretnih doživetij, ki bi, bolj ali manj namerno, bolj
ali manj naključno utegnila temu slediti.
III.
Kot naslednji korak za omejitev teme nam bo služila teza, da ima zavest
v družbenih situacijah dve različni možnosti za vzpostavljanje odnosov
do telesa (in na tej poti : do zavesti) nekega drugega človeka: zaznavanje
in komunikacijo. V običajnih procesih zaznavanja nečesa, kar ima
zavest za zunanji svet, zaobseže zavest med drugim tudi druge ljudi.
Pri tem obenem opazuje bolj ali manj tudi lastno telo - pri dotikanju
močneje, pri gledanju in poslušanju pa se angažira skoraj le kot
oddaljena zavest. Kajpada je to zaznavanje vselej zaznavanje, ki inter-
pretira in je v tolikšni meri odvisno od spomina in kulturnega okvira.
Na začetku nas to ne bo preveč zanimalo, čeprav je pomembno prav za
področje spolne stimulacije. Za naslednja premišljanja je pomembno
le, da lahko na osnovi tega interpretiranegaf zaznavanja razločujemu
med preprostim zaznavanjem in zaznavanjem vedenja pri sporočanju,
torej zaznavanjem udeležbe v komunikaciji.
0 komunikaciji lahko govorimo vselej takrat, kadar se tisti, ki zaznava,
orientira s pomočjo razločevanja med informacijo in vedenjem pri
sporočanju. Preprosto zaznavanje omogoča precejšnjo sočasnost velike-
ga števila razločevanj, pri katerih se tisto, kar zaznavamo, specificira
kot to in ne ono (ženska in ne moški, mlad in ne star, grd in ne prikupen,
itd.). Vse to vidimo "z enim samim pogledom". Komunikacija pa se
izvrši s precejšnjo nesočasnostjo zaznavanja. Lahko jo vodi
razločevanje med informacijo in sporočanjem in mora to poenostavitev
plačati z zaporedno obdelavo informacij, ki s svoje strani pelje potem
v novo izgrajevanje drugačne kompleksnosti, v oblikovanje družbenih
sistemov.
14	Tukaj medij, kot ga pojmuje Fritz Heider: Ding und Medium. Symposion
1 (1926), str. 109-157 (angl. prevod v Psychological Issues 1. 3 (1959) str.
1-34).
15	K temu bolj izčrpno Niklas Luhmann: Soziale Systeme: Grundriss einer
allgemeinen Theorie. Frankfurt 1984, še posebej str. 191 in dalje.
78	Niklas Luhmann
Razločevanje raed zaznavanjem in komunikacijo pa ne pomeni, da se
družbene situacije lahko ustrezno diferencirajo v smislu, da v neki
situaciji le zaznavamo, v drugi pa le komuniciramo. Nobena družbena
situacija ne more shajati brez komunikacije in vselej, kadar so navzoče
druge osebe, jih tudi zaznavamo (če se seveda niso skrile). Gre namreč
le za razločevanje, ki ga opravlja zavest udeležencev, in za težišča
usmerjanja pozornosti. Tudi komunikacijo je treba seveda zaznati, sicer
zavesti ne bi bila dostopna; vendar pa je zaznavanje komunikacije
visoko specializirano in v bistvu vezano nagovor. Pri govorni komuni-
kaciji diference med informacijo in sporočanjem praktično ne moremo
ignorirati in prav ta diferenca je tisto, po čemer zavest loči komunika-
cijo od preprostega zaznavanja. Iz tega izhajajoča omejitev razločevanja,
ki vodi zaznavanje, pelje k izjemnemu stopnjevanju svobode možnih
reakcij: lahko se odzovemo na informacijo ali na to, da je bila
sporočena, in sicer v obeh primerih bodisi pozitivno, bodisi negativno,
lahko jo sprejmemo ali pa zavrnemo. To stopnjevanje potem s svoje
strani zopet izsili omejitve, ki odziv odtegnejo s trenutkom pogojenemu
poljubnemu in ga napravijo za bolj ali manj pričakovanega. In to je
učinek neke eniergentne ravni oblikovanja avtopoetičnih sistemov,
oblikovanja družbenih sistemov.
Navzlic pomembnosti govora, ki je ne moremo zanikati, pa govor sam
ni nujno merilo za diferenciranje med preprostim zaznavanjem in
komunikacijo. Po eni strani je vendarle tudi negovorno ravnanje
komunikacija, vselej kadar tisti, ki zaznava, v njem vidi sporočilni
namen in s tem diferenco med sporočanjem in komunikacijo ter se s
svoje strani odzove s komunikacijo. Klasični zgled za to je slavna
"govorica oči" ljubimcev. Po drugi strani pa je prav tako mogoče
zaznavati govorno komunikacijo glede na nekaj, kar naj ne bi bilo
sporočeno: zven glasu, psihično stanje govorca, njegova vzgoja, ki jo je
moč razbrati iz njegove izbire besed, itd. Govor sicer nesporno kaže, da
se je izvršila komunikacija, medtem ko lahko pri negovorni komuni-
kaciji vselej zanikamo, da smo nekaj "imeli v mislih". Za lastno
avtopoezis sistemov komunikacije je govor tako rekoč nepogrešljiv, saj
^ komunikacijo opremi z odgovornostjo, naslovi in razločljivimi epizoda-
mi. Vendar pa to ne pomeni, da se mora v vseh družbenih situacijah
tisto, kar je najpomembnejše, premestiti v govorno komunikacijo. In
prav pri zaznavanju in komunikaciji spolnih interesov - zdaj smo pri
naši temi - se to pogosto ne zgodi.
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	79
»
IV.
Za teorijo, ki na opisan način izpostavi pomen telesa za avtopoezis
zavesti, morata biti zaznavanje in komunikacija spolnih interesov še
posebej pomembna - in sicer že preden se lotimo posameznih posebnih
kulturnih programov, ki kondicionirajo, otežujejo, kanalizirajo, ugladi-
jo dostop do spolnosti. Gre za doživljanje, v katerem telesa štejejo kot
telesa in njihovo poželenje kot poželenje poželenja. Tako preprosta je
ta ugotovitev: pomembna postane, ko jo postavimo pred ozadje tradicije,
ki so jo lahko opredeljevala drugačna razločevanja in je bila s pomočjo
razločevanja med čutnostjo in razumom privedla razločevanje teles v
neke vrste kulturno odmaknjenost.
To lahko pojasnimo z vprašanjem, prek katerih razlikovanj se svet
konstruira kot enotnost različnega. Taka refleksija zelo tipično izhaja,
če v izjemnih primerih sploh pride do nje, iz razočaranj glede pričako-
vanj. Tako razočaranje je lahko obdelano na dva načina: ali se česa
naučimo ali pa ne. Ali se prilagodimo ali pa ne. Ce potem to spet
pričakujemo, se pričakovanja ustrezno stilizirajo. Pričakovanja, ki so
se pripravljena prilagoditi, se doživljajo kot kognitivna pričakovanja.
Usmerjena so k nečemu, kar dejansko obstaja (das Seiende). Ce smo
se motili in to, kar obstaja, ni to, kar se je zdelo, da je, moramo
pričakovanja spremeniti. Pričakovanja, ki ne ustrezajo dejstvom, ki se
niso pripravljena učiti, pa so nasprotno simbolizirana z naj bi (das
Sollen). 6 Taka pričakovanja obdržimo, ne odstopimo od njih, čeprav
se niso uresničila, in sicer zato, da bi samim sebi zagotovili, da smo
vsaj pravilno pričakovali in da lahko ta pričakovanja še naprej ohrani-
mo. Da bi lahko to že vnaprej sporočili, podelimo ustreznim pričako-
vanjem normativni status.
Tradicionalnoevropski racionalizem se je v bistvu posluževal obeh
stilov pričakovanja in je v skladu s tem razvil ustrezno semantiko za
oba primera. Plod te semantike sta znanost in pravo. Med prehodom v
moderni vek in z razkrojem skupnih moralno- kozmoloških temeljev
pa se je ustrezno razločevanje med dejstvi in normami še nekoliko bolj
izostrilo. To je imelo zelo verjetno posledice za vrednotenje človeškega
telesa:*7 če ga namreč postavimo pred to alternativo, telo (če spet
16	Ki so ga iznašli posebej za človeka, o tem se strinjata oba, Bog in Satan.
Glej Prologue in Haeven, v: Kenneth Burk: The Rhetoric of Religion in
Logology, Berkley 1970, str. 273 in dalje (prvič 1961).
17	Ali tako vsaj pravi teza o "molčanju telesa" - glej Dietmar Kamper/Volkar
Rittner (izd.): Zur Geschichte des Körpers: Perspektiven der Anthropologie.
München 1976.
80	Niklas Luhmann
ponovimo: to, kar zavest opazuje kot telo) ni ne eno ne drugo, ampak
izključeni tretji, "parazit", ki sabotira razločevanje.
Kadar se izgradi družbeno vodilna semantika kot semantika znanja in
prava, kot semantika tistega, kar dejansko obstaja, in onega, kar naj bi
obstajalo, ima to daljnosežne posledice za potem možna razločevanja,
ki omogočajo navezovanje, in za strukturiranje priložnosti, da človek
postane nezamenljiv individuum. Za znanje je razločevanje, ki
omogoča navezovanje (in s tem kod sistema znanosti) resnično I nere-
snično oz. pravilno I napačno. Individuum pa nima dobesedno ni-
kakršnega ustreznika. Pri resničnih predstavah le ponavlja, kar je
dejansko stanje, torej sam ničesar ne prispeva. Pri napačnih predstavah
pa že zaradi tega ni ničesar ustreznega, ker take predstave niso nič
vredne. Ob teh omejitvah se je koncept individualnosti razvijal na
družbeno (pa tudi individualno in zavestno) zelo ploden način v smeri
povzdigovanja odkriteljev in iznajditeljev - ta koncept se je tako rekoč
nobeliral. Na področju normiranega vedenja gre lahko le za diferenco
med konformnim in nekonformnim. Pri tem se priložnosti za razvoj
individualnosti nahajajo na področju nekonformnega, ki je s svoje
strani spet lahko ovrednoteno -kot nekaj pozitivnega (kot v primerih
junakov, asketov in supererogatoričnih dejanj) ali nekaj negativnega
(kot v primeru lopovov in ničvrednežev), pri čemer dostop do te
diference očitno korelira s stratifikacijo.
Vse to lahko na tem mestu le nakažemo. Vendarle pa zadoščala
spoznanje, da opazovanje razmerja telesa do drugega telesa v tej prevla-
dujoči semantiki racionalnosti nima posebno velikega pomena. Zatega-
delj se od 17. stoletja dalje (o časovnih zamejitvah starejših tradicij bi
utegnili polemizirati) izoblikuje neka posebna semantika za (strastno)
ljubezen, ki se v bistvu lirani s spolnimi izkustvi, te pa povzdigne v
svojevrsten kulturni program. Spolnost se ne opisuje več kot neke vrste
(kvazi medicinski) izhod v sili za človeško telo, temveč kot človeško
pomembno in od družbe zahtevano, salonsko potrebno (ne pa: za repro-
dukcijo potrebno) področje življenjskega izkustva (seveda le za plem-
stvo). In ta lastni svet ljubezni se uveljavi navkljub temu, kar zahteva
razum in morala, t.j. družina in zakonska zveza. Racionalizmi, ki so bili
preseljeni v to področje, so v 18. stoletju doživeli postopno demontažo.
Postopoma so bila opuščena vsa merila za izbiranje. Ljubezen postane
naključje, ki potrjuje in krepi samega sebe ter se stabilizira v strukturah
lastnega izvora. In izjemno velika neverjetnost nekega takega družbeno
neutemeljenega poteka se pojmuje kot verjetnost neuspeha.
18 Prim. Niklas Luhmann: Liebe als Passion: Zur Codierung von Intimität.
Frankfurt 1982.
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	81
*
Ce se ozremo nazaj, opazimo, da v tej literaturi zgoraj zarisana diferenca
med zaznavanjem in komunikacijo nima nikakršne vloge. Namesto
tega odkrijemo nekomunikabilnosti.*9 Ljubezen temelji na dokazih, ki
jih ni mogoče niti sporočiti niti verificirati; sleherni dvom je usoden,
odločilno je to, kar Claude Crébillon (sin) imenuje "trenutek" - trenu-
tek, v katerem se razmerje napetosti med telesi stopnjuje do
nevzdržnosti.2^ Preteklost in prihodnost nista pomembni, pomemben
je le sedanji trenutek; in ta na nek način posreduje realnost, ki bi bila
nedosegljiva, če bi se morali ozirati na preteklost in prihodnost hkrati
(torej na neaktualne časovne načine).
Z drugimi besedami, z vidika nekomunikabilnosti nanese beseda na
lastno pravico nekomunikativnega zaznavanja: ki ga ni mogoče artiku-
lirati, "digitalizirati", ki je vezan na v tem hipu aktualen trenutek in
prav spričo tega podan z neovrgljivo očitnostjo. Obenem pa tradicio-
nalne semantične dispozicije, ki so zaznavanje podredile razumu,
spolni nagon pa "višjim" kognitivnim in moralnim sposobnostim člove-
ka, učinkujejo pozneje - ne nazadnje s kozmološkim argumentom, da
so tiste sposobnosti, ki so skupne človeku in živalim, manjvredne v
primerjavi s specifično človeškimi lastnostmi. Kot posledica tega je
bilo zaznavanja teles registrirano kot komunikacijski deficit.
Sele če se dovolj radikalno osvobodimo čara te tradicije in njene sheme
zgoraj/spodaj (višji/nižji), se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar na
področju zaznavanja telesa nadomešča kognitivne in normativne kode,
kaj nadomešča razločevanje praviIno/napâcno in konformno/nekon-
formno. In prav lahko bi to funkcijsko mesto vodilne diference zapol-
nila diferenca med zaznavanjem in komunikacijo.
V.
Za razliko od kognitivnih in normativnih tradicij, njihovih funkcijskih
sistemov in njihovih bogatih semantik, paje diferenco med zaznavan-
jem in komunikacijo nekoliko težje prevesti v nek kulturni program.
Od 18. stoletja dalje se pojavljajo zahteve po "pozitivni seksologiji",
vendar se le-ta v bistvu reklamira prek negacij, denimo prek zahteve
po svobodnem oblikovanju spolnosti v skladu z lastnim preudarkom.
19	Za dokaze glej: Luhmann op.cit. (1982), str. 153 in dalje.
20	Prim, kot novo izdajo: La nuit et le moment, suivi de Le hazard du coin du
feu. Pariz 1983.
82	Niklas Luhmann
Sociolog lahko brž spozna, da to ne pelje posebno daleč. Predvsem pa
je treba ugotoviti, kako globoko bi segla preureditev na diferenco med
zaznavanjem in komunikacijo, če bi jo izpeljali; funkcijski sistemi, ki
razvrščajo kognitivno in normativno pričakovanje, so namreč že sistemi
komunikacije, potemtakem bi moralo biti orientiranje po diferenci med
zaznavanjem in komunikacijo in še posebej orientiranje po opazovanju
teles in njihovi diferenci bolj radikalno zastavljeno in bi moralo sam
startni mehanizem kognitivne in normativne kulture postaviti v dif-
erenco. Niti teoretska dedukcija niti imaginacija ne moreta zarisati
tega, kar bi se moglo izcimiti iz tega.
Spričo tega se bomo omejili na dva ekzemplarična premisleka. Prvi
zadeva precej razširjeno zahtevo po procesu učenja in po "izboljšanju
učinka" na področju spolnosti. Zelo težko bi zanikali upravičenost te
misli in brez dvoma je tudi zaznavanje rezultat poprejšnjih procesov
učenja. Navzlic temu pa je tovrstni program kajpada kognitivni program
in nakazuje, da sedanjost doživljamo z vidika sklepanj na napake in
na modificiranje vedenja, torej glede na prihodnost. Vendar pa prav to
ovira izčrpanje tega, kar se ponuja v aktualnem trenutku. Prav to moti
v tem trenutku možno sočasno doživljanje, ker učinki učenja že po
naravi temeljijo na različnosti perspektiv in se udeleženci, ki imajo ta
namen, ne morejo naučiti "istega". Ta imperativ učenja pa postane
docela absurden takrat, kadar pripelje do tega, da eden uživa, medtem
ko se drugi uči.
Drugi premislek zadeva komunikacijo. Tudi tu je koristno, če si
prikličemo v spomin naše izhodišče, t.j. avtopoezis zavesti. Zavest je
vselej urnejša in mnogo bolj večstranska kot komunikacija, ki se je
udeležuje. V mislih obkroža potekajočo komunikacijo in posega na
način, ki se ga ne da sporočati hkrati s tem, naprej in nazaj na to, kar
je bilo že izrečeno, česar se ne sme izreči, kar naj bi bilo vsekakor
zamolčano. Zavest se udeležuje govora s tem, da govori, in s tem, da
molči. Lahko načrtuje to, kar govori, in lahko zamolči to, česar ne pove.
Pri govoru se lahko opazuje in korigira. Lahko opazi, da izrečeno ne
zadeva čisto povsem tega, kar je bilo mišljeno. Lahko sodoživlja, da
nekaj, kar je bilo izrečeno, izključi nekaj drugega kot nezdružljivo
(čeprav bi bilo to drugo prav tako lahko izrečeno). Lahko začuti, celo z
nejevoljo lahko zabeleži, kako se v komunikaciji določa. Lahko pretir-
ava. Lahko pove kaj, česar ne misli čisto resno. Lahko laže. In lahko,
pravzaprav mora nujno predvidevati, da pri drugem prav tako obstaja
ista igra presežka zavesti.
Sleherna udeležba v komunikaciji potemtakem boleče pokaže, kako
ostre meje obstajajo med psihično in družbeno avtopoezis in kako
nesmiselno je mnenje, ki nas nanj napeljuje tradicija, da namreč ljudje
lahko komunicirajo. Iz dneva v dan doživljamo, da to ne gre - in da
Zaznavanje in komunikacija spolnih interesov	83
moramo navzlic temu dopustiti pripisovanje našega govora, ker v
nasprotnem primeru komunikacija ne bi mogla funkcionirati.
Vse to bi lahko z inertno tolerantnostjo pustili vnemar, če ne bi bilo
tako pomembno. Vendar pa mora področje intimnih kontaktov zadostiti
drugačnim zahtevam. Pri tem je lahko ali bi lahko bilo pomembno, da
smo razumljeni tako, kot mi sami razumemo sebe. Prav tega pa s
komunikacijo ni mogoče doseči. Zategadelj si ljubimca sicer prizade-
vata za komunikacijo - vendar pravzaprav ne zavoljo komunikacije
same, temveč zato, da bi mogla drug drugega opazovati pri komunicir-
anju. Oba uporabljata samoreferenco svoje zavesti kot diferenco, ki
vzpostavi razliko, in oba predpostavljata, da se pri drugi osebi dogaja
isto, in se na to pripravita. Pri tem jima ne gre za to, da bi komunikacijo
sklenila z obojestransko sprejetimi rezultati. Komunikacija sama že
zadovoljuje. Tema je le pretveza, da drugi osebi lahko pokažemo, da
njeno samoreferenco sprejemamo kot to, kar vzpostavlja razliko.
Manj sama ljubezenska literatura, v precej večji meri pa literatura s
področja seksualne pedagogike in seksualne terapije pogosto napak
presojajo to elementarno dejansko stanje. Za premagovanje težav ali
morebitnih nesporazumov se pogosto priporoča komuniciranje o skup-
nem vedenju, če ne celo "pomenek". Probleme, ki jih imamo, je treba
razodeti in o njih govoriti. Vendar pa to obremenjuje dogajanje z
zakonitostmi, ki so lastne oblikovanju družbenih sistemov, poleg tega
pa še s problemom nekomunikabilnosti. Vrhu tega pa sleherna komuni-
kacija s svojo eksplicitnostjo proizvaja bifurkacijo: ponujeni pomen
lahko sprejmemo ali pa zavrnemo, kar spet terja nadaljnjo komunika-
cijo. Komunikacija nikakor nima, kakor se pogosto predpostavlja,
nekakšne imanentne težnje po konsenzu. Njen edini gotov izid je ta
bifurkacija in prav na to se pripravi nedoktrinarna vsakdanja vednost,
ki zapoveduje previdnost pri komunikaciji in pogosto tudi izogibanje
komunikaciji. Tudi praksa družinske terapije s "pisno zavezo" zajema
ta problem, kadar denimo vpričo nepremagljivih težav pri sporazume-
vanju med zakonskimi partnerji in vpričo vse prevelikega upoštevanja
"dvojne kimtingence" in njene brezizhodnosti predpisuje: vedno ob
petkih, pa če se nam hoče ali ne!
Problem komunikacije je prav to, da preprosto zaznavanje poželenja
razgradi v informacijo in v sporočilo informacije, s tem opozori na sum
o (kot vedno dobronamernem) varanju, o napačni uporabi simbolov, o
zmoti in nesporazumu, na sprotno prepričevanje o pravilnem razume-
vanju, na povratno vprašanje in popravek in z vsem tem na serializiranje
doživljanja in delovanja. Dvomi lahko zadevajo informacije ali pa tudi
razloge za njihovo sporočanje. Dvomi so lahko taki, da jih je mogoče le
delno sporočiti ali pa jih le delno ni mogoče sporočiti, tako da se zelo
lahko nakopičijo šumi o pravem motivu. Komunikacija s tem proizvede
84	Niklas Luhmann
presežek kompleksnosti, ki je povod za nadaljnjo komunikacijo in
selektivno dodelavo. Komunikacija služi potemtakem predvsem avto-
poezis komunikacije, ne pa, ali pa le sekundarno, potrjevanju neke
realnosti.2*
Pri preprostem zaznavanju, ki ni komunikacija, pa je, nasprotno,
sočasnost doživljanja in vsebine doživetja očitna povsem neposredno.
Drznil bi si trditi, da je ta simultanost trenutka, istočasnost dogodkov
v sistemu in v okolju, edina oblika, pri kateri lahko zaprti avtopoetični
sistem prekorači lastno "konstrukcijo" svoje realnosti in si sam zagotovi
zanesljivost kontakta in s tem omejitve.22 S tem je povezano dejstvo,
da komunikacija, v primerjavi s preprostim zaznavanjem, proizvede
večjo distanco opazovalca do tega, kar opazuje. Z njegovim zaznavan-
jem se je lažje identificirati kot pa s tem, kar doživljamo kot komuni-
kacijo. Pri zaznavanju se sicer lahko motimo (ne da bi to opazili), pri
komunikaciji pa smo lahko napeljani v zmoto. Poleg tega ima lastno
delovanje večji vpliv na komunikacijo, ki sledi temu, kot pa na
zaznavanje, ki sledi temu. Udeležba v komunikaciji zato zahteva precej
več samoobvladovanja, opazovanja lastnih zapažanj in obilico pred-
videvanj ter upoštevanje marsičesa. Preneseno na problem zaznavanja
oz. komunikacije spolnega poželenja to pomeni, da prevajanje kontakta
iz zaznavanja v komunikacijo prekine spontanost in ustvari distanco,
posledica cesarje, da se je po tem potrebno "sporazumeti".
Ce so ti precej obči premisleki točni, potem bi morali priznati, da precej
razširjena preferenca za komunikativno sporazumevanje premalo os-
vetljuje, celo ogroža, pomembne vidike spolnega kontakta. Potrebno bi
bilo šele analizirati dejstvo, da so običajne predstave o genezi Jaza kot
posledici samoodgovorne selekcije ali kot posledici ohranjanja nereal-
nih pričakovanj tudi v primerih razočaranja izjemno enostranski kog-
nitivni oz. normativni kulturni programi, ki so bili vgrajeni že v
tradicionalno podcenjevanje učinka samega zaznavanja in jih je po-
trebno korigirati. Šele potem bi bilo nemara smiselno, pri vedênju
telesa do drugega telesa pomagati neposrednosti opazovanja, da udejani
svojo pravico, in bolj kot je običajno, poudariti nevarnost komunikacije.
Prevedla Zlata Go rene
21	Le pod predpostavko te razgraditve v komunikacijo in serialnost lahko
sprejmemo tudi tezo, ki nanjo naletimo pri Musilu: da namreč najvišje
čustvo korelira z izjemno veliko negotovostjo. Prim. Der Mann ohne
Eigenschaften. Hamburg 1952. Str. 1138 in dalje.
22	Epistemoloških nasledkov danes modernega "konstruktivizma" na tem
mestu ne moremo podrobneje obravnavati.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 85-130	111
Znanost družbe Niklasa Luhmanna
Franc Mali
I.
Pri založbi Suhrkamp je v letu 1990 izšla več kot sedemsto strani
obsegajoča knjiga Niklasa Luhmanna Die Wissenschaft der Gesellschaft
(v nadaljevanju WdG). V tej knjigi Luhmann z izvirno sistemsko
sociološko teorijo posega na področje analize znanosti in s teorijo
znanosti povezanih problemov spoznavne teorije. Ze naslov knjige -
Znanost družbe (ne Znanost o družbi) - pove, daje avtor izhajal iz obče
teorije avtopoetičnih družbenih sistemov. V njegovi sistemski teoriji
znanost nastopa kot funkcionalni družbeni sistem, ki se je glede na
zgodovinske in družbene okoliščine - v nasprotju s tradicionalnimi
družbami je samolegitimirajoča funkcija raziskovanja strukturna kom-
ponenta modernih družb - izdiferenciral v operativno Zaprt, v odnosu
do družbenega okolja avtonomen in samo referenčen avtopoetični
družbeni sistem.
V Luhmannovem sistemskem pristopu je v ospredju družbena
razsežnost znanosti, saj nobena izmed njegovih temeljnih epistemo-
loških predpostavk - tudi kategorija resnice kot simbolno generalizirani
medij znanstvene komunikacije ne - ni izključena iz horizonta družbe-
nosti. To pomeni, da ne gre samo za nadaljevanje tradicionalnega
sociološkega diskurza raziskovanja, temveč za njegovo nadomestitev z
interdisciplinarno sistemsko teorijo znanosti. Četudi ga kritika
klasičnih spoznavnih teorij pelje v smer sociologizacije epistemologije,
se ne omejuje na ohlapno tezo o družbeni pogojenosti znanstvenega
spoznanja.
Luhmann je z analizo nastanka in zgodovinskega razvoja metateorij
funkcionalnih družbenih sistemov - v njegovi analizi nastopajo kot
"refleksivne teorije" - dokazoval, da je postuliranje družbenega kot
apriornega v klasičnih teorijah sociologije vedenja neustrezna rešitev
epistemoloških problemov. V razmerju do kantovske spoznavne teorije
(mnogodimenzionalen kompleks razlikovanj je tu speljan na diferenco
empiričnotranscendentalno), ki v raziskovanju možnosti spoznanja
sicer nikoli ni eksplicirala implicitno navzočih momentov "temporali-
86	Franc Mali
jfr
zacije in socializacije" (IFcíGiSOO), pomeni vulgarni sociologizem prej
nazadovanje kot napredek v razvoju sodobne teorije znanosti.
Luhmann v okviru svoje zgodovinsko-sociološke analize refleksivne
teorije znanosti opozarja na dva ključna problema vseh avtopoetičnih
funkcionalnih družbenih sistemov: t.i. problem cirkularnosti in t.i.
problem reduktivnega samoopazovanja (samoopisovanja) subsistemov.
V prvem primeru gre za vprašanje, kako znotraj sistema samega
pretrgati njegovo cirkularnost, jo asimetrizirati. V drugem primeru gre
za vprašanje, kako samoopazovanje (samoopisovanje) sistema samega,
četudi ta upošteva načelo selekcije, izpostaviti opazovanju (opisovan-
ju). V sistemu znanosti kot avtopoetičnem družbenem sistemu lahko
vprašanje prenehanja cirkularnosti in reduktivnega samoopazovanja
sistemov prevajamo v klasično epistemološko vprašanje utemeljevanja
znanstvenega vedenja. Luhmann je izenačeval, kar je še dokaz več za
njegovo zavezanost družbeni perspektivi preučevanja znanosti, rele-
vantnost eksterne (družbene) z interno (notranjeznanstveno) tematiza-
cijo kriterijev veljavnosti znanstvenega védenja. Refleksivne teorije,
spoznavne teorije, teorije znanosti izhajajo iz problema utemeljevanja
znanstvenega vedenja. "Njihov cilj je razvoj samoreferenčnosti sistema,
asimetrizacija cirkularnosti, označevanje simbola resnice, ki kroži v
sistemu, s kako bolj dognano kategorijo (ravno: resnica!) in pogojevanje
njegove uporabe" (WdG'A71).
Obstaja zveza med funkcionalno sistemsko diferenciacijo modernih
družb in naraščajočo zahtevo po refleksivnih teorijah vzpostavljenih
avtopoetičnih družbenih sistemov, ki prevajajo paradokse sa-
moreferenčnih konstitucij v obvladljive deskripcije. Od tod izhaja
razlika med klasičnimi filozofskimi spoznavnimi teorijami in sodobno
sistemsko teorijo znanosti. Prva je problem veljavnosti znanstvenega
spoznanja imanentno vezala na ontologijo (npr. kozmološka interpreta-
cija kriterija znanstvene veljavnosti) ali gnozeologijo (npr. transcend-
entalna interpretacija kriterija znanstvene veljavnosti), druga na sodob-
no funkcionalno sistemsko družbeno teorijo. V okviru te zadnje (sis-
temsko-sociološke) perspektive pomeni razlikovanje konteksta
znanstvenega odkritja (context of scientific discovery) in konteksta
znanstvenega upravičevanja (context of scientific justification) manj
pomembno diferenco samoreferenčnega delovanja sistema znanosti. Za
Luhmanna je vztrajanje tradicionalne epistemologije (logičnopozitivis-
tičnega izvora pri strogem razlikovanju geneze in veljavnosti znan-
stvenega vedenja spoznavno-teoretsko neproduktivno. Po njegovem
prepričanju lahko omenjeno diferenco uvrstimo zgolj v rang znanstveno
specifičnih zvijač deparadoksacije (Entparadoxierungstrick). Ta nas
Znanost družbe Niklasa Luhmanna	87
ne pelje iz krožnosti spoznavnoteoretske argumentacije, temveč na neki
drug način znova potiska vanjo.
Luhmann svoje sistemsko sociološke teorije znanosti ni nikoli razumel
v smislu dokončne rešitve tradicionalnih epistemoloških problemov;
tudi rešitve problema konteksta odkritja in konteksta upravičevanja
znanstvenih teorij ne. Ze samo njegova splošna definicija kategorije
refleksije je zgovoren dokaz za to. Po Lumanu refleksija pomeni
opisovanje (opazovanje) v sistemu samem, s ciljem vzpostaviti njegovo
identiteto (ne enotnost). Ni pa pripisal refleksiji, ne glede na njene
kognitivne stilizacije, oblike dovršenosti. "Sistem je samemu sebi v
celoti netransparenten" (WdG-A83).
Zadnje velja toliko bolj za teorijo znanosti; vključno s kognitivnimi
znanostmi v današnjem pomenu. Od refleksivnih teorij drugih funk-
cionalnih družbenih sistemov se ločuje v tem, da tu znanstvenega
opazovanja (opisovanja) znanosti ne moremo eksternalizirati. Avto-
loškost (znanstvene) teorije znanosti šele omogoča soočanje s para-
doksom interno eksternega opazovanja (opisovanja). V primerjavi s
posameznimi znanstvenimi teorijami (na primer kvantno fiziko) vse-
buje višjo stopnjo negotovosti. Zato od nje, kar je v nasprotju s
prepričanjem tradicionalnih metafizičnih spoznavnih teorij, ne more-
mo pričakovati končne utemeljitve znanstvenega vedenja. Teorija zna-
nosti kot ena izmed refleksivnih teorij funkcionalnih družbenih siste-
mov - Luhmann je v knjigi na kratko predstavil tudi zgodovinski
nastanek in ràzvoj vseh drugih refleksivnih teorij (političnih, teoloških
itd.) - "..daje na razpolago samo vodilne diference, s pomočjo katerih
se raziskovanje izkazuje kot 'znanstveno' - na primer diference
resnično/neresnično, spoznanje/predmet, teorija/metoda, geneza/vel-
javnost" (WdG:486).
Luhmann je stopnjevanje (meta)ravni vedenja v vsakem primeru po-
vezoval z naraščanjem njegove verjetnostne narave (verjetnost kot
nasprotje gotovosti). To se kaže tudi v Luhmannovi opredelitvi razmerja
med episteme in doxa. Nemški sociolog je zavrnil prepričanje, razšir-
jeno že od antike, da se-znanstveno vedenje od vsakdanjega védenja
oz. zdrave pameti loči po svoji gotovosti. Sklepal je, da velja ravno
nasprotno. Ce ta njegov sklep skušamo "prevajati" na raven (v sodobni
filozofiji znanosti še vedno prevladujočih) polemik med induktivnim
verifikacionizmom in deduktivnim falsifikacionizmom, ni dvoma, da
je na stališču zadnjega. Ob tem je vendarle treba dodati, da je takšno
prevajanje mogoče le pogojno. Sistemska teorija znanosti namreč uvaja
povsem nov kategorialni aparat. To se nenazadnje kaže tudi pri kon-
ceptu verjetnostne narave znanstvenega vedenja. Luhmann je sicer
88	Franc Mali
trdil, da z znanostjo ne narašča gotovost spoznanja, temveč njegova
negotovost, pristavil pa je, da to poteka v ravno še tolerantnih mejah.
Negotovost v evoluciji kompleksnosti sistema znanosti je nadzorovana.
Sistem znanosti ni samo rekurzivno delujoč, avtonomen, sa-
moreferenčen sklenjen sistem, temveč tudi strukturno determinirajoč
sistem.
"Od tega, katera razlikovanja si sistem prisvoji za svoje delovanje, je
odvisen potek njegovega nadaljnjega delovanja; katera razlikovanja
ima sistem na razpolago, paje odvisno od rezultatov njegovih predhod-
nih delovanj" (WdG:326).
V strukturno-determinirajoči naravi samoreferenčnega delovanja sis-
tema znanosti je vključeno načelo selektivnosti. To se kaže tudi prek
razsežnosti sistemske "zmožnosti razčlenjevanja in rekombinacije
{WdG-.Ш), pri čemer prevzame temeljno eksplanatorno funkcijo kate-
gorija resnice kot simbolno generalizirani komunikacijski medij.
II.
Ze iz Luhmannovih (številnih) predhodnih spisov, izdanih pred WdG,
je znano, da mu koncept resnice kot simbolno generalizirani komuni-
kacijski medij pomeni osrednje načelo delovanja podsistema znanosti.
Naj tu zgolj opozorimo na eksplikacijo koncepta resnice v njegovih
Soziologische Aufklärung (v nadaljevanju S.4) iz začetka sedemdesetih
let. V svojem zadnjem delu, kjer odpira nove razsežnosti v preučevanju
znanstvene epistemologije, paje mnogodimenzionalni koncept resnice
v znanosti še posebej skrbno analiziral.
Abstraktni kod resnice je vodilna diferenca sistema znanosti. Je pogoj
za izdiferenciranje družbenega sistema znanosti. Ta se od drugih
funkcionalnih sistemov družbe ločuje po abstraktnem kodu resnice, ki
je značilnost družbenega podsistema znanosti. Kodu resnice ne gre za
diference, kot so na primer pravično - nepravično, pozicija-opozicija,
imanentno-transcendentno, temveč za diferenco resnično-neresnično.
"Kod resnice je rezultat znanosti, s katerim si znanost sama zagotavlja
svojo lastno kontinuiteto, navkljub vsem teoretskim razkrojem in
paradigmatskim revolucijam" (WdG:273).
Pripoznavanje takšne vrste znanstvene kontinuitete, ki je utemeljena v
binarnem kodu resnice (razcep resnično - neresnično ob upoštevanju
načela izključevanja tretje vrednosti), je pri Luhmannu v drugih
pomenskih zvezah tudi drugače označena: na primer "samosubstitutiv-
Znanost družbe Niklasa Luhmanna	89
ni red" {WdG:342). Sarnosubstitutivni red pomeni, da je substitut
resnice v znanosti lahko samo resnica, ne pa lojalnost, familiarnost,
partijska disciplina ali kaj drugega. Glede na dosedanje interpretacije
Kuhnove teorije znanosti je zanimivo, da Luhmann v Kuhnovem
modelu revolucionarnih sprememb znanstvenih paradigem zaznava
prej radikalizacijo načela substitutivnega reda - to radikalizacijo
zavrača - kot pa njegovo odsotnost. Po njegovem prepričanju je v
Kuhnovem modelu pojasnjevanja znanstvenega razvoja razkroj ob-
stoječe paradigme na posameznem področju znanstvenega raziskovanja
mogoč le ob eksistenci njenega substituta - nove paradigme. Luhmann
v nasprotju s takšnim razumevanjem zgodovine znanstvenih sprememb
dopušča, da razkroju neke paradigme sledi tudi daljša ali krajša
teoretska paznina.
V Luhmannovem binarnem kodu resnice je vsebovano načelo ko-
herence. Teorije koherenčnosti izključujejo apriorizem eksternega krit-
erija resničnosti. V zahtevi po izključitvi t.i. zunajreferenčnih kriterijev
resničnosti - na tem postulatu temelji korespondenčna teorija resnice
-je bil Luhmann dosleden: "Resnica ni lastnost kakršnihkoli objektov,
stavkov ali kognicij, temveč pojem označuje neki medij pojavljanja
odprtih komunikacij; ali rečeno tudi: polje odprtih možnosti, v okviru
katerih se komunikacije v posebnih okoliščinah avtopoetično organi-
zirajo" (WdG-. 173).
Kljub temu, da Luhmann ni zavračal hevristične funkcije načela
koherenčnosti pri pojasnjevanju evolucijske teorije kompleksnih znan-
stvenih sistemov (to ne pomeni, daje kriterij koherence enak kriteriju
kompleksnosti), je pojem koherence nadomestil s pojmom informa-
cijske redundance. V osmem poglavju svoje knjige, naslovljenem
Evolucija, jo je speljal na evolucionistično funkcijo stabiliziranja
sistema.
Na tem mestu ni mogoče predstaviti vseh nadrobnosti Luhmannovega
koncepta resnice kot simbolno generaliziranega komunikacijskega
medija v znanosti. (V svojih teoretskih ugotovitvah se je opiral med
drugim tudi na Parsonsovo teorijo simbolno generaliziranih medijev
izmenjave in Heiderjevo teorijo percepcijskih medijev.) Kljub temu pa
se nam zdi potrebno opozoriti na tisto njeno strukturno značilnost, brez
katere si ni mogoče zamišljati njene vloge - kot vodilne diference - v
samoopazovanju (samobpisovanju) avtopoetičnega sistema znanosti.
Gre za binarno strukturo koda resnice. Binarni kod v nasprotju z
dualnim kodom (omejuje se na klasifikacijo) predpostavlja t.i. načelo
izključevanja tretjega. Takšen artificiran tip binarnosti je prvi pogoj
90	Franc Mali
abstrakcije, na osnovi katere se lahko šele oblikuje kod medija, ki
specificira območje delovanja tega medija.
Luhmann je v zvezi s tem zapisal: "Sicer velja, kar velja za vsa
razlikovanja, za vse bipolarne forme: da to razlikovanje določa neko
mejo, ki jo moramo prestopiti, če naj pridemo z ene strani na drugo -
v našem primeru od resnice k neresnici oziroma obratno. Prestopanje
predpostavlja čas, saj ne moremo biti istočasno na obeh straneh. Torej
binarna kodiranost sproža zaporednost delovanja in kot učinek tega
tvorbo sistema. Prestop meje dalje odpira uporabno možnost, da se v
teku časa preko delovanja sistema oblikujejo kompleksni programi.
Tako kodi kot programi delujejo neodvisno od okolja sistema. Gotovost
realitete, ki jo sistem producira za samega sebe, ne izvira iz načela
adekvatnosti, temveč samo iz dejanskega izvrševanja lastnih operacij"
(WdG\\9t>).
Lahko bi dejali, da je v citirani misli o funkciji binarne struk ture koda
resnice matrica za pojasnitev strukturnih lastnosti sistema znanosti in
njegovega razmerja do družbenega okolja: znanstvenega sistema kot
rekurzivno delujočega sistema, znanstvenega sistema kot (že omen-
jenega) strukturno- determinirajočega sistema, znanstvenega sistema
kot avtonomnega sistema, znanstvenega sistema kot samoreferenčno
zaključenega sistema. Za Luhmanna, ki je v WdG temeljito obdelal
vsako strukturno lastnost sistema posebej (in njihove medsebojne
povezanosti), so binarne strukture kodov specializirane ravno za tvor-
jenje sistemov. Obstaja empirično potrjena zveza med družbeno funk-
cijo, abstraktnostjo koda in zakonitostjo raziskovanja sistema znanosti.
Rekurzivnost pomeni, da so razlogi za spremembe stanj sistema zna-
nosti le v delovanju sistema samega. Predpostavke o okolju sistema se
odčitavajo in spreminjajo na temelju delovanja sistema samega.
Omenili smo že, da se strukturno determinirajoča lastnost sistema
nanaša na spoznavno- teoretsko cirkularnost (oziroma koherenčnost)
znanosti. Avtonomnost sistema predpostavlja enotnost sistema znanosti
na temelju lastnega delovanja. To pomeni, da meje sistema definira
/ sistem sam in ne njegovo okolje. Avtonomija ne predpostavlja odprave
vzročne povezanosti med sistemom in okoljem. Vendar to ne spreminja
dejstva, da sistem sam definira svojo enotnost in svoje meje. Sa-
moreferenčna zaključenost sistema znanosti izključuje možnost, da bi
t.i. eksterni inputi specificirali strukture sistema in determinirali
njegova delovanja.
Lastnosti sistema znanosti, kot so rekurzivnost, samoreferenčnost,
avtonomnost in strukturna determiniranost (tu smo se omejili le na
njihovo naštevanje), se stekajo na skupni imenovalec - na avto-
Znanost družbe Niklasa Luhmanna	91
poetičnost sistema znanosti. Avtopoetični sistem je po Luhmannu tisti
sistem, ki elemente oziroma omrežje elementov, iz katerih obstaja, sam
producira. Načelo avtopoetičnosti je ateleološko načelo, ki ima po-
membno vlogo pri odpravi klasičnih "idealističnih" in transcendental-
no-teoretičnih spoznavnih teorij.
III.
Zaradi avtopoetičnosti ni sistem znanosti nič manj družben. Na to
dejstvo je treba v kontekstu naše obravnave vedno znova opozarjati. Za
Luhmanna je izvedba avtopoezis znanosti istočasna izvedba avtopoezis
družbe. Znanstveni sistem se lahko izdiferencira samo v družbi. Poseg
družbe na znanost je dvojen - tako od zunaj kot od znotraj (preko drugih
funkcionalnih sistemov družbenega okolja in preko avtopoetičnosti
znanosti same). Enako seveda velja za razmerje znanosti do družbe.
Luhmann je v uvodu svoje obravnave znanosti družbe zapisal, da mora
t.i. spoznavno-sociološki (wissenssoziologische) problem resnice pos-
tati predmet razmisleka vseh znanstvenih disciplin. Sam je družbeno-
strukturne predpostavke komunikacijskega medija resnice znanosti
najbolj izrazito zaznaval v naravi in funkciji znanstvene reputacije kot
vzporednega koda resnice. S tem je v kontekst svoje epistemologije
znanosti vključil eno bolj kontroverznih tem sodobne sociologije zna-
nosti. Izhajal je iz dveh predpostavk: družbeno strukturne diferencia-
cije interakcijskega sistema (celota možnih komunikacij - komunika-
cija navzočih) in specifičnega načela znanstvenih socializacijskih in
komunikacijskih procesov, t.i: stopnjevanje pripravljenosti na konflikt
ob hkratnem slabljenju diskreditivnih učinkov konflikta. (Zadnja
Luhmannova predpostavka močno spominja na popperjanski raciona-
listični princip kritične znanstvene diskusije.)
Ob navzočnosti predhodno opisanih pogojev (in drugih pogojev: na
primer nevidnost oziroma nekontroliranost "mehanizma" podeljevanja
reputacije) prevzame kategorija znanstvene reputacije znotraj nepreg-
lednega kompleksa modernih znanstvenih komunikacij selekcijsko
funkcijo. Reputacija zahteva koncentracijo pozornosti in izbiro tistega,
kar z večjo verjetnostjo zasluži več pozornosti kot drugo" (WdG:246).
Luhmann je izražal mnenje, da reputacija znanstvenika (znanstvene
institucije itd.) v znanstveni skupnosti lahko kot vzporedni kod znan-
stvene resnice prevzame pomembno orientacijsko funkcijo v sistemu
znanosti, spodbuja ali zatira motivacijo posameznih raziskovalcev za
92	Franc Mali
preučevanje določenega tematskega področja itd. Ne da bi se na tem
mestu podali v obširnejši prikaz problema reputacijskega sistema kot
vzporednga koda resnice, naj opozorimo na določeno genezo Luhman-
novih pogledov na to sociološko znanstveno vprašanje. Nemški sociolog
je v svojem delu pred dvajsetimi leti (v prvem zvezku SA, prva izdaja
leta 1970), kjer se je že lotil tematizacije razmerja med resnico in
reputacijo v znanosti, še dopuščal vzpostavitev morebitne alternative
sistemu reputacije, ko gre za določitev najustreznejšega selekcijskega
mehanizma v vedno bolj netransparentnem kompleksu znanstvenih
komunikacij. Luhmann je med drugim zapisal: "Neka primerjava
družbenih znanosti s teoretsko bolj konsolidiranimi naravoslovnimi
znanostmi dopušča domnevo, da bi lahko razvoj obsežnejših in ven-
darle v neki meri konsistentnih znanstvenih teorij zmanjševal območje
tistih selekcijskih mehanizmov, ki so vezani na reputacijo" (5,4, zv.
1:245).
V	svojem zadnjem delu WdG Luhmann takšne ali drugačne alternative
sistemu znanstvene reputacije kot selekcijskega mehanizma v evoluciji
znanstvenega vedenja ne omenja več. Kljub temu, da tudi on pri poznava
v mehanizmu podeljevanja znanstvene reputacije v praksi morebitni
obstoj pristranosti (v jeziku klasične normativistične sociologije zna-
nosti gre za prevlado partikularnih nad univerzalnimi znanstvenimi
normami), kar pa naj ne bi dolgoročno nikoli peljalo v prevlado načela
samovolje v reputacijskem sistemu, sklepa, da "...bi svojevrsten spoj
inkluzije in samouravnave, ki je dosežen preko mehanizma reputacije,
težko nadomestili" (WdG:354).
Razlog za to, da je sedaj Luhmann znanstveni reputaciji kot vzpored-
nemu kodu resnice pripisal neke vrste rekurzivno selekcijsko funkcijo
- sam je menil, daje samostopnjujoča se reputacija (npr. pri posamez-
nem znanstveniku ali drugem nosilcu reputacijskega koda) povsem
ustreza bistvenim karakteristikam avtopoetičnega sistema znanosti - je
najbrž treba iskati tudi v dejstvu, da mu ločevanje med binarno
strukturiranim kodom resnice sistema znanosti in njegovo programir-
anostjo (sem je uvrstil teorije, metode itd.) pomeni iz hevrističnega
zornega kota najpomembnejšo diferenco. Ne smemo namreč prezreti,
da reputacija v znanosti, ne glede na to, da po svojih strukturnih
lastnostih ni povsem istovetna s kodom resnice, v Luhmannovi sistem-
ski teoriji znanosti deluje kot vzporedni kod resnice; lahko prevzame
njegovo vlogo (teorija sama po sebi tega ne more storiti).
V	sklepnem delu našega razpravljanja moramo poudariti, da Luhman-
nova sociologizacija epistemologi je ni v nobenem trenutku pristala v
spoznavno neproduktivnem relativizmu ali celo skepticizmu. (Ta dva
Znanost družbe Niklasa Luhmanna	93
prihajata na piano v nekaterih različicah sodobne sociologije znan-
stvenega vedenja). Nemški sociolog ni zanikal pomena konstruktivizma
v teoriji mišljenja pri odpiranju sistemske sociološke eksplanacije
kategorije resnice v znanosti. Pristavil paje, da konstruktivizem zunaj
okvirov sistemske teorije znanosti še ni pripeljal k adekvatni sociologi-
zaciji epistemologije. Njegov sklep v zvezi s tem je, da "...v sociologiji
(še) ni nobenih vzporednic s tem, kar se že dolgo poizkuša v biologiji"
(WdG: 71).
Predhodne Luhmannove misli ni mogoče razumeti samo kot kritičnega
pripoznanja dejstva, da so naravoslovne vede v primerjavi s sociologijo
v celi vrsti konceptov bližje sodobnim kognitivnim znanostim, temveč
tudi kot njegov poziv k interdisciplinarnemu raziskovanju znanosti. Naj
tu samo opozorimo na njegove odgovore Volpiju (v zbirki intervjujev,
ki so izšli leta 1987 pod naslovom Archimedes und wir). Dejal je, da
konceptov in instrumentov, ki tvorijo arhitekturo njegove sistemske
teorije, ni črpal iz tradicionalnih socioloških teorij, temveč iz interdis-
ciplinarne perspektive. Zdi se, da je v njegovi epistemologiji znanosti
- že zaradi narave preučevanega predmeta samega - ta interdisciplinar-
ni diskurz dosegel enega svojih vrhov.
Luhmannovo zavračanje koncepta razlikovanja naravoslovnih in du-
hovnih znanosti je odsev njegove interdisciplinarne širine. Omenjeni
tip diferenciacije znanstvenega vedenja je po mnenju nemškega teore-
tika znanosti opravil svoje zgodovinsko poslanstvo. Dualizem narava-
duh je izgubil svoj smisel. Kar zadeva razvoj teorije znanosti, lahko
govorimo samo še o negativnih in pozitivnih bilancah omenjenega
spoznavnega razcepa. Zadnje (pozitivna bilanca) se kaže v dejstvu, da
so koncepti t.i. tradicionalnih duhovnih znanosti, ob ustreznih prein-
terpretacijah, našli pot v današnji konstruktivizem.
Cisto na koncu naj še enkrat ponovimo, da Luhmannova epistemologija
znanosti, ki jo avtor razvija v WdG, kljub kritiki klasičnih (ontološko
zasnovanih) konceptov resnice v teoriji znanosti, ni nikoli zašla v
območje družbene vulgarizacije spoznavnih vprašanj znanstvenega
vedenja. V tej luči ni pomembna samo zaradi svojega izvirnega sistem-
sko teoretskega obravnavanja znanosti, temveč tudi zato, ker ji je uspelo
zadržati neko vrsto uravnoteženosti in konsistentnosti v času, ki je poln
radikalnih zanikanj klasičnih epistemoloških načel.
94	Franc Mali
Literatura
LUHMANN, Niklas. (1990): Die Wissenschaft der Gesellschaft. Suhrkamp
Verlag: Frankfurt/M.
LUHMANN, Niklas. (1970): Soziologische Aufklärung, Band 1. Westdeutscher
Verlag GmbH: Opladen.
LUHMANN, Niklas. (1987): Archimedes und wir. Merve Verlag: Berlin.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 95-130	111
llllllllllll^
Mravljinčar, Luhmann in subjekt
Darij Zadnikar
V zbirki fantazij in refleksij o jazu in duši "Oko duha", ki stajo zbrala
Douglas R.Hofstadter in Daniel C.Dennett, najdemo tudi Hofstadter-
jevo zgodbo "Preludij ... in fuga } Ahil in Želva sta prišla na obisk k
svojemu prijatelju Raku, da bi se seznanila z enim izmed njegovih
prijateljev Mravljinčarjem. Ob prepletanju Bachove glasbe in pitju čaja
se plete razgovor. Ta nanese tudi na sistem-mravljišče.
Mravljinčar trdi, daje po stroki kirurg za mravljišča, ki odpravlja živčne
motnje mravljinčnih naselbin tako, da odstrani bolne dele. Mravljišča
(in ne posamezne mravlje) trpijo razne oblike govornih ohromitev.
Izkaže se, da je njegova prijateljica, tetka Hribarjeva - mravljišče.
Mravljišča so celota, ki je ne gre zamenjevati s seštevkom mravelj.
Celota ima lastnosti, ki jih posamičniki nimajo, tako da je tetka
Hribarjeva obdarjena z govorom, četudi so posamezne mravlje v njej
neumne.
Prav vključenost mravelj v mravljnji sistem jih dvigne nad njihovo
naključno in svobodno bivanje. Naključnost velikega števila mravelj
tvori splošno tendenco. Med mravljami obstaja minimalna mera ko-
munikacije ter različna številčna prisotnost določenih kast in speciali-
zacija. Nenehno gibanje mravelj prilagaja porazdelitev kast različnim
okoliščinam. Gibanje znotraj naselbine vedno znova obnavlja poraz-
delitev tako, da ustreza okoliščinam, s katerimi se naselbina sooča v
določenem trenutku. Prisotnost Mravljinčarja se lahko izrazi z novo
porazdelitvijo. To spremembo stanja bi lahko razumeli tudi kot doda-
janje spoznanja mravljišču.
Mravljinčar s posameznimi neumnimi mravljami ne more komunicir-
ati. Lahko jih edinole požira. S tem, menda, ohranja komunikativno
sposobnost mravljišča. Mravljinčar je v razgovoru do mravelj nepri-
zadeto hladen. Sočutja ni pričakovati, moti pa odsotnost vsaj trohice
gurmanske strasti. Mravljinčar je Znanstvenik, njegovo početje je
Tehnologija.
1 D.R.Hofstadter, D.C.Denett (ur.), Oko duha, Ljubljana 1990, str. 155.
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	97
Scientizem, tehnicizem, shematizem so -izmi, ki so zamenjali velike
pripovedi moderne. Požirajo vse in so zmožni opisati vse, razen občutja
požiranja. Predznanstveni motivi, etika, sympatheia, emancipacijska
praksa, delujoči in čuteči subjekti in končno, spremenljivi um, so
izrinjeni in obmolknjeni. Um in Subjekt sta skopnela. Njuna funkcija,
deskripcija, je obstala. Obstaja kot deskripcijska sila, pred katero mora
vse obmolkniti, kajti zmožna je opisati vse. Kaj bi se potem lahko še
reklo, zakaj bi se potem še kaj storilo?
Splošna sistemska teorija in posebne sistemske teorije samoopazovanj
in samoopisovanj družbenega in psihičnega sistema ter njihovih delnih
sistemov, kot jih zasnuje Niklas Luhmann, imajo pretenzijo biti global-
na sociološka teorija. Svoje univerzalistične spoznavne ambicije pa
navidez ne temelji na še enem ob vrsti že iztrošenih konceptov družbe,
marveč na spoznanju splošnosti igre sistemov, ki jo je na kategorialni
ravni mogoče aplicirati na vse možne strukture oz. sisteme ter delne
sisteme. Od tod bi lahko hitro sklepali na metafizičnost sistemske
teorije, če nas ta ne bi demantirala s teoretsko živimi in plodnimi posegi
na različna področja družbenega življenja. Res je, da je tudi metafiziko
nekoč odlikovala ista živost in pestrost, a ker je danes menda mrtva, je
vsakršna primerjava sistemske teorije z metafiziko lahko napak
razumljena. Pa vendar je sistemska teorija po Luhmannovih besedah
nekakšna "superteorija".
Obsežna teoretska prizadevanja Niklasa Luhmanna, ki jih označuje že
kar nepregledna bibliografija, so usmerjena predvsem k oblikovanju
obče teorije avtopoetičnosti. Išče se obča oblika izgradnje sistemov na
podlagi uporabe samoreferenčne zaprtosti, ki bi uspela zajeti tudi
različne načine avtopoetične reprodukcije. Prav to dejstvo, da se ob
priznavanju različnih modusov avtopoetičnosti vztraja na "superteoriji"
obče teorije avtopoetičnosti, ki ne more imeti druge funkcije kot
strukturno reprodukcijo te teorije same, kaže na še en revival metafi-
zike v formi sistemske teorije. To kar lahko obča teorija avtopoetičnih
sistemov (samo)reproducira, je scientistična moč in sila deskripcije.
Klasični shematizem metafizike nadomešča sodobnim razmeram
primerna avtoreferenčna pentlja, dinamični shematizem, ki sistemsko
teorijo oskrbi z deskriptivno vsemogočnostjo. Ce pentlje (loop), ki se
pogosto uporabljajo na ravni računalniškega programiranja kot pripo-
moček v procesiranju informacij, skratka kot tehnični pripomoček, ne
bi imele izhoda k svoji metaravni ali prenehanju, potem bi se resda
večno ohranjale, vendar jim to dejstvo še ne bi dajalo smisla. Prav
nasprotno. Vsaka teorija si na neki način zasnuje svoje prenehanje,
vključevanje samoreproduktivnih mehanizmov pa grozi s smrtjo iz
dolgočasja.
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	99
Luhmannova teoretska forma je refleksivna zgolj znotraj sebe same,
zato lahko reproducira zgolj logični abstrakcijski proces družbene
realnosti, kar predstavi kot logično samointerpretacijo. Reprodukcija
sistema ni reprodukcija istega, temveč ciklično obvladovanje lastne in
okoliške kompleksnosti na osnovi specifičnega informacijskega kodir-
anja. Reprodukcija sistema je neskončen, iz sebe same napajajoč se
proces preobrazbe prvotne kompleksnosti v sistemsko reducirano kom-
pleksnost. Skorajda smo - na teoretski ravni - priča protislovnemu, na
eni strani občudovanja vrednemu, a v svoji avtopoetičnosti tudi
dolgočasnemu svetu fraktalov.
Sistemske teorije družbe ni mogoče kritizirati. Klasični teoretski
kritični postopki niso možni, ker ti predpostavljajo interkomunikativ-
nost in ne teoretske avtarkije. Samoreferenčnost sistemske znanstvene
teorije naj bi temeljila na sposobnosti lastne pojmovne diferenciacije,
njena praktično projektivna vez z dejanskostjo je sekundarna, hkrati
pa je imunizirana pred soočanjem z drugačnimi teorijami, ki jih ne
more razkrojiti v svoj strukturalni svet. Z vključevanjem principa
avtopoezisa v lastno znanstveno teoretsko reprodukcijo se sistemska
teorija vzpostavlja kot superteorija, to pa jo, navkljub poudarjenemu
scientizmu, približuje formi ideologije. S tem vsekakor ne bi bila prva
znanstvena teorija v zadnjih dvesto letih, ki si ideološko formo pridobi
z nanašanjem naravoslovnih principov na protislovno kompleksnost
družbe.
Moč posploševanja, univerzalistične ambicije in metafizičnost nakazu-
jejo filozofske implikacije sistemske teorije ali pa vsaj njeno bližino z
določeno filozofsko tradicijo. Sistemska teorija noče in ne more biti
filozofija. Če je že potrebna katalogizacija, potem sodi v občo sociologi-
jo. Ni pa mogoče zakriti njenega psevdofilozofskega učinka, ki izhaja
iz ambicije univerzalistične spoznavne teorije in avtoreferenčne de-
skripcijske sile. Luhmann navaja različne teoretske vire svoje sistem-
ske teorije družbe: od preobrata Parsonsovega strukturalnega funkcio-
nalizma v funkcionalni strukturalizem, prek modelov kibernetike do
neposrednih vplivov bioloških teorij avtopoetičnih sistemov Varela in
Maturane. Navezava na filozofsko tradicijo je največkrat zamolčana.
Luhmann je predvsem znanstvenik, posebne znanosti pa nerade kažejo
na sovisnost z njim sodobnimi filozofskimi koncepti, ker jim to ruši
podobo "objektivnosti in nevtralnosti". Ta znanstveni "objektivizem"
stopnjuje že prisotni metafizični učinek sistemske teorije oziroma njeno
deskripcijsko silo.
Nereflektiranost filozofskih implikacij sistemske teorije s tem ne
postavlja pod vprašaj njene zmožnosti samoopisovanja, kajti ni zgolj v
100 >	Darij Zadnikar
skladu s sistemsko teorijo, ampak tudi s splošnim sodobnim razume-
vanjem razmerja med znanostjo in filozofijo, da slednja ne more biti
nadrejeni sistem vedenja, pa četudi kot sintetična "znanstvena slika
sveta". Nepripoznavanje filozofskih implikacij lastne teorije ob hkrat-
nem deklarativnem zavračanju filozofskih tradicij ter prekrivanju le-
teh z naturalističnimi modeli, ima za posledico nekritično sprejemanje
prav teh implikacij, katerih filozofije se negirajo. Po drugi strani pa
teoretična avtarkija sistemske teorije v svoji filozofski amneziji produ-
cira probleme, ki jih ne more reševati na ravni lastnih delnih sistemov.
Eden od temeljnih problemov sistemske teorije je, da je teorija sub-
jektivitete brez subjekta; z ozirom na zgoraj pokazano deskripcijsko silo
sistemske teorije bi lahko celo izpeljali, da je subjektivizem z amnezijo.
Svoj razkol s tradicionalno sociološko tradicijo, ki možnost družbenega
sistema izpeljuje iz normativnega sistema, ki je vezan na družbene
akterje kot tisti del, ki je konstitutiven za družbeno celoto, Luhmann
naslanja na biološko teorijo avtopoetičnih sistemov Maturana in Varela.
Sistemi se reproducirajo s funkcijskim načinom elementov in njihovo
interrelacijo. So samoreferenčni ter jih je moč analizirati kot zaprte
sisteme.
"Teorija samoreferenčnih sistemov trdi, da se izdiferenciranje sistemov
izvrši lahko zgolj s samoreferenco, tj. da se sistemi v konstituiranju
svojih elementov in elementarnih operacij nanašajo sami nase. Da bi
sistemi to lahko omogočali, morajo proizvesti svoj opis; biti morajo
sposobni vsaj tega, da uporabijo diferenco med sistemom in okoljem
znotrajsistemsko kot orientacijo in kot načelo proizvajanja informacij.
Samoreferenčna zaprtost je zato možna zgolj v okolju kot nujnemu
korelatu samoreferenčnih operacij."2
Samoreferenčna zaprtost torej utemelji odprto naravnanost sistema.
Nekontrolirana kompleksnost okolja se transformira v kompleksnost
sistema na osnovi različnih komunikacijskih kodov, ki informacije
okolja filtrirajo v stabilni svet sistema. Redukcija, oziroma organizira-
nost kompleksnosti je vezana za "težnjo" minimalizacije entropičnosti
sistema, kar bi bil sistemsko teoretični pendant biološkemu konceptu
evolutivno razvitih mehanizmov samoohranjanja.
Tradicionalno predstavo enotnega transcendentalno zasnovanega sveta
zamenjajo pluralni, sistemsko relativni okoliški svetovi, ki vzpostavl-
jajo nepregledno mrežo mnogokratnih odnosov sistem/okolje. V tej
2 N.Luhmann, Zamenjava paradigme v sistemski teoriji, Nova revija 96-99,
Ljubljana 1990, str. 765.
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	101
mreži je vsakršno tradicionalno razlikovanje med transcendentalnim
in empiričnim odveč, kar je analogno Heglovemu preseganju subjektiv-
nega idealizma, ko ta strukturo samozavedanja opiše zunaj spoznavne-
ga subjekta v področju objektivnega duha. Tako nastopa pri Luhmannu,
analogno Heglovemu duhu, sistem, ki predeluje smisel. Na poti koevo-
lucije sta se oblikovala socialni (samoreferenčna komunikacijska
skladnja) in psihični (samoreferenčnost zavesti) sistem, ki ju Luhmann
opisuje v podobnih raziskovalnih postopkih.
S takšno navezavo na teorijo avtopoetičnih sistemov pa sistemska
teorija nima več hipotetične potrebe po izhodišču oziroma centru
refleksije, in zato ne potrebuje nikakršnega pojma subjekta. Pojem
samoreferenčnega sistema povsem zadovoljivo nadomešča to tradicio-
nalno socio-filozofsko kategorijo. Ni pa to opuščanje subjekta brez
lastne tradicije. Od Nietzscheja naprej smo priča izgubi identitete
subjekta. Na ta teoretski proces katalitično deluje še Freudova psi-
hoanaliza, da bi se lahko prek post/strukturalizma Lacana, Foucaulta,
Derridaa in drugih v postmodernizmu subjekt, njegova doba in resnica
dokončno zavrgli.
Jürgen Habermas razume ta trend predvsem skozi problem nemoči
subjekta nasproti krožnim procesom samoreferenčnih sistemov, na
katere ne morejo vplivati.
"Ta trend družbeno teoretske diagnoze časa se že desetletja steka k
točki, ki jo sistemski funkcionalizem napravi za svojo poanto: dopušča,
da subjekti sami razpadajo v sisteme. Molče zapečati 'konec individua',
ki gaje Adorno še negativno-dialektično zaokrožil in oklical za samoz-
grešeno usodo. N. Luhmann enostavno predpostavlja, da so strukture
intersubjektivnosti razpadle, individui so se izločili iz svojega Leben-
swelta - da osebni in socialni sistemi tvorijo okoliške sisteme zase."3
Po Habermasu sistemski funkcionalizem predpostavlja barbarstvo sub-
sumpcije Lebenswelta pod imperative procesov izkoriščanja (Marx).
Sistemski funkcionalizem naj bi bil po eni strani naslednik filozofije
subjekta, kjer je samoreferencialni subjekt nadomeščen s sa-
moreferenčnim sistemom, in po drugi strani naj bi radikaliziral Nietz-
schejevo kritiko uma.
Dezorientacija subjekta, ki v družbi izgubi oporišče, s katerega bi bilo
mogoče zastaviti praktične projekcije, in nasploh nemoč vodenja indi-
vidualnega življenja iztisnejo problematiko ravnanja na rob teoretske
produkcije. Luhmann z minimiziranjem pojma ravnanja, ki je sub-
3 Jürgen Habermas, Filozofski diskurs moderne, Zagreb 1988, str. 329.
102 >	Darij Zadnikar
jektno filozofsko orientiran pojem, globoko poseže v teoretsko tradicijo,
saj je to ključni pojem heglovstva, s kategorijo družbene prakse pa tudi
socialne filozofije. Prav s to marginalizacijo subjektno orientiranega
pojma ravnanja se omogoči navezava na teorijo avtopoetskih sistemov.
Sistemska teorija ne potrebuje več izhodišča, ni ji potreben pojem
subjekta, to pa še ne pomeni, da ni ohranjen kot kriptosubjekt prav v
pojmu samoreferenčnega sistema kot eksplicitnega nadomestka tradi-
cionalne kategorije in deskripcijske sile teorije kot subjektivistične
posledice zamolčanega subjekta. Edina praksa, ki je v ospredju, je
teoretska reprodukcija, in edina možna izpeljava takšne teorije v
dejanskost je deskripcija. Konceptualizacija družbene teorije, ki shaja
brez individualnih akterjev, oblikuje ideal deskripcije.
Sistemska teorija, ki sistem razume diferencialno teoretsko, je v nekem
smislu primerna slika trenutnega stanja high-tech postindustrijskih
družb, ki so acentrične in znotraj katerih ni dominantnega ali reprezen-
tativnega podsistema. V radikalno pluralni sodobnosti je odločilna
diferenca identitete in diference, samoreference in tuje reference, in
ne identiteta diference in identitete kot jo je zasnoval Hegel. Takšna
podoba deluje še posebej "osvobajajoče" na ruševine postsocializma,
četudi kaže, da so te možni generator rušilnih družbenih protislovij, ki
jih ne bo možno stabilizirati s sistemsko nevtralizacijo. Te "kritične"
implikacije sistemske teorije lahko razvijemo, če jo "interpenetriramo"
kot lastno teoretsko okolico, od katere ne pričakujemo dialoškega
napredka, ker ne prizna (ne potrebuje) interkonsenzualne ravni. Sele
na tej ravni slutimo množico eremitov, "gledalcev televizije", ki jim
smisel nudi tehnično-medijski network. Mimo tega pa ne gre za
nekritično družbeno teorijo, marveč akritično.
Habermas pripominja, da seje v sistemski teoriji Lebenswelt razkrojil
v podsisteme. Sistemske monade, ki so v funkcionalnih sklopih nado-
mestile intersubjektivne odnose, se medsebojno nanašajo simetrično
in uravnoteženo, povsem drugače kot v stratificiranih družbah, kjer se
je delni sistem lahko hierarhično nadredil ali postal reprezentant
celote. Razumljivo je, da zaradi tega sodobne družbe ne morejo imeti
središčne instance samorefleksije in samozavedanja. Spoznavni sub-
jekt, ki je kardinalni pojem novoveške filozofije, je substituirán s
pojmom sistema. Na mesto razmerja notranjost/zunanjost med spoznav-
nim subjektom in svetom stopi razmerje sistem/okolje. Spoznanje in
samospoznanje kot zavestna učinka subjekta sta podrejena ohranjanju
in razširjanju sistemske strukture. Ker pa se sistemi ne morejo nanašati
na druge, ne da bi se nanašali na sebe same in se o sebi refleksivno
prepričali, je očitno, daje samoreferenčnost sistema narejena po zgledu
subjektivne refleksivnosti. Resda umanjka sebstvo subjektivnega,
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	103
središče. Iz posamičnih samonanašanj ne izhaja nikakršna sredina, v
kateri bi bil sistem kot celota prezenten samemu sebi in vedel o sebi
kot samozavedanje. Samo delni sistemi razvijajo samozavedanje, med-
tem ko je celota ohranjena kot okolica. Habermasa mora poleg razkroja
Lebensivelta v sistemu še posebej zmotiti ta zanikana možnost splošnega
konsenza, pa čeprav je vezan samo na določen izsek prostora in časa.
Ideal univerzalne deskripcije priča o subjektivnosti sistemske teorije,
pa četudi je to "okoliško" njenemu samoopisu. V sistemski teoriji je
pojem refleksivnosti odcepljen od pojma zavesti. Kot refleksijska
teorija pa socialnih sistemov zgolj ne opisuje, ampak jih s tem opiso-
vanjem posameznikom šele napravi razumljive. Ideal deskripcije, ki
se izogne praktično-projeklivni vlogi teorije, ob še tako aktualnem
negiranju družbenih subjektov in razkroju individuov reproducira
povsem tradicionalni dualizem. Na eni strani imamo avtopoetično
reprodukcijo sistema kot objektivne enote in na drugi strani samore-
ferenco sistema kot subjektivne enote. Ideji sistema kot univerzalne
sovisnosti bivajočega ustreza ideja resnice kot subjektivne evidence.
Med obema ravnema obstaja izomorfizem, edino možno pojmovno
mašilo, ko se potlači možnost subjektivno-praktične vezi. Socialna
realnost se konstituira po istem operativnem modusu, po katerem jo
izkuša opazovalec. V tej perspektivi ne more biti nikakršne razlike med
objektivno enotnostjo sistema in subjektivno enotnostjo opazovalca.
Subjektivno zgolj reproducira objektivno in obstaja kot objektivna
enota. Hkrati se pojem izomorfizma poskuša naturalizirati s predstavo
koevolucije psihičnega in družbenega sistema.
"Luhmannovo podjetje se manj navezuje na strokovno tradicijo teorije
družbe od Comta do Parsonsa, bolj pa na zgodovino problema filozofije
zavesti od Kanta do Husserla. Sistemska teorija ne pripelje sociologije
na gotovo pot znanosti, temveč se predstavlja kot naslednik odpuščene
filozofije. Podedovati poskuša fundamentalne pojme in probleme filo-
zofije subjekta, obenem pa preseči njeno kapaciteto reševanja proble-
mov. Pri tem izpelje spremembo perspektiv, ki napravi samokritiko s
seboj sprte moderne za brezpredmetno."^
Očitno je, da Luhmann dolguje nemškemu idealizmu več, kot na to
kaže njegovo deklarativno zavračanje filozofije subjekta. Razmejitev
sistema do okolice, ki jo sistem konstituira kot svoj robni smisel, je
mišljena analogno kot svet konstituirajoča transcendentalna zavest.
Prav kategorija zavesti kot avtopoetičnega sistema (psihični sistem), ki
se ji pripisuje izvenobjektivna bit in ki se jo razume kot paralelno
4 ib., str. 344.
104 >	Darij Zadnikar
obstoječo socialnemu sistemu, kaže na bližino teh socioloških aprior-
nih distinkcij s tradicionalno filozofskimi (duh in narava) in posebej
fenomenološkimi distinkcijami. Prav v skladu s to tradicijo se objekti-
viteta razlikovanj predpostavi, ne da bi se razvila njihova imanentna
logika diferenciranja. Fenomenološke dvopolne distinkcije, ki se kon-
centrirajo vzdolž diference imanence in transcedence zavesti v formi
intencionalnosti, je mogoče v skladu s sistemsko logiko prestaviti v
Luhmannovo sistemsko teorijo. Transcendentalni subjekt je zdaj sis-
tem, transcendentalna fenomenologija čistega jaza pa se prelevi v
transcendentalno sistemsko teorijo.
S tem daje pojem subjekta deklarativno opuščen in zamenjan z drugim
pojmom, se kaže predvsem na nadomestljivost abstraktnih principov,
takorekoč na njihovo blagovno formo. To transponiranje pa ne spremeni
bistva. Možno je zgolj zaradi tega, ker sistemska teorija ne reflektira
lastnih filozofskih tradicij in implikacij, ki so nedvomno zelo močno
prisotne, čeprav naturalistično prekrite. Zamenjava teoretskih terminov
pa še ni - sicer željena in obljubljana - zamenjava paradigme. Je zgolj
ena od kritik filozofije subjekta, ki ostaja znotraj njenega okvira.
Da sistemska teorija odpravlja tradicionalni pojem subjekta, tako da
ga implicite ohranja, da je subjektna filozofija brez subjekta, je očitno
tudi ob njenem pojmovanju zavesti kot teoretskega priusa. Družbenost
je zgolj sekundarni nadomestek izvirne pomanjkljivosti zavesti, ki je
vedno delna zavest ("subjektivna") in ne more izpolniti ideala trans-
parence ("vsevednosti"). Ta implicitni ideal neskončne in totalne
zavesti je mera končni in pomanjkljivi zavesti, ki se lahko preseže in
približi idealu znotraj idealne neskončnosti družbenega. Družba je tako
nadomestek tistega, česar zavest izvirno ni zmožna. Jalov gon posa-
mične zavesti k vsevednosti (eros) se lahko asimptotično realizira v
univerzalnem socialnem sistemu. Avtopoetičnost sistemske teorije
vgrajuje prav ta mehanizem, ki daje videz vsevednosti, ideal univer-
zalne deskripcije, ki odseva od njene subjektno filozofske deskrip-
cijske sile.
0 opuščanju subjekta v sodobnih filozofskih in znanstveno teoretskih
smereh obširno razpravljajo že dobro desetletje trajajoče diskusije o
usodi projekta moderne. Luhmann zaradi svoje izhodiščno sociološke
orientacije ni pomembnejše posegal v diskusijo, je pa njegova sistem-
ska teorija vpeta v duhovno situacijo postmoderne. Pluralnost sistemov,
diferencialno teoretska koncepcija sistema, komunikacija kot element
sistema in ne zgolj opuščanje kategorije subjekta so tiste značilnosti,
ki to teorijo umeščajo v visoko tehnicizirano postindustrijsko družbo.
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	105
Diskusija o usodi moderne, kakorkoli že široka in kontroverzna, je
pokazala, da je odklapljanje od naveze subjektum prav tako dvoumno,
kot je bila dvoumna vloga te naveze v moderni. Pojem enotnega
subjekta je vezan na pojem univerzalnega uma, ta pa spet na predstavo
■ ene resnice. Ta kompozicija je tolikokrat vodila v nasilje in dominacijo,
da je s tega stališča povsem upravičena sodobna kritika racionalnosti.
Po drugi strani pa seje pojem uma vezal na nasprotne družbene prakse:
emancipacijo, solidarnost, upanje in pravičnost. Pojem uma je zaradi
te protislovnosti vreden, da se ga diferencira in razkroji skladno z novo
teoretsko senzibilnostjo, ne pa da ga se zavrže z gromkim gestikuliran-
jem. Ce se žrtvuje pojem uma, se žrtvuje možnost kritike uma, oziroma
njegovega izdiferenciranja. Od te točke dalje je potem vsaka diskurziv-
na praksa ujeta v performativno protislovje. Gromko opuščanje pojmov
subjekta in uma je očitno ideološko motivirano, ker noče priznati tiste
strani racionalnosti, ki afirmira svet življenja.
Luhmannovo opuščanje subjekta, ki ga nadomesti avtopoezis sistema,
kot že rečeno, predpostavlja razpadlost individualnega življenja v
sistemskih strukturah scientiziranega in institucionaliziranega sveta.
Ce postmodernistična kritika subjekta tudi s hladnim opisom deviant-
nosti moderne razširi praktične kulturno politične učinke, potem po
Luhmannovem opuščanju subjekta ostane samo hladna deskripcija -
in nič več.
"S tega stališča pripelje Luhmann neokonservativno afirmacijo
družbene moderne do vrha in na raven refleksije, kjer je vse, kar so
predstavniki postmoderne kdajkoli lahko navedli, brez tožbe in bolj
diferencirano že vnaprej mišljeno. Poleg tega se sistemski funkcionali-
zem ne izpostavlja očitku, da ne more predložiti računa o lastnem
statusu: brez obotavljanja se umešča v znanstveni sistem in nastopa kot
teorija s 'strokovno- univerzalno' ambicijo. /.../ /Njegovo rekonceptuali-
ziranje/ izloča 'podkompleksni' Lebenswelt kot neprebavljiv preosta-
nek /.../"5
Lahkotnost, s katero Habermas včasih svojim filozofskim nasprotnikom
pripiše neokonservativnost, zahteva previdnost. Njegova delitev na
sistem in Lebenswelt je nezdružljiva z Luhmannovo teorijo, vendar pa
znotraj analize sistema, ki mu vlada ciljna racionalnost, prevzema
pomembne dele sistemske teorije.^ Habermas inkorporira Luhmanno-
5	ib., str. 332.
6	Thomas McCharty, najboljši poznavalec Habermasovega dela je izrazito
kritičen do teh inkorporacij Luhmannove teorije.
106 >	Darij Zadnikar
vo "superteorijo" kot subteorijo. Shematizem in scientizem, ki ju očitajo
Luhmannu, prav tako zasledimo tudi pri njegovem teoretskem nasprot-
niku. Arbitrarna razdelitev na psihični in socialni sistem ni nič bolj
dualistično poenostavljena kot podvojitev sistema in Lebenswelta.
Vendar pa koncept dihotomnosti sistema in Lebenswelta omogoča
kritično napetost teorije s pojmom koloniziranja Lebenswelta s strani
sistemskih imperativov. Tuje Habermas vpet v tradicijo, ki seje pričela
z Marxovim razlikovanjem bazee in družbene nadgradnje in ki je
pokazala na nezavedni značaj določenih družbenih razmerij in peljala
v teorijo fetišizma. Od Marxa prek Lukacseve teorije postvarelosti vodi
ta tradicija h kritiki instrumentalnega uma, ki jo je razvila frankfurtska
šola. Skrajno pesimistične nasledke te kritike v Adornovi in Hork-
heimerjevi "Dialektiki razsvetljenstva" poskuša Habermas preseči tako,
da preoblikuje samo izhodišče, t.j. Marxovo kritiko ideološke forme.
Možnost, ki se jo oprime, da bi ohranil kategorijo racionalnosti, pa
čeprav izdiferencirano, je delitev na sistem in Lebenswelt. V tej delitvi
je problematična in iluzorna predstava, da se določen socialni sistem
oblikuje neodvisno od procesov konsenza, medtem ko se Lebens welt
zapopade neodvisno od procesov moči in dominacije. Habermasovo
odpovedovanje utopičnosti teoretskih projektov v korist znanstveni
formulaciji pelje v podoben scientizem in shematizem, kot ga sam
razkriva pri Luhmannu.
Neokonservativizem Luhmannovega projekta je predvsem v tem, da
sistemska teorija ne more misliti niti razvijati logik družbenega upora
in odpora proti procesom "normalizacij", ki jih izvaja sistem. Sodobni
družbi ne prizna segmentne (kako razložiti npr. nacionalizem?) in
stratifikacijsk« diferenciranosti, ampak zgolj funkcionalno. Je teorija
sistema, ki ne pozna in ne prizna alternativ, se izogiba analizi neena-
kosti, protislovja olepša v razlike ter življenje spreminja v dolgčas.
Njegove politične izjave ne potrebujejo komentarja.
Po Luhmannu pelje napačni in neznanstveni osebno-subjektivistični
pristop raziskovalca v oblikovanje predstav o sferi dela, o značilnih
razredno orientiranih opisih pavperizacij in marginalizacij, skratka v
kategorialno razdelitev delo-kapital.
"Ze več kot tristo let v Evropi ni več lakote, in velika socialna odkritja
poznega 19. stoletja kot socialno zavarovanje in margarina dodatno
prispevajo k temu, da se ta prepričanja pojavljajo kot popolnoma
anahronistična." '
7 Niklas Luhmann, Die Wirtschaft der Gesellschaft, Frankfurt/M. 1988, str.
166.
Mravljinčar, Luhmann in subjekt	107
Luhmann opravi s sodobnimi družbenimi gibanji prav tako lahkotno,
kot to opravita margarina in socialno zavarovanje s tradicionalnimi
socialno motiviranimi teorijami. Polemizira proti ekološkemu gibanju
kot "usmerjeni javni retoriki strahu"3, ki jo razširjajo nova družbena
gibanja. Tem manjka teorija, njihovi člani pa deloma živijo kot paraziti
ter tako niso kvalificirani, da bi funkcionirali kot samoopazovalni organ
družbe.
Obča sistemska teorija je gotovo ena od bolj dolgočasnih teorij, ki
ogroža s senzorno deprivacijo. Aplikacije sistemske teorije so gotovo
ene zanimivejših opisov družbenih in psihičnih fenomenov. Celotna
superteorija spominja na supermarket. Neskončna množica blag, po
vsebini enakih, zato pa deuniformiranih s krasnim svetom etiket.
Sistemska teorija uporablja fenomene dejanskosti kot svoje etikete.
8 Niklas Luhmann , Ökologische Kommunikation, Opladen 1986, str. 243.
108 >	Darij Zadnikar
Literatura
Gerok W. (ur.), Ordnung und Chaos, Stuttgart 1990.
Habermas J., Luhmann N., Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie -
IFas leistet die Systemforschung?, Frankfurt/M. 1971.
Habermas J., Filozofski diskurs moderne, Zagreb 1988.
Luhmann N., Soziale Systeme, Frankfurt/M. 1984.
Luhmann N., Ökologische Kommunikation, Opladen 1986.
Luhmann N., Die Wirtschaft der Gesellschaft, Frankfurt/M. 1988.
Rasmussen D. M., Reading Habermas, Oxford 1990.
Software (public domain), Fractint 7.0.
Zimmerman K., Die Abschaffung des Subjekts in den Schranken der Subjektphi-
losophie, Das Argument 178, Berlin 1989.
Članki
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 111-130	111
O polifoniji, argumentativnem
pričakovanju in njegovem sprevračanju
(ali kaj veznik pa dolguje veznikoma ker in
sicer)
Igor Ž. Žagar
Se še spomnite procesa JBTZ in prelestnih časov demokratizacije
Slovenije? Če vas ob tem obhaja še nostalgija, si boste prav gotovo z
veseljem (ponovno) prebrali članek Dragana Duriča SLOVENIJA IN
DEMOKRACIJA (ki gaje pred tremi leti objavil Vijesnik, 11. VI. 1988
pa ponatisnilo Delo), in videli boste, kako blagodejno in plodno je bilo
to obdobje ne le za demokratizacijo, temveč tudi za znanosti o jeziku2.
SLOVENIJA IN DEMOKRACIJA
Slovenska javnost je v zadnjih tridesetih
dneh doživela dva nova "šoka". Potem ko
so se maja pojavile govorice, da so v tej
naši najsevernejši republiki pripravljali
"vojaški udar", se je junij začel z aretacijo
Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida
Tasića. Publicista, zastavnika v JLA in
enega od urednikov Mladine. Vse tri so
priprli zaradi suma, da so izdali vojaško
skrivnost. Kot je rečeno v uradnem
sporočilu, so pri njih našli dele posamez-
nih strogo zaupnih vojaških dokumentov.
Ob vse bolj gromoglasnem sozvočju izjav
in sporočil raznih združenj, odborov in
forumov, so Janša, Borštner in Tasić iz
pristojnosti republiškega sekretariata za
notranje zadeve prešli "v roke" vojaškega
tožilca. Gre namreč za vojaško skrivnost.
Čeprav je šlo v prvem primeru zgolj za
govorice, v drugem pa epiloga zgodbe za
zdaj še nihče ne pozna, je bilo dejstvo, da
1	Članek skuša artikulirati rezultate drugega dela raziskovalne naloge Kon-
strukcija topičnega polja slovenskega jezika: veznik "pa", ki je v letih 1989/90
potekala na Inštitutu za sociologijo pri Univerzi v Ljubljani. Rezultati prvega
dela raziskave so povzeti v članku "'Pa', The Reverser of Argumentative
Expectation", Filozofski vestnik 1/91, Ljubljana 1991 (v tisku), pričujoči
članek pa je njegovo nadaljevanje.
2	V uvodnem delu članka povzemamo sklepni del članka "'Pa', the Reverser
of Argumentative Expectation", v katerem smo uvedli problematiko sloven-
skega veznikapa kot sprevračevalca argumentativnega pričakovanja. Bralcu
se za takšno ponavljanje opravičujemo, seveda pa je poznavanje proble-
matike, razvite v omenjenem članku, nujno za razumevanje problematike,
ki jo bomo skušali artikulirati v nadaljevanju.
112	Igor Z. Žagar
so oba primera spretno združili, za ne-
katere dovolj, da v vsem tem vidijo jesen
"slovenske pomladi" oziroma začetek
konca demokratizacije. Ali niso to kljub
vsemu nekoliko prenagljene ocene?
Kar zadeva primer Janša - s katerim so se
pravzaprav začele aretacije in preiskave
delovnih mest in stanovanj - so Mladina,
Tribuna, Katedra in Radio Študent v
"sporočilu javnosti" objavili, da gre za
"nedopustno vmešavanje v volilni posto-
pek in grob pritisk na javnost". Očitno je
torej, da ima pripor Janše - na podlagi
suma, daje zakrivil dejanje izdaje vojaške
skrivnosti - hude politične implikacije.
Ker pa 1 gre za enega od kandidatov za
prihodnjega predsednika ZSMS, nas vse to
prav gotovo ne bi smelo presenetiti.
Oglasil se je tudi sedanji predsednik
slovenske mladine Tone Anderlič in v
imenu svoje organizacije od republiškega
ministra za notranje zadeve Tomaža Ertla
zahteval uradno pojasnilo o priporu Janše,
za katerega je, kot pravi, izvedel iz časopi-
sov.
To zahtevo bi si dejansko lahko razlagali
kot nedemokratično dejanje. Zakaj naj bi
sekretariat za notranje zadeve, če je ravnal
v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili,
mladinsko organizacijo obveščal drugače
kot ostalo javnost? Ali to pomeni, da bi
morali Janšo v primerjavi z ostalimi
smrtniki obravnavati drugače? Kerpa2 se
kandidacijski postopek za volitve v mla-
dinski organizaciji že približuje koncu - in
zaradi tega postaja prvorazredni politični
dogodek - je Anderličeva zahteva po svoje
kljub vsemu upravičena. Tega pa prav
gotovo ne bi mogli trditi za skupno izjavo
mladinskih glasil, ki že vnaprej diskvali-
ficira legalne organe. In to še preden so
le-ti dokončali svoje delo.
Na informativnem traku se je potem po že
ustaljenem slovenskem medijskem ritualu
odvrtela serija izjav in sporočil javnosti.
Oseminosemdeset slovenskih kulturnih
delavcev je podpisalo izjavo, v kateri
zahtevajo, da se pojasni, kdo je sprožil
postopek zoper Janšo. Isto zahteva tudi
Društvo književnikov Slovenije, ki hkrati
zahteva tudi to, da Janšo, Borštnerja in
Tasića takoj izpustijo iz zapora. Ob tem
poudarjajo, da so ogorčeni "zaradi postop-
kov, ki v Sloveniji ustvarjajo ozračje izred-
nega stanja". Skrbi jih za ustavno ureditev
in svobodo javne besede.
Upravni odbor Društva novinarjev Slo-
venije pa v svoji izjavi poudarja, da je
"večina novinarjev Društva novinarjev
Slovenije izrazila svojo zaskrbljenost
glede spoštovanja ustavnosti, zakonitosti,
človekovih pravic in demokratizacije naše
družbe".
Zakaj tolikšno nezaupanje v zakonite or-
gane? Čemu vsa ta vprašanja repub-
liškemu sekretariatu za notranje zadeve,
družbeno- političnim organizacijam in or-
ganom Slovenije zaradi "zaprtosti infor-
macij"? Tomaž Erti je v daljšem interv-
juju, ki so ga 1. junija objavili v Delu (op.
uredništva: Verjetno je mišljen intervju,
objavljen v Delu 8. junija), povedal, da
javnost redno obveščajo o tem, kako vodijo
postopek. Javnosti so pojasnili, kako pote-
ka postopek, kaj so v postopku odkrili in
zakaj se je sekretariat za notranje zadeve
odločil za pripor.
Očitno ni nikakršnega dvoma. Vse dokler
ne bodo dokazali, koliko so vsi ti sumi
utemeljeni - o tem bodo svoje povedali
pristojni pravosodni organi - pa vsekakor
nikogar ne bi smeli razglašati za krivca.
Zakonitim ogranom je torej treba dopusti-
ti, da ugotovijo tista prava dejstva.
Glede pripombe, da so informacije nepo-
polne, pa lahko rečemo le to, da pač ne
morejo biti celovitejše in natančnejše, do-
kler ne bo končana preiskava.
Prav tako najbrž niso upravičeni očitki, da
je šlo za nezakonito ravnanje. Protesti dela
javnosti torej ne stojijo na trdnih nogah.
Se zlasti zato, ker se prav ta zavzema za
demokratičnost.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	113
Če se namreč nekdo zavzema za demokra-
tičnost, potem bi moral kot civilizacijski
dosežek demokracije priznavati tudi prav-
no državo, ki pa jo je mogoče prepoznati
po ustavi in zakonih. Poleg tega je treba
ob svobodni javni besedi priznavati tudi
pozitivne predpise. Tudi v primeru, če so
ti pomanjkljivi, in sicer vse dokler teh
predpisov ne spremenimo. Za to pa je
pristojna zvezna oziroma republiška
skupščina.
V	nasprotju s tem pa so se najglasnejši
zagovorniki demokracije ujeli prav v tisto
past, proti kateri se bojujejo na javnem
prizorišču, saj svoje mnenje vsiljujejo kot
vrhunsko merilo. Tako kot nismo pripravl-
jeni sprejeti dogmatika, ki nima posluha
za raznovrstnost in bogastvo mnenj, tudi
"demokrat", ki bi izven z ustavo, in zakoni
določenih pravil pometel s površja zemlje
vse tiste, ki ne mislijo tako kot on, ne more
širiti prostora demokracije. Demokratična
družba namreč ne pomeni, da v njej ni
dogmatikov, tako kot tudi sicer noben
družbenopolitični sistem ni črnobel.
V	sporočilu predsedstva CK ZK Slovenije
je rečeno, da ta organ "ne želi vplivati na
potek postopka". Kot je rečeno v sporočilu,
so za vse odgovorni pristojni organi, ki so
začeli in tudi sicer vodijo postopek.
Pravosodni organi bi torej morali samos-
tojno - in seveda pošteno - do konca op-
raviti svoje delo. Vsekakor pa trenutnega
izbruha "svobodnjaških zahtev", s kateri-
mi posamezniki dejansko skušajo izvajati
nekakšen pritisk na pravosodje, ni mogoče
okarakterizirati zgolj kot pritisk na sodne
in preiskovalne organe. Mnogi izmed njih
v glavnem zahtevajo spoštovanje ustav-
nosti in zakonitosti, pa tudi korektno in
čim popolnejše obveščanje javnosti.
Dejstvo pa je, da bo moralo pravosodje v
prihodnje računati s tem javnim hrupom,
pa tudi z javnostjo, ki je vse bolj lačna
popolnejših informacij. Sicer pa je to
običajna cena, ki jo je treba plačati takrat,
ko se odprejo demokratični ventili. 0 tem,
da smo kljub vsemu dosegli višjo stopnjo
demokratizacije, pa priča tudi dejstvo, da
se ta primer vsak dan pojavlja v javnosti.
Ce bi bili časi drugačni, bi o vsem skupaj
objavili le skopo poročilo - ali pa še tega
ne, piše v Vjesniku Dragan Đurić.
Če si pobliže ogledamo sintagmi ker pai in ker pa2, opazimo, da se ne
nanašata na kak predhodni diskurzivni segment oz. natančneje, da se
pri argumentu, ki ga uvajata, ne opirata na (ne)kaj, kar bi bilo v besedilu
že povedano: daje bil Janez Janša takrat kandidat za predsednika RK
ZSMS in da se je volilni postopek za predsednika RK ZSMS bližal
koncu, ni v tekstu nikoli eksplicitno omenjeno, oboje je (bilo) v
najboljšem primeru le stvar neke poprejšnje skupne vednosti. Ker pai
in ker pa2 torej v dano besedilo (četudi implicitno) uvajata nova
govorca, nova glasova, ali bolj abstraktno, pa zato bolj natančno, novi
stališči, novi informaciji, ki nista neposredno, materialno - z besedami
in stavki - ujeti v dano besedilo. Da bi obravnavanemu besedilu lahko
podelili zahtevano koherentnost in neodvisnost3, moramo torej pred-
3 Ce smo iz strukturnih razlogov prisiljeni povzeti sklepni del članka n,Pa\
The Reverser of Argumentative Expectation", pa nam prostor seveda ne
dovoljuje, da bi (vsakič) znova opredeljevali in definirali tudi konceptualni
aparat, s katerim operiramo. Bralec bo natančnejše (in bolj tehnične) =►
114	Igor Z. Žagar
postaviti, da so stališča govorca (v našem primeru torej avtorja članka)
pravzaprav rezultat soočenja več izjavljalcev oz. izjavljalnih pozicij (ki
jih članek le reflektira, niso pa vanj neposredno, materialno ujete).
Takšni strukturiranosti besedila pravimo polífona, večglasna struktu-
riranost, kar z drugimi besedami pomeni, da lahko - celo moramo - ker
pai analizirati s pomočjo (enega) govorca in (vsaj^) dveh izjavljalcev:
I(zjavljalec)i predstavi neko dejstvo Dl (pripor nekega državljana), ki
ima nenavadno lastnost Li (hude politične posledice);
I(zjavljalec)2 mu ugovarja s predstavitvijo nekega (novega) dejstva D2
(gre za državljana, ki se ukvarja s politiko), pri čemer se očitno sklicuje
na neki topos kot5 Ti Bolj ko se ukvarjamo s politiko, bolj politično se
naša dejanja interpretirajo, temu pa se pridružuje tudi G(ovorec), torej
avtor članka.
Še zanimivejša je interpretacija oz. natančneje možnost interpretacije
ker pa2. Interpretacijo je namreč mogoče zasnovati ne le kot soočenje
oz. spopad dveh izjavljalcev, temveč tudi kot spopad dveh toposov:
11	predstavi neko dejstvo D3 (demokratično ravnanje) z lastnostjo L3
(enako za vse), pri čemer aplicira nek topos T2 Bolj ko so zakoni
demokratični, bolj se jih moramo (vsi) držati ;
12	mu v tem pritrjuje, le da namesto T2 aplicira nek topos T3 (ki T2
"nasprotuje" le tako, da ga zaostruje) Bolj ko so razmere zaostrene, bolj
==> definicije polifonije, toposa, stavka, izjave, govorca, izjavljalca, (diskur-
zivne) koherentnosti in neodvisnosti, kakor tudi nekaterih drugih konceptov,
ki spadajo v to konceptualno polje, našel v dveh poprejšnjih avtorjevih
spisih, "Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom", Anthropos
III-IV/1991 in v že omenjenem "'Pa', The Reverser of Argumentative
Expectation", Filozofski vestnik 1/1991. Na voljo pa so seveda tudi mnogo
imenitnejši avtorji, zlasti Ducrot 1980, 1988, Anscombre in Ducrot 1983
ter Moeschler 1985.
4	"Vsaj" pravimo zato, ker skušamo število izjavljalcev obdržati na minimumu,
ki ga s svojimi nastavki dopušča obravnavano besedilo. Z drugimi besedami
to pomeni, da bi število izjavljalcev sicer lahko povečali, le da jim v tem
primeru ne bi mogli (vedno) najti ustreznikov v samem besedilu.
5	Zakaj pravimo "topos kol Ti" in ne preprosto "topos Ti"? Zato, ker toposi
niso nič na sebi bivajočega, temveč stvar vsakokratne, analitične kon-
strukcije. Ko pravimo "topos kot želimo s tem povedati, da bi ga morda
lahko ubesedili tudi kako drugače, tisto, za kar nam gre, pa je njegova
najsplošnejša struktura, ne dobesednost.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	115
demokratično moramo ravnati, G(ovorec) pa se njegovemu argumen-
tiranju pridružuje.
Še zlasti zanimiva (zlasti za osvetlitev narave toposov in na njih
temelječega argumentiranja) paje možnost interpretacije sicer pa. Kaže
namreč, da je na isti topos mogoče opreti različna argumentativna
sklepanja, kar po drugi strani spet pomeni, da se na istem toposu
(lahko) cepi več različnih izjavljalnih pozicij. Sicer pa bi namreč lahko
pojasnili s pomočjo govorca in (vsaj) dveh izjavljalcev:
11	predstavi neko dejstvo Di' (ki je sicer povsem enako kot v primeru
ker pai, namreč pripor nekega državljana), le da mu kot nenavadno
pripiše neko drugo lastnost kot 11 v primeru ker pai, namreč Ll' (veliko
vznemirjenje javnosti).
12	mu ugovarja z dejstvom D3' (ki je povsem enako dejstvu, s katerim
v primeru ker pa2 nastopa II, namreč (demokratično ravnanje), le da
mu pripiše drugačno lastnost kot II v primeru ker pa2, namreč L3'
(svoboda informacij) in s tem aplicira neki topos T3' (Boljko so razmere
zaostrene, bolj demokratično moramo ravnati), s katerim I2 v primeru
kerpa2 s stopnjevanjem (zaostrovanjem) zavrača argumentacijo Ii.
S polifoničnega stališča pa je obravnavano besedilo še mnogo kom-
pleksnejše, kakor bi bilo na prvi pogled mogoče razbrati iz poskusov
teh treh posamičnih analiz:
11	primera sicer pa namreč s svojim predstavljanjem dejstva Di' že
polemizira tudi z II primera ker pai, saj istemu dejstvu pripisuje
drugačno lastnost kot Ii primera ker pai-
12	primera sicer pa pa poleg zavračanja argumenta II primera sicer pa
polemizira tudi zli primera ker pa2, saj dejstvu Ö3' (ki je sicer enako
dejstvu, s katerim v primeru ker pa2 nastopa II) pripisuje drugačno
lastnost kot Ii.
Rekli bi torej lahko, da veznik/?«, vsaj v povezavi z vez nikoma ker(ker
pa) in sicer (sicer pa), predstavlja nekakšen izjavljalno anaforični
element, ki s sklicevanjem na neko skupno, občo (ali vsaj po-
prejšnjo) vednost, zunanjo diskurzu v teku, (šele) izpostavi polífono
strukturo (danega, obravnavanega) diskurza, diskurzivni segment, ka-
terega del je, pa prav s tem zameji kot interpretativno in argumen-
tativno relativno avtonomen
V primeru veznikapa gre torej za (kompleksno) diskurzivno-argumen-
tativno spremenljivko, ki 1) diskurzivno zahteva izbiro argumenta,
katerega (argumentativna) usmerjenost je nasprotna argumentu, ki pa
predhaja, in ki 2) predhodnemu argumentu ne nasprotuje z vpeljavo
116	Igor Z. Žagar
novega diskurzivnega argumenta, temveč s sklicevanjem na neko
zunajdiskurzivno (zunajdiskurzivno v razmerju do diskurza, ki je v
teku), skupno oz. občo vednost, zato bi pa najustrezneje poimenovali
sprevračevalec argumentativnega pričakovanja, njegovo delo-
vanje pa predstavili takole:
Vprašanji, ki se zastavljata kar sami po sebi, sta seveda: kakšno in
kolikšno vlogo imata pri takšni opredelitvi spremenljivke pa veznika
sicer in ker? Ali deluje pa na enak način tudi sam ali le skupaj z njima?
Odgovor na ti vprašanji bomo skušali poiskati v nadaljevanju članka.
Da nam slavistični krogi ne bi očitali napuha in samovšečnosti, si bomo
najprej seveda ogledali, kakoArer in.sicer opredeljuje Slovar slovenskega
knjižnega jezika (odslej SSKJ).
Po SSKJ ker6 služi:
1.	za izražanje dejstva, daje vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanja
v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal; ker ga je
doma zeblo, je šel v kavarno; nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten
/ zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma ;
2.	za vzročno pojasnjevanje prej povedanega: skrb je odveč, ker delavci
so zanesljivi;
■ 7
sicer pa:
1.	za izražanje posledice, če bi se prej povedano ne uresničilo: brž
pomagaj, sicer bo prepozno; pri nas se dobro počuti, sicer bi že odšel;
zadnji del poti sem moral teči, sicer ne bi prišel pravočasno ;
2.	za izražanje dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: danes
ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel; za konec tedna navadno kam
odidemo, sicer pa smo zmeraj doma / fant je odličen telovadec, sicer pa
je brivec;
6	SSKJ II, str. 312, DZS, Ljubljana 1975.
7	SSKJ IV, str. 652-653, DZS, 1985.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	117
3.	za uvajanje omejevane trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem
stavku: sicer je še mlad in neizkušen, vendar zelo spreten; sicer nima
denarja, a za to ga bo že našel; sicer je šlo težko, pa smo se le sporazumeli;
4.	za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kmalu se bodo
pripeljali, in sicer iz te smeri; telefoniral mije zvečer, in sicer ob osmih;
kosti se med seboj stikajo na tri načine, in sicer s šivi, s hrustancem in s
sklepi;
5.	izraža razmere ali stanje ob drugih, drugačnih priložnostih: zakaj mu
ni nič povedala, saj je sicer tako odkritosrčna; danes so mu vsi zoprni,
čeprav sicer z vsemi dobro sodeluje; lepo je, če se ljudje, ki skupaj delajo,
tudi sicer razumejo / kljub sicer hitremu napredku na tem področju še
zaostajamo za drugimi; opazil je, da je njegov sicer zagoreli obraz
pobledel; zagotoviti moramo enakomernejšo proizvodnjo, ker sicer trg ne
bo redno preskrbljen; sečnjo bo treba pospešiti, saj sicer lesna industrija
ne bo izpolnila načrta;
6.	izraža rahlo omejitev, pridržek: to je sicer lepo, je pa zame predrago;
ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega vzroka ni nihče poznal;
strokovnjak sicer ni, vendar marsikaj zna;
7.	izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: vsi mu morajo streči.
Sicer pa si samo domišlja, da je bolan; lahko greš z menoj. Sicer še rajši
vidim, da ostaneš doma / takih primerov, kot je ta, imamo sicer še več;
8.	izraža splošno veljavnost povedanega: njihovo ravnanje ljudem ni bilo
všeč. Sicer pa so delali po že preizkušenih metodah; od vseh zahteva
natančnost. Sicer pa je strog tudi do samega sebe;
9.	poudarja zanikano trditev, ugotovitev: ne bomo te več silili. Sicer pa
ne misli, da je tako hudo; kdo tako kriči? Sicer pa mi to nič mar; tega
niste nikoli omenili. Sicer pa pustimo zdaj to (za opozoritev na prehod
k drugi misli);
Za namene našega članka se zdi še posebej zanimiva 1. raba ker in 2.,
5., 7., 8. in 9. raba sicer. Zakaj?
Ze primera
(1.1) Ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal
in
(1.3) Nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten
nakazujeta, da nam definicija SSKJ pove premalo. Vsebina odvisnega
stavka je na neki način morda res vzrok dogajanja v nadrednem stavku,
toda tega predvsem ne moremo in ne smemo razumeti krono-
118	Igor Z. Žagar
loško-vzročno. Ne gre na primer za to, da bi "junak" primera (1.1)
zato, ker resnice ni smel povedati, umolknil, da je torej njegov molk
posledica nenadnega zavedenja, da resnice ne sme povedati. Gre bolj
za to, da je "vsebina odvisnega stavka" interpretacija dogajanja v
nadrednem stavku: "junak" primera (1.1) je na primer (lahko) molčal
tudi že pred "vsebino odvisnega stavka", in po njej, potem ko je bila že
znana. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da imamo v primeru (1.1)
opraviti z enim realnim (dogodkom, stanjem) in dvema vesoljema
verovanj, vesoljem verovanj (molčečega) "junaka" in vesoljem verovanj
govorca (tistega, ki se o molčečnosti "junaka" izreka). Nam,
poslušalcem oz. bralcem, je na voljo le resnica govorca, tistega, ki meni,
daje "junak" primera (1.1) molčal zato, ker ni smel povedati resnice,
ne vemo pa, če bi se z govorcem strinjal tudi molčeči. Vsebina
odvisnega stavka je tako izključno govorčeva interpretacija molka,
ne pa tudi njegov vzrok!
Podobno bi lahko rekli za primer (1.3): "vsebina odvisnega stavka"
(moja vednost, da je "junak" primera (1.3) pošten) bržščas ni vzrok
dogajanja v nadrednem stavku (dejstvu, da sem se obrnil nanj), temveč
veliko verjetneje le njegova interpretacija: nanj sem se morda sicer res
obrnil zato, ker je pošten, vendar pa vzrok mojega obračanja nanj ni
moja vednost, da je pošten, temveč dejstvo, da sem od njega nekaj
hotel oz. želel; ker pa vem, daje pošten, sem se obrnil nanj (in ne morda
na koga drugega).
Tako kot v primeru (1.1) imamo tudi tu opraviti (le) z enim realnim
(dejstvom, da seje govorec obrnil na "junaka" primera (1.3)) in dvema
(različnima) vesoljema verovanj: govorčevim (ki nam ga predstavlja
primer (1.3)) in vesoljem verovanj "junaka" primera (1.3) (o katerega
interpretaciji realnega (dogodita) nimamo nobenega podatka).
Dodatno potrditev hipoteze, daje vsebina odvisnega stavka le interpre-
tacija, nikakor pa ne vzrok dogajanja v nadrednem stavku, najdemo
tudi v izbiri oz. rabi časov, preteklika za glavni in sedanjika za odvisni
stavek. Na najosnovnejši ravni bi se verjetno lahko zadovoljili s
trivialno ugotovitvijo, da neko sedanje dejstvo ne more biti vzrok
nekega preteklega dejstva; ker pa gre za to, da v sedanjiku le govorim
o nekem preteklem dogodku, to v danem primeru lahko pomeni le, da
pojasnjujem kriterij izbire naslovnika (zdaj že) preteklega dejanja,
nikakor pa ga s tem šele ne povzročim.
S tem pa smo tam, kamor smo pravzaprav želeli priti: veznik ker, vsaj
v nekaterih rabah, očitno zamegljuje svojo vlogo oz. je ta vloga precen-
jevana. Sele pa je namreč tisti, ki mu jo pomaga izkristalizirati.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	119
Poglejmo, kako se obnašata primera (1.1) in (1.3), če vanju, v povezavi
s ker, vpletemopa:
(l.l') Ker pa resnice ni smel povedati, je rajši molčal.
(1.3') Ker pa vem, da je pošten, sem se obrnil nanj.
Selepa je očitno tisti, ki nam pove, da danega diskurzivnega segmenta
oz. natančneje "vzroka dogajanja v nadrednem stavku" ne moremo
razumeti, če ne posežemo po (dodatno) informacijo izven oz. pred njega:
pri čemer lahko povsem upravičeni sklepamo, da je prav x tisti vzrok,
vsekakor pa argument dogajanja v nadrednem stavku, vsebina odvis-
nega stavka, ki ga uvaja ker, pa le njegova interpretacija, ali natančneje,
ena od njegovih interpretacij. Seveda je povsem verjetno in prav nič
nemogoče, da je tudi vzrok oz. argument x nekaj povsem mentalnega
in ne-materialnega (v primeru (1.1) na primer moja vednost/pre-
pričanje/predpostavka/strah, zakaj resnice ni smel povedati; v primeru
(1.3) pa na primer moja vednost/prepričanje/izkušnja/upanje, zakaj
(morda celo za kaj), da je pošten), tisto, kar je za našo analizo na tej
stopnji pomembno, pa je dejstvo, da gre za obravnavanemu diskurziv-
nemu drobcu predhodno vednost/prepričanje/predpostavko/strah ...,
ki nastopa kot argument nadrednega stavka.
Mnogo bolj transparentna se stvar zdi v primeru veznika sicer: ne-
primerno raje kot ker se namreč veže z veznikom pa, pa tudi same
definicije SSKJ ne skrivajo, da za diskurzivni drobec, ki ga uvaja,
argumentira neka poprejšnja, iz dotedanjega diskurzivnega veriženja
odsotna izkušnja.
Toda, ali ni SSKJ tu (tokrat) prehiter? Vzemimo primer
(2.1) Danes ni razpoložen, sicer pa je prijeten, vesel.
in iz njega odstranimo pa
(2.1') Danes ni razpoložen, sicer je prijeten, vesel.
Izjava brez pa ne deluje več (tako) avtonomno, to je koherentno in
neodvisno, temveč v najboljšem primeru eliptično: ostaja nekako
nedokončana in zahteva dodatek (dodatno pojasnilo), četudi le svojo
lastno parafrazo, na primer:
(2.1 ") Danes ni razpoložen; sicerje prijeten, vesel, danes pa ni razpoložen,
120	Igor Z. Žagar
prenese pa tudi zamenjavo vrstnega reda propozicionalnih vsebin:
(2.1'") Sicer je prijeten, veselr danes pa ni razpoložen,
da le ohranimo pa.
Še mnogo bolj neznosen je izpad pa v primerih 7-9. Primer (7.1), na
primer
(7.1) Vsi mu morajo streči. Sicer pa si samo domišlja. da je bolan,
napeljuje brez pa k nenavadnim, celo nesmiselnim implikaturam:
(7.Г) Vsi mu morajo streči. Sicer si samo domišlja. da je bolan-i Če
mu vsi ne strežejo. si samo domišlja, da je bolan (v resnici pa ni) -ì
Ce mu vsi strežejo, je (v resnici) bolan (sicer pa si le domišlja).
Primera
(8.1) Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer pa so delali po že
preizkušenih metodah.
in
(9.1) Ne bomo te več sili. Sicer pa ne misli, da je tako hudo.
pa po opustitvi pa povsem izgubita (diskurzivno) koherenco in neod-
visnost, s tem pa tudi kontekstualno vmestljivost in razumljivost:
(8.1') Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Sicer so delali po že
preizkušenih metodah.
(9.1') Ne bomo te več silili. Sicer ne misli, da je tako hudo.
Zanimivo pri tem je, da postaneta primera (8.1) in (9.1) diskurzivno
spet povsem sprejemljiva (koherentna in neodvisna), če poleg pa
opustimo še sicer:
(8.1") Njihovo ravnanje ljudem ni bilo všeč. Delali so po že preizkušenih
metodah.
(9.1") Ne bomo te več silili. Ne misli, da je tako hudo.
Takšna substitutivna analiza torej napeljuje k sklepu, da veznika sicer
(podobno pa velja tudi za kar), v vlogi "izražanja dejanja, stanja ob
drugih, drugačnih priložnostih", v vlogi "izražanja ugotovitev, spoznanj
resničnega stanja", v vlogi "izražanja splošne veljavnosti povedanega",
kakor tudi v vlogi "poudarjanja zanikane trditve, ugotovitve", ni mogoče
ločiti od veznika pa, da je torej šele sestavljena spremenljivka sicer pa
tista, za katero veljajo definicije SSKJ.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	121
*
Seveda pa nas takšna analiza postavlja tudi pred neprijetno vprašanje:
če lahko spremenljivko sicer pa opustimo, ne da bi bila pri tem
prizadeta smisel,'koherentnost in neodvisnost obravnavanega diskur-
zivnega drobca, čemu jo potemtakem sploh uporabljati, predvsem pa,
čemu je tako pogosto uporabljana?
Na to zagatno vprašanje bomo skušali odgovoriti z ugotovitvijo iz naše
raziskave o polifon(ičn)osti (eksplicitnih) performativo v8, in bomo
postavili naslednjo hipotezo: zato, da da argumentu (kajti v večini
primerov gre prav za argumente) njegovo kompleksnost, zato, da ga
uvrsti ne le kot del enkratnega zaključenega niza A-i S oz. S i-
A, temveč da, s sklicevanjem na neko skupno in občo vednost, na neki
topos, uprizori njegovo večplastno (polífono) strukturo (o kateri
sicer, nekako sramežljivo in posredno, govorijo tudi že same definicije
SSKJ: "ugotovitev, spoznanje resničnega stanja", celo "izražanje
splošne veljavnosti povedanega").
Preverimo to hipotezo na nekaj primerih, ki smo jih nabrali v nekdan-
jem glasilu SZDL, danes "Samostojnem časniku za samostojno Sloveni-
• k
jo .
Besedilo I (Delo, 7. septembra
1990)
"V TEJ DRUŽBI OČITNO
NISMO ZAŽELENI"
Tiskovna konferenca Stranke za en-
akopravnost občanov - Pritiski na
stranko?
"Ker je bila stranka zá enakopravnost
občanov na zadnjih volitvah okradena, z
oblastjo ne more komunicirati drugače kot
prek sredstev javnega obveščanja", je naj-
prej povedal predsednik te stranke
Dragiša Marojević na današnji tiskovni
konferenci. Namenjena je bila predstavit-
vi strankinih stališč do osnutka dopolnil k
republiški ustavi, o katerih teče javna raz-
prava. Poslali so jih ustavni komisiji, ven-
dar verjetno ne bodo predstavljena dele-
gatom republiške skup-ščine. Govorili so
tudi o pritiskih na njihovo stranko oziroma
o političnem ekscesu republiškega se-kre-
tariata za notranje zadeve, do katerega je
prišlo po objavi njihovega sporočila za
javnost v zvezi z dogodki v Kninu.
"Ker dejstva in realnost pričajo, da je
Republika Slovenija še vedno v sestavi
SFRJ, smo prepričani, da bi, če bi bila
sprejeta ustavna dopolnila, direktno
onemogočili nadaljnji demokratični dia-
log za rešitev politične krize v Jugoslaviji",
meni Stranka za enakopravnost občanov.
Na tiskovni konferenci so poudarili, daje
nevzdržna direktna kolizija z veljavno us-
tavno ureditvijo v SFRJ in spremljajočimi
zakonskimi določbami. To ni nič drugega
kot uničevanje pravne države. Še posebej
skrb zbujajoče pa je, da so predložene
rešitve v nasprotju z 235. členom ustave
SFRJ, ki govori o suverenosti države
Jugoslavije in pravicah njenih prebival-
8 Žagar, Ž. I. "How to Do Things with Words - The Polyphonic way", Speech
Acts: Fiction or Reality?, IPrA Distribution Centre for Yugoslavia, Ljubljana
1991.
122	Igor Z. Žagar
cev, da to suverenost branijo. To lahko
povzroči zelo hude" posledice in vnese
nemir med prebivalstvo, so poudarili na
tiskovni konferenci.
Kazenske prijave temeljnemu javnemu
tožilstvu in prijava pri pristojnem občin-
skem organu za registracijo političnih
strank zaradi "spornega" besedila v stran-
kinem sporočilu za javnost v zvezi s knin-
skimi dogodki nam samo dokazujeta, da v
tej demokratični družbi nismo zaželeni, je
dejal Dragiša Marojević. Najbolj čudno pa
je to, da verbalni delikt ponovno oživljajo
vsi tisti demokrati, ki so se prej soglasno
zavzemali za njegovo odpravo. Dragiša
Marojević je med drugim tudi povedal, da
je po objavi strankinega sporočila prejel v
seriji petnajst anonimnih pisem z grobimi
žalitvami, za katera v stranki sumijo, da
so prišla s policije.
Sicer pa stranka meni, da so človekove
pravice najbolj kršene prav v Sloveniji.
Mihaela Žitko
Sklep članka, ki smo ga postavili v kurzivo, je glede na povedano na
tiskovni konferenci Stranke za enakopravnost občanov, milo rečeno,
nenavaden. Predsednik stranke za enakopravnost občanov je namreč
eno za drugim našteval prav kršenje človekovih pravic v Sloveniji oz.
natančneje tisto, kar za njega predstavlja kršenje človekovih pravic v
Sloveniji.
Ustrezen sklep bi torej lahko bil le:
Stranka torej meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v
Sloveniji
ali pa
Stranka meni. da so človekove pravice torej najbolj kršene prav v Sloveniji,
nikakor pa ne
Sicer pa stranka meni, da so človekove pravice najbolj kršene prav v
Sloveniji,
saj spremenljivka sicer pa predpostavlja:
1.	bodisi da bo govorec zamenjal temo oz. prešel k drugi misli (glej tudi
9. opredelitev SSKJ);
2.	bodisi da bo po okrepitev oz. potrditev povedanega segel k nečemu
že (splošno) znanemu.
Novinarka Mihaela Zitko, vsaj na prvi pogled, ne stori nič takega.
Vendar le na prvi pogled: namreč, le čemu bi bilo treba Marojevičev
podrobni seznam kršenja človekovih pravic v Sloveniji skleniti s
trditvijo, da so človekove pravice najbolj kršene prav v Sloveniji, s
trditvijo, ki očitno ni sklep, povzemajoč že povedano, saj ga uvaja
spremenljivka sicer pa?
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	123
Vendar pa stvar ostaja nenavadna, nesmiselna, celo protislovna, samo
dokler besedilu pripisujemo enega, enotnega govorca. Ze površen
bralec je verjetno opazil, da novinarka vse do zadnjega, spornega
(od)stavka pravzaprav le navaja in povzema Marojevičeve besede. Kako
paje z zadnjim (od)stavkom? Kdo je tisti, ki spregovori v njem: Mihaela
Zitko, novinarka-poročevalka ali kdo drug?
Zadnji (od)stavek bi kontekstualno ne povzročal nikakršnih težav, če
bi ga, na primer, parafrazirali kot
Sicer pa stranka tako ali tako meni, da se človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji
ali
Sicer pa, kot vemo, stranka meni. da so človekove pravice najbolj kršene
prav v Sloveniji,
to (vpeljava sintagem tako ali tako oz. kot vemo, sintagem, ki se
sklicujejo na neko splošno skupno vednost) pa, z drugimi besedami,
pomeni, da je v besedilu, ki ga je sicer podpisala ena avtorica, mogoče
razločiti več izjavljalcev oz. izjavljalnih usmeritev. V obravnavanem
članku Mihaele Zitko lahko razločimo (vsaj) tri:
11	ki "razkriva" kršenje človekovih pravic v Sloveniji ("empirično", na
ravni v članku nastopajočih oseb, bi to (lahko) bil Dragiša Marojević);
12	ki mu (morda z dokazi o dejanskem spoštovanju človekovih pravic
v Sloveniji, morda s primerjavo spoštovanja človekovih pravic v drugih
jugoslovanskih republikah, morda na kak drug način) nasprotuje (I2
na ravni v članku nastopajočih oseb nima empiričnega ustreznika; da
gre za nasprotovanje stališčem Ii oz. natančneje, da I2 predpostavlja
besedilo samo, je razvidno šele iz (in zaradi) nastopa I3);
13	ki disput "povzame" s sklicevanjem na neko poprejšnjo, skupno in
splošno vednost (v našem primeru vednost o "razkritjih" oz. načinu
argumentacije Ii), ki izvajanju Ii jemlje moč argumenta (zanimivo je,
da je I3 lahko tudi Mihaela Zitko, le da v tem primeru ne nastopa kot
poročevalka, temveč kot komentatorka; empirično gre torej za eno in
isto bitje, diskurzivno pa za dve povsem različni entiteti),
z I3 pa se staplja tudi govorec G (v našem primeru je to pisec članka).
Kar je pri tem primeru še zlasti zanimivo, je dejstvo, da ne gre (le) za
spopad partikularnih mnenj partikularnih izjavljalcev, iz katerih bi bilo
posamezne spopadajoče se topose - tiste najsplošnejše strukture, na
katerih temelji rezoniranje posameznih izjavljalcev - potrebno šele
izločiti, temveč da topos sain - topos, ki bi ga lahko formulirali kot
124	Igor Z. Žagar
Bolj ko se nekaj ponavlja, manjšo (prepričevalno) moč ima - nastopa
kot argument enega od izjavljalcev; vrhu vsega še tistega, s katerim
se staplja govorec, kar z drugimi besedami pomeni, da neposredno
posega tudi v "površinsko" strukturo besedila.
Seveda pa struktura sestavljene spremenljivke sicer pa ni nujno tako
kompleksna. Včasih se celo zdi, da ji ne moremo pripisati polifone
strukture, na primer v naslednjem primeru:
Besedilo II (Delo, 21. septembra
1990)
ŽAREK UPANJA ZA ZDRAV-
STVO
Slovenska vlada išče pot iz zagate v
zdravstvu - V javnih prostorih poslej
ne bo več Titovih slik
Kaj storiti s Titovimi slikami in kipi v
javnih prostorih? Ker to niso državni sim-
boli in ker doslej ni bilo nobenega predpi-
sa, ki bi veleval, da Titove slike ali kipi
morajo biti, je slovenska vlada danes na
svoji seji menila, da je te slike ali kipe
mogoče odstraniti.
To ni odlok, je zgolj priporočilo, ki seveda
velja le za javne, ne pa tudi za zasebne
prostore. Vlada ob tem svetuje kulturno
ravnanje, hkrati pa priporoča dogovor z
muzeji ali z drugimi kulturnimi inštituci-
jami, če gre za dela umetniške vrednosti.
Slovenska vlada je o tej temi razpravljala
v zvezi s pobudo vojvodinske skupščine,
ki je zvezni skupščini predlagala, naj raz-
veljavi zakon o rabi imena in podobe Josi-
pa Broza Tita, ki je bil sprejet v začetku
osemdesetih let. Izvršni svet podpira
vojvodinsko pobudo, o tej temi pa so obšir-
neje spregovorili tudi zato, ker ljudje
menda pogosto sprašujejo, kaj naj storijo
s Titovimi slikami v šolah in drugih javnih
ustanovah.
Sicer pa so na tiskovni konferenci po seji
vlade danes največ časa odmerili zagatam
slovenskega zdravstva. Za normalno delo
bi slovensko zdravstvo do konca leta po-
trebovalo 12 milijard dinarjev. Po reba-
lansu republiškega proračuna je na razpo-
lago samo 8,9 milijard dinarjev. Zdrav-
stveni zavodi so izračunali, da bi za najbolj
nujno poslovanje, pravzaprav za
preživetje, potrebovali 10,7 milijarde di-
narjev. Kako do te razlike, je novinarjem
po seji vlade poskušal razložiti dr. Tone
Košir, namestnik republiške ministrice za
zdravstvo.
Ukrepov je več. Eden takih je povečanje
participacij, ki se pred 4. avgustom kar
nekaj časa niso zvišale. Poleg tega je IS
povečal akontacije, namenjene za pokritje
materialnih stroškov in tudi za plače, ven-
dar samo za zdravstvene organizacije, ki
so v najtežjem položaju. Nekatere zdrav-
stvene organizacije so oproščene tudi
plačila republiških prispevkov in rezulta-
tov dela.
Dr. Tone Košir je opozoril, da je zdaj že
skrajni čas za sprejetje nove zakonodaje
na področju zdravstva, zdravstvenega var-
stva in zdravstvenega zavarovanja. Prve
teze in osnutki novih zakonov naj bi bili
nared že do konca septembra. Se pred
sprejetjem novih zakonov pa naj bi spre-
menili 20. člen zakona o zdravstvenem
varstvu, s katerim naj bi razširili krog
tistih, ki morajo plačevati participacije,
razmišljajo pa tudi o hitrejši uvedbi zaseb-
nega dela (zasebne prakse) v zdravstvu.
To bi bilo mogoče storiti s sprejetjem
amandmaja k sedanjemu zakonu.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	125
Zdi se, kot da bi se v danem članku spremenljivka sicer pa obnašala v
skladu s tisto opredelitvijo SSKJ, ki že za sam veznik sicer (brez pa)
pravi, da zaznamuje le prehod k drugi misli. Toda, ali gre res le za
prehod k-drugi misli? Nadomestimo sicer pa z drugo spremenljivko, ki
naj bi prav tako zaznamovala prehod k drugi misli, poleg tega, in
primerjajmo obe različici:
Sicer pa so na tiskovni konferenci po seji vlade danes največ časa
odmerili zagatam slovenskega zdravstva.
Poleg tega so na tiskovni konferenci po seji vlade danes največ časa
odmerili zagatam slovenskega zdravstva.
Če si še enkrat preberemo članek, lahko opazimo, da se sicer pa (oz.
poleg tega) nahaja nekako na polovici novinarjevega poročila, ko se
ena tematika prevesi v drugo. To dejstvo bi govorilo v prid teze, da gre
le za prehod k drugi misli. Toda, poglejmo si pobliže različico s
spremenljivko poleg tega : poleg tega so na tiskovni konferenci največ
časa odmerili zagatam slovenskega zdravstva.
Po preprosti aritmetični logiki lahko največ časa odmeriš le eni stvari,
nikakor pa ne večini. Ce so na tiskovni konferenci, poleg odstranjevanja
Titovih slik, največ časa namenili zagatam slovenskega zdravstva,
potem obema problemoma pač niso mogli nameniti enake količine
časa: če so največ časa namenili odstranjevanju Titovih slik, ga niso
mogli največ nameniti zagatam slovenskega zdravstva, če pa so ga
največ namenili zagatam sloveskega zdravstva, ga niso mogli največ
nameniti odstranjevanju Titovih slik.
Stvar je seveda sporna le, kolikor uporabimo spremenljivkopo/e^ tega,
ki je do vsebin, ki ju povezuje, nevtralna (nista pa seveda ena do druge
nevtralni obe povezani vsebini), in prav v tem se razlikuje od sicer pa.
Iz prejšnjega primera smo videli, da sicer pa ne služi le za prehod k
neki vsebini (k eni od vsebin, obravnavanih v besedilu, k vsebini med
vsebinami), temveč k tisti vsebini, ki v besedilu prevladuje in mu daje
težo. Sicer pa namreč nedvoumno zaznamuje neko drugo izjavljalno
pozicijo od tiste, ki je do njenega nastopa imela besedo, tisto izjavl-
jalno pozicijo, ki jo bo v "površinski" strukturi prevzel in povzel tudi
govorec, in bo obveljala kot prenašajoča temeljno sporočilo besedila.
Sicer pa drugega besedila moramo torej analizirati s pomočjo govorca
in (vsaj) dveh izjavljalcev:
Il ki predstavlja neko dejstvo Dl (v našem primeru dejstvo odstran-
jevanja Titovih slik, kar pa sploh ni pomembno; lahko bi šlo dobesedno
za karkoli);
126	Igor Z. Žagar
I2 kot pomembnejše izpostavlja neko dejstvo D2 (ki je prav tako, naj še
enkrat poudarimo, lahko karkoli; tisto, kar ga v danem besedilu dela
pomembnejšega, je prav dejstvo, da ga uvaja diskurzivna spremenljivka
sicer pa),
z I2 pa se staplja tudi govorec G.
Toda če je tako, kako naj potem razložimo sicer pa besedila III?
Besedilo III (Delo, 3. septembra
1990)
MISIJONAR ZDRAVIL BOLNE
Seminar "Evangelizacija 2000" v
Ljubljani, kjer naj bi p. Emilian Tardif
čudežno zdravil bolne, je privabil dvajset
tisoč ljudi.
"Jezus je tu med nami in zdravi bolne.
Nekaterim med vami bodo izginile
bolečine v ramenih in kolenih. Dvignite
roke, če ste ozdraveli," je po molitvi začel
zdravljenje p. Emilian Tardif, misijonar iz
Dominikanske republike, sicer pripadnik
karizmatične skupine Prenova v Duhu.
Med tisočimi na stadionu v Spodnji Šiški
v Ljubljani je zavladala tišina. "Ne bojte
se. Dvignite roke. Jezus je vas ozdravil,"
je spodbuja! ljudi p. Emilian Tardif. Ne-
nadoma je nekdo dvignil roko, drugi paje
pomahal z robčkom. In potem še neka
starejša ženica. Stadion je postal nemiren.
"Hvala bogu. Gospod je velik," je zanosno
zaklical p. Emilian Tardif, udeleženci
seminarja pa so začeli navdušeno ploskati.
Nastala je nepopisna evforija.
Približno tako je minuli konec tedna
zdravil bolne p. Emilian Tardif na tridnev-
nem brezhibno pripravljenem seminarju
"Evangelizacija 2000" na stadionu. v
Spodnji Šiški v Ljubljani. Čudežne ozdra-
vitve, ki jih je omenjeni pater opisoval
med svojimi govori, so se običajno zgodile
po verskem obredu in po njegovi molitvi
za bolne v nekem nerazumljivem jeziku,
za katerega je p. Emilian Tardif dejal, da
ga tudi sam ne razume. To je pač božji dar,
skozi katerega dobi, po njegovih besedah,
"preroštvo ozdravljenja". Sicer pa naj bi te
dni nekateri ozdraveli v ramenih, kolenih,
hrbtenici, ušesih, drugi pa naj bi čez nekaj
tednov ozdraveli od rakastega obolenja.
Tako je na primer Zdravko Kovačič iz
Bugojna dejal, da je imel že dvajset let
težave s hrbtenico. "Na seminarju sem
molil za neko deklico, nenadoma pa sem
sam začutil mravljince v hrbtenici.
Bolečine so nato izginile. Vedel sem, da
me je Jezus ozdravil," nam je pripovedoval
o svoji ozdravitvi Zdravko Kovačič. Nekaj
podobnega naj bi se zgodilo tudi z Vojko
Mihačič iz Izole in Fani Zele z Reke, ki
sta čakali pred ambulanto, da bi čudežni
ozdravitvi potrdili še zdravniki.
In kaj pravijo zdravniki? Dr. Janez Zaje,
specialist za fizikalno medicino in reha-
bilitacijo na Kliničnem centru v Ljubljani,
ki je na seminar prišel na povabilo pri-
jatelja p. Marjana Šefa iz župnijskega
urada sv Jakoba v Ljubljani (enega izmed
prirediteljev), je na sobotni tiskovni kon-
ferenci za novinarje dejal, da so pregledali
18 čudežno ozdravljenih. Pri štirih so ugo-
tovili, da je gibljivost v ramenih oziroma
kolenih zelo dobra, čeprav so ozdravljeni
pričevali, da so imeli pred seminarjem
močne bolečine. "To še ne pomeni, da so
resnično ozdraveli na seminarju. Najprej
moramo namreč primerjati njihovo
prejšnjo bolezen s sedanjim stanjem," je
še dejal dr. Janez Zaje. Sicer pa je na
seminarju evangelizacije bilo kar 15zdrav-
nikov in 35 medicinskih sester.
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	127
Če naj dani sicer pa interpretiramo le kot "prehod k drugi misli", bi ga
morali tudi tokrat brez težav nadomestiti oz. parafrazirati s poleg tega
oz. celo le s tudi, potemtakem kot:
A'a seminarju evangelizacije je bilo tudi 15 zdravnikov in 35 medicinskih
sester.	•
Takšna parafraza pa očitno ni legitimna, saj ne dopušča implikatur, h
katerim napeljuje različica s spremenljivko sicer pa. Implikaturi, ki ju
dopušča besedilo oz. neposredni kontekst, pa sta predvsem dve:
1.	Sicer pa je na seminarju evangelizacije bilo kar 15 zdravnikov in 35
medicinskih sester. Vsi -i (ti) skupaj bodo pač lahko ugotovili, kaj
se je v resnici zgodilo.
2.	Sicer pa je na seminarju evangelizacije bilo kar 15 zdravnikov in 35
medicinskih sester.-Î Morda je prav njihova prisotnost pripomogla k
(čudežnemu?) ozdravljenju.
Zamenjava spremenljivke sicer pa s spremenljivko poleg tega ali s
spremenljivko tudi naredi iz sklepnega stavka nekakšno slepo črevo
besedila, nekakšen pristavek po sili, ki na predhodno besedilo nima
nikakršnega vpliva: tudi če bi ga ne bilo, bi besedilo - z navajanjem
besed dr. Janeza Zajca - ostalo relativno zaključena in samozadostna
celota.
Tega pa ne bi mogli reči za različico s sicer pa, ki celotnemu besedilu
- nekako za nazaj - podeli specifično, odprto polífono strukturo. Tako
v primeru prve kot druge (mogoče) implikature je nesporno, da imamo
opraviti z vsaj tremi izjavljalci, od katerih sta prva dva skupna tako prvi
kot drugi implikaturi:
11	predstavi neko dejstvo D (ozdravljenje več ljudi) kot čudežno;
12	predstavi to isto dejstvo D kot dvoumno (dvoumno glede na njegove
vzroke).
Tretji izjavljalec oz. natančneje njegova stališča pa variirajo glede na
implikaturo, za katero smo se odločili.
Če smo se odločili za prvo implikaturo, se I3 ne solidarizira niti s
stališčem II niti s stališčem I2, temveč zavzame (vsaj navidezno)
nevtralen položaj: nadaljnje preiskave bodo pokazale, ali ima prav Ii
ali I2 (kar, implicitno, seveda pomeni, da daje prav I2).
Ce pa smo se odločili za drugo implikaturo, I3 niha med stališčema II
in I2: če je prav prisotnost številnih zdravnikov pripomogla k ozdravl-
jenju, se I3 očitno solidarizira s stališči I2. Toda če je k ozdravljenju
128	Igor Z. Žagar
pripomogla le prisotnost zdravnikov, ne pa njihova zdravilna dejav-
nost, gre očitno res za čudežno ozdravljenje, kar pomeni, da se I3
solidarizira s stališči Ii.
Za katero implikaturo (oz. branje) se bomo odločili, je seveda odvisno
od toposa, ki ga bomo uporabili. In na tej točki stvar postane res
zanimiva: isti topos (topos kot Več ljudi več ve) namreč lahko podpre
obe - različni! - implikaturi. Kar ne pomeni le, da seje G(ovorec), ki
se staplja z I3, zatekel po pomoč k neki splošni, dani skupnosti skupni
obči vednosti, temveč da imamo opraviti s tako splošno strukturo, da
je z njo mogoče (v različnih skupnostih oz. v različnih vesoljih verovanj)
podpreti različne argumente za isti sklep!
Poteza G(ovorca) je torej na moč prefinjena: s tem, ko v igro postavi
kar dva mogoča I3, nam, po eni strani, kar sam izlušči skeletno
strukturo svojega sklepanja, po drugi strani pa nam da istočasno videti,
daje prav ta preprosta, skeletna struktura (in prav zato, ker je skeletna)
tista, ki dopušča raznovrstnost sklepov, in s tem daje besedilu večglas-
no - polífono - strukturo.
Prav ta(kšna) raba sicer pa pa je verjetno tudi najbolj tipična, saj je iz
obravnavanih primerov več kot očitno, da je vloga sicer pa prav
uprizoriti, zaigrati polífono strukturo besedila. Se več: polifonost
- četudi le dvostopenjska (Besedilo II) - je, kakor smo videli, vpisana
že v samo spremenljiv ko sicer pa, kar z drugimi besedami pomeni,
da že samo prefiksiranje dela nekega besedila s sicer pa celotnemu
besedilu podeli polifono strukturo!
Oglejmo si za konec in v potrditev zgornje teze še tole besedilo:
Besedilo IV (Delo, 2. novembra
1990)
POLOMLJENE OPOZORILNE
TABLE V TIVOLIJU (komentar fo-
tografije)
Reden obiskovalec Tivolija nas je opo-
zoril, da so nekatere table, ki opozarjajo
lastnike psov, da morajo pripeti svoje štiri-
nožne prijatelje z vrvico, že polomljene.
Kdo lomi table, niso vedeli povedati tudi
v podjetju Rast, ki vzdržuje Tivoli. Pove-
dali pa so nam, da imajo vsako leto veliko
škode zaradi polomljenih tabel in klopi ter
razbitih luči, saj izživljanje nekaterih nad
mestno lastnino ne pozna meja.
Jože Biščak
Besedilo je povsem avtonomno in mu - še zlasti glede na to, da se nahaja
pod fotografijo, ki prikazuje polomljeno tablo v Tivoliju - ni treba
O polifoniji, argumentativnem pričakovanju in njegovem sprevračanju	129
ničesar dodati. In vendar besedilo sklene tale stavek (ki smo ga zaradi
nazornosti prikaza namenoma izpustili): Sicer pa vsako večjo škodo
prijavijo miličnikom.
S takšnim dodatkom do tedaj transparentno besedilo v trenutku postane
netransparentno. Daje vzrok te netransparentnosti prav spremenljivka
sicer pa, nas prepriča preprost preizkus: zadnji del besedila govori o
tem, da neznanci v parku ne lomijo le raznih napisnih tabel, temveč
tudi klopi in luči, ter da "izživljanje nekaterih nad mestno lastnino ne
pozna meja". Povsem upravičeno in nedvoumno (še zlasti, ker gre le za
krajši komentar pod sliko) bi novinar sestavek lahko sklenil le z Vsako
večjo škodo prijavijo miličnikom, torej tako, da ne bi uporabil spremenl-
jivke sicer pa; besedilo bi v tem primeru še vedno delovalo povsem
zaključeno in neposredno transparentiTo. Sicer pa pa takšno linearno
strukturo že s samim dejstvom pojavitve v besedilu razgiba in mu
odvzame njegovo neposredno netransparentnost, saj vanj takoj vnese
dva dodatna izjavljalca.
Najsplošnejšo (polífono) strukturo spremenljivke sicer pa - ne glede na
strukturiranost besedila, v katerem se pojavlja, in ne glede na kontekst
pojavitve, bi namreč lahko opredelili takole:
11	(ki sicer ni tudi prvi izjavljalec besedila) izvajanju izjavljalca oz.
izjavljalcev pred seboj bodisi nasprotuje bodisi ga problematizira (v
primeru polomljenih tabel v Tivoliju na primer z očitki o neodgovor-
nosti, o razsipavanju z družbeno lastnino, ... ),
12	pa II odgovarja (mu nasprotuje, ga pomirja,...) z navajanjem nekega
(ponavadi) občega, splošno znanega (ali - kar je verjetno primer
polomljenih tabel v Tivoliju - samoumevnega) dejstva9.
9 Ce se vam zdi, da smo za ta (skromni) rezultat porabili nesorazmerno veliko
prostora, se morate seveda vprašati zakaj (se vam tako zdi) ...
130	Igor Z. Žagar
Literatura
J.- C. Anscombre, O. Ducrot, L'Argumentation dans la langue, Mardaga,
Bruselj 1983.
A. Cadiot, 0. Ducrot, T. - B. Nguyen, A. Vicher, "Sous un mot, une controverse:
les emplois pragmatiques de 'Toujours'..., Modeles Linguistiques VII:2/1985,
P.U.L., Lille.
Delo, 11. VI. 1988, 3. IX., 7. IX., 21. IX., 2. XI. 1990.
0. Ducrot, Dire et ne pas dire, Hermann, Pariz 1972.
0. Ducrot et al., Les mots du discours, Minuit, Pariz 1980.
0.	Ducrot, Izrekanje in izrečeno, Studia Humanitatis, Ljubljana 1988.
J. Glonar, Slovar slovenskega jezika, Umetniška propaganda, Ljubljana 1936.
Logique, Argumentation, Conversation, Peter Lang, Bern 1983.
J. Moeschier, Argumentation et Conversation. Elements pour une analyse
pragmatique du discours, Hatier-Credif, Pariz 1985.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, II-IV, SAZU/DZS, Ljubljana 1975-1985.
P. Tancig, I. Ž. Žagar, "Računalniško podprta analiza velikih tekstualnih baz
podatkov: primer 'napadov na JLA'", Uporabno jezikoslovje (ur. I. Štrukelj),
Ljubljana 1989.
J. Toporišič, Slovenska slovnica, Obzorja, Maribor 1976.
1.	Ž. Žagar in P. Tancig, "Računalniška analiza 'napadov na JLA'", Časopis za
kritiko znanosti 119-120/1989, Ljubljana 1989.
I. Ž. Žagar, Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti, DZS, Ljubljana 1989.
I. Ž. Žagar, "Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom", Anthropos
III-IV/1991, Ljubljana 1991 (v tisku).
v v	'
I. Z. Žagar, "'Po', The Reverser of Argumentative Expectation", Filozofski
vestnik 1/1991, Ljubljana 1991 (v tisku).
I. Z. Žagar, "How to Do Things with Words - The Polyphonic Way", Speech
Acts: Fiction or Reality? (ur. Igor Ž. Žagar), IPrA Distribution Centre for
Yugoslavia, Ljubljana 1991.
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 131 -210	201
Etika moderne in narcizem
Adriana Dvoršak
Kakšen tip osebnosti potrebuje družba ? To vprašanje si velja zastaviti,
če hočemo razmišljati o določilih družbene osebnosti. Kot pove že ime,
postavlja določila družbene osebnosti družba, izoblikovala pa je več
vrst osebnosti. V tem sestavku me bosta zanimali samo dve, ki ju je
Laseh poimenoval patološki in normalni narcis, pogosto pa ju imenu-
jejo tudi regresivna in progresivna oblika narcizma.
Ze Freuda so nekatera vprašanja osebnosti pripeljala na področje
teorije družb, saj so skoraj vsa razlikovanja med normalnim in pato-
loškim potekala na konformistični ravni. Bila so brez znanstvene
vrednosti, toda imela so visoko konvencionalno. Pojav nevroz skupnos-
ti, ki je bil po konvencionalnem razumevanju patološki, je zahteval
preučevanje posamezikovega zunanjega in notranjega okolja ter inte-
gracijo prvega v drugega.
Bistvo zunanjega okolja je zunanja avtoriteta, ki je konvencionalna in
svojo legitimnost črpa iz fetiša blaga, iz ekonomskega podsistema
družbe. To bistvo se kot prisila izraža v institucionalnem okviru, ki je
obenem tisti okvir, v katerem se reproducira uniformno obnašanje.
Institucionalni okvir sestoji iz norm, ki posameznika prisiljujejo k
ravnanju po njihovih mehanizmih. Ti postanejo s socializacijo in
internalizacijo nezavedni ter proizvajajo psihosomatske motnje in
njihove simptome, ki postajajo družbi nevzdržni. Poskuša jih odstraniti
s sklicevanjem na samokontrolo, na notranjo avtoriteto. Kolektivna
nevroza je tako posledica prikrite zunanje prisile, ki zamenjuje mani-
festne sankcije.
Za posameznika je prisila institucionalni okvir družbe in je realnost,
ki je sam ne more spremeniti. Družbenih procesov (v tem primeru
odstranitve katerekoli prisile ali osvoboditve od nje) pa ne oblikujejo
nove tehnologije ali proizvodna znanja, s pomočjo katerih jih uvajamo,
ampak stopnja refleksije; z njo se razkrajajo ideologije in oblike
vladavine. Posameznik pa mora institucionalni okvir sublimirati.
Ker je pri Freudu človekova narava opredeljena z viškom nagonov in
so institucije mehanizem za njihovo obvladovanje, imata oblast in
132	Adriana Dvoršak
ideologija pomembno mesto. Od tod tudi upor oblasti in ideologiji,
"emancipacija". Človeštvo v zgodovini nasprotuje institucionalni prisi-
li, razkraja ideologije in ustvarja nove; organizacija družbe pa je
utemeljena z vsakokratnim konsenzom.
Konsenz v organizaciji družbe je obstoj obvezujočih premis, katerih
kršitev ima za posledico neizogibno kazen.
To se izraža v skrajni permisivnosti sodobnih družb, ki zato, da bi se
izognile konfliktom, prikrivajo svojo avtoritarno naravo. Za prehod od
očetovskega tipa avtoritete k materinskemu so nujne razmere, v katerih
se vsak posameznik relativno dobro počuti. Vendar mu je, ker se ne
zaveda represije in svojega položaja, onemogočeno prestopiti meje
patološkega narcizma.
Patološki narcis pripada konformističnemu tipu ljudi, ki je za sistem
skrajno funkcionalen, dokler se ne začnejo krhati sicer nedotakljive
premise le-tega. Neiskanje novih je posledica strahu pred neuspehom.
Ker zaradi meril uspeha odnos med patološkim narcisom in realnostjo
postane smiseln, ne posega v premise sistema. Merila za uspeh so
določena s premisami sistema in razmišljanje o njih bi imelo za osebno
ekonomijo patološkega narcisa destruktivne posledice.
Narcistična kultura je racionalno samopotrjevanje ter je med drugim
proizvod nagrajevanja in kaznovanja, ki sta družbeni sankciji za
zaželeno in nezaželeno ravnanje.
Povezava med narcizmom in družbenimi procesi je nujna za razume-
vanje načel družbene kontrole in samokontrole posameznikov. Narcizem
ne postavlja kriterijev primernega, ni sposoben ustvariti družbene stra-
tegije razvoja. Veljajo načela vodenja družbe, ki ji omogočajo materialno
rast.
Materialna rast ni več zadosten pogoj za družbeni razvoj, kar kaže na
to, da so kriteriji za razvoj pomanjkljivi. Vzroki za pomanjkanje
kriterijev so v elementih inkulturacije. Posameznika vnaprej oropajo
vsake kritičnosti, s tem da mu situacije, do katerih naj bi bil kritičen,
servirajo kot take, ki povzročajo ugodje.
Normalni narcis naj bi bil zreli jaz, kar pomeni, da naj bi jaz diferenciral
(njegovo subjektivno doživeto vsebino od objektivne realnosti); inte-
griral značilnosti objekta ("dobre" in "slabe" poteze v enotno podobo
1 Izraz zreli jaz in njegove lastnosti najdemo v Otto Kernberg, Borderline-Stö-
rungen und patologisher Narzissmus, Suhrkamp Verlag, Frankfurt/M.,
1978.
Etika modeme in na reize m	133
objekta); interioriziral in depersonaliziral nadjaz v idealjaza; subli-
miral nagone.^
Normalni narcizem bi tako pomenil upravičenost investiranja libidi-
nalne energije v jaz namesto premeščanja idealnega jaza na mesto
Ideal-Jaza.
Frustracija, ki naj bi jo posameznik premagal, povečuje samodistanco
in, kot pravi Leonel Festinger, privrženost situaciji. Tudi najbolj skrajni
primeri patološkega narcizma naj bi imeli možnost preiti v normalnega.
Narcistična različica realnosti, kjer je nujno in možno sodelovanje s
svetom s predstavami o sebi, zmanjšuje moč izražanja subjekta. Ta
mora postopati narcistično, da bi deloval v skladu z družbenimi
normami.
Institucije, ki ustvarjajo narcistični interes, brišejo meje med akcijami
in sodbami o njih, splošna skepsa pa tako postane oblika dogme. Moč
subjekta ni v akciji, ampak v možnosti, da se osvobodi impotence, ki -
jo povzroča institucionalni okvir.
Kakšna je v tej povezavi trditev Richarda Senneta, da je narcizem
protestantska etika moderne, v kateri bo struktura dominacije prestavl-
jena v psihološko območje?^
Družbeni procesi, v katerih en družbeni akter prevzame mesto celote,
ne da bi imel dovolj moči, da bi asimiliral njeno strukturo, so proizvedli
narcistično kulturo. To je načelo potrjevanja lastne racionalnosti v
neodvisnosti od celote.^ Psihoanaliza načelo razloži z izgubo distance
nadjaza, zaradi katere pride do situacije, v kateri ni korekcije realnosti.
Dokler lahko celoto upravlja del, ki od nje ni odvisen, obstaja možnost
zlitja narcizma z etiko moderne. Samopotrjevanje z normami, čeprav so
podvržene dvomu, dokazuje sposobnost akterja, da ravna v skladu z
2	Opozorim naj na prekrivanje dveh trojic: nadjaz, Ideal-jaz in idealni jaz z
realnim, simbolnim in imaginarnim. Ideal-jaz in idealni jaz sta dva načina
identifikacije, simbolni in imaginarni. Identifikacija Ideal-Jaza in idealni
jaz pa se prav tako ločita od nadjaza.
3	0 tem, zakaj je narcizem nezadosten duh moderne, ki potrebuje dopolnitev
na psihološkem področju, glej več v Richard Sennet, Nestanak javnog
čovjeka, str. 483-443.
4	In zato "...se bo moral celoten družbeni sistem spremeniti, da bi postal manj
ranljiv in s tem tudi strpnejši do raznolikih odklonskosti in mentalih bolezni."
(The Welfare State and the Future of Socialism: An Interview with Claus
Offe, str. 174).
134	Adriana Dvoršak
družbeno zaželenim ravnanjem. S takšnim samopotrjevanjem je
možnost zlitja izkoriščena.
■4
Literatura
DALLMAYR, Fred (1988): "Eros and Narcism", The Review of Politics, 51/2.
LASCH, Christopher (1986): Narcisistička kultura, Naprijed: Zagreb.
LORENZER, Alfred (1989): Intimnost i socijalna patnja, Naprijed: Zagreb.
SENNET, Richard (1989): Nestanak javnog čovjeka, Naprijed: Zagreb.
THOMPSON, John B. (1985): Studies in the Theory of Ideology, Polity Press:
Cambridge & Basil Blackwell: Oxford.
WALKER, Graham (1988): "Liberal Man, Thin Reason", The Review of
Politics, 51/1.
ŽIŽEK, Slavoj (1988): "Patološki narcis" kot družbeno- nujna forma subjektiv-
nosti, Družboslovne razprave, 2/2.
Divje v srcu Zahoda
J
4
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 137 -210	201
500-letnica odkritja Amerike ali kaj v resnici
praznujemo
Dušan Kolenc
"12. oktobra 1492 so staroselska ljudstva zahodnega sveta odkrila
Krištofa Kolumba, ki je bolan in izčrpan blodil po njihovih obalah...
Prepričan je bil, daje v Indiji.
Prvi stik dveh civilizacij je vedno vzbujal precejšnjo pozornost;
"magičnost" takšnih srečanj nas je privlačevala bolj kot tisto, kar seje
dogajalo pozneje. Zamenjava daril na obali je prikrivala poboje v
gozdovih in Kolumbova drama seje vedno zdela večja od drame nekega
kontinenta. Redka ohranjena poročila, ki opisujejo prva srečanja, so
res enostranska in v marsičem pretiravajo, vendar lahko povedo tudi
več, kot je v njih zapisanega. Preveč enostavno se mi zdi reči, da so
pogledi drugih, drugačnih in premaganih za vedno izgubljeni: obnavl-
jajo jih pogledi tistih, ki takšne "stike" doživljajo še danes, ali pogledi
tistih, ki "drugače gledajo".
Ko so leta 1492 španski konkvistadorji prvič stopili na obrežja Srednje
in Južne Amerike, jih ni osupnila le divja lepota pokrajine: še bolj so
bili presenečeni, ko so med bujno vegetacijo zagledali gola telesa
domačinov, "divjakov" Novega sveta. Domačini so bili zaupljivi do
belih tujcev, saj so njihov prihod povezovali s svojimi miti, ki so
pripovedovali o odhodu belega božanstva Amalivace v deželo onkraj
morja.^ Amali vaca je bil njihov stvarnik inje po opravljenem delu odšel
v deželo belcev, zato so Indijanci prihod belcev povezovali z vrnitvijo
svojega božanstva.
1	Nitassinan, revija o ameriških Indijancih, Oktober 1990.
2	0 izrednem pomenu, ki naj bi ga imel prihod belcev na Indijance v Mehiki
in Peruju, piše Nathan Wachtel (Vizija premaganih, Gallimard, Pariz 1971).
Toda čudeži injsrerokovanja bi lahko bili tudi poznejši poskus povezovanja
(Jean Monod, Živela etnologija!, v knjigi: le Livre blanc de l'ethnocide en
Amérique, Fayard 1972).
138	Dušan Kolenc
Toda "beli bogovi" se niso zmenili za njihova pričakovanja, v njihovi
zaupljivosti, radovednosti in prijateljstvu so iskali le potrditev svoje
superiornosti. Bolj kot vse drugo pa so iskali zlato.
Beli vojščaki so kmalu osvojili in porušili starodavne imperije kon-
tinenta, prisvojili so si njihovo zemljo, prebivalce pa zasužnjili ali
pobili. Manjša ljudstva gozdov in savan so se jim veliko bolj divje
upirala, saj v njih niso videli bogov, temveč zgolj tujce in sovražnike.
Bojevita ljudstva so se z njimi spopadala, bolj miroljubna pa so se
umaknila globlje v neprehodne gozdove Amazonije ali v nedostopne
andske doline. 0 krutosti teh osvajanj je leta 1654 poročal španski
menih Manuel Teixeira^: "Po 32 letih osvojitve Amazonije je zaradi
prisilnega in suženjskega dela umrlo dva milijona staroselcev, pripad-
nikov več kot 400 različnih ljudstev..."
Za Spanci in Portugalci so se v Novi svet odpravili še Angleži in
Francozi ter drugi beli osvajalci. Čez ocean jih je prignala skrb za
preživetje (verski boji v Evropi, velike epidemije bolezni, pomanjkanje
hrane...) in prijazne domačine Severne Amerike so prosili za "majhen
košček zemlje", kjer bi lahko zakurili ogenj in se pogreli. Res so dobili
košček zemlje, toda kmalu so hoteli še več: hoteli so si razdeliti vso
zemljo, in to brez njenih prvotnih naseljencev. Njihov "indijanski
problem" lahko imenujemo tudi drugače: etnocid in genocid v Ameriki.
Proces osvajanja novih ozemelj je v naslednjih stoletjih zajel vsa
področja Severne in Južne Amerike, od Aljaske do Ognjene zemlje. Val
nasilja, ki je zajel neskončno množico različnih ljudstev avtohtonega
prebivalstva, je mnoge izmed njih odnesel za vedno. Beli osvajalci pa
so vse bogastvo različnih kultur stlačili v eno podobo: to so bili le
divjaki, rdečekožci, "Indijanci".
500 let po odkritju Amerike se divji ples nasilja končuje (končuje?!)
tam, kjer se je tudi začel: v Južni Ameriki. Danes smo priče še
zadnjemu dejanju te krute igre, osvojitvi amazonskih gozdov. Graditelji
cest, iskalci zlata, kolonisti, razna privatna, državna in multinacionalna
podjetja vdirajo v zadnja zatočišča amazonskih Indijancev. Oddaljeni
"absentee owners" (predvsem severnoameriški kapitalisti) kupujejo le
"očiščena" področja, za kar poskrbijo njihovi plačanci. "Očistiti
3 0 tem piše Marlete de Oliveira v članku "500-letnica v Braziliji", objavl-
jenem leta 1989 v Bogoti (Kolumbija) po latinskoameriškem srečanju
staroselskih skupnosti. Najbolj znan zapis o prvih osvajanjih ostaja Kratko
poročilo o uničenju Indijancev španskega meniha Bartoloméja de las Casasa
iz prve polovice šestnajstega stoletja.
500-letnica odkritja Amerike ali kaj v resnici praznujemo	139
področje" pa pomeni: požgati gozd in pregnati ali pobiti Indijance.
Dogajanja v Braziliji so razkrivala posamezna poročila^, še bolj pa
neposredne izjave Indijancev. Na zadnji Mednarodni konferenci za
varstvo Indijancev (oktobra 1990 v Parizu) so o tem govorili predstav-
niki amazonskih Yanomamijev, predstavniki organizacije za varstvo
Indijancev (FUNAI) ter antropologi3. Krivdo za tragična dogajanja v
amazonskih gozdovih so pripisali brazilski vladi, ki ni zavarovala
področij, kjer prebivajo avtohtona ljudstva. Predstavnik brazilske vlade
je te obtožbe spodbijal in prikazal vso prepletenost ekonomskih, poli-
tičnih, ekoloških in drugih problemov Brazilije. Obramba je že znana:
dobronamernost ne povzroča zla, Napredka pa ni mogoče obsojati. Na
vprašljivost teh argumentov je pokazal politični vodja Indijancev
plemena Mohawk iz Kanade, ki je -svoja predavanja opremil z video
posnetki, s katerimi je nazorno prikazal večmesečne boje Indijancev z
vlado, policijo in vojsko. In vzrok upora? Na sveti zemlji plemena so
belci hoteli zgraditi igrišče za golf! Učene razprave o svetosti ostajajo
značilnost civilizacije, ki ji ni bila nikoli mar svetost drugih. Pričevanja
Yanomamijev in Mohawkov so pokazala, da etnocid in genocid nista
preteklost in da 500-letnica odkritja Novega sveta ne bo zgolj priložnost
vznesenega praznovanja in karnevalskih plesov.
Kdo bo torej praznoval 500-letnico? Na ta "veliki dogodek" se že nekaj
let pripravlja Španija, ki je temu podredila vse svoje moči in vsa
finančna sredstva. Leto 1992 bo potekalo v znamenju Španije: 500 let
"odkritja" Amerike, svetovna razstava v Sevilli, olimpijske igre v
Barceloni, Madrid kot kulturna prestolnica Evrope ter dokončna
vključitev Španije v evropski trg. Španija izkorišča veliko zadolženost
južnoameriških držav in s svojim kapitalom prodira na področja z veliko
rentabilnostjo. Skratka: Španija se pripravlja na drugo osvojitev Južne
Amerike.^ Praznovanju 500-letnice pa se bodo pridružile tudi druge
države, povezane z odkritjem Novega sveta, predvsem Portugalska,
Anglija, Francija, ZDA in druge.
4	0 poboju Yanomamijev in drugih manjših ljudstev poroča tudi de Oliveira
v že omenjenem članku. ■
5	V Parizu že več let organizirajo dneve mednarodne solidarnosti z ameriškimi
Indijanci, vsako leto okrog 12. oktobra; kulturni del s predavanji, filmi itd.
v Centru Georgesa Pompidouja, uradni del pa na École polytechnique.
6	Tako opisuje priprave na proslavo Juan Tortosa Lopez v članku "Karneval
92" (latinskoameriško srečanje staroselskih skupnosti, Bogota 1989).
<
140	Dušan Kolenc
Toda na drugi strani se povečuje tudi odpor proti pripravam na to
proslavo: v Južni Ameriki se je pričela kampanja "500 let odpora
kmečkih in staroselskih skupnosti", ki želi prikazati resnično zgodovi-
no teh osvajanj. Kampanjo vodijo skupine intelektualcev, študentov,
kmetov in drugih potomcev staroselcev, ki želijo predvsem obuditi
samozavest avtohtonih ljudstev, da bi lahko obnovila svojo identiteto
in kulturno ustvarjalost.
Beli "civiliziranci", ki so stoletja zatirali njihove običaje, umetnost,
religijo in celo jezik, so jih vedno prepričevali, da je manjvredno vse,
kar sami ustvarijo. Učinek takšnega prezira je bil izredno močan:
"...razočarani in neprilagojeni, marginalni in dekulturirani posamezni-
ki... imajo močan kompleks manjvrednosti. Sramujejo se sebe, svojih
staršev, svojih prijateljev; sramujejo se celo svojega obraza, kadar se
pogledajo v ogledalo; sramujejo se svojega jezika, glasbe, celo rojstne
dežele in vsega, kar bi jih lahko povezovalo s tem, kar so."'
Staroselska ljudstva obeh Amerik se vedno bolj upirajo pritiskom
lastnih držav, ki jih želijo asimilirati. Sami so prepričani o nasprotnem
- ne asimilacija, temveč obnova lastne identitete: "Identiteta starosel-
skih ljudstev je najbolj dragocen element družbene povezanosti, ne pa
ovira pri oblikovanju nove družbe. Prav nasprotno, gre za bogastvo in
prednost, ki ju 500 let dominacije in vsiljevanja tuje kulture na srečo
nista uspela uničiti. To pa je največji prispevek staroselskih ljudstev
k današnjemu oblikovanju naše lastne identitete."8
Avtohtona ljudstva se vedno bolj zavedajo tega, kar so v resnici, in se
tega ne sramujejo več: zdaj hočejo postati subjekti svoje lastne zgodo-
vine. Zato kampanja zahteva tudi "prevrednotenje" in dopolnitev zgo-
dovine, ki so jo napisali beli osvajalci: "Uradna zgodovina še vedno
prikriva genocid in ropanja Evropejcev med starodavnimi civilizaci-
jami tega kontinenta in še danes upravičuje nasilno razlastitev podedo-
vanih pravic staroselcev do zemlje.Civilizacija, ki je svoja početja
upravičevala s tem, da skuša divjake dvigniti iz "naravnega stanja" v
"stanje-za-sebe", se bo morala šele naučiti poslušati druge. Antropo-
logija, ki je nekoč ustvarjala vtis spremenjenega odnosa zahodne
civilizacije do tako imenovanih primitivcev, pa si bo morala ponovno
7	Gerardo Reichel Dolmatoff: Misijonar med indijanskimi kulturami, v knjigi
le Livre blanc de Vethnocide en Amérique, Fayard, Pariz 1972.
8	Sklepi latinskoameriškega srečanja kmečkih in staroselskih skupnosti,
Bogota (Kolumbija) 7.-12. oktober 1989.
9	Isto.
500-letnica odkritja Amerike ali kaj v resnici praznujemo	141
zastaviti vprašanje o svojem "poslanstvu", ki se je izgubilo v skrbnih
beležkah antropologov. Kot neizbežna nujnost so se zdela prerokovanja
nekaterih antropologov, ki so napovedovali smrt Indijancev in se
pripravljali na to, kako bi čimbolj "objektivno" opisali fenomen izumir-
anja neke rase. Od tod tudi obtožbe, da ameriški antropologi niso storili
ničesar, da bi preprečili poboje Indijancev.^
Toda danes ne gre več za obtožbe: Indijanci ne bodo izginili in tudi
druga manjša ljudstva drugod po svetu ne bodo izginila. Njihova
trdoživost zdaj vzbuja občudovanje pri tistih, ki jih preganja skrb za
lasten obstoj. Njihovo modrost proučujemo v upanju, da bomo dojeli
"izvorno". Zdaj smo vsi ljubitelji narave, živali in ljudi.
ч
10 Jean Monod: "Živela etnologija!", v le Livre blanc de Vethrwcide en
Amérique, Fayard, Pariz 1972.
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 141 -210	201
Severnoameriški indijanci: ljudstvo, ki
izginja*
Shirley Keith
Z osvojitvijo Severne Amerike so belci pogubili tudi indijanska pleme-
na, saj so jih razlastili, izgnali ali uničili, kadarkoli je bilo to mogoče.
Vendar ta tragična zgodovina v Združenih državah ni končarta; gre za
politiko, ki se nadaljuje še danes. Zdaj vlada želi uničiti indijansko
kulturo z odpravo rezervatov. Ta metoda je prav tako uspešna, popolna
in premišljena, kot so bile starodavne metode, s katerimi so Indijancem
zaplenili zemljo in jih pobili. Kulturni genocid (etnocid) je naravna
razširitev in logičen sklep fizičnega genocida.
Evropskim navadam pionirjev in pozneje ameriški kulturi, ki se je
oblikovala sredi starih običajev in novih življenjskih razmer, sta
nasprotovali dve značilnosti indijanskega življenja.
Prva teh značilnosti je družbena struktura. Temeljna ekonomska in
družbena enota Indijancev je pleme, značilnosti plemenskega življenja
pa so: skupna posest dobrin in zemlje, zelo razširjene globoke
družinske vezi in hierarhična struktura oblasti. Za Indijance je značilna
plemenska identiteta in pripadnost. Nasprotno paje za belce družbena
in ekonomska enota družinsko jedro (starši in otroci). Belci menijo, da
politična avtoriteta pripada izvoljenim ali imenovanim predstavnikom,
ki niso nujno sorodniki.
Drugi vir konflikta je različno pojmovanje lastnine in uporabe zem-
ljišča. Za Indijance je zemlja skupna posest, pravice in obveznosti pa
so porazdeljene med člane skupnosti. Prodati zemljo, ki je skupna
lastnina, je prav tako nesmiselno kot prodati zrak ali vodo. Belci pa
nasprotno menijo, da je individualna lastnina, kar zadeva zemljo,
naravna in da je blagoslovljena z religijo.
* Prevod razprave: "Les Indiens d'Amérique du Nord: un peuple en voie de
disparition", (v knjigi le Livre blanc de Vethnocide en Amérique, Fayard,
Paris 1972).
144	Shirley Keith
Ti dve različni razumevanji sta ustvarili to, kar so antropologi, birokrati
in pionirji poimenovali "indijanski problem". Ta se ne kaže v enotnem
pomenu. Za pionirje 19. stoletja so bili Indijanci preprosto divjaki, ki
bi jih bilo treba odstraniti. Uradniku pomeni "indijanski problem"
zajeten sveženj uradnih spisov in diplomatskih not o odnosih do
Indijancev, ki se jim zdijo kot malo zaostali otroci, za katere mora
skrbeti Država. Za veliko število antropologov je "indijanski problem"
predmet proučevanja, ki nudi edinstveno priložnost za podrobno razis-
kavo fenomena izumiranja rase. Rešitve za "indijanski problem" so se
tako po intenzivnosti kot po metodi spreminjale in največkrat sledile
stališčem vlade, ki je bila trenutno na oblasti. Toda vse doslej so te
rešitve temeljile na predsodku o manjvrednosti indijanskih kultur: vse
predlagane rešitve so bile v škodo Indijancev.
V kolonialnem obdobju je bila priljubljena popustljiva ideja o integra-
ciji, po kateri naj bi Indijanci postopoma sprejeli družbene navade,
pojmovanja in vrednote Evropejcev. Po mnenju le-teh naj bi Indijanci
preprosto potrebovali zgled in priložnost za spremembo svojega načina
življenja. Upali so, da se bodo tako Indijanci rešili iz "divjaštva" in se
v nekaj letih civilizirali.
Čeprav je kolonialna vlada v njih videla le divjake, ki jih je treba
civilizirati, je priznala meje njihovega ozemlja in na splošno dopuščala
uporabo zemljišč na indijanski način. Zal so bili vsi ti moralni ali
naravni zakoni, ki so jih Evropejci navajali kot podlago za pravice
Indijancev do posesti njihove zemlje (tj. podedovane lastnine, o kateri
bi se lahko pogajali pri prodaji), proizvod evropskega duha, saj Indij-
anci niso poznali individualne lastnine.
Pravice Indijancev do posesti njihove zemlje so bile formalno priznane
leta 1754, ko si je britanska krona podelila pravico do pogajanja z
Indijanci: delno zato, da bi jih obvarovala pred brezobzirnimi kolonisti,
delno pa zato, da bi zmanjšala nevarnost indijanskih vojn; šlo paje tudi
za vzpostavitev legalne mašinerije, ki bi lahko pozneje odstranila
indijanske meje. Plemena so predstavljala narode pod varstvom krone;
indijanska ozemlja so bila neodtujljiva, razen v primerih prostovoljne
prodaje kroni; vsak nakup ali prilastitev indijanske zemlje s strani
posameznika, skupine ali tuje države je bila nezakonita. Krona se je
potegovala za to, da bi dobila zemljo s pogodbami, s sporazumom med
britansko vlado in indijanskimi plemeni. Te pogodbe so priznavale in
zagotavljale neodvisnost Indijancev.
Pogodbe, s katerimi so si Britanci prilastili zemljo velike vrednosti v
zameno za različne odškodnine, so bile rezultat dogovorov in ratifikacij
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
med indijanskimi in britanskimi podpisniki. Tako so Indijance obrav-
navali na paradoksalen način: v družbenem smislu so jih obravnavali
kot divjake, ki še niso pokristjanjeni in civilizirani, v zakonskem
smislu pa so jim pripisovali status suverenega naroda, ki lahko sestavi
nespodbitne pogodbe. V vsakem primeru je šlo za sistem vzajemne
pogodbe.
Po pridobljeni neodvisnosti je vlada mlade republike s precejšnjo
odločnostjo uspela nadaljevati politiko, ki jo je bila uvedla britanska
krona. Tako III. člen Odredbe Severozahoda1 iz leta 1787 razglaša:
"Z Indijanci bomo vedno ravnali z največjo poštenostjo; nikoli ne borno
vzeli njihove zemlje in lastnine brez njihove privolitve; nikoli jih ne
bomo vznemirjali ali napadali, razen v primeru pravičnega in zakonite-
ga načina, ki bi ga odobril kongres; zakone, temelječe na pravičnosti
in humanosti, bomo večkrat uradno razglasili, da bi s tem preprečili
krivice ter ohranili mir in prijateljstvo."
Teh obljub o pravičnosti, tako zgovornih in tako jasnih na papirju, ni
bilo treba nikoli izpolniti. Združene države so se začele že v prvih letih
svojega obstoja oddaljevati od relativno humane politike kolonialnega
obdobja. Ko so pionirji napredovali proti Zahodu ter krčili in obdelovali
zemljo zahodno od Mississipija, so Indijanci preprosto postali nadležne
osebe; postali so ovira, ki se jo je treba znebiti ravno tako, kot je treba
preplezati gore, prebroditi reke ali premagati neizprosno podnebje.
Edina razlika med temi naravnimi ovirami in Indijanci je bila, da so
se ti zadnji lahko branili.
Prav v tem obdobju Združenih držav so začeli tudi množično uvažati
afriške sužnje. Po letu 1830 se je v resnici postavljalo vprašanje, s
kakšnimi sredstvi in kako hitro bi bilo mogoče odstraniti Indijance.
Tako je predsednik Andrew Jackson podpisal "Dekret o pregonu
Indijancev" (Indian Removal Act, May 28th, 1830), ki je predsednika
pooblaščal, da lahko vsa indijanska plemena prežene na ozemlje
zahodno od Mississipija.
1 Ustava Združenih držav dopušča znotraj federacije določeno svobodo vsaki
državi članici. Države sprejemajo lastne zakone, razen v primerih, ki
zadevajo splošni interes in tvorijo objekt zveznih zakonov. Zaradi dvojnosti
sistema vlada v izvajanju dekretov določena zmeda. Posamezna država lahko
v določenih primerih bolj ali manj odkrito zavrne kak zvezni zakon. Na
splošno velja, da skušajo biti zvezni zakonodajalci z večjim odmikom od
zadeve bolj nepristranski.
144	Shirley Keith
Ta dekret so sprejeli kljub nasprotovanju Indijancev, ki so spoznali, da
gre za zadovoljitev vedno večjih potreb kolonistov po zemlji. To je bilo
v očitnem nasprotju s politiko britanske kolonialne vlade in z Odredbo
o Severozahodu. Dekret o pregonu Indijancev je spremenil odnos do
indijanskega problema; po tem datumu je drugačen odnos postal
značilen za Združene države. Tako so bili Indijanci žrtvovani ozemelj-
skim, ekonomskim in političnim interesom mladih Združenih držav.
Učinke pospešenega iztrebljanja Indijancev, ki se je prvotno začelo
vzhodno od Mississipija, prikazuje zgodovina plemena Cherokee, ki je
bilo že od nekdaj naseljeno v dolinah Georgije skupaj s plemeni Creek
in Seminoli. Pred letom 1830 je vlada s plemenom Cherokee sklenila
šestnajst (16) ločenih pogodb, ki so mu zagotavljale njegova ozemlja.
Leta 1790 je general George Washington, prvi predsednik Združenih
držav, idijanskemu plemenu Cherokee dejal:
"Zvezna vlada ne bo nikoli dovolila, da bi vas prevarali; branila bo vas
in vaše utemeljene pravice... Svojo zemljo lahko prodate, imate pa tudi
pravico, da to zavrnete."
Trideset let pozneje je ista zvezna vlada pritrdila odločitvi države
Georgije, da ji pripada vse ozemlje Cherokeejev. Zakonodajna oblast
države Georgije je po uvedbi takšnih razmer zahtevala od zvezne vlade,
naj kupi indijansko zemljo. Belci so razgrabili že ogromne parcele, ko
so Indijanci prodajo končno odklonili z utemeljitvijo, da za dostojno
življenje potrebujejo vso zemljo, ki jim je še ostala. Guverner države
Georgije se je ljudstvu plemena Cherokee maščeval z izžemanjem. 0
tem piše Helen Hunt v svoji knjigi "Stoletje sramote":
"Zatiranje se je iz leta v leto povečevalo; povsod je bilo vsiljeno naglo
vojaško sodišče; zemljo Cherokeejev so na katastru razkosali in jo
prepustili loteriji; porota države Georgije je številne člane plemena
obsodila na smrt, nakar so jih državni rablji pobesili. Na številne pozive
predsedniku in kongresu s prošnjami za zaščito Indijancev je zvezna
vlada odgovarjala s trditvami, da je pri tem nemočna; enak učinek je
imela tudi obnovljena ponudba, da bi sprejeli določeno ceno za svojo
zemljo in jo zapustili."
Najbolj učinkovito orožje, ki gaje uporabi la država Georgija, je bil sklep
o razširitvi njenih zakonov (torej krajevnih zakonov - pogodbe pa so
bile sklenjene z zvezno vlado) na rezervat plemena Cherokee, čeprav
je bila takšna odločitev nezakonita. Cherokeeji so zanikali pravico
države do takšne pristojnosti in se pritožili na vrhovno sodišče države
Georgije. V zgodovinski odločitvi je sodnik Marshall presodil v korist
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
Indijancev; odločil je, da država Georgija nima pooblastil za razširitev
svoje pristojnosti na rezervat, in izjavil:
"Indijancem priznavamo nesporno in doslej nevprašljivo pravico do
naseljevanja svoje zemlje vse dotlej, dokler bi to pravico prostovoljno
odstopili vladi." (Worcester proti državi Georgija, 6 Peters 515.)
Ta odločitev ni temeljila na občutkih humanosti, temveč, kot je
poudarilo vrhovno sodišče, na zakonitih pravicah Indijancev. Ni šlo za
družbeno, temveč za pravno pravičnost. Zakoniti predniki, ki so indi-
janskemu plemenu Cherokee podelili pravico do naselitve njihove
zemlje, so bili jasno zabeleženi v pogodbah. Kljub temu sta predsednik
Andrew Jackson in država Georgija sklenila, da bosta ta sklep ignorir-
ala. Na poziv k zaščiti Cherokeejev je Jackson odgovoril: "Marshall je
sprejel sklep, zdaj pa poglejmo, če mu lahko da moč zakona!"
Dogodki v Georgiji so pospešili sprejem dekreta o pregonu Indijancev,
ki ga je podpisal predsednik Jackson. Teoretično bi dekret o pregonu
Indijancev moral biti predmet vzajemnega soglasja med plemeni in
vlado. Ko pa so se Cherokeeji in Seminoli poskusili upreti z odločitvijo,
da bodo ostali na svoji zemlji, jih je obkolil vojaški oddelek pod
vodstvom generala Scotta ter jih prisilil k umiku. Rezultat je bil vsiljeni
marš proti Zahodu po poti, ki je pozneje dobila ime "Cesta solz". Stiri
tisoč Indijancev je umrlo, preden je pleme prispelo na ozemlje Okla-
home zahodno od Mississipija.
Dekret o pregonu Indijancev in dogodki v Georgiji so popolnoma jasno
pokazali, da je vlada odklonila varstvo Indijancev, njihovih zakonitih
pravic in celo njihovih življenj. Veliko belih Američanov si je pregon
indijanskih plemen razlagalo kot nujnost - morda tragično, toda neizo-
gibno - ki so jo narekovale vedno večje potrebe številčno povečane
nacije.
Nekateri so pregon indijanskih plemen skušali upravičiti predvsem z
dvema glavnima argumentoma. Najprej so zatrjevali, da bo vsiljena
premestitev "plemenskih divjakov" prispevala k dezintegraciji tradi-
cionalnega načina življenja in pospešila njihovo sprejemanje civiliza-
cije belcev. Sklicevali so se na idejo napredka, ki so jo bili razvili
evropski filozofi prejšnjega stoletja (t.j. 18. st.). Za Indijance naj bi bil
torej napredek v tem, da preidejo iz stanja sreče in kulturne integritete
v stanje družbene dezintegracije, upora in uničenja.
Drugi argument, ki je upravičeval vladno politiko, pa je bil: ker
Indijanci ne obdelujejo svoje zemlje, jo morajo prepustiti belcem, ki jo
144	Shirley Keith
bodo sposobni obdelati. Ta argument je »sledil ideji, da so kolonisti
peprosto ubogali naravni zakon in izpolnili praznino - v tem primeru
praznino nenaseljene zemlje. V resnici pa takšna praznina ni obstajala;
Indijanci so že od nekdaj uporabljali vso površino severnoameriškega
kontinenta, ki je bila primerna za poselitev. Res je, da zemlje niso
uporabljali na takšen način kot belci, posebno plemena lovcev in
ribičev; pa vendar so ta ozemlja uporabljali v skladu s svojimi potre-
bami. Med plemeni so obstajale priznane meje, vdor na tuja področja
paje povzročal spopade, saj je vsako pomembno premikanje prebival-
stva povzročilo rušenje občutljivega ekološkega ravnotežja med pleme-
nom in njegovim ozemljem. Belci si indijanske zemlje niso prilastili z
upoštevanjem naravnega zakona, temveč s pomočjo zakonov, ki jih je
razglasil kongres; ne z močjo upravičenih, temveč z močjo orožja.
Plug in puška belcev sta uničila ekološko ravnotežje med plemeni in
njihovim ozemljem - prav ti belci pa so bili pozneje priče polomu
svojega sistema, ko so njihovo zemljo opustošili peščeni viharji (okrog
1. 1820 v Oklahomi in Kansasu).
Z razširitvijo belih pionirjev zahodno od Mississipija so Indijanci
postali ovira, in ponovno je bilo treba poskrbeti zanje. Sestradane in
izmučene so dolga leta lovili in ubijali. "Indijanski problem" so hoteli
rešiti z odstranitvijo samih Indijancev.
Najbolj učinkovita rešitev seje zdela Indijance potisniti izven ozemlja,
ki so ga tradicionalno naseljevali, in jih naseliti v "rezervate" z ničvred-
no zemljo, ki se je samim belcem zdela neprimerna za naselitev. V ta
namen je vlada Združenih držav izpeljala ves sistem pogodb, ki so bile
sklenjene v letih pred uporom. Te pogodbe naj bi Indijancem omogočile
ekonomsko preživetje in nadaljevanje njihovih običajev, saj so jim
zagotavljale lastništvo nad rezervati tako dolgo, "...dokler bo rasla trava
in dokler bo tekla voda v rekah...". Toliko v povračilo za ves zlagani
videz današnjih Združenih držav! Vlada Združenih držav seje pogajala
z vsakim plemenom posebej in uporabljala iste metode ratifikacije kot
v pogajanjih z drugimi nacijami. Z indijanskimi plemeni so sklenili
več kot tristo pogodb, ki jih je potrdil kongres. Če bi trdili, da obstaja
konflikt med načelom in praktično uporabo teh pogodb, bi to pomenilo
podcenjevanje položaja. Načelo pogodb je bilo vedno, da so indijanska
plemena samostojne sile in da se je treba z njimi pogajati z medse-
bojnim sporazumevanjem. Odnos do vsake pogodbe pa je bil, nasprot-
no, da so Indijanci - ne glede na svoj pravni položaj - manjvredna rasa
in prav takšna je njihova kultura; zato je bilo tudi povsem nepotrebno
spoštovati pogodbe, kot je pokazal primer plemena Cherokee.
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
Dokumenti dokazujejo, da so Indijanci vedno spoštovali določbe in
duha pogodb; dokazujejo pa tudi, da vlada Združenih držav nikoli ni
spoštovala niti ene od pogodb, ki jih je bila sklenila z Indijanci.
Zagovorniki vlade so izoblikovali dva argumenta, s katerima želijo
upravičiti njeno ravnanje:
1.	Sklenitev pogodb z Indijanci je bila absurdna, saj ti niso bili
nacije ali sile, s katerimi se bi lahko pogajali na običajen
način.
2.	Kongres ne more biti odgovoren za postopke prejšnjega
kongresa, ta pa ne more siliti naslednjega kongresa, da bi se
ravnal po njegovih navodilih.
Veliko zakonodajalcev se strinja s priznanjem, da indijanska plemena
niso bile nacije; niti njihova zgodovina niti družbena ureditev jim nista
omogočala sklenitev pogodb. J.H. Seyle v svojem uvodu v knjigo
"Stoletje sramote" Indijancem spodbija položaj naroda:
"Narod tvori šele ljudstvo z utrjenim pravnim kodeksom, ki ga izvaja
na čelu s stalno vlado. Nejasen nepišan zakon, do katerega so človeška
bitja v svojih najnižjih oblikah brez dvoma čutila neko obvezo, ali
pravila, ki so jih zaradi skupne obrambe instinktivno pridobili in
katerim skupine manj civiliziranih ljudi vedno sledijo, še ne zadostuje
za izoblikovanje naroda. Zato indijanska plemena niso narod."
Proti temu ni nobenega argumenta in tega ne nameravam zanikati; hiba
takšne trditve je v tem, da je vlada Združenih držav indijanska plemena
priznala za "narode", s katerimi je sklenila pogodbe. S tem je položaj
Indijancev izenačila z drugimi silami tega obdobja, s katerimi je
sklepala pogodbe po ustaljenem redu: pogajanje, medsebojni sporazum
in ratifikacija.
Kar zadeva argument, da kongres ni dolžan sprejeti dekretov prejšnjega
kongresa, je ta ideja v nasprotju z načelom mednarodnega prava, po
katerem ostanejo pogodbe med narodi še naprej obvezujoče, razen v
primeru njihove razveljavitve.
Obstajata dve kategoriji pogodb: 1. osebne pogodbe, katerih uveljavl-
jenost je odvisna od vladarja, ki jih je sklenil; in 2. prave pogodbe,
katerih veljavnost ni odvisna od osebe, ki jih je sklenila, temveč od
obstoja države. V mednarodnem pravu predpostavljajo vse pogodbe,
sklenjene med narodi, resnične pravice; s temi pogodbami vsiljene
obveznosti pa se prenašajo v nasledstvo z ene vlade na drugo. To se
nanaša tudi na pridobljene pravice, ki so prenosljive na naslednje
144	Shirley Keith
administracije. Združene države so pridobile določene pravice s pre-
teklimi pogodbami z Indijanci (nič manj kot vso deželo) in te pravice
prehajajo z generacije na generacijo in z vlade na vlado. Obveznosti do
Indijancev, ki jih pogodbe prav tako zagotavljajo, pa so v posmeh
načelom mednarodnega prava vlade ignorirale.
V večini primerov so bile te pogodbe namerno kršene. Gledane z
današnjega stališča so bile ceremonije z ratifikacijami velikanske
farse. Ne pozabimo tega in ne jemljimo preveč zlahka dejstva, da vlada
Združenih držav ni nikoli spoštovala teh obveznosti do Indijancev.
Leta 1871 je kongres sprejel akt, s katerim je preprečil nadaljnje
sklepanje pogodb z Indijanci, kljub temu pa je priznal veljavnost
obstoječih pogodb. Z njihovim priznanjem je vlada zakonsko opravičila
pretekli nakup indijanske zemlje.
Na istem zasedanju kongresa so sprejeli sklep: "Od zdaj naprej ne bo
nobeno indijansko pleme ali narod, ki prebiva na ozemlju Združenih
držav, priznan ali štet za samostojno silo, s katero bi lahko Združene
države sklenile pogodbo." Prevedeno je to pomenilo, da so se poslej
lahko "požvižgali" na prijateljstvo Indijancev. Od tega trenutka naprej
so indijanska plemena obravnavali kot poraženo ljudstvo:
Ta odnos se je še okrepil v osemdesetih letih 19. stoletja, ko so belci
prodirali na Zahod v vedno večjem številu. S sabo so prinašali svojo
nenasitno lakoto po novih ozemljih. Tako so se usmerili na zemljo, ki
je bila še v lastništvu Indijancev, na rezervate. Ta zemlja se je
kolonistom še pred nekaj leti zdela brez vrednosti, zdaj pa so si je
poželeli. Leta 1887 je bilo takšne zemlje zahodno od Mississipija 139
milijonov akrov.
Krajo indijanskih ozemelj so opravičevali z izgovorom, da bo tako
hitrejša asimilacija z belci. Nato so hitro ukrepali. Indijancem so
izročili ultimat, ki ga je brezhibno dal senator Pendelton iz Ohia:
"Ali naj spremenijo svoj način življenja ali pa naj umrejo. To lahko
obžalujemo, želeli bi, da bi bilo drugače, saj takšna alternativa lahko
šokira naše občutke človeškosti. Vendar si ne moremo prikrivati
dejstva, da gre za alternativo in da morajo ti Indijanci spremeniti svoj
način življenja ali pa bodo uničeni." (Congressional Records; Volume
II; 46th Congress, 3rd Session, 1881)
Argumenti senatorja Pendeltona in njegovih kolegov so utrli pot dekre-
tu o splošni razdelitvi iz leta 1887, znanem kot "Dawes Act", ki je
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
predsednika pooblaščal, da zemljo rezervatov razdeli med člane
plemen; vsak bi dobil parcelo predvsem takšne zemlje, ki bi jo lahko
pozneje uporabljali za kmetijstvo in živinorejo.
Cilj tega akta je bil spremeniti način življenja Indijancev z uničenjem
njihove tradicionalne kulture; temelj te kulture nista bila samo religija
in lasten jezik, ampak tudi plemenska ureditev, ki je zajemala sistem
skupnega lastništva zemlje. Indijance je bilo treba civilizirati ter jih
tako asimilirati, da bi jih spremenili v farmarje ali živinorejce, ki bi
bili individualni lastniki določene parcele. Preostalo zemljo - presežek
površine po končani razdelitvi - so označili za "presežek", ki je na voljo
bel im kolonistom. Na ta način je Dawes Act ustregel željam belih
državljanov, ki so zahtevali več zemlje. Hinavsko so se pretvarjali, da
Indijancem ponujajo priložnost za sprejetje novega načina življenja,
načina belih vsiljivcev. Indijanci niso imeli izbire, saj je bila edina
alternativa - kot je jasno poudaril senator Pendelton - uničenje.
Razdelitev rezervatov na parcele je bila katastrofa. Koščki zemlje, ki
so postali individualna lastnina, so bili zdaj podvrženi obdavčitvi, ki
plemenskega ozemlja nekoč ni zadevala. Po drugi strani je bila vsaka
parcela zase na splošno premajhna za oblikovanje samostojne pro-
dukcijske enote, in težave so se z vsako generacijo povečevale, saj je z
večjim številom naslednikov naraščala tudi parcelizacija. Tretjič,
plemenska vlada je občutno oslablela; brez skupnega lastništva zemlje
je bilo tudi manj skupnih interesov in več osebnega rivalstva. Četrtič,
indvidualne parcele so zdaj lahko prodajali belim kolonistom, in so to
tudi počeli; leta 1933 sta bili prodani že dve tretjini tiste zemlje, ki so
jo Indijanci še imeli leta 1887 - in 90 000 Indijancev je ostalo brez
doma {Poročilo uslužbenca Urada za Indijance, ustno poročilo tajniku
Ministrstva za notranje zadeve, 1933). Prodana zemlja je bila na
splošno najbolj rodovitna.
Razkosali so prav tisto zemljo, za katero se je vlada s pogodbami
obvezala, da bo branila plemensko pravico do njenega posedovanja.
Dawes Act je bil sprejet kljub ostrim nasprotovanjem večine plemen;
zakon se je "požvižgal" na vsav načela dvostranskih odobritev, ki so
izhajala iz sklenitve pogodb. Se več: prejšnji zakoni so upoštevali
kulturne razlike med plemeni, Dawes Act pa je vsilil enotno rešitev
vsem skupinam Indijancev. Dekret je popolnoma zanemaril upošte-
vanje plemenske ureditve Indijancev in dovolil neposredno pogajanje
s posamezniki, namesto da bi se obrnil na plemenski svet. To praznino,
ki jo je povzročilo izginotje plemenskega sveta, je izkoristila vlada z
večjim vmešavanjem v indijanske zadeve. Povečala je število uradni-
144	Shirley Keith
kov in sprejela nešteto zakonov in uredb, da bi s tern lahko nadzorovala
vsa področja indijanskega življenja. Cilji in posledice teh ukrepov
uvrščajo "Dawes Act" med enega najbolj pomembnih dejanj etnocida,
kar jih je vlada Združenih držav izvršila nad Indijanci.
Leta 1934 so sprejeli "Dekret o reorganizaciji Indijancev" (Indian
Reorganisation Act). Njegov sestavljalec je bil veliki mož Urada za
indijanske zadeve John Collier, komisar tega urada v času vladanja
predsednika Roosvelta. Ta "New Deal" za Indijance je bil edini kon-
struktivni program v dveh stoletjih. Dekret je najprej preprečil nadalj-
njo delitev zemlje. Nato je John Collier priznal, da zemlja, ki je še ostala
v rokah Indijancev, ne zadostuje za dostojno življenje, zato je odobril
dva milijona dolarjev na leto za nakup nove zemlje. Plemenom pa je
dodelil pravico, da vso razkosano zemljo ponovno združijo, s poprejšnjo
privolitvijo lastnikov.
Dekret o reorganizaciji Indijancev je omogočil, da so površino indijan-
skega ozemlja leta 1934 povečali za približno 52 milijonov akrov, deset
let pozneje pa še za 56 milijonov akrov. S pomočjo ukrepov za ohran-
janje zemlje, ki jih je prav tako prinesel dekret, seje rodovitna vrednost
teh področij zelo povečala.
Novi dekret je preprečil razkosavanje indijanskega ozemlja, njegov
pomen pa se je kmalu razširil tudi na druga področja življenja (torej
podobno kot "Dawes Act", vendar v nasprotnem smislu). V določeni
meri je pomenil vrnitev v prejšnje stanje: priznal in potrdil je pomemb-
nost plemenske ureditve Indijancev; obnovil je navado vzajemne
odobritve med plemeni in zvezno vlado; in končno, Indijancem je vrnil
določeno stopnjo kontrole nad lastnimi zadevami, saj so lahko ponovno
izražali svoje želje z referendumom znotraj plemena. To je bilo sijajno
delo družbene reorganizacije, izkušnja kulturnega pluralizma, s katero
so v veliki meri spremenili prejšnji odklonilni odnos vladne politike
do Indijancev. . f
Zal je postal kongres le nekaj let pozneje ponovno nepopustljiv. Po
ameriški državljanski vojni se je vladna politika ponovno odmaknila
od zvezne zaščite in pravne pravice posameznih držav na indijanskem
ozemlju so se povečale.
Ze prej sprejete pogodbe so določale, da posamezni državni zakoni ne
zadevajo članov plemen, ki prebivajo na indijanskem ozemlju. Po letu
1887 ("Dawes Act") pa se je s soglasjem kongresa uporaba zakonov
posameznih držav nenehno širila na Indijance. Razdeljeno zemljo, ki
je postala individualna lastnina, je država obdavčila in jo podredila
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
krajevnim zakonom. Kongres je odobril razširitev državne oblasti na
zadeve v kriminalni in civilni sodni pristojnosti, torej na poravnave in
zločine med indijanskimi strankami.
Tako seje zvezna vlada rešila obveznosti do Indijancev, s tem da jih je
prenesla v sodno pristojnost države. Indijance paje prepustila na milost
in nemilost posameznim državam, hudo obremenjenim s predsodki
belcev do vseh drugačnih družb. Držav ne zavezujejo tiste pogodbe, ki
so del zveznega prava. Domnevna nepristranskost zakonov v državnih
sodnih dvorih Indijancev ne zadeva. Državna policija ima danes
dovoljenje za vstop na ozemlje Indijancev, kjer jih lahko s posebnimi
metodami prisili spoštovati krajevne zakone. Vlada Združenih držav se
je v resnici nečesa naučila: uporaba zakonov države Georgije na
indijanskem plerrfenu Cherokee je to pleme uničila na izredno učin-
kovit način.
Ta politika se je jasno pokazala leta 1953, ko je senat sprejel resolucijo
št. 108 (House Concurrent Resolution 108, 83rc* Congress, 1st Session).
Ta je izjavljala, da bi moral čim hitreje prenehati zvezni nadzor nad
Indijanci petih imenovanih držav in sedmih posebnih plemen, ki so
naseljena na ozemljih izven teh petih držav. Ob tej priložnosti je senator
Arthur V. Watkins, predsednik podkomisije Urada za indijanske
zadeve med leti 1950 in 1953, izjavil:
"Tako rekoč od prvega desetletja našega nacionalnega življenja je imel
Indijanec kot član plemena in kot posameznik poseben položaj. Danes
Indijanca štejemo za Američana, na konstruktiven in afirmativen
način. Eden od svetlih prispevkov k splošnemu razvoju Indijancev se
mora pokazati v njihovi osvoboditvi in v odpravi posameznih zveznih
omejitev glede lastnine in pravne osebe plemen. Vse to je le naraven
rezultat naših odnosov z Indijanci in kongres soglaša z njegovo ure-
sničitvijo. S soglasno izvolitvijo senata in poslanske zbornice smo
zahtevali odpravo posebnega zveznega nadzora v najkrajšem roku. Za
tako pomembno družbeno spremembo je normalno, da se metode
spreminjajo, to pa povzroča vsakodnevno razburjanje, ko se dogovar-
jamo o načinu za najboljšo izpolnitev te naloge."
Ta primerek besedičenja je dober primer licemerstva, kar danes
dokazuje zvezna vlada. Ce hočemo razumeti, kaj želi povedati aktualna
politika o prenehanju zveznega nadzora, moramo to analizirati in izjavo
prevesti v razumljiv jezik.
Prva fraza Watkinsove izjave je precej nejasna: ne pojasnjuje niti
položaja Indijancev niti tega, zakaj jim je bil takšen položaj odrejen.
144	Shirley Keith
Ce bi priznal dejstvo, da so nekoč sklepali pogodbe z Indijanci kot
samostojnimi silami, bi moral pojasniti vzrok, ki je sploh privedel do
takšnih pogajanj. Toda velikanski kraji indijanske zemlje je bilo treba
enostavno dati lesk zakonitosti. Mi pa vemo, da pogodbe zajemajo
pravice in obveznosti.
Za Watkinsa in njegove kolege bi bilo neprijetno priznati, da si vlada
Združenih držav prilašča samo pravice, svojih obveznosti do Indijancev
pa se otresa. Vsa zgodovina sklenjenih in nato -kršenih pogodb je skrita
v frazi nedolžnega videza: "...je imel dodeljen poseben položaj."
Watkins nadaljuje z domoljubno izjavo, da so tudi Indijanci Američani.
Medenost teh besed prikriva kruto ravnodušnost do suženjskega
položaja Indijancev. Leta 1963, ko so bile izgovorjene te besede, so
indijanska plemena že tako propadala in živela v takšnem uboštvu, ki
ga zgolj pravna definicija besede ne more razložiti: otroci se niso
izobraževali, odrasli so bili v glavnem nepismeni, plemenski svet več
ni imel oblasti, ekonomija rezervatov je bila popolnoma kaotična.
Indijanci so Američani, vsekakor - opremljeni s potnimi listi drugega
razreda. V kronološkem pomenu prvi Američan je danes zadnji glede
izobrazbe, zaposlitve, zdravstvene oskrbe in stanovanjskih razmer. V
Watkinsovi izjavi je najbolj zanimiva fraza: "...osvoboditev Indijanca,
odprava posebnih zveznih omejitev..."; z drugimi besedami: odprava
rezervatov. Kongres lahko določi datum, ko lahko zvezna vlada odpravi
posebne zveze s skupino Indijancev. Prvi korak za odpravo rezervatov
je bilo dovoljenje državam, da se lahko vmešavajo v indijanske zadeve
v rezervatih. Prav tako lahko kongres določi, kdaj lahko zvezna vlada
odvzame pravico Indijancev do posedovanja zemlje, kar je njen končni
cilj.
Navidezno sočutje v frazi:"...se mora pokazati v osvoboditvi Indijanca"
v resnici zadeva načrt zvezne zakonodaje o Indijancih, kajti zakoni
države lahko prevladajo v trenutku, ko so razveljavljena zvezna zago-
tovila. Na podlagi preteklih izkušenj pa lahko trdimo, da prestavljanje
Indijancev pod zakonodajo države pomeni neke vrste končno rešitev
"indijanskega problema".
Prizadevanja za hitro odpravo položaja rezervatov so bila posebno vidna
v drugem desetletju 19. st. ter v obdobju med leti 1917 in 1924.
Leta 1953 je bil kongres pripravljen rezervate odpraviti v najkrajšem
možnem času. Vsi so se strinjali, da je treba "indijansko vprašanje"
rešiti popolnoma in dokončno; to paje pomenilo Indijancem odvzeti še
zadnjo zemljo in posameznike kot državljane drugega razreda v beli
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
Ameriki čim hitreje integrirati.. Nihče se ni potrudil, da bi se prej
posvetoval z Indijanci, nihče ni verjel, da bi njihovi skupni glasovi še
lahko vplivali na njihovo lastrto prihodnost.
Indijanci se niso vdali; ko so se zavedli učinka, ki bi ga lahko imela
resolucija, so ostro protestirali. Zal pa je bila resolucija že sprejeta.
Ponovno so bila zaman vsa njihova nasprotovanja, tako kot že prej
njihovi protesti proti dekretu o preselitvi Indijancev leta 1830 in proti
dekretu o razdelitvi (Dawes Act) leta 1887. Vlada je že določila prve
rezervate, ki naj bi jih odpravili: to sta bila rezervata plemen Menomi-
nee (država Wisconsin) in Klamath (država Oregon). Zemlja obeh
plemen je bila rodovitna, še večje vrednosti pa so bili njuni izredno
bogati gozdni rezervati. Plemena so upravljali na zelo moderen način
s sodelovanjem plemenskih svetov; dokazali so veliko iniciativo pri
vodenju svojih zadev. Zahtevali so-zvezno priključitev plemenskih
ozemelj za dobo petdesetih let; v tem obdobju bi Indijanci lahko
nadzorovali in razvijali naravna bogastva ter pri tem varovali dediščino
plemena. Ti predlogi so se popolnoma razlikovali od predlogov dekretov
o odpravi rezervatov. Vlada je želela dezorganizirati plemena in jim
odvzeti pravice do rezervatov. Določen je bil rok petih let.
Nobeno od plemen ni imelo možnosti glasovati proti tem dekretom.
Zagrozili so jim, da bodo zamrznili ves njihov kapital, če ne sprejmejo
dekreta - ne da bi ga prej sploh lahko videli. Ko so predstavniki
plemena Klamath v Washingtonu nasprotovali zveznemu načrtu o
odstranitvi plemena, je komisar Urada za indijanske zadeve uporabil
čuden postopek odvzema kapitala plemena Klamath, zato da bi plačal
potovanje enega od članov brez uradnega statusa, ki je prišel v Wash-
ington zaradi redakcije dekreta.
V tem obdobju je bil komisar v Uradu za indijanske zadeve Dillon S.
Myer; mož ni imel ravno izkušenj s problemi Indijancev, vendar se je
odlično razumel na izgubljence ameriške družbe. Med drugo svetovno
vojno je bil Myer upravnik taborišč in odgovoren za metodičen program,
ki je na tisoče Američanov japonskega porekla spravil v koncentra-
cijska taborišča, kjer so ostali do konca vojne.
Myer je stališče plemen Menominee in Klamath na kratko povzel s temi
besedami: "Čeprav plemeni izražata nekaj zadržkov glede možnosti, da
Urad za indijanske zadeve ukine svojo zaščito, smo imeli v tekočem
letu z njimi več pogovorov in ves čas smo se trudili, da bi spodbudili
njihovo dejavno sodelovanje pri razvijanju konstruktivnega programa."
Kljub stalnim nasprotovanjem obeh plemen so načrt splošne ukinitve
uresničili; prodali so ogromne gozdove in dohodek razdelili med člane
144	Shirley Keith
plemena, tako da je vsak član plemena Klamath dobil okrog 43 000
dolarjev.
Belci s tega področja so bili Klamathe takoj pripravljeni "olajšati" za
njihov denar - precej manj pa željni tega, da bi jih sprejeli medse kot
enakovredne državljane. Ko je Watkins zagovarjal odpravo rezervatov,
je dejal: "Upoštevajmo Indijanca kot Američana - konstruktivno in
afirmativno." Pa vendar, biti državljan - biti Američan - še ni pomenilo
biti enakopraven Američan, kot so Klamathi hitro odkrili. Ko so iskali
zaposlitev, so se znašli na čakalnem spisku ali pa so bili preprosto
zavrnjeni. Bili so brez zdravstvenega varstva, brez izobrazbe. Družba
belcev jim ni odstopila nobenega prostora, saj ni imela nobenega
spoštovanja do njih; raje so jih "integrirali" oz. asimilirali in takoj
odrinili na dno družbene lestvice.
Največja nevarnost, ki danes grozi Indijancem, ni pomanjkanje državl-
janskih pravic, zaposlitve, izobrazbe ali zdravstvenega varstva, čeprav
so tudi to pomembni problemi. Tudi fizično uničenje ne pomeni
največje grožnje - to fazo so Indijanci že preživeli. Danes se najbolj
bojijo tega, da bi izgubili ozemlje svojih rezervatov. Končni cilj etno-
cida, kot ga zagovarjata kongres in Urad za indijanske zadeve, je
odprava rezervatov. To je tako dobro povedal senator Watkins: "Vse to
je le naraven rezultat naših odnosov z Indijanci". Upravičeno je
vprašanje, zakaj želijo Indijanci ostati v svojih rezervatih, saj njihova
zemlja na splošno ne omogoča normalnega življenja. Odgovor je enos-
taven in obenem kompleksen, najdemo pa ga v tem, kar smo omenili
že na začetku: medsebojna povezava Indijancev, njihova identiteta in
vsa družbena struktura temeljijo na obstoju plemena. Presenetljivo in
hkrati poučno je dejstvo, da indijanske kulture niso izginile; nasprotno,
še vedno govorijo indijanske jezike, religiozne in kulturne razlike kljub
preračunanemu zatiranju še vedno trdovratno vztrajajo, ne samo kot
sledovi preteklosti, temveč kot vitalna moč, ki navdihuje življenje
Indijancev.
Poučna je ugotovitev, da so Indijanci preučevali ameriški način živl-
jenja, niso pa pristali na to, da bi belce posnemali. Tako sta se obe
kulturi razvijali vzporedno: današnji Indijanci so Indijanci 20. stoletja
prav tako, kot so današnji Američani - Američani 20. stoletja.
Pravična rešitev indijanskega problema ni v odpravi rezervatov, temveč
v razvoju virov teh rezervatov, tako človeških kot ekonomskih. Pravična
rešitev ne sme biti uničenje indijanskih kultur, temveč priznavanje
dejstva, da rasne in kulturne razlike deželo bogatijo.
Severnoameriški Indijanci: ljudstvo, ki izginja	145
Indijancem je treba omogočiti izboljšave na področjih izobraževanja in
ekonomije, skupno z drugimi Američani, ter ponuditi nove priložnost
za obstoj rezervatov. Indijanci, "integrirani" v belo ameriško družbo, so
se vse doslej spreminjali v parije, ki živijo na robu te družbe. Brez svoje
zemlje ne morejo obdržati niti kulture, niti jezika, niti družbene
strukture.
Brez rezervata bo sčasoma izginila vsa indijanska dediščina, razen
muzejskih primerkov. Brez rezervatov ni mogoča plemenska ureditev.
Brez rezervata tudi ni mogoč obstoj Indijancev, razen spomina na
nekdaj ponosno ljudstvo, ki bo počasi izginilo v popolno pozabo.
Prevedel Dušan Kolenc
158
Ne glede na to, da se številčni podatki o severnoameriških Indijancih
od vira do vira laliko tudi znatno ralikujejo, so naslednje številke
dovolj zgovorne.
Danes živi v Združenih državah Amerike približno 600 tisoč Indij-
ancev in Eskimov. Okoli 380 tisoč jih živi v rezervatih ali v njihovi
bližini, tako da lahko sodelujejo v programih Urada za indijanske
zadeve. Urad zajema s pogodbami in drugimi oblikami obveznosti
284 ločenih enot indijanskega ozemlja (rezervate, kolonije, kmetije
in druge skupnosti) ter 35 raztresenih skupin, ki živijo na drugem
ozemlju izven rezervatov. Urad je poleg tega povezan tudi s 145
skupnostmi staroselcev na Aljaski, katerim nudi razne storitve.
Največ Indijancev v ZDA živi v: Arizoni več kot 85 tisoč, Oklahomi
več kot 65 tisoč, Novem Meksiku okoli 57 tisoč, Aljaski približno
50 tisoč, Kaliforniji in Severni Karolini po 40 tisoč Indijancev, Južni
Dakoti okoli 30 tisoč, Montani in Washingtonu pa približno 22 tisoč.
Po Dekretu o reorganizaciji leta 1934 so nekatera plemena lahko
povečala svoja posestva, tako da danes celotno ozemlje plemen
obsega skoraj 40 milijonov akrov (en aker ali jutro - 40,467 arov),
poleg tega pa imajo še skoraj 12 milijonov akrov posameznih parcel.
Podobno kot v ZDA so tudi kanadski Indijanci niso hoteli sprejeti
državljanstva (s čimer bi se morali odreči posebnim pravicam, kijih
imajo kot Indijanci) in so ostali neasimilirani. Danes živi v Kanadi
225 tisoč Indijancev, od tega jih 215 tisoč živi v 2260 rezervatih, ki
merijo od nekaj akrov do 500 kvadratnih milj (ena milja je približno
1609 metrov). Indijanci se bolj kot v plemena združujejo v sorod-
stvene skupine; tako šteje največja zveza Šestih ljudstev (Irokezi)
več kot 550 takšnih skupnosti s 7000 člani, ki živijo blizu mesta
Brantford v državi Ontario.
Vir: Alvin M. Joseph Jr. & Alfred A. Hnopf, The Indian Heritage of
America, N.Y. 1970
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 159 -210	201
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem
izginila7 (Pleše z volkovi na rob)
Igor Pribac
Prepričanje, da je western iztrošeni žanr, iz katerega je Hollywood že
izžel vse, kar se je iz njega izžeti dalo, je letošnja podelitev oskarjev in
premočna zmaga filma Dances with the wolves (Pleše z volkovi) postavila
na laž. Kaže, da ne gre za poslednjega iMohikanca in da se napoveduje
celo vrnitev westema. To dokazuje vsaj še film Young guns (ta je s
svojim drugim delom že pridobil status "filmske nadaljevanke"), bla-
gajniška uspešnost vseh treh, o razsežnosti pojava pa zlasti zgovorno
priča število westernov, ki naj bi jih posneli v kratkem - omenja se
številka 40. Če to drži,- potem je triumf filma Pleše z volkovi samo uvod
v val, ki bo iz Hollywooda šele pljusknil. Po več kot desetih letih skoraj
popolne odsotnosti tega žanra in po šestdesetih letih njegove odrin-
jenosti z naj presti žnej šega filmskega zmagovalnega podija - njegova
podreprezentiranost glede na količinskost produkcije je več kot očitna
- bomo morda o letošnjem večkratnem lavreatu čez leto ali dve govorili
kot o začetniku novega, "recikliranega", westerna '90. Dovolj indicev
je, da bo val, če bo do njega res prišlo, del širšega procesa retematizacije
zgodovine Združenih držav, katerega zastavek je nič manj kot dose-
danje razumevanje identitete ameriške nacije in tudi širše, identitete
Zahoda nasploh.
Dobri stari Divji zahod bo dobil nove zgodbe in nove junake. Odpira se
možnost, da bo za generacije, ki prihajajo, ponovno prevzel vsaj del
vloge, ki jo je nekoč že imel, in postal povod za razmislek o pravičnosti,
o dobrem in zlem, o prijateljstvu in celo, da bo zopet postal najdišče,
zlata žila, ki vodi do odgovora na vprašanje o naši identiteti. Za cele
generacije so pripovedi o ljudeh, ki so živeli v krajih, kjer Zahod
postane Divji, to že bile. Vlogo, ki jo je western po drugi svetovni vojni
odigral v ustvarjanju kolektivne identitete zahodne civilizacije in
njenega razmerja do tistega, kar to ni in sodi v njeno zunanje okolje, je
težko preceniti. Prvega ni mogoče razumeti brez drugega, obeh pa ne
brez teritorializacije ideje Zahoda in pojma meje. Zgodovina filmskega
westerna to najbolje dokazuje. In ko smo že pri pri zunanjem okolju,
privilegiranem področju nastopanja in prikazovanja drugega od tistega,
160	.	Igor Pribac
ki ga skoz identifikacijo priznamo za svojega, lahko ugotovimo, da so
novinarji film Pleše z volkovi že označili za "ekološki western". Ce bo
western sledil uspehu Pleše z volkovi in zares doživel ponoven vzpon, to
ne bo več nadaljevanje produkcije nekdanjega žanra, pač pa bo to prej
destrukcija aksiologije, ki so jo nekdaj poosebljali filmski liki Divjega
zahoda. Mesto, ki ga ima Pleše z volkovi v zgodovini westerna kot
historičnega prereza ameriškega razumevanja določenega obdobja last-
ne preteklosti, periferne epizode v zgodovini Zahoda, ki je s povsod-
nostjo kulturne industrijepost festum postala ena od metropol njegovega
kolektivnega imaginarnega Zahoda, opredeljuje radikalnost njegovega
odmika od vrednot in shem "tradicionalnega" westerna. Ko pogled
usmerja proti zahodnemu horizontu, western ponavlja konstitutivno
potezo in afirmira civilizacijo, ki je drugo razumela predvsem kot še ne
osvojeno in prisvojeno, kot oviro in obljubo akumulacije njene moči in
hkrati kot nevtralno podlago uresničevanja njenega telosa: planetarne
teritorializacije postulata lastne univerzalnosti. Takšna perspektiva ne
pušča veliko prostora priznanju identitete drugega in pogledom kul-
turne ekologije. Osrednje vprašanje westerna je bilo uveljavljanje
Zakona, drama belega človeka torej, vzdrževanje ravnotežja med njego-
vimi žrtvami in njegovimi zmagami, ki so iz filmske dramaturgije
potiskale dejansko dramo njegovega postopnega, sistematičnega izrin-
janja prvotne indijanske kulture.
V tem pogledu Pleše z volkovi registre obrne: prizorišče uveljavljanja
Zakona belega človeka je v njem inscenirano onstran meje, ki še
omogoča preverjanje in vzdrževanje vrednot ozemeljsko zamejene so-
cialne mreže, sredi okolja s tujo sredino, ki prevzame mesto protagonista
in ki svojo moč pokaže preprosto s tem, ko pretirano izpostavljeno
postojanko poročnika Johna Dumbarja sredi prerije polagoma kontami-
nira in prežame, brez nasilja, predvsem z izmenjavo darov.
Zgodba, ki jo ponuja Pleše z volkovi, je zgodba o izstopu iz lastne sredine
in iz neposredovanosti lastne osrednjosti, o dostopu na njeno mejo in o
njenem prestopu, o pristopu k izkušnji drugega in o odstopu od prizade-
vanja po absolutni identifikaciji z njim - identifikaciji, ki bi stekla brez
preostanka: torej tudi zgodba, ki se odpoveduje predstavi, da je nekje
neki drugi, s katerim bi se lahko skoz in skoz identificirali, ga tako kot
drugega ukinili in s tem na nek način odpravili tudi sam razcep
zunanjost/notranjost, ki sproža mehanizem identifikacije. Je zgodba o
neumnosti odločitve ranjenega Johna Dumbarja (dumb, am. neumen),
ki je v bolezenski vročici svoje življenje postavil na kocko, ker ni bil
pripravljen sprejeti zamenjave noga-za-življenje (to epizodo je moč
razumeti kot prispodobo "prikrajšane eksistence"), ki bi ga vrnila na
"njegovo" mesto na notranji fronti boja za vzpostavitev ekonomsko-poli-
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	161
tično-kulturne hegemonije; zgodba o ekstrapolaciji brisanega prostora
med dvema frontama, usmerjenima k lastnemu središču (politične)
oblasti, navzven; zgodba o notranjem razvoju te poti navzven, ki v dvojni
naperjenosti avant-gardističnega gibanja onstran meje odkriva
nemožnost njegove izpolnitve: namreč hkratnosti neokrnjene ohranitve
sebstva in njegovega transcendiranja. V tem smislu Pleše z volkovi
izstopi iz ideje, ki napredku, monocentričnemu širjenju in izpopoln-
jevanju, priznava predhodnico; ideje, ki avantgardo razume enopolno,
kot anticipacijo, in ostane zaslepljena glede nujno nepredvidljivega
izida njenega srečanja z nepredvidljivim. Klasičen filmski izraz te
redukcije progresizma je prav tradicionalni western - "zgodba o osva-
janju Zahoda". 0 izstopu lahko v zvezi s Pleše z volkovi govorimo še
drugače: je izstop iz serialnosti industrije nadaljevank (med televi-
zijskimi in filmskimi se razlika manjša), v katerih se iz epizode v
epizodo, iz filma v film, iz westerna v western ponuja nadaljevanje
istega, narativna produkcija, v kateri se vsako fabuliranje izkaže za
epi fenomenal no v odnosu do nespremenljive karakteri zac i je protago-
nistov teh never ending stories, ki s svojo strukturo v osnovi zanikajo
produktivno moč verige spominov, akumulacijo in kapitalizacijo
izkušenj. Nenazadnje je film izstopil iz "tradicionalne" in hegemonske,
rasno monogenealoško opredeljene koncepcije ameriške nacije, ki je
v razumevanju svojega porekla za svoj vir štela samo evropsko razsvetl-
jenstvo, tj. "najsvetlejšo tradicijo" evropskega racionalizma in individ-
ualizma, in se trdno postavil na stališče kulturne ekologije, ki nobeni
kulturi ne priznava enega samega izvora in vsako razume kot rezultat
srečanj z drugimi. Vse to je pregnano izrazil že sam režiser, ko je v
nekem intervjuju dejal, da v njegovem filmu ne gre več za to, kako je
bil Divji zahod osvojen, pač pa za to, kako je bil izgubljen.
So reči, ki jih je težko dokazati ali ovreči, in ena od teh je trditev, da
obstaja tesna zveza med presenetljivo široko zmago Pleše z volkovi in
bližajočim se datumom 500-letnice odkritja Amerike. Razlogi za uspeh
Pleše z volkovi, ki je že postal globalna kulturna referenca, najbrž niso
v njegovem prispevku k razvoju filmskega jezika in naracije, pač pa
prej na ravni socialnih implikacij prikazane zgodbe, ki v zgodovinskih
kostumih ameriške uniforme in indijanske napol golote ponuja odgo-
vore na vprašanja sožitja in zakonskega urejevanja kulturnih razlik v
odprtih družbah današnjega in jutrišnjega dne, ki jih opredeljuje
zgodovinski novum enotnega planetarnega komunikacijskega prostora.
Kakorkoli že, svetovno časopisje je bilo enotno in je ob letošnjem
nagrajencu, bolj kot o filmu samem, njegovih tehničnih dosežkih ali
zakulisnih zgodbah njegovega nastajanja, pisalo o civilizacijsko-kul-
turnem problemu, ki ga odpira. Iz vreče brez dna medijske pozabe je
162	.	Igor Pribac
potegnilo podatke o statusu Indijancev, o stoletnem poteku njihove
kolonizacije in zadevo gnalo do skorajšnje poltisočletnice Kolumbove-
ga zasidranja ob ameriških obalah in spornosti praznovanja tega jubile-
ja. Dejstvo je, da je vsaj naknadno film dobil predpraznično vlogo, ki
paje daleč od tega, da bi bila slavilna: izdatno je razgibal in razširil že
tako ali tako nagel razvoj javne razprave Američanov o lastni identiteti.
Medtem ko je 200-letnica sprejema prve ustave Združenih držav
Amerike 1. 1987 še lahko minila brez večjih družbenih pretresov in
nasprotovanj mitu "dežele enakih možnosti", simbola in jamstva de-
mokracije za ves svet, bližajoča se 500-letnica Kolumbovega popoto-
vanja ne daje tako pomirjujočih obetov. ZDA so stopile na pot radikalne
reformulacije svoje nacionalne in kulturne identitete, ki upošteva
trende v spreminjanju etnične sestave njenega prebivalstva in nove
vloge ZDA v procesih planetarizacije civilizacije^. Kaže, da bodo v ZDA
(in drugod na ameriški celini) ob 500-letnici v nekem smislu opravili
premislek, ki bo po obsegu, temeljitosti in zagretosti v zagovarjanju
1 Silovitost, s katero so vrednote, običaji in načela, ki so gradile ZDA, danes
izzvane, primerjajo s silovitostjo razcepa, ki je privedel do državljanske
vojne (Pleše z volkovi je ambientiran v času državljanske vojne, natančneje
v 1. 1863, ko je A. Lincoln razglasil Odpravo suženjstva). Dominantnemu
taboru ameriške W.A.S.P. tradicije se nasproti postavlja fronta mešane
sestave, ki v imenu multikulturalizma in večrasne družbe napada "evro-
pocentrizem" uradne ameriške zgodovine. Ta pogled beleži tudi zmage v
institucionalnih bitkah. V poročilu posebne komisije za vprašanja vzgoje
države New York so predložena izhodišča za reformo pouka zgodovine ZDÀ,
ki se postavljajo na povsem multikulturano stališče. Afro-američane, azijat-
ske Američane, Portoricane in prvotne prebivalce Amerike (ti. Native
Americans, izraz, ki ga uporabljajo za Indijance, Eskime - predkolumbovske
naseljence severnoameriške celine) brez omahovanja opredeli za "več sto let
intelektualno in vzgojno zatirane" ter predlaga vzgojne prijeme, ki bi
pripomogli k preseganju danega stanja. Afričanov, ki so jih pripeljali na
ameriško celino, naj v šolah ne bi več menovali "sužnji", temveč "zasužnjene
osebe" (enslaved persons). Cilj šolanja naj v prvi vrsti ne bi bilo več
faktografsko znanje, pač pa priprava in krepitev sposobnosti za "socialno
delovanje" v etnično in rasno diverzificiranem okolju, ki ga obvladuje
globalna perspektiva "vzajemne odvisnosti kultur". Na ameriške manjšine
naj bi tako gledali kot na predstavnike "svetovnih večinskih ljudstev". (Time,
8. julija, 1991.) Ne gre spregledati, da se ta "naslovna zgodba", ki je izšla
v številki, v kateri najdemo tudi obširno reportažo o "spopadih" v Sloveniji,
zaključuje s strah vzbujajočim pogledom v prihodnost ZDA: "Nobenega
jamstva ni, da se dolg poskus prizadevanj po sožitju v ZDA ne bo končal v
fragmentaciji in v razsulu, s skupinami, ki se zbirajo ob svetlobi tabornih
ognjev v pričakovanju napada ob zori."
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	163
posameznih stališč podoben tistemu, ki ga je Evropa opravila ob
200-letnici francoske revolucije, morda le s to razliko, da bo to, kar bo
sledilo, manj dramatično in kaotično od dogodkov, ki so od 1989.
pretresli Evropo. {]speh Pleše z volkovi, je samo eno od mnogih znamenj,
ki svetu nedvoumno govori o razsežnosti in zrelostni stopnji, ki jo je
debata o ti. "multikulturalizmu" dosegla v ZDA. V času koje federacija
evropskih držav ante portas, se zdi, da ritma družbenih sprememb na
vzhodnem in zahodnem polu zahodne civilizacije konvergirata v iskan-
jih in predlaganih rešitvah neodložljivega vprašanja redefiniranja last-
ne identitete spričo naglih političnih, socialnih in tehnoloških spre-
memb v svetu. Brez filmske tehnologije in elektronskih medijev bi si
težko predstavljali kapilarno prežetost družbenega tkiva z refleksijo
problemov, ki nas vse tako ali drugače zadevajo. Prav s sonavzočnostmi
v medijski sliki in zvoku in z njeno skoraj takojšnjo povsodnostjo se je
lahko utrdila skupnost ljudi, ki so v prostoru drug od drugega zelo
oddaljeni in se med seboj niso nikoli srečali.
Ameriška filmska industrija je epopejo zmagovitega pohoda Zahodne
civilizacije, njenega napredovanja v osvajanju Novega sveta coast to
coast prikazala celemu svetu predvsem po drugi svetovni vojni. Western
je tedaj stopil v svoje zlato obdobje. "Kavbojke/indijanarice" so obšle
svet, ki je bil prav z nepogrešljivo pomočjo Američanov odrešen
totalitaristične pretnje. Kasneje so se trdno usidrale v železni repertoar
nacionalnih televizijskih programov. V letih graditve porušenega in
pretresenega zahodnega sveta se je v njih in skoznje v podobah
zmagovitega pojmovanja pravice in tehnike belca, ki v divjini med
izprijenci in divjaki oznanja in uveljavlja Zakon, ponujala možnost
utrjevanja omajane kolektivne identitete Zahoda. Pred vojno sta bila
evropska civilizacija in Zahod lahko še razumljena kot istovetna pojma:
zahodna civilizacija je bila še lahko dojeta kot proizvod širjenja, ki ima
svoje edino matično središče v Evropi. Po vojni se je razmerje med
dvema poloma Zahoda, Evropo in Ameriko, Starim svetom in Novim
svetom obrnilo v korist ekonomske, politične in kulturne dominacije
Novega. "Kriza evropskega duha", ki je vojna ni razrešila, pač pa samo
dokončno razkrila, se je po vojni nadaljevala z dovajanjem nove
življenjske limfe, ki je prihajala z one strani Atlantika^. Svet, ki gaje
2 E. Husserl, eden od velikih avtorjev, ki je v desetletju pred vojno "skušal
vzbuditi nov interes za toliko obravnavano temo evropske krize", se je v Die
Krisis des europäischen Menschentums und die Philosphie (si. prevod T,
Hribarja Kriza evropskega človeštva in filozofija, Založba Obzorja Maribor,
1989) skliceval na "evropsko transnacionalnost", vendar jo je razumel kot
"naravno entelehijo" in kot teleološki projekt realizacije "duhovnega =>
164	.	Igor Pribac
pred vojno strukturirala hegemonija evropske kulture, je zajel val
amerikanizacije3, ki je k evropskemu razumevanju duhovnega univer-
zalizma prispeval predvsem razmah pop kulture, blaga takojšnje
potrošnje in užitka. Westerni so bili eden izmed njenih najbolj reprezen-
tativnih segmentov, proteza v ustvarjanju kolektivne identitete, ki naj
bi svet, še posebej pa Evropo, ob ekonomskih injekcijah ozdravil travme
izbruha fašizma. Potem ko je nastop fašizma - ne prvič, vendar
temeljiteje - ogrozil temelje samorazumevanja evropskega duha, je
Hollywood evro-viziji sveta ponudil na ogled Divji Zahod. V povojnem
času, je v senci velikih politično-ekonomskih ciljev Marshallovega
načrta, v Evropi nastala mreža kinodvoran, ustanovljene so bile nacio-
nalne televizijske mreže, ki so s svojim signalom prekrile državna
ozemlja in omogočile množičen vstop televizije v družinsko življenje.
Kot thetrum mundi je televizija postala pomemben dejavnik socializa-
cije. Sugestivnost elektronskih simulacij na ekranu je pričela tekmo-
vati s sugestivnostjo ne-medijskih zaznav in jih naddoločati. V tem času
so odraščale prve generacije "otrok televizije" (bržkone bolj pojasn-
jujoče ime za prvo generacijo otrok zadnjega svetovnega miru, znane
=> lika Evropeki vznikne v stari Grčiji in "začne privlačevati vse človeštvo"
(prav tam, str. 13) "V duhovnem smislu očitno tudi angleški dominioni,
Združene države itn. spadajo k Evropi, ne pa Eskimi ali Indijanci oziroma
Cigani, ki se selijo po Evropi" (prav tam, str. 9). Bolj kot ekspanzionistično
je delovanje evropejstva razumel kot ravnodušnost gravitacijskega središča,
ki na nepripadnike deluje z močjo svoje privlačnosti: "Nekaj edinstvenega
je v tem, da nas vse druge skupine človeštva občutijo, ne glede na predvidene
koristi, kot nekaj, kar jim daje motiv, da se kljub nezlomljivi volji do duhovne
samoohranitve evropeizirajo, medtem, ko se mi, če se prav razumemo, ne
bomo nikoli - na primer poindijanili" (prav tam, str. 11). Ti dve trditvi lahko
primerjamo s podobno trditvijo, ki se nanaša na ZDA. Od Husserlove jo loči
50 let in govori o krizi zavesti "amerikanocentrizma". "Nam, Združenim
državam Amerike zavida, ves svet. Nekateri... se temu smejijo. Smejijo se, ker
ne verjamejo, da Združenim državam zavida ves svet. Lahko vam povem, da
Američani mislijo, da Združenim državam zavida ves svet." (Time, 17. 03.
1989) Misel je izrekel bodoči podpredsednik Dennis Quayle med zadnjo
predsedniško kampanjo v ZDA. Izjava, izrečena na predvolilem zborovanju,
ne priča le o bipolarnosti zahodne civilizacije in o premestitvi Husserlovega
vodilnega pola Zahoda iz Evrope v ZDA. Homolognost obeh moti dvom o
upravičenosti vsakega sklicevanja na domnevno željo drugih, da bi se ločili
od svoje identitete in postali drugi od samih sebe.
3 Prim. P. Duignan, L. H. Gann: The Rebirth of the West. The Americanization
of the Democratic World 1945-1958, Blackwell, London, 1991.
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	165
pod imenom "otroci cvetja" ali "hipiji"4), ki jim je magični zaslon v
strukturi zaznavanja, imaginativnosti in spomina pustil neizbrisen
pečat. Na začetku je bila sposobnost televizije, da svoje prve gledalce
afektira z učinkom realnosti posredovanega, večja od današnje. Tele-
vizija je delovala kot "okno v svet", videnje na daljavo (tele-vizi ja), ki
premaguje horizont pogleda s prostim očesom, pri čemer je razmislek
o statusu videnega največkrat povsem umanjkaP. Z nastopom televizije
in vzporedno s kapilarnostjo njenega razvoja so za mnoge najbolj žive
in fascinantne podobe iz otroštva ostale tiste, ki so vanje vstopile s
televizijskih zaslonov, z velikih belih platen zatemnjenih kinodvoran
in iz stripov. Z njihovo atraktivnostjo se je težko merilo karkoli v
življenju. Se zlasti privlačna je televizija postala tedaj, ko se je odločila
posredovati fikcijsko realnost filmov.
V vseh treh segmentih kulturne ponudbe, namenjene najširšemu krogu
potrošnikov, med katerimi najmlajši nikakor niso bili zanemarljiv
izsek, je par kavbojec/indijanec odigral nadvse pomembno vlogo v
oblikovanju predstav o dobrem in slabem, o prijateljstvu, ljubezni, o
dolžnosti, predstav o sebi in o svoji vlogi v socialnem okolju. Vsaj za
"nas", dečke. "Ravbarji in žandarji", igra, ki je ni podpirala tako
mogočna imažerija, se je mnogokje preimenovala v "kavbojce in indij-
ance" ("nemci in partizani" so imažerijo za seboj sicer imeli, vendar
tudi konstrukcijsko napako v jasni razdelitvi vlog dobrega in slabega,
ki je preprečevala, da bi igra stekla). Preimenovanje ni bilo brez
posledic za samo naravo igre: paradigma togo določenih socialnih vlog,
bega ravbarjev in zasledovanja žandarjev se je s preimenovanjem
odprla spremembam. Par beg/zasledovanje se je lahko razvil v s popri-
4	Dolžina las ni edina poteza, ki hipije povezuje z Indijanci. Težnja k
socialnemu arhaizmu, ena od prevladujočih potez hipijevstva, je bila oblika
nenasilnega upora in poskus despecializacije spričo zahtev po hiperspeciali-
zaciji industrializiranega sveta. Od tu njihova vrnitev k kreativnemu roko-
delstvu in k obdelovanju zemlje, ki je ustvarila majhne avtarktične, skoraj
tribalne skupnosti z veliko potezami tradicionalnih družb, tudi indijanskih.
Hipijevsko opiranje na tradicionalne družbe v zavračanju skrajnih kon-
sekvenc družbene delitve dela, je kasneje imelo še en odmev v novem tipu
obstranca, v ti. "mestnih Indijancih", proizvodu razprtja avtarkičnih skup-
nosti in usmeritve njihovih pripadnikov k individualnemu soočanju tradi-
cionalističnega etosa z modernistično ureditvijo mestnega življenja.
5	Prim npr. Monika Eisner/Thomas Muller: Der angewachsene Fernseher, v:
"Materialität der Kommunikation", izd. H. U. Gumbrecht in K. L. Pfeiffer,
Suhrkamp, Frankfurt a.M. 1988.
166	.	Igor Pribac
jem dveh etosov, boj za "ozemlje" generacije malih kavbojcev in
indijancev, boj za uveljavitev pravil igre in za pravilno ureditev sveta.
Cela generacija otrok in naraščajnikov moškega spola je določeno fazo
svojega dozorevanja opravila med filmskimi sencami Divjega zahoda,
v času in prostoru, kjer Zakon še ni povsem zavladal. Junaki s filmskih
platen so postali njihovi sodobniki in so imeli veliko težo v oblikovanju
določenih socialnih, spolno strogo ločenih, vlog. Divji zahod je
določena generacija spoznala, veliko preden je v šolah zvedela karkoli
o razlogih Zahoda in modernizma. Tudi če je priložnost za to sploh kdaj
dobila, so vse sheme, figure in personae nasprotja dobrega in zlega,
civilizacije in barbarstva v evropski zgodovini prišle naknadno,
vstopile so v že oblikovan scenarij. Začenši z nasprotjem "Nemci in
partizani". V jukstapoziciji s parom "kavbojci in Indijanci" je par
"Nemci in partizani" prej ali slej nujno sprožil moralni konflikt. Do tega
je prišlo, v trenutku, ko so se sugerirani junaki (partizani in kavbojci)
morali razvrstiti na vrednostno-ozemeljski osi okupator-okupirani.
Vse to je držalo vsaj za nas, dečke. Vprašanje, ki si ga zastavljam sedaj
in ki me nekoč ni zanimalo, je, kako so ta svet nasilja sprejemale tiste
- večinske - "vrstnice", ki jih izumljanje sveta igre "indijancev in
kavbojcev" ni pritegnilo in so se pri tej igri praviloma držale pri strani.
Najbrž ne veliko drugače kot junakinje, s katerimi so se včasih (kadar
so v westemih ženske sploh imele svojo vlogo) lahko identificirale: kot
bolj ali manj nemočne opazovalke nasilja in/ali njegove žrtve, katerih
čas nastopi, ko se film izteče in filmska zgodba zaokroži, če... Bili pa
so tudi filmi brez vidne ženske vloge.
Kar je s totalitarizmi 20. in 30. let kot brezrazsežna matrica podivjanosti
univerzalizacije izbruhnilo na dan v osrčju Zahoda in je teoretska
refleksija kasneje oblikovala v problem njegove notranje meje, meje,
ki v razmerju do Zakona ni zunanja, drugotna izpeljava njegove izvorne
ideelne neomejenosti, temveč notranja spotika v vzpostavitvi njegove
univerzalnosti, je western ekstrapoliral in zvrnil v topologijo, ki jo
obvladuje topos zunanje meje, vprašanje ne-dovršenosti njegovega
"drugotnega" procesa dedukcije/ kolonizacije, kjer drugi Zahoda nas-
topa kot vnanji njegovi matrici. Hollywood je generaciji, ki je za razliko
od najmlajših TV gledalcev spomin na vojno morala ohraniti, razcep
nacionalističnega poskusa podgraditve evropocentrične uzurpacije
univerzalnosti, prikazal kot problem teritorialne totalizacije Zahoda.
Notranjo mejo dialektike nacionalističnega kozmopolitizma, civilizato-
ričnega diskurza, v imenu katerega se je vojna začela, je western
prestavil v drug prostor in čas in predstavil kot diarezo med civilizacijo
in barbarskim divjaštvom, med Zahodom in tistim, kar to ni, bolje, kar
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	167
to nekoč še ni bilo (vzvratni pogled je spočetka drami dajal pomirjujočo
razsežnost happy enda), kot mejo med Zakonom in divjino severnoame-
riške prerije, puščav, gozdov, bizonov in Indijancev. Teorije rasnih in
nacionalnih hierarhij, proti katerim so se vzdignile protifašistične
ljudske fronte, so v filmskih reprezentacijah kolonizacije in deteritor-
ializacije Indijancev s strani potomcev evropskih izseljencev postale
splošno sprejemljive, mesto neproblematične, množične transnacio-
nalne identifikacije z zmagami Zakona belega človeka v Novem svetu.
Težko bi si zamislili epizodo zgodovine Zahoda, ki bi se bolj oddaljevala
od vsake povezave z genezo fašizma in razklanosti povojne Evrope, kot
je prav zgodba o kolonizaciji ameriškega kontinenta. Sopripadnost
divjosti in absolutizacije veljavnosti Zakona, ki sojo totalitarizmi tega
stoletja ostro pokazali, je bila v zgodbah o osvajanju Divjega zahoda
razstavljena v nasprotje dveh vnanjih antagonističnih entitet. Brez
sprevida notranje zveze obeh, njune atribucije enemu in istemu sub-
jektu ter teoretizacije njegove razcepljenosti, pa nobena analiza
družbene vezi totalitarističnih družb ne more shoditi. Za Stari svet je
bilo ogledovanje filmske predstavitve zgodovine Novega sveta skok iz
spominov na grozljive nasledke modernizma v zapoznele začetke mod-
erne dobe, razbremenjene fevdalnih privilegijev, v predindustrijsko
družbo nove celine, ki je iz Evrope prevzela samo njeno svetlo tradicijo
razsvetljenstva. Povojno krpanje evropske identitete je parazitiralo na
planetarizaciji ameriškega mita, ki je ponujal imaginarno vrnitev na
točko, ko so se zdela načela, v imenu katerih je delovala, še zlahka
dosegljiva.
V tem smislu Costnerjeva oznaka lastnega filma velja za žanr v celoti:
zgodba o osvajanju Divjega Zahoda je vedno že bila zgodba o njegovi
izgubi, film nostalgije. Nostalgično je delovala na več ravneh. Ruralni
generaciji, ki je v valu industrializacije po koncu vojne morala in želela
v mesto in ki je bila iz preprostih shem napol avtarkičnega vaškega
življenja potisnjena v kompleksnost urbanega življenja in v relativizem
sveta menjalne vrednosti, je prinašala sanje o izgubljeni substancialni
enotnosti z zemljo. Pod to ravnijo paje western z vrnitvijo v predindus-
trijske čase - ti se v ZDA niso, tako kot v Evropi, prekrivali s
predliberalnim obdobjem, temveč so temeljili prav na uveljavitvi
liberalnih načel razsvetljenske družbene ureditve (svoboda lastnine,
enakost pred zakonom, ločitev vere od države, itn.) - uteho ponovnega
začetka, imaginarne druge priložnosti, ponujal tudi širše, modernizmu
nasploh. Prikaz epopeje naselitvenega obdobja ameriškega Zahoda je
ponavljal predpostavke dejanske zgodovine: zemlja ameriškega Zaho-
da je bila razbremenjena zemljiške rente kot temeljne oblike fevdalne-
168	.	Igor Pribac
ga prisvajanja presežnega dela, bila je "nikogaršnja"^, bilo je je na
pretek in kot taka je ohranila fantazmagoričen status "obljubljene
dežele" "posestniškega individualizma"7.
Evropa je morala počakati na ameriško izkušnjo v Vietnamu in na
študentska protestna gibanja, da se je hoolywoodska reprezentacija
Zahoda spremenila tudi v westernu. Medtem ko se je proza westernov
"evropeizirala" in "nacionalizirala" v ironiji, karikaturah in parodiji
" spaghetti-westernov" ter v poetičnosti "Kraut- westernov" (Winnetou),
je v ZDA nastal antiwestern (Blue soldier, Little Big Man...). Dekon-
strukcija superw esterna, ki že dolgo ni bil več samo "horse opera", seje
prevesila v zvrst družbene kritike. Nastali so filmi, ki so presegli okvir
filmskih tematizacij Indijancev kot neogibnih neprijetnih ovir širjenju
belih priseljencev na plodna ozemlja. Njihov največji doseg v reeval-
vaciji Indijancev je le v redkih primerih presegel okvir maksimiranja
tragične podobe "plemenitega divjaka"®, nosilca partikularnega etosa,
ki ga ekspanzionistični univerzalizem belega človeka nujno porazi.
6	Pravni status ozemlja, ki so ga naseljevali Indijanci, se je spreminjal.
Podlaga njegovega spreminjanja je bila izključenost Indijancev iz We, the
People ameriške ustave. Ameriška federacija je z indijanskimi plemeni
sklenila več kot 400 pogodb (več o tem v obeh predhodnih prispevkih), ki
so bile redigirane v slogu bele mafije, ki je svoje obveznosti do napisanih
zakonov že uredila^ Za Indijance so bile to "ponudbe, ki jih ni mogoče
odkloniti". Zakaj? Že Tocqueville (de la Democratié en Ameriqué /, GF,
Pariz, 1981) se dokoplje do analize pogojev legitimacije/desubjektivacije
procesa izrinjanja Indijancev iz njihovih ozemelj. Ko opisuje vplive srečanja
Indijancev z belci, "z najbolj civiliziranim ljudstvom in, dodal bom, najbolj
pohlepnim na zemeljski obli" (prav tam, str. 443), poudari vlogo, ki jo je
odigralo tržno gospodarstvo. V stiku z belci so se Indijanci preusmerili v
lov, ki se je nujno končal, ko so divjad v okolici iztrebili do te mere, da ni
več zadostila njihovim prehrambenim potrebam . "V strogem pomenu
potemtakem domorodcev iz Amerike ne izganjajo Evropejci, pač pa je to
lakota: srečna distinkcija, ki je ubezala starim kazuistom in ki so jo odkrili
sodobni doktorji." (Prav tam. str. 435.)
7	Izraz je Macphersonov (prim. C. B. Macpherson: The Political Theory of
Possessive Individualism, Hobbes to Locke, Oxford 1962).
8	V vlogi "plemenitega divjaka" je nastopal tudi Tarzan, ki pa je svojo
plemenitost izkazoval s svojim belskim poreklom. Zgodovina zgodnjih
etnografskih zapisov o Indijancih kaže, da so jih v praznem prostoru med
opico in človekom vztrajno postavljali višje kot npr. afriške domorodce.
(Prim. Keith Thomas: Man and the Natural World, Changing Attitudes in
England 1500-1800, Penguin Books 1983, str. 42.)
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	169
Oplemenitenje plemenskosti domorodcev, v različnih odmerkih stalen
dramaturški element njihove predstavitve, je običajno pomenil tudi
skrajni domet samokritike potomcev pionirjev Novega sveta9. V času,
ko so ne-fikcijska televizijska poročila iz Vietnama govorila o trumah
nerazpoznavnih azijatov, ki vznikajo iz pragozdov in napadajo ameriške
vojake, se je spremenila tudi fikcijska podoba ameriških domorodcev
azijatskega porekla. Potem ko so odigrali vlogo ne-civilizacije^, bili
vzorec divjaka nasploh, in kot taki oblikovali odnos do tradicionalnih
družb; potem ko so jih v zgodnjih tehnikah barvnega filma rdeče
namazani obrazi Antonyja Quinna, Burta Lancasterja, Pierra Bricea,
Charlesa Bronsona itn. domesticirali (angleški redskin - s pretvorbo v
reds, rdečkar se je lahko tudi politično obarval - je, kot večina danes
utečenih poimenovanj v zvezi z Indijanci, eksogen in nima prave zveze
9	Pogled ni nov. Nanj naletimo jo že pri Alexisu de Toquevillu (prav tam). V
Tocquevillovi analizi ustroja ameriške družbe in njene politične ureditve,
ki jo, kot je pokazal F. Furet v svojem predgovoru, obvladuje vprašanje
spravljivosti plemstva z demokratično družbeno ureditvijo ter os (zmagovita)
demokracija/(poražena) aristokracija, Indijanci (mimo njihove odločilne
uvrstitve v ne-civilizacijo) v odnosu do belcev za razliko od zasužnjenih
črncev in podobno kot npr. "južnjaki" v odnosu do "severnjakov" dobijo
poteze plemstva. "Potemtakem se Indijanec na dnu bede svojih gozdov hrani
z istimi idejami in prepričanji kot srednjeveški plemič v svoji trdnjavi; da bi
se podobnost dopolnila Indijancu manjka le zavojevalska sposobnost" (prav
tam, str. 440). V nadaljevanju Tocqueville primerjavo podgradi še z gen-
etično perspektivo. Indijanska plemena in njihova ureditev življenja kažejo
znake podobnosti z "germanskimi institucijami". Med obema vrstama bar-
barstva se razlika vzpostavi šele preko izida srečanja z drugo kulturo.
Germani so porazili Rim in si s tem pridobili možnost menjalnega odnosa
oblast-vednost. Ker si Indijanci niso uspeli pridobiti nobene osnove za
vzpostavitev menjalnega razmerja z belci, so obsojeni na propad (prav tam,
str. 440 in nasi.). Značilen za Tocquevillov odnos do Indijancev in ameriške
demokracije je odstavek, s katerim sklene svoje razpravljanje o Indijancih:
"Spanci so se neizbrisno osramotili, ko z grozodejstvi brez primere indijanske
rase niso uspeli niti iztrebiti, niti ji preprečiti, da bi bila deležna njihovih
pravic; Američani Združenih držav so ta rezultat dosegli s čudovito lahkoto,
mirno, legalno, filantropsko, brez prelivanja krvi, ne da bi v očeh sveta
prekršili eno samo od velikih moralnih načel. Ljudi ne bi mogli uničiti z
večjim spoštovanjem zakonov človeštva " (Prav tam, str. 452-453.)
10	Na notranji naslovnici prve Hobbesove izdaje De cive (1642) je bila
natisnjena podoba Libertas, tj. Hobbesovega naravnega stanja, ki ga
označuje v prvi vrsti odsotnost "družbene pogodbe", tj. kakršnekoli pozitivne
zakonodaje. Libertas uteleša ameriški domorodec, v ozadju so upodobljeni
drugi domorodci, ki se med seboj vojskujejo.
170	.	Igor Pribac
z barvnim odtenkom njihove polti; povod zanj so bila najbrž indijanska
ritualna barvanja kože), in so kot prirejeni tujci ustvarjali kolektivno
imaginarno Zahoda za vsakdanjo rabo, so nastopili kot skrivnost in
uganka. Začelo se je inverzno gibanje: od napačnega kontrastiranja
barvne razlike, polomljene angleščine in obveznega tabora tipijev,
šotorov s koničastim ogrodjem, ki so enkrat za vselej odpravili raznoli-
kost indijanskih domovanj, - filmskih stereotipov Indijancev, se je
začelo gibanje potujitve domesticiranega tujca. Deviška prostranstva
prerij, ki naj bi ga popisale šele kolesnice priseljenskih kočij na poti
v obljubljeno deželo, so izgubila mesto teritorialnega pandana vloge, ki
jo je v spoznavni teoriji nastopajočega meščanstva odigrala tabula rasa;
tudi film ni več mogel skrivati, da je družba, ki se ponaša s prvo
deklaracijo o človekovih pravicah, rasistična in kolonialna. Prerija je
lahko obveljala za nepopisano samo zato, ker so bili Indijanci - v skladu
s prvotnim pomenom izraza tabula rasa - "ostrgani" za človeškost svoje
narave in izključeni iz naravnopravnih temeljev nastajajoče družbe.
Plast za plastjo seje razkrival sprevid predhodne popisanosti narave in
hkrati pogojenost sprevida s samo naravo indijanske kulture, ki ne
pozna pisave in katere osnovna drža do narave je prav minimalizacija
lastnega vpisovanja vanjo - lovska tehnika zabrisovanja sledov lastne
navzočnosti. To so nam nenazadnje ad nauseam pripovedovali vsi
westerni, ki so Indijance upodabljali kot "rojene" stezosledce, "bralce
narave", ki vedno prvi zaznajo navzočnost belcev in se jim zato (brez
prevare) ne more pripetiti, da bi npr. padli v njihovo zasedo. Iz divjega
izrastka deviške narave je Indijanec postal "preživeli po naključju", živa
priča večstoletnega genocida in kolonizacije, ki združenim državam
Zahoda prebira moralno obtožnico (spomnimo se mlade Indijanke, ki
je 1. 1973 namesto M. Branda nastopila na podelitvi oskarjev). Glavna
točka obtožnice: izenačitev naravnega prava, v katerem se je legitimi-
rala ameriška družba, z zakonom močnejšega. Sprevrnitev podobe
Indijanca, radikalizacija drugačnosti drugega, ki ga je del ameriške
filmske industrije v antiwestemih naredil v politično, socialno in rasno
skrajno nemirnem času konec 60. let in na novo osvetlil zgodovino
izključitve Indijancev iz družbene strukture ZDA, je tudi v Evropi
pripomogla k odpiranju vprašanj, ki jih je pred tem velikopotezni
razmah tega žanra pomagal potlačiti. V široki javni razpravi o enakosti,
toleranci in drugačnosti, ki je pogosto potekala prek pregrad in zapor,
so se pokazala razhajanja med deklariranimi načeli ameriške družbene
ureditve in njenim dejanskim stanjem. Ti. "Veliko zavračanje" je tudi
vladajočemu samorazumevanju ameriške družbe pokazalo, da obstaja
neka heterogena manjšina, ki zakonov ti. "dežele svobode" ne prepoz-
nava za svoje. Izključitev, tj. postopek, v katerem je izobčenje pogoj
občenja, se je tudi v odprti družbi, ki je, v skladu z zahtevami produkcije
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	171
presežne vrednosti, naravnana na visoko socialno mobilnost, izkazala
za konstitutiven pogoj njenega delovanja.
Ta obrat je pomenil velik korak naprej v ustvarjanju pogojev za
refleksijo zgostitev/jukstapozicije dveh rasističnih ideoloških shem
izključitve, ki preganjata emancipatorični diskurz univerzalnosti ev-
ropskega humanizma: shemo kolonializma in shemo antisemitizma.
Prve obsežnejše analize nemškega nacizma, ki so bile objavljene prav
v 60. letih, so pokazale na strukturno vlogo zahteve po eksterminaciji
Zidov za graditev notranje trdnosti nemškega nacionalizma, na njegovo
vlogo toposa negativne identifikacije v utrjevanju družbene koheziv-
nosti. V svoji zgodovini se Hollywood z antisemitsko shemo skoraj ni
ukvarjal. Kolonialna shema je bila zanj veliko privlačnejša. Eden od
razlogov za to je gotovo sama razlika v predstavljivosti oz. filmičnosti
obeh tem. Zid, neznosnost drugačnosti, ki je za antisemita neznosna
prav v tem, da pristaja na videz brezrazličnosti, je za uho in oko
konzumenta avdio-vizualnega medija postal kričeč divjak sredi divjine.
Na mestu neprepoznavnega, dvoličnega Zida, ki se antisemitu zastavlja
kot problem prepoznavanja mimikrijskega tujka, ne nastopi Indijanec,
pač pa indios in Indians, nepregledna, amorfna, kaotična množica
plemen, ljudstev, skratka divjakov, animalnih ekvivalentov bota-
ničnega pomena besede, ki pa so zato zlahka prepoznavni kot celota,
npr. kot individualizirana množica rdečekožcev neartikuliranih krikov.
Ljudstva, ki za evropocentrični pogled obstajajo samo kot kaotična
sprepletenost kolektivnih entitet, so nadomestila individualno sub-
jektivnost Zida, ki je izginjala pod pezo udeleženosti v kolektivni
odgovornosti židovstva. V nasprotju z mimikrijo Zida, je drugačnost
Indijancev stopa v prikazovanje. To je bil tudi eden od razlogov njene
privlačnosti za oko filmske kamere.
Na tem horizontu je prišlo do zbližanja žrtvene vloge Židov v evropski
in Indijancev v ameriški zgodovini. Njuna identifikacija v vlogi druge-
ga Starega in Novega sveta, dveh polov Zahoda, je bila vzporedna
spoznanjem, da poleg Starega in Novega sveta obstaja tudi Tretji svet -
Tretji svet kot drugi Zahoda. Zgodovina kolonializma na primeru ZDA
in antisemitizma je opozorila na nezadostnost avtoreferenčne eksplika-
cije geneze Zahoda kot zgodovine razvejanja in ozemeljskega širjenja
monocentrične tradicije.
Do vzporednice med Židi in Indijanci v vlogi žrtev genocidne plane-
tarne univerzalizacije Zahoda ni prišlo prvič šele po drugi svetovni
vojni. Bližajoča se 500-letnica Kolumbove plovbe v Indijo je z oživl-
janjem razprave o družbenih okoliščinah v času njegove odprave
obudila spomin na korelativno vlogo, ki stajo tedaj odigrali obe ljudstvi.
172	.	Igor Pribac
V času priprav na glorifikacijo "odkritja" Amerike so se predstavniki
obeh skupnosti postavili na stran oporečnikov slavljenja tega dogodka.
Namen te fronte zavračanja je preprečiti, da bi slavljenje "odkritja
Amerike" ponovno prikrilo to, kar se je zastrlo že z samo Kolumbovo
interpretacijo svojega zasidranja v vodah pred obalo San Salvadorja kot
dejanja odkritja nečesa, tj. kot dejanja podelitve eksistence nečemu,
česar pred tem ni bilo; na način torej, ki zastre preeksistenco "odkrite-
ga" dejanju odkritja. Mistifikacija srečanja z neznanim - za to namreč
gre - v "odkritje", ki se je za nameček izkazalo za rezultat sprevida
napačnih geografskih in navigacijskih predpostavk, za zaslepljenost
glede lastne nevednosti, katere posledica so bila napačna poimenovan-
ja^, - vse to so bili elementi kreacionizma začetkov prekomorskih
osvajanji.
Lastništvo prišlekov španske krone nad "najdbo" tudi za njih same ni
bilo samoumevno in o tem je na Stari celini stekla načelna razprava,
ki je pokazala prej na nasprotno^3, vendar je imela relativno majhen
11	Poleg vsem znane hipoteze o nastanku imena Indijanci, ki se veže na
Kolumbova napačna pričakovanja, da bo kopno, na katerega bo naletel,
Indija, obstaja tudi druga. Ta se opira na zapis v ladijski dnevnik ene od
treh najbolj znamenitih karavel v svetovni zgodovini: Santa Maria, Niña in
Pinta, ki so 12. oktobra 1492 naletele na kopno. Kapitan je v njem o
domorodcih zapisal, da so "un genus in Dios".
12	Preoblikovanje navzočnosti prvih belcev na ameriški celini v dejanje odkrit-
ja, ki neposredno sproži vprašanje Odkritje česa? in morda še pomembnejše
Odkritje za koga? nedvoumno kaže svoje evropocentristične korene; ne le
na politično-gospodarski ravni, temveč tudi na ravni kreacionistične meta-
fizike, ki odkritje povezuje z najdbo duha in celo z izumom - idejo sferičnosti
zemeljske površine, ki je Kolumba vodila v Indijo. V ZDA, deželi z
naraščajočim deležem državljanov neevropskega porekla, je takšna inter-
pretacija javno-mnenjsko že močno sporna. Uporabi "odkritja" se je npr. v
prid ustreznejšega "srečanja" odpovedal tudi James Kuhn, generalni direktor
ameriškega Christopher Columbus Quintecenary Jubilee Commission.
(Newsweek, 24. junij 1991).
13	0 pravici domorodcev - poganov, da imajo svoje lastne vladarje, je razpravl-
jal teolog in jurist Francisco de Vittoria (1492- 1546), vodilni profesor na
sloviti španski univerzi v Salamanci, ki ga nekateri priznavajo tudi za
začetnika mednarodnega prava. De Vittoria se je z vprašanjem statusa
domorodcev in njihove lastnine ukvarjal od začetkov svoje profesure v
Salamanci. Zavrnil je srednjeveško argumentacijo, po kateri je bil papež
vladar sveta, argumentacijo ki je služila kot legitimacijska osnova conquiste.
Leta 1539 je svoj seminar v celoti posvetil Indijancem. V njem je pokazal,=>
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	173
vpliv na dejanski režim v prvih desetletjih kolonizacije. Razlogi narav-
nega prava, ki so domorodcem priznavali pravico do lastnih običajev
in verstev, so se, tako kot legitimacija njihovega podjarmljenja, izrazili
znotraj teološke razprave. Argument, ki je ponudbo evangelija prevesil
v prisilo, je bil, da je brezboštvo in mnogoboštvo greh, ki ga je treba
izkoreniniti. Naravna religija domačinov ni bila priznana za predstop-
njo spoznanja in vere v resničnega boga katoliške cerkve, temveč za
njeno nasprotje - za izprijenost narave, ki je hudičevo delo. Domorodci
so ostali na pol poti med animalno in človeško naravo. Najbolj je
katoliške zavojevalce molila antropofagia in na njej so zgradili dovolj
trdno oporo za civilizatorično interpretacijo svojega početja.
Verska gorečnost španskega katolicizma pa ni bila usmerjena samo
navzven, v novoosvojene dežele, temveč tudi navznoter, na ozemlje pod
neposrednim nadzorom španske krone. Na tem mestu v zgodbo vstopijo
Zidje. 3. avgusta 1492, torej isti dan, ko so tri Kolumbove karavele
dvignile sidro in odplule proti zahodu, sta kralj Ferdinand in Izabela
Kastiljska po nasvetu njunega osebnega spovednika in Velikega ink-
vizitorja Tomasa de Torquemade določila za rok, po katerem - pod
pretnjo smrtne kazni in odvzema vsega premoženja - v mejah španskega
kraljevstva ne sme biti nobenega Zida več. To je bilo le "končna rešitev"
nekaj desetletij trajajoče politike izžemanja, segregacije in nasilnega
spreobračanja španskih Zidov v katoliško vero (ti. conversosi). Poleti
istega leta seje končala tudi 10- letna vojna proti iMavrom Granadskega
kraljevstva, ki je kralju Ferdinandu in kraljici Izabeli pridobila naslov
"Catollicissimi". Deset let kasneje sta tudi njim vsilila alternativo
krstitve ali izgona. Zasluge kraljevskega para s tem še ni konec: v
zaščito "nuestra Santa Fe" (naše svete vere) sta ustanovila tudi "Sancta
Hermanidad" (Sveto bratovščino), ki je bila v mnogočem predhodnica
sodobnih latinskoameriških "eskadronov smrti". Ustanovitve Svete
inkvizicije jima ni mogoče pripisati, vendar pa sta njeno uradovanje
spremenila v tekočo državno administracijo, ki je dvor oskrbovala s
sredstvi za prekomorske pustolovščine in za vojno proti Mavrom. Tudi
lov na čarovnice je svoj višek dosegel v tem času. Tedaj lahko lociramo
začetek španske različice mita "Blut und Boden", mit "sangre e tierra",
ki si je za cilj zastavila "limpieza de sangre" (čistokrvnost). Zgražanje
=> da imajo domorodci svojo politično oblast, da so gospodarji svojega
premoženja, da niso podrejeni niti papežu niti cesarju, da se Spanci lahko
napotijo v Indije bodisi s trgovskimi nameni, bodisi zato, da bi prinesli
evangelij. Njegovi sklepi so bili podlaga novemu zakoniku (Leyes Nuevas de
las Indias) - večji del ga je sestavil dominikanec B. Las Casas - ki ga je
Karel V. razglasil v letih 1542-43 in ni bil nikoli dosledno spoštovan.
174	.	Igor Pribac
nad antropofagijo domorodcev onstran oceana, španski kraljici ni
preprečevala, da na Iberijskem polotoku ne bi uvedla strahovlade in v
smrt na grmadi poslala na tisoče ljudi. Danes ustrezen organ pri Sveti
stolici presoja možnost, da bi Izabela postala svetnica: njena poglavitna
zasluga je, daje pokristjanila prednike dveh tretjin vseh danes živečih
kristjanov.
Razprave onstran oceana in historični kontekst "odkritja Amerike" tudi
nas, Evropejce zavezujejo k ponovnemu odkritju "odkritja Amerike".
Nenazadnje, mar nismo - v drugačnih okoliščinah in s hipoteko
nacionalizmov, starih in novih - pred "ponovitvijo" ameriške izkušnje?
Mar za Evropo narodov in za narodnosti Evrope narodov ponovno
odkritje "odkritja" ni potrebno že zaradi tega, ker hoče ustvariti trans-
nacionalne Evropejce? Naloga je paradoksalna, ker se zdi, da zahteva
nekaj, kar obstaja že od nekdaj. Evropa in evropska identiteta nista
samo stvar jutrišnjega dne, temveč sta to lahko le, ker imata za seboj
že dolgo zgodovino. Prihodnost Evrope bo nujno temeljila na njej. Kaj
potemtakem sploh pomeni "rojstvo Evrope"? Ali ni to zgolj nadal-
jevanje, kontinuiteta nečesa, kar je že davno bilo? Ne povsem. Nakazuje
se pomemben obrat. Medtem ko je bila "Evropejec" še do srede tega
stoletja predvsem eksogena oznaka, poimenovanje drugih, kolonizir-
anih za tujca, se sedaj ekonomsko- politično vspodbuja njeno endogeno
rojevanje. V okviru endogenega evropejstva - tj. na ravni evropske
pripadnosti, ki samopoimenovanje utemeljuje v razsežnosti doživetega
njenih pripadnikov, - je možnih več stopenj, med katerimi je mogoče
potegniti pomembno ločnico. Do sedaj je evropska pripadnost Evro-
pejcev temeljila na njihovi nacionalni identiteti. Kolikor "evropski
duh" ni bil abstrakcija od zgodovine, ki je teleološko poenotila grštvo,
evropsko razsvetljenstvo in "pomladi narodov", je bila bodisi triarhija
bodisi tetrarhija narodov, ali kar nacionalizem tout court, ki je nastopal
v imenu evropejstva, Zahoda in ideje univerzalnosti. Transnacionalna
narava projekta "Evropa" dilemo zaostruje. Bo "rojstvo v Evropi", tako
kot je to formuliral Alain Finkelkraut, terjalo "izstop iz naroda"?^
Drugače rečeno, bodo ekonomsko-tehnološko- tržni motivi ti. "nastan-
ka" Evrope v svojem razumevanju evropske identitete terjali (in dose-
gli) pogoje, ki bodo vodili k razkroju nacionalnega in vseh drugih
14 Alain Finkelkraut je 19. maja 1991 v Francoskem kulturnem centru Charles
Nodier v Ljubljani imel predavanje na temo kulturna politika in nacionalno
vprašanje v Združeni Evropi. Predavanje bo Časopis za kritiko znanosti
objavil v prihodnji številki (op. ur.).
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	175
evropskih idiomov? Bo odnos nacionalnega in evropske pripadnosti
zastavljen v obliki ali-ali?
Evropa se loteva istega nacionalno-tehnološkega projekta, kot so se ga
Američani, ko so se odločili postaviti pravni in šolski državni aparat,
ki naj bi pripomogel k suspendiranju različnosti socialnega, nacional-
nega in verskega porekla priseljencev ter ustvaril človeka novega kova,
Američana. Ko je bil v 18. stoletju po zaslugi Francoza Hectorja St.
Johna de Crevecoeura prvič uporabljen glagol "topiti", da bi označil
postopek kulturne despecifikacije priseljencev, ki naj bi proizvedla
maniabilen polizdelek, pripraven za oblikovanje v človeka nove vrste,
je bilo zaupanje v vsemoč šolskega aparata večje od današnjega, pomen
šole v oblikovanju vrednot njenih gojencev pa dejansko večji, kot je to
lahko danes, ko s šolo uspešno tekmujejo tudi drugi mediji prenosa
vednosti in vrednot. Poskusi reforme šolskega sistema v ZDA, ki
pristajajo na planetarnost civilizacije in multikulturalizem, se vsaj
deloma odpovedujejo poskusu, da bi iz mnoštva ustvarili eno. Kljub
oceanu, ki je večji del ameriških imigrantov ločil od dežel, iz katerih
so prišli, in olajšal zlom verige spominov, se zdi, da model "Melting
Pot" (topilni lonec) v ZDA svoje mesto prepušča modelu "Salad Bowl"
(solatna skleda), v katerem elementi niso oropani vseh svojih poseb-
nosti, pač paje bogastvo idiomov zaznano kot kvaliteta celote. V Evropi
bi bil poskus pretrganja verige spominov, ki so kapital nacionalnih in
etničnih entitet, zagotovo veliko manj uspešen od ameriškega. Kljub
temu se to, kar je Evropa v ZDA lahko opazovala tako rekoč kot
eksperiment, ki poteka in vitrio, vsaj v določeni meri, ireverzibilno
začenja tudi v Evropi. Nastaja evropska politična entiteta, ki ne bo samo
politična, temveč tudi kulturna; hkrati z integrativnimi, transnacional-
nimi težnjami, pa se krepijo tudi nacionalne in subnacionalne ko-
lektivne identitete, ki delujejo disociativno. Evropa jutrišnjega dne bo
bolj ali manj uravnotežen izid razmerja teh dveh teženj, pri čemer je
jasno, da je kapitalna logika, ki koncept njene združitve vodi v smeri
njene uniformizacijo, prav logika kapitala, da se boj najbolj zaostruje
na področju elektronskih medijev in da je njegova najbolj zgoščena
oblika vprašanje jezika. V katerem jeziku bo govorila Evropa? Če bo
samo eden, bo to zagotovo jezik komunikacije, tehnologije, trženja in
produkcije kapitala.
Kolumbovo izkrcanje onstran Atlantika je gotovo odločilno dejanje
zgodovine ameriških celin, ki je privedlo do njihove današnje podobe.
Vendar kot dejanje odkritja pripada skozinskoz evropski zgodovini. Je
eden ključnih datumov njene zgodovine; označuje konec obdobja
prevlade križanja evropskih civilizacijskih tokov okoli sredozemskega
bazena in začetek njihovega preusmerjanja. Od zgrnjenosti k morskemu
176	.	Igor Pribac
jeziku sredi kopnega so se začeli premikati proti obalam Atlantskega
ocena, proti zahodu. Pristanišča na obalah zahodne Evrope so v stoletju
prekomorskih "odkritij" postala izhodišča njegove planetarne teritor-
ialne ekspanzije, mesta transcendence Zahoda in realizacije njegovega
civilizacijskega poslanstva. Utrdila so njegov mit, ki je označitev točke
na horizontu, kjer sonce zaide, pretvarjal v horizontalno ločitev dveh
območij sveta simbolne vrednosti: civilizacije je ločil od barbarstva,
red od nereda. Zahod, srednjeveški mit krščanstva, ki je postalo
ozemeljska skupnost, mit, ki je torej predmoderen in poantičen, se je
z navtično razpršitvijo konec XV. in v začetku XVI. stoletja in z
nastankom enklav na vseh celinah, ponovno deteritorializiral. Pogled
Evrope proti zahodnim evropskim obalam in pogled iz njih prek morij
proti zahodu je postal eminenten pogled Zahoda na ves svet, tudi na
Vzhod. "Atlantski pakt", svojo zavezanost fascinaciji pogleda na zahod,
je Evropa podpisala že tedaj.
Njegova dejanska sklenitev je bila samo daljna konsekvenca te narav-
nanosti, ki je pred tem privedla do uspešne transplantacije tega
habitusa tudi na ameriško celino. Zahod je bil vektor prodora in Divji
zahod gibljivo področje njegovih negotovih meja, ki se je končalo z
doseganjem nove obale in z novim pogledom prek morja na zahod,
pogledom, ki na prehodu v XXI. stoletje ne more biti več tisti pogled
Zahoda na zahod, ki je obvladoval zadnjih pet stoletij njegove zgodo-
vine. S kakšnimi občutki upirajo svoj pogled prek Tihega oceana
strokovnjaki v Silicon Valley na zahodni obali ZDA - skupaj z njimi pa
ves Zahodni svet -, največjega tehnološkega pogona v konici indus-
trijskega razvoja Zahoda, ki naj zagotovi njegov prehod v ti. "postindus-
trijsko družbo", ko se ve, da bi za horizontom, kjer sonce pade v morje,
prej ali slej naleteli na Japonsko? Pogled Zahoda na zahod, ki na
ameriških obalah Tihega oceana zapušča imaginarno Zahoda, je pogled
na u-topos obljube. Amerika je bila "obljubljena dežela", Divji zahod
pa pomični zaslon pregibnih zgodb in množičnih prividov rajske
radodarnosti zemlje, njene plodnosti in njenih zlatih žil. Amerika je bil
pogled Zahoda na zahod, ki to še ni, in je tu za to, da bi to postal. Ce je
modernizem ključna razsežnost zadnjih stoletij zgodovine Zahoda,
potem ni več mogoče spregledati, da ga danes ne more več definirati.
Zahod si ga ne more več lastiti, ker prehaja v last japonskega kapitala.
Japonska si lasti Zahod, kolikor si je prilastila vodilno mesto v najbolj
občutljivem segmentu njegovega produkcijskega sistema: tehnologiji
komunikacij in tehnologiji tehnologije (japonski šolski sistem je pred-
met intenzivnih raziskovanj). Njen pohod na tržišče sporočil množičnih
komunikacij (računalniški software, predvsem videogames, filmi) je
prav tako že jasno profiliran. Virusno naseljevanje japonske industrije
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	177
in prizadevnosti v osrčje Zahoda, za katerega se je dozdevalo, da z
"nevtralnostjo" tehnologije vzdržuje mit Zahoda, je stopilo v novo
razvojno fazo, ki načenja neposredno njegov mit in zahodno scenografijo
imaginarnega naseljuje z novimi junaki, katerih odnose urejujejo nova
pravila igre, ki ne sodijo v tradicijo Zahoda. Tuji miti vstopajo v
hipodermalne regije Zahoda in se naseljujejo v njegov spomin. Zahod,
ki spomin na svoje sebstvo občuti kot svoj najdragocenejši kapital, kot
obljubo svojega oplajanja, samopreseganja in neskončnega perpetuir-
anja svoje vitalnosti v prenašanju svojega spomina novim generacijam,
je ogrožen. Pomislimo za hip, kako je z občutljivim spojem zahoda -
smeri neba, in Zahoda - mita opravil eden od 40 milijonov ameriških
lastnikov (bržkone gre za otroka ali najstnika) najbolj prodajane račun-
alniške igrice "Super Mario Brothers" japonske firme Nintendo, ki
pokriva čez 80 odstotkov vsega ameriškega tržišča15, lastnik, ki je hrati
tudi gledal film Teenage Mutant Ninja Turtles (pozornosti je vredna
asonanca z Nintendo), pri čemer se vozi v Mitsubishiju, posluša kasete
znamke Sony z glasbenim stolpom Sanyo in zvočniki, ki dajejo značilno,
ti. "japonsko" zvočno sliko? Bo kmalu nastopila generacija otrok, ki bo
odraščala povsem omrežena z junaki vzhodnjaških borilnih veščin, in
ne le z japonsko tehnologijo? Pogled na zahod Zahodu zadaja skrbi, ker
od tam prihaja grožnja da bo pretrgana veriga spominov. Pogled Zahoda
proti mestu sončnega zahoda prej ali slej naleti na "deželo vzhajajočega
sonca". Med obema poteka datumska meja, ki bo nekega točno
določenega dne ločevala dve stoletji in dva veka.
Zahod se na svojem zahodu spopada s podobo Vzhoda, ki je modernejši
od njega. Ta uspešno izpeljuje tudi deteritorializacijo genetičnega jedra
svoje kulture, drugo potezo in program, za katerega seje zdelo, da tvori
specifičnost Zahoda. Razseljuje ga tehnologija zapisa, obdelave, an-
alize, emulacije in prenosa informacij, ki - povsem v skladu s kapitalno
razvojno logiko modernizma - ne le zmanjšuje razdalje, temveč meje
nujno tudi odpravlja. Modernizem ne more pristati na omejevanje ali
celo zaporo komunikacijskega povezovanja, ne da bi se s tem ne
sprevrgel v svoje nasprotje. Če na zahodni pogled proti zahodu
uspešnost prodora japonske tehnologije in njena kontaminacijska spo-
sobnost ne deluje prepadno, potem razselitev japonskega kapitala in
vsevpričujočnost potencialnih produkcijskih mest njegove kulturne
matrice pogledu na zahod vsaj jemlje vsako težo in pomen. Zmožnost
elektronskih medijev, da v vsakem trenutku in skoraj trenutno infor-
macijsko povežejo vsak del planeta z vsakim drugim, vzpostavlja - kot
15 Podatki so iz italijanske revije L'Espresso (13. januar 1991).
178	.	Igor Pribac
poudarja E. Balibar16 - zgodovinsko novo situacijo, ko izginja razcep
med središčem in periferijo, metropolo in provinco neke kulture.
Izginja tudi pojem roba neke kulture, ozemlja, kjer naj bi se vpliv
središča propulzivnosti določene kulture zaradi razdalje izgubljal in na
ta način ustvarjal pogoje za njeno amalgamiranje z robom sosednje, ki
bi živel v podobnih pogojih. Kulturna ekologija, ki bi temeljila na
ozemeljskih enotah, v takšnih okoliščinah izgublja svoj smisel.
Elektronski mediji zagotavljajo naraščajočo interpenetraci jo kultur, ki
so bile prej fizično razmaknjene in njihovo reprezentacijsko sonav-
zočnost tako v enotnem virtualnem prostoru planetarnih komunikacij
kot tudi v vsakodnevnem življenju. (Noben pripadnik širše nacionalne
ali etnične skupnosti v svojem življenju ne sreča vseh drugih pripad-
nikov te skupnosti, hkrati pa vsak od njih dnevno srečuje "nepripad-
nike" in jih videva na televiziji.)
Kakšne so posledice te zgodovinsko novosti v raz-mejevanju kultur in
civilizacij? Druga stran izginevanja jasnih ozemeljskih mej kulturnih,
svetov je krepitev planetarno-svetovne perspektive, posledica kardinal-
nega pomena le-te pa je nemožnost zunanje izključitve drugega izven
določenih ozemeljskih meja. "Izključitev dobiva obliko notranje iz-
ključitve na svetovni ravni: gre natančno za tisto konfiguracijo, kije od
samih začetkov moderne dobe, napajala ne le ksenofobijo ali strah pred
tujci, temveč tudi rasizem kot strah in sovraštvo do sosedov, ki so hkrati
blizu in drugačni."^
Tujec ni več le v varno oddaljenost postavljen sosed velikih političnih
tvorb, ki omogočajo "oddaljeni pogled"; tujec postaja za vse kratkomalo
sosed, nekdo, ki ga vsakodnevno srečujemo. V tem smislu lahko
razumemo ponujeno identifikacijo z junakom Pleše z volkovi, ko izreče
ključni stavek filma '/ want to the frontier till there's still one'. Ne gre
le zato, daje film morda izkoristil še zadnjo priložnost in zbral največjo
čredo bizonov, kar jih je še v ZDA, da bi lahko naredil kolikor toliko
veristične posnetke mogočnosti bizonjega stampeda; prav tako ne gre
samo zato, da so morda etnolingvisti prenesli na ekipo igralcev svoje
poznavanje jezika, ki sicer izumira; ne gre samo za velikostno mejo
filmskega vzorca, ki očesu kamere omogoča adekvatno predstavitev
preteklih razmerij. Ko nam ponuja identifikacijo z željo poročnika
Dumbarja, nam režiser sugerira, da možnost realizacije takšne želje
16	Etienne Balibar: Es Gibt Keinen Staat in Europa: Racism and Politics in
Europe Today, v: "New Left Review", št. 186, marec/april 1991.
17	Prav tam, poudaril E. Balibar.
'Hočem na mejo, dokler še ni povsem izginila ' (Pleše z volkovi na rob)	179
postopoma izginja, da izginja možnost kulturne transplantacije, ker
izginja ozemeljskost kultur. V tej optiki najde svoje mesto tudi kasnejša
izjava poročnika ob prihodu na svojo mejno postojanko in ki izzveni
skoraj kot replika na prvo : " Takšnega kraja ni nikjer več na svetu." V
procesu kulturne interpenetracije, ki razkraja hermenevtične horizonte
smisla posameznih skupnosti, možnost samodejne, samoumevne inter-
pretacije izginja in kot zadnja lingua franca sporazumevanja nastopi
neverbalna komunikacija telesnosti in gestualnosti. Vendar tudi vanjo
pretvarjanje in maske (Dumbar in vrač se prvič srečata maskirana:
Indijanec je popleskan z bojnimi barvami, Dumbar pa z brivsko peno)
vnašajo dvoumnost in tveganj: srečanje se vselej izvije kalkulu, pred-
vidljivosti in anticipaciji njegovega izida.
Intervju
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 183 -210	201
Retorika droge
Intervju z Jacquesom Derridajem
Med biografskimi podatki Jaequesa Demdaja naletimo na kuriozum. Leta
1981 se je - potem ko je, t namenom, da bi pomagal Češkoslovaškim
intelektualcem, skupaj z Jeanom Pierrom Vernantoro in nekaterimi prijatelji
ustanovil Združenje Jean Hus - udeležil seminarja na Češkoslovaškem, ki
tii mielo dovoljenja tamkajšnjih oblastii Dogodek ni minil, ne da bi vzbudil
pozornost domačih varnostnih služb. Po večdnevnem zalezovanju in "pogo-
voru" ob koncu seminarja so mu varnostni organi pred odhodom na letališču
pregledali kovček in v njem "našli" rjavi prašek. Jaequesa Demdaja so
aretirali pod obtožbo "proizvodnje in prometa z mamili". Češke oblasti so ga
bile pripravljene izpustiti šele po akciji zbiranja podpisov med francoskimi
intelektualci in energičnem posredovanju predsednika FrançoisaMilteranda
in francoske vlade.
Intervju z Jacquesom Derridajem o drogali in toksikomaniji ("foksikomanija"
v uporabljenem kontekstu ne odstopa od našega izraza "narkomanija"), ki
smo ga v prevodu nekoliko skrajšali, je bil objavljen v francoski reviji
Autrement, št. 106/1989
Resda niste strokovnjak za toksikomanijo, vendar menimo, da kot filozof
lahko poveste marsikaj, kar zadeva njeno specifično polje. Čeprav morda
le prek splošnih pojmov: odvisnosti, svobode, zadovoljstva, ulitka.
Prav, izhajajva s stališča nestrokovnjaka, kar dejansko tudi sem. Hkrati
pa se boste strinjali z menoj, da ne gre za področje, ki bi ga bilo mogoče
zamejiti. Kriteriji pristojnosti, predvsem poklicne, so na tem področju
zelo vprašljivi. Pogovor nas bo posredno ali neposredno nazadnje
privedel prav do teh kriterijev. Ko ste me imenovali filozofa, nestro-
kovnjaka za to zadevo, ki ji pravijo "toksikomanija", ste navedli nekaj
visoko filozofskih pojmov, ki naj bi jim filozofija dajala prednost:
"svoboda", "odvisnost", "zadovoljstvo" ali "užitek", itn. Naj bo tako.
Vendar predlagam, da začneva preprosto s "pojmom", s pojmom pojma.
Se preden ji pritaknemo navednice in s tem označimo, da "stvari same"
bolj omenjamo kot uporabljamo, kupujemo, prodajamo ali trošimo, je
"droga" tudi beseda in "pojem".
184	Jacques Derrida
Pripomba ni nevtralna, nedolžno filozofska, logična ali spekulativna.
Kdor bi prav tako upravičeno pripomnil, da je določena korenina,
določena snov za nas tudi pojem, "stvar", ki jo zapopademo z imenom
pojma in z dispozitivom določene interpretacije, tega ne bi storil z
enakimi razlogi in pod istim zaglavjem. Ne, v primeru "drog" je režim
pojma drugačen: "v naravi" ni drog. Obstajajo "naravni" strupi, celo
naravno smrtonosni strupi, vendar ne obstajajo kot droge. Podobno kot
pojem toksikomanije tudi pojem droge predpostavlja institucionalizir-
ano in institucionalno definicijo: potrebuje neko zgodovino, neko
kulturo, sprevrnitve, presoje, norme, mrežo zamotanih govoric, ekspli-
citno ali eliptično retoriko. Ni objektivne, znanstvene, fizikalne (fizi-
kalistične), "naturalistične" definicije droge (ali bolje: da, definicija je
lahko "naturalistična", če s tem razumemo, da hoče naturalizirati, kar
uhaja vsaki definiciji narave in naravne realnosti). Lahko si umišljamo,
da definiramo naravo toksikomana, vendar vsi toksikomani niso dro-
giranci in jih kot take tudi ne obravnavajo. Iz tega lahko že sedaj
naredimo sklep, daje droga neznanstven pojem, ki je nastal iz moralnih
ali političnih presoj: vsebuje normo ali prepoved. Je geslo, ki ne
dopušča nikakršne možnosti deskripcije ali konstatacije. Najpogosteje
je geslo prepovedujoče. Včasih se, nasprotno, vzdigne do himne in
hvalnice. Prekletstvo in blagoslov se vedno kličeta in implicirata.
Kakor hitro izgovorimo besedo "droga", je, če to hočemo ali ne, pred
vsako "adikcijo" na delu že neka določbena ali normativna "dikcija",
"performativnost". Ta "pojem" nikoli ne bo povsem teoretski, nikoli ga
ne bo mogoče docela teoretizirati. Ce ni teoremov o drogi, potem tudi
nikomur ne moremo pripisovati znanstvene kompetence, ki ne bi bila
naddoločena z etično političnimi normami. Zato sem pričel z zadržki
glede delitve na strokovnjake in nestrokovnjake.
Iz teh premis so mogoči različni, celo protislovni etično politični sklepi.
Prvi je v nekem smislu naturalističen. Nekateri bodo rekli: "Ker sta
"droga" in "narkomanija" normativna koncepta, institucionalni presoji
in določbi, moramo to prevaro zmanjšati. Vrnimo se k pravi naravni
svobodi. Naravno pravo narekuje, da željo, dušo in telo, kakor tudi stvar,
ki nosi vzdevek "droga", prepustimo vsakemu posamezniku. Odstrani-
mo že enkrat zakon, ki ga je zgodovina konvencij in etičnih norm tako
globoko vpisala v pojem "droge". Odstranimo to represijo in potlačitev,
vrnimo se k naravi."
Izhajajoč iz istih premis, lahko temu naturalističnemu, liberalnemu ali
širokovestnemu geslu postavimo nasproti zvijačno politiko in namen-
sko represivno stališče, ki v določenih okoliščinah lahko prejme - kot
tudi prvo stališče - terapevtsko, preventivistično, če lahko tako rečem,
prepričevalno in pedagoško obličje. Dejali bodo: "Priznavamo, da je
л
Retorika droge	185
pojem droge vzpostavljena norma. Njena zgodovina in izvor sta nejasna
in nista analitično izpeljana iz znanstvenega koncepta naravne
toksičnosti. Ne glede na napore v tej smeri, to ne bo nikoli mogoče. S
tem, ko zapovedno in represivno logiko te konvencije v celoti sprejema-
mo, verjamemo, da naša družba, naša kultura in naše konvencije to
prepoved potrebujejo. Prikažimo jih dosledno. Gre za zdravje, varnost,
produktivnost, za dobro delovanje teh institucij. S tem dodatnim in
temeljnim zakonom, ki s prepovedjo drog zagotavlja integriteto in
odgovornost subjektov zakona, državljanov itn., institucije varujejo
samo možnost zakona.
Brez prisebnega, čuječega, normalnega gospodarja svojih namenov in
želja ni zakona. Ta prepoved in ta zakon ni le artefakt med mnogimi
drugimi, temveč pogoj možnosti spoštovanja zakona v naši družbi sploh.
Ni gotovo, daje prepoved slaba, ni nujno, da dobi brutalne oblike, njene
poti so lahko vijugave in simbolno naddoločene, vendar ni mogoče
zanikati, da je ta prepoved izvirno vsebovana v preživetju. Lastna je
njegovemu pojmu, itn."
Zdi se, da s tem, ko priznamo institucionalno naravo določenega pojma
droge, toksikomanije, mamila, strupenosti, postavimo drugo proti drugi
dve etično politični aksiomatiki. Da končam, nisem prepričan, daje to
nasprotje kaj več kot videz. Dvomim, da bi katera od obeh logik lahko
šla do konca svojih posledic. Dvomim tudi v radikalnost njunega
vzajemnega izključevanja. Ne pozabimo, da imata iste premise, namreč
nasprotje med naravo in institucijo. Ne le preprosto opozicijo narave in
zakona, pač pa dveh zakonov, dveh gesel. Naturalizem ni nič bolj
naraven od konvencionalizma.
Izraz toksikomanija se je pojavil ob koncu prejšnjega stoletja. Pred tem
so v Angliji uporabljali stari termin zasvojenost (addiction), ki je pou-
darjal subjektovo odvisnost od določenega proizvoda, vendar ni šlo za
toksikomanijo. Toksikomanija je sodobna moderni dobi, moderni zna-
nosti.
Za trenutek se zaustavimo pri modernosti. Kot vselej je droga v njej
učinek neke interpretacije. Droga je slaba , vendar zlo v njej ni
preprosto "škodljivost". Alkohol in tobak sta kot objekta potrošnje prav
tako umetna in njuni škodljivosti nihče več ne oporeka. Tako, kot to
počenja zdravniško osebje in del socialnih služb, lahko predpišemo
vzdržnost pred pitjem (alkoholom, predvsem za volanom - odločilno
vprašanje javnega/zasebnega) in pred kajenjem (tobakom, predvsem v
javnih prostorih). Alkohola in tobaka nihče ne obsoja kot mamila, nihče
jima ne pripisuje moralnega zla, čeprav veljata za "škodljiva" zdravju
186	Jacques Derrida
in varnosti na cestah. Njuno razmerje do "socialne varnosti" je torej
drugačno.
Če kdo poreče, da sta tobak in alkohol "drogi", to gotovo stori z ironičnim
podtonom, kot bi poudaril določeno retorično premestitev. Če trezno
premislimo, ugotovimo, da alkohol in tobak nista drogi. Njuna škodl-
jivost je nedvomno lahko predmet odvračevalnih kampanj in kvazimo-
ralne pedagogije, vendar uživanje teh proizvodov samo po sebi ni
predmet moralne obsodbe, predvsem pa ni predmet kazenskega prego-
na. Alkoholika preganjajo, ker je hkrati nevaren voznik, ne pa zato, ker
bi bil alkohol "klasificiran" (če naj prevzamemo člene zakona, ki
opredeljuje Boj proti toksikomaniji) kot "mamilo". Če se ne motim, je
bila laična prohibicija alkohola v zgodovini ljudi le kratka epizoda.
Fenomen toksikomanije sproža roj nejasnih vprašanj. Eno od teh vodi
k vsej silno zamotani zgodovini delitve javnega/zasebnega. Vanjo si (na
tem mestu) ne drznem poseči. Pridajmo le to, da (francoski, op. prev.)
zakoni iz 1. 1970 obsojajo tako javno kot tudi zasebno uživanje drog in
ne samo trgovanje, oziroma kar čl. 626 imenuje "proizvodnjo, izvoz,
posest, ponujanje, predajanje, pridobivanje". Lahko bi bili mnenja, da
bi to moralo zadostovati za pregon vsakogar, ki posega po mamilih, kajti
tega ne more početi, ne da bi se z njimi nekako oskrbel. V tem primeru
bi bilo načelo zasebnega življenja vsaj formalno in licemersko spošto-
vano. Vendar ne, zakon natančno določa, da je "upooraba" kazniva
denarno in zaporno. Beseda "uporaba" sklenja seznam, ki sem ga
omenil.
Začetek VI. razdelka zakona, ki organizira Boj proti toksikomaniji,
govori tudi o enostavni uporabi: "Vsaki osebi, ki bo na nezakonit način
uporabljala substance ali rastline klasificirane kot mamila, bo dodeljen
zdravniški nadzor". Zakonita uporaba "klasificiranih" substanc je
zdravniška in nadzorovana uporaba.
Na vprašanje tehnike in takšne ali drugačne tehnološke spremembe se
veže še drugo vprašanje. Definicija toksikomanije vsebuje, sami ste
rekli, zasvojitev , tj. pogosto ponavljanje jemanja drog: tj. ne implicira
le neproblematične oskrbe (številne tehnično ekonomske spremembe
tržišča, transporta, mednarodnih komunikacij, itn.), temveč tudi
tehnično možnost, da individuum dejanje včasih ponovi sam (vprašanje
igel npr.)
Prekoračitev tega kvantitativnega praga je osnova, na kateri lahko
govorimo o nastanku moderne toksikomanije: gre za število posamez-
nikov, ki imajo možnost ponovitve tega dejanja, sami ali v družbi, v
zasebnih prostorih ali v javnosti, in povsod tam, kjer ta razloček izgubi
svojo pertinentnost in strogost.
Retorika droge	187
Morda bi droge in držo do njih lahko primerjali z rezultatom platonske
mimesis, proizvodom tehnike, ki hkrati spominja na izvirni model in mu
nasprotuje.
Vprašanje mimesis, ali, če lahko tvegam to okrajšavo, vprašanje droge
kot vprašanje - velikb vprašanje - resnice. Nič več in nič manj kot to.
Kaj očitajo toksikomanu? To, česar nikoli ne očitajo - vsaj v enaki meri
ne - alkoholiku ali kadilcu: da se podaja v izgnanstvo, daleč stran od
realnosti, objektivne realnosti, realne države in dejanske skupnosti, da
beži v svet simulakrov in fikcije. Očitajo mu uživanje v nečem takšnem,
kot je halucinacija. Brez dvoma bi morali ločevati med halucinogenimi
in drugimi drogami. Vendar se to razlikovanje izgubi v retoriki fan-
tazme, ki prepoved podpira: droga naj bi povzročila izgubo občutka za
resnično realnost. Mislim, da je prepoved v zadnji instanci vedno
izrečena v njenem imenu. Toksikomanu ne očitajo užitka samega,
temveč zadovoljstvo v izkušnjah brez resničnosti. Predmet obsodbe
nista zadovoljstvo in igra kot taka, temveč le, kolikor sta nepristna in
jima je odtegnjena resnica. Ta ustroj bi si morali pobliže ogledati in ga
artikulirati v zvezi s političnim vprašanjem fikcije in literature. Človeka
simulakra, ki svoje poetike ne bi podredil vsaj filozofiji in politiki
filozofa, bi Platon izgnal iz mesta (itn.). Če je v "modernosti" vedno,
tudi v primerih, ko pesniki ne obiskujejo "umetnih paradižev", pred-
postavljena neka sorodnost med izkušnjo fikcije (literarne ali ne-lite-
rarne, na strani proizvajalcev, med posredniki ali pri potrošnikih) in
svetom toksikomanije, je pisec sprejet le, kolikor se pusti reinstitucio-
nalizirati. Pisec reintegrira normalni red produkcije inteligibilnega.
Pisec proizvaja in njegova proizvodnja zasnuje neko vrednost. Ta
legitimacija se opira na presojo neke produktivnosti, ki jo vsaj inter-
pretirajo kot vir resničnosti, četudi ta resnica velja za fikcijo. Pri tem
se razumeva, da toksikoman kot tak ne proizvaja ničesar, nič
resničnega ali realnega. Za določene sektorje družbe je v posameznih
primerih toksikoman, prikrito in na način, ki ga ne morejo priznati,
legitimen samo, kolikor je vsaj posredno udeležen v proizvodnji in
potrošnji dobrin.
Dokler filozofski, politični, ideološki "odgovori" na ti. "vprašanje drog"
ne bodo presegli nasprotja prisotnost/odsotnost, realno/imaginarno in
tudi samo ontološko zastavitev vprašanja, bodo ostali zasilna pomagala,
nezmožna radikalnega samoupravičenja. Ponovno smo zadeli ob krit-
erije pristojnosti in ob nemožnost teorema, od koder smo izhajali. V sili
je breme odgovornosti za vsakogar, ki ga mora sprejeti (na prvem mestu
so to "odločujoči" - zakonodajalec, vzgojitelj, državljan nasploh, itn.),
samo težje, zahtevnejše in bolj neizogibno. V posameznih okoliščinah
se lahko diskurz prepovedi" prav tako dobro ali prav tako slabo
188	Jacques Derrida
utemeljuje kot liberalni diskurz. Represivna praksa (z vsemi
enačicami, brutalnimi ali sofisticiranimi, kaznovalnimi ali prevzgojni-
mi) se lahko prav tako dobro ali prav tako slabo utemeljuje kot praksa
laksizma (z vso svojo zvijačnostjo vred). Tako kot ne ene ne druge ni
mogoče povsem upravičiti, je tudi ni mogoče povsem pobiti. Razmere,
ki ne trpijo odlašanja, lahko privedejo le do mešanih odgovorov, do
pogajanj in labilnih kompromisov. V okoliščinah, ki so hkrati dane in
se nenehno spreminjajo, bi kompromise morala usmerjati kar se da
široka in hkrati kar se da podrobna družbenopolitična analiza ter
pozornost do enkratnosti vsake individualne izkušnje. Ne izmikam se
odgovoru in ne branim relativizma ali oportunizma. Le opisujem
razmere, v katerih je potrebno odločitve sprejeti, kljub temu da zadnje
razsežnosti vprašanja niso bile analizirane in mišljene.
To "stanje stvari", mešanje diskurzov, ki so nezmožni radikalnega
samoupravičenja, lahko opazujemo tako v diskurzih kot v praksah, ki
dandanes prevladujejo v naših družbah. Edina drža (edina politika -
sodna, medicinska, pedagoška itn.), ki se mi v absolutnem smislu zdi
obsojanja vredna, je tista, ki neposredno ali posredno izključuje
možnost dejanskega in zato spreminjajočega, po svojem bistvu nes-
končnega vpraševanja.
Ko govorim o spreminjevalnem vpraševanju, mislim seveda na anali-
tično delo (v vseh smereh, od psihoanalize do preučevanja socio-eko-
nomsko-političnih vzrokov toksikomanije: brezposelnosti, geopolitike
tržišč, "realnega" stanja tega, kar imenujemo demokracija, policija,
stanje kazenskih zakonov in zdravstvenih ustanov, itn.) vendar tudi na
miselno refleksijo aksiomov te problematike in vseh diskurzov, ki jo
oblikujejo.
Obstaja predstava, da pisec toksikoman skuša ponovno najti mil
navdih, sprejemljivost pasivnosti za tisto, kar naj bi potlačitev ali
represija zavrla: "S tehničnim ali umetnim, vselej pa interiorizirajočim
nasiljem injekcije, inhalacije ali použitja, ko nase in vase sprejmem
tuje telo oz. hrano, bom povzročil stanje produktivne sprejemljivosti:
na ta način bo prepuščena beseda, ki sem jo sprejel in hkrati oddal v
nekakšni ustvarjalni spontanosti ali transcendentalni imaginaciji, na-
silje bo naredilo konec nasilju. Tuje telo bo sprožilo ponovno prisvo-
jitev. Proizvodnja bo potekala brez dela, itn." Družba dela in subjekta,
ki je kot subjekt odgovoren, obsoja natanko ta transcendetalno imagin-
arni diskurz (imaginaren je tako za tistega, ki ga sprejema, kot za tiste,
ki menijo, da ga odkrivajo). Pesnitev mora biti proizvod dejanskega
dela, čeprav so sledi truda izbrisane. Nedelo je vedno diskvalificirano.
Tako kot se zdi, da nakazuje že samo ime, mora biti avtentična
Retorika droge	189
umetnina rezultat dela (z zaslugami in protivrednostmi) in odgovornega
dela, do same meje, kjer se delo zabriše, zabriše svoje sledi ali se izbriše
pred tistim, kar mu je dano. In čeprav umetnina pripada delu brez dela,
delu, ki se podreja nareku drugega, mora biti ta drugost avtentična in
ne narejena, ne sme biti simulirana ali stimulirana z umetnimi pro-
jekcijami. Toksikomanijo obsojajo in obžalujejo v imenu te avten-
tičnosti. Avtentičnost je lahko istočasno (v zmedi) ali naknadno (prek
utajitve) ustrezna (appropiee) vrednotam naravne ali simbolne normal-
nosti, vrednotam resnice, dejanskega razmerja do resnične realnosti,
svobodne in odgovorne subjektivnosti, produktivnosti itn. Tem
različnim vrednotam se lahko tem bolj e prilagodi (s'approprie), kolikor
njegov ustroj oblikuje vrednota lastnine {propriété), prilastitve (appro-
priation), ponovne prilastitve samega sebe. Je lastitev (propriation)
samega lastnega (propre), tudi v smislu njegovega nasprotovanja hete-
rogenosti ne-lastnega (im-propre), vsem oblikam potujitve in odtujitve,
za katere menijo, da jih prepoznajo v zatekanju k drogam. Ta vrednota
lahko v enaki meri podpira političen diskurz desnice ali levice, na
Vzhodu in na Zahodu...
Spekularnost ni presenetljiva. Neizčrpna je. Določena oblika toksiko-
manije lahko tudi sama odseva isto fantazmo ponovne prilastitve. To
lahko stori na naiven ali na zelo "kultiviran" način, sanja lahko o
emancipaciji in o restavraciji nekega "jaza" ali lastnega telesa, oz. o
subjektu, ki je končno ugrabljen odtujevalnim silam, represiji in
potlačitvi, zakonu, ki spregovori v religiji, politiki, metafiziki, družini itn.
Čeravno je logika ponovne prilastitve še tako paradoksna in skroto-
vičena, zlasti ko se vmeša simulaker*, ji ni nikoli mogoče povsem
* Gradov francosko-slovenski slovar prevaja (le) simulacre z "videz; iluzija,
slepilo, privid, prikazen; fasada"; Robertov slovar francoskega jezika izraz
opredeli kot "videz, ki se predstavlja kot realnost". Beseda je v francoščino
prišla iz latinščine in ima tako kot simulacija koren v glagolu simulo (1.
podobno delati, upodobiti, posnemati, spremeniti se v nekaj, 2. delati se,
hliniti, pretvarjati se). Pomensko polje latinskega simulacrum se večinoma
prekriva s pomeni francoskega simulacre. V filozofsko tradicijo je izraz
vstopil kot alternativen latinski prevod (poleg species) za grški eidolon
(eiòooXov), ki nastopa v epikurejski teoriji pogleda. Eidola so snovne podobe
predmeta, ki jih ta oddaja v vse smeri in v čutilih povzročijo zaznavo
predmeta. V navezavi na Epikura nastopa simulacrum npr. v Lucrecijevi
filozofski pesnitvi De rerum natura (IV, 130 in nasi.; prim, tudi V. Ronchi:
Storia della luce, Firenze, 1952, str. 24 in nasi.). 0 bogastvu niza pomenskih
odtenkov besede "simulacrum" priča tudi raba zgodnjih cerkvenih očetov,
ki so z njim označevali že ustvarjenega, vendar še neoživljenega človeka,
(op. prev.)
190	Jacques Derrida
ubežati. Sklada se z mišljenjem ali izkušnjo lastnega, ki jo nedvomno
zanese onstran nje same, izkušnjo, ki se razvnema in razlašča drugače.
Meja na tem področju ne poteka med dvema nasprotnima poljema ali
dvema metafizikama, kjer bi jasno videli vse, kar imata skupnega. Meja
ne poteka med "potlačitvijo" in "odstranitvijo potlačitve", med repres-
ivnostjo in nerepresivnostjo, temveč med ne-končnim številom
izkušenj, četudi se te izkušnje lahko podajajo, ali morajo do neke mere
podati bolj ali manj pretanjenim tipologijam.
Boljše besede, kot je izkušnja, tj. potovanje, ki prehaja mejo, ne najdem.
Izkušnja med dvema izkušnjama: na eni strani prepotovanje, odiseja,
z nostalgijo ali brez nje - morda poznate tekst Adorna in Horkheimerja
0	Lotofagih in homerskem nostos , tavanje, kije lahko tudi brez vrnitve,
te možnosti vsebuje neka etimologija besede "izkušnja" in včasih jih
povezujemo, tako kot "trip", z izkušnjo "droge", z razmerjem do drugega
in odprtostjo do sveta nasploh; in na drugi strani organizirano
eksperimentiranje, eksperimentalno kot "organizirano potovanje". Kaj
pomeni ta med? Morda to. da se izkušnja, o kateri govorim, misel te
izkušnje in ta izkušnja kot mišljena, še ne pusti določiti izhajajoč iz
prevzetih opozicij, npr. narava/tehnika, narava/umetno, nedelo/delo,
1	Ena od prvih pustolovščin resničnega nostos sega... mnogo dlje od barbar-
skega obdobja karikatur demonov in čarobnih bogov. Gre za zgodbo o
Lotofagih, tistih, ki jedo lotos. Kdor jé njihovo hrano, podleže na podoben
način kot tisti, ki poslušajo sirene, ali tisti, ki se jih dotakne Kirkina paličica.
Vendar žrtve ne umrejo: "Lotofagi niso prizadejali nikakršnega zla našim
tovarišemPreti jim samo pozaba in izguba lastne volje. Prekletstvo jih
obsoja samo na praštanje brez dela in boja na "plodnih poljih". Brezvoljnost,
neproduktivnost (nabiralniška družba) nedelo, pozaba kot pozaba države.
Adorno in Horkheimer te motive upravičeno povezujeta med seboj in jih
postavljata nasproti zahodni zgodovini resnice in racionalnosti. Predlagata
tudi moderno politično branje: "Takšne idile, podobne sreči, ki jo v togih
družbenih sistemih nudijo mamila in na ta način omogočijo znosnost
neznosnega, pristaši samoohranitvenega uma ne morejo priznati. Ta sreča
je v resnici le iluzija, apatično in bedno vegetiranje, podobno življenju živali.
V najboljšem primeru je enako pomanjkanju zavesti o nesreči. Vendar sreča
prikriva resnico: v bistvu je rezultat. Razvije se z odpravo trpljenja. Nesrečni
junak, ki ne more sprejeti, da bi ostal pri Lotofagih, ima zato prav. Nasproti
jim postavi njihovo lastno stvar, uresničitev utopije v zgodovinskem, delu..."
(Horkheimer/Adorno: Dialektika razsvetljenstva, v srbohrvaški izdaji:Dia-
lektika prosvetiteljstva, Veselin Masleša, Sarajevo, str. 73, 1974 (1989)).
Menim, daje vsaj v okviru splošne perspektive knjige, ki sicer terja drugačna
vprašanja, v katera se tu ne morem spustiti, takšno branje prepričljivo.
Retorika droge	191
naravna izkušnja/umetno eksperimentiranje, itn. Ne govorim samo o
doživetjih droge in doživetjih ne-droge (mar je ne-droge v naravi kaj
več kot droge?), temveč o kvalitativno, včasih celo za isti individuum,
zelo različnih izkušnjah, ki jih ni mogoče vpeljati, ne da hi hkrati
pomnožili opredelitve in gledišča. Vsa imena in vsi pojmi, ki jih lahko
uporabimo pri definiranju teh kriterijev, opredelitev in gledišč, so
prevzeti iz zelo omejujočih segmentov diskurzivnosti. Ustrezajo zelo
ustaljenemu programu, ki ga je težko razgraditi. Gre za metafizično
breme in za zgodovino, ki je nikoli ne bi smeli prenehati premišljevati.
V igri so nič manj kot jaz, zavest, um, svoboda, odgovoren subjekt,
odtujitev, lastno telo ali tuje telo, spolna razlika, nezavedno, potlačitev
ali represija, različni "deli" telesa, Injekcija, introjékcija in oralna (ali
drugačna) inkorporacija, razmerje do smrti (žalovanje in ponotran-
jenje), idealizacija, sublimacija, realno in zakon, dobro, tu neham...
Ali vsi toksikomani pripovedujejo o izgubljenem telesu oz. o telesu, ki ga
moramo najti, o idealnem telesu, o popolnem telesu?
Tudi tu opozicija z dominantnimi ali kanonskimi diskurzi ni radikalna.
Za sekundarno se izkaže spričo aksiomatike, ki ostaja skupna večini
tistih, ki govorijo ali delujejo .zoper toksikomanijo, in tistih, ki jo branijo
oz. delujejo njej v prid - ali se prepovedi skušajo vsaj izogniti z ovinkom
prek liberalnejših, mehkejših (svobodna prodaja "mehkih" drog, npr.)
oz. inteligentnejših, kompromisnih, posredovalnih, pogajalskih oblik
(kajti takšni, ki bi toksikomanijo kot tako javno priporočali, so v naših
družbah bolj redki). Kdor prepoveduje, skuša družbo zavarovati pred
vsem, kar se povezuje s toksikomanijo: pred neodgovornostjo, nedelom,
iracionalnostjo, neproduktivnostjo, prestopništvom - spolnim in ne-
spolnim, boleznijo in pred družbenimi stroški, ki jih prinaša toksiko-
manija, ter pred splošnim uničenjem družbene vezi. Vendar se varo-
vanje družbene vezi, in s tem določene simbolnosti oz. racionalnosti
nasploh, skoraj vedno predstavlja kot varstvo "naravne" normalnosti
telesa, družbenega telesa in individua-uda.
Boj proti narkomaniji, proti njenim tujim, umetnim in patološkim
agresijam, poteka v imenu te organske in izvirne naravnosti telesa. Tudi
tu gre za ponovno vzpostavitev tega, kar ste imenovali "idealno telo",
"popolno telo". Po drugi strani lahko prav tako rečemo - kot ste to storili
maloprej - nasprotno (vendar sami vidite, da ostaja ta opozicija proble-
matična): da, "proizvode", o katerih velja prepričanje, da so nevarni in
nenaravni, pogosto obravnavajo kot primerne za to, da taisto "idealno"
ali "popolno telo" osvobodijo vseh družbenih pritiskov, represivnosti,
potlačitev ali reaktivnega nasilja, ki omejuje, krči, naravne sile ali želje
oz. primarne procese". Ista naturalistična metafizika, ki skuša restav-
192	Jacques Derrida
rirati takšno "predhodno" telo - rekli bi lahko malodane predhodno
padcu -, se lahko prevaja prek različnih kodov ("ničejanskega",
"frojdovskega", "artojevskega", "markuzejanskega", itn. tipa).
Ko sem to lažno nasprotje skušal shematizirati in poudariti njegove
poteze, sem govoril o kanonskih ali dominantnih diskurzih. V analizi
njihovih skupnih gibal, ki jo predlagam, bi si med drugim morali
zastaviti tudi prav to vprašanje: kako in zakaj so postali "kanonski in
dominantni" Od kod njihova moč in avtoriteta? Kateri sporazum jih
povezuje? Kaj skupno izključujejo itn.? Katera protislovja in napetosti
delujejo znotraj kanonskega? To so po mojem mnenju vprašanja, ali
bolje, hkrati najnujnnejše "filozofsko politične" geste. Nuja prihaja do
besede v Vseh "krizah" in "simptomih kriz", ki jih v tem trenutku
preživljajo naše družbe, inje ne moremo preslišati.
Niti prvi niti drugi od teh dveh nasprotnih "kanonov" ne upošteva tega,
kar bi lahko poimenovali tehnološka pogojenost: naravnega ali izvir-
nega telesa ni in tehnika se mu ne pridružuje kot tuje telo od zunaj ali
naknadno. Rečemo lahko vsaj to, daje tuj ali nevaren dodatek "izvorno"
že umeščen in deluje v domnevni idealni notranjosti "telesa in duše".
Je v srcu srca.
Kar danes dobiva posebne makroskopske oblike - če naj nekoliko
pohitim - in ni povsem novo, je paradoks "krize", kot se temu površno
reče, naravnosti. Domnevna "kriza" se kaže npr. v vseh biotehnoloških
problemih, v vseh novih, ti. "umetnih" možnostih obdelovanja življenja,
od rojstva do smrti, kot da bi naravnost kdajkoli obstajala in kot da bi
bilo mogoče objektivirati mejo med naravo in njenim drugim. Določena
tvegana eksperimentiranja s tem, kar imenujemo "droga", lahko, mi-
mogrede rečeno, v določenih, vselej specifičnih pogojih vodi želja, da
bi mislili obe strani te domnevne meje, tj. da bi mislili mejo kot tako,
da bi si približali njeno nastajanje, simulacijo oz. simulaker v nasta-
janju (kajti te meje ni, nikoli ni prisotna in nima nobenega bistva).
Izkušnja (vanjo se včasih spustijo "umetniki" ali "misleci", vendar ni
niti najmanj prepuščena zgolj tistim, ki jim je ta status priznan ali si
ga sami podeljujejo) je mogoča s tem ali brez tega, kar imenujemo
"droga", mogoče jo je zastaviti tudi brez mamila, kot ga "klasificira"
zakon. Vedno bodo na razpolago nadomestki ali neki as i fie i rana mami-
la, mamila, ki jih ne bo mogoče klasificirati. Konec koncev ima vsakdo
svojega, pri čemer ne mislim nujno na stvari, ki jih lahko vbrizgamo,
vdahnemo ali zaužijemo. Znano je, da ima introjekcija ali inkorporacija
drugega toliko drugačnih možnosti, zvijač, ovinkov... Lahko si najde
toliko drugih odprtin, poleg tistih, ki naj bi nam bili, kot npr. usta, na
razpolago po naravi. Sicer pa se oralnost ne odpira samo zato, da bi
Retorika droge	193
sprejemala, - tudi oddaja lahko in morali bi se vprašati, ali je bistvo
narkomanije izključno v sprejemanju, v sprejemanju vase in ne morda
v "izražanju" navzven, npr. v govorjenju ali petju na določen način, v
pitju ali ne-pitju tega, kar je "izpljunjeno". Vsaj za oralnost, za sluh in
za slišal-praviti nedvomno velja, da obstaja območje, ko sprejemanje
in dajanje, vdih in izdih, vtis in iztis, pasivnost in aktivnost le stežka
postavimo drugega nasproti drugemu, oz. ju ločimo; sploh pa se ustno
zaužitje, če predpostavimo, da ga lahko omejimo, ne ustavi pri tem ali
onem klasificiranem poživilu, nič bolj kot pri določenem neklasificir-
anem objektu kompulzivnega prehranjevanja, kot je čokolada ali man-
dljeva krema, alkohol, kava ali tobak.
Ne vprašujte me, če sem za katero od obeh nasprotnih "ideologij".
Danes, tukaj, zdaj, v svojem zasebno javnem življenju in v danih
razmerah "naše" družbe se najbolj nagibam k, recimo mu, etosu, ki bi
ga znotraj dominantnih kodov in vsaj kar zadeva "klasificirane" droge,
lahko tolmačili kot pretežno represivnega in prepovedoval nega. (Kot
sem že namignil, je moč pojem in izkušnjo droge razširiti daleč onstran
njene pravno medicinske definicije in v prostoru, ki je hkrati javen in
idiosinkratičen, organizirati vsakovrstne prakse, užitke in trpljenja, za
katera ne bo mogel v strogem pomenu nihče dokazati, da so brez vsake
analogije z narkomanijo. Možnosti so na tem področju brezštevilne in
malodane idiomatične. Vsaka fantazmatska, bodisi individualna, bodi-
si kolektivna organizacija, ki je lahko, a ne nujno, afrodiziak, s svojo
proizvodnjo, potrošnjo, napol tajnostjo, s svojim napol zasebnim
tržiščem, itn., je iznajdba neke droge ali neke retorike drog.) Če naj bi
skušal utemeljiti ethos, ki me vodi k navidez "represivni" drži (do
"klasificiranih" drog), ne bi smel v zadnji instanci poseči po nobenem
od diskurzov, katerih analizo sem nakazal. Strogo vzeto bi bilo to nujno,
vendar kako težavno! Zahtevam tega upravičenja ne morem zadostiti,
če se lahko tako izrazim, v improviziranem pogovoru ali na nekaj
straneh. Kot ste najbrž uganili, me v vsem tem, kar lahko "javno" ali
"zasebno" rečem ali storim, tudi tedaj, ko se zdi, da ne gre več za drogo
kot tako, vodi nujnost - ali težavnost - vprašanja. Ce k temu dodate še
mojo nezaupanje v nezmotljivost pertinence razlikovanja javno/zasebno
(ogroža ga sama struktura jezika, še pred jezikom pa ponovljivost vsake
sledi) in v enostavno bistvo afrodiziaka (ekonomija užitka je tako
zapletena...), bo moja zadržanost razumljivejša.
Obe strani, oba kanona ne tolerirata najbolje logike tehnološke su-
plementarnosti. "Novo" (novo mišljenje, nova praksa, nova politika)
glede tega predpostavlja zadostno formalizacijo, s katero bi lahko
premestili aksiomatiko, ki ostaja obema kanonoma skupna, in na ta
način hkrati razumeli oba. Do novosti lahko imamo dvoje protislovnih
194	Jacques Derrida
čustev. Na eni strani, sodni dan ne bo jutri, kot pravijo. Takšna
formalizacija ne bo nikoli povsem dosegljiva. Drži. Pa vendar - "povsem
dosegljiva" - mar nista polnost in absolutna dosegljivost ponoven padec
v diskurz obeh kanonov, skupna želja narkomana in tistega, ki je proti
drogi? Po drugi strani je prav tako jasno, da formalizacija in premestitev
v praksi že potekata in da je potek težaven, turbulenten, na videz
kaotičen; gre za samo doživljanje sedanje "krize". Če se danes pri
vprašanju droge križa in zgoščuje toliko socio-etično-političnih
vprašanj, ni vzrok za to zgolj že omenjena moderna tehnologija. Neraz-
družljivost vseh nujnosti, nemožnost osamitve "vprašanja droge", pos-
taja vidnejša, hkrati z njo pa tudi nujnost takšnega obravnavanja, ki bi
se stekalo v "splošni logiki" diskurzov o drogi in hkrati o umetni
oploditvi, bankah sperme in trgovanju nosečnic in presaditvi organov,
in evtanaziji in spremembi spola in dopingu v športu in predvsem,
predvsem o aidsu, o katerem bi morali spregovoriti pred koncem. Ali
aids ni prednosten in neizogiben pristop k vsem tem vprašanjem?
Situacija je ironična: športniki, kijih naši mladini dajejo za zgled, se z
dopingom znajdejo v prvih vrstah pri problemu narkomanije. Kolesar se
dopinga poslužuje, da bi prišel prvi na vrh hriba, mar narkomani ne
dopovedujejo, da hočejo priti - morda res ne prvi - na vrh hriba, kije
življenje?
Da, ko napredujemo, se nam vprašanje droge ne kaže več samo kot
neločljivo povezano z neizmernimi vprašanji, imenovanimi "pojem",
"um", "resnica", "spomin", "delo" itn., temveč je neločljivo povezano
tudi s hudimi žarišči, v katerih se zdi, da se na simptomatičen način
združujejo vse stvari: npr., kaj družba naredi z literaturo? z rojstvom in
smrtjo? z aidsom? in da, prav imate, s športom? itn. Vse kar danes
zadeva politiko športa (diskurz, tržišče, spektakel itn.) odpira novo
kraljevsko pot k analizi družbene vezi. Problemu dopinga se ne bomo
nikoli izognili: Kje se začne? Kako razvrstiti in izslediti izdelke? V
imenu česa obsoditi doping ali določeno kemično protezo? Kaj pa
vprašanje atletinj, ki zanosijo, ker ima zanositev dopingu podobne
endokrine učinke, in po tekmi nosečnost prekinejo? V vseh teh
primerih služi za podlago obsodbe predpostavka, da mora športni heroj
s svojim telesom ravnati naravno. Telo športnika deluje v proizvodnji,
ki ni samo individualna. Vse kar zadeva vzgojo, postane zastavek tako
profesionalne kot tudi neprofesionalne socializacije športa, tega dom-
nevno ravnodušnega dela. V prvi vrsti vzgoja volje kot preseganje sebe
v sebi: v tem smislu šport ne le mora ubežati drogi, je protidroga, drogin
proti strup, to, kar mora biti na varnem pred drogo, daleč od vsake
nevarnosti kontaminacije. Ničesar ni, kar bi lahko bilo bolj predvid-
•
Retorika droge	195
ljivo, območje, ki bi bilo bližje zlu, bolj "analogno", bolj eksponirano
temu, kar izključuje. Ne le zato, ker lahko šport kot praksa in spektakel
dejansko postane omamen in depolitizacijski (mesto neke pijanosti, če
vam je ljubše), tako da politične sile resnično lahko z njim manipulir-
ajo. Pač pa zato, ker tekmovalnost prav z dopingom skuša razmakniti
meje ti. "naravnih" zmogljivosti telesa (in duše: ni športa brez duše!
stavim, da je v športu kdo že odkril to, kar je lastno samo človeku. Ne
pozabimo, daje človek, razumna žival, ki je tudi politična žival, človek,
za katerega naj bi bili rezervirani tudi smeh, izkušnja smrti in druge
"človeku lastne" izkušnje - med njimi droga! - tudi športna žival).
Povsem naravno, reči hočem neizogibno je, da se v prizadevanjih za
razširitev meje svojih "naravnih" moči domisli posega po umetno
naravnih sredstvih, da bi na ta način prešel človeka: na poti k heroju,
nadčloveku in drugim figuram človeka, ki bi bil človečnejši, bolj človek
od človeka... Doping v športu obsojajo, ker vara glede narave in
določene ideje pravice (enakost vseh tekmovalcev pred preizkušnjo).
Poleg integritete naravnega telesa je treba ohraniti tudi integriteto
dobrih namenov, zavesti in duha, ki upravljajo telo v športnem delu,
tem brezplačnem delu ali v tem politično zdravem delu, kar je športno
tekmovanje od Platona do današnjih dni.
Tisti, ki branijo s predpisanimi okviri omejen doping, bodo dodali, da
ostane neodvisnost volje z dopingom neokrnjena: to potemtakem ni
narkomanija. To velja tem bolj zato, ker anaboliki ne prinašajo ni-
kakršnega individualnega, desocializacijskega užitka. Sicer pa - rekli
smo že - običajno droge ne obsojajo, ker prinaša užitek, temveč zato,
ker ta afrodizijak ni pravi: povzroči trpljenje in razkroj jaza, desociali-
zira. Pripada diaboličnemu paru užitka in trpljenja, ki ga razodeva vsa
obtožnica proti drogi. Hierarhija užitkov je vzporedna metafiziki dela
in (praktične ali teoretične, torej včasih tudi kontemplativne) dejav-
nosti, ki se meša z zgodovino zahodnega uma. Tudi tu sta Adorno in
Horkheimer upravičeno opozorila, da so kulturo drog vedno povezovali
z orientalnimi etikami in religijami, z drugim Zahoda^.
Ne moremo torej reči, da je narkomanski užitek kot tak prepovedan.
Prepovedan je užitek, ki je samotarski, desocializacijski in vendar
hkrati kužen za socius. Pretvarjamo se, da verjamemo, da bi v primeru
možnosti povsem zasebnega užitka, ko bi narkoman posegal le po sveti
pravici lastnine nad svojim telesom in svojo dušo, dopustili tudi najbolj
preteče užitke. To hipotezo lahko a priori izključimo: uporabnik je tudi
kupec, torej se vključuje v obtok, v tržišče in s tem v javen diskurz.
2 Prav. tam, str. 73-74.
196	Jacques Derrida
Sicer pa o narkomanskem dejanju lahko porečete, da je strukturirano
kot govorica. Zategadelj ne more biti povsem zasebno. Družbeni vezi
naj bi tako grozilo, da bo vstopilo v igro. Vselej naletimo na problema-
tično nezadostnost meje med zasebnim in javnim - tokrat prav v hipu,
koje prekoračena na precej nejasen in dogmaticen način. Razsvetljen-
stvo uma (Aufklärung), ki ga opredeljuje motiv javnosti, javna narava
vseh dejanj uma, je samo po sebi vojna napoved drogam.
Zdi se, da se, kar zadeva seksualne perverzije, meja zasebno/javno
postavlja drugače. Izvirna in neizbrisna danost našega časa je pojavitev
aidsa. Aids ni nekaj, kar brezmejno zadeva človeštvo le na zemeljski
površini, temveč zadeva tudi samo izkušnjo družbene vezi. Načini, čas
in okoliščine tega prenašanja smrti nam odtegujejo vse, kar si je
razmerje, predvsem pa želja, do drugega lahko izmislila, da bi zavaro-
vala integriteto in s tem neodtujljivo identiteto nečesa takega, kot je
subjekt: v njegovem "telesu", seveda, vendar tudi v vsej njegovi
simbolni organizaciji, v jazu in nezavednem, subjekt v svoji ločenosti
in absolutni skrivnosti. Virus (ki ne pripada niti življenju niti smrti) je
vedno lahko že načel katerikoli "intersubjektivni" kanal. Ko so čas in
prostor, struktura odlogov in mrež dani, ni nobeno človeško bitje več
varno pred aidsom. Ta možnost se je torej vsidrala v srce družbene vezi
kot intersubjektivnosti. V srce tega, kar bi hoteli ohraniti kot dualno
intersubjektivnost vpisuje smrtno in neuničljivo sled tretjega. Ne gre
za tretjega kot pogoj simbolizacije in zakona, pač pa za tretjega kot
destruirajočo strukturo družbene vezi. Kot družbeno razvezo in celo kot
razvezo pretrganja, kot tretjega "brez-razmerja", ki je lahko oblikoval
razmerje do drugega v njegovi domnevni normalnosti. Sam tretji ni več
tretji, in zgodovina te normalnosti bolje prikaže svoje simulakre; kot bi
aids ustvarjal sliko iz svojega odrtega telesa. Dejali boste, da je bilo
vedno tako, in o tem sem prepričan. Vendar aids zagotavlja masivno,
dejansko, vsakodnevno berljivost - na sliki ali na velikem ekranu -
temu, kar so kanonski diskurzi, o katerih smo govorili, morali zanikati,
kar jim je bilo usojeno zanikati, saj jih je oblikovala samo to zatajevanje.
Ce sem spregovoril o dogodku in neuničljivosti, je bilo to zato, ker že
sedaj, ob zori te tako nove in tako starodavne stvari, vemo, da je
travmatizem, četudi bi človeštvo v prihodnosti (potrebovalo bo vsaj eno
generacijo) obvladalo aids, vse do najbolj nezavednih simbolnih prede-
lov nepovratno prizadel izkušnjo želje in tega, kar mirno imenujemo
intersubjektivnost, razmerje do alter ega, itn.
Tu bom končal ta odmik, kajti očitate mi lahko, da se oddaljujem od
naše teme. Gre prav za to: če ni teoremov o drogi, je to zato, ker ni več
subjekta, ki bi ga lahko identificirali in omejili. Izplen je vsaj ta: o
sodobnem problemu droge so že presodili, da sta njegov nastanek in
Retorika droge	197
obravnavanje neločljiva od problema prestopništva nasploh (ne le
prestopništva kot narkomanije). Vprašanje je že nerazdružljivo poveza-
no s problemom aidsa - in mu podrejeno. Ce pomislimo, da aidsa ni
bilo mogoče zadržati na robu družbe (delinkvënca, homoseksualnost,
narkomanija) tako, kot so nekateri verjeli ali upali, se soočimo s tem,
da imamo v družbeni vezi nekaj, kar bi še vedno radi presojali kot
destrukturirajočo in depolitizirajočo pol i perverznost. Nedvomno iz-
viren vozel ali zgodovinski razplet. V teh okoliščinah so (restrukturir-
ajoče in v svojem samorazumevanju repolitizirajoče) reakcije zelo
nepredvidljive in lahko reproducirajo najhujše oblike političnega na-
silja.
Kakorkoli že, naj poskusim nemogoče in diskusijo omejim na drogo:
če hočemo ta vprašanja obravnavati na ustrezen način, hkrati in
koordinirano, lahko ustvarjamo hierarhije, izigramo najslabše s slabim,
liberaliziramo prodajo igel, da bi se borili proti širjenju aidsa, liberali-
ziramo spolno vzgojo, kot je nismo še nikoli pred tem, prezervativiramo
vse polje družbenega, začenši s šolo in z mediji. Medtem ko se državam
zdi, da se proti mednarodni protidržavi droge, prepoznavnemu
sovražniku, lahko organizirajo, premešča aids politično fronto, fronto
političnega, strukture civilne družbe in države.
Prevedel Igor Pribac
• i
Posebna ponudba za bralce ČKZ
Novosti in ponatisi Knjižne zbirke KRT
KRTOVE NOVOSTI
KRT 58: Michel FOCAULT, Vednost-oblast-subjekt
Izbor predavanj in intervjujev, izbral in predgovor spisal Mladen Dolar.
Cena v knjigarni 289,00 din, za vas samo 200,00 din.
KRT 62: Richard PLANT, Rožnati trikotnik
Nacistična vojna proti homoseksualcem, odlična študija totalitarizma. Prevedel in
predgovor spisal Bogdan Lešnik.
Cena v knjigarni 289,00 din, za vas samo 200,00 din.
KRT 75: Igor SALECL. Disciplina kot pogoj svobode
Kuga, zločin, norost, država, šola, vzgoja in otroci.
Cena v knjigarni 289.00 din, za vas samo 200,00 din.
KRT 76: Igor ZABEL, Druga narava
Eseji o slikarstvu Emerika Bernarda. Ilustrirano!
Cena v knjigarni 289.00 din, za vas samo 200,00 din.
KRT 69: Vsi Tukididovi možje
Sodobne teorije zgodovinopisja. Paul Veyne, François Furet, Joern Ruesen, Havden
White in kolegi. Izbral, uredil in predgovor spisal Oto Luthar.
Cena v knjigarni 189,00 din, za vas samo 120,00 din.
KRT 70: John KEANE, Despotizem in demokracija
Civilna družba od zgodnje moderne do poznega socializma. Izbral in uredil Tomaž
Mastnak.
Cena v knjigarni 189,00 din, za vas samo 120,00 din.
KRTOVI PONATISI
KRT 63: David Held, Modeli demokracije
Obvezno čtivo, brez katerega ne morete več.
Za prednaročnike 200,00 din (po izidu vsaj 289,00 din).
KRT 60: Rosalind COWARD, Ženske želje
Knjiga, ki so jo ženske prebrale čez noč.
Za prednaročnike 200,00 din (po izidu vsaj 289,00 din).
Krt bo ponatise izdal, če zbere vsaj 100 prednaročnikov. Zato ne čakajte z naročilom!
Poiščite naročilnico na zadnji strani!
Informacije: tel.: 061 / 210-332; Fax: 061 / 222-618.
Mitopoetična znanost
Časopis za kritiko znanosti; 1991 ; 140/141; 201 -210	201
James Lovelock & Gaia - kronika neke
Lovestory
Marko Gabrijelčič
Veliko je bilo že povedanega o procesu specializacije in segmentiranja
znanosti, o oženju perspektiv posameznih znanstvenih disciplin in o
analitičnem krčenju njihovih predmetov. Od vzpostavitve fizike kot
univerzalne znanosti o naravi do razvoja npr. imunologije je bilo
potrebnih mnogo ločitvenih procesov, ki so proizvedli prav toliko
znanstvenih področij. Moderne znanosti so se razbrstele v veje, ki
postajajo čedalje bolj specializirane, in pri tem izgubile enotnost,
skupno deblo, kar je znanosti dalo podobo nepreglednega tropskega
pragozda.
Razmnožitve znanosti danes ni več mogoče razumeti kot parcializacije
neke izvirne enotnosti: kar se je v tem procesu izgubilo, je univerzalni
metaznanstveni diskurz, ki bi lahko neprotislovno integriral vse posa-
mezne discipline. Multidisciplinarnost, interdisciplinarnost znan-
stvenih pristopov in danes že povsem utečeno timsko delo niso le
odgovor na ta proces, pač pa še poprej njegov indeks in sami po sebi
ne zagotavljajo preseganja nastalega stanja: znanstveni sinkretizem
lahko pelje tako v nadaljnje segmentiranje vednosti kot v nastanek
sintetičnih vizij.
Prodor ekološke zavesti je pomenil močno spodbudo prizadevanjem za
sintezo perspektiv posameznih naravoslovnih znanosti. Geslo Misli
globalno in deluj lokalno skriva finalistično zvezo: da bi lahko (pravil-
no) deloval, moram misliti na celoto, ki moje delovanje določa. Vsak
locus in vsak lokalizem predpostavljata neko širšo teritorialnost, ki v
zadnji instanci vodi k planetarni perspektivi. Proizvod združitve holis-
tičnega znanstvenega pristopa in globalnosti predmeta je tudi vzpost-
vitev zemeljskega globusa z atmosfero vred kot znanstvenega predmeta.
Na tem mestu vstopa James Lovelock. Njemu gre veliko zaslug za
utrditev istovetnosti globalnega pristopa v naravoslovju z vzpostavitvijo
zemeljskega globusa kot predmeta znanstvenega raziskovanja. Ker je
pri nas njegovo delo znano samo ožjemu krogu poznavalcev, čeprav
Lovelock že vstopa v sfero referenc globalne vasi in v njej daje
202	Marko Gabrijelčič
dominantno noto eni od smeri razumevanja ti. new age thinking, je
prav, da njegovo življenjsko pot in znanstveno delo nekoliko širše
predstavimo.
Kdo je torej James Lovelock? Anglež, suhljat gospod 70-ih let, mehkih,
vendar zato nič manj živahnih potez in kretenj ter bujnih belo sivih las,
ki jih poudarja temen okvir očal. Njegova podoba na las ustreza
stereotipu "norega znanstvenika", dobrega "norega znanstvenika", ki ga
je ustvarila kulturna industrija. In to okoliščino s pridom izkorišča. Ker
znanstvenik tudi v resnici je, in sicer znanstvenik v "ožjem" pomenu
besede, naravoslovec, in ker so njegove znanstvene teze povezane z
najplemenitejšimi cilji človeštva, mu spoj podobe in ideje v očeh
svetovne javnosti, spoj, ki nekoga naredi za karizmatično osebnost, za
utelešenje ideje, ki jo zagovarja, tudi dobro uspeva. Sicer pa ga svet
pozna predvsem kot avtorja dveh knjig, v katerih je predstavljena ideja,
ki je s svojo sugestivnostjo omrežila domišljijo milijonov ljudi in
postaja simbol, prepoznavni znak ekološko osveščenega razmišljanja.
To je ideja o Zemlji, kot enkratnem živem organizmu, tako imenovana
Gaia .
V ožji strokovni javnosti je bil James Lovelock še nçdavno znan
predvsem kot eden vodilnih strokovnjakov za plinsko kromatografijo
in kot iznajditelj posebne aparature za detekcijo elektronov (electron
capture detector). Ta aparatura je nepogrešljiva pri vseh sodobnih
analizah zraka in drugih plinskih vzorcev ter je zaznamovala tudi
ekološko gibanje. Z njeno pomočjo so spoznali, da so pesticidi, npr.
DDT in Dieldrin, prisotni v vseh, še tako odmaknjenih kotičkih Zemlje.
Našli so jih tako v maščobnem tkivu antarktičnih pingvinov kot v mleku
doječih finskih mater. Ti zastrašujoči podatki so spodbudili Rachel
Carson k pisanju Neme pomladi, ene najodmevnejših ekoloških knjig,
s katero je opozorila svetovno javnost na grozljive posledice, ki bi jih
lahko pustila nebrzdana uporaba kèmikalij v kmetijstvu.
Kot strokovnjaka za atmosfero, ki je slovel po nenavadnih izumih, gaje
v 60. letih povabila k sodelovanju NASA. Zaposlitev so ga pri projektu
Viking. Njegova posebna naloga je bila projektiranje inštrumentov za
odkrivanje življenja na Marsu. To povabilo mu je bilo potovanje v novi
svet, avantura, ki ga je spominjala na polet otroške domišljije v svet
Julesa Verna. Tistih trenutkov se še vedno rad spominja: "Znanstveno
fantastiko sefri že od otroštva rad prebiral in to, da sem bil povabljen na
potovanje v svet, kjer je moja domišljija že tolikokrat prej našla veselo
igrišče, je vame vneslo nemir, podoben tistemu, ko sem prvič prejel
ljubezensko pismo."
James Lovelock & Gaia - kronika neke Lovestory	203
Pri projektu Viking se je Lovelock izkazal s svojo izvirnostjo. Medtem
ko so nekateri strokovnjaki, prav tako vključeni v projekt za odkrivanje
življenja na Marsu, so življenje na njem pričakovali v podobnih oblikah,
kot jih poznamo na Zemlji, zato so predlagali metode, podobne tistim,
ki bi bile uspešne na Zemlji. Lovelock pa je to geocentrično predpos-
tavko opustil. V Marsovce ni verjel, zato je sklepal, da bi še tako
natančna naprava za odkrivanje slonov, ko bi jo poslali na Mars, dala
podobne rezultate, kakor če bi jo poizkusili na Arktiki, tj. v napačnem
okolju. Zato je predlagal splošnejši pristop. Po njegovem mnenju naj bi
navzočnost življenja na Marsu prepoznali iz kemične sestave njegove
atmosfere. Podobno kot maloverjetna molekularna distribucija s kisi-
kom, metanom in drugimi reaktivnimi plini bogate zmesi kaže na
navzočnost metabolizmov v zemeljski atmosferi, naj bi tudi odklon od
kemijskega ravnovesja v Marsovi atmosferi pokazal na navzočnost
življenja. Tovrstnih anomalij v strukturi atmosfere na mrtvih planetih
namreč ni najti. Da sodi mednje tudi Mars, je Lovelock z opazovanji s
teleskopom z infrardečimi žarki ugotovil že pred izstrelitvijo vesoljske
ladje Viking. Rezultati, ki jih je dala vesoljska sonda so potrdili njegova
pričakovanja, vendar to ni bilo najpomembnejše. Kot "stranski proiz-
vod" njegove naloge se mu je tedaj zastavilo vprašanje zakonitosti, ki
urejujejo relativno stalnost kemijskega neravnotežja naše, zemeljske
atmosfere. Zastavilo se mu je vprašanje, ali je mogoče govoriti o
nekakšnem aktivnem kontrolnem sistemu, ki bi to ravnotežje uravnaval
in ohranjal. Argumenti, ki bi dokazovali obstoj takšnega globalnega
kontrolnega sistema, bi utrjevali hipotezo o Zemlji - živem organizmu.
Na porajanje te hipoteze so vplivali tudi prvi posnetki Zemlje iz vesolja,
na katerih je bila drobna modro-bela obla v temni praznini prostranstva.
Pogled iz vesolja na atmosfero, oceane, kontinente, vegetacijo, živalstvo
in človeštvo je oživil tudi Zemljo samo.
Po izteku pogodbe z NASA se je Lovelock vrnil v Anglijo in od tedaj ni
več sprejel stalne zaposlitve. Zavestno se je odločil izstopiti iz znan-
stvenega establišmenta in svoja prizadevanja usmeriti v raziskavo
hipoteze Zemlja živi organizem. Sredi 70-ih let je hipoteza imela že
dovolj trdno ogrodje, da jo je lahko predstavil v knjižni obliki. Izšla je
knjiga Gaia - New Look at Life on Earth (Oxford Universitiy Press,
London 1979). Knjiga ni bila namenjena samo strokovnjakom, temveč
širokemu krogu bralcev. Kot sam pravi, jo je napisal s pomočjo slovarja
in se tako izognil uporabi zapletenega instrumentarija, ki ga zahteva
znanstvena rigoroznost za dokazovanje tako senzacionalnih tez. Večina
njegovih kolegov je tak pristop odklonila, vendar Lovelocka to ni
odvrnilo, da ne bi tudi svoje druge knjige, The Ages of Gaia. A
Biography of our living Earth (O.U.P., London 1988), napisal vsakomur
204	Marko Gabrijelčič
razumljivem jeziku. Znanstveno tehnološkemu pogonu je zavestno
obrnil hrbet in nanj uperil ostre obtožbe. "V zadnjih letih so se stvari
čudno obrnile; od časov slovitega Galilejevega boja s teološkimi institu-
cijami so se postavile skoraj na glavo. Znastvene ustanove postajajo
ezoterične in kaznujejo herezije." (Lovelock, The Ages of Gaia, XV.)
Znanost primerja tudi z reklamno industrijo. Razlikujeta se le v tem,
da reklamna industrija "živi" od svežih idej "neodvisnih ustvarjalcev",
kakršen je sam, medtem ko institucionalni pogoji in tehnološka pogo-
jenost sodobnega naravoslovja temu nasprotujeta. Kljub temu, ali prav
zato, se je sam odločil za to pot, in danes je eden redkih neodvisnih
znanstvenikov v Veliki Britaniji. Njegov laboratorij in kabinet sta v
njegovi podeželski hiši v Cornwellu, kjer živi - pretežno z izključenim
telefonom. Svoje raziskave financira z izkupičkom od avtorskih pravic
in honorarjev, svoje delovne razmere pa z neprikritim zadovoljstvom
primerja z delovnimi razmerami pesnikov in upodabljajočih umetni-
kov.
Za etablirano znanstveno srenjo je bilo najbolj iritantno njegovo poose-
bljenje Zemlje v starogrški boginji Gaii, mitološki potomki Kaosa.
Preimenovanje in poosebljenje Zemlje v grško htonsko boginjo, - njena
najbolj značilna lastnost je vloga priče ob prisegah, kajti vedeti mora,
kaj se dogaja na njenem površju - daje njegovim prizadevanjem
poetično in religijsko noto, je del medijske strategije "radikalnega
znanstvenika", kot se sam opredeljuje, ki skuša zaigrati na čimveč
registrov hkrati in tako okrepiti odmev v javnosti. Skrb za čimvečjo
razširjenost njegovih tez med ljudmi je le druga stran medalje njegove-
ga holističnega pristopa.
"Vznemirjanje javnosti" mu dobro uspeva. Pričakovali bi, da se za Gaio
skrivajo mistične teorije o silah, ki z nevidno roko uravnavajo tok
dogodkov, in bolj ali manj prikrito antropocentrično izhodišče, vendar
ta vtis ne zdrži kritičnega branja Lovelockovih knjig. Mitološko poi-
menovanje podpira trezna znanstvena argumentacija biologa in medi-
cinca, ki je predsednik Marine Biology Association, član Royal Society
(sic!) in gostujoči profesor na Departement of Cybernetics na Reading
University. "Teorija Gaia", vizija Zemlje, ki se obnaša kot živi organi-
zem, je prej nasprotno, kritika antropocentrično zastavljenih znanosti,
ki so jim najpomembnejše neposredne koristi znanstvenih ugotovitev
za človeka, ki želi izpopolniti svoje obvladovanje narave. Egologijo
Lovelock zamenja z ekološkim pristopom, v katerem je Zemlja vrhovni
ekosistem, celota. "Teorija Gaia" sili k planetarni perspektivi. Premes-
titev poudarka in zamenjava prednosti, postavitev skrbi za blaginjo
planeta pred skrb za človeštvo, ga je med pisanjem druge knjige
pripeljala do prepričanja, da je potreben nov poklic, "planetarna
James Lovelock & Gaia - kronika neke Lovestory	205
medicina. ki bi temeljila na geo fiziologiji, podobno kot je bila nekoč
fiziologija temeljna veda nastajajoče moderne medicine. V tem smislu
je tudi njegova zahteva, naj bi fiziki pred vročitvijo diplomskega
naslova izrekli Hipokratovo prisego, ki naj bi med drugim vključevala
obljubo, da ne bodo storili ničesar, kar bi škodovalo pacientu - Zemlji.
Kakšna je potemtakem Lovelockova razlaga Zemlje kot živega organiz-
ma? Ena osnovnih značilnosti njegove hipoteze je, da so zemeljska
površina, atmosfera in ocean fizikalno in kemijsko aktivno prilagojeni
navzočnosti življenja. Pomeni, da ne priznava ločenega razvoja živega
in neživega, kot to predpostavljajo tradicionalne teorije, ki zagovarjajo
tezo, da se samo živa bitja prilagajajo spremembam v njihovem
("neživem") okolju. Naš planet je po Lovelockovem mnenju enkraten
živi organizem, adaptacijski kontrolni sistem, ki ohranja homeostatična
razmerja v organizmu in se lahko odziva novim in zmeraj drugačnim
vplivom, ki rušijo vzpostavljena ravnotežja v njem. Gaio je skoraj vsakih
100 milijonov let s približno 60- kratno hitrostjo zvoka zadel asteroid
v velikosti Mount Everesta. Če predpostavimo, da se je ob teh trčenjih
energija enakomerno razpršila po celotni površini našega planeta,
lahko domnevamo, da je imela kinetična energija, ki se je takrat
sprostila, rušilno močj 12 atomskih bomb, kakršno so vrgli na
Hirošimo, na vsak kvadratni kilometer zemeljske površine. Zadnje
takšno trčenje je bilo pred približno 65 milijoni let in uničilo skoraj 60
odstotkov živalskih in rastlinskih vrst, vključno z dinozavri. Življenje
na Zemlji pa seje kljub temu ohranilo. Da zna premagovati kataklizme,
je Gaia dokazala tudi tedaj, koje pred dvema milijardama let preživela
spremembo akeonske atmosfere, v kateri je bil kisik samo v sledovih,
in postala s kisikom bogata proteozojska atmosfera, predhodnica
današnje atmosfere. V skladu s prepričanjem o Gaini trdoživosti
Lovelock komentira tudi sodobno onesnaževanje okolja: poudarja, da
le-to ne bo uničilo Gaie, pač pa nas same; človeštvo opozarja, naj si ne
domišlja, da bo življenje na Zemlji v prihodnosti takšno, kakor ga
vidimo okoli nas danes; opozarja nas naj se ne počutimo gospodarji
sveta. Če že mora biti kdo lastnik Zemlje, pravi Lovelock, potem so
njeni lastniki s človeškim očesom težko vidni mikroorganizmi, ki živijo
na njej že 3,5 bilijona let. Lovelock se rad ima za "sindikalnega
zaupnika" teh mikroorganizmov, njihovo zgodbo pa istoveti z zgodbo o
evoluciji, z zgodbo o Gaii.
Pri opredelitvi življenja, ključnega pojma teorije "Gaia", kjer bi
pričakovali največjo jasnost, ostaja zadržan. Od opredelitve tega sak-
rosanktnega pojma se večkrat celo omeji, najjasneje v slovarju, ki je
kot dodatek priložen njegovi Gaia - New Look at Life on Earth, kjer
pravi, da se je življenje do sedaj uspešno upiralo vsem poskusom
206	Marko Gabrijelčič
Emiliana Huxleyii, med prijatelji znana kot Emily, je, čeprav večini nezna-
na, ena pomembnejših članic biocenoze. Cvetovi tega fitoplanktona prekri-
vajo obsežna področja oceanov. Njena navzožnost diskretno obvladuje naše
okolje, saj Emily iz zraka črpa ogljikov dioksid in proizvaja dimetil sulfid,
ki prispeva k oblikovanju oblakov.
James Lovelock & Gaia - kronika neke Lovestory	207
formalno fizikalnega definiranja. V The Ages of Gaia doda, da ga
prepoznava intuitivno, na način, ki ga znanstvena terminologija ne
more zajeti. Zato se Lovelock posveča predvsem razvoju življenja, ko
to že obstaja. Na podlagi strukture ozračja, ki se že 10 milijonov let
ohranja brez bistvenih sprememb, in na podlagi dejstva, da tudi slanost
morja niha v okviru ozkih meja, kar omogoča življenje obstoječim
oblikam živega v morju, seje oblikovala teorija o Zemlji kot avtoregu-
lativnem, razvijajočem se sistemu povratnih informacij, ki zazna
začetno spremembo in ustvarja interaktivno razmerje med organizmi
in njihovim okoljem. Gaia, kot teorija o razvijajočem se sistemu, ni
nezdružljiva z darvinizmom: evolucija vrst in mehanizmi naravne
selekcije so sestavni del mehanizmov samouravnavanja.
Med kritikami Lovelockove teorije, predstavljene v njegovi prvi knjigi
o Gaii, je za primerno ocenil kritiko biologa Richarda Dawkinsa v knjigi
The Extended Phenotype (1982), (v srbohrvaščino je prevedena Davv-
kinsova knjiga The selfish Gene). V njej Lovelockovi tezi očita teleo-
loškost. Združitev dveh tez, evolucije in samouravnavanja živih orga-
nizmov, trdi Dawkins, nujno vključuje predpostavko o usklajeni smo-
trni naravnanosti vsega živega, kar nujno pritegne novo predpostavko,
namreč nujnost razumevanja tega usklajenega delovanja živega na
način politične reprezentacije. Mar naj koordinacijo razumemo kot
posledico sklepov, doseženih na "summitih" predstavnikov Živega, se
sprašuje Dawkins. Ali drugače, kako naj mikroorganizem prenese svoje
"interese" na planetarno raven? Kako konceptualno združiti molekular-
no biologijo z makrobiološkimi ugotovitvami, ne da bi se pri tem oprli
na sholastično teološko predpostavko nevidne roke, ki uravnava tok
izmenjav?
Lovelockov odgovor na Dawkinsove očitke je bil Daisyworld, računal-
niška simulacija preprostega modela imaginarnega planeta, podobnega
Zemlji. Lovelock gaje predstavil v svoji drugi knjigi, ki v veliki meri
odgovarja prav na očitek o njegovem domnevnem teleološkem pojmo-
vanju samoregulativnega sistema. Model poenostavljeno ponazarja
življenjske razmere na Zemlji, pri čemer predpostavlja stalnost dejav-
nikov sprememb življenjskega okolja z izjemo enega, temperature, ki
tako ostaja edina neodvisna spremenljivka v sistemu, biocenozo pa
skrči na eno samo vrsto, marjetice. Imaginarni planet Daisyworld, ki
je izpostavljen naraščajočemu solarnemu sevanju (astrofizika uči, da
zvezde s staranjem povečujejo svoje toplotno sevanje; tako se je n.pr.
sevanje Sonca od pojava življenja na Zemlji do danes povečalo za 25
odstotkov), zaraščajo bele in črne marjetice, ki se bojujejo za življenjski
prostor. Ob odstranitvi vseh drugih vnanjih in notranjih spremeljivk
sistema določa temperaturo na simuliranem planetu marjetic le en sam
208	Marko Gabrijelčič
notranji dejavnik: albedo, stopnja vpijanja oz. odboja sončnega sevanja.
Le- ta pa je odvisna od barve površine planeta, kar določa koeficient
vpijanja sončne energije.
Kako model deluje? Na začetku, ko je planet zaradi manjše moči
sončnega sevanja hladnejši, na njem uspevajo, koje dosežen minimalni
temperaturni prag, ta je za marjetice 5°C, samo temne marjetice. Te
imajo v prvi sezoni prednost, saj so zaradi svoje barve toplejše od
površine planeta. Svetlejše marjetice so takrat v slabšem položaju, kajti
odbijajo več svetlobe od temnih marjetic in so zato hladnejše od
površine. Ob koncu sezone je zato v prsti več semen temnih marjetic.
Ker so bolje semenile, tudi naslednjo sezono - in seveda še mnogo sezon
zatem - uspevajo predvsem temne marjetice. Uspevanje in razraščanje
temnih marjetic po površini planeta ima med drugim za posledico tudi
to, da poleg samih sebe postopoma ogrevajo tudi svojo okolico. Iz krivulj
na priloženih grafih je razvidna skokovita razrast in prevlada temnih
marjetic, ki ji sledi tudi skok temperature. Virtualna meja njihovega
razmaha je v tej računalniški simulaciji posledica njihove dejavnosti:
pri temperaturi 22,5°C, tj. najugodnejši temperaturi za rast marjetic,
temne marjetice izgubijo svojo prednost pred svetlimi, ki postanejo
temnim enakovreden tekmec v bitki za prostor. Pri močnejšem solar-
nem sevanju bolje uspevajo svetle marjetice, ki z višjim albedom
Slika 1:
—	populacija temnih marjetic
—	populacija svetlih marjetic
Slika 2:
—	naraščajoče sončno obsevanje, tem-
peratura na neporaslem planetu
—	temperatura na poraslem planetu, kot
funkcija v "živih" in "neživih" dejavnikov
Daisyworlda
James Lovelock & Gaia - kronika neke Lovestory	209
odbijajo več sončnih žarkov in tako hladijo okolico, planet. Spričo
vhodnih predpostavk računalniške simulacije je uravnavanje podneb-
nih razmer, ki ga opravljajo marjetice, uspešno, dokler sevanje sonca
ne postane premočno in temperature previsoke, da bi jim albedo lahko
še pariral. Takrat planet "umre".
Daisyworld na preprost način poveže rast organizmov s spremembami
v neživem okolju in tako predstavi matematična razmerja, ki spre-
membe v okolju povezujejo z razširjenostjo določenih vrst organizmov.
To je temeljna misel nove evolucijske teorije, geofiziologije, ki se od
modelov teoretske ekologije in biogeokemije razlikuje v tem, da evolu-
cijo organizmov spaja z evolucijo okolja v nerazdružljivo povezan koevo-
lucijski proces.
Z modelom Daisyivorld je Lovelock prikazal na samoregulacijsko
sposobnost živega, ki ne vključuje namenov ali načrtovanja, in tako
ovrgel očitek teleološke predpostavke. S svojim odgovorom pa je
proizvedel prvi teoretski biološki model, ki dokazuje, da je raznolikost
vrst dejavnik stabilnosti življenjskih razmer na planetu. Argumenti
varuhov narave za ohranitev plejade rastlinskih in živalskih vrst v
tropih so se morali opirati na sentimentalne razloge, Lovelock paje tem
prizadevanjem ponudil racionalno utemeljitev.
Po zgledu Daisyivorlda, katerega zasnutek je nastal že na začetku 80-ih
let, je Lovelock proizvedel še druge modele, v katerih je npr. urejanje
podnebnih razmer ekosistema zaupal desetim barvno različnim vrstam
marjetic; po želji jim je dodal še zajce, lisice... Te njegove ideje so že
postale tržno blago. Računalniška družba Apple - Mackintosch je
ravnokar dala na trg programski paket Stella, ki na osebnem računal-
niku omogoča npr. spremljanje pričakovanih posledic naglega izseko-
vanja tropskih pragozdov.
Lovelock je ena ključnih osebnosti ekološkega gibanja, vse pogosteje
pa ga etiketi rajo tudi kot New Age misleca. Njegova Gaia doživlja plaz
kontroverz, ki njeno uspešnost samo še dodatno fermentira. Tako je
Gaia že ime knjižnih zbirk, revij, ladje, namenjene raziskavam in
nekaterih drugih projektov. Velika navzočnost Gaie v medijih izhaja iz
provokativne svežine Lovelockove hipoteze. Lovelockova retorika z
radikalnimi in provokativnimi metaforami buri duhove. Izzivi, ki jih
ponuja, so glasni in odmevni. Topla greda, ki jo neutrudno polnimo z
ogljikovim dioksidom, je fenomen, ki mu že znamo določiti večino
vzrokov. V naši zavesti se počasi kristalizira kot slutnja apokalipse in
prav na tem področju Lovelock zahteva takojšnjo akcijo. Fosfatna
goriva, ki so ključnega pomena za našo civilizacijo, so le eden težko
• rešljivih vzrokov, ki nas približujejo trenutku, ko bodo učinki tople
210	Marko Gabrijelčič
grede prestopili prag možnosti njihovega uravnavanja. Tako se Lovel-
ocku zdi potrebno umiriti včasih že kar histerično protinuklearno
razpoloženje, ki pozablja na katastrofalne učinke fosfatftih goriv. Pre-
pričan je, da je prava strategija delovanja človeštva v trenutku, ko
globalnih odgovorov na vprašanja rušenja ekološkega ravnotežja še ni,
pridobivanje časa. Uresničitev te neodložljive naloge je neposredno
povezana z ohranitvijo obstoječih gozdnih regij in z ustvarjanjem novih.
Zato Lovelock poziva k skupni akciji proti sečnji tropskih gozdov, saj
so ravno ti s svojim metabolizmom ena najučinkovitejših klimatskih
naprav s planetarnimi razsežnostmi. Tropski gozdovi namreč nad
področji, kjer je sončno sevanje najmočnejše, iz oblakov ustvarjajo belo
prekrivalo, ki s svojim visokim albedom odbija vedno močnejše sončne
žarke. Amazonijo je treba zaščititi pred neusmiljenim izsekavanjern in
požiganjem, saj tako nastali pašniki nasitijo le trenutno logiko profita,
hkrati pa vodijo k nepopravljivem opustošenju teh občutljivih ekosis-
temov. Samozastrupljevanju, ki ga doživljamo, botrujemo ljudje sami z
nebrzdanim naraščanjem našega števila, kar Lovelock komentira, s tem
ko napove vojno govedoreji v tropih. Lovelock deluje tudi z lastnim
zgledom. Je vègetarijanec, na svojem posestvu, na "idiličnih angleških
pašnikih" pa je zasadil 20 000 dreves. S tem ko neutrudno priporoča
pazljivost in občutek odgovornosti, ponuja alternativno pojmovanje
tistim, ki vidijo naravo le kot primitivno silo, ki ji je usojeno podrejanje
človeku, pa tudi tistim, ki imajo Zemljo le za nekakšno ponorelo
vesoljsko ladjo, ki brezciljno tava po vesolju. Na drugačnost njegovega
gledanja je gotovo vplivala nenavadna pot znanstvenika, ki jo ima za
seboj. Njegov pol i pri z matični pogled na stvari je plod tako mikroskop-
skega poznavanja molekul kot zvezd v teleskopskih razsežnostih; do
teh zadnjih goji Lovelock že kar osebni odnos. Virtualni prostori
sistemov leč so mu gotovo približali tudi mnogo manjše in mnogo večje
dimenzije, vendar to njegove pozornosti ne razpršuje. Zaupa in ostaja
zvest predvsem najpomembnejšim prijateljem, ki jih za večino ljudi
sploh ni. Mikroorganizmom in Gai i.
Recenzije in prikazi	211
Recenzije in prikazi
Larry Dossey
Space, Time & Medicine
New Science Library SHAMBHA-
LA, Boston & London 1982
Delo specialista interne medicine Larrya
Dosseya predstavlja novo razumevanje
zdravja, bolezni, bolečine in smrti v luči
"moderne" fizike tega stoletja. Predgovor
je napisal Fritjof Capra. Knjiga je raždel-
jena na štiri dele: Problem, Cas, Enotnost,
Sinteza. V dodatku na koncu je kratek
pregled klasične in moderne fizike.
V prvem delu avtor definira problem:
vpraša se, če lahko molekularni model, ki
danes obvladuje medicinsko znanost, raz-
krije vzrok npr. zvišanega krvnega pritis-
ka, raka, sladkorne bolezni itd. Ta model
lahko da le omejeno informacijo, ki ima za
posledico omejen rezultat. "Kako se glasi
nova informacija? Zavest je pomembna."
Drugi del razčlenjuje percepcijo časa. Kaj
je čas? Ugotavlja, da linearni čas - čas
zgodovine, čas, ko morajo biti stvari nare-
jene, čas ciljev in poplačil, čas, ki ga sami
produciramo v naši zavesti, ki je zmožna
"zaporedne" zaznave, je čas, pred katerim
nenehno bežimo, da nas ne bi dohitel
njegov konec - smrt. Naša percepcija časa
kot linearnega dogajanja determinira do-
jemanje zdravja in bolezni, življenja in
umiranja. Smrt in bolezen, kolikor v sebi
nosi grožnjo smrti, izražata tragiko, grozo,
pomenita namreč konec, izničenje posa-
meznika. V dojemanju časa kot linearne
verige vzrokov in posledic ni krožnega
gibanja, kjer se konec in začetek pokriva-
ta, kjer smrt pomeni le uvod v novo bivanj-
sko obliko, kot tudi narava ves čas umira
in se ponovno rojeva. Lastno realnost
določamo z zrcaljenjem naše percepcije
minevajočega časa v delovanju telesa
(kardiovaskularne bolezni, rak...) Anksi-
oznost - povezana z minevanjem časa -
lahko ubija.
Osrednji del knjige prinaša sporočilo
"moderne" fizike. Omenjen je belgijski
kemik - nobelovec Llya Prigogine in njego-
va teorija "izginevajočih struktur" (dissi-
pative structures), ki pravi, da če je no-
tranja perturbacija sistema dovolj velika,
lahko nastopi nenadna reorganizacija,
neke vrste premestitev v višji red, organi-
zacija na kompleksnejši ravni. Samo
bolezen (notranja perturbacija v organi-
zmu) lahko vodi v popolnejše zdravje.
Mesto resnične medicine bi moralo biti
med bolezenskimi dogajanji, kjer bi iz-
boljševala kondicijo organizma za spre-
jetje "zunanje" motnje. Dossey dalje skozi
razmišljanja J.S.Bella, D.Bohmain drugih
predstavlja "enost" in "enotnost" univerzu-
ma. Meje med zdravjem, boleznijo, smrtjo
in življenjem se zabrišejo, sledijo si kot
nevzročno in nelokalno povezane entitete
v času in prostoru. Nismo narejeni iz frag-
mentov univerzuma, smo ta univerzum
sam - "holoverzum". Zavest ne le vpliva na
vedenje subatomskih delcev pri laborato-
rijskem eksperimentu, oblikuje lahko tudi
mogočne dogodke v univerzumu.
Sklepni del knjige nam predstavi alterna-
tivni model zdravja. Individualnega zdrav-
ja ali bolezni ni. Ravno tako ni možna
individualna smrt. Tradicionalni model
bolezni hoče zavest izključiti - kot motnjo
pri zdravljenju. Gre pa za to, da njen
možni vpliv kot močne sile maksimiziramo
in s tem bolnika postavimo za lastnega
zdravilca. Ko zdravimo druge, zdravimo
tudi sebe, ko zdravimo sebe, zdravimo tudi
druge. Vrednote, povezane z razumevan-
jem zdravja in bolezni kot dobrega in
slabega, se umaknejo zgolj ugotavljanju
stvari, kakršne so. Dossey tudi našteje
"postopke", s katerimi se približamo
takšnemu ozaveščanju stvarnosti - z "bio-
feedback" terapijo, meditativnimi tehni-
Recenzije in prikazi	212
kami, avtogenim treningom, progresivno
relaksacijo itd., ki jih imenuje kar
"časovne" terapije.
Morda je glavno sporočilo predstavljene
knjige to, da naj se zgodovina nenehnega
boja zoper bolezni, ki ji vztrajno nagaja
vznikanje novih in novih bolezenskih nad-
log, umakne prizadevanju za novo re-
fleksijo bolezni; s tem bolezen preneha
biti tragika ali konec in postane dejstvo, ki
lahko organizem pelje v popolnejše
zdravje.
Marta Macedoni-Lukšič
Andrei S. Markovitz in Mark Silver-
stein (ur.)
The Politics of Scandal:
Power and Process in
Liberal Democracies
Holmes & Meier, New York in
London 1990
Politika škandala je zbornik tekstov, ki
obravnavajo škandale v posameznih
državah z liberalnodemokratskim poli-
tičnim sistemom. Urednika in sodelujoči
avtorji so imeli visoko ambicijo: utemeljiti
škandalogijo kot poddisciplino politične
znanosti.
Theodore Lowi v predgovoru naznačuje,
da je škandalogija pravšnje ime za resno
ukvarjanje s škandali. Ta poddisciplina
zagotavlja podatke o posameznem poli-
tičnem sistemu, ki niso dostopni rutinske-
mu raziskovalcu. S stališča gladkega toka
dogodkov predstavljajo škandali nepo-
trebno zaostritev in pretiravanje. S stališča
politične znanosti pa so takšna "pretira-
vanja" zelo koristna, saj odkrivajo naravo
političnega sitema. Dokler politični siste-
mi delujejo, med njimi, s stališa opazoval-
ca, ni nobene pomembne razlike. Ko pa
naletijo na preizkušnje, na prave socialne
in politične eksperimente in vivo, tedaj je
detalj sistema postavljen v areno, kjer se
odvija kot igrokaz za številno publiko in za
oko znanosti. Ta detalj nikoli ni samo en
naključni atom, temveč najmanj moleku-
la, ki vsebuje identiteto celotnega poli-
tičnega sistema.
hkandalogija je predvsem preučevanje
političnih sistemov skozi analiziranje po-
sameznih škandalov. Predmet škanda-
logije ni škandal, kot ga doživlja zdrava
pamet, temveč škandal kot zgostitev re-
snice o političnem sistemu določene
dežele. Lowi predlaga delitev na substan-
tivne in proceduralne škandale, pri čemer
gre dejansko za dve fazi škandala. V prvi
se škandal pojavi in je pripoznan za škan-
dal, v drugi pa se odkivajo vse zapletene
niti, ki ga vzpostavljajo kot konsekvenco
za vpletene akterje in za politični sistem.
Da do škandala sploh pride, je nujen ob-
stoj več strank in delovanje svobodnega
tiska. Pri preučevanju škandalov je treba
upoštevati politično kulturo posamezne
dežele, vendar sta razumevanje in razlaga
zgolj s kulturološkega stališča prekratka.
Kljub temu Lowi ponuja tri modele ali
prizorišča, na katerih se dogajajo škandali
in s pomočjo katerih škandale lahko razu-
memo: radikalni model, reformski model
in analitični model.
Uvod sta napisala urednika, Markovitz in
Silverstein. Najprej ugotavljata, da je ob
poplavi raznih sociologij in poddisciplin
politične znanosti škandal ostajal na robu
zanimanja resne znanosti, pa čeprav ne-
kateri škandali zamajejo družbe in poli-
tične siteme bolj kot npr. moda, humor
ipd., ki pa so predmet posameznih socio-
logij. Po eni strani lahko nezanimanje za
škandale razumemo iz dejstva, da je
vsakršno preučevanje škandalov že na
sebi škandalozno, po drugi strani pa iz
narave znanosti, ki se ne ukvarja z minl-
jivimi, kratkotrajnimi akti obscenosti, saj
ji gre za ugotavljanje resnih zakonitosti.
Politična znanost se tako ukvarja s pravimi
konflikti in spopadi političnih sil, kot so
npr. vojne, volitve, revolucije, razredni boj
Recenzije in prikazi	213
ipd. Skandali so bili prepuščeni rumene-
mu tisku.
Markovitz in Silverstein navajata, da se je
škandalogija začela s prvo resno primer-
jalno študijo škandalov v ZDA in Veliki
Britaniji, napisal pa jo je Anthony King.
Delo je resna kritika politične znanosti, ki
se je doslej usmerjala zgolj na institucije
in spregledovala neformalne mehanizme
integracije politične skupnosti.
V nadaljevanju urednika podajata osnovne
poteze škandalogije. Z naslonitvijo na
Durkheimove ugotovitve, da tudi najbolj
asocialno dejanje krepi socialne vezi, av-
torja trdita, da isto vçlja za škandal. Škan-
dali pomagajo ustvarjati grešnega kozla,
sovražnika in pritepene pse, ki jih potre-
bujejo prav vse skupnosti. Na ta način
škandali legitimirajo politično skupnost in
mobilizirajo množice. Škandale sicer
uvrščajo med politično patologijo, vendar
vsaka politična družba škandale potrebuje
za svojo uspešno reprodukcijo. Pri škan-
dalih se vseskozi izkazuje središčno mesto
boja za politično oblast, saj ravno oblast v
največji meri oblikuje družbeno realnost,
javno moralo in kolektivno zavest.
Markovitz in Silverstein trdita, da škandal
lahko izbruhne samo v političnem sistemu
liberalne demokracije. Samo liberalna de-
mokracija si postavlja kriterij ostrega
ločevanja med privatno in javno sfero ter
med sfero legalnosti in ilegalnosti. Hkrati
pa sistemi liberalne demokracije gojijo
nezdružljive zahteve, ki jih vsebujeta
načelo liberalizma - primat individua - in
načelo demokracije - podrejenost posa-
meznika kolektivni blaginji vseh. Liberal-
na demokracija poskuša zagotoviti
ločenost privatnih in javnih zadev in hkrati
preseči ali skriti problematičnost njihove
ločljivosti z uporabo politične oblasti.
Škandali so produkt shizofrene situacije
nosilcev oblasti v takšnih političnih sis-
temih.
Na koncu Markovitz in Silverstein pojas-
njujeta, da je zbornik namenjen primer-
javi posameznih političnih sistemov in po-
glabljanju vedenja o njihovem delovanju s
preučevanjem škandalov. Dejstva o posa-
meznih škandalih zato niso sveža, nov je
samo interpretacijski okvir.
Teksti so razdeljeni na tri dele: najprej se
obdeluje angloameriški svet, zatem kon-
tinental noevropski in nazadnje neevropski
svet. Ta delitev je klasična že od Almon-
dove klasifikacije političnih sistemov leta
1956. Zgrajena je na superiornosti an-
gloameriškega političnega izkustva, ki se
izraža v prispevkih domala vseh avtorjev.
Politični sistem ZDA je navezna točka
vseh primerjav, je kriterij in neproble-
matizirani vzor. Uvodno zavzemanje av-
torjev za razumevanje škandalov iz social-
nega konteksta, v katerem so izbruhnili, je
zgolj dobronamerna fraza. Novo je le to, da
je med konti nentalnoevropske dežele
vključena tudi Avstrija, ena od številnih
malih demokracij Evrope, ki so jo kom-
parativisti pri obravnavi vedno obšli. Niso
padle v kontekst: primerjava demokra-
tičnosti Švice z demokratičnostjo ZDA se
vedno porazno konča za velesilo. Žal paje
ekskluzivizem pustil ob strani ob takih
pregledih večkrat pozabljeno skandinav-
sko Evropo. Novo je tudi to, da je status
eminence angloameriškega sistema pripa-
del tudi Kanadi, tu gotovo zgolj po geograf-
sko zgodovinskem kriteriju.
Mark Silverstein razkriva mesto afere
Watergate v ameriškem političnem siste-
mu v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Vse skupaj seje dogajalo v atmosferi krize
demokracije in omajanega ugleda ZDA
zaradi vojne v Vietnamu. Predsednik
Nixon ni zaupal niti CIA niti FBI, zato je
za svoje varstvo in za svoje potrebe obli-
koval posebno skupino, ki je bila podre-
jena samo njemu. Skupina je med drugim
v času volilne kampanje vdrla tudi na
sedež volilnega štaba demokratov. S
pomočjo Washington Posta je trivialni
vlom v dveh letih prerasel v največji škan-
dal v ZDA in odnesel predsednika Nixona.
Predsedniška funkcija se je v ZDA obliko-
vala v osrednjo institucijo in simbol
države. S predsednikom padejo ZDA. Po
Nixonu je bila funkcija predsednika oma-
jana in pojavila so se resna razmišljanja o
oblikovanju kongresne vlade in zmanj-
šanju pristojnosti predsednika. Ford in
Recenzije in prikazi	214
Carter sta bila prav zato bleda predsedni-
ka. Šele z Reaganom so ZDA spet dobile
svojega pravega predsednika, z njim pa
nove škandale. Irangate Regana ni odne-
sel tudi zato, ker je spomin na nemočnega
predednika in s tem omajan ugled ZDA še
preveč živ.
Reg Whi taker obravnava škandal RCMP
(tajna varnostna služba) v Kanadi. RCMP
se je v sedemdesetih letih izkazala v kon-
fliktu med francosko in angleško go-
vorečimi Kanadčani. Delovala je ilegalno
in nasilno, infiltrirala se je v stranke in
legalne politične skupine, pregledovala
pisma itd., kar počne vsaka varnostna
služba. Težave so nastopile, ko je kršenje
zakona postopno prišlo pred oči javnosti.
Varnostna služba je gradila svojo legitimi-
teto na protikomunističnem konsenzu, ki
se je v sedemdesetih letih razkrojil, zato
se je znašla na čistini. Posledica škandala
je bila ukinitev službe in ustanovitev nove,
ki naj bi bila strogo podrejena zakonu.
Robin Gaster analizira delovanje britan-
ske politike na primeru afere Profumo v
začetku šestdesetih let. Profumo je bil
minister v vladi Velike Britanije. Imel je
to nesrečo, daje skočil čez plot k dekletu,
ki je nekaj noči pred tem isto počelo z
ruskim atašejem. Skozi afero seje ponov-
no izkazalo pavlovsko stališče Britancev
do seksa, in to ravno na začetku seksualne
revolucije. Padec Profuma je bil simbol
zatona Anglije kot svetovne velesile, pro-
pada starih seksualnih vrednot in druž-
benih norm. Gaster razčlenjuje politično
kulturo britancev, pojasnjuje mesto de-
narja v britanski politiki in vlogo opozicije
v političnem sistemu.
Stephen E. Bornstein razgrinja afero
Greenpeace v Franciji in vlogo predsedni-
ka Mitteranda. Gre za eksplozijo bombe
na ladji Rainbow Warrior leta 1985, ko so
bombo podtaknili agenti francoske var-
nostne službe in je bil pri tem ubit green-
peasovec F. Pereira. Bornstein pojasnjuje
odločitev francoskega vrha za to akcijo s
pomembnostjo, ki sojo pripisovali lastne-
mu razvijanju nuklearne (bombe) en-
ergije. Greenpeace je namreč analiziral
poskuse z atomsko bombo na otoku Mau-
rura, kar je za francoske konservativce
pomenilo delovanje v prid sovražnim
süam in ogrožanje francoske suvérenosti'
na Pacifiku. Bornstein je pokazal, da škan-
dal Mitteranda ni veliko stal, saj so njego-
vo potezo odobravale vse stranke. Tedaj pa
so se že začele tudi priprave na kohabita-
cijo - socialistični predsednik in desna
vlada. Zmagala je ideja raison d'Etat.
Judith Chubb in Maurizio Vannicelli raz-
pletata mrežo škandalov v razpokani itali-
janski demokraciji. Skandali so v Italiji
praviloma povezani z neobvladljivo mafi-
jo, kar pomeni z nasiljem in s korupcijo.
Avtorja obravnavata uboj generala Dalla
Chiese (1982), bančnikov Roberta Cal vija
(1982) in Michela Sindona (1986). Ugo-
tavljata, da so škandali v Italiji med seboj
vedno povezani, po pravilu pa je vanje
vključena država. Odkrivanje afere Sindo-
na je pripeljalo do prostozidarske lože P2
in razkrilo zveze z afero Calvi. Teren šte-
vilnim škandalom vzpostavlja zacemen-
tiranost v politični sferi, ki ji že od leta
1946 dominira krščanska demokracija.
Avtorja razlagata ta fenomen z naraščajočo
stopnjo odtujenosti od politike. Da prihod-
nost ne bo posuta s tolikimi trupli in škan-
dali, je nujno, da italijanska vlada preneha
igrati vlogo kralja mafije.
Afero povezano s tednikom Spiegel in
afero Flick v ZRN prinaša Aline Kuntz.
Leta 1962 so organi kazenskega pregona
aretirali nekaj ključnih urednikov Spiegla,
češ da so izdali državno tajnost. Spiegel je
zapisal, da ZRN nima dovolj konvencio-
nalnega orožja, da bi se lahko branila pred
vdorom SZ. Reakcija javnosti je bila hitra
in ostra. Spomin na nacistično Nemčijo je
bil še preveč gorak, zato so primer temel-
jito analizirali. Afera Flick se je sprodu -
cirala v prvi polovici osemdesetih let.
Vodstvo koncema Flick je podkupilo mi-
nistra za finance, da je koncernu odpisal
davke, ker je bil v finančni krizi. Nekaj
denarja je pricurljalo tudi v blagajno FDP,
ki je tedaj pokrivala finančni resor v vladi
ZRN. Spiegel je pri obelodanjanju škan-
dala nosil zastavo, zato je bil obtožen, da
o nemški politiki širi napačno in cinično
podobo. Afera Flick je razkrila hegemoni-
Recenzije in prikazi	215
jo strank nad politiko, saj tudi opozicijska
SDP ni bila resno zainteresirana za vrtanje
po finančnih konstrukcijah strank in
njihovih voditeljev.
Anton Pelinka se ukvarja z odmiranjem
konsociativne demokracije v Avstriji na
primeru škandala v zvezi z gradnjo splošne
bolnišnice na Dunaju. Projekt je bil
sprejet povsem v duhu tedanjega časa
megalomanskih zgradb, je pa bilo to tudi
obdobje velike koalicije. Projekt seje iz-
vajal od leta 1955 vse do leta 1972. Med
tem se je leta 1966 velika koalicija raz-
klala. Postopno so novinarji oblikovali po-
polno sliko finančnih manupulacij med
strankami, vključenimi podjetji in vodil-
nimi politiki. Šele Profil je leta 1980
sprožil v javnosti učinek snežne krogle.
Škandal je zamajal do tedaj idilično podo-
bo avstrijske korporativistične politike.
Skandal je obelodanil dejstvo, da av-
strijska politična kultura ne razlikuje do-
volj jasno javne sfere in sfere privatnega
življenja, daje država v primerjavi z drugi-
mi zahodnimi državami veliko bolj par-
tijska država, takšno stanje pa ima ko-
renine v tem, da Avstrija nima liberalne
tradicije.
Terry Macdougall piše o škandalu na
Japonskem in razčlenjuje razloge, zakaj je
japonska politika tako draga. Podrobneje
seje lotil škandala ob razkritju dejstva, da
nekatere ameriške korporacije financirajo
nekatere vodilne japonske politike ali
njihove mecene. Škandal se je končal z
odstopom Tanake z mesta predsednika
vlade, kljub temu daje bil ljudski heroj.
Macdougall v svoji analizi ugotavlja, daje
denar življenska kri japonske politike tudi
v tem smislu, da je korupcija povsem
strukturna. Avtor ugotavlja, da so vezi med
reporterji in politiki tako tesne, da se
kršitve zakonov težko prebijejo v javnost.
V zaključku sporoča, da bi večino kon-
fliktov, ki so za americane ilegalni, na
Japonskem razumeli kot povsem normalno
politično dogajanje.
Mitchell Cohen piše o izraelskem poli-
tičnem sistemu skozi škandal v zvezi s
Pinhasom Lavonom, tedaj obrambnim
ministrom. Lavon je leta 1954 izdal ukaz
za sabotažo britanskih in ameriških in-
stitucij v Kairu. Ta akcija je takoj zapletla
odnose med Egiptom in Zahodom. Lavon
je nemudoma odstopil, škandal pa se je
zvalil šele čez nekaj let. Postopno je spor-
no vprašanje razcepilo vladajočo delavsko
stranko, Lavon paje bil leta 1964 odstran-
jen iz politike. Afera Lavon po mnenju M.
Cohen predstavlja zgostitev in pomemben
člen v prehodu izraelskega političnega sis-
tema od dominantnega (prevlada laburis-
tov) h kompetitivnemu strankarskemu sis-
temu (dejansko prevlada konservativcev).
John Logue je prispeval sklepni del zbor-
nika. V njem se najprej sklicuje na začetne
obljube uvodničarjev in ugotavlja, da
škandologija ni znanost, reducirana na
korelacijske koeficiente. Politični škanda-
li so štos in tudi škandologija mora biti
štos. Škandali so tudi patologija, vendarse
mora politična znanost ravno tako kot me-
dicina učiti iz patologije o anatomiji in
biologiji politične družbe. Logue je pre-
pričan, daje politični sistem, v katerem ni
škandalov, sam velik škandal. Rdeča nit
vseh obravnavanih škandalov je odsotnost
politične obligacije voditeljev in državni-
kov. Razen v primeru Mitteranda so vsi
uporabili javne ustanove in svojo javno
funkcijo za lastne privatne cilje. Iskanje
skupnega imenovalca vseh škandalov je
Loguea pripeljalo do ugotovitve, da je
škandal veliko nasilje nad kulturnimi in
zakonitimi normami, ki omejujejo upo-
rabo položaja javnega zaupanja za privatne
namene. Javnega škandala ni brez poli-
tičnih strank, kar kaže tudi na to, da
stranke ne zmorejo nadzorovati svojih
voditeljev. Prav tako so škandali v domeni
opozicije. Kjer je opozicija šibka, ni prave-
ga interesenta, ki bi zadevo pripeljal v
javnost in jo obelodanil kot škandal. Škan-
dali imajo lahko dologoročne posledice, če
izzovejo reforme političnega sistema, pra-
viloma paje njihovo učinkovanje kratkega
daha. Najbolj tipičen primer je Watergate
škandal, ki je že po dobrih desetih letih
dobil naslednika v ti. Irangateu. Logue
odkriva preprosto dejstvo, da so škandali
v sferi obveščevelne in protiobveščevalne
dejavnosti najbolj pogosti, ker je ravno tu
ilegalno delovanje vseskozi na delu, ko pa
Recenzije in prikazi	216
iz raznih razlogov postane javno, je pravi-
loma škandalozno. Škandali so osredo-
točeni na osebnost ali na več osebnosti,
nikoli pa na sistem ali del sistema. Zato je
njihova spreminjevalna moč omejena,
zmožnost legitimiranja pa toliko bolj iz-
razita. Osebnost krši dobro zamišljen sis-
tem in tako ogroža vso skupnost in vsakega
posameznika. Kaznovanje vpletenih je
zadnji del škandala.
Škandalogov je po svetu malo, v Sloveniji
nobenega. V naši politični kulturi namreč
velja za škandal akt odkrivanja nelegalne-
ga početja, kršenja vrednot ipd. Baraba je
tisti, ki objavi, novinar, urednik, ne pa oni,
ki je zlorabil svoj položaj v privatne
namene, za promocijo svoje stranke ali
svojega podjetja. Brez škandalov ni de-
mokracije, škandalov pa ni brez svobod-
nega, raziskovalnega, zoprnega novinar-
stva, brez močne opozicije in razgibanega
parlamentarnega življenja. Škandalov ni
brez publike, ki vidi v njih dober štos,
škandalov ni tam, kjer se politiko doživlja
z drobovjem, kot totalitarno dejavnost. Ni
jih tam, kjer liberalizmu niso pustili, da bi
razbil idilo družinske politične skupnosti,
in kjer želijo demokracijo graditi na poli-
tični doktrini katolicizma. Tam, kjer ni
škandalov, tam je moja ožja domovina.
Igor Lukšič
Smavko Spmicham
Analiza besedil,
Metodomoški zvezki, Ljubmjan
1990, 221 strani
Sklad slovenske družboslovne in human-
istične literature zadnja leta vse bolj bo-
gatijo dela, k se ukvarjajo z esencialnim
vprašanjem znanstvene produkcije - z
metodo. V sodobnem sistemu ved sta
predvsem dva dejavnika interdiscipliniza-
cije, ki "samaposebi" omejujeta in inte-
grirata disperzijsko razvojno logiko znan-
stvenih disciplin; to sta predmet
proučevanja, ki je pogosto skupen več
disciplinam, in nekateri multiaplikativni
metodološki postopki, ki jih s pridom rabi-
jo različne znanstvene discipline. Takšno
funkcijo in pomen ima in bo imela tudi
analiza besedil, raziskovalna metoda, ki se
ji ne more izogniti nobeno empirično
družboslovno raziskovanje, če želi "kon-
taktirati" z družbenimi spremembami.
Z analizo besedil seje avtor, prof.dr. Slav-
ko Splichal tako ali drugače pričel ukvar-
jati že pred dvajsetimi leti. Odtlej je bila
metoda za statistično obravnavo jezikov-
nih podatkov" raziskovalno "uporabljana"
in institucionalizirana tudi v pedagoške
strukture (postalaje sestavina do- in podi-
plomskega študija na Fakulteti za socio-
logijo, politične vede in novinarstvo v
Ljubljani). Razvijala se je vzporedno (in v
bolj ali manj prikritem kritičnem
soočanju) z neko drugo empirično
družboslovno metodo, ki so jo razvijali na
isti, zanjo prav tako "matični" ustanovi, t.j.
z anketnim javnomnenjskim raziskovan-
jem (SJM).
Avtorje delo razdelil na osem poglavij. V
prvem razpravlja o pomenu in mestu an-
alize besedil v družboslovnem raziskovan-
ju. Precejšnjo ambicioznost te metode v
družboslovnem raziskovanju izraža nas-
lednja opredelitev: "Analiza besedil je
raziskovalna metoda za preučevanje
družbenih značilnosti, o katerih je mogoče
sklepati iz besedil" (18). Funkcija metode
torej presega golo rekonstrukcijo v času
danega simbolnega interakcionizma med
sporočevalcem, sporočilom in recipien-
tom, ima torej veliko večje zahteve, t.j. po
3,rekonstrukciji realnega polja zgodovine
(oz. vsakokratnega družbenega kon-
teksta).
V nadaljevanju razpravlja o jezikovnih os-
novah analize besedil (soavtor tega po-
glavja je Andrej Bekeš). Analiza besedil
je multidisciplinarna, saj zahteva poleg
splošnih družboslovnih znanj in računal-
ništva še posebej dobro obvladanje ling-
vistike. V okviru tega poglavja je kritika
kvantitativne analize vsebine, kije temel-
jila na linearnem modelu komuniciranja.
Recenzije in prikazi	217
Analiza besedil temelji na precej kom-
pleksnejšem komunikacijskem modelu.
Vključuje pojmovno in čutnozaznavno
raven, ravni dveh ključnih entitet v mode-
lu: besedila in sporočila. Poleg tega ses-
tavljajo model še ubesedovanje, osmi-
šljanje, sporočevalec, kanal, kod in
"vedenje o svetu". S to metodo lahko razis-
kujemo značilnosti besedil in njihovo
povezanost z nejezikovnimi pojavi na
štirih ravneh: sintaktični, semantični,
denotativni in pragmatični.
V nadaljevanju govori o enotenju v analizi
besedil, o merjenju in kodiranju, peto po-
glavje (Analitični postopki) pa je avtor
ponovno napisal v sodelovanju z Andrejem
Bekešem. Tu razločujeta tri osnovne pos-
topke analize besedil: klasifikacijski,
primerjalni in relacijski postopek. Pri
slednjem posebej predstavita kontin-
genčno analizo, analizo asociativne
strukture, analizo trditev in analizo vred-
nostno določenih trditev. V nadaljevanju
prikazuje Splichal še razloge, funkcije in
4
temeljne pristope uvajanja računalnikov v
analizo besedil. V zadnjih dveh poglavjih
pa obravnava zanesljivost (odsotnost nakl-
jučnih napak) in veljavnost (odsotnost sis-
temskih napak). Še posebej mora biti za
družboslovca zanimivo poglavje o veljav-
nosti, ki jo Splichal razgradi na vsebinsko,
prognostično in hkratno veljavnost ter vel-
javnost konstrukta. Poglavji o zanesljivosti
in veljavnosti prispevata s ponujenimi
pravili, navodili in postopki k večji spoz-
navni in pojasnjevalni moči ter samokri-
tičnosti spoznavnega procesa in znanosti
nasploh.
Knjiga ima za sodobno znanost izjemno
uporabno vrednost in pomen. Kot prva na
jugoslovanskem tržišču, ki prikazuje in
osmišlja teoretične in metodološke te-
melje in vprašanja empirične (neanketne)
družboslovne analize (besedil), ima v bist-
vu le to pomanjkljivost, da je njena obli-
kovna podoba daleč pod ravnijo njene
vsebine.
Milan Zver
Izberite
MikrohiL
in izbirajte
•	matićna plošča AMI-USA, procesor	•	matična plošča AMI-USA, procesor
486, 33 MHz, 0 WS	486, 25 MHz, 0 WS
•	AMI BIOS, 64 KB cache, do 256 KB	•	AMI BIOS, 64 KB cache, do 256 KB
•	4 MB RAM (razširljiv do 128 MB	•	4 MB RAM (razširljiv do 128 MB)
•	trdi disk MICROPOLIS 338 MB SCSI,	•	trdi disk MICROPOLIS 160 MB SCSI,
15 ms	16 ms
•	gibki disk TEAC 5.25", 1.2 MB	•	gibki disk TEAC 5.25". 1.2 MB
•	grafična kartica VGA 1024x768,16	•	grafična kartica VGA 1024x768, 16
bit, 512KB	bit, 512KB
•	ĆB 14" VGA multisync monitor	•	ĆB 14" VGA multisync monitor
•	tipkovnica CHICONY AT, YU znaki	•	tipkovnica CHICONY AT, YU znaki
•	ohišje stolp	•	ohišje stolp
Cena: 309.890,00 din Cena: 269.050,00 din
•	matična plošča AMI-USA, procesor	.	matična plošča AMI-USA, procesor
386, 33 MHz, 0 WS	386, 25 MHz, 0 WS
•	plošča razširljiva na 486, AMI BIOS,	.	plošča razširljiva na 486, AMI BIOS,
64 KB cache	64 KB cache
•	4 MB RAM (razširljiv do 40 MB)	.	4 MB RAM (razširljiv do 40 MB)
•	trdi disk CONNER 105 MB, 25 ms	*	trdi disk CONNER 105 MB, 25 ms
•	gibki disk TEAC 5.25', 1.2 MB	.	gibk¡ disk TEAC 5.25", 1.2 MB
•	grafična kariica Hercules 720x348	.	grafična kartica Hercules 720x348
•	monokromatični 14" monitor	.	monokromatični 14" monitor
•	tipkovnica CHICONY AT, klik, YU	.	tipkovnica CHICONY AT, klik, YU
znaki	znak¡
•	ohiSje midi stolp	.	ohišje midi stolp
Cena: 125.290,00 din Cena:99.960,00 din
Uporabljajmo računalnike
A
Mikrohiu
rabmaimSnv & initnrvf
Delovna organizacija га proizvodnjo strojne in programske računalniške opreme
61000 Ljubljana. Titova 6
Tel.: 215-042.215-062.215-087
Telex: 3/360 HITYU.
Telefax: 215-110
Povzetki / Abstracts	219
Povzetki / Abstracts
Darij Zadnikar
Mravljinčar, Luhmann in
subjekt
Luhmannova sistemska teorija je še ena
tehnicistična teorija, ki je zamenjala velike
pripovedi moderne. Tehnicistična podoba
zakrije navezavo te teorije z določeno filo-
zofsko tradicijo. Preiskava te navezave pa
razkrije na videz protislovno dejstvo,da je
ta teorija, ki pri temeljnih socioloških kon-
ceptualizacijah odreka pomen delujočemu
subjeku, sama navezana na tradicijo filo-
zofije subjekta. Husserlovi subjektno filo-
zofski kategorialni odnosi se pod drugim
imenom preslikajo v okolje sistemske te-
orije. Tradicionalni filozofski koncept sub-
jekta je zgolj na videz in deklarativno pre-
magan, tako da se ohranja kot kripto sub-
jekt. Ta kripto subjekt je deskripcijska süa
sistemske teorije, hi je zmožna vse opisati
na neprotisloven način v neskončno
množečih se avtonomnih sistemskih
področjih. Izgubljena je projektivna in
praktična vloga teorije, dejanskost pa osta-
ja zgolj neprotislovni tehnični problem.
Darij Zadnikar
Ant-eater, Luhmann and
the Subject
Luhmann s system theory is yet another
technicistic theory replacing the great epics
of modernity. The technicistic image covers
up the link of this theory to a certain
phdosophical tradition. For, the investiga-
tion of this link discloses a seemingly dis-
crepant fact: while in its fundamental so-
ciological conceptualizations denying the
importance of the active subject, the system
theory nevertheless actually remains tied to
the tradition of the phdosophy of the sub-
ject. HusserTs subject- centered phdosophi-
cal categorial relations are, under a differ-
ent name however, merely copied in the
environment of the system theory. Conse-
quently, the traditional philosophical con-
cept of the subject has been overcome only
apparently and in a mere declarative man-
ner, so that it remains preserved as a cryptic
subject. And it is this cryptic subject that
functions as a descriptive force of the sys-
tem theory which is capable of describing
everything in a non-contradictory manner
by producing endlessly multiplying auton-
omous systemic spheres. Both, the projec-
tive as well as the practical role of the
theory have been lost, whUe the actuallity
remains nothing but a non- contradictory
technical problem.
Povzetki / Abstracts	220
Igor Ž. Žagar
O polifoniji,
argumentativnem
pričakovanju in njegovem
sprevračanju
Veznik pa spada me oblikovno (kon-
tekstualno) najbolj razčlenjene in najbolj
uporabljane lekseme slovenskega jezika, iz
istega razloga pa verjetno tudi med najbolj
brezoblične, samoumevne in zato najmanj
raziskane.
Namen tega članka je izpostaviti neko spe-
cifično, argumentativno obliko veznika pa,
obliko, ki - še zlasti v povezavi z veznikoma
ker in sicer - ne povezuje le dveh delov
stavka kot abstraktne strukture (ki je stvar
jezika), temveč dve govorni dejanji kot seg-
menta diskurza (ki je stvar govora).
Pokazati želimo, da predstavlja argumen-
tativni pa izjavljalno anaforični element,
ki s sklicevanjem na neko skupno, občo, ali
vsaj poprejšnjo vednost, diskurzivni seg-
ment, katerega del je, šele zameji kot inter-
pretativno in argumentativno avtonomen.
Igor Ž. Žagar
On Poliphony,
Argumentative
Expectation and ifs
Reversal
The conjunction pa is one of the formally
(contextually) most diversified and most
used lexemes of the Slovene language and
by the same token also one of the most
self-effacing, self- evident and thus least
researched lexical units.
The purpose of these paper is to point out
a specific, argumentative form of the con-
junction pa, a form which - especially in
its connection with conjunctions ker and
sicer - does not connect only two parts of
the sentence as an abstract structure (which
is the domain of the language), but also
two speech acts as two segments of the
discourse (which is the domain of the
speech).
We wish to demonstrate that the argumen-
tative pa represents an enunciatory ana-
phoric element, which only with reference
to some other, common, general, or at least
preceding knowledge, delimits the discur-
sive segment, whose part it is, as an inter-
pretatively and argumentatively relatively
autonomous unit.
Povzetki / Abstracts	221
Igor Pribac
'Hočem na mejo, dokler
še ni povsem izginila'
Ob bližajoči se 500-letnici ti. "odkritja
Ameriketeče v ZDA široka in vedno os-
trejša javna razprava o kulturni identiteti
ti. "ameriške nacije", v kateri pripadniki
etničnih manjšin oporekajo legitimnost
"evrocentričnega" pogleda na zgodovino
ZDA. Ameriška identitetna kriza, ki je
vzporedna evropski, zadeva tudi evropsko
samorazumevanje: ti. "odkritje Amerike" je
dejanje evropske zgodovine, kar v času glo-
balnih socialno-političnih sprememb in v
pričakovanju še večjih Zahodni civilizaciji
nalaga takšen ponoven premislek lastne
zgodovine, ki bo v središče postavil
vprašanja nacionalizma, rasizma, kolo-
nializma, antisemitizma, tolerance, mod-
ernizma... O teh vprašanjih avtor razmišlja
skozi zgodovino reprezentacij drugega v
westernih.
«
Igor Pribac
'I want to the frontier till
there's still one'
Forthcoming 500th anniversary of the so
called "discovery of America" initiated a
wide and increasingly poignant public de-
bate on cultural identity of the do called
"American nation". The members of ethnic
minorities engaged in the discussion have
been disputing the legitimacy of the "Eu-
ropocentric" view of the history of the
United States. However, the American
identity crisis, in many respects parallel to
the European one, consernes also the Eu-
ropean self-understanding: the so called
"discovery of America* is eminently an act
of European history, which in the face of
the global sociopolitical changes we are
witnessing today as well as the more radi-
cal ones yet to come imposes the task on
the Western civüization to reconsider and
review its own history in the way that wdl
put in the forefront the issues of national-
ism, racism, colonialism, and anti-Semi-
tism, tolerance, modernity... The autor has
addressed this issues by means of retro-
specting the history of representations of
the other in the Hollywood's westerns.
Povzetki / Abstracts	222
Marko Gabrijelčič
James Lovelock & Gala -
Kronika neke love story
James Lovelock, ekolog, je avtor hipoteze o
"Gaiiki vidi Zemljo kot enkratni živi
organizem, aktivni kontrolni sistem, ki
lahko vzdržuje kemijsko neravnotežje.
Živim organizmom in okolju pripisuje ne-
razdružljivo, skupno evolucijo, to pa je tudi
temeljna misel geofiziologije. V svojih dveh
knjigah, ki sta rezultat nenavadne poti
strokovnjaka za atmosfero, opozarja na
problem tople grede. Članek oriše življe-
nsko pot tega znanstvenika in temeljne
poteze njegove teorije. Posebno pozornost
posveti njegovemu računalniškemu mode-
lu simulacije razmerja med živimi bitji in
njihovim okoljem, imenovanim Daisy-
world.
Marko Gabrijelčič
James Lovelock & Gaia -
The Chronicle of a Love
Story
James Lovelock, the environmentalist, is
the author of the hypothesis of * Gaia*. He
sees the Earth as a unique living organism,
an active control system that is capable of
maintaining the chemical unbalance.
The inseparable, common evolution is as-
cribed to the living organisms and their
environment, which is also the fundamen-
tal idea of the geophysiology. In his two
books that are the outcome of a rather
unusual career of the atmosphere expert,
he calls the attention to the problem of the
greenhouse. The article describes the career
of this scientist and gives the basic outlines
of his theory. A special attention is paid to
his computerized simulation model of the
relation between the living beings and their
environment called Daisyworld.
223
Podatki o avtoricah in avtorjih
JACQUES DERRIDA, filozof, rojen leta 1930 v El-Biaru, v bližini Alžira.
Zadnjih šest let poučuje na Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales in
predava na več univerzah v ZDA.
ADRIJANA DVORŠAK, 1986, absolventka politologije na FSPN Univerze v
Ljubljani.
MARKO GABRIJELČIČ, 1965, študent Biotehniške fakultete Univerze v
Ljubljani.
SHIRLEY KEITH, Indijanka iz plemena Winnebago, bojevnica za osvoboditev
severnoameriških Indijancev; leta 1969je sodelovala v zasedbi otoka Alcatraz;
avtorica številnih člankov ter radijskih in televizijskih oddaj o problemih
Indijancev v ZDA.
MARJAN KOKOT, 1962, absolvent sociologije na FSPN Univerze v Ljubljani.
DUŠAN KOLENC, 1952, prof. fil. in soc.
NIKLAS LUHMANN, 1927, prof. sociologije na Fakulteti za sociologijo
Univerze v Bielefeldu, ZRN.
FRANC MALI, 1955, mag. soc., strokovni sodelavec na Inštitutu za družbene
vede Univerze v Ljubljani.
IGOR PRIBAC, 1960, mag. fil., novi raziskovalec na Filozofski fakulteti
Univerze v Ljubljani.
DARIJ ZADNIKAR, 1956, mag. fil., višji predavatelj na Pedagoški akademiji
Univerze v Ljubljani.
IGOR Z. ŽAGAR, 1960, mag. fil., asistent - novi raziskovalec na Inštitutu za
družbene vede Univerze v Ljubljani.
Studia humanitatiS
Knjižna zbirka STUDIA HUMANITATIS prinaša prevode temeljnih del
sodobne svetovne teorije na področju humanističnih ved in družboslovja, ki
iz slovenske kulture delajo sodobno znanstveno kulturo, slovenščino pa za
intelektualen jezik, v katerem je mogoče izreči in zapisati vse, kar zmorejo
svetovni jeziki.
Slovenski kmetje so njega dni brali večernice, mladi slovenski intelektualci
v teh časih beremo
STUDIA HUMANITATIS
Prvi letnik je razprodan, na voljo pa so še tele knjige, 2., 3. in 4. letnika:
2. letnik	3. letnik	4. letnik
L.S. KLEJN	F.BRAUDEL	R.JAKOBSON
Arheološki viri	Struktura vsakdanjega	Lingvistični in drugi
A. TENENTI	življenja, 2 zv.	spisi
Občutje smrti in	R. FOX	A. MOMIGLIANO
ljubezen do življenja v	Rdeča svetilka	Razprave iz
renesansi	A. KOYRE	histografije
M.I. FINLEY	Od sklenjenega sveta do	A. GIDDENS
Antična ekonomija	neskončnega	Nova pravila socio-
G. CANGUILHEM	univerzuma	loške metode
Normalno in patološko	A. LEROI-GOURHAN	F. BRAUDEL
G. BOCK	Gib in beseda I	Igre menjave
"Drugo" del. gibanje,v	A. DERRIDA	S. FREUD
ZDA od 1905 do 1922	Glas in fenomen	Mali Hans
G. DUMÉZIL	D. DAVIDSON	Volčji človek
Tridelna ideologija	Raziskave o resnici in	F. FURET
Indoevropcev	interpretaciji	Misliti franc, révolue.
S. FREUD	N. CERVENKA	J.L. AUSTIN
Metapsihološki spisi Večerna šola stihoslovja Kako narediti kaj z
O. DUCROT	A. MOMIGLIANO	besedami
Izrekanje in izrečeno Razprave iz	M. SCHAPIRO
L.S. KLEJN	histografije	Umetnostno-
Arheološka tipologija E. BENVENISTE	zgodovinski spisi
Problemi splošne	P.ANDERSON
lingvistike	Prehodi iz antike v
J. HABERMAS	fevdalizem
Strukturne spremembe
javnosti
Še zmerom se lahko naročite na 5. letnik. Naročnino lahko poravnate
naenkrat (1.600 din) ali v največ štirih zaporednih mesečnih obrokih (vsak
po 400 din). Naročilnico lahko pošljete po pošti ali pa se osebno oglasite
vsak dan med 12. in 14. uro na uredništvu, kjer lahko kupite posamezne
knjige 20% popustom.
Doslej so izšle tri knjige 5. letnika:
R. BARTH ES: Retorika starih, Elementi semiologie;
R. BIANCHI-BANDINELLI: Od helenizma do srednjega veka
R. INGARDEN: Literarna umetnina
Prav kmalu pa bodo izšle še tele knjige:
E. GOMBRICH: Spisi o umetnosti
P. ANDERSON: Rodovniki absolutistične države
A. LER0I-G0URHAN: Gib in beseda II
H. BELTING: Podoba in njena publika v srednjem veku
Knjiga je lahko tudi darilo. Naročite svoje najdražje in najpametnejše na
našo zbirko.
Založba ŠKUC
Kersnikova 4, 61000 Ljubljana
tel. (061) 329-655
časopisi
tóritikp
znanosti
Na zalogi so še naslednje redne številke in izredne izdaje Časopisa za kritiko
znanosti :
ČKZ64-65/84: Struktura znanstvene paradigme	50,00 din
ČKZ 71-72/84: Religija in osvoboditev	40,00 din
ČKZ 1986 Učinek gobezdala	50,00 din
ČKZ 87-88/86 Jedrske elektrarne da - ne	40,00 din
ČKZ 89-90/86: Kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ	40,00 din
ČKZ 97-98/87: Ugovor vesti	40,00 din
ČKZ 99-100/87: Praksa kot opozicija	50,00 din
ČKZ 1988 Janez Janša: Na svoji strani	50,00 din
ČKZ 1989 Srbija i Albanci - 2. knjiga	50,00 din
ČKZ 1989 Srbija i Albanci - 3 knjiga	50,00 din
ČKZ 119-120/89: Kontekst ljubljanskega procesa	60,00 din
CKZ 1989 Kompendij za bivše in bodoče politike	60,00 din
ČKZ 1/90: Kako zmagati na volitvah	60,00 din
ČKZ 127/90: Ekologi] a in demokracija	70,00 din
ČKZ 128-29/29: Fantazija	160,00 din
ČKZ 130-31/90: Družba, etika, morala	80,00 din
ČKZ 132-33/90: Nova ustava	100,00 din
ČKZ 134-35/90: MUitarizem in vojaško-industrijski kompleks 100,00 din
ČKZ 136-37/90: Ženska, politika, družina	100,00 din
ČKZ 138-39-/91:, Subpsihiatrične študije	170,00 din