PRIMLS SCHKOF PINXTT Primož Škof kot slikar \ltrko K um bič, Ljubljana V slovenskih in avstrijskih arhivih se je nailo dovolj gradiva za biografijo Primoža Škofa, ki seje rodil 6. junija 1810 v Zaklancu (župnija Horjul pri Ljubljani). Predstavil sem ga predvsem kot dagerotipista in ateljejskega fotografa, le bežno pa tudi kot akademsko šolane g a slikarja.' Prav na podlagi obeh objav v Zborniku za umetnostno zgodovino se mi je posrečilo najti ali znova odkrili dve izvirni Škofovi slikarski deli, V frančiškanskem samostanu v Novem mestu hranijo Zadnjo večerjo, ki je signirana v kaltgrafičnt kurzivi: Pinxit P: Sikof, drugo Škofovo delo pa je oltarna podoba v podružnici sv, Urha, ki stoji na strmem griču nad Zaklancem pri Horjulu. Upodobljen je se. Valentin, ki ozdravijo bolnika. Podpis je prav tako kahgrafi-čen, v nekoliko različno navedbo od prej omenjene: PrtmifS Schkof Pinxit. Obe Škofovi sliki sta brez letnice.2 '¿adnja večerja (ft.pl,, 82 x 73 cm) je dobro ohranjena, barvita in razgibana. Slikar je izbral pokončen format, skupina trinajstih oseb je kar preveč stisnjena, zlasti na levi, ker sprednji apostol zakriva glavo tistega v ozadju. Spodnji in zgornji tlel slike je Škofa kar vabil k oblikovanju prostora. V ospredje je postavil vrča in posodo, plastično je upodobil mizo s pno m, zadaj za skupino pa hiti pogled proti oknom in navzgor proti stropu sobe, ki s svojo višino in arhitekturo spominja prej na dvorano kol na skromno bivališče. Plastičnost prostora je poudaril tudi tonsko, s temnimi partijami ob mizi, s temno drapenjo v ospredju in zabrisanim ozadjem, Kompozicijsko je Škofovo delo daleč od Leonardove mojstrovine, grajene simetrično in suvereno izvedene v pretehtani razvrstitvi oseb, tako da si je po vsej verjet nosi i ni vzel za predlogo, ampak je imel za vzorec kakšno grafiko ali morda sliko iz 1 ,ayerjevega kroga, Ni mu Slo za hitro, lahko in površno izvedbo, pač pa $0 ga živo zanimali likovni 1 M, Kamhie, Primus Skoff ■ Frimni Škof (1810-?), akademski slikar, dagerotipisi in fotograf, ZtIZ. n.v. XXVII. 1991. pp, 103-J17 in M. Kambič, Primoi Skof (1810-?), akademski slikar, dagerotipist in fotograf. Nova dognanja, 7.UZ, n.v. XXVIII, 1992 (od tod citirano Kambič, Škof, Nova dognanja), pp, 97-100. Za informacije in sodelovanje se zahvaljujem p. Felicijanu Pevcu, OFM, in dr. Emilija-nu Cevcu. 161 problemi, kar dokazuje skrbnost risbe. Se bulj pa zasuki teles, predvsem obeli apostolov v ospredju, Škof je bil predvsem portretni slikar, kar je videti tudi na pretehtani risbi in koloritu Kristusovega obraza in obrazov apostolov. Zlasti ožja skupina okrog Kristusa izžareva zbranost in poduhovljenost. Nekaj izjemnega pa je obraz apostola Jude, ki se vidno odmika od klasične tipike. To je skoraj realističen portrel moškega s široko odprtimi, skrbno izrisanimi očmi, s krepkim lepim nosom in mehko oblikovanimi usti resnega izraza. Tudi gosti kratki lasje in kratka škod rana brada so v harmoniji z obrazno partijo. Na obrazu ni zanikanja ali karikiranih potez, vendar pa drža telesa v obratu nazaj ni anatomsko prepričljiva. Videti je. da si je slikar zastavil le prezahtevno nalogo, čeprav je težko reči, da je shka nastala v času Škofovega uvajanja v slikarstvo. Mejnik v njegovem slikarstvu je gotovo Šolanje na dunajski likovni akademiji v letih 1833-1835.* Sv. Valentin (o.pl., 120 i 78 em) v južnem stranskem oltarju cerkve sv. Urha nad Zaklancem je mnogo popolnejSc in pomembnejše delo kot opisana Zadnja večerja. Podoba je zelo harmonično vključena v razgiban baročni oltar (zdaj lepo obnovljen), tako barvno kol oblikovno. Zgornji del slike je zaključen s polkro-žnim okvirom.4 Osrednja postava slike je sv. Valentin, upodobljen stoje, v meni-ški obleki, S hrbtom proti oltarni mizi. "/. dvignjeno desnico blagoslavlja bolnika, ki leži na lleh pred oltarjem, oprt na roko moža. ki obrača glavo zaupno navzgor proti svetniku, V skupino teh treh osebje neprisiljeno vljučcn klečeči ministrant, Hoijastni bolnik na lleh je naslikan z veliko obzirnostjo. Vznak viseča glava, obrnjene oči in slina na ustih so prikazani diskretno, celotna drža pa z izjemnim likovnim znanjem. Bolnikova postava je proporcionalna, drža rok neprisiljena m kar globinsko prostorska, koleni rahlo dvignjeni in upognjeni Obleka, rekli bi. delana po meri in kovinska zaponka na čevlju bi dala misliti, da bolnik ni bil rcvei. Slikarje dobro obvladal pravila linearne in zračne perspektive tako v risbi kot v barvnih tonih in senčenjih, Oltar s podijem in mizo se diagonalno oddaljuje proti odprtini v arhitekturi, ki vodi oko v zeleno dolino z drevjem ob reki. Vse štiri osebe so razvrščene krožno, globinsko, bolnik pa je v svoji drži kar otipljivo plastičen. Slikarje bil skrben tudi pri vrsti detajlov: ministrantski zvonček desno pri tleh (pod njim je Škofov podpis), pokrit kelih na oltarni mizi, misal, molitvena tablica, razpelo in za njim oltarne podobe, svečnik v obliki angelske figure z belo svečo na glavi, Skrbno izdelano je tudi cvetlično okrasje na mašniškem plašču. Kolorit slike je ubran tako v podrobnostih kot v vtisu celote. Rdeče in modre barve jc malo. Glede tega je bil Škof daleč od tistih slikarjev, ki jim je Leopold KordeS leta 1840 namenil ostro, objektivno kritiko, ko je Slo za cerkvene podobe na Kranjskem. Poleg uporabe slabih predlog, predvsem grafik, jim je očital neznanje anatomije, perspektive in zgodovine. domiSljanje, da se imajo za mojstre 1 Podobo sem si podrobno ogledal in jo barvno preslikal 4. maja 1993, Provenience in letniec nastanka za zdaj še ni mogoče ugotoviti. * Podobo sv. Valentina sem si ogledal in fotografiral 16. junija 1993. Notranjost cerkvc in oltarji so obnovljeni. 162 na vseh področjih, da ne obvladajo risbe in portretnega znanja in da uporabljajo kričeče rdečo, modro in m me no barvo. S tem je Kordeš grajal samouke, imenovane "naturmalarji", in zagovarjal delo akademsko Solanih slikarjev, ki so bili po njegovem edini usposobljeni za restavratorska dela v slovenskih cerkvah,1 KordeS jc to kritiko objavil v času, ko je imel Škof akademijo i.e za seboj in s tem tudi dobro mero razgledanosti in spretnosti. Morda jc nastala Škofova slika sv. Valentina v času, ki se je ujemal z letom Kordeieve kritike, namenjene predvsem gorenjskim lokalnim obrtnim slikarjem, S svojim odhodom na Dunaj je slikar za vselej zapustil domače kraje in sled za njim seje skoraj izgubila. Le tu in tam so ga vendarle bežno omenili kot sig ni ranega avtorja podobe j v. Valentina, ne da bi vedeli kaj več o njegovem življenju in delovanju, Jožef Kržiinik je že leia 1(198 v svoji Zgodovini horjulske fare objavil podroben opis podružnice sv. Urha nad Zaklancem, skupaj z zgodbami o njeni preteklosti: turških napadih, požaru leta 1862, potresu leta 1895. Zapisal pa je tudi dva pomembna stavka: "Na listni strani je oltar sv. Valentina. Podobo je prav dobro naslikal domačin Primož Škot. Mrakov u. /aklanea,"4 S to kratko pohvalo je Krži-šnik opozoril na Škofovo avtorstvo in obenem na njegovo domače poreklo. S tem so potrjene naše začetne hipoteze o Škofovem imenu in kraju rojstva, ki se ujemajo tudi z arhivskimi podatki v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, na Dunaju in v Linzu. Dragocen vir za presojo Škofove slikarske dejavnosti in kvalitete so terenski zapiskt dr. Franceta Steleta iz leta 1921. Stclč je obiskal cerkev sv, Urha nad Zaklancem in si kratko, hitro, sproti zapisoval svoje vtise, stanje umetnin in ocene7 Pri tem je zapisal, da je bila cerkvica sprva gotska, pozneje baročna. Utrjena je bila kot labor v času turških vpadov. Baročna cerkev sega v sredo 18. stoletja, kropilnik ima letnico 1757, o južnem stranskem oktarju pa si je Stele zapisal: "Lep, pozen barok, ca, 1750. V celoti zelo lep, dobra slika Laverjevega epi g ona. Čudež sv. Valentina v mašiiiiki obleki pred oltarjem ... Razmeroma zelo dobra. Na desni strani spodaj podpis: Primus Schkof Pinxit.., Slika sv. Florijana v aliki oči vidno od istega slikarja." Po zelo kratkem opisu severnega Stranskega oltarja se vrne Šteli k sliki sv, Valentina in zapiie: "Ležeči človek na juini tipičen Layer najboljše vrste," Stelctu je ostal slikar Škof očitno neznan. Priitel ga je med La-yerjeve epigone, vendar s posebno, ponovno pohvalo, ki je ni dal drugim slikam v tej cerkvi. Leta 1929 je iz Se I M aro I tov topografski opis dekan ijc Vrhnika. V opisu cerkve sv. Urha nad Zaklancem najdemo podatke: "V desnem (ollarju): sv, Valentin O. pL, 78 x 120. Desno spodaj Primus Schkof Pinsii. Zgoraj sv, Florijan. O. p!., 65 x &U. Morda isti. Oltarji in slike so nastali ok. 1800,"s 1 [ /iop< i Id Korde$c h, Ubcr K rai n' s K i rchen ge m a 1 d e, Ca r n iol i,a, 1 Kdavenske za lelo ISSO, pp, 1-58, p. 49: Antón Hayne. 164 Skoraj celo stoletje je bita v njej gostilna. V obnovljeni liiii bivala zdaj Franci Škof in njegova sestra Katarina; pokojni bral Štefan sije okrog 1973 zgradil novo hišo rta sredi med prvoino hišo in tisto iz leta 1841.11 4 4* Medtem sem odkril novo. pomembno delo Primoža Škofa v Ahenntarktu an der Triesting, jugozahodno od Dunaja. Problem sem že nakazal ob dilemi, ali gre za oltarno sliko ali samo za grafično upodobitev.12 Rešitev sem naiel 21. septembra 1993. ko sem obiskal župnijsko cerkev v Aitemnarktu po poprejšnjem dopisovanju z vodstvom župnije, tire dejansko za veliko podobo v glavnem oltarju, kije signirana z imenom P Škofa. Presenečenje ni le velik format (na oko okrog 3. 5 x 2 m) sredi slikovitega, razgibanega baročnega oltarja, lemveč tudi likovno ubrana, klasično jasna kompozicija. Gre za znani motiv Krst v Jordanu, Osredotočen le na dve osebi, na sv. Janeza Krstmka in Kristusa. Pokrajina z reko Jordanom je razgibana, vendar z obrisi in umirjenim kolori-tom podrejena obema osebama v ospredju. Prosojno čista voda sega Kristusu pod kolenu, sv. Janez Krstnik pa napol kleče sloji na skalnatem bregu. Temnejše partije bregov poudarjajo plasličnosl obeh skoraj golih posla v v svetlem kolontu. Sli kar je podelil Kristusu idealno lepo telo. Živih, pisanih barv tu ne najdemo, z izjemo rdečega oblačila na skali v desnem kotu, Celoten kolorit je harmonija svetlih tonov in slika odseva praznično po vsej cerkveni notranjščini. Škofov podpis najdemo precej visoko ob desnem robu slike, ob členku iztegnjene noge sv. Janeza Krstmka. Ime je slikar zapisal kot Škofi, iz česar lahko sklepamo, da gre pri zapisih Sehkof in Sckof za zgodncjSi navedbi in s tem tudi za Škofova zgodnejša dela. Oltarna podoba Krsta v Jordanu je odlično dokumentirana v župnijskem arhivu. Slika je bila posvečena 30, maja 1842 in je delo akademskega slikarja iz Si. Pbltna. po imenu Skoff. Plačal in cerkvi podaril jo je posestnik g. Joscph fiAinger V prejšnji. Stan oltarni okvirje vstavil sliko slikar sam. Dodan je Se zelo zanimiv podatek: ta oltarna podoba vsebuje dva potreta. Škof je dal kot portretni slikar obrazu sv. Janeza Krstu i ka obrazne poteze gospoda Exingerja, obrazu Kristusa pa poteze Kftingerjevega sina." Podatki iz župnijske kronike so vsestransko zanimivi. Z natančno lemieo smo dobili izhodiSče za likovno analizo drugih Škofovih slikarskih del, znanih tn Se neodkritih, morda tudi v povezavi z delovanjem pri knezih Schwarzenbergih. Z opisanimi tremi slikami, posebno z obema oltarnima podobama v Zaklancu in Aitemnarktu, je Škofov slikarski ugled dokazan in potrjen. Slovenska umetnostna zgodovina ga lahko zdaj brei pomislekov uvrsti na seznam slikarjev, pa tudi lotografov, ki SO presegli ožji domači okvir svoje pomembnosti. " Pogovori Francije m in Katarino Škof, Zaklanec Si. 4, sem imel 16. junija 1993. IJ K ¡mi b i č. Š kof. Nova dognanj a; p. 99. " Rom. kath. Pfarraml Alienmarkt/Tr (dopis p. K as i m i tja z dne 23. 6. 1993 t. izpiskom podatkov iz župnijske kronike za leto 1842). 165