I* a s n i k. Sopki. Učitelj, nikar ne misli, da je že dovolj, ce v soli pridno delaš; tvoja dolžnost je tudi, da sp za vsakdanji podučpvanje prav marljivo pripravljaš. Brez pripravljanja ni napredovanje. — Učitelj naj učence vadi, da so vedno bolj samostojni. Hitro mine čas, da otroci odrastejo šoli in vsem, ki jih vodijo. Ce je človek navajen, da si pri nobeni reči ne more sam pomagati, je revež, kedar nima nikogar, da bi se nanj naslanjal in se z njim posvetova). Izrejaj otroke tako, da se jim bode vedno um izobraževal. Karkoli kaže.š otrokom, jim kaži tako, da bodo vse natanko dobro razumeli in si v spomin vtisnili. Kadar pripoveduješ kaj novega, naj se to vedno stika s tim, kar si že popred učil; potem pa naj otroci sami prevdarjajo včem so si reči podobne in včem si niso podobne. Učitelj naj pri otrocih tudi zbuja in uterja praro domišjijo ali domiselnost, t. j. tisto dušno moč, ktera človeku pred oči stavi in mu kaže reči', ki jih nima pred seboj. Ta domišljija med pravimi niejami je potrebna človeku. Z njo se vterjuje spomin, in človeku pomaga misliti. Zraven tega pa je domiselnost tudi lepa cvetica v solzni dolini človeškega življenja, ki človeka nekako razveseljuje in v marsikteri britki okolnosti lepo tolaži. Domišljija se pri otrocib zbuja s tim , da učitelj vadi otroke pripovedovati o rečeh, ki so jih videli ali skušali. Naj lepše ia stanovitnejše pa učitelj pri otrocih dorniselnost vterja, ako olrokom pri vsaki priliki kaže lepe reči v naravi in splob prelepo božje stvarjenje in to, kako Bog vse vlada in za vse svoje naj manjše in naj večje reci kakor naj boljši oče skerbi. Vse to naj učitelj učenceni pojasnuje po zgodbah iz svetega pisma. Učitelji in starši naj 9kerbno varujejo, da se otroci ne navadijo za dobiček igrati. Ce se pri otrocih vkorenini želja po igri za dobiček, se iz tega izcimi v sercu huda strast, ki razjeda nedolžna otroška čutila.