Zoja Skušek - Močnik GLEDALIŠČE KOT OBLIKA SPEKTAKELSKE FUNKCIJE Slavoj Žižek HEGEL IN OZNAČEVALEC Braco Rotar GOVOREČE FIGURE Rastko Močnik MESČEVO ZLATO Mladen Dolar STRUKTURA FAŠISTIČNEGA GOSPOSTVA Rado Riha HLOZOFIJA V ZNANOSTI Valentin Kalan TUKIDIDES, LOGOS ZGODOVINE IN RAZREDNI BOJ Zbornik GOSPOSTVO, VZGOJA, ANALIZ/. Nenad Miščevič JEZIK KOT DEJAVNOST Jure Mikuž PODOBAROKE Slavoj Žižek FILOZOFIJA SKOZI PSIHOANALIZO Sigmund Freud DVE ANALIZI Zbornik HITCHCOCK Rado Riha, Slavoj Žižek PROBLEMI TEORIJE FETIŠIZMA Zbornik OD GALILEJA DO PLATONA Jacques Lacan SEMINAR XX - ŠE ŽENSKA SEKSUALNOST: FREUD & LACAN Zbirka ANALECTA Izdajatelj Društvo za teoretsko psihoanalizo Uredniški odbor Miran Božovič, Mladen Dolar, Rado Riha, Slavoj Žižek (predsednik) PROBLEMI 3-4^(RAZPRAVE^^ Uredništvo Probleniov-Kazprav Miran Božovič, Mladen Dolar, Zdravko Kobe, Rastko Močnik, Stojan Pelko, Rado Riba, Slavoj Žižek Uredila: Eva D. Baliovec Redakcija: Janez Krek Prevedli: Slavoj Žižek, Marjan Šimenc, Simon Krek, Janez Krek, Zdravko Kobe, Valentin Kalan, Marija Javornik, Mateja Gajger,Tomaž Erzar, Ksenija Bregar, Eva D. Bahovec Oblikovanje: VSSD Slika na naslovnici: Ferdinand Khnopff, Ljubkovanje sfinge Priprava za tisk: Škofja Loka Tisk:VB&S ^ Naklada 1050 CIP - katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 159.964.2 ŽENSKA seksualnost : Freud & Lacan / [uredila Eva D. Bahovec ; prevedli Slavoj Žižek ... et al.]. - Ljubljana : Društvo za teoretsko psiho- analizo, 1991. - (Razprave ; 1991, 3-4) (Probleird : 1991, 5-6) (Zbirka Analecta) 1. Bahovec, Eva D. 27203328 ŽENSKA SEKSUALNOST Freud & Lacan Analecta Ljubljana 1991 Freud Sigmund Freud ZATON OJDIPOVEGA KOMPLEKSA (1924^) »Der Untergang des Ödipuskomplexes« Izdaje v nemškem jeziktí: 1924/ni. Z. Psychoanal., Bd. 10 (3), str. 245-252. 1924 G.S., Bd. 5, str. 423-430. 1926 Psychoanalyse der Neurosen, str. 169-177. 1931 Neurosenlehre und Technik, str. 191-199. 1940 G.W., Bd. 13, Str. 395-402. 1972 Studienaiisgabe, Bd. 5, str. 243-252. Slovenski prevod besedila je narejen po izdaji v Stiidienaiisgabe. Uredniška opomba: Ta razprava, ki je bila napisana v prvih mesecih leta 1924, je pravzaprav razširitev odlomka iz III. |)oglavja áelajaz in Ono (1923ci), kjer je Freud prvič uporabil izraz »zaton Ojdipovega kompleksa«.^ Posebno zanimanje pa zasluži tudi zato, ker je tu prvič poudarjen različni potek razvoja seksualnosti pri dečkih in deklicah. Ta novi miselni tok je Freud dalje razvil kakšno leto in pol pozneje v razpravi »Nekatere psihične posledice anatomske razlike med s|x)lonia« (\925d). (Spremembe v Freudovih pojmovanjih so nakazane v »Uredniški opombi« k temu delu, sp.) ***** [Odločili smo se za prevod nem. Untergang z izrazom zaton, ki ima v nasprotju z izrazoma iztek in razreíiíev (angl. dissolution) nekoliko manj dokončen oziroma manj pozitiven pomen.] 5 Ojdipov kompleks vse bolj razkriva svoj pomen osrednjega pojava v zgodnje otroškem seksualnem obdobju. Polern pride do njegovega zatona, podleže potlačitvi, kot rečemo, in sledi mu obdobje latence. Vendar še ni postalo jasno, zakaj propade. Analize nemara kažejo, da zaradi izkustev bolečih razočaranj. Majhna deklica bi se rada imt^la za najbolj izbrano ljubljenko svojega očeta, toda nekoč mora priti do tega, da jo oče hudo kaznuje, in zdi se ji, da je bila izgnana iz nebes. Deček, ki ima mater za svojo lastnino, nekoč izkusi, daje usmerila svojo ljubezen in skrb proč od njega, k naslednjemu otroku. Pomembnost teh vplivov se poglobi ob premišljevanju, v katerem pride še bolj do izraza, da so takšna boleča izkustva, ki se vsebini kompleksa postavljajo po robu, neizogibna. Tudi če ne pride do posebnih dogodkov, kakršni so ti, ki smo jih omenili kot primere, mora izostanek pričakovane zadovoljitve, kontinuirano odpo- vedovanje zaželenega otroka privesti do lega, da se mali zaljubljenec odvrne od svojega brezupnega nagnjenja. Tako Ojdipov kompleks propade zaradi svojega neuspeha, kot posledica svoje notranje nernožnosti. Po nekem drugem pojmovanju pa mora Ojdipov komjjleks propasti, ker je prišel čas za njegovo razrešitev, tako kot izpadejo mlečni zobje, ko začnejo poganjati stalni. Čeprav doživlja večina človeških bitij Ojdipov kompleks individualno, paje to tudi pojav, ki ga določa in nalaga dednost in ki se mora po programu izteči, ko nastopi naslednja, naprej določena razvojna faza. Tedaj je skoraj vseeno, iz kakšnih povodov se to zgodi, ali če je te sploh mogoče odkriti.^ Pravilnosti obeh pojmovanj ni mogoče ugovarjati. Celo ujemata se; poleg bolj daljnosežnega filogenetičnega pojmovanja je še dovolj prostora za ontogenetično. Saj je individuu kot celoti tudi že ob rojstvu določeno, da bo nekoč umrl, in njegove organske zasnove morda že vsebujejo indikacijo za to. Zanimivo pa bi bilo odkriti, kako se podedovani program izpelje, na kakšen način izrabljajo dispozicijo naključni škodljivi vplivi. 2 [Ta miselni tok je skoraj z istimi besedami |iredslavljen v IV. razdelku dela »Ein Kind wird geschlagen« (1919e).] 6 Nedolgo lega^ se je naše razumevanje izostrilo ob ugotovitvi, da na- preduje otrokov seksualni razvoj do določene faze, v kateri je genitalni organ že prevzel vodilno vlogo. Toda to je le moški genitalni organ, točneje rečeno, penis; ženski organ ostane neodkrit. Ta falična faza, ki je sočasna Ojdi}K)vernu kompleksu, se ne razvija dalje v dokončno genitalno orga- nizacijo, temveč potone in se izteče v obdobje latence. Toda njen iztek se dovrši na tipičen način in z opiranjem na dogodke, ki se redno ponavljajo. Ko usmeri otrok moškega spola svoje zanimanje v genitalni organ, to izdaja tudi s svojim obilnim manipuliranjem z njim, in odkriti mora, da odrasli tega početja ne odobravajo. I3olj ali manj odkrito, bolj ali manj brutalno mu zagrozijo, da ga bodo oro()ali za ta visoko cenjeni telesni del. Večinoma prihaja grožnja s kastracijo od žensk; ))ogosto poskušajo svojo avtoriteto okrepiti na ta način, da se sklicujejo na očeta ali zdravnika, ki da bo }x) njihovem zagotovilu izvedel kazen. V nekaterih primerih same ženske simbolično omilijo grožnjo tako, da ne govorijo o odstanitvi geni- talnega organa, ki je pravzaprav pasivni, temveč roke, ki je aktivni grešnik. Posebej pogosto se zgodi, da fantku ne grozijo s kastracijo zato, ker bi se z roko poigraval s penisom, ampak ker vsako noč moči posteljo in ne more postati suli. listi, ki zanj skrbijo, se obnašajo, kakor da bi bila ta nočna inkontinenca posledica in dokaz za j)reveč zavzeto ukvarjanje s penisom, in verjetno imajo prav. Vsekakor je mogoče to dolgotrajno močenje postelje primerjati s polucijo pri odraslih, z istim izrazom genitalnega vzburjenja, ki je otroka takrat sililo k masturbaciji. Zdaj bi lahko rekli, da propade otrokova falična genitalna organizacija zaradi te grožnje s kastracijo. Vendar [ja ne takoj in ne brez uveljavljanja drugih vplivov, kajti fantič sprva sploh ne verjame grožnji in se ji ne pokorava. Psihoanaliza je nedavno poudarila pomembnost dveli izkustev, ki nista prihranjeni nobeneimi otroku in ki naj bi ga pripravili na zgubo zelo cenjenega telesnega dela - ko so rmi, sjirva začasno, nekoč pozneje dokončno, odtegnjene materine prsi, in vsakodnevna zahteva po tern, da se ločijo od vsebine črevesja. Ni pa mogoče opazili nič takega, da bi ta izkustva kako vplivala ob sami grožnji s kastracijo.^ Šele ko jjride do nekega novega ^ [GI. »Die infantile Genitalorganisation« (192.3c).] [Prim. Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie ( I905<¿), Studienausgabe, Btl. 5, Str. 96.] ^ [Prim. op. iz časa, koje Freud napisal spise primuni »Der kleine Hans« {1909b) ^ Studienausgabe., Bd. 8, Str. 15, op. 2; slov. prev. str. 13, op. 4. Tu je omenjena Se tretja vrsta izkustva ločitve • rojstvo, toda tudi tu Freud tako kol zgoraj odklanja povezanost s kastracijskim kompleksom. Prim, še op. k spisu »Die infantile Genitalorganisation« {\923e)y Studienaiisgabe^ Bd. 5, str. 239, op. 3.] 7 izkustva, začne otrok računati z možnostjo kastracije, a še tedaj le obo- tavljaje, kljubovalno in ne brez naporov, da bi omilil domet lastnega zapažanja. Kar naposled zlomi otrokovo nejevero, je opazovanje ženskega geni- talega organa. Otroku, ponosnemu na to, da ima penis, pride slej ko prej pred oči genitalna regija majhne deklice in prepričati se mora, da bitju, ki mu je tako podobno, manjka penis. Tako postane mogoča tudi predstava o lastni zgubi penisa in grožnja s kastracijo pride naknadno do vpliva. Ne smemo biti tako kratkovidni, kot je oseba, ki skrbi za otroka in ki grozi s kastracijo, in ne smerno spregledali, da v tem času z masturbacijo otrokovo seksualno življenje sploh še ni dovršeno. Jasno je mogoče po- kazati, daje v ojdipskem odnosu do svojih staršev, masturbacija paje zgolj genitalna sprostitev spolnega vzburjenja, ki spada h kompleksu, in tej povezavi se ima zahvaliti za svoj pomen v vseh poznejših časih. Ojdipov kompleks ponuja otroku dve možnosti zadovoljitve, aktivno in pasivno. Lahko se na moški način jxjstavi na mesto očeta in tako kot oče občuje z materjo, pri čemer kmalu občuti očeta kot oviro, ali pa hoče nadomestiti mater in biti ljubljen s strani očela, pri čemer je odveč mati. Kaj je ljubezenski odnos, ki pripelje do zadovoljitve, o tem ima lahko otrok le zelo nedoločne predstave; gotovo pa igra tu jjenis določeno vlogo, saj mu o tem pričajo njegovi organski občutki. Za dvom v penis pri ženski še ni nobenega Ix)voda. Toda domneva o možnosti kastracije, spoznanje, da je ženska kastrirana, naredi sedaj konec obema možnostima zadovoljitve pri Oj- dipovem kompleksu. Kajti obe prinašatči zgubo penisa, ena, moška, kot posledico kaznovanja, druga, ženska, kot predpostavko. Ce je penis cena za ljubezensko zadovoljitev na terenu Ojdipovega kompleksa, mora priti do konflikta med narcističnim interesom za ta telesni del in libidinalno investicijo v objekte, starše. V tem konfliktu običajno zmaga prva sila; otrokov Jaz se odvrne od Ojdipovega kompleksa. Na drugem mestu sem razvil, kako pride do tega." Objektne investicije so opuščene in nadomeščene z identifikacijo. V Jaz introjicirana očetovska ali starševska avtoriteta tvori tu jedro Nadjaza, ki prevzame očetovo strogost, perpetuira njegovo prepoved incesta in tako obrani Jaz pred vrnitvijo libidinalne objektne investicije. Libidinalne težnje, ki pripadajo Ojdipo- vemu kompleksu, so deloma deseksualizirane in sublimirane, kar se verjetno zgodi pri vsaki preobrazbi v identificiranje, deloma ciljno-zavrte 6 [Gl. Das Ich und das Es (1923Ä), prvi del 111. |)oglavja.] 8 in preobražene v vzgibe nežnosti. Po eni strani ves proces genitalni organ obrani, odvrne nevarnost zgube, po dingi strani pa ga ohromi in odpravi njegovo funkcijo. Z njim nastopi obdobje latence, ki zdaj prekine otrokov seksualni razvoj. Nobenega razloga ne vidim, da bi odvrnitvi .laza od Ojdij>ovega kom- pleksa odrekel izraz »potlačitev«, čeprav pride do [)oznejših potlačitev večinoma ob udeležbi Nadjaza, ki se tu .šele oblikuje. Toda opisani proces je več kot potlačitev; če je idealno izveden, je enakovreden uničenju in odpravi kompleksa. Lahko bi domnevali, da srno tu naleteli na - nikoli prav ostro - ločnico med normalnim in patološkim. Ce .laz res ni dosegel kaj več kot potlačitev kompleksa, potem ta nezavedno ostane v Onem in kasneje pokaže svoj patogeni učinek. Psihoanalitično opazovanje nam omogoča, da takšne povezave med falično organizacijo, Ojdipovim komjjleksom, grožnjo s kastracijo, obliko- vanjem Nadjaza in obdobjem latence [)repoznavamo ali o njih ugibamo. Te upravičujejo stališče, da propade Ojdipov kornjjleks zaradi grožnje s kastra- cijo. Toda problem tako ni odpravljen; še je prostora za teoretično speku- lacijo, ki laliko dobljeni rezultat obrne na glavo ali postavi v novo luč. Toda preden stopimo na to pot, se moramo obrniti k vjjrašanju, ki seje pojavilo med našim dosedanjim razglabljanjem in je bilo doslej potisnjeno v stran. Opisani potek se nanaša, kot smo eksplicitno povedali, le na otroka moškega spola. Kako pa poteka analogni razvoj pri majhni deklici? Tu je naše gradivo - iz nerazumljivega razloga^ - bolj neprosojno in luknjičavo. Tudi ženski spol razvije Ojdipov kompleks, Nadjaz in čas latence. Ali mu lahko pripišemo tudi falično organizacijo in kastracijski kompleks? Odgovor je pritrdilen, toda ne more biti enako kot pri dečku. Feministična zaliteva po enakopravnosti spolov nas tu ne pripelje daleč; morfološka razlika se mora kazati v razlikah v psihičnem razvoju.® Anato- mija je usoda, če variiram Napoleonov rek. V začetku se dekličin klitoris vede čisto tako kol penis, toda v primerjavi s prijateljem moškega spola v igri deklica opazi, da »je potegnila kratko«, in doživlja to dejstvo kot krivico in razlog za manjvrednost. Nekaj časa se še tolaži s pričakovanjem, da bo dobila pozneje, ko bo zrasla, ravno tako velik privesek kot fantič. Tu [V I. razdelku »Ül>er die weibliche Sexualität« (19316), ep., predlaga Freud razlago.] ^ [Cl. »Einige psychische Folgen des anatomischen Ceschlechtsunterschieds« (192%*), sp.; tam je razvit velik del lega, kar sledi. Parafraziranje NaiK)leonovih besed najdemo ie v drugem prispevku v »Beiträge zur Psychologie des Uebeslebens« (1912Ј), Studienausgabe, Bd. 5, str. 209.] ^ [... es »zu kurz gekommen* ist, dobesedno: je postal prekratek.] 9 se potem odcepi veja kompleksa moškosti pri ženski.Toda sedanjega manka otrok ženskega spola ne dojame kol spolno značilnost, ampak si ga pojasnjuje z domnevo, daje nekoč posetlovala ravno tako velik ud in gaje potem zgubila s kastracijo. Tega sklepa, kol je videti, ne razširi na druge, odrasle ženske, temveč jim, povsem v smislu falične faze, domnevno pripisuje velik in pojxiln, torej moški genitalni organ. Bistvena je torej razlika, da deklica sprejme kastracijo kol izvršeno dejstvo, medtem ko se deček boji možnosti njene izvršitve. Z izključitvijo kaslracijske lesnol)e odjiade tudi močan motiv za vzjx)- stavljanje Nadjaza in za zlom infantilne genitalne organizacije. Videti je, dii so rtmogo bolj kot pri tlečku le spremembe rezultat vzgoje, zunanje grožnje, ki preti z zgubo ljubljenega bilja. Ojdipov kompleks pri deklici je mnogo bolj enoznačen kot kompleks pri malem nosilcu penisa; po mojih izkušnjah le redko preseže nadomeščanje matere in ferninino naravnanost do očela. Toda odpovedi {)enisu ne prenaša brez jxsskusa kompenzacije. Deklica zdrsne - lahko bi rekli: vzdolž sitribolrie enačbe - s {)enisa na otroka; njen Ojdipov kompleks doseže vrhunec v dolgo ohranjeni želji, da bi oil očeta dobila v dar otroka, da bi mu rodila otroka.'^ Dobimo pa vtis, da je Ojdipov kompleks potem počasi opuščen, ker se ta želja nikoli ne izpolni. Obe želji, po posedovanju penisa in otroka, ostaneta v nezavednem močno investirani in pripomoreta k pripravi bilja ženskega spola na poznejšo spolno vlogo. Manjša moč sadističnega prispevka k seksualnemu nagonu, ki jo gotovo lahko povežemo z zakrnelostjo penisa, olajša preobrazbo neposrednih seksualnih teženj v ciljno-zavrte, nežne. Sploh pa je treba priznati, da so naša spoznanja o teh razvojnih tokovih pri deklicah ne- zadovoljiva, luknjičava in nejasna. Ne dvomim v to, da so opisani časovni in kavzalni odnosi med Oj- dipovim kompleksom, seksualno prelnjo (grožnjo s kastracijo), oblikova- njem Nadjaza in vstopom v čas latence tipični; nočem pa trditi, daje ta tip edino mogoč. Spremembe v časovnem ledu in veriženju teh dogodkov morajo biti za razvoj individua zelo pomembne. ^^ [Gl. »Einige psychische Folgen des anatomischen Geschlechtsunterschieds« (1925;), sp., str. 18 in op. 11.] ^^ [Prim. »Über Triebumsetzungen insbesondere der Analerotik« (1917c); gl. tudi »Einige psychi- sche Folgen des anatomischen Geschlechtsunterschieds« (1925;), sp., str. 20.] ^^ [Freud razpravlja o tej temi veliko bolj na äiroko v »Einige psychische Folgen des anatomischen Gesehlechtsunlerschieds« (192%*), sp-, in v »Ulterdie weibliche Sexualität« (1931A), sp.; v obeh primerih podaja precej drugačno razlago Ojdi[>ovega kompleksa pri deklici.] 10 Po objavi zanimive študije O. Ranka o Porodni Iravmi^^ rezultata te skromne raziskave, da propade Ojdijiov kompleks pri dečku zaradi kastra- cijske tesnobe, ne moremo sprejeti brez nadaljnje razprave. Toda zdi se mi preuranjeno, da bi se danes podal v razmislek, in morda tudi nesmotrno, da bi na takšnem mestu začel s kritiko ali ocenjevanjem rankovskega • 14 pojmovanja. Prevedla Eva D. Bahovec. 13 [Đ|x)lne analogije« med spoloma: »Pričakovanje |)0|x)lnega paralelizma je ... bilo napačno.« Poslej je Freuda [jroblem spolnega razvoja ženske brez dvoma stalno za|M>sloval. Čeprav v Das Ich umi das Es (19236) o tej lemi ni veliko govora, pa tu vendarle navaja hipoteze o koncu Ojdipovega kompleksa, ki so skupaj z novim materialom kliničnih opazovanj nudile ključ za novo teorijo. Že v delu »Der Untergang des Ödipuskomplexes« (1924¿), zg.,se je Freud preizkušal v tej smeri; obsežnejši prikaz pa vendarle najdemo šele v pričujoči razpravi. Problemtiko je dodelal v poznejši razpravi »Uber die weibliche Sexualität« (19316), sp. [gl. »Uredniško opombo« k temu delu], nadalje v 33. predavanju iz Neue Folge der Vorlesungen (1933a) in ponovno v VII. [joglavju poslumno izdanega ác\a. Abriß der Psychoanalyse (1940a /1938/]. Skoraj vsak detajl najdemo v zgoščeni obliki že v pričujoči razpravi. Vendar pa je potrebno prijKimnili, da so bila ta delna s|x)znanja Freudu na voljo že dolgo prej in jih je moral le še [xivezati. Tako je določene |)osebnosli v seksualnem razvoju deklice že zabeležil in izpastavil. Že v prvi izdaji Drei Abhaiullungen (1905¿) je ugotovil, daje pri majhni deklici osrednje seksualno področje klitoris, da ima temu ustrezno »seksualnost majhne deklice ... vseskozi moški značaj« in da le »prek novega vala potlačitev« v puberteti preide vloga klitorisa na vagino, moškost v ženskost [gl. Studienausgabe, Bd. 5, str. 123-125]. Temo je nadaljeval v razpravi »Über infantile Sexualtheorien« (1908c), kjer jo je povezal z zavidanjem i>enisa^ 1 [Nem. Penisneid.] 13 pri (ieieljerno iz realnih razmer. Da [)ripada ojdipska naravnanost dečka falični fazi in propade ob strahu pred kastracijo, torej ob narcističnern interesu za genitalne organe, sem izpeljal na drugem mestu.Razumevanje pa otežuje zapleteno dejstvo, daje Ojdipov kompleks celo pri dečku dvojno naravnan, aktivno in pasivno, kar ustreza biseksualni zasnovi. Kot Iju- 2 [Tj. primer »Dore« (1905e).] 3 [Ni jasno, katerega pesnika ima Freud v mislih. - Aluzija na Horaca zadeva njegovo Лга poetica, 388.] ^ »Der Untergang des Ödipuskomplexes« [(1924omen v korist stremljenja po moči! Edini »manjvredni« organ, ki brez dvoumnosti zasluži to ime, bi bil torej klitoris. Po drugi strani slišimo, da se analitiki hvalijo, kako kljub desetletja dolgim prizadevanjem niso zaznali ničesar o obstoju kastraeijskega kompleksa. Veličini tega dosežka se moramo občudovaje pokloniti, tudi če je le negativni dosežek, umetnija v spregledanju in napačnem presojanju. Oba nauka dajeta zanimiv nasprotni par: tu nobene sledi o kastracijskem kompleksu, tam nič drugega kot njegove posledice. 18 fantazijo onanije »Otrok je tejwn«, ki je pri deklici tako pogosta, oblikoval prvo fazo, v kateri ima naslednji pomen: drug otrok, kije kot tekmec objekt ljubosumja, naj bo lepen.Zdi se, daje la fantazija ostanek iz faličnega obdobja deklice; nenavadna togost, ki mi je zbudila })ozornosl ob monotoni formuli »Otrok je tej)en«, verjetno dopušča še posebno interpretacijo. Otrok, ki je tepen-ljubkovan, v osnovi ni nič drugega kot sam klitoris, tako da izjava na najgloblji ravni vsebuje priznanje masturbacije, ki se navezuje na vsebino le formule od začetka v falični fazi do poznejšega obdobja. Tretja posledica zavidanja {)enisa je zrabljanje nežnega razmerja do materinskega objekta. Povezava ni })ovsem razumljiva, prepričamo pa se lahko, da je odgovornost za odsotnost jienisa nazadnje skoraj vedno pri- pisana materi, ki je jjoslala otroka v svet tako nezadostno opremljenega. Pogosto je kronološki potek dogajanja naslednji: kmalu jwtem, ko deklica odkrije, da so njeni spolni organi v slabšem jKiložaju, se pojavi ljubosumje do drugega otroka, ki naj bi ga mati domnevno bolj ljubila, s tem pa je pridobljena motivacija za oj)ustitev navezanosti na mater. To drži v primeru, če otrok, ki bi naj bil pri materi privilegiran, postane prvi objekt fantazije lepeža, ki se izteče v masturbacijo. Nek drug presenetljiv učinek zavidanja penisa - ali odkritja manj- vrednosti klitorisa - je gotovo najpomembnejši od vseh. Že prej sem pogosto dobil vtis, da na splošno ženska slabše prenaša masturbacijo kot moški, da se ji }x)gosteje upira in se je ne poslužuje v razmerah, kjer bi moški brez pomislekov posegel po tem sredstvu. Razumljivo je, da bi izkušnja pokazala številne izjeme, če bi to postavko želeli oblikovati kot pravilo. Reakcije človeških individuov obeh spolov so seveda sestavljene iz moških in ženskih potez. Toda vendarle se zdi, da je ženski naravi masturbacija bolj tuja, kar bi lahko razrešili z razmišljanjem, daje masturbacija, vsaj mastur- bacija klitorisa, moška dejavnost in daje odprava klitorisne seksualnosti'® pogoj za razvoj ženskosti. Analize obdobja pred falično fazo so me poučile, da se pri deklici kmalu po prvih znakih zavidanja penisa pojavi intenziven tok proti onaniji, ki ga ni mogoče pripisovati le vplivu vzgojne osebe. Ta vzgib je očitno znanilec potlačitvenega sunka, ki bo v času pubertete odstranil velik del moške seksualnosti, da bi ustvaril prostor za razvoj ženskosti. Lahko se zgodi, da prvo nasprotovanje avtoerotični dejavnosti ne doseže cilja. Tako je bilo tudi v primerih, ki sem jih sam analiziral. Konflikt se je zatem nadaljeval in deklica je takrat kot tudi kasneje storila vse, da bi se osvobodila prisile k onaniji. Mnogi kasnejši izrazi seksualnega ^^ »Ein Kind wird geschlagen« [(1919«), v III. razdelku le razprave]. [Opozorilo o klitorisni onaniji pri deklici najdemo že v prvi izdaji Drei Abhandlungen (1905ogIavjuspisayarin O/io (19236).] ^ V znanem primeru Ruth Mack Brunswick (»Die Analyse eines Kifersuchtswahnes«. hu. Z. Psychoanal., 1928, Bd. 14) izvira afekcija ne|Kwredno iz predojdipske fiksacije (na sestro). [Prim, tudi Freudovo lastno delo »Mitteilung eines der |)sychoanaiytischen Theorie widersprechenden Falles von Paranoia« (191^.] 25 naletimo nanjo. Povsem verjetneje, da tesnoba ustreza neki sovražnosti, ki se v odnosu do matere razvije v otroku zaradi raznoterih omejitev, ki jih nalagala vzgoja in telesna nega, in da zgodnje obdobje psihične organizacije podpira mehanizem projekcije.'^ 11 Najprej sem navedel obe dejstvi, ki sta se mi zdeli novi, namreč da močna odvisnost ženske od očeta zgolj nasledi neko jjrav tako močno navezanost na mater in da ta zgodnji» faza traja nepričakovano dolgo časa. Sedaj bi posegel nazaj in le rezultate uvrstil v jjodobo ženske seksualnosti, ki nam je postala domača, {)ri čemer se ne bomo mogli izognili jwnavlja- njem. Nadaljnja primerjava z razmerji pri moškem utegnejo bili našemu prikazu le koristna. Najprej ni mogoče prezreti lega, daje glede človeške zasnove zalrjevana biseksualnost pri ženski precej bolj izrazita kol pri moškem. Moški ima vendar le eno poglavitno spolno cono, eden spolni organ, medlem ko ima ženska dva: v pravem pomenu žensko vagino in moškemu udu analogni klitoris. Po našem mnenju lahko upravičeno privzamemo, da je v teku dolgih let navzočnost vagine tako neznatna, da je pravzaprav sploh ni, nemara se vzdrami šele v času pubertete. V zadnjem času se sicer res množijo glasovi opazovalcev, ki postavljajo vaginalne vzgibe tudi v ta zgodnja leta. Bistveno, torej kar je glede genitalnosli v otroštvu prej, se mora pri ženski odigrali ob klitorisu. SjKjlno življenje ženske praviloma razpade v dve fazi, od katerih ima prva moški značaj; šele druga je specifično ženska. V ženskem razvoju tako obstaja proces prevajanja ene faze v drugo, ki mu pri moškem ni nič analognega. Nadaljnja komplikacija izvira od tod, da se na nek zelo spremenljiv in gotovo ne zadovoljivo razumljen način funkcija virilnega klitorisa nadaljuje v poznejše žensko spolno življenje. Seveda ne vemo, kako so le posebnosti ženske biološko utemeljene; še manj jim laliko pripišemo leleološki namen. Vzporedno s to prvo veliko diferenco poteka druga, ki leži na področju najdevanja objekta. Pri moškem postane zavoljo vpliva oskrbovanja s hrano in telesne nege prvi ljubezenski objekt mati, in to tudi ostane, dokler je ne zamenja njej po bistvu podoben ali pa iz nje izveden objekt. Tudi pri ženski mora biti prvi objekt mati. Izvorni {»goji objektne izbire so vendar za vse otroke enaki. Na koncu razvoja pa bi moral biti novi ljubezenski objekt ^ [Dekličin strah, da jo bo mati ubila, je obravnavan tudi sp., str. 34.] 26 moški-oče, tj. menjavi spola pri ženski mora ustrezati menjava v spolu objekta. Kot nove naloge za raziskovanje se na tem mestu porodijo vpra- šanja, po katerih poteh poteka ta sprememba, kako temeljito ali nepopolno je izpeljana, katere različne možnosti se pojavijo v tem razvoju. Prav tako smo že spoznali, da se nadaljnja diferenea med spoloma nanaša na razmerje do Ojdipovega kompleksa. Tukaj je naš vtis, da naše izjave o Ojdipovem kompleksu v vsej strogosti ustrezajo le za otroka moškega spola in da lahko glede tega z vso j)ravico zavrnemo izraz Elektrin kompleks,® ki naj bi poudaril analogijo v vedenju obeh spolov. Usodni odnos istočasne ljubezni do enega in tekmovalnega sovraštva do drugega od obeh staršev se vzpostavi le pri otroku moškega sjx)la. Pri njem jwtem prav odkritje možnosti kastracije, ki jo izpriča pogled na ženske genitalije, izsili preoblikovanje Ojdipovega kompleksa, privede do nastanka Nadjaza in tako uvede vse procese, ki so usmerjeni k uvrstitvi posameznika v kulturno skupnost. Po ponotranjenju instance očeta v Nadjaz je potrebno rešiti naslednjo nalogo in tega slednjega ločiti od oseb, ki jih je prvotno duševno zastopal. Na tej nenavadni razvojni jjoti se prav narcistični genital- ni interes, interes po ohranitvi penisa, usmeri v omejitev infantilne seksu- alnosti." Pod vplivom kastraeijskega kompleksa ostane pri moškem tudi do- ločena mera omalovaževanja ženske, ki velja za kastrirano. Iz tega se v ekstremu razvije inhibicija objektne izbire in ob podjxiri organskih faktor- jev izključna homoseksualnost. Povsem drugačni so učinki kastraeijskega kompleksa pri ženski. Ženska pripozna dejstvo svoje kastracije in s tem tudi premoč moškega ter svojo lastno manjvrednost, vendar se temu nelju- bemu stanju stvari tudi upira. Iz te dvojne naravnanosti izhajajo tri razvojne smeri. Prva vodi do splošne odvrnitve od seksualnosti. Majhna deklica, zgrožena ob primerjavi z dečkom, postane nezadovoljna s svojim klitorisom, odpove se svoji falični dejavnosti in s tem seksualnosti nasploh, pa tudi precejšnjemu delu svoje moškosti na drugih področjih. Druga smer se v kljubovalnem samopotrjevanju oprime ogrožene moškosti; upanje, da bo še enkrat dobila penis, ostane prisotno vse do neverjetno poznega obdobja, povzdignjen je v življenjski cilj, in fantazija, da je vsemu navkljub moški, ostane pogosto učinkujoča v teku dolgih obdobij življenja. Tudi ta »kom- ' [Ta termin je uporabil Jung v svojem delu »Versuch einer Darstellung der psychoanalytischen Theorie«, Џb. psychoanalyt. psychopath. Forsch.. 1913, Bd. 5, str. 307).] ® [Clede vsega tega prim. »Der Untergang des Ödipuskomplexes« (1924oniževanju in zatiranju ženske. Toda takšna psihoanalitična argumentacija v tem primeru, kot sicer tako (»ogoslo, oiK>zarja na slavno »palico z dvema koncema« Do- stojevskega. Nasprotniki bodo s svoje strani sami razumeli, da spol žensk ne sme privzeli ničesar, kar bi kakorkoli oporekalo goreče želeni izenačitvi z moškim. Agonalna u|K)raba analize očitno ne privede do odločitve. [Ta pris|>odoba Dostojevskega, aplicirana na psihologijo, nastopa v romanu Bratje Karaniazoviy in sicerv obrambnem govoru na procesu proti Dimitriju. Freud je to prispodobo navedel že v svojem delu »Dostojewski unsegom prefKJvedi je tu konflikt, ki bo odslej naprej spremljal razvoj seksualne funkcije. Razumevanje še {xisebej otežuje dejstvo, daje duševne procese te prve faze zelo težko razlikovati od {»znejših, ki jih prekrijejo in v sfKjrainu fKjpačijo. Tako se enkrat pozneje lahko npr. zgodi, daje dejstvo kastracije dojeto kot kazen za onanistično dejavnost, njena izvršitev pa pritaknjena očetu, dasi to dvoje gotovo ne more biti izvorno. Tudi deček se 30 kastracije praviloma boji s strani očeta, čeprav grožnja tudi pri njem večinoma izhaja od matere. Naj bo kakorkoli, na koncu te prve faze navezanosti na mater se kot najmočnejši motiv za odvrnitev od matere pojavi očitek, da otroku ni dala pravih genitalij, tj. da ga je rodila kot žensko.'-"* Ne brez presenečenja srečamo neki drugi očitek, ki ne seže tako daleč nazaj : mati je dajala otroku premalo mleka, ni ga hranila dovolj dolgo. To zna biti v naših ktilturnih razmerah precej pogosto res, vendar gotovo ne tako jiogosto, kot je to postavljeno v analizi. Prej se zdi, kot da je ta obtožba izraz splošnega nezadovoljstva otrok, ki so v kulturnih pogojih monogamije po šestih do devetih mesecih odstavljeni od prsi, medtem ko se domorodska mati dve do tri leta izključno posveča svojemu otroku, kot da bi naši otroci za vselej ostali nezasićeni, kot da ne bi nikoli dovolj tlolgo sesali na materinih prsih. Vendar pa nisem prepričan, da pri analizi otrok, ki so bili dojeni tako dolgo kot otroci domorodcev, ne bi naleteli na isto tožbo. Tako velika je lakomnost otroškega libida! Če se ozremo na celo vrsto motivacij za odvrnitev od matere, ki jih odkrije analiza - da deklice ni preskrbela z edinimi pravimi genitalijami, daje ni hranila v zadostni meri, jo prisilila v delitev materin- ske ljubezni z drugimi, da nikoli ni izpolnila vseh ljubezenskih pričakovanj, in slednjič, da je najprej vzbudila njeno lastno seksualno dejavnost in jo ¡xjtem prepovedala -, se vendarle zdi, da so vse te motivacije premalo za upravičitev končne sovražnosti. Nekatere izmed njih so neizogibne po- sledice narave infantilne seksualnosti, druge delujejo kot pozneje prirejene racionalizacije nerazumljene spremembe občutkov. Nemara je pravi razlog tega dogajanja prej v tem, da se mora navezanost na mater pretrgati ravno zato, ker je prva in tako intenzivna, jjodobno kot lahko to tako pogosto opazimo pri prvih, v najmočnejši zaljubljenosti sklenjenih zakonih mladih žena. Tako tu kot tam bi se ljubezenska naravnanost skrhala ob neizogibnih razočaranjih in ob kopičenju jxjvodov za agresivnost. Drugi zakon se po pravilu izide precej boljše. Ne moremo iti tako daleč in reči, da je ambivalentnost čustvenih investicij obče veljaven psihološki zakon, da sploh ni mogoče čutiti velike ljubezni do kake osebe, ne da bi se pridružilo nemara enako veliko sovraštvo ali nasprotno. Normalnim in odraslim nedvomno uspe ločiti obe na- ravnanosti drugo od druge in jim tako ni |x)trebno sovražiti svojega Iju- [Freud opozoija na lo tudi v zaključku I. razdelka svojega spisa .Einige Charaklertypen aus der psychoanalytischen Arbeit« (1916e<), Studienausgabe, Bd. 10, str. 235.] 31 hezenskega objekta ter svojega sovražnika tiiili ljubiti. Veiiclar se zdi, daje to rezultat poznejših razvitij. V prvi fazi ljubezenskega življenja je am- bivalentnost očitno pravilo. Pri mnogo ljudeh se ta arhaična poteza ohrani skozi vse življenje, za prisilne nevrotike je značilno, da v njihovih objektnih odnosih ljubezen in sovraštvo ostajata v medsebojnetn ravnovesju. Tudi za domorodce smemo trditi, da pri njih prevlatiuje ambivalentnost.'''' Inten- zivna navezanost majhne deklice na njeno mater mora biti j»tem takem izrazito ambivalentna in ob |)omoči ilrugih motnentov mora do odvrnitve od nje priti ravno zaradi te ambivalentnosti, torej zopet zaradi neke splošne značilnosti infantilne seksualnosti. ZojKjr ta |x)skus razlage se takoj postavi vjinišanje: Kako je mogoče, da jia dečki neovirano obdržijo svojo gotovo nič manj intenzivno navezanost na mater? Z enako naglico je prijiravljen odgovor: Ker jim je omogočeno, da svojo ambivalentnost do matere o<.l|)ravijo, tako da vse svoje sovražne občutke naložijo pri očetu, loda, prvič, ne bi stridi dati tega odgovora, preden podrobno ne preučimo predojdi|)skc faze dečkov, in drugič, nasploh je verjetno bolj j)reudarno priznali, da leb procesov, s katerimi smo se ravnokar seznanili, nikakor še ne razmiuíino dobro. Ill Nadaljnje vprašanje se glasi: Kaj zahteva majhna deklica od matere? Kakšne vrste so njeni seksualni cilji v tistem času izključne navezanosti na mater? Odgovor, ki je povzet iz analitičnega materiala, se v celoti sklada z našimi pričakovanji. Seksualni cilji deklice glede matere .so tako aktivne kot pasivne narave in so določeni z libitliiialnirni fazami, skozi katere gre otrok. Tukaj si našo po.sebno pozornost zasluži razmerje med aktivnostjo in pasivnostjo. Ni težko oj)aziti, da na vsakem j^otlročju duševnega doživljanja, in ne samo na }xxlročju .seksualnosti, pasivno s|)rtîjeti vtis pri otroku prikliče tendenco јкз aktivni reakciji. Otrok poskuša sam narediti to, kar je bilo prej storjeno njemu ali z njim. To je del naloženega mu dela za obvladovanje zunanjega sveta in laliko privede celo do tega, da si prizadeva ponoviti takšne vtise, ki bi se jih moral zaradi njihove boleče vsebine pravzaprav izogibati. Tudi otroška igra se nahaja v službi tega - dopolniti pasivno doživetje z aktivnim delovanjem in ga na la način hkrati odpraviti. Ce zdravnik otroku kljub njegovemu odporu odpre usta, da bi mu |)ogledal v grlo, bo po njegovem odhodu otrok igral zdravnika in ponovil nasilno ^^ [Gl. Totem und Tabu (1912-1913), na več mestih, ie posebej v II. razdelku.] 32 proceduro na kaki majhni sestrici ali bratcu, ki je pred njim enako nemočen, kot je bil on sam pred zdravnikom. Pri tem ni mogoče prezreti odpora do pasivnosti in dajanja prednosti aktivni vlogi. Ta obrat od pasiv- nosti k aktivnosti ne bo pri vseh otrocih enako pravilen in energičen, jjri nekaterih utegne izostati. Na podlagi tega vedenja otroka bi nemara lahko sklepali o relativni izrazitosti moškosti in ženskosti, ki jo bo izkazal v svoji seksualnosti. Prva seksualna in seksualno obarvana doživetja otroka pri materi so seveda pasivne narave. Od nje je dojen, hranjen, čiščen, oblačen in naučen vseh opravil. En del otrokovega libitla se še naprej oklepa teh izkustev in uživa v zadovoljitvah, povezanih z njimi, neki drugi del pa jih poskuša pretvoriti v aktivnost. Na materinih jirsih dojenost najprej zamenja z aktivnim sesanjem. V drugih odnosih se otiok bodisi zadovolji s samostoj- nostjo - tj. z uspehom, da sam izvaja listo, kar se je doslej dogajalo z njim - ali z aktivnim ponavljanjem svojih j)asivnih doživetij v igri ali pa si mati dejansko naredi za objekt, do katerega nastopa kol dejaven subjekt. To slednje se godi na področju dejavnosti v pravem jwmenu in se mi je dolgo časa zdelo docela neverjetno, dokler ni izkustvo ovrglo vsakega dvoma o tem. Redko slišimo o tem, da bi rada majhna deklica svojo mater umivala, oblačila ali ojxsminjala k opravljanju njenih ekskremenlalnih potreb. Res- da tu in lam reče: sedaj se bomo igrali, da sem jaz mali in ti otrok - vendar si le aktivne želje večinoma izpolni na posreden način v igri s punčko, v kateri ona sama predstavlja mater in punčka otroka. Dajanje prednosti igranju s punčko pri deklici v nasprotju z dečkom se običajno dojema kot znamenje zgodaj zbujene ženskosti. Ne neuj^ravičeno, toda ne smemo prezreti, da se tukaj izraža prav aklivnosl ženskosti in da to prednostno nagnenje deklice verjetno priča o izključnosli navezanosti na mater ob pojxjlnem zanemarjanju očetovskega objekta. Tako presenetljiva seksualna aktivnost deklice v odnosu do matere se glede na časovno zaporedje manifestira v oralnih, sadističnih in nazadnje celo v faličnih, na mater usmerjenih težnjah. Tukaj je težko poročati o podrobnostih, saj gre često za temne nagonske vzgibe, ki jih otrok v času, ko je do njih prišlo, psihično ni mogel dojeli, ki jih je zato doletela šele naknadna interpretacija in ki potem v analizi nastopajo v izraznih oblikah, ki jim prvotno gotovo niso bile lastne. Tu in tam se nam pojavijo kol transferji na poznejši očetovski objekt, kamor ne sodijo in kjer občutno molijo razumevanje. Na agresivne oralne in sadistične želje naletimo v 33 ohliki, v kalero jih je odela zgodnja [)otlačilev, kot tesnobo, da jo bo mati ubila, tesnobo, ki s svoje strani ujiravičuje željo po siruti matere, če ta postane zavestna. Kako pogosto se la tesnoba pred materjo nasloni na nezavedno sovražnost matere, ki jo otrok ugane, se ne da povedali. (Tesnobo pred tem, da bi bil požrl, sem doslej zasledil le pri moških, nanaša se na očeta, je verjetno produkt preobrazbe na mater usmerjene oralne agresije. Rad bi pojedel mater, pri kateri se je hranil; pri očetu ni nobenega tako očitnega jx)voda za to željo.) Ženske osebe z močno navezanostjo na mater, ob katerih sem imel priložnost preučevati predojdi[)sko fazo, so soglasno jjoročale, da so se ponavadi z največjim odporom zaperstavljale klistirom in sredstvom za čiščenje črevesja, ki jih je mati uporabljala pri njih, in so na to reagirale s tesnobo in besnim kričanjem. To bi res znalo bili precej pogosto ali celo običajno vedenje otrok. Kako utemeljili ta še posebej čest odpor, sem uvidel šele ob neki pripombi Ruth Mack Brunswick, ki .seje v istem času ukvarjala z dotičnirni problemi, češ da bi ona izbiuh besa ¡x) klizmi primerjala z orgazmom po genitalnem vzdraženjii. S|)remljajoča tesnoba po njenem predstavlja preoblikovanje vzbujenega ugodja agresivnosti. Menim, da temu dejansko je tako in da na siidistično-analni sloptiji kol odgovor na intenzivno pasivno vzdraženje črevesne cone nastopi izbruh ugodja agresiv- nosti, ki se manifestira neposredno kot bes ali vsletl njegovega zatrtja kot tesnoba. Zdi se, da ta reakcija v poznejših letih usahtie. Med pasivnimi vzgibi falične faze izstopa, da deklica praviloma ozna- čuje kot zapeljivko svojo mater. Temu je lako zalo, ker je morala prve ali pa vsaj najmočnejše genitalne občutke začutiti ob umivanju in telesni negi, karje opravljala mati (ali njo zastopajoča negovalka). Da so otroku ti občutki všeč in da od matere zahteva, naj jih s ponovnim dotikanjem in drgnenjem okrepi, sem pogosto slišal od mater, ki so to opazile pri svojih dve do triletnih hčerkah. Po mojem je prav dejstvo, da mati tako neizogibno uvede otroka v falično fazo, odgovorno za to, da v fantazijah poznejših let s tako pravilnostjo nastopa kol seksualni zapeljivec oče. Z odvrnilvijo od matere je tudi vpeljava v seksualno življenje preložena na očeta. ^^ [To predstavlja sklepno fazo dolgega razvoja. Ko so Freud» v njegovih prvih analizah histerične pacientke povedale, da jih je v otrožtvu zapeljeval oče, je ta razkritja jemal za golo resnico in je v takšnih sanjah videl vzrok za njihovo Ijolezen. Vendar se je kmalu zavedel svoje zmote in se dokopal do pomebnega dejstva, da so bili ti očitno neustrezni spomini pravzaprav fantazije želje - odkritje, ki mu je odprlo pot do Ojdipovega kompleksa. Freud šele v zgornjem odlomku poda celovito razlago teh domnevnih spominov. Še izčrpneje obravnava to epizodo v 33. predavanju svojih Neue Folge der Vorlesungen (1933a), Studienausgabe, Bd. 1., str. 551 f.] 34 v faiični fazi se, nazadnje, izoblikujejo l udi inlezi vn¡ akl.iiini vzgibi želje v odnosu do matere. Seksualna dejavnost doseže v tem času svoj vrhunec v masturbaciji s klitorisom. Pri tem je verjetno predstavljena mali, toda ali si otrok ustvari predstavo kakega seksualnega cilja in kateri cilj je to, tega na podlagi svojega izkusiva ne morem dognati. Šele ko s prihodom bralca ali sestrice vsi interesi otroka dobijo novo vzpodbudo, se da jasno razpoznali takšen cilj. Majhna deklica bi rada, da bi dala materi tega novega otroka ona; povsem enako je z dečkom, in tudi njegova reakcija na ta dogodek in njegovo obnašanje do otroka je enako. To res zveni dokaj absurdno, a nemara le zato, ker пгип zveni tako neobičajno. Odvrnitev od matere je izredno pomeben korak na razvojni jKjti deklice, je več kol zgolj menjava objekta. Opisali smo že njegov izvor in kopico domnevnih motivacij zanj, sedaj bi dodali, da lahko z roko v roki z njo opazimo močen upad aktivnih in dvig |)asivnih seksualnih vzgibov. Gotovo je, da so aktivrie težnje večkrat naletele na neuspeh, v celoti so se izkazale za neizvedljive in zalo jih libido tudi lažje zapusti, vendar tudi na strani pasivnih teženj ni manjkalo razočaranj. Cesio je z odvrnitvijo od matere opuščena tudi klilorična masturbacija, dovolj pogosto je s {K)tlačitvijo dotedanje moškosti majhne deklice trajno okrnjen tlobršen del njenega seksualnega življenja. PrehotI k očetovskenm objektu se izvrši ob pomoči pasivnih teženj, kolikor te preživijo prevrat. Pol k razvoju ženskosti je sedaj za deklico prosta, kolikor je ne zastirajo ostanki premagane predojdipske navezanosti na mater. Če se sedaj ozremo na tukaj opisani del ženskega seksualnega razvoja, se ne moremo vzdržati določene sodbe o celotni ženskosti. Ugotovili smo, da omenjene libidinalne sile delujejo enako kot pri otroku moškega spola, prepričali smo se lahko, da v teku nekega obdobja tako tu kot tam ubirajo iste poti in da privedejo do enakih rezultatov. Potemtakem so biološki faktorji tisti, ki te libidinalne sile [v primeru deklice] pozneje odvrnejo od njihovih začetnih ciljev in ki celo aktivne, v vsakem pomenu moške težnje usmerijo na j)ota ženskosti. Ker ne moremo zavrniti možnosti zveclbe seksualnega vzdraženja na učinkovanje določene kemične snovi, se zdi sprva najbolj sprejemljivo pričakovanje, da nam bo biokemija nekega dne predstavila kako snov, kiitere jirisotnost privede do moškega, in drugo, ki privede do ženskega seksualnega vzdraženja. Toda to upanje ni videti nič manj naivno kot drugo, danes na srečo preseženo, 35 da bi [X)d mikroskopom izločili sprožilcc liislerije, {irisiliie nevroze, melan- holije iln. Tudi v seksualni kemiji mora bili lo nekoliko bolj komplicirano.'" Vendar pa je za psihologijo irelevantno, če obslaja en sam seksualni sprožilec ali dva ali cel kup. Psihoanaliza nas uči, da lahko shajamo z enim samim libidom, ki sicer pozna aklivne in pasivne cilje, lorej različne načine zadovoljitve. V lem nasprotju, predvsem v eksistenci lihidinalnih teženj s pasivnim ciljem, je zaobjet ves ostanek ])roblema. IV Če pogledamo v analitično literaturo na.šega predmeta, se prepričamo, daje vse, kar sem izpeljal tukaj, lam že podano.Nepotrebno bi bilo objavili to delo, če na tem tako težko doslopneiti področju ne bi utegnilo biti koristno vsako poročilo o lastnih izkustvih in osebnih pojmovanjih. Poleg tega sem marsikaj bolj razločno dojel in bolj skrbno izločil. V nekaterih drugih razpravah postane spričo istočasne obravnave jiroblema Nadjaza in občutka krivde prikaz nepregleden. Temu sem se sam izognil, prav tako v opisu različnih izhodov te razvojne faze nisem obravnaval koitiplikacij, ki na- stopijo, če se otrok vsled razočaranja nad očetom vrne nazaj k opuščeni navezanosti na mater ali pa sedaj tekom življenja izmenoma prehaja od ene k drugi naravnanosti. A prav zato, ker je moje delo le eden izmed mnogih prispevkov, si smem prihranili nadrobnejšo presojo in se lahko omejim na to, da izpostavim pornenljivejše skladnosti z enimi in pomembnejše odmike od drugih izmed teh del. Človek bi si želel, da bi prazaprav še nepresežen Abrahamov oris »Manifestacijske oblike ženskega kastraeijskega kompleksa«'® vseboval moment začetne izključne navezanosti na mater. S pomembnim delom Jeanne Lampl-de Groot'^ se moram v bistvenih točkah strinjati. V njem ugotovlja popolno identiteto predojdipske faze pri dečku in deklici, za- [Prim, obravnavo pomena kemije za seksualne procese, ki jo je Freud lela 1920 vključil v Drei Abhandlungen (1905í/), Studienatisgabe, Bd. 5, str. 119 f. Tam (v uredniški o|K)mbi na str. 120) je prav tako navedena tudi starejša iz[)eljava iz prve izdaje te knjige.] ^ [Naj opozorimo, da so novejša dela drugih avtorjev, ki jih v nadaljevanju obravnava Freud, izšla po njegovem delu o anatomski razliki med s|>oloma (192%*). Ct. tudi »Uredniško opombo«, zg.] »Äusserungsformen des weiblichen Kastrationskomplexes«, /ni. Z. Psychoaiml., 1921, Bd. 7, str. 422 f. Na željo avtorice tako popravljam njeno ime, ki je bilo v Zeitschrift navedeno kol A. L de Gr. [»Zur Entwicklungsgeschichte des Ödipuskomplexes der Frau«, Int. Z. Psychoanal., 1927, Bd. 13, str. 269 f.] 36 govarja in z opažanji podkrepi trditev o seksualni (falični) aktivnosti deklice v odnosu do matere. Odvrnitev od matere zvede na vpliv spoznanja o kastraciji, ki otroka sili v to, da se odreče .seksualnenm objektu in s tem pogosto tudi onaniji, ter za celotni razvoj skuje forrrmlo, da gre deklica skozi fazo »negativnega« Ojdipovega kompleksa, preden laliko vstopi v pozitivno. Nezadostnost tega dela vidim v tem, da odvrnitev otl matere predstavi kot golo menjavo objekta in se ne dotakne tega, daje ta odvrnitev izvedena ob razločnih znakih sovražnosti. Ta sovražnost je v celoti iipo.števana v zadnjem delu Helene Deutsch,^ v katerem pri poznava tudi falično aktivnost deklice in intenzivnost njene navezanosti na mater. Helene Deutsch tudi navaja, da pride do obrata k očetu po poli (že pri materi vzbujenih) pasivnih teženj. V svoji prej^' objavljeni knj igi Psychoanalyse der weiblichen Sexualfunktio- nen se avtorica še ni otresla aplikacije ojtiipske sheme tudi na predojdipsko fazo inje zalo falično aktivnost deklice razlagala kol identifikacijo z očetom. Fenichel^^ upravičeno poudarja težavnost razlikovanja, kaj od v analizi dobljenega materiala predstavlja nes[)remenjeno vsebino predojdipske faze in kaj je bilo preoblikovano regresivno (ali kako drugače). Ne sprejema falične aktivnosti deklice po Jeanne Lampl-de Groot, nasprotuje pa tudi »preložitvi« Ojdipovega kompleksa na zgodnejši čas od Melanie Klein,^^ ki je vzpostavitev Ojdipovega kompleksa prestavila v začetek drugega leta življenja. Ta časovna določitev, ki mijiio spremeni tudi pojmovanje vseh drugili razmerij v razvoju, se dejansko ne sklada z rezultati analize odraslih inje še jKjsebej nezdružljiva z mojimi izsledki o dolgem trajanju predoj- dipske navezanosti na mater pri deklici. Neko pot za omilitev teh protislovij nakazuje opomba, da na tem ijodročjii še nismo sj)osobni razlikovati, kaj je togo določeno z biološkimi zakoni in kaj je j)od vplivom akcidentalnih doživetij gibljivo in spremenljivo. Podobno kol je to že dolgo znano za učinkovanje zapeljevanja, lahko tudi drugi momenti - čas rojstva brala ali sestre, čas odkritja spolne razlike, neposredno opazovanje spolnega obče- vanja, prizadevno ali odklonilno vedenje staršev idr. - privedejo do dolo- čene posjješilve in dozorevanja otrokovega seksualnega razvoja. [»Der feminine Masochismus und seine Beziehung zur Frigidität«,/(U. Z. Psychoanal., 1930, Bd. 16, Str. 172 f.] 21 [Psychoanalyse dtru/eiblkhenSexualfunktionen, V/ien 192.5.] 22 [»Zur prägenitalen Vorgeschichte des Ödipuskomplexes«, In¿. Z. Psychoanal., 1930, Bd. 16, str. 139 f.] 23 [»Friihstadien des Ödipuskonfliktes«, hu. Z. Psychoanal., 1928, Bd. 14, str. 65 f.] 37 Pri iiekalerili avlorjili je prisotno nagnjenje k zitianjševanjii pomena prvih in najbolj izvornih libiciinalnili vzgibov otroka v prid poznejših razvojnih procesov, tako da bi onim - izraženo na ekstremen način - preostala le vloga podajanja določenih usmeritev, medtem ko bi [psihične] intenzivnosti,^''' ki uberejo te poti, zajirečile poznc^jše regresije in reakcijske tvorile. Tako npr. K. 1 lorney'^ meni, da ¡ireveč ¡irecenjujemo primarno zavidanje penisa pri deklici, češ daje treba intenzivnost (»zneje izobliko- vane težnje po moškosti prijiisati nekeitm sekundarneirni zavidanju penisa, katerega vloga naj bi bila v zavrnitvi ženskih vzgibov, še j)Osebej ženske navezanosti na očeta. To se ne sklada z mojimi vtisi. Čeprav so poznejše okrepitve zaradi regresije in reakcijske tvorbe |)rav gotovo dejstvo - pa naj bo še tako težko preceniti relativni delež stekajočih se lihidinalnih koiti- ponent -, vendarle menim, da ne bi smeli |)rezreti, daje intenzivnost, lastna onim prvim libidinalnirn vzgibom, močnejša od vseh poznejših, pravzaprav bi smeli reči, da je inkomenzurabilna. Gotovo je res, da obstaja med navezanostjo na očeta in kompleksoni moškosti neka nasj)rotnost - gre za obče nasprotje med aktivnostjo in j)asivriostjo, moškostjo in ženskostjo - vendar nam to ne daje pravice privzeti, daje le eno primarno, drugo pa se ima za svojo moč zahvaliti le obrambi. In če je obramba pred ženskostjo res tako energična, od kod drugod naj jemlje svojo moč kot od težnje j)o moškosti, ki dobi svoj prvi izraz v otrokovem zavidanju penisa in si zaradi tega zasluži, dajo poimenujemo po njej. Podoben ugovor velja zoper .lonesovo-'" ¡jojinovanje, [кз katerem naj bi bil falični stadij pri deklici prc^j sekundama obrambna reakcija kot pa kak dejanski razvojni stadij. To ne ustreza niti dinamičnim niti časovnim razmerjem. Prevedel Zdravko Kolxî. [Freud le redkokdaj govori o »intenzivnosti« tako kot na tem mestu, torej brez vsake podrobnejše opredelitve. Tukaj uporablja to besedo kot ekvivalent za »kvantiteto« - termin, ki mu je dajal prednost v svojem »Entwurf einer Psychologie« (1895) (Freud, 19.500). V metapsihološkem delu »Potlačitev« (1915¿) je termin »kvantiteta« izenačen z »nagonsko energijo«, v V. poglavju postumno izdanega dela/liri/3 der Píyc/ioafM¿)'í« (1940a/1938/) paje Freud govoril o »psihičnih intenzivnostih« in v oklepaju dodal »investicije«.] 25 [»Flucht aus der Weiblichkeit«, Int. Z. PsycUoanal., 1926, Bd. 12, str. З&О f.] 26 [»The Early Development of Female Sexuality«, Int. J. Psycho-Analysis, 1927, Vol. 8, sir. 459 f.] 38 Lacan Jacques Lacan POMEN FALOSA Die Bedeutung des Phallus Tu objavljamo nesjiremenjeno besedilo predavanja, ki smo ga imeli v nemščini 9. maja 1958 na Inštitutu Маха Plancka v Miinebnu, kamor nas je jx)vabil profesor Paul Matussek. Ce nekoliko poznate duhovno stanje, ki je vladalo v sredinah, ki takrat drugače niso bile slabo informirane, boste lahko presodili, na kakšen odmev so lahko tarn naleteli termini, ki smo jih prvi izločili iz Freuda, denimo »druga scena«, če naj omenim enega, ki ga tu citiram. Če zaradi naknadnosti {Nachtrag), da rešim še cn termin iz območja lejxjumja, kjer je danes v obtoku, to ni izvedljivo, potem vedite: tam zanje še niso slišali. Znano je, da ima nezavedni kastracijski kompleks funkcijo vozla: 1. V dinamični strukturaciji simptomov v analitičnem pomenu termina, hočemo reči tistega, kar je mogoče analizirati v nevrozah, perverzijah in psihozah; 2. v uravnavanju razvoja, ki da ratio tej prvi vlogi: namreč umestitvi pozicije nezavednega v subjekt, brez katere se ta ne bi mogel identificirati z idealnim tipom svojega spola, niti brez velikega tveganja odgovoriti potrebam svojega partnerja v spolnem razmerju, oziroma na pravi način sprejeti {xjtrebe otroka, ki se iz tega odnosa rodi. V človekovem {Mensch) privzetju njegovega sjK)la obstaja notranja antinomija: zakaj lahko njegove atribute privzame samo s jxjsredovanjern neke grožnje, celo jx)d asj>ektora neke {)rivacije? Znano je, daje šel Freud v Nelagodju v ladturi (1930a /1929/) celo tako daleč, da je govoril o motenosti človeške seksualnosti, ki ni kontingentna, pač pa bistvena, in da eden njegovih zadnjih člankov govori o nezvedljivosti posledic, ki izhajajo 39 iz kompleksa kastracije v nezavednem moškega oziroma Penisneid^ v nezavednem ženske, v kakršnikoli končni {endliche) analizi. To ni edina ajjorija, je pa prva, ki jo je freudovsko izkustvo in meta- psiliologija, ki iz njega izhaja, vj)eljalo v naše izkustvo človeka. Razrešiti seje ne da z nobeno redukcijo na biološke danosti: že sama nujnost mita, ki leži pod strukturo Ojdi|)ovega kompleksa, to pokaže v zadostni meri. Zgolj izvijanje bi se bilo ob tem sklicevati na pridobitev amnezije, ki je dedna, ne le zalo, ker je sarna sporna, temveč ker se ne dotakne problema, kakšna je zveza umora očeta z zavezo jirimordialnega zakona, če je v ta zakon vključeno, daje kastracija kazen za incest. Diskusija je lahko jilodna samo, če temelji na kliničnih dejstvih. Ta jx)kažejo razmerje subjekta do falosa, ki se vzpostavi ne glede na anatomske razlike med spoloma, zaradi česar je njena interpretacija še posebej trnova pri ženski in v razmerju do ženske, zlasti z ozirom na tele štiri točke: 1. zakaj se ima deklica, pa čeprav le za trenutek, za kastrirano, kolikor ta termin pomeni brez falosa, kastrirano zaradi dejanja nekoga, ki je najprej njena mati - to je pomembno -, potem to postane njen oče, toda na tak način, da moramo v tem prepoznali transfer v analitičnem pomenu besede; 2. zakaj na bolj primordialnem nivoju oba sjwla mislila, da je mati oskrbljena s falosom, daje falična mati; 3. zakaj, korelativno, jjomen kastracije dejansko (klinično manifestno) dobi vso učinkovitost glede formacije simptomov šele, ko je kastracija odkrita kot kastracija matere; 4. ti trije problemi dosežejo svoj vrh v vjirašanju, kakšen je razlog za falično fazo v razvoju. Znano je, da Freud s tem terminom zaznamuje prvo genitalno zrelost: kolikor je na eni strani opredeljena z imaginarno domina- cijo faličnega atributa in z masturbacijskirn užitkom in kolikor je na drugi strani ta užitek pri ženski lokaliziran v klitoris, ki je s tem promoviran v funkcijo falosa; in da tako pri obeh spolih vse do konca te faze, se pravi do zatona Ojdipa, kot je videti izključi vs.iko instinktivno odkritje vagine kot mesta genitalne penetracije. Pri tej nevednosti lahko sumimo na spregled^ v tehničnem pomenu besede, še toliko bolj, ker je včasih izmišljena. Kaj se ne sklada zgolj z bajko, v kateri nam Longos prikaže, kako je iniciacija Dafnisa in Hloe odvisna od jxjjasnil neke starke. To je nekatere avtorje privedlo do lega, da so imeli falično fazo za učinek potlačitve, funkcijo, ki jo v njej prejme falični objekt, pa za sim})tom. Težave ^ zavidanje penisa 2 méconnaissance 40 se začnejo, če skušamo ugotovili, Araíert simptom: fobija, pravi prvi, perver- zija, pravi drugi, ki je včasih tudi })rvi. V tem zadnjem primeru se pokaže, da tako ne gre več: pa ne, dfi se ne bi prikazale zanimive Iransmutacije objekta kake fobije v fetiš, lotla zanimive so prav zaradi različnosti svojih mest v strukturi. Nesmiselno bi bilo od avtorjev zahtevati, naj to razliko formulirajo v perspektivah, ki so trenutno priljubljene pod imenom ob- jektna razmerja. To pa zato, ker ni druge reference kot aproksimativni pojem delnega objekta, ki še ni bil kritiziran, odkar gaje bil Kari Abraham vjxsljal - precej ponesrečeno glede na usluge, ki jih nudi naši dobi. Res j)a je, da nas danes opuščena diskusija o falični fazi, če znova preberemo tekste iz let 1928-1932, osveži s primerom doktrinarne strasti, ki ji degradacija psihoanalize, ki je sledila njeni ameriški transplantaciji, doda vrednost nostalgije. Z golim povzemanjem razprave bi samo potvorili avtentično raznoterost stališč Helene Deutsch, Karen 1 lorney, Ernesta Jonesa, če se omejimo na najbolj eminentne. Zaporedje treh člankov, ki jih je zadnji od njih posvetil tej temi, je še posebej j)omenljivo: že zaradi začetne namere, na kateri gradi in ki jo naznanja termin aphanisis, ki ga je sarn skoval. Kajti ko zelo korektno zastavi problem razmerja med kastracijo in željo, namreč razkrije, da ni sposolien prepoznati tistega, kar vseeno opredeli tako podrobno, da se zdi, kako vznikne termin, ki nam bo dal ključ problema, iz samega Jonesovega neuspeha. Zabavno je predvsem to, da mu s sklicevanjem na črko Freuda usjje artikulirati stališče, ki je Freudovemu natančno nasprotno: pravi zgled v tem težkem žanru. Problem vseeno ni ocljiravljen, zdi se, da proti Jonesu obrne njegov pledoaje za ponovno vzpostavitev naravnih pravic. (Kaj ga to ne pripelje do biblijskega sklepa: Bog ju je ustvaril kot moža in ženo?) Kaj je v resnici pridobil z normalizacijo funkcije falosa kot delnega objekta, če seje moral sklicati na njegovo prisotnost v telesu matere v obliki notranjega objekta, ta termin paje funkcija fantazem, ki jih je razkrila Melanie Klein, in če se ne more ločiti od njene doktrine, ki te fantazme {xjvezuje s ponovnim nastopom ojdijjske tvorbe v najzgodnejšem otroštvu. Ne bomo se zmotili, če se bomo problema lotili ob vprašanju, kaj je Freudu vsililo očitno paradoksnost njegove pozicije. Kajti prisiljeni bomo priznati, da se je sam najbolje znašel pri prepoznavanju reda nezavednih fenomenov, ki ga je bil odkril, in da so bili zaradi nezadostne artikulacije narave teh fenomenov tisti, ki so mu sledili, obsojeni na to, da bodo v večji ali manjši meri zašli. 41 Ta slava - ki jo poslavljamo kol načelo koinenlarja Freudovega dela, s kalerirn se ukvarjamo že sedem lei - nas je pripeljala do določenih izsled- kov: v prvi vrsli, da kol nujno za vsako artikulacijo analiličnih fenomenov promoviramo pojem označevalca, kolikor je v moderni lingvistični analizi v opoziciji s pojmom označenca. Ker je la naslala po Freudu, je Freud ni mogel ujKJŠlevali, loda mi Irdimo, da 1'Veudovo odkritje izstopa prav zato, ker je moralo anticipirati njene formule, izhajajoč iz [jodročja, kjer ne hi pričakovali, da borno prepoznali njeno vladavino. Nasprotno, Freudovo odkritje podeli 0|)0ziciji označevalca in označenca težo, ki bi jo morala imeli: da irtia namreč označevalec aktivno funkcijo pri določanju učinkov, pri katerih se označljivo kaže kol listo, kar nosi znamenje označevalca in preko lega trpljenja^ postime označenec. Ta strast označevalca i)otemlakem jjostane nova razsežnost človekovega jKjložaja, kolikor ne govori samo človek, temveč v človeku in preko človeka govori tisto,'^ kolikor poslane njegova narava stkana iz učinkov, v katerih naletimo na strukturo govorice, ki ji |)oslane gradivo, in kolikor preko tega v njem odzvanja - onkraj vsega, kar je lahko zapopadla psihologija idej - razmerje govorice. V tem smislu lahko rečemo, da v teor iji posledice odkritja nezavednega še niso niti zaslutili, ko je v praksi že povzročilo prelres, katerega raz- sežnosti še danes ne moremo izmeriti, in se celo prevajalo v učinke nazadovanja. Precizirajrno, da ta promocija razmerja človeka ilo označevalca kol laka nima ničesar opravili s »kulturalistično« pozicijo v običajnem pomenu besede, s tisto, ki jo v sporu o falosu anticipirala na primer Karen 1 lorney s stališčem, ki ga Freud opredeli za feministično. Ne gre za razmerje človeka do govorice kot družbenega fenomena, ne gre niti za nekaj, kar bi bilo podobno ideološki psihogenezi, ki jo poznamo in ki ni odpravljena z odločnim sklicevanjem na {wpolnoma metafizični pojem, ki se skriva za njenim/jeíí'íío principii apeliranja na konkretno, ki ga tako smešno izraža naziv afekt. Gre za to, da v zakonih, ki obvladujejo to drugo sceno (ein anderer Schauplatz), ki jo Freud, ko govori o sanjah, označi kot sceno nezavednega, najdemo učinke, ki se razkrijejo na nivoju verige materialno nestabilnih elementov, ki vzjwstavljajo govorico: učinke, ki so določeni z dvojno igro kombinacije in substitucije v označevalcu, v skladu z dvema pobočjema, generatorjema označenega, ki ju vzpostavljata metonimija in metafora; 3 passion-, pomeni strast in trpljenje. 4 fo 42 učinki, ki so odločilni za ulemeljilcv^ subjekta. Pri tej |)reizkušnji se pokaže neka tojxjlogija v matematičnem pomenu l)esede, brez katere je, to bitro opazimo, nemogoče že samo notirati strukturo sitnptoma v analitičnem l)ornerm besede. 'listo govori v Drugem,® jiravimo, z Drugim označujoč samo mesto, ki ga evocira sklicevanje na govor v vsakem razmerju, v katerega posega. Ce tisto govori v Drugem, naj subjekt to sliši na svoja ušesa ali ne, je to zato, ker subjekt tam, spričo logične predbodnosti v.sakettni jirebujenju ozna- čenca, najde svoje označevalno mesto. Odkritje tistega, kar on na tem mestu - se pravi v nezavednem - artikulira, nam omogoča, tla doumemo, za ceno kakšnega razcepa {Spaltung) je tako konstituiran. Tu se pojasni funkcija falosa. V freutlovski doktrini falos ni fantazma, če naj s tem razumemo imaginarni učinek. Niti kot tak ni neki objekt (tlelni, notranji, tlobri, slabi, itn.), kolikor ta izraz skuša zajeti realnost, ki je vključena v neko razmerje. Se manj je organ, j)enis ali klitoris, ki ju simbolizira. Freut! ni brez razloga kot referenco zanj vzel siinulakrum, kar je bil falos za Stare. Kajti falos je označevalec, označevalec, katerega funkcija v inter- subjektivni ekonomiji analize neniiua otlslrne tančico s funkcije, ki jo je imel v misterijili. Kajti falos je označevalec, namenjen označevanju celote učinkov označenca, kolikor jib označevalec pogojuje s svojo označevalno jnisotnostjo. Preučimo torej učinke te prisotnosti. Naj|)rej izhajajo iz tleviacije potreb človeka zaratli dejstva, da govori, v tem smislu, da se človekove potrebe k njemu vračajo odtujene v meri, v kateri so podrejene zahtevi. To ni učinek njegove realne CKlvisnosti (naj ne mislijo, da botlo tu naleteli na takšen ])arazilski pojem, kot je pojem odvisnosti iz teorije nevroz), temveč učinek jKDstavitve v formo označevalca kot takega in tega, tla je njegovo sporočilo j)oslano z mesta Drugega. Karje tako v potrebah otltujeno, konstituira Unierdrängung,^ ker se po tlefiniciji ne more artikulirati v zahtevi; pojavi pa se v nekem jxjganjku, ki je tisto, kar pri človeku nastopi kot poželenje {das Begehren). Fenomeno- logija, ki izhaja iz analitičnega izkustva, je take narave, da pokaže para- doksni, deviantni, blotleči, ekscentrični, celo škandalozni značaj želje, po čemer se ta razlikuje od }x)trebe. Ib je celo preveč potrjeno dejstvo, da se ne bi že od zmeraj vsiljevalo moralistom, ki so vretlni tega imena. Zdi se, daje moral nektlanji freudizem podeliti temu dejstvu njegov status. Ventlar ^ ¿nstituíio ^ ça parle dans l'Auíre prapoUačilev 43 se psihoanaliza paradoksno nahaja na čelu starodavnega, vrh vsega še dolgočasnega rm-ačn jaštva, ko to dejstvo zanika s svojim idealom teoretične in praktične redukcije želje na |)otreho. Zato moramo tu ta status artikulirati, izhajajoč iz zahteve, katere značil- nostim se pojem frustracije (ki ga Freud ni nikdar uporabil) izogne. Zahteva na sebi meri na nekaj drugega, ne na zadovoljitev, na katero poziva. Je zahteva po neki pri.sotnosti oziroma neki od.sotnosti. To kaže primordialni odnos do matere, ki nosi v sebi Drugega, ki ga moramo umestiti onkraj potreb, ki jih lahko poteši. Zahteva ga vzpostavlja kol tistega, ki že ima »))rivilegij«, da zadovoljuje jx3trelx% se pravi moč, da jim odtegne tisto, kar jih edino zadovolji. Ta privilegij Drugega tako zariše radikalno obliko darovanja tistega, česar nima, namreč tistega, kar se imenuje njegova ljubezen. S tem zahteva izniči [außicbt] partikularnost vsega, kar bi bilo lahko dodeljeno, ko ga pretvori v dokaz ljubezni in celo zadovoljitve, ki jih doseže za potrebe, se ponižajo {sich erniedrigt) v to, da niso nič več kot uničenje zahteve ljubezni (vse to je |»})olnoma razvidno v psihologiji negovanja majhnih otrok, čemur so tako {iredane naše analitičarke - negovalke). Obstaja torej mijriost, da se tako odpravljena partikularnost znova pojavi onkraj zahteve. Dejansko se tam pojavi, vendar ohranjajoč strukturo, ki prikriva brezpogojnost zahteve ljubezni. S sprevrnitvijo, ki ni preprosta negacija negacije, iz preostanka nekega izbrisa vznikne moč čiste zgube. Želj a nadomesti bezjxjgojnost zahteve z »absolutnim« pogojem: ta pogoj namreč razreši tisto, kar se v dokazu ljubezni upira zadovoljitvi potrebe. Tako ni želja niti težnja po zadovoljitvi niti zahteva ljubezni, temveč razlika, ki nastane, če prvo odštejemo od drugega, sam fenomen njunega razcepa (Spaltung). Zdaj nam je jasno, kako S|)olno razmerje zasede to zaprto polje želje in kako bo v njem odigralo svojo usodo. Kajti to j)olje je narejeno za to, da se v njem proizvede enigma, ki jo to razmerje izzove v subjektu s tem, da jo zanj v njem dvakratno označuje: kot vrnitev zahteve, ki jo to razmerje vzbudi, v obliki zahteve, naslovljene subjektu potrel)e; kot dvoumnost, ki postane prisotna na Drugem, za katerega gre, v dokazu zahtevane ljuljezni. Zev te enigme razkrije, kaj jo določa, kar najprej)rosteje jxsjasni tale formula: da namreč noben izmed partnerjev v razmerju, ne subjekt ne Drugi, ne more ostati pri tem, da je subjekt jxjtrebe ali objekt ljubezni, temveč mora zasesti mesto vzroka želje. Ta resnica je v spolnem življenju v srcu vseh pomanjkljivosti, ki spadajo v polje psihoanalize. Je pa tudi pogoj sreče subjekta; in prikriti njeno zev z opiranjem na vrline »genitalnega«, da bi jo odpravili z dozorevanjem nežnosti (se pravi s tem, da se na Drugega sklicujejo zgolj kol na realnost), 44 je sleparija, ne glede na lo, kako |)obožne so namere. Tii je Ireba reči, da so francoski analiliki s svojim bi|)okrilskim pojmom genilalnega žrtvovanja odprli jK3l nioralizirajočemu gibanju, ki mu ob zvokih odre.šilriih zborov od lakral sledijo povsod. Kakorkoli že, človek ne more ležili za popolnostjo® (za »totalno osebno- stjo«, druga premisa, kjer rnotlerna psihoterapija skrene s j)oli), brž ko igra premestitve in zgostitve, ki ji je zavezan pri opravljanju svojih funkcij, zaznanuije njegovo razmerje subjekta do označevalca. Falos je privilegirani označevalec znamenja, v katerem se del logosa združi z nastopom želje. Lahko bi rekli, da je ta označevalec izbran kot najbolj izstopajoči del tistega, česar se lahko polastimo v realnem s}K)lne kopulacije, kot tudi najbolj simboličen v literarnem (tipografskem) pomenu besede, kajti v tem razmerju je ekvivalent (logični) kopuli. Rekli bi lahko tudi, da je spričo svoje nabreklosti |x)doba vitalnega toka, kolikor se prenaša pri ploditvi. Vse to govorjenje zgolj prikriva dejstvo, da svoje vloge ne more igrati drugače kot zastrt, se pravi kot znak latence, ki zadene vse označljivo, brž ko je jxjvzdignjeno (aufgehoben) v funkcijo označevalca. Falos je označevalec te Außiebung, ki jo inavgurira (uvede) s svojim izginotjem. Zato demon/ItrZoi {Scham),vznikne prav v trenutku, v katerem je v antičnih misterijili falos razkrit (cf. slavna slika iz Pornjxyev). Postane torej prečka, ki z roko tega demona udari označeno in ga zaznamuje kot bastiurlno potomstvo njegove označevalne uveriženosti. Tako se proizvede komplementarnost v vzpostavitvi subjekta po označe- valcu: ki jK)jasni njegov Spaltung in gibanje jwsredovanja, v kateri se ta dovrši. Namreč: 1. subjekt svojo bit označuje zgolj tako, da zajireči vse, kar ta pomeni, kot je razvidno iz lega, da hoče bili ljubljen zaradi sebe'" - utvara, ki seje ne znebimo s tem, dajo zavržemo kol gramalikalno (ker odpravi diskurz); 2. listo, karje živo od le bili v urverdrängt,^^ dobi svoj označevalec tako, da sprejme znamenje od Verdrängung^^- falosa (po čemer je nezavedno govorica). Kol označevalec daje falos mero'^ želje (v pomenu, koje izraz uporabljen kot »srednja in skrajna mera« harmonične delitve). ® entier: cel, popoln, nepoškodovan ' demon sramežljivosti pour lui-même ^^ v prajKitlačenem potlačitev 45 Prav lako je kol algorilern, ki ga Iwrn zdaj uj)oral)il, zaupajoč - da ne bi neskončno naiiibnil svojega izvajanja - odmevu izkušnje, ki nas združuje, da bi vam pojasnil lo rabo. Če je falos označevalec, polem ima subjekl do njega doslop na meslu Drugega. Toda ker je la označevalec lam samo kol zakril in kol razlog želje Drugega, mora subjekl prepoznali lo željo Drugega kol lako, se pravi drugega, kolikor je ludi la subjekl, razcepljen z označevalno S/>«/¿ííng-. Pojavi, ki se prikažejo v psihološki genezi, polrjujejo lo označevalno funkcijo falosa. Tako lahko najprej bolj koreklno formuliramo kleinovsko dejstvo, da se otrok od vsega začetka boji, da mali »vsebuje« falos. Toda razvoj se uravnava po dialektiki zahteve ljubezni in preizkušnje želje. Zahteva ljubezni lahko satno trpi zaradi želje, katere označevalec ji ni znan. Če je želja matere falos, potem otrok hoče biti falos, da bi to željo zadovoljil. Tako je mogoče zaslutiti potrditev razcepa, imanentnega želji, v želji Drugega, kolikor ta nasprotuje zadovoljitvi subjekta na ta način, da bi Drugemu prezenliral listo, kar bi lahko imel realnega, ustreznega falosu; kajti za njegovo zahtevo ljubezni, ki hoče, naj on bo falos, tisto, kar irna, nima večje vrednosti kot tisto, česar ninta. Klinična praksa ninti jKjkaže, da ta preizkušnja želje Drugega ni odlo- čilna zaradi tega, ker bi subjekt v njej izvedel, ali on ima ali nima realni falos, lentveč kolikor izve, da ga mali nima. To je trenutek izkušnje, brez katerega ne bi prišlo do nobenih simptornatskih (fobija) oziroma struktural- nih (Penisneid) učinkov, ki se nanašajo na kompleks kastracije. Tti se podpisuje zveza želje, kolikor je falični označevalec njeno znameitje, z grožnjo oziroma nostalgijo manka imetja. Seveda je njena prihodnost odvisrta od zakona, ki ga v tej sekvenci vjjelje oče. Toda že ftuikcija falosa nlalortislične prigode, saj sem si dantas zadal nalogo, natančno opredeliti, kako se ne le lahko, marveč tudi moramo lotiti te zadeve v našem diskurzu, če naj pride do izraza način, kako je v našem izkustvu prenovljeno območje Erosa. Izhajati je treba |)rav iz tega, daje laVe Eden treba vzeti s jwudarkorn na tem, daje la Eden povsem sam. Od tod je dojeti srčiko lega, kar moramo imenovali prav z imenom, katerega stvar odmeva v teku stoletij, namreč ljubezni. V analizi imamo opraviti zgi)lj s tem, nobene druge poli ni, |)o kateri bi bila analiza dejavna. Ta |)ot je edinstvena po tem, da srno lahko zgolj z njeno pomočjo iz|K)slavili íonmúo subjekt, ki se zanj ¡)red[>oslavlja, da re," torej formulo, za katero sem jaz, ki vam govorim, menil, ila je treba nanjo opreti transfer, kolikor .se ne razlikuje otl Ijiilx^zni. Ne riioiiTii se izogniti temu, da ne hi zaznamoval nove odmevnosti, ki jo lahko za vas privzarm- ta teririin, vrefinost. 'Ilstega, ki zanj pred|>ostavim, da irna vrednosl, ljubim. Pravkar sle rne lahko o|)azovali, kako lebdim, se umikam, oklevam, da bi se obrnil v eno smer ali v drugo, na stran ljubezni ali na stran tega, čemur pravimo sovraštvo, ko sem vam piijx)ročil, da se nujno lotile branja nekega dela, kalerega ost je izrecno v tem, da bi me otlsvetovalo - to golovo ni nekaj, [ireil čemer bi se umaknil nekdo, ki z eno besedo ne govori o ničerruT di iigern kol o de-sideraciji in ki ne meri na nič drugega.'- Tam, kjer se avtorjema ta ost zdi zadostno utemeljena, imamo opravili jirav z izničenjem le predjioslavke, da vi-m, z izničenjem te moje jiretlposlavljene vednosti.(>e rne, kot serri rekel, sovražila, je temu tako zalo, ker mojo vrednosl odstavita iz tega jKjIožaja nečesa predpostavljenega. 1 ' le sujet supposé soj-oir Celoten кк1ор je neprevcflljiv, ker je zgrajen na večkralni lieseilni igri mvi\déconsidérer (omalova- ževati. odsvetovali) in dé-sidération (sideracija: nenadno izničenje vitalnih fiinkcij |>о<1 učinkom močnega emocionalnega žoka, 1er hkrati homofonija z desideriti, désir, tj. z željo). dé-supposition de mon sm-oir 52 In le zakaj lega ne bi sloi ila? Zakaj ne, če se izkaže, da je prav v lern jxjgoj lega, čertnir setti rekel branje? kaj labko konec koncev tloiiinevarn glede lega, kaj je vedel Arislolel? Nemara bi ga loliko bolje bral, kolikor manj bi zanj pretlposlavil, da ima le vednosli. Takšen je |x)goj strogega preizkusa, ki smo mu podvrženi z branjem, in letriii |)reizkiisu se nikakor ne izogibam. Ne moremo mimo lega, kar se nam muli v branje kol tista plat govorice, ki eksislira, se pravi, ki se sike kol učinek njenega divjega oranja - tako bi definiral zajiis. Zalo bi bilo z moje sltani oholo, če se ne bi vsaj bežno dotaknil tega, kar je misel, ki si - reči ttiorarn, da neustrezno - jjravi filozofska, v leku sloletij raz|)i44lla o ljubezni. Tukaj sevetla ne Iwrn podal splošnega pregleda tega vprašanja. Glede na to, kakšna vrsta ljudi se gliele v tej dvorani, se mi zdi, tla sle gotovo že kaj slišali o vlogi, ki jo je igrala v filozofiji 1ји1хжч1 do Boga. Tu itnatno ojjraviti z masivnim dejstvom, ki ga mora analitični diskurz vsaj mimogrede upoštevati. Tu bi vas rad sponmil na nekaj, kar mi je prišlo na ušesa, jx)leni ko .sem bil, kol se izražala avloija omenjene knjižnice, izključen iz Sainle-Anne; v resnici nisem bil izključen, umaknil sem se, karje nekaj zelo različnega, vendar pa to ni pomembno, zdaj tiarn ne gre za to, še toliko Ix)lj, ker ima termin izključitev v naši topologiji še kako [wmernhno vlogo. Dobro- namerne oselx" - te so golovo slabše kol liste, katerih namere so zle - je presenetila govorica, ki se je tedaj širila, češ da med moškega in žensko jKJstavljam nekega Drugega, za katerega se zdi, da ni nihče drug kol od vekomaj navzoči dobri stari Bog. Tb je bila seveda le govorica, popačen odmev, ki pa so ga le osebe dobronamerno širile. Te osebe so pripadale - moj Bog, zares se ne morem izogniti temu, da lega ne bi rekel - čisti filozofski tradiciji, razglašale so se za materialiste; prav zato pravim, daje ta tradicija čisla, saj ni ničesar bolj filozofskega kot je to materializem. Materializem .se čuti |)oklicanega - treba je reči, Bog ve zakaj - da je na preži pred leiti Bogom, o kalerern sem rekel, daje obvladoval vso razpravo o ljubezni v filozofiji. Tudi lisli, katerih ognjevitemu |)o.segti sem dolžan moje novo občinstvo, so ob lem izpričali neko zadrego. Kar .se mene tiče, se rtii zdi očitno, daje pomenil Drugi, ki .sem ga v času »Instance črke« vpeljal kot mesto govora, način, kako - ne bi mogel reči, da laicizirati, marveč - izgnali'® dobrega starega Boga. Konec koncev Bržkone meri п.ч Ironisa Л1|||П8.чегја, ki je leta 196.3 |>oval>il 1лсапа, naj svoj seminar п.ч<1а1јнје пл Ecole lu>rinalr supérieure. Delega lela je imel Lacan seminarje пл CerUre hospi/alier SairU-A/ifie, Oit leta I96-1- (lo 1968 na Ecoíe normale supérieure, potem pa na Faculté du droit v Parizu. exorciser 53 je precej ljudi, ki uii čestitajo, ker sem v enem svojih zadnjih seminarjev znal postavili trditev, da Bog neeksistira. Očitno so me ))oslusali - poslušali so, žal pa so tudi razumeli, in lo, kar so razumeli, je hilo malo preuranjeno. Morda se horn danes raje lotil tega, da varn horn pokazal, v čem piav eksistira, naitueč ta doliri stari Bog. Način, kako eksistira, nemara ne ho v.sem ugajal, še posehej ne teologom, ki lahko, kot vam govorim že dolgo časa, mnogo lažje kot jaz |)ogrešajo njegovo eksistenco. Zal pa jaz nisem v jK>vsem islem položaju kol oni, ker imam opravili z Drugim. Ker je ta Drugi en sam, moia golovo hiti v nekem razmerju s tem, kako se ¡irikazuje tlrugi spol. 'Rstega leta, ki sem ga omeni I zadnjič, namreč leta, ko sem imel seminar o Etiki psihoanalize,^'^ sern se ])rav oh tern v|)rašanjii sklical na dvorsko ljuhezen. Kaj je ta ljubezen? Zelo |)relanjen način, kako za|)olnili odsotnost spolnega razmerja tako, da se delamo, kot da srno mi listi, ki mu postavljamo ovire. To je zares najbolj čudovita vseh stvari, kar jih je bilo kadarkoli [ireizkušenih. Toda kako naj razkrinkamo njeno prevaro? Namesto da rnalerialisti neskončno razpredajo o paradoksu, da se je dvorska ljuljezen pojavila v času fevdalizma, bi morali videli v nji sijajno j)riložnost, tla bi nasprotno ¡lokazali, kako je zakoreninjena v diskurzu vernosti, zvestobe neki osebi. IVi osebi imamo konec koncev zmerom opraviti z tliskurzorn gospotlarja. Za moškega, ki rnii je bila njegova tlanui jjovserri jiodiLïjena, ki rnii je bila siibjektka, podložnica,'^ v najbolj uslužno- slnern pomenu besetle, je bila dvorska ljubezen etli ni način, na kateri seje lahko elegantno izvlekel iz otisotnosli spolnega razmerja. Po tej poti bom imel ojiraviti - kasnt^je, tlanes moram namreč preorati neko določeno polje - s pojmom ovire, s tem, čemur .se (iri Aristotelu - kljub vsemu flajerri Arislotelu pretiriost [iied Geoffreyerri Kutlelorn - pravi na- tanko ovira, énslas 'is. Moja dva bralca - ¡wnovrio varn |)ravim, takoj si morate kujiiti njuno knjigo - rtioja bralca sta .se tlokopala celo tlo tega. To instanco pretre.sata s skrbnostjo, s previdnostjo ... - rekel sern vam že, da nisem .še nikoli videl enega samega svojega učenca, ki bi se lotil kakega ¡»odobnega dela; žal nihče ne bo nikoli vzel resno tega, kar pišem, razen, sevetla, teh dveh, o katerih sem varn ¡iravkar r ekel, da rne .sovražita s pretviv.o, tla moja vethiost nima položaja nečesa preripostavljenega. Prišla sta torej tja do odkritja énstasis, aristotelovske logične ovire, ki sern jo jiri hranil za slatlokusce. Res Lacan, J., Le séminaire livre VIL L'éthique de la psychanalyse. Seuil, Paris 1986, leksi uredil J.-A. Miller; slov. prev. Analccla. Ljuliljana 1988. la sujette 54 je, da iiisia dojela, v kaleietti ra/mi'ijii sem jo v|)el¡ai. Toda lako tIoLro sla íiavajena na fíelo - še |K)sel)ej ledaj, ko jn kaj preži-ma, denimo želja, da l)i se dokopala do diplome, lo v<'lja za njijn l)olj kot za kogarkoli - da sla v oponihi na sIraiiiTi 28-29 kljul) vseinu izpostavila to zadevo. Oglejte si Aristotela in ko se l)om končno lotil te zgodbe oén.stasLs, hoste že vse vedeli. Zapovrstjo si laliko preherete tozadi-vni odlomek v/. Retorike 1er dva odlomka iz Topik, in na tej [Kxllagi vam ho povsem jasno, kaj hočem reči, ko skušam reintegri rali v Aristotela moje štiri formule, 3.\. Ф.\ in tako naprej. In konec koncev, če naj s tem sklenem, zakaj se materialisti, kot temu pravimo, tako razburjajo nad tem, da sem - le zakaj tu" V - Boga j)ostavii kol tretjega v to zadtwo človeške ljubezni? Celo materialisti .se morajo v.saj malo spoznati na zakonsko življenje v troje,'® mar ne? Skušajmo torej napredovali. Skiišajmo na|)redovati, izhajajoč iz dejstva, da nič ne izpričuje, da jaz tukaj, kjer vam govorim, ne vetti, kaj vam imam povedali. V omenjeni knjižici imamo že na samem začetku opravili z neko neusklajenostjo, ki se vleče do njenega konca in ki je v tem, da pri meni })redposlavi - s tem |)a lahko nalo počenja, kar hoče - neko ontologijo oziroma, kar se zvede na isto, neki sistem. Zaradi poštenosti moram kljub vsemu poudarili, da so v krožnem rliagramu, ki naj bi povzel spiel mojih postavk o instanci črke, imena glavnih filozofov splošne ontologije, katerih izjave naj bi jih vključil v svoj dorntievni sistem, zapisana na zunanjem krogu, ki ga tvori [irekinjena črta - povsem u])ravičiuio, .saj nimajo nikakršne leže. Vendar ]»a ne more bili nobenega tlvoma o tem, da biti, kakršna se ohranja v filozofski tradiciji, se ])ravi bili, vezani na samo mišljenje, ki naj bi bilo njen korelal, {»stavljam nas{iroli trditev, daje iižiliik lisli, ki se poigrava z nami in nas obvladuje. Mi.sel je užitek. Analitični diskurz {)rinaša naslethijo {»stavko, ki se že nakazuje v filozofiji bili - je nek užitek bili. O Nikomahovi etiki sem vam govoril [irav zalo, ker v nji že najdemo sled lega. Aristotel išče to, čemur pravim užitek bili, s čimer je bila od{)rta {»t vsemu, kar mu jci sledilo. Kak Sveti Tomaž je lahko kasneje brez težav skoval fizično teorijo ljubezni, kol jo je imenoval abbé ííousselot, o katerem sem vam zadnjič govoril - namreč teorijo, da je konec koncev {)rvo bilje, o katerem imamo nek občutek, naše lastno bilje, s samim tem {)a bo vse, kar je v dobro našega bitja, užitek Vrhovnega Bitja, se ¡»ravi Boga. Direktno {»vedano, s tem ko ljubimo Boga, ljubimo same sebe, in s tem ko ljubimo ménage à trois 55 saitie sohe, izkaznji^mo Bogu spošlovanjc, ki iiui gro - Bog je najjirej sebi 1)гас1о ustvaril, kot temu pravimo. Bit - če se že za v.sako eiuio lioče, tla uporabljaiti ta lermin - bit, ki jo zojxMstavljam temu - iu ottienjena kiijižiea mora to potrjevati, čim se loti branja, preprostega branja mojega teksta - je bit )>omenjanja. In res ne vitlim, V čem bi se izneverili itiealom materializma - pravim idealom, ker je to zunaj njegovega tlosega - če priznamo, da je razlog biti jxjmenjanja užitek, užitek telesa. Totla kot veste, že od Demokrita telo ni dovolj materialistično. Najti je treba atome ter iz njili izpeljali vse s telesom povezane zatleve, vid, voh in tako najirej. Vse loje kar najtesneje |)repleteno z malerializtnorn. Aristotel ob tej priliki ne navaja zaman Demokrita, čelutli to jiočenja z odporom, saj se opira nanj. Dejansko je atom preprosto leteči element pomenjanja, povsem preprosto neki sl.nirlieîon. Dotlali moramo le, da se težko izvlečemo iz te zatleve, če smo ptjzorni zgolj na to, po čemer je element element, na to namreč, daje etiinstven, en sam, metitem ko bi morali vsaj malo v|)cljali drugega, namrt^č razliko. Ce torej ni spolnega razmerja, bi zdaj morali pretresti vpra.šanje, čemu bi jwtem lahko služil užitek telesa. 3 Lotittio se najprej stvari s strani, kjer so vsi x futikeija Фх, se pravi s strani, kamor .se uvršča moški. Z eno besedo, uvrščamo se po izbiri - tudi ženske se lahko svobotlno uvrstijo na moško stran, če jim to ugaja. Vsakdo ve, da obstojijo falične ženske in tla falična funkcija moškim ne preprt^čuje, tla bi bili homo- seksualci. Ventlar paje hkrati prav ta funkcija tista, s [lomočjo katere .se umestijo kot moški in pristopajo k ženski. Z moškim bom opravil hitro, saj moram tlanes govoriti o ženski, polt;g lega pa tloirmevam, da sern vam falično funkcijo že dovolj vlejK^I v glavo, tako tla vam je nekaj tega golovo ostalo - kastracija, se [iravi nekaj, kar reče ne falični funkciji, je za moškega edini način, da lahko uživa žensko telo, tlrugače povedano, da .se lahko ljubi. To izhaj.'i iz analitičnega izkusiva. Ventlar pa rnu to ne pre|)rečuje, da ne bi mogel želeli ženske na v.se mogoče načine, lutli tedaj, ko ta jx)goj ni izpolnjen. Ne le da si jo želi, marveč tudi |)OČenja z njo kup stvari, ki .so pre.senelljivo potlobne ljubljenju. V t\asprolju s tem, kar zatrjuje Freud, je moški - reči hočem tisti, ki .se znajde na moški strani, ne da bi vedel, kaj naj s tem počne, ko paje govoreče 56 hitje - lisli, ki |)rislo|)a k ženski, ki laliko verjame, da prislopa k nji, saj nam v tem |x)gledii ne manjka prepričanj, listili, o katerih sem zadnjič govoril, con-victioris}'^ Vendar |)a je to, k čemur pristopa, vzrok njegove želje, ki sem ga označil kol ohjekt a. V leni je Ijnhezenski akt. Ljubiti se, delali ljubezen, spada k poeziji, kol lo nakazuje že sam naziv. Toda med poezijo in aktom, dejanjem, je cel svet. Ljubezensko dejanje je pri govorečem bilju polimorfna ])erverzija moškega. V vsem freudovskem diskurzu ni ničesar, kar bi bilo bolj gotovo, bolj koherentno, bolj strogo domišljeno. Še pol ure imam na razpolago, da vas skušam v|H.'ljati, če naj se tako izrazim, v to, kako slojijo stvari na strani ženske. Treba .se je torej odločiti za eno od ilvojega: ali nima to, kar pišem, nikakršnega smisla - to je sicer sklep, do katerega sta prišla avlorja omenjene knjižice, in zato vas prosim, da si jo ogledate - ali |)a ledaj, ko zapišem Vx s Фх, to nezaslišano, logiki neznano funkcijo, kjer se negacija nana.ša na univerzalni kvanlifikalor in jo je zato treba brali nc-rsi, to pomeni, da se lahko katerokoli govoreče bilje uvrsti pod zaslavo žensk le na |)odlagi lega, da je ne-vse, da se ne umesti povsem, docela v falično funkcijo. To je tisto, kar jo definira ... koga njo? - prav ženskoj^ če seveda upoštevamo, tla se Ženska-® tla zapisati le s prečrtaniin Z. Ni Ziînske, [iri čemer velika začetnica označuje univerzal- nost. Ni Ženske, ker - ta termin sem že tvegal in zakaj bi potem okleval pred njegovo ponovno uporabo? - ženska po svojem bistvu ni vsa. Kot vitlim, si moji učenci veliko manj prizatlevajo, da bi me brali, od najnižjega uratlnička, kadar ga [jrežema želja, tla bi imel magisterij - enega samega ni med njimi, ki гк^ bi nevemkaj besetličil o nianku označevalca, o označevalcu nianka označtivalea in k;ir je še ])odobnih čvekarij o falosu, medtem ko vam tukaj s tem l.a tiakazujem označevalec, ki se ga navzlic vsemu tekoče uporablja in ki je celo neizogiben. Dokaz temu je že, da .sem pravkar govoril o moškem in o ženski. Ta la je neki označevalec. Z njim simboliziram označevalec, ki mu je neizogibno treba zaznamovali mesto, saj to mesto ne more ostali prazno. Ta la je označevalec, za katerega je značilno, daje etlini, ki ne more nič pomenili, marveč lahko zgolj utemelji status ženske v tem, da ni vsa. Kar ])a nam še ne dovoljuje, da bi govorili o Ženski. Ni ženske razen liste, ki je po naravi stvari, ki je narava besed, izključena, in treba je reči, da je prav to tisto, gletle česar se ženske zadnje čase tlovolj jiriložiijt^jo - stvar je preprosto v tem, da ne vetlo, kaj govorijo, v tem je v.sa razlika meti njimi in mano. Pomišljaj loči izraz con (klelvica za ženske penitalije) od ostale Ijesede. 20 U, femme 57 Ziilo ])a tiič niatij ric drži, ria jo ženska |)o naravi stvari izključena natanko po tem, fla je kol ne-vsa v razmerju fio lega, kar sem označil kot falično funkcijo užitka, deležna nekega za|)olnilnega, dodatnega-' užitka. Kot sle opazili, sem reki-l i rekel dopolnUnegal'^' Znova Iii padli v vse, v celoto. S tem ko so ne-vse, so ženske: deležne užitka, za kali-rega lukaj gre, in, rnoj Bog, nasploli vzelo l>i še kako pogrešili, če ne l)i uvideli, kako so v nasproljii s lem, kar se govori, kljul) vsemu one tiste, ki posedujejo moške. Ljudje iz Ijiidslva - poznani jili, četudi jih ni tukaj, jih ni malo, ki jih poznani - ljudje iz ljudstva pravijo ži-nski buržujka. S tem hočejo reči prav tisto, kar sem pravkar [lovedal. On je listi, ki ga ilači škorenj, ne ona. Ze ckI r{ahelaisa verno, da ženska nikakor ni ravnodušna do falosa, ilo svojega moškega, kol rnu |>ravi. Vendar pa - vse vprašanje je v lem - k temu falosu prislo])a na različni' načine in |)iav lako pozna vrsto načinov, kako si ga ohranili. Iz tega, da je ne-vsa v falični funkciji, nikakor ne sledi, daje vse ni v nji, se i>ravi, da je vsa, v celoti, izključena iz falične funkcije. Gre le za to, da ni vsa v nji - še kako je v falični funkciji, vendar se tu še nekaj iloila zraven. Pozor, pazite, da se prehitro ne [irepiistite običajnim odmevom, ki jih vzbuja tarra/icfi.- ' Ne morem ga označili niti bolje niti drugače, ker se mudi in .se moram pač za nekaj «Iločiti. Ko že govorim o užitku, je nek užitek, užitek telesa, ki .se nahaja, če naj se tako izrazim - zakaj ne hi iz tega nar eilili naslova knjige? naslednje knjige iz zbirke Galilée - onstran falosa. Bil bi (iravi biser, ta naslov. In MLF^''' bi postavil na veliko bolj Inlne temelje. Užitek onstran falosa ... Nemara ste opazili - tukaj seveda govorim tistim nekaj dozdevkom moških, ki jih viilirn tu in tam med varni, večine pa na srečo ne poznam, tako da o ostalih ne dajem nikakršne sodbe - kar tako, s časa na čas, mimogreile, daje nekaj, kar jih zamaje, ženske, oziroma kar jim je v ojioro. Ko si boste v Blm-hii in Von Wartbiirgii, ki mi je zmerom v takšno radost - ino katerem sem prepričan, ila ga vsi niti nimate v svoji knjižnici -,ogletlali etimologijo teh dveh b(>seil, it>ro//,er (omajati) m .'iecoarir (poilpirati), boste videli, kakšno je razmerje rrieil njima. Takšne stvari .se kljub vsemu ne dogajajo naključno. Je torej nek njen užitek, užitek nje, ki ne eksistira in ki nič ne ¡Kjineni. Je nek njen uži lek, o katerem morda ona sama ne ve nič razen tega, da ga supplémentaire 22 complémentaire 23 en plus 24 Mouifement de libération des femmes 58 izkiiša - lo vc. Ve kaj|ia(la lakral, kadar do lega pride. Do lega pa jim ne pride vsem. Ne l)i se liolel zaplesli v razpravo o domnevm' frigidnosli, loli ni, vsaj dokler ne bo prišlo do kakšne nove ureditve. Tettni, kar lukaj razvijam, da namreč o leni užitku ženska nič ne ve, je v oporo dejstvo, da se jili že nekaj časa prosi, prosi na kok^nili - zadnjič sem vam govoril o ženskih |)sihoaiialiličarkah - naj vam vendar jjoskusijo jKJvedati, v čem je stvar, loda vse, kar dobimo v odgovor, je molk. Nikoli se ni dalo ničesar izvleči iz njih. Tiiko se temu ш.пки, vaginalnemu, pač daje vsa mogoča imena, govoriči se o tem, kako se ženski užitek šele kasneje umesti v ustje maternice in karje še podobnih neumnosli, treba jih je tako imenovali. Ze pre|)roslo flejstvo, da ga izkuša in da o riji^m nič ne ve, bi moralo postaviti v preccj dvomljivo luč znanienilo frigidnost. Vse tojíMielovalo tudi kol letna, literarna tema. Kljub v.semu bi se veljalo zatlržati oh nji. Odkar sem dopolnil dvajset let, ne (»čenjam nič drugega kot to, da namreč razisktijeiti, kaj so filozofi napisali o Ijulxjzni. Seveda nisem že od samega začetka postavil v središče Ijiibezenskli zadev, toda do legaje prišlo s časom, nalanko tedaj, ko sem .se lotil abbéja llousselola, o katerem sem vam pravkar govoril, in nato vsega lega sjtora o fizični in ekstatični ljubezni, kot so tedaj temu rekli. Kaztimem lahko, zakaj se Gilsonu nasprotje teh dveh ljubezni rte zdi ustrezno. Cilson meni, da ni Rous.selot s tem pravza|)rav niče.sar odkril, .saj je samo to nasprotje del problema, ki ga je Ireba rešili - ljubezen ni pri Aristotelu rtič manj ekslalična kol pri Svetem lìernanlii, če le znatna ustrezno brali poglavja o philia, o prijateljstvu. Nekateri meti vami, ki sle tukaj, bi kljub vsemu morali vetleli, kakšna obilica literature seje razrasla okoli lega vprašanja, Denys de Kotigemonl - saj veste, kako je njegova Ljubezen in Zahod razgibala tluhove! - in še neki drugi, nič bolj neumen otl ostalih, ki se pi.še Niegren.s, neki protestant, ki je napisal Eros in Agape. Vse to je konec koncev sevetla prijK^jalo tlo otlkrilja, tla je krščanski Bog tisti, ki uživa! Če berete bolj resne osebe, ki so kol po naključju praviloma ženske, pa to vseeno ni povsem brez veze. Kljub vsemu varn bom tlal nek namig; tlolgujem ga zelo prijazni osebi, ki je omenjeno avtorico prebrala in mi prinesla njeno knjigo, ki sem jo lakoj požrl. Njeno ime moram napisati na 59 IiiIjIo, sicci le knjige nc l)oste kupili. Gre za I ladevvijeli d'Anvers, redovnico, ki je l)ila lo, četnur Ijuiiko |)ravimo niističarka. Te besede, itiislika, nikakor ne ujKirabljam tako, kol jo je Péguy. Mistika nikakor ni vse tisto, kar ni poblika. Mistika je nekaj zelo resnega, o čemer nas poučuje nekaj o.seb, ki so najpogosteje ženske ali vsaj moški, tako nadarjeni kot.lanez Svetokriški - četudi sle moški, se vatri namreč nikakor še ni treba rnijno postaviti na stran V.x Фх. üiliko se j)ostavite ludi na stran ne-vsega. Na tej strani najrlemo žtuiske kot tinli moške. Zgodi se pač, da se lam znajdejo tudi moški. Navzlic - ne bom rekel, da navzlic svojemu falosu, marveč navzlic - temu, kar jili ovira zaradi njihove vključenosti v falično funkcijo, slutijo, izkušajo itiejo, ila mora obstajali neki užilek, kije onstran. To je tisto, čemur pravimo misliki. Govoril sem žeoilrugih ljudeh, ki nič manj nespailajo v mistiko, vendar pa se uvrščajo bolj na stran falične funkcije, denimo Angelus Silesins - če j)omešamo, kol to počenja Silesius, naše kontemplativno oko z očesom, s katerim nas gleda Bog, mora to neizbežno biti vključeno v j^rverzni užitek. Kar pa zaileva našo I lailevvijch, tako je z njo kol s Sveto Terezo - zadošča, da si ogledate Berninijev kip v Rimu, pa Iwste takoj dojeli, da uživa, loje onstran vsakega ilvoma. In v čem uživa? .lasno je, da se pričevanje mistikov v osnovi zvede prav na to, da (iravijo, da .so ta užilek izkusili, [)a o njem nič ne vedo. n mistični izbruhi niso niti beseiličenje niti pleteničenje, marveč so, na kratko jiovedano, listo najboljše, kar narn je na razpolago za branje - čisto na ilnu strani doilajte opombo K lemii je treba prišteti še Spise Jac<¡uesa Lucana, saj so iste vrsli;. Zdaj, ko sem to rekel, ste stiveila vsi prepričani, da verjamem v Boga. Verjamem v užitek ženske, kolikor .se ta doda zraven, in sicer s [jogojem, da ta zraven jjrekrijete z zastorom, dokler ga ne lx)m temeljilo pojasnil. Konec prejšnjega stoletja, v Freudovem času, si je cela vrsta vrlih ljudi okoli Charcola prizailevala, da bi mistiko zveilla na nekaj, kar se tiče fukanja. Ce si zailevo ogleilale od blizu, boste videli, ila sploh ni tako. Mar nas ta užilek, ki ga izkušarno in o katerem nič ne vemo, ne uvaja v ex-sistenco? In zakaj ne bi eru^ izmed |)lati Drugega, njegove lx>žje plati, interpretirali kot nekaj, kar .se opira na ženski užilek? Ker do vsega tega pride skozi bit pomenjanja, ta bit pa nima drugega mesta razen mesta Drugega, ki ga označujem z velikim A, lahko vidimo, v kakšne siunljive vode nas to pi-ij)elje. In ker se v to mesto Drugega vpisuje tudi funkcija očela, kolikor se nanjo nana.ša kastracija, lahko prav tako vidimo, da s tem sicer nismo prišli do dveh Bogov, vendar pa tudi nismo več pri enem samem. 60 Drugače povedano, ni naključje, da je Kierkegaard odkril eksistenco skozi drobno prigodo zapeljevalca. Mislil je, da jo Ikj dosegel lako, da se Ijo kastriral, da se bo odpovedal ljubezni. Toda konec koncev, zakaj ne, morda je tudi njegova Regina eksistirala. Mon la je prav s |)omočjo Regine dosegel razsežnost želje nekega dobra na drugo |K>tenco, nekega dobra, ki ga ni ]K)Vzročil mali a. 20. februarja 1973 Besedilo je ponatis prevoda .šestega |)oglavja »Dien et la jouissance de Lafemme« iz seminarja Se, ki ga je Liiean imel v letu 1972-1973 na Faculté du droit v Parizu. Seminar .^e je bil preveden v celoti in je izšel |)ri zbirki Analecta, ki jo izdaja Društvo za teoretsko psihoanalizo (j. Lacan, Seminar, knjiga XX, Še, 1972-1973, (tek.st je uredil j.-A. Miller), Analecta, Ljubljana 1985). Prevedel Slavoj Žižek. 61 Jacques Lacan PISMO o LJUBEZNI IN DUSi' Spojil.en in razcep a in S (^). Uor-spolß Govoriti v prazno. Psihoanaliza ni kozmologija. Vednost o užitku. Po lern, kar sem vam pravkar napisal na labio, bi mogli mislili, da veste vse. Treba vas Je olivarovali lega. Danes bomo poskusili govorili o vednosli, o lisli vednosli, ki sem jo v zapisu šlirib diskur/ov - za kalere .sem menil, tla vam morem z njimi jx)nazorili, kako se vztlržuje tiružbena vez - simboliziral lako, tla sem napisal S2. Morda bom tlospel do lega, tla vam bom dal čulili, zakaj la 2 1 Amour = Tamoiir (IjnÏK'zen) + Pámc (ezni z dušo, pismo o ljubezni duš, pismo o platonski Ijiiirezni, ali morda: o srčni Ijiiliczni. 2 Le llorsexe; tudi llor-seksualmst. 62 sega cilje kol neka ílrngolnosl v razmerju do čistega označevalca, ki se vpisuje z S1. 1 Ker sem to izrekt^l za lo, da vam dam o|)oro za la napis na labli, vam ga horn lakoj komenliial, na kraiko, ii|)arn. Uečem pa vam, da ga nisem j)rej nikamor zapisal in nikjer pii|)ravil. Napis se mi ik; zdi ekseniplaričen, če ne kakor običajno za to, da |)rinaša nesporazume. Stîveda diskurz, kakrši-ii je atialiličen, meri na smisel. Ü smislu paje jasno, ila triori-m vsakomur izmeti vas izročili samo lo, kar sle na |xjli, da absorbirale. To ima mejo, ki je flana s smislom, v kalerem zivile. Ne bom rekel ])reveč, če rečem, tla la smisel ne .sega daleč. KiU" analitični iliskuiz razvija, je prav ideja, da la smisel pripatla tlozilevku. Ce analitični diskuiz uči, da je la smisel spolen, je lo lahko samo obrazložitev njegove meje. Nikjer ni zatinje be.sede, če ne tes<'rliii ipri: le mi-sens - jk) analogiji npr. z mi-cliemin, na |>о1 pola,m¿-r/í>,(, na ikìI zaprl il«!.;/'tfw/if-.ïr/к - homofonija z im/(;<'efl/, nes[Mxlol)en, neprimeren, neumesten; spotakljiv, m-sramen, oliseen; prefirzen; le réti-sens - hoinofonija z réticem, zadržan, oklevajoč, olwtavljiv; diskreten, molčeč itd. 64 Ženska ima razmerje z označevalcem lega Drugega, kolikor je la označe- valec kol Drugi laliko vedno le Drugi. Tu lahko le predposlavljarn, da se bosle spomnili moje izjave, da ni Drugega/od/ Drugega.® Drugi, lo meslo, kamor seje pravkar vpisalo vse, kar se od označevalca more artikulirali, je v svojem temelju radikalno Drugi. Zalo pa ta označevalec s tem odprtim oklepajem zaznamuje Drugega kot prečrtanega - S (ßC). Kako si zamislili, da hi Drugi mogel nekje hiti tisto, na kar se nanaša polovica govorečih bilij - polovica, kajli to je v grobem tudi biološki proporc? Vendar je prav to napisano tu na razpredelnici s jiuščico, ki izhaja od %. Ta ^ se ne more izreči. Nič .se ne more reči o ženski. Ženska ima razmerje z S (/i) in to je že tisto, v čemer se razpolavlja, v čemer ni cela, ko pa ima z druge strani lahko razmerje s Ф. S Ф označujemo falos, za kalerega natančno določam, daje označevalec, ki nima označenca, tisti, ki se pri moškem opira na falični užilek. Kaj je to? - če ne užitek idiota, ki je v naši jfraksi zadostno poudarjen s po- membnostjo masturbacije. 2 Da vas spel sjiravirn k sebi, mi po vsem tem jireoslane samo še to, da vam govorim o ljubezni. To bom kmalu napravil. Toda kakšen smisel ima to, da jaz pridem do lega, da varn govorim o ljubezni, saj je to težko združljivo z usmeritvijo, od koder se analitični diskurz more delati, da je nekaj, kar bi bila znanost. Tega ¿i bila znanost se vi prav malo zavedate. Gotovo veste, saj sem vam pomagal to ugotoviti, da so si pred časom mogli, ne brez podlage, podelili gotovost, da .seje znanstveni diskurz utemeljil na galilej- ski točki obrala. Ker sem pri tem zatlosli vztrajal, pred¡)oslavljam, da so bili vsaj nekateri izmed vas pri virih, hočem reči pri Koyréjevern delu. Kadar gre za znanstven diskurz, je zelo težko enako upoštevati dva konca, ki vam jih bom navedel. Z ene strani je ta diskurz porodil vseh vrst orodja in naprave, ki jih je z gledišča, za katero lukaj gre, treba označili za gadgets.*^ Poslej ste vi neskončno bolj daleč, kakor si mislite, podložniki priprav,^ ki od mikro- skopa tja do radiotelevizije postajajo elementi vašega bivanja. Če sedaj niti ne morete izmerili njihovega dometa, pa zaradi lega niso manj sestavni del znanstvenega diskurza, kakor ga imenujem, kolikor je diskurz to, kar določa obliko družbene vezi. 5 U n'y a pas d'AiUre de l'Attire 6 gadget: predmel ali izum. včasih brez pravega namena; priprava, orodje, onč; malenkost. 7 les sujets des instrumettts: ne toliko »subjekti orodij« kol pa podvrženi in {KHiložni napravam in instrumetnom, odvisni od njih. 65 z druge sirani, pri lem pa povezave ni, obstaja sul)verzivnosl s}x)znanja. Do sedaj ni bilo koncipiranega s|)oznanja, ki ne bi bilo udeleženo na fanlazrni vpisa spolne vezi - in nili ne bi mogli reči, da subjekli anlične leorije spoznanja lega ne bi vedeli. Preleblajmo na primer samo izraza akliv in pasiv, ki prevladujeta v vsej refleksiji® o razmerju med formo in materijo, razmerju, na katerega se nanaša vsak Platonov in j)otem Aristotelov korak in ki je tako fundamen- talno za vprašanje narave stvari. Vidno je, otipljivo, da se te izjave opirajo prav na neko fatitazmo, s kalero so skušali za]Kilnili listo, česar se v nobeni obliki ne more izreči, nanueč sjxjlno razmerje. Presenetljivo pa je, da je v to neotesano polarnost, ki iz materije dela pasivnost in iz forme dejavnika, ki jo animira, kljub temu vstopila neka, sicer dvounma reč, namreč da ta animacija ni nič drugega kot a, ki kol dejavnik animira kaj? - ne animira niče.sar, drugega vzame za svojo dušo.' Spremljajte to, kar se v teku časov razvija iz ideje nekega Boga, ki ni bog krščanske vere, temveč Aristotelov bog, negibni gibalec, najvišja sfera. Da obstaja neko takšno bitje, tako da vsa druga bitja, ki so manj bitnosti kakor to bitje, ne morejo imeti druge namere, kot da so v največji meri to, kar morejo bili, v tem je vsa podlaga idej Dobrega v Aristotelovi etiki, b kateri sem vas pozval, da bi .se vanjo zamislili in dojeli njena brezpotja. Če se sedaj o[)iramo na napise te razpredelnice, se zagotovo razkrije, daje na nepresojno mesto užitka Drugega, tega Drugega, ki bi bil labko ženska, če bi ženska eksistirala, da je na to mesto uvrščeno to najvišje Bitje - očividno mitično pri Aristotelu -, ta negibna sfera, iz katere izhajajo vsa gibanja, kakršnakoli že so: spremembe, nastanki, gibanja, premiki, naraščanja itd. Kolikor je njen užitek radikalno Drugi, ima ženska več razmerja z Bogom kot vse, kar je moglo biti rečeno v antični spekulaciji, ki je šla po poti nečesa, kar se očividno artikulira samo kot dobro moškega. Smoter našega poučevanja, kolikor zasleduje to, kar se more reči in izjaviti o analitičnem diskurzu, je razdružiti a in A, s tem da prvega prevedemo na to, karje imaginarno, drugega pa na to, karje simbolno. Da je simbolno nosilec, iz katerega so naredili Boga, je izven dvoma. Da se imaginarno opira na zrcaljenje podobnika v podobniku, to je res gotovo. In vendar je a mogel dati priložnost za zmešnjavo in zamenjavo z S (Д), nad katerim se vpisuje na tabeli, in sicer skozi ovinek funkcije biti. Tu pa je treba napravili razcep, odlejiitev in odmik. Na tej točki je psihoanaliza 8 tout ce qui a été cogité ^ il n^anime rien, U prend Vaulre pour son âme; besedna igra na etimotogijo animer in l'âme 66 nekaj drugega kol psihologija. Kajli psihologija je neizpolnilev lega raz- cepa. 3 Da se odpočijem, si horn ztlaj lu dovolil, da vam herem, kar sem vam zapisal pred časom, zapisal na kaj? - pisal sarno lam, otl koder je možno, da se govori o ljubezni. Govorili o ljubezni: tlejansko se v analitičnem diskurzu ne počne ničesar thugega. In kako ne bi čutili, daje to, z ozirorn na vse, kar se more artikulirali, odkar je otikril znanstven diskurz, čisto enostavno izguba časa: Kar analitični diskurz prinaša - in naposled je morda prav to razlog njegovega vznika na neki določeni točki znanstvenega diskurza -, je, da je govorjenje o ljubezni na sebi neki užilek. To se zanesljivo j>otrjuje |)reko tega otipljivega izida, daje reči karkoli - pravo jjovelje diskurza analiziranca - tisto, kar vodi k Liislprinzip,^° kar vodi tja na najbolj neposreden način, ne da bi kakorkoli potrebovali ta pristop do višjih sfer, ki je v temelju aristotekske etike. In dejansko se Liistpririzip utemeljuje samo s spojitvijo a z S (Д). Seveda smo A prečrtali mi. To ne pomeni, tla je dovolj, če ga prečrtamo, da ga nič ne bi preostalo. Če s tem S (X) ne označujem nič dnrgega kakor užitek ženske, je to netivomno zalo, ker prav s tem zaznamujem, da Bog še ni napravil svojega eatii." To je približno tisto, kar sem vam pisal za va.šo rabo. Navsezadnje, pisal sem vam kaj? - edino reč, ki jo je možno napravili iz precej resne stvari, ljubezensko jjisrno. Psihološke predpostavke, zaradi katerih je vse to tako dolgo trajalo, nimajo pr i meni dobrega slovesa. Vendar pa človek ne vidi, zakaj bi bilo dejstvo »imeli dušo« škandal za mišljenje - če bi bilo to res. Če bi bilo to res, bi se duša mogla izreči samo o tistem, kar dovoljuje nekemu bitju - govorečemu bitju, če naj ga imenujem s pravim imenom -, da prenaša neznosnost svojega sveta, kar predpostavlja, daje tluša v svetu tuja, se pravi fantazrnatska. S tem pa dušo tu, se pravi v svetu, opazujemo samo z vidika njene jx)trpežljivosli in njenega poguma, da v njem kljubuje. To se potrjuje s tem, da do dandanes duša ni nikoli imela drugega smisla. Tu pa mi mora pomagati jejezik,'^ francoski jejezik - ne da bi mi, kakor se včasih zgotli, ponudil hotnonirnijo: d'eux z deux, peut s peu, glejte to U peut peu,^^ ki je jirav tako zato tu, da bi nam nečemu služil -, temveč da bi načelo ugoflja 11 odhod kake oselie; (osclia) odide (z odra), odrska oznaka v gledališkem delu 12 lalangue 67 mi enostavno dopustil reči, tla so z diiSo pri. Jaz .sem z dušo pri, ti si z dušo pri, on je z dušo pri. Tu vitlite, tla se laliko (»služimo samo pisave, celo če sem vključimo nikoli nisem hil z dušo pri.^* Njena eksistenca, torej eksistenca duše, more biti predmet sjx)ra - ta izrazje primeren, tla se vprašamo, ali duša ni učinek ljubezni. Dokler je namreč duša z dušo ])ri tluši,'® v zatlevi ni spolnosti. Spol tu nič ne šteje. Izdelava, iz katere duša rezultira, je fiomo-seksualna,^" kakor je to v zgodovini popolnoma razvidno. Pogum, potr|)ežljivost duše, da prenaša svet, o čemer sem malo prej govoril, natanko ustreza tistemu, kar povzroča, da se Aristoteles v svojem proučevanju Dobrega razgovori o tem, kako se vsako posamezno izmed bitij v svetu laliko usmeri nasproli vrbovni bitnosti, samo če sjxjji oz. zamenja svoje dobro, svoje svojstveno dobro, s prav tistim, ki ga seva najvišje Bitje. Kar Aristoteles opisuje kot philia, namreč to, kar zastopa možnost neke Ijul)ezenske vezi meti dvema izmeti teh bitij, se prav tako lahko sprevrne, da bi razodelo napetost nasproti Najvi.šji Biti, na način, ki sem ga prikazal - prijatelji,/j/ií/oí, se prepoznavajo in izbirajo z ozirom na hrabrost, s katero prenašajo neznosen odnos tlo najvišje biti. Izven-sjxjlnost'^ te etike je tako očividna, da bi ji rad dal poudarek, ki je Maupassanta pripravil do tega, da je zaklical ta vznemirljiv izraz //or/n.'® Ilor-spol,^^ to je človek, o katerem je duša sj^ekiilirala. So ¡)a tudi ženske zaljubljene z dušo,^'' to se pravi, da so z dušo zanjo^' v svojem partnerju, ki je veritlarle homo^'^ prav do varstva, iz katerega se ne bodo izmotale? Dejansko jih to lahko vodi samo do tega poslednjega cilja - in ni brez razloga, da ga tako imenujem - hysteria,^ kakor se temu reče od njili - dva; more - malo; on malo more de dire gu*on âme. Ј\чте. tu âmes. U âme. ...Jamais j'âmais; tvori« glagola âmer z ne[)oeredno izpeljavo iz samostalnika âme, duäa. 15 l'âme âme l'âme 16 hommosexttelle; homofonija s homosexuelle. Crski prefiks homos - enak, ravno lak, podoben, ki nastopa v iznazii za homoseksualnost, je nadomeščen z izrazom homme - človek; moški, mož; soprog, gospoil. Dolieseden prevoil bi bil človek-seksualna. 17 l'hors-sexe, |к) analogiji z hors-jeu, hors-la-loi, izoličenec ìjk!. 1® Guy de jMaupassanl v svoji noveli Le llorla (1886) opisuje srečanje z »grozljivo močjo« horrible puissance,s »strahovitim nevidnim biljem«, kije »eno bitje več« v svetu in ki mu je ime Horla, kar bi nekako lahko pomenilo »tisto grozno tam«. Le Horsexe Lacana ni čisto isto kakor l'hors-sexe, izven-spol, izvenspolnost, omenjena v pred- hodnem stavku, llorsexe je ime, ki govori z Maupassaniovim llorla, ime, ki tedaj pomeni grozljiv spol, torej z veliko začetnico: Grozljiv spol, Ног-8|К)1, Hor-s¡>otnost, Hor-seksualnost, Nevidni ■УП âmoureuses-, po homofoniji z amoureuses, zaljubljene, toda na začetku besede je âme, duša. 21 qu'elles âmenl l'âme; približen prevod bi bil: ljubijo dušo. 22 lat. homo, prim. op. 16. 70 grško, do histerije, ali pa da tudi iz njih napravi moškega, kakor sem rekel zanj, daje zaradi tega dejstva homoseksualen ali hor-seksualen - ker jim je odtlej težko, da ne hi čutile slepe ulice, kijev tem, da seistijo^'*'v Drugem, saj naposled ni potrehe, tla se nektio zavetla, tla je Drugi, tla bi to bil. Da bi tluša našla bit, od nje razlikujejo njo, žensko, in sicer od začetka. Pravijo ji ženska in jo ohrekujejo,^^ spravljajo jo v slab glas in ji jemljejo dusoß^ Kar je v zgodovini o ženskah najbolj slavnega, je pravzaprav tisto, kar se o njih more reči nečastnega in srarnotnega.^^ Res je, tla ženski ostane čast Kornelije, matere Grakhov.^® Ni trel)a govoriti o Korneliji analitikom, ki nanjo komaj pomislijo, toda govorite jim o vsakdanji, katerikoli Korneliji in rekli vam botlo, da to njenim otrokorn ne bo prav dobro uspelo - Grakbi bodo tlelali kralit'-^ prav do konca svojega življenja. V tem je bil začetek mojega pisma, zabava z dušo.®" Tedaj sem omenil dvorsko ljubezen, ki je nastopila takrat, ko je homo- seksualna duševna zabava®' zapadla v skrajno tlekatlenco, v tisto vrsto nemogočih slabih sanj, ki se jim j)ravi fevdalizem. Na tej ravni politične degeneracije je moralo jwstati opazno, da je na ženski strani nekaj, kar nikakor ne more več iti. Iznajtlba tlvorske ljubezni nikakor ni plod tega, kar v zgodovini navadno simbolizirajo s leza-anlileza-sinleza. In pozneje seveda ni bilo niti naj- manjše sinteze - sicer pa je tu nikoli ni. Dvorska ljubezen je sijala v zgodovini kot meteor, zatem pa je bilo videti povratek vse ro{x)tije neke domnevne renesanse antičnih starin. Dvorska ljubezen je ostala zagonetna. Tu pa je majhen tlostavek - kadar eno postane dvoje, ni nikoli vrnitve. Tisto se ne vrne, da bi znova ustvarilo eno, niti ne novo eno. Außiebung so ene izmeti lepih sanj filozofije. Po meteorju ljubezni je od neke čisto tlrugačne razporeditve prišlo to, kar jo je vrglo nazaj k njeni prvotni lahkomiselnosti in ničevosti. Potreben hysteria, \z^r.hyslcnhós.hystenki; hystéra - malernica, materin trebuli;/íyiíeroi - kije zadaj; viäji, gornji; kasnejši, poznejši; »tisto, ki izstopa«. se mênierU; liomofonija z se aiment, se Ijul)ijo. 25 On la dit-femme ...; liomofonija z diffamer, obrekovati, spravljati v slab glas. 26 V izv. on la diff.îme; s|)et homofonija z diffamer, toda na koncu licse1ј izobraženih žena Rima in slavili so jo kot zgled prave Rimljanke. Odlomki njenih dveh [lisem - edina ohranjena proza kake rimske ženske - kažejo preplet starorimske virtus in ženske mehkosrčnosti. 2^ Besedna igra: les Gracques - ils feront des craques. 30 un âmusement: dušno razvedrilo, duševna zabava. 31 VâmusemetU hommosexuel 69 je bil nič manj kol znanslvcn ( liskurz, namreč nekaj, kar ničesar ne dolguje pred})oslavkam anlične duše. In samo od lod vznikne psihoanaliza, namreč objeklivaeija lega, da govoreče bilje še vedno zapravlja čas s lem, da govori v prazno. Še vedno zapravlja čas, da govori za opravilo, ki je eno najkrajših - najkrajših pravim zalo, ker lo opravilo Iraja le loliko, dokler je še v leku,^- se pravi toliko časa, dokler se najK-tosl ne razreši - to'^® je tisto, kćU' nam visi za vratom - demografsko. Vendar to nikakor ni listo, kar bi uredilo razmerje moškega do ženske. Freudova genialnost je v tem, da je to videl. Freud je veselo ime - Kraft durch Freud,^ to je cel program! To je najbolj vesel skok svete farse zgodovine. Medtem ko tisto traja, lo sukanje,®® bi nemara mogli imeti majhen preblisk o nečem, kar bi zadevalo Drugega, kolikor je to tisto, s čimer ima ženska opraviti. Sedaj prina.šam bistveno dopolnilo k temu, kar so že zelo dobro videli, kar pa bi osvetlilo lisio, če si ogledamo, po katerih jKjteh so to videli. Videli pa so, toda samo s strani moškega, daje to, s čimer ima moški opraviti, objekt a, in da se vsa njegova realizacija v spolnem razmerju konča s fanliizmo. To so seveda videli na nevrotikih. Kako nevrotiki ljubijo? Prav s tem so začeli. Ni.so mogli jirezreli, da obslaja neka korelacija s perver- zijami - kar podpira moj a, kajti prav a je, kakršnekoli že so omenjene perverzije, tu kot njihov vzrok. Zabavno pa je, da jih je Freud prvotno pripisoval ženski - glejte Tri razprave.'^ To je v resnici potrditev, da, kadar je nekdo moški, vidi v partnerki listo, na kar se satn ojjira, na kar se narcislično opira. Samo: v nadaljevanju so imeli jjriložnost opazili, da jx'irverzije, kakršne so ugotovili v nevrozi, nikakor niso to. Nevroza, to so prej sanje kakor perverzija. Nevrotiki nimajo nobene značilnosti perverznosti. Oni enostav- no sanjajo o njej, kar je čisto naravno, kajli kako si brez lega pridobiti partnerja? Tedaj so začeli prepoznavati jK^rverzrieže, prav tiste, ki jih Aristoteles za nobeno ceno ni hotel videti. Pri njih obstaja subverzija vedenja, ojJilega na izvedenosl, ta pa je vezana na neko vednost, na vednost o naravi stvari - pour un office des plus courts - des plus courts, di^-je, de ce fait que cet office ne va pas plus loin que d'être encours encore/../Homofonija: être bien en cour, uživati kraljevo naklonjenost;yatr6/a cour, poskušati si pridobili naklonjenost kake osebe;/aire sa cour - fair l'amour. 33 ça 34 Moč s Freudom, moi skoz veselje. (Freud - die Freude, veselje, radost.) 35 ce tournant: tourner autour d'une femme - lui faire la cour. 36 Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie ( 1905d). 70 obstaja nej)osreclen j)rekloj) spolnega obnašanja na to, kar je njegova resnica, namreč njegova amoralnost, ['ostavite tu na začetek dušo in dobite amoralnost diiše.^^ Konsekvenca je tale: obstaja moralnost spolnega obnašanja. Moralnost sjKjlnega obnašanja je tiha pred|)ostavka vsega, kar so si pripovedovali o Dobrem. Vendar [)a ta obilica govorjenja o dobrem privede do Kanta, kjer moral- nost prizna, kaj je. Prav to sem štel za svojo dolžnost, da predložim v diskusijo v članku Kant. s Sadom^ - namreč: moralnost priznava, da je Sade. Sade boste pisali, kakor boste hoteli - bodisi z veliko začetnico, da bi izkazali neko čast lernu ubogemu idiotu, ki nam je na to temo napisal neskončne spise - bodisi z malo, ker je navsezadnje to svojstven način, kako je moralnost j)rijelna in priljudna, in ker v stari frfuicoščini ta beseda pomeni prav to®** - bodisi, še boljše, tisto od,*° saj se moralnost - kljub vsemu je to treba pošteno povedali - konča na ravni tistega,'*'' in sicer precej na hitro. Drugače rečeno, gre za to, da je ljubezen nemogoča ter da se spolno razmerje jwgreza v ne-smi.sel, kar pa v ničemer ne zmanjšuje interesa, ki smo ga dolžni imeli za Drugega. Dejansko gre za to, da verno - v tem, kar tvori ženski užitek, kolikor ni v celoti zavzet z moškim, rekel bom celo, kolikor kot takšen to sploh ni - gre za to, da verno, kaj je z njeno vednostjo. Če nas je nezavedno česa naučilo, tedaj je to najprej tole: da nekje v Drugem Ono ve.'''^ Ono ve, ker se opira prav na tiste označevalce, s katerimi se konstituira subjekt. Toda to ustvarja zmedo, ker je tistemu, ki je z dušo pri,'''® težko, da ne bi mislil, da vsakdo na svetu ve, kaj mora delati. Ce Aristoteles opre svojega boga na to negibno sfero, zaradi katere mora vsakdo delati dobro, je to zato, ker se zanjo predjjostavlja, da pozna svoje dobro. To je listo, česar se moramo odreči |X) prelomu, ki gaje vpeljal znanstveni diskurz. l'âmoratué; amoraliiosi, ki ima v začetku l>ese(le âme, dušo. »Kant avec Sade«, v Écrits. Pari.s 1066, str. 76.5-790. sade - stari adjektiv, ohranjen v sestavljenki maussade - zlovoljen, pust, dolgočasen, slabe volje; izven rabe or] 1.5. stol.; pomeni »prijeten« (o stvareh ali osebah); 5aa je ravno vprašanje, ali ta člen, v katerem ona uživa onstran vsega tega igranja,*'' ki tvori rtjeno razmerje z moškim, ta člen, ki ga imenujem Drugi, označujoč ga z A, ali ta člen, on, kaj ve. Kajti v tem je ona sama podvržena Drugemu, prav toliko kot moški. Ali Drugi ve? sujet - (KMlvrženo, |K>erverzija [perversion] in besedna igra z izrazoma oče [père] in izrazom verzija [version] (iz lat. vertere, obrniti). a-cueille; l.acan zapiše besedo s pomišljajem in prvo črko v kurzivi (kot pri objektu a). 14 le juste mi-dieu; mi-dieu je kombinacija besed milieu (sredina, v sredini) in Dieu (Bog) 15 la père-version 16 une femme 17 la femme 78 - ojoj! - lej j)oclol)i. In ce preskočim - za koga je nasičen s falosom, kaj je ženska? Je simptom. Da je ženska simplorn, se da razbrali iz slruklure, ki vam jo pravkar mislim razložili - naimeč da bi vedeli, da ni nžilka Drugega kol lakega, da ni nobenega jamslva, na kalerega bi naleleli v užilku lelesa Drugega, kar bi zagotavljalo, da uživanje Drugega obslaja. Primer razkriva luknjo, kalere edina opora je objekl a - loda vselej v neki zme.šnjavi, neki zmedi. Končno ni ženska nič bolj objekl a kol moški - kol sem že povedal, ima svoje objekle, s katerimi je zaposlena, in to nima nič opraviti s tistim objektom, s katerim se vzdržuje v katerikoli želji. Napraviti simptom iz te Ene-ženske'® pomeni, v nasprotju s tem, kar se pripoveduje, da je falični užilek prav tako tudi njena stvar. Ženska ni nič bolj in nič manj kol moški podvržena kastraciji. Glede na to, za kar gre v njeni funkciji simptoma, se nahaja na popolnoma isti točki kot njen moški. Aili kuli rati moramo še, kaj v njenem primeru ustreza tisti ex-sistenci realnega, o kateri sem maloprej govoril kot o falosu, pa sem vas pustil ostati nepotešene. Nič nima opravili s tisto malo napravo, o kateri govori Freud. Tri pike simj)loma so pravzaprav vprašaji v ne-razrnerju, če lahko tako rečem. To u|)ravičuje definicijo, ki vam jo dajem, daje tisto, kar konstituira simptom - tisto, kar se poigrava z nezavednim {gl. sliko 1) - nekaj, v kar verjamemo. Ker je tako malo spolnega razmerja, vam priporočam v branje zelo lep roman Ondine.'' V njem lx)sle videli, da je ženska v življenju moškega nekaj, v kar verjame. Verjame, daje ena, včasih, da sta dve ali tri, in loje zelo zanimivo - ne zmore verjeti samo v eno, zalo verjčune v vrsto, v rod zračnih vil ali rusalk. Kaj pomeni verjeti v zračne vile in rusalke? Naj opozorim, da se pravi verjeti in da francoski jezik to celo podkrepi - croire j, croire Zà.^' Verjeti v?^ Kaj hočemo reči s tem? Če ne verjeli v bilja, kolikor so sposobna kaj povedati. Pozivam vas, da najdete eno izjemo te definicije. Če bi imeli opraviti z bitji, ki ne bi znala priyjoveclovati, ki ne bi mogla izreči ničesar, kar bi se dalo razločevali kot resnico ali laž, polem ne bi imelo nobenega smisla verjeli vanje. To kaže na krhkost tega verjeti v, na kar se Une-femme Ondine je roman Jeana Girandouxa, Grasset, Paris 1939. 20 croire à 21 veijetl v; francoščina pozna več različic. 22 Y croire? 79 slika 1 očitno zvede dejstvo sjx)lnega ne-razmerja, dejstvo, ki ni vprašljivo in se potrjuje {K)vsod. Vsakdo, ki pride k nam, da bi nam predstavil simptom, verjame vanj. Če nas sam prosi za jKjmoč, za sodelovanje, je to zato, ker verjame, da simptom lahko nekaj jwve, le dešifrirati gaje treba. Za isto gre pri ženski, razen, da se prijieti, da verjamemo, da dejansko kaj pove. Takrat se stvari zamašijo - da verjamemo v to, verjamemo njej. Verjamemo, kar pravi ona. Temu se reče Ijuliezen. V tem smislu sem to čustvo včasih označil za komično - gre za zelo znano komiko, komičnost psihoze. Zato tudi se običajno reče, da je ljubezen norost. 80 Razlika med verjeli v^® simplorn in mu verjeli^'^ je vendarle očilna. Gre za razliko med nevrozo in psihozo. V psihozi suhjekl ne le verjame v glasove, pač pa jim ludi verjame. Vse je lu, v lej meji. Verjeli ženski, je, hvala hogu, neko j)recej razširjeno slanje, družahnosl, ki onemogoča, da hi hil še kdo sam, zalo je ljubezen dragocena. Vsakdo ve, da se le redko uresniči in da ne Iraja dolgo. Za kaj drugega gre v ljubezni, kol za razbijanje z glavo v zid, kjer lahko slakneš le kakšno buško, ko vendar ni spolnega razmerja? Nedvomno je ljubezen mogoče razvrslili v določeno šlevilo oblik, kakor jih je sprelno izbral Stendhal, Ijubezen-spošlovanje,^ ki ni povsem ne- združljiva z Ijubeznijo-sirasljo^'' nili ne z Ijubeznijo-nagnjenjem,^'^ toda temeljna oblika ljubezni sloni na tem, da ženski verjamemo. Verjamemo ji, ker ni bilo nikoli nobenih dokazov, da bi ne bila absolutno avtentična. Vendar se slepimo. To verovanje njej služi kot mašilo za verjeli vanjo - nekaj, kar bi lahko bilo resno {»stavljeno pod vprašaj. Verjeti, da obstaja Ena [í/ne], bog ve, kam te to zanese - zanese te do vere, da obstaja Ta [La], vere, ki je goljufiva. Nihče ne reče ta [Za] vila ali ta rusalka. Vedno je neka [lín] rusalka, neka vila, nek duh, za nekatere neki duhovi, vendar vse lo gre samo v množino. Zdaj gre lorej za to, da ugotovimo, ali je dejstvo, da ni boljšega načina, kako verjeti vanjo, kot da se ji verjame, brezjx)gojno nujno. Danes sem s {»močjo zgodi» o treh pikah vpeljal žensko kot simptom. To je tako zlepljeno z analitično prakso, da sem, ker doslej tega ni še nihče izrekel, menil, daje moja dolžnost to storiti. Besedilo z naslovom »Seminaire du 21. janvier 1975« je prevedeno po izdaji v reviji Ornicar?, 1975, 3, str. 104-110. Lacan je imel v letu 1974-1975 na pariški Faculté du droit seminar z naslovom R. S. /., ki je bil objavljen v več delih (Ornicar?, 1975, 2-5); besedilo je za tisk pripravil J.-A. Miller. Prevedla Ksenija Bregar. croire y /e croire 25 l'amour-estime 26 l'amour-passion 27 l'amour-goCU 81 ... et hic (Iii sunt Maric-Clirisline llamón FREUD IN OJDIP PRI DEKLICI v Freudovo nevednost glede seksualnega razvoja pri deklici, ki jo prav vztrajno razglaša v lelilí 1923 do 1930, lahko upravičeno podvomimo. Pa ne le zalo, ker je naš namen ovreči prenagljene sodhe o njegovem domne- vnem falicizmu in sovraštvu do žensk, temveč zato, lakaje na.ša hipoteza, da hi ponovno izsledili nekakšno vijuganje, ki je del njegove poti in mu lahko rečemo le pre.delava. Temu je tako, ker temelji Freudova teorizacija na analitičnem izkustvu, o tem ni dvoma, toda to izkustvo je obenem tesno povezano z interjnelacijo, s tem, kar od njega pričakujemo, čeprav Freud vselej poudarja, tla mora ])ri poslušanju analitik pozabiti na vse predhodno »vednost«, ki bi lahko v analizi učinkovalo kot predsodek. Oklevanje in prevrati v teoriji so torej povezani z odporom, a tudi z napori, da bi kljub odporu prišlo tlo |)repoznanja nezavednih pojavov oziroma do njihove reinterpretacije, ki bi zmotila mir prvotnega pre- pričanja, ogrozila jirvolna otikrilja analize in .se vrh vsega jjostavila po robu vsakršni harmoniji med spoloma. Res je sicer, da je Freud v jirvi iztlaji Treh razprav o teoriji seksualnosti (1905i/) v zvezi s pretirano seksualno usmerjenostjo v objekt pri moškem poročal, da erotično življenje pri ženskah zakriva »gosta tančica«, ki ne dopušča, da bi si prišli na jasno glede obstoja podobnega fenomena pri njih. To nejasnost je Freud tedaj pripisoval tako atrofiji, ki jo je ženskam vsilila civilizacija, kakor tudi njihovi običajni sramežljivosti, ko gre za zadeve spola in spolnosti. Je nemara zalo, ker je to žensko zadržanost gletle spolnega življenja razkrinkal tako, da se ji je približal prek sanj, za katere seveda sanjavka sama ne ve, da so prav šokantno seksualne (tako je bilo z Doro in gospo v stezniku iz Razlage sanj (1900«)), Freud v letih 1900 do 1920 vseeno 83 predix)slavil, da gre ludi pri deklicah za ojdipske želje, ki naj bi bile vzporedne lisliin pri dečkih, enako izrazile 1er doslopne razlagi, le da so usmerjene k drugačnemu objeklu? »Moški sanja o snuli svojega očela, ženska o malerini srnrli ... zdi se, v grobem, kol da bi prekmalu nastopila neka seksualna nagnjetiosl, zaradi kalere vidita deček v očetu in deklica v materi ljubezenskega tekmeca, ki bi ga bilo vredno odstraniti.« (1900a, str. 260-261.) Freudovih izjav o »s()onlanem nastopu Ojdijxjvega kompleksa pri otro- ku« je povsod dovolj. Na j)rimer v Predavanjih za uvod v psihoanalizo (1916-1917 /1915-1917/): »Nagnjenja deklice do staršev so v vseh pogle- dih enaka nagnjenjem dečka, razlika je le v tem, da^re pri njej za nežna čustva do očela in za potrebo, da se odstrani mater.« Se leta 1919(e) Freud zapiše: »Libidinalne težnje otroka obvladuje nekakšna slutnja kasnejših dokončnih in normalnih seksualnih ciljev ... Zelja, imeli otroka z materjo, pri dečkih nikoli ne umanjka, želja, dobili otroka od očeta, je pri deklicah stalna ...« (1919e, .str. 2.39; slov. prev. str. 332.). Od kod torej zadržanost po letu 1923? Od kod večkrat ponovljene trditve: vse to velja le za dečke, na voljo imam le moška merila, ki sem jih izdelal in preveril le pri enem spolu, pri deklicah pa so stvari bolj nejasne, nedostopne in prepletene? O ženskah ne vem ničesar, nimam dovolj gradiva ... V dodatku (iz leta 1935(a)) k svoji Avtobiografski študiji se Freud ponovno vrne k problemu: »Odkritja, ki zadevajo otroško seksualnost, so bila narejena pri moških, zato sem iz njih izvirajoče teorijo izdelal le za otroke moškega spola ...« (G.W., Bd. 16, str. 31 f; ni v Studienausgabe.) Je ta previdnost res na mestu? Ne glede na to, je gornja trditev vseeno paradoksna. Pomislimo samo na Freudovo pot, o kateri lahko rečemo, da se je vendarle začela s spraševanjem o ženskah, histeričarkah, ter takoj zatem nadaljevala z odkritjem seksualnega v histeriji in odkritjem otroške- ga izvora te seksualnosti. Kaj je torej Freuda v vseh ženskih primerih, o katerih nenehno poroča še iz časa pred Študijami o histeriji (1895mpleks propade ob kastracijskem kompleksu, ga pri deklici kastra- cijski kompleks omogoči in vpelje ... Razlika v tem delu seksualnega razvoja pri moškem in pri ženski je razumljiva ])osledica anatomske različnosti genitalij inz njo povezane [isihičnesituacije; usireza razliki med kastracijo, ki je bila izvršena in listo, ki je bila zgolj zagrožena. Naš rezultat je torej v osnovi določena samoumevnost, ki bi jo lahko bili predvidevali. « (Zg., str. 20.)i Desetega maja 1925 je Freud svojo zadrego glede počasnega napredo- vanja jni analitičnem delu v pismu zau})al tuili Lou Andreas Salomé: »Mislim, da sern odkril nekaj temeljnega za naše delo, vendar bom to še nekaj časa obdržal zase. Gre za odkritje, ki hi se ga morali pravzaprav sramovati, saj bi morali na take razloge ¡¡omisliti že na začetku, namesto da jih odkrijemo po tridesetih letih ...« (1966íí /1912-1936/) Poleti je dal Freurl tekst v branje Ferencziju in naložil Armi, naj o njem ustno poroča na kongresu v Hamburgu jeseni istega leta. Glavna Freiidova trditev je, da onstran ojdipske želje imeti očetovega otroka, ki se pri tiekaterih ženskah pojavlja kol elementarno dejstvo in je ni mogoče dalje analizirati, podrobna analiza teh ¡¡rimerov kaže drugo sliko. Ta ojdipska navezanost ima nanueč dolgo predzgodovino inje zalo drugotna tvorba. Sedaj je jasno, čemu je Freud vztrajal pri tem, da o razvojnem procesu pri deklici, ki naj bi ustrezal dečkovemu razvoju, ne ve ničesar. Ce je to odkritje, ki bi ga moral opraviti že zdavnaj, v resnici tudi slutil, tako se v.saj zdi, potem ne bo težko razinneli zadržatiosli, ki mu jo je narekovalo glede celotne analogije, ki bi se lahko izkazala za izmišljeno. Razumeli bomo tudi grožnjo, ki je znova pretila pojtnovanju Ojdipa kol jedra nevroze. Ce res obstaja jHedzgodovina Ojdipovega kompleksa pri deklici, nam- reč njeno razmerje do matere, ki predhodi pravi usmeritvi k nasprotnemu spolu, potem moramo tako ojdipsko j)redzgodovino predpostaviti tudi pri dečku in iz nje izpeljali vsaj nekatere oblike pasivne navezanosti oziroma nežne identifikacije z očetom. Ta |)redzgodovina je, kol priznava Freud, »še 1 Kol v večini cilalov iz Freuda, ki sledijo, je tudi tu kurzivo dodata avtorica. 86 ne povsem jasna in bolj zasilna.« Kljnb lernu se ji Indi po analizi Volčjega človeka (1918¿ /1914/) tn' odpovedal: »Slatije Ojdipovega kotn|)leksa je prva stopnja, ki jo z gotovostjo prepoznamo pri dečku,« medtem ko tako izrazite ojdipske želje |)п deklici - po očetovem otroku - ni mogoče zaznati. Celo kadar je njena želja trfiovralna in nastopa v obliki zahteve, je to le zato, ker je bila, po dokončnem izteku nekakšnega »moškega« obdobja, izborjena z vsemi sredstvi, saj je bila žrtev ¡'eriLmeUP in neuslišane ljubezni. Tako pravi razprava iz leta 1925(/). Toda v letih 1925 do 1931 in 1932, ko bosta nastali obe razpravi o ženskosti, bo Freud to temeljno razliko, zajeto v teh postavkah, zanemaril oziroma »pozabil«. Pozabil jo bo tako temeljito, da se bo že istega leta, leta 1925, v Avlohiografiji (1925fZ /1924/) znova skliceval na analogijo med procesoma osredinjenja seksualnih želja v prvih letih otroštva: pri dečku na mater, pri deklici na očeta. Podobno formulacijo, ki prav tako pozablja na nedavno odkritje, najdemo leta 1926(c') v delu Vprašanje laične analize-. »Pri dečku je jirvi ljubezenski objekl inali, pri deklici oče.« Nasprotno je že od leta 1905, lorej od Treh razprav naprej, prvi seksualni objekl za oba spola mali. To opažanje, ki je prišlo prekmalu, bi lahko, če bi iz njega j)olegrn'li vse konsekvence, že tedaj odprlo pol razlikovanju med naravnim in normativnim Ojdij)om in se s tem izognilo varljivi »spontano- sti« vzajemne privlačnosti med spoloma. Ta nihanja v izjavah lahko razutnemo kol preskoke ali kot zanikanje v smislu: »Saj vem ... , pa vendar.« Besede so bile sicer izrečene, loda to ni imelo nobene leže in ni nemudoma učinkovalo kot resnica. Potreben je bil čas za premislek in čas, ko bo novo gradivo potrdilo interpretacijo. Na nek način je bilo leta 1925, še pred tezo o nesimetričnem Ojdipu, vse že tu: nastop kompleksa kastracije v obliki Penisneid, razlikovanje med dovršeno kastracijo in grožnjo s kastracijo, primarna moškost deklice, simbolna enakost jjenis - otrok, skratka vse, razen j)ovezave med Ojdipom in komple- ksom kastracije. Kaj lorej še manjka leorizaciji razvoja pri deklici v letih 1925 do 1932, da bi ta lahko dobila moč dokaza? Velik del tega, kar bo razvilo v tridesetih letih, je že tu: mali kol prvi objekt, usihanje ljubezni, brž ko je materi pripisana odgovornost za to, da ji manjka željeni organ, potlačitev onanije, ki izvira iz ponižanja, obrat k očetu zavoljo zavidanja penisa; kar manjka, je le še zveza med sovraštvom, ki spremlja odvrnitev od matere, in prvotno ljubeznijo do falične matere. 2 zavidanje penisa 87 Vse pa vendarle še ni izrečeno, kajli manjkala dva daljša leksla: »O ženski seksualnosli« iz lela 1931(¿) in dvainlrideselo predavanje z na- slovom »Zenskosl« iz lela 1932.® Oha leksla se vračala k vprašanju, ki je bilo z vso oslrino zaslavljeno že lela 1925: kaj hi lahko ženske navedlo k temu, da želijo moške in opustijo svoj prvotni ljubezenski objekl? Tu se ni več mogoče sklieevali i\ili na ¡мзтапјкапје gradiva, neznanje niti na tveganje, da bi se porodil dvom v predhodne teorije, kajti gre za sarno težavnost dela, ki jo lahko jirinierjarno z odkopavanjem; gre za izjemno arhaično, potlačeno in zalo deformirano gradivo, pa tudi za oviro, ki jo naposled lahko predstavlja očetovski transfer, ki kol na silo pridobljeno ojdipsko zatočišče prikriva silovitost prvotnih nagnjenj. Razvoj, ki ga predlagamo Siutii, vodi od domnevnega jwmanjkanja gradiva do njegove reinterpretacije glede na mesto matere. Najprej bomo pregledali primere žensk, ki jih omenja Freud, da bi videli, na kakšen način je v njih našel uleho za svoja prvotna, mestoma neomajna stališča glede Ojdipa. Prav tako bomo videli, h kakšnim predelavam seje moral včasih zateči pod pritiskom klinične prakse. Nato se borno posvetili temu, kar predstavlja vogelni kamen in točko obrata v Freudovih jjoslavkah o žensko- sti med letoma 1923 in 1925, 1er naposled poskusili izpeljali nasledke njegovih zadnjih tekstov iz let 1931-1932, kar jiomeni, da bomo v njihovi luči ponovno prebrali gradivo, ki seje v dvajsetih letih zdelo pomanjkljivo oziroma sumljivo. 1. Primeri žensk Kot vemo iz Freudovega dopisovanja s Flie^om in iz razprav, objavljenih v predanali ličnem obdobju, je imel še pred Študijami o histeriji (1895<£), kjer ix)roča o petih, izključno ženskih jirirnerih, opravka tako z ženskami kot moškimi; ko je postavil hipotezo o seksualnih vzrokih nevroze, paje imel opravili tudi z njihovo seksualnostjo. V spisu »Obrambne nevropsihoze« (1894«) navaja tri ženske primere obsesije. V razpravi »Nadaljnje opombe o obrambnih nevropsihozah« (18966) poroča o enajstih primerih ženske histerije, dveh moških primerih in enem jirimeru ženske paranoje. Spis »K eliologiji histerije« (1896c) omenja dvanajst ženskih primerov in šest moških. Leta 1905, šliri leta po nastanku, izide Dorin primer (»Odlomek iz analize nekega primera histerije« (1905e /1901/)), medtem pa se pojavi tudi Razlaga sanj (1900«), kjer ne manjka ženskih sanj. Nekatere med 3 »Die Weiblichkeil«, New. Folge der Vorlesungen zur Eir/Ilhrung in die Psychoanalyse (1933a /1932/)- 88 njimi so navidez nedolžne, kol tia primer lisle o Irgu, razglašenem klavirju in sveči v svečniku pri »neki mladi, inleligenlni, omikani in zadržani gospe, eni lislili, ki so kol lilia voda.« Druge so, vsaj kar zadeva uresničenje želje, enigmalične, kol na [irirner sanje »lepe mesarjeve žene«, spel Irelje, ki se nanašajo na izgubo ali srnrl malere, pa so izrazito ojdipske. Če naj verjamemo Siraclieyu, se Freud po Dori, vse do primera ženske paranoje iz leta ]915(/) ni zanimal za žensko psihologijo. Zato obsežne študije, objavljene v tem času, obravnavajo moške primere, pa naj gre za Malega Hansa in Podganarja iz leta 1909(6 in d), Leonarda de Vincija iz leta 1910(c) ali Schreberja iz leta 191 l(r /1910/). Toda kako naj spre- gledamo razpravo iz leta 1907(6) »Prisilna dejanja in religiozne prakse«, ki poroča o celi vrsti prisil in njihovem ustroju pri lisli ženski, ki se bo znova j)ojavi la leta 1916, \ Predavanjih za uvod v psiiioanalizo (1916-1917 /1915-1917/) kol »ženska s preprogo«? Naj torej to razumemo tako, kot da se Freudov ponovni premislek o histeričnih napadih iz leta 1909(a /1908/), prvotna razprava je namreč nastala leta 1892, in o histeričnih fantazrnah iz leta 1908(a) ne opira več na primere žensk? Naj navsezadnje prezrerno tri tekste iz leta 1913 (»Nagnjenje k prisilni nevrozi« (1913t),'* »Dve otroški laži«^?) in »Sanje kot sredstvo dokazova- nja« (a), ki prav tako prinašajo odlomke iz analiz žensk? Prva od teh analiz, ki jo navaja tudi v delih »O pretvorbah nagonov, |x)sebno v analni erotiki« (1917c) in Inhibicija, simptom in tesnoba (1926(i /1925/) je Freudu nudila »nadvse zavezujoče klinično izkustvo«, ki gaje navedla k temu, daje med avtoerotični, narcislični in tako imenovani genitalni stadij umestil tudi sadistično-analni stadij. Gre za primer tesnobne histerije (tako je namreč Freud lakral poimenoval fobijo, ki jo spremlja tesnoba), ki se jk) drugi travmi - »druga izkušnja, ki povsem razvrednoti prvo« - spremeni v težko prisilno nevrozo (»mučna prisila k umivanju in čistoči, zelo energični ukrepi zoper zlonamerno škodo, ki bi jo lahko prizadejala drugim ... njene seksualne potrebe so se morale izraziti v tej obliki, potem ko je bilo njeno genitalno življenje ... popolnoma razvrednoteno« (1926iZ, str. 112)). Zdi se, da podrobnejšo analizo ojdipskih elementov nemara iz istega primera ali pa iz primera, ki je termi, vsaj kar zadeva začetek nevroze, torej tesnobno liisterijo, zelo blizu, najdemo še dvakrat: prvič leta 1921 v razpravi »Psiho- analiza in telepatija« (1941i/ /1921/) kot drugi primer, ki ga tam navaja Freud, nato pa, enajst let zatem, leta 1932 v tridesetem predavanju iz Novih 4 Ta članek je na nekalerili drugih meslih citiran le s podnaslovom »Prispevek k problemu izbire nevroze«. 89 predavanj za uvod v psihoanalizo (1933rt /1932/) z naslovom »Sanje in oknllizem«. Poleg »ženske s preprogo« - pri kaleri je mogoče Iravnio, ki sproži prisilno ravnanje, povezali s Iravrno, ki v primeru iz lela 1913 spremeni potek nevroze (»travma poročne noči«) - zasluži dodatno pozornost še en znameniti primer iz istega, sedeiruiajslega predavanja, primer »dekleta z blazino«: najprej zaradi analize in pomena obredja, ki ga izlušči Freud, pa tudi zaradi stičnih točk z odlomki interpretacije v »Poročilu o psiho- analitični teoriji nasprotujočem prittieru j)aranojti« iz leta 1915(/). Tekst o otroški fantazmi tepeža iz leta 1919(е), »Otrok je tejxin«, j)otrjuje, da je bil pogovor sestavljen na podlagi podrobne študije šestih primerov, med katerimi so bili štirje ženski. Razprava »O psihogenezi primera ženske homo.seksualnosti« (1920a) je ob Dori nedvomno druga obsežnejša in podrobnejša zgodba o kaki analizi ženske, pri čemer ne smemo pozabiti, da se tudi primeri, ki jih obravnavata dva zgodnejša teksta, »O pretvorbah nagonov, posebno v analni erotiki« iz leta 1917(c) in »Tabu deviškosti« iz leta 191ö(a /1917/), kljub svoji jedrnatosti neizpodbitno dotikajo vprašanja ženskosti in kompleksa moško- sti pri ženskah. Merila Kakšne so bile torej Freudove domneve, pričakovanja oziroma ugoto- vitve, ki mu jih je narekovala klinična praksa in ki so vplivale na dojemanje in vrednotenje fenomenov v nizu njegovih ženskih analiz? Zdi se, da so bile smernice njegovega raziskovanja, ki si ga bomo sedaj ogledali, ter njegova izhodišča in nemara meje, skratka konstante, na- slednje: po letu 1897 Ojdip, seksualnost v najširšem pomenu, ki ni omejen na genitalno seksualnost, in končno otroška onanija. Ojdip Skupni imenovalec obeh spolov: Ojtlip. »Zdravnik lahko dokaj }x>gosto opazi, da bolečina zaradi izgube očeta pri simi ne more zalreli zadovoljstva ob končno doseženi svobodi. Ostanka potestas palris familias, ki je v naši sedanji družbi }x>vsern zastarela, se vsak oče krčevito oklejja in vsak pisec je laliko prepričan v učinek svojih pripovedi, če tako kot Ibsen ¡wstavi v ospredje prastari boj med očetom in sinom. Povod za konflikte med materjo in hčerjo se pojavi tedaj, ko dekle odrase in ima mater za varuhinjo, skratka takrat, ko zahteva svojo seksualno svobodo, mati pa vidi v razcvetu svoje hčere opozorilo, da je zanjo nastopil čas, ko se mora odreči seksualnim zahtevam.« (1900a, str. 261-262.) Ta dejstva so znana, razlaga Freud, toda nikakor se ne moremo opreti nanje, ko gre za analizo sanj o smrti staršev 90 pri osebah, pri kalerili o piétéfiliale že f lolgo ni dvoma. Toda kar smo videli doslej, nas je pripravilo na lo, da bo izvor le želje Ireba poiskali v zgodnjem olrošlvu. »Točnost te domneve glede psihonevrolikov se s jwpolno gotovostjo potrjuje v opravljenih analizah. Videli smo, da se seksualne želje, kolikor lahko govorimo o lakih željah v tej tlobi, ])redramijo pri otroku zelo zgodaj in da prva naklonjenost deklice velja očetu, prve infatililne želje dečka pa materi. Oče je tako za dečka in mati za deklico moleči tekmec, in jjrej ... smo videli, kako malo je potrebno, da se la občutek pri olroku spremeni v željo JK) smrti.« (Ibid., str. 262.) Analiza odraslih nevrotičnih bolnikov lorej »z v.so zanesljivostjo« izpri- čuje vzajemno privlačnost med spoloma kakor tuili željo odstranili te- kmeca. V primeru deklice se to najočitneje kaže v želji po materinj snnli, nad kalero se pač ni treba zgražati, kot to počne sama sanjavka. Se pred nadaljnjimi izpeljavami o Sofoklovem Ojdipa Freud lako v tistem delu Razlage sanj (19(X)a), kije posvečen značilnim sanjamo simli dragih oseb, omeni dvoje sanj o materini smrti pri ženskah 1er pravi, da so po smislu precej nedvourime: gre seveda za otroško željo. Od tod vselej izvira tudi reakcija, ki je navidez nesmiselna; pri prvi, »gospe s krznenim ovratni- kom«, občutek, daje »družini jjostalaodvratna«, pri drugi, mladi histerični deklici, »pretirana skrb za mamo«. Tu je še Freuclova posplošitev: »Sedaj lahko mzumemo, zakaj so mlade histerične deklice tako pogosto pretirano navezane na mater.« Ne manjka niti želja po simti v drugi smeri, od očela k sinu in od nuitere k deklici. Ko lorej ženska sanja o »svoji izjemni petnajstletni hčeri, kako leži mrtva v neki škatli« (Razlaga sanj (1900a), Predavanja za uvod v psihoanalizo (1916-1917 /1915-1917/)) Freud pravi: »Če upoštevamo njeno {joznavanje anatomske tojx)grafije, bi lahko doirmevali, da otrok v »škatli« (angleška beseda box spominja na nemško Büchse, kar je tudi vulgarni izraz za ženske spolne organe) predstavlja plod v maternici ... Kot marsikatera mlada ženska tudi ta ob zanositvi ni bila nili malo srečna, in si je večkrat želela, da bi ji otrok unu l v maternici. V napadu jeze, ki je sledil sceni z možem, se je celo udarjala s j)eslmi po trebuhu, da bi ¡»škodovala otroka. Mrtvi otrok je bil torej zares iz¡)olnitev želje, toda želje, ki je bila že jjclnajsl let {»zabijena ...« (Ibid., str. 169.) Petnajst let kasneje (trinajsto predavanje iz Predavanj za uvod v psiho- analizo (1916-1917/1915-1917/) - »Arhaične ¡»teze in infantilnost sanj«) o istem primeru na{)iše noli tangere matrem: »Koliko mater, ki danes nežno, morda jjreveč nežno, ljubijo svoje otroke, je le le nerado sj»čeIo in so si takrat želele, da se življenje v njih ne bi razvilo; to željo so celo {preoblikovale v razna k sreči neškodljiva dejanja. Pozneje tako nerazumljiva 91 želja po smrti ljubljene osebe izbaja torej iz prvotnih časov odnosa do nje.« (Slov. prev. .str. 197-198.) Isto velja letlaj, ko se mora neka druga ženska (inhibicija, simptom in tesnoba (1926i/ /1925/)) odkupiti za »sovraštvo, ki si gaje izbrala sama«, do svojih otrok, ali pa tetlaj, ko, tako kot mati mlade homoseksualke (1920a), razkazuje svojo jjosebrio tolerantnost do deviantne spolnosti svoje hčerke: njeno spolnost polemtakem sprejema le s težavo. Tudi sama je še mlada, pritegniti želi moške poklone in ta oblika odjKsvedi tej pravici ji godi. Tudi ene od lastnih sanj, ki so vključene v izdajo Razlago sanj (1900a) iz leta 1919 in so bile ponovno objavljene leta 1922 v delu »Sanje in telepatija« (1922«), so Freudu potrdile, kakšen je pomen sanj o smrti enega od sinov. Ljubosumje do mlajših rodov, ugotavlja Freud. V nasprotju s sanjami o smrti so hladna čustva, pomanjkanje jxizornosti ali odkrito hčerino sovraštvo do matere sprejeta kot nekaj naravnega. To so očitna dejstva, o katerih se ni treba spraševati, saj jih pojasnjuje Ojdip - želja po spolnem odnosu z etiim od staršev in zaradi zamenjave umoriti drugega. Tako je, kot borno videli, pri »dekletu z blazino«; tako je pri Dori, ki prezira mater in ternu pripisuje le majhno težo, in pri ženski v razpravi »Sanje in telepatija« (1922«), ki materin porod povezuje s svojo tesnobo spričo zakola prašičev. Tuje še druga poteza Ojdipa: infantilna želja imeti očetovega otroka, ki jo Freud poudarja skoraj v vseh primerih. Ceje ta želja frustrirana, pravi, prinaša nevrozo, kot v |)rimcru iz leta 1913(i) »Nagnjenje k prisilni nevrozi. PrisjXîvek k problemu izbire objekta v nevrozi«, ki je povzet tudi leta 1922 v delu »Sanje in telepatija«; prav tako lahko sproži regresijo k ženskemu objektu kot pri mladi hornoseksualki, ki je kljub temu prešla Ojdipa; nikakor pa je ne moremo zgrešiti v fantazmi tepeža. Gre za željo, ki jo Freud v letih 1917 in 1918, v delih »O pretvorbah nagonov« (1917c) in »Tabu devi.škosti« (19ИЈ^ј /1917/) misli skupaj z neko drugo »temeljno real- nostjo«, namreč Penisneid. Celo tedaj, kadar del dekletinega izzivanja opozarja na materinski kompleks, kot trdi Freird v razpravi »Sanje kot sredstvo dokazovanja« (1913«), je celotna simbolika rojstva, vključno z izzivanjem, v zvezi s tern infantilnim izrazom seksualnega občevanja, namreč željo imeti očetovega otroka, ki navsezadnje niti ni tako šokantna. Seksualno v infantilnern »Psihoanaliza stoji in pade s pripoznanjem seksualnih parcialnih na- gonov, erogenih con in s tako razširitvijo pojma 'seksualne funkcije' v nasprotju z ožjim pojmom 'genitalne funkcije'.« (1913Í, str. 114-115). 92 Freud je zelo zgodaj opozoril na perverzno vednost o spolu pri najbolj nedolžnih. Naj navefletrio le nekaj primerov, ki izpričujejo to imaginarno »seksualno geografijo«: sanje in simptomi Elisabeth von R. v Študijah o histeriji (1095iZ), sanje in simptomi pri Dori (1905e /1901/) in »dekletu z blazino« (Predavanja za uvod v psihoanalizo (1916-1917 /1915-1917/)), ali pa pri »ženski s trga« (Razlaga sanj (1900«)). Prav tako je Freud kmalu poročal, v Treh razpravah (1905i/), v razdelku »Infantilne seksualne teorije«, da imajo otroška poizvedovanja seksualni značaj, in kakšne so oblike, bolj ali manj podvržene cenzuri predstav, ki jih imajo otroci o seksualnem občevanju: pokazati .se gol drug drugerrm, urinirali drug pred drugim, izmenjati kri, denar (»Dve otroški laži«, \9\ig), ali... imeti otroka. Narava faz, ki nastopajo, preden se otiokovo zanimanje osredotoči na genitalne organe, je lorej izrazito seksualna. To nedvomno dokazujejo regresije, ki nastopijo v brezizhodnih situacijah; lakaje na primer regresija k sadistično-analni fazi, kjer gre za degradirano, a nedvoumno obliko seksualnega življetija, potem ko je bila genitalnost razvrednotena. Na jx)dlagi lega mehanizma lahko sklepamo, da so vsi otrokovi agresivni vzgibi kakor tudi njegovo zanimanje za funkcije izločanja, zanimanje, »ki ga ni težko opaziti,« faza njegove seksualnosti. Tega tudi ni težko opaziti v t.i. »nursery«, v užilku, ki seveda nima zveze z lakoto in ga ima olrok pri tem, da se še najjrej doji in seslja dojko. Seksualno jedro lega užitka je očitno: »Potem zvemo iz psihoanalize, ne brez pre.senečenja, koliko psihičnega pomena lega dejanja se ohrani vse življenje. Sesanje pri materinih ¡irsib j)ostane izhodišče za celotno seksual- no življenje, nedoseženi vzor vsake poznejše seksualne zadovoljitve, h kateremu se fantazija lolikokrat vrača v trenutkih stiske. Materine prsi dobijo s sesanjem vlogo prvega objekta seksualnega nagona. Ne morete si predstavljati, kako pometnhen je ta prvi objekt za vsako poznejše iskanje objekta, kako globoke posledice ima v svojih preobrazbah in nadomestitvah še ne najbolj oddaljenih področjih našega duševnega življenja.« (Dvajseto predavanje iz Predavanj za uvod v psihoanalizo (1916-1917/1915-1917/), slov. prev. str. 299.) Onanija Freud seje o »moški« otroški onaniji pri deklicah prepričal zelo zgodaj in sicer pri analizi hisleričark: »Če preučujemo infantilno zgodovino hisleričark, bomo opazili, da histerični izpad služi kol nadomestek nekoč prakticirane in poslej opuščene avtoerotične zadovoljitve ... V celi vrsti primerov odgovarja histerična nevroza premočnemu izrazu tipičnega sunka 93 potlačitve, ki služi odpravi moške seksualnosti in omogoči nastanek ženske.« (»Sjilošno o histeričnem napadu«, 1909a /1908/, str. 201 in 203.) Ce gre jKjtlačitev onanije pri tem, ko se ženska seksualnost, vezana na klitoris, praviloma urtiakne, predaleč, »je njeno učinkovanje deloma od- pravljeno s histeričnim formiranjem nadomestkov«; kar pa nikakor ne pomeni, dodaja Freud, »da ne velja teorija o otroški seksualnosti, ki tako ženski kot moškemu pripisuje posedovanje penisa.« (»O infantilnih seksual- nih teorijah« (1908с,).) »Pri tej nevrozi/histeriji je povsem običajno, da se dražilni j>ojavi, senzacije in inervacije, celo pojavi erekcije, ki spadajo h genitalijam, premaknejo na druge, oddaljene dele telesa (na primer kadar se prestavijo n.'ivzgor, na glavo in obraz).« (Enaindvajseto predavanje iz Predavanj za uvod v psihoanalizo (1916-1917/1915-1917/), slov. prev. str. 308.) Trditev, da so histerični simptomi, tako kot obsesivni, pravzaprav na- domestki za zadovoljitev pri onaniji, se pri Freudu jwjavlja ves čas: »S|K)m- nili se boste, kako pogosto dejanje onanije prikrito ali neprejxjznavno povzroči histerično krizo, potem ko seje individuum takšni zadovoljitvi že odjxjvedal, in kako pogosto posku.šajo simptomi prisilne nevroze to nekoč prejKJvedano seksualno aktivnost nadomestiti in ponoviti.« (»K razpravi o onaniji« (1912У).)5 Obramba zoper »nezdružljivo predstavo« torej ne izvira več v travmi bolj ali manj prezgodnjega zapeljevanja, ki jo subjekt doživlja dejavno ali pasivno, temveč v potlačeni onaniji. Toda kar se leta 1908 zdi povsem gotovo (na to ojwzarja Serge Cottet),® je bilo v času, koje Freud Dori ponudil svojo teorijo o otroški onaniji, le »tveganje, da smo jirivzeli napačen konstrukt.« V tej analizi, ki je sprva nosila naslov »Sanje in histerija«, se inter- pretacija sanj jirepleta z zgodovino zdravljenja, to j)a omogoča, pravi Freud, jKjjasnitev simptomov, zapolnitev amnezije in odkritje »manjkajočega del- čka sestavljanke«. Sprašujemo jih po S}X)minih, a odgovarjajo s sanjami. Zgodovina v koščkih, pretrgane vezi, nezanesljiva nadaljevanja, vsa ta parataksa, ki zaznamuje histerijo, v analizi opravičuje oznako »rekonstru- iranje«. Pri orianiji se Freud opira na izsledke, ki so mu jih ponudile prve sanje, sanje o skrinjici z nakitom. Začne z interpretacijo nekega homonimnega izraza (ponoči bi se lahko kaj zgodilo in bi morali ven), nato opozori na 5 C.»'.,Bd.8,slr.331 f. 6 s. C.o\Xe\,Freud et le disir du,psychanalyste. Navarin, Paris 1982. Slov. prev. dveh krajših Cotletovih razprav najdemo v publikaciji Gospostw, vzgoja, analiza, Analeela, Ljubljana 1983, str. 218-251. 94 značilno simboliko (igrati se z ognjem, zmočiti skrinjico) ter naposled ugotovi, da močenje postelje v otroštvu pomeni priznanje onanije. Idejo o otroški onaniji podpre z dodatnimi elementi: identifikacija z materinim katarjem, lastno Dorino priznatije o njenem »belim toku«, njeno simptomatično poigravanje s torbico (» ... smrtniki ne morejo skriti nobene skrivnosti. Če molčijo ustnice, pa klepečejo konice prstov; izdaja pronica iz vseb јхјг.«) (1905e/1901/, slov. prev. str. 71.) Tudi neko drugo Dorino simptomatično dejanje v transferju, namreč njeno pretvarjanje, da s tem, ko prikriva ])ismo, skriva neko skrivnost, Freud pripi.še istemu vzroku. Dorina skrivnost, ki je ne prizna, je onanija. Ce je treba, je dokazov o tern na pretek: identifikacija s sestričninirni želodčnimi krči, zamenjava močenja [)ostelje z nevrozno astmo kot simptomom, ki nadomešča zadovoljitev z onanijo. Takšna je bila tudi bijxjteza iz leta И597, potem koje (gl. pismo Flie/3u z dne 21. septembra) Freud opustil teorijo zapeljevanja: »Zdi se mi, da je onanija pravzaprav edina temeljna navada oziroma primitivna potreba in da so druge navade, na primer jwtreba po alkoholu, morfiju, tobaku itd., le nadomestki, produkti zamenjave. V husteriji je pomen te potrebe Se večji in nemara vse velike prepreke delno ali v celoti izvirajo iz nje.« (1950a /1887-1902/, pismo Flie/3u z dne 22. decembra.) Hi{x)teza pravzaprav ni nič drugega kot ideja, ki je že omenjena v razpravi iz leta 1896(c) »K etiologiji histerije«, in govori o tem, daje treba narediti »konstrukcijo« (manjkajoči delček sestavljanke): v ozadju naj- novejše travme namreč manjka nek delček, delček, ki je onstran spominov, ki jwjasnjujejo moč travme in ustrezno reakcijo nanjo kot reaktivacijo. Tako pri Dori prizor ob ježem sproži iskanje prvotne travme. To je prizor na stopnišču. Od tu paje treba rekonstruirati tisto najprvotnejše - onanijo. Freud je to »konstruiranje«, h katerenni so ga prisilile histeričarke, preizkusil tudi takrat, ko je bilo treba najti pomen obrednih dejanj pri obsesivnemu dekletu in v primeru ženske paranoje iz leta 1915(/), ko je poskušal pojasniti, kaj je sprožilo tvorbo delirija. Zaščita pred hrujwrn, ritual odstranjevanja ur v prvem primeru, primeru »dekleta z blazino«, ima tako svoj razlog v strahu pred erotičnim, torej rnasturbacijskim vzburjenjem: »Strah na.še pacientke j)a je bil usmerjen posebno proti temu, da bi jo tiktakanje ure motilo v spanju. Tiktakanje ure lahko enačimo z utripanjem klitorisa pri seksualnem vzburjenju. Ta obču- tek, ki ji je zdaj mučen, jo je dejansko večkrat zbudil iz spanja in ta strah pred erekcijo seje zdaj izrazil v zaj)ovedi, daje treba odstraniti tiktakajoče ure iz njene bližine v nočnem času.« (1916-1917 /1915-1917/, slov. prev. str. 257.) 95 Tudi druge eleiiienle ohrednili priprav na spanje - med temi je eden v očitnem nas})rotju s ()rvo zahtevo (odstraniti vse izvore hrupa), saj gre za to, da ostanejo vrata v soho, kjer so starši, otlpila in sicer tako, da so zagozdena z različni predmeti, ki hi seveda lahko povzročili hrup, na primer tiste v zvezi z razporeditvijo zglavnikov (»Blazina pri zglavju se ne sme dotikati lesene posteljne končnice. Mala blazinica ne sme ležati na veliki blazini drugače kot tako, da tvori romb ...« (ibid., str. 256)) lahko pojasnimo tedaj, pravi Freud, ko pacientka dojame, »zapoved, da se blazina ne sme dotikati posteljne končnice. Blazina je bila zanjo vedno ženska, je dejala, pokončna lesena končnica pa moški.« (Ibid., str. 257-258.) (Prav ničesar ni, pri- pominja Freud v Razlagi sanj (1900a), kar ne bi moglo služili kot seksualni simbol.) Vse je tu zato, da starša loči, da pre})reči sjx)lno razmerje in da ji omogoči, da v postelji zasede ... materino mesto. Z njenim tedanjim ritualom »si je ustvarila priložnost prisluškovati staršem, pri izkoriščanju te priložnosti pa si je nakojiala mesece trajajočo nespečnost.« (Ibid., str. 258.) Je to resnična zgodba iz otroštva? Nemara prekrivajoči spomin? Otroška onanija in Ojdipov kompleks, ki sta v tem primeru postavljena vsaksebi, sta v ženski paranoji tesno jirepletena. V jirvern primeru, pravi Freud, povzroča prvotni prizor, opazovanje starševskega koitusa, spolno vzdra- ženje, ki je vir strahu pred hru])om (utrijianjern, [Kitrkavanjem ali udarja- njem). Po drugi strani pa Freud za paranojo trdi, daje naključni zvok (»klik« fotografskega aparata), ki pri mladi ženski utrjuje clelirantno prepričanje, da so »jo na zahtevo njenega ljubimca med njuno intimno združitvijo zalezovali in fotografirali,« le sprožilec, ki aktivira značilno fantazmo prisluškovanja, vsebovano v starševskem kompleksu, tako da ni jasno, če naj ji še rečemo »naključna«. Freud nadalje pravi, pri tem pa se poziva na Ranka, ki naj bi k tenui nekaj pripomnil: »Zvok ... je celo nujni rekvizit fantazme prisluškovanja in ¡»navija bodisi zvok, ki izdaja občevanje star- šev, bodisi zvok, ki bi lahko izdal prisluškujočega otroka ...« (191^, str. 213.) Pred letom 1920 torej Freudu vsekakor ni manjkalo gradiva. Tudi odkritij ne, saj je na falično (moško) fazo otroške onanije laliko sklepal iz histeričnih simptomov, na sadistično-analno fazo ¡la na podlagi izkušenj iz dvojne nevroze neke ženske in ne toliko iz analize Podganarja. Še več, prav premestitev, ki je značilna za histerične simptome, je jx)trdila tudi Abra- hamovo tezo o oralnern stadiju: »bile so strastno željne sesanja,« pravi Freud. Lahko celo rečemo, da mu tudi vednosti ni manjkalo, saj smo pravkar videli, kako trdno je bil ¡irepričan, da bo lahko raztolmačil ojdipske sanje 96 dekleta in kako moeno je verjel v pravilnost svoje rekonstrukcije otroške onanije. Če je zadržanost, ki se }K)javi leta 1923, po eni strani plod novih vprašanj, ki so se zastavila v času druge topike, po drugi strani korenini - in naše mnenje je, da se Freud celo trudi, da hi ga naiti to pokazal, - v samem načinu, kako »misliti« psihoanalizo. Ce nezavedno vznikne tam, kjer Ono ne misli (Wo Es war,soll Ich werden - Kjer je bilo Ono, tam naj nastopi jaz),^ potem misliti nezavedno vetlno pomeni tudi tvegati, da se ti del pomena izmuzne: kjer je bilo Ono, tam na to že nismo pomislili. II. O žeiiiikah nc vem ničesar Za primer vzvratnega učinkovanja analitične teorizacije oziroma časa, ki je potreben - tu u¡K>rabljam Freudove izraze - da se vam Ono vsili, predlagam, da si ogledamo tri tekste, ki se nastali približno v istem času: dve razpravi iz leta 1923 in razprava iz leta 1925. Ti teksti j)ripravljajo teren za obe veliki razpravi o ženskosti iz leta 1931(6) in 1932 (1933a). V njih bomo zlahka razbrali več ravni razmišljanja. Morda se nam bodo teksti zdeli enaki, polni ponavljanja, odvečni, toda v resnici je mogoče vsakič zaznati kako premestitev. Morda zato, ker je drugačno tudi osrednje vprašanje - in ostali temu vprašanju priključeni probleiTii, ki so delno ali v celoti pre- nošeni iz enega teksta v drugega -, ali j)a zato, ker se je do ravni očitnega, ki prenaša poudarke z enega problema na drugega, mogoče vsakič dokopati le tako, da se tudi nevednost (tisto spregledano) pomakne korak nazaj. Prvi tekst iz leta 1923(e), »Infantilna genitalna organizacija«, - njegovi sklepi o primatu falosa so dobro znani - nas bo najprej pritegnil zaradi natančnega opisa, kako se v psihoanalizi pojavi »odkritje«: »kljub dolgo- letnemu neprestanem opazovanju se lahko človeku zgodi, da splošnih lastnosti in značilnih ¡x>tez ne spozna, dokler se z njim ne sooči v nez- motljivi obliki.« (1923e, str. 237.) Vse je skoraj že tu, pravi Freud, razen tega, česar zaracU zanemarjanja nekega drobnega problema prej ni bilo mogoče videti. Freud se torej loti popisovanja že doseženega - novi element, ki ga je medtem opazil, bo namreč potrebno vključiti v splošno teorijo seksualnosti -, z začetkom v Treh razpravah (prva izdaja je bila leta 1905(aj sedem imen, kajli pozabil je omenili Ruth Mack Brunswick, imena kol Van Opliuijsen, Starčke in Joan Rivière j)a je spustil; nekatere je ne |)ovsem nepristransko pokritiziral - tako je Abra- hamu očital, da v svoj tekst iz leta 1920 ni iiveilel dejavnika izključne navezanosti na mater, na kalerega gaje sam opozoril šele leta 1925 - in se nazadnje jiri referenci na I lelene Deutsch celo zmotil, saj njen tekst, kjer, kot pravi Freud, le enkrat govori o sovraštvu do matere, ni tekst, ki ga navaja, niti ni izšel leta 19H1, kolje zajiisal. (Gre za tekst »Homoseksualnost pri ženskah«, o katerem bi morali razpravljali na nekem predavanju še pred letom 19.31, njegovo gradivo paje bilo dosti starejše, pojasnjuje Helene Deutsch. Predavanja ni bilo, tekst paje hil objavljen šele leta 1932. Freud je besedilo spoznal pred tem časom in sicer iz zasebnega pogovora, za katerega pa so obstajali po našem mnenju še drugi razlogi, ki so bili v zvezi s tehtnostjo i)roblerna, prvič zastavljenega v tem tekstu. TI razlogi so naposled jiovzročili »zmoto«.) Drugi tekst, predavanje iz leta 1932, ne meri toliko na dokazovanje kot na poročanje o reziillalih 1er oilprlih poteh, zato ni zavezan podajanju jiosameznih korakov [iri pre|)oznavanju dejstev na način, na kakršen so se ti koraki v])isovali v prvi tekst - kot |)odpora argumentaciji in kot način razreza teksta. Ponovno je vzpostavljen kronološki red. Pred nami je nekakšen obračun: najprej opis zgodnjih faz, ki vsebujejo libidinalne vezi z materjo, njihovo oštevilčenje in naposled motivi za sovraštvo in odvrnitev. Bolj sproščena pa ni le predslavilev, temveč tudi priznavanje dolgov; to naj bi bili »dosežki vseh teh zadnjih let«. Tu ni več samo Freud tisti, ki govori, opozarja na skupne točke in razhajanja, si prilašča dela tega ali onega analitika, tu govori psihoanaliza, nova znanost, ki se predstavlja prek svojega posrednika. Zdi se, kot da gre za kolektivno delo, zato tudi omemba treh imen analitičark, Ruth Mack Brunswick, Jeanne Lampi - de Groot in Helene Deutsch ni prav nič ekstravagantna niti žaljiva, vsaj ne v predava- 106 nju, kalcrega namen Je meil drugim hil ovreči podtikanja o sovraštvu do žensk. Vsi })rispevki tu ludi v resnici zaslužijo pozornost; prav opažanja nji- hovih avtorjev, pr imeri, o katerih ohširno ])oročaJo, so Freudu omogočili, da si je zamislil in nato zahteval preoblikovanje ¡jrejšnjih pojmovanj. Kakor- koli že, eleganten, tako pretanjen kot tudi vljuden način za hitro oddolžitev vsakemu posehej. Zgradha razpravi^ iz leta 19.3 1 - kjer se referenca na dela drugih nahaja v zadnjem razdelku - gre v isti sttieri. Celoten tekst je, kot smo videli, deduktiven: začne pri dejstvih, pri tem kar »škriplje«, torej jiri patoloških oblikah, da bi se nato povzpel do vzrokov in rekonstruiral normalni potek, saj le konec omogoča, da si lahko zamislimo začetek. Tako Je tisto, kar se Je zdaj znašlo na koncu, lorej psihoanalitična literatura o tem problemu, pravzaprav to, kar je občasno spoilbujalo Freudovo refleksijo in Jo vselej poglobilo; njeno izhodišče, če že ne njena substanca, ki Jo Je Freud zaradi prestižnih razlogov, ki Jih ne bo težko razumeti, postavil na zadnje mesto, kjer velja le še toliko kot marginalni prispevek ali marginalna potrditev. Pa vendar so to teksti - too|)azimoob njihovem branju -, ki so, gledano v celoti, Freudu omogočili, da je ob soočenju z lastnimi izkušnjami, ko si, kot pravi, »sam ni uspel priti popolnoma na Jasno o nekem primeru,« končno stopil na klinična empirična tla, na katerih temelji teorizacija, - to pot brez strahu, da bi so mu j)orušila celotna zgradba (to pot ve, kam gre, teren že pozna). To neravnoflušriost si lahko bolje |)oJasnitno, če Je že ne moremo opravičiti, brž ko se spomnimo tistega postanka izpred desetih let, koje Freud odkrilo priznal svojo nevednost ter zvrnil krivdo na pomanjkanje gradiva, na pristranost pri preučevanju in na predsodek, ki Je bil v tem, da Je na podlagi analiz in opazovanja razvoja ])ri dečkih domneval, da obstaja med njihovim razvojem in razvojem pri deklicah nekakšna homologija. Navadno so te Freudove tekste brali dobesedno in mu jih naprtili kot priznanje nemoči, namesto ria bi v njih prepoznali samo formo tega, čemur bi rekla freudovski rogito, in zgled za teorizacijo kliničnih danosti, ki je zelo podoben prepoznanju [iotlačenega v terajiiji: seveda, šlo je za Ono, nisem vedel, da to vem. Tu imamo freudovski cogito v obliki dvorna, }K)zivanja na vednost Drugega, ki itna svoje učinke. Med leti 1925 in 1931-1932 so se pozivu odzvali še drugi analitiki ter prisjKjvali primere in interpretacije; sledila je skratka neka celotna nova podoba raznovrstnih vednosti, oprtih na negotovost: vsak Je zahteval Freudovo Jamstvo in izhajal iz kake točke, ki jo je naj|)rej naznarn l Freud. Freud, ki Je tedaj dobro vedel, da ni sam, pa je čakal - takole j)ravi leta 1925 - na svoje učence, na to »trumo vnetih sodelavcev, ki je pripravljena izkoristiti tudi tisto, kar je nedokončano ali negotovo.« (Zg., str. 15.) 107 Tudi lo, da je Freud tia|)0.sled pod prelvezo sinleliziranja oziroma vna- šanja reda ialillnem odnosu in celo jx) vsakem novem odnosu odkrilo izraža svojo sovražnost do moškega s tem, da ga žali, dvigne proti njemu roko ali pa ga dejansko tepe. 10 se je zgodilo v nekem osupljivem primeru tega lipa, ki sem ga lahko temeljilo analiziral, čeprav je imela ženska moža zelo rada in seje navadila, da je sama zahtevala občevanje 1er v njem popolnoma uživala ...« (Ibid., str. 221.) 113 v obeli razjiravab, ki eksplicitno postavljata razmerje enakosti penis - otrok, je zanimivo, da ta enakost (torej prebod k očetu) niti najmanj ni samoumevna. To v spisu »Tabu devi.škosti« (IQlíVí) dokazuje preiskovanje jezikovnih in simboličnih oblik naddoločenosti, ki bi lahko prehod od prvega člena k drugemu utemeljile kot nezavedno enačenje (mali = pe- nis=otrok; penis=izloček=darilo=otrok). Pri tem moramo ujxjstevati še dejstvo, da j)ridobitev organa s pomočjo partnerja, ki ta organ dejansko poseduje, ne prinese vedno željenih rezultatov. Namesto da bi žensko potešila, pripominja Freud, lahko sproži njeno agresivnost, čeprav ji je bilo na ravni potrebe ustreženo. Z drugimi besedami, namesto da bi ponujeni dejanski organ zapolnil nek imaginarni manko, žensko šele naredi nepopol- no, jo defalizira in ponovno obudi njeno kastracijo: »v povzetku lahko rečemo, da se nepopolna seksualnost ženske sprošča na tistem moškem, ki jo je najprej uvedel v spolni akt.« (1918a, str. 225.) Kaj je torej tisto v klinični praksi, kar ne izvira iz predsodka o anatomiji in kar Freudu leta 1932 zagotavlja - o čemer pa Freud leta 1923 še ni bil tako gotov, da bi lahko na j>odlagi tega sklej)al naprej -, da gre res za vrnitev k očetu, ki domnevno lahko nudi, česar mati nima, ki torej poseduje željeni objekt? Vnazaj se izkaže, da je bil nedvomno odločilen prav primer mlade homoseksualke (»O psihogenezi nekega primera ženske homoseksualno- sti« (1920a)), čeprav ta primer na prvi pogled govori o nasjirotnem - o nekakšnem koncu nepotešenosti. Toda to, da oče nečesa ne da, le dokazuje, da od njega nekaj pričakuje. Oče nečesa ne da zato, ker se posveča izključno materi, in kadar da, da le materi. Kaj ni listo, kar Freuda v tem primeru najielje k jxjslavitvi enakosti jxjnis - olrok, sovjpadanjc dekličinega obrala s trenutkom, ko mali od očela dobi otroka - dečka, za katerega deklica zaradi »puberletne obnovitve otroškega Ojdi|)ovega kompleksa« sodi, da bi moral biti njen? Strastna ljubezen do maler - le nadomeščajo pravo mater, ki za to ni primerna -, ki temu sledi, naj bi dokazovala, da seje falos, moč obdarovan- ja, odslej v celoti nastanil na materini strani. Čaščenje, naslovljeno na gospo, lahko razložimo, pravi Freud, le s to prvo, povsem očitno homoseksualno usmeritvijo. Gospa seveda ni prva dekličina ljulx:zen, saj sledi drugim mladenkam, v katere seje prav tako zaljubila in s tem izzvala očetove očitke. Mladenke zastopajo ponovno falizirano mater, kadar sta izjxjlnjena dva pogoja: da so matere in da niso preveč krepostne (»filmske igralke, kokete«). Gre za »pogoj, da so po- cestnice,« na sami meji ljubezni, za J'ogoj, ki je v vseh pogledih, jxjudarja Freud, presenetljivo podoben tistemu, ki gaje srečal in ojiisal pri moških, kjer izhaja iz materinskega kompleksa. 114 To falično vrednosl je na nialerino Siran postavil potemtakem oče, saj dejanski otrok, ki ji ga je dal, označuje, da želi samo njo. Matere tako ni mogoče imeli za pomanjkljivo, kastrirano: ona ima - o tem priča očetova izključno njej namenjena pozornost - vse, kar si je mogoče želeti. Pri ljubljeni gos|Ki deklica torej išče falos, pripominja Freud, kar potrjuje .še en pomemben moment: deklica ji namreč pripisuje delno podobnost s starejšim bratom, ki mu je kot otrok zavidala njegove atribute. Ideal moškega Jaza in oživitev ljubezni do falične matere se tako spojita, ko sj)oclleti ljubezen do očeta. Oče ni defaliziral matere niti ni, a fortiori, faliziral hčeri, s tem, da bi ji omogočil simbolizacijo kastracije s simbolnim darilom nekega imaginarnega ohjekl.'i (pričakovani otrok) v zameno za dejanski penis. Od tod izvira »izziv«, namenjen očelu, to je razkazovanje ljubezni do gospe, za katero ve, tla je oče ne odobrava. Ljubili kakor ona ljubi gospo in kakor oče ljubi mater, loje ravno dokaz lega, česar nimata ne ona ne oče. Simbolna enakost penis - očelov otrok, ki je po eni strani normativna in lahko pojasni usodo določenega števila žensk, je po sebi vendarle komple- ksen proces zamenjav in jireobrazb. Še več, že riajmiuijša očetovska šibkost laliko ta proces dodatno ogrozi, saj gre za to, da se razloči željeni objekt in poišče njegovo mesto. Ne da bi jjoimenoval falos kol lak, Freud na ta način stiginalizira zahtevo po falosu pri deklici in dečku. Brž ko sla dejanski organ ali nadomestni otrok prenierjena s tem merilom, sla v nevarnosti, da njuno zastopanje falosa ne bo zadovoljivo. Še pred razpravo iz lela 1925(/), kjer je poudarjen/^entsncitZ in enakost jjenis - otrok, obravnava Freud pojave identifikacije z očetom v histeriji, v delu Množična psihologija in analiza jaza leta 1921(c). Gre seveda za moško identifikacijo, ki jo ima v letih 1923 in 1924 v dopolnilih k primeru, za »homoseksualnost«, za »ginekofilijo«, ki je v odnosu Dore do gospe K. ni znal }K)staviti na pravo mesto. TÏ pojavi se lorej razvrščajo okoli istega vprašanja, vjirašanja, kije edino zanimalo Doro v odnosu njenega očeta do gospe K.: kaj išče oče, jxileg nje same, ki kol jiosrednik spodbuja njuno zvezo, v ljubljeni ženski? 10 vprašanje bi lahko zadoščalo za to, da bi Dora ostala v svoji poziciji, saj način, kako jo ljubi gosj>od K., presega njegovo Ijuliezen do žene. Če mu ta »ne pomeni ničesar«, potem se vera v to, da je v ženski nekaj, kar si je vredno želeli, poruši. Freud je na nek drug način že zelo zgodaj opozoril, da se falos ne nahaja nujno na moški strani, .saj je v zvezi s histerijo pripomnil, kot smo videli, da manko organa ni ovira za moške manifestacije, ki jih lahko razberemo v simptomih. 115 Prav nič no zlorabljamo njegovih lekslov, če pokažemo, kako že obe razpravi iz lei 1917 in 1918 omogočala, da si lahko kastracijo zamišljamo še kako drugače, in ne le kol poserlovanje ali manko dejanskega organa. Falos od lislega Iremilka na|)rej, ko pridobitev tega organa v sjKslnem aktu oživi kastracijo, ni več moški organ in tudi kastracija ne pomeni njegove privacije, kakor to kažeta sovraštvo oziroma vselej jiripravljeno maščevanje pri nekaterih ženskah. Zapleta iz let 1923 in 1925 torej ni mogoče oj)ravičiti s pomanjkanjem gradiva, kot pravi Freud, ampak z dejstvom, da se gradivo izmika (kakor se lahko tla izmaknejo pod nogami), ker ni bilo povsem dešifrirano. Tu gre potemtakem za anticipacijo opaženih dejstev oziroma izkustva pred njihovim razumevanjem in teoretsko formulacijo. Prav to tlelno pojasnjeno gradivo znova stopi v osj)redje v letih 1931 in 1932, le da itna tokrat težo neizpodbilitega izkustva. Namesto nevednosti proizvede učinek gotovosti ne glede na to, da tudi tokrat vse ni povedano oziroma ponovno izrečeno. Zdi .se, kot da bi teorizacija v svojih zastojih za trenutek obtičala ])od ravnijo vprašanj, ki so se zastavila zahvaljujoč primerom. Ponazoritev te situacije najdemo na koncu teksta iz leta 1932 (1933a), ko Freud našteva še druge »psihične posebnosti zrele ženskosti«, ki so povezane s Penisneid. Tako omeni sramežljivost, narcizem, izbiro objekta. Pa vendar na tej podlagi ne pride do sklej)a o tem, kar se pri njem še vedno pojavlja kot predpostavka: odsotnost kastracijske tesnobe in Nadjaza pri ženskah. Na nekaj primerih bomo ])oskusili pokazati, daje Freud na drugih mestih vendarle že ponudil izhodišča za njun ponovni premislek. Našo trditev, da pri Freudu falos ni reduciran na organ, ki ga lahko označuje na imaginarni ravni, lahko opremo na več tekstov. To tudi po- jasnjuje, zakaj se lahko ženske tako kot moški, ne oziraje se na svoj spol, vmestijo v problematiko »imeti« in »biti«. »Sramežljivosti, ki velja za žensko viVmo par excellence, aje precej bolj konvencionalna, kot bi si lahko mislili, pripisujem jirvotni namen, kije v tem, da maskira manko genitalnega organa,« pravi Freudleta 1932 (1933a). Je to manko ali vendarle skrivnost? Kar je prikrito, namreč vselej sjx)dbuja domneve, da za tančico tiči neka skrivnost, nekaj, kar vču-ujemo. Sramežljivost s svojimi izjemno spremenljivimi mejami oziroma s svojimi telesnimi, kronološkimi manifestacijami (rdečica določenega dela telesa, »sramežljiva eritema« devic, ki se konča na meji, kjer se mora zaustaviti tudi pogled, torej na dekolteju), nazorno kaže na premestitve tega, kar si je mogoče želeti na ženskem telesu. Falično vrednost lahko privzame celotno telo, ki tako zardeva ali paje zakrito. 116 Narcizma ženske, njene »nečimrnosti« in ranljivosti glede telesa, ki jo lahko povežemo s kastracijsko tesnoho pri dečku, ne pojasnjuje le vrnitev libida na celotno telo, zaljubljenost v lastno telo, ki v pubeileti navzarne oblike matere (»Vpeljava narcizma«, 1914<;), temveč tudi ta lastna fali- zacija. Ta tip žensk, |)riznava Freud, »ima zelo velik pomen za človeško ljubezensko življenje. So najbolj mikavne za moške ne le iz estetskih razlogov, ker so običajno najlepše, temveč tudi zaradi zanimivih psiho- loških konstelacij. .lasno je namreč, da narcizem določene osebe izžareva veliko privlačnost za tiste, ki so se odijovedali polnerrui obsegu lastnega narcizma in si prizadevajo za objektno ljubezen.« (Slov. prev. str. 51.) Ne glede na to pa hiti falos jjredpostavlja jjogled Drugega in vedno nosi s seboj možnost padca, kakor nam to nakazuje privlačnost narcističnih žensk pri moških oziroma moška vznemirjenost spričo znamenj ženske sramežljivosti. Tudi izbira narcističnega objekta pri nekaterih ženskah je po Freudu ena od posledic Penisneid. Ljubimo namreč tistega, ki ima vse lastnosti, ki bi jih želeli imeti tutli sami. Omenjeno izbiro objekta, ki se zgleduje jk) idealu Jaza, je Freud že analiziral leta 1914 (c) (»Vjjcljava narcizma«), nato jxjtrdil leta 1923(¿) Џси in Ono) in jo sedaj, leta 1932 (1933a), priključil komple- ksu kastracije. Ta izbira je seveda v protislovju s trditvijo o šibkem Nadjazu pri ženskah, saj prenos vseh lastnosti Jaza na idealno osebo ne proizvede le zaljublje- nosti, ampak tudi pokornost: kdor zaseda to idealno mesto, lahko od vas zahteva vse. »Narcistično« izbiro objekta je Freud podčrtal že v razpravi iz leta 1918(a) (»Tabu deviškosti«), kjer mlada ženska - prav tista, ki se do moža obnašala izredno sovražno - poroča, da seje, še preden seje obrnila k očetu, zanimala za svojega mlajšega, bolj priljubljenega brata, ki jxjseduje organ, na katerega meri zavist. Tudi pri mlatli homoseksualki je zavist do brata, ki je po njenem mnenju obdarjen z ugodnejšimi lastnostmi, nastopila pred obratom, znova pa jo, kot podporo, najdemo v brez¡)ogojni ljubezni do gospe. Objekt, kakršen bi si želeli [rastati sami, ljubimo kot nosilec falosa. Kompleks moškosti, kateremu botruje nemoč, da bi se odpovedali fantazmi posedovanja penisa, je tako še ena od oblik »narcističnega« protesta. Pri takih ženskah se zanikanje rnanka željenega objekta odvija prek identifikacije z očetom, nosilcem falosa. Toda identifikacija z očetom, ki se sicer začne na isti točki kot pri dečku (po opustitvi falične matere), pri deklici nima istega nadaljevanja. Deček se namreč identificira z očetom, opusti zahtevo po ljubezni in na ta način postane neodvisen: njegov umirjeni, integrirani Nadjaz ga ščiti pred oče- tovsko avtoriteto in označuje konec Ojdipa. 117 Toda pri deklici laliko nasprotno la očetovska identifikacija vodi tako h kastracijski tesnohi (kolikor si umišlja, da j)Osediije moški organ), kakor tudi k podvojeni odvisnosti. To kastracijsko tesnobo je mogoče razbrati pri mladi homoseksualki, saj mora pripoznanje za svojo »moškost« iskati pri očetu in njegovemu pogledu (pokazati, da ji ne manjka ničesar: v tem je njen izziv. Ker to ne zadošča, se njena odvisnost še j)ovcča. Očetov (oj- dipski) pogled se podvoji s pogledom gospe, ki je ljubljena, kakor je Ijuliljena (predojdi|)ska) mati. To odvisnost od Drugega, v odvisnosti od simbolizacije željenega objek- ta, na izjemen način ponazarjajo ()rimer iz leta 1913(t), »Nagnjenje k prisilni nevrozi. Prispevek k problemu izbire objekta v nevrozi«, primer »ženske s jpreprogo« in [la [)rimcr iz spisa »Sanje in telepatija« (1922a). Ce labko iz teb [irirnerov skle|)amo, da Ojdipa ni mogoče odpraviti in da gre za neko nedoločeno okle])anje zahteve, naslovljene na očeta, potem ob njih pomislimo tudi na to, kar se od očeta ali njegovega nadomestnika pričakuje in kar gre onstran želje po otroku, to paje prepoznanje ženske kot seksualiziranega bitja. Kot da bi ženska ne imela druge možnosti, da se pripozna kot ženska, da simbolizira svoj spol, kakor da se prepusti dobri volji svojega partnerja: »Ce si me ne želi, kaj sern potemtakem?« Travmo poročne noči, moževo nezmožnost, ki je, četudi je le prehodna, nikoli ne pozabi omeniti, lahko taka ženska razume kot zanikanje svoje ženskosti, ta pa lahko sproži »jiojpolno razvrednotenje njenega genitalnega življenja«, ki se odslej izraža le še v simptomih prisilne nevroze. Odvisnost od rnuhavega Drugega tu kaže, v kakšni meri lahko pri ženski partner uteleša njen Nadjaz. Identifikacija s falosom, ki ji vselej |)reti nezadostnost, idealizacija objekta in podvrženje objektu, identifikacija z nosilcem falosa, ki povzroča kastracijsko tesnolpo, odvisnost od Drugega v prisilni nevrozi, vsi ti po- kazatelji, ki jih je Freud izluščil sam, kažejo v nasprotno smer, ki jo je nato opisal v letih 1931 in 1932, čeprav je res, da pri njej ni vztrajal: odsotnost kastracijske tesnobe in manj zahtevni Nadjaz jiri ženskah. Še en dokaz za Nadjaz, Nadjaz, ki žensk nikakor ne osvobaja, temveč jih v njihovem razmerju do matere odtuji, je podreditev nekaterih žensk - tej po ocljjovedi sledi sovraštvo - prepovedi uživanja, ki prihaja od matere. To neizogibno soočenje, ki je pri deklicah še dodatno družbeno sankcio- nirano, Freud razkrije v primeru ženske paranoje (191¡^ in v primeru mlade homoseksualke (1920a). Starševska instanca je v obeh primerih resda zunanja, toda kar bo Freud pripomnil kasneje, leta 1932, v zvezi z integracijo prepovedi - ta poteka v ostrem boju zoper onanijo, kjer se deklica, pravi Freud, postavi na mesto svoje matere - ne pušča nobenega dvoma o obstoju in neujjogljivosti Nadjaza pri ženskah. 118 Seznam citiranih Freudovih dch^ (1894iti tudi na to, kar je sam Freud postavil v ospredje kot nekaj, kar je v strogem pomenu konsubstancialno z raz- sežnostjo nezavednega, .se pravi na spolnost.« (Seminar XI, slov. prev. str. 2 Gl. op. 9. 123 193). Pri drugih razhigah, iia priirier [iri Erneslu .lonosu, je prevzemanje spolne identilele opisano skozi razvoja .laza in dozorevimja nagonov. Lacan je menil, da se vsak od teh konceplov opi ra na milo suhjeklovi kohezi vnosli, ki ga koncept nezavednega povsem subvertirá. Za Lacana opisovanje seksualnosli na osnovi razvoja nujno spregleda Freudovo najosnovnejše odkrilje, da nezavedno nikdar ne preneha poslavljati jjod v})rašaj navidezne identitete nas kot subjektov. Lacan je razlago subjektivitete vedno razvijal z opiranjem na pojem fikcije. Tako je v tridesetih letih uvedel koncept »zrcalnega stadija«, ki otrokovo zrcalno podobo vzame za model in osnovo njegovih bodočih identifikacij. Ta podoba je fikcija zato, ker zakrije ali zamrzne otrokovo pomanjkljivo koordinacijo gilxjv in fragmentiranost njegovih nagonov. Ven- dar je to za otroka blažilno, saj mu daje prvi občutek koherentne identitete, v kaleri se lahko prepozna. Za Lacana píi je to že fantazina; prav ta podoba, ki otroka umesti, razcepi njegovo identiteto na dva dela. Polega lega ima ta trenutek jx)men le v odnosu do prisotnosti in jx)gleda matere, ki otroku zagotovi njegovo resničnost. Mati otroku ne zrcali njega smtiega; zagotavlja mu podobo, ki jo njena prisotnost takoj preusmeri. Objema otroka torej ne gre razumeti le kot vsebovanje, temveč kot proces naslavljanja, ki drobi enotnost, za katero se zdi, dajo pomija. Zrcalna podoba je v Lacanovi razlagi subjektivitete osrednjega pomena, kajli njena navidezna neproblemati- čnost in celovitost je mil. Podoba, v kaleri se najprej jirepoznamo, pomeni napačno prepoznanje.^ Lacan pa pazljivo ])oudarja, da ta točka ni omejena le na polje vidnega: »Pojem ogledala je treba razumeli kol objekt, ki zrcali, ne le tega, kar je vidno, temveč tudi to, kar otrok sliši, česar se dotika, ali kar hoče« (1949, str. 567). Lacan zatem zrcalno podobo vzame za model same funkcije ega, katego- rije, ki subjektu omogoča, da deluje kot »Jaz«. Svoj argument opre na lingvistiko, ki zaimek opredeljuje Voi shifter (Benvenisle, 1956). »Jaz«, ki ga govorimo, v jeziku zastopa našo identiteto kot subjektov, vendar je v jeziku najbolj nestabilna entiteta, saj je njegov pomen povsem odvisen od trenutka izrekanja. »Jaz« se lahko premešča in menjava meslo, kajli vedno se nanaša le na nekoga, ki ga lakral po naključju ujjorablja. Za Lacana se subjekl konstituira skozi jezik; zrcalna jK)doba predstavlja treruilek, ko je subjekl umeščen v neki red izven samega sebe, na katerega se bo odslej naslavljiil. Subjekl je subjekt govora" (Lacanov »parle-être«) ter ЈкиЈгејеп® temu redu. Toda če je v podobi razcep in v zaimku nestabil- 3 mis-recognition 4 subject of speech 5 subject to 124 nost, paje ludi v besedi izguba iti ležaviiosl. Jezik bibko dehije le lako, da poimenuje kak objekl v njegovi odsolnosli. Laean lo iz|)elje naprej in Irdi, da se sirnbolizacija obrača na objekl kol odsolnosl. Sklicuje se na Freudovo zgodnjo razlago olrokovega Italucinalornega posedovanja olijekla, za kale- rim joče (li>95i/, sir. .319) in njegov kasnej.ši opis v delu Onstran načela ugodja (1920^', slov. prev. sir. 251), kako v igri olrok simbolizira odsolno maler. V prvem primeru olrok halucinira željeni objekl, v drugem meče bombažni molek iz posleljice, da bi simboliziral odsolnosl in prisolnosl malere. Sintbolizacija se lorej začrte, ko olrok prvič dobi občulek, da lahko nekaj manjka; beserle zastopajo objekte, kajti govoriti jih je treba le v trenutku, koje prvi objekt izgubljen. Za Lacana lahko subjekt deluje znotraj jezika le s tem, da neprestano ponavlja trenutek temeljnega in ireduklibil- nega razcejpa. Subjekl se v jeziku torej konstituira kot ta delitev ali razcep (Freudov Iciispaltung ali razcep .laza). Lacan je red jezika [loimenoval simbolno, red Jaza in njegovih identi- fikacij imaginarno (poudarek je lorej precej namerno na simliolu in podobi, pojmu nečesa, kar »nadomesti«). »Realno« je potemtakem njegov termin za moment nemožnosti, v katerega sta oba vpisana, točka večnega vračanja tega momenta.'' Lacanova razlaga otro.štva lorej sledi njegovi osnovni premisi, da se identiteta vz[)oslavlja v jeziku, vendar le za neko ceno. Identiteta se pre- mešča in jezik govori izgubo, ki sloji za tem prvim momentom simbo- lizacije. Ko olrok nekaj hoče od svoje matere, bo ta izguba vztrajala in presegla vse, kar mu v odgovorit lahko da ali reče. Zahteva vedno »meri na nekaj drugega, ne na zadovoljitev, na kalero poziva,« (1958, zg., str. 44) in vsakič, ko se na otrokovo zahtevo odgovori z zadovoljitvijo njegovih potreb, se ta »nekaj drugega« prestavi na mesto svoje prvotne nemožnosti. Laean to imenuje »želja«. Definiramo jo lahko kot »preostanek« subjekta, nekaj, kar vedno ostaja, vendar samo na sebi nima nobene vsebine. Zelja deluje podobno kot ničla v verigi števil; njeno mesto je hkrati konstitutivno in prazno. To lahko primerjamo na primer z opisom siml>otnih formacij Melanie Kleinove (Klein, 1930) in tudi s Hannah Segal (19.57), kjer je simliolizacija učinek lesnol>e in sredstvo za njeno preseganje na |)oti do realnosti - poli, ki jo postopoma utrjuje krepitev samega Jaza. Prim, ludi Lacanovo specifično kritiko slovitega članka Ernesta Jonesa o simbolizmu (Jones 1916, Lacan 1959), ki ga je kritiziral zaradi njegove definicije jezika v |K>menu postopnega obvladovanja in prisvajanja realnosti in ki ne more dojeti strukture metafore (ali nadomestka), ki tiči v jedru - in se neskončno ponavlja znotraj - subjektivitele v njenem odnosu do nezavednega. Tudi v tem pomenu je treba Lacanov poudarek na jeziku razlikovati od lega, karje označil kot »kuliuralizem«, tj. od vsakega pojmovanja jezika kot družbenega pojava, ki ne upošteva njegove temeljne nestabilnosti (jezik, ki subjekta neprestano umešča in premeUa). 125 Koncepl želje je za üieanovo razlago seksiialriosli ključnega pomena. Če ne u.spetno dojeli njegovih im|>likacij, pravi, to neizogibno vodi k ponovnem zvajanju seksualnosli na red polrebe (lorej nečesa, kar je moč zadovoljili). Proli lettui je navedel Freudovo izjavo: »U|K)šlevali moramo možnosl, daje nekaj v sami naravi spolnega nagona nenaklonjeno realiza- ciji poj)olne zadovoljilve« (1912(¿, sir. 208). Isločasno se »idenlilela« in »celosl« ohranjala nalanko na ravni fan- tazme. V jeziku subjekti vztrajajo pri svojem prej)ričanju, da nekje je točka gotovosti, vednosti in resm'ce. Ko subjekl naslavlja svojo zahtevo izven sebe na drugega, ta drugi poslane fanlazrnatsko meslo ravno take vednosti ali gotovosti. Tega Lacan imenuje Drugi - meslo jezika, na kalerega se govoreči subjekl nujno naslavlja. lOrugi dozdevno poseduje »resnico« subjekta in moč, da rnu povrne izgubo; to pa je temeljna fantazma. Jezik je mesto, kjer pomen kroži; pomen vsake jezikovne enote se lahko vzpostavi le na osnovi naslavljanja na drugega inje |)oslavljen arbitrarno. Lacan se torej opira na Saussurov koncept arbitrarne narave jezikovnega znaka (Saussure, 1915), na implikacijo, da ne more bili končnega garanta ali zagotovila jezika. »Ni Drugega od Drugega,« pi.še Lacan in kdor trdi, da zavzema to mesto, je slepar (gospodar in/ali psiholik). Seksualnost pripada temu polju nestabilnosti, ki se odigrava v registru zahteve in želje, pri čemer začne vsak od spolov mitično in ekskluzivno zastopali to, kar bi lahko zadovolji lo in dopolnilo drugega. Ko nam kategoriji »moško« in »žensko« začneta predstavljati absolutni in dopolnjujoči se razcep, postaneta žrlev rnistifikacije, v kaleri težavnost seksualnosti takoj izgine; »prikrili njeno zev z opiranjem na vrline 'genitalnega', da bi jo odpravili z dozorevanjem nežnosti ... je sleparija, ne glede na to, kako pobožne so namere.« (1958, zg., str. 44-45.) Lacan je lorej trdil, da psihoanaliza ne bi smela poskušali proizvesti »moškega« in »ženskega« kot dopolnjujočih se entitet, prepričanih v lastno identiteto in ena v drugo, temveč bi morala izj)ostavili fantazmo, na kaleri ta jwjern temelji. Zavzemanje za vnaprej dane spolne razlike ali specifičnosti moških in ženskih nagonov vsebuje tendenco |X)zabe radikalnejšega vidika Freudo- vega dela o seksualnosli - njegovo vztrajanje pri ločitvi med spolnim objektom in spolnim ciljem, težavno nasprotovanje konceptu perverzije in zahtevo, da heteroseksualna izbira objekta ne sme bili predpostavljena, temveč jiojasnjena (1905r/, str. 56-57, op. 1, dodatek iz leta 1915). Za Lacana »usod« nagona (»instinct« je prvotni angleški prevod nemškega »Trieb«) ni mogoče razumeti kol deviacije, naključja ali obrambe na poti do normalne helero.seksualnosli, ki bi - idealno - bila zagotovljena. Termin »usoda« prej opozarja na temeljno težavo, ki je notranja človeški seksual- nosti, kar je mogoče videli prav v konceptu nagona. 126 Koncept nagona je v diskusiji o seksualnosli bistven zato, ker ga je relativno labko uporabili za padec psihoanalize v biologijo, iz te razsežnosti pa ga je bilo za üicatia nujno treba rešiti. Pojern postopnega »zorenja« nagona in z njim povezan poiularek na genilalni identiteti (»prednost« genitalnega) je zavrnil zaradi načina, na katerega implicira kvazibiološko zajjoredje seksualnega življenja. Namesto lega je poudarjal, da se nagon upira vsaki biološki definiciji. Nagon ni instinkt ravno zalo, ker ga ni mogoče zreducirati na red potrebe (Freud gaje definiral kot notranji dražljaj, da bi ga nemudoma ločil od lakote in žeje). Nagon je mogoče razdeliti na pritisk, vir, objekt in cilj in kljubuje vsaketmi jiiemočrtnernu konceptu zadovoljitve; nagon je mogoče sublimirati in Freud je njegov objekt oj)isal kot »nepomemben«. Torej ni važno, kaj nagon doseže., temveč njegov proces. Za Lacana ta proces razkriva vso težavnost, ki je značilna za razmerje subjekta do Drugega. V njegovi razlagi je nagon nekaj podobnega pozivanju ali iskanju, kar vedno preseže dejanska razmerja, h katerim se obrača. Čeprav je Freud nagon tu in tam opisoval s pomočjo ekonortn'je ugodja (pojmovanje, da se napetost razreši, ko nagon doseže svoj cilj), pa Lacan izj)ostavi nasprotni poudarek v Freudo- vem del u. V del u Oiislran načela ugodja ( 1920g')je Freud pri opisu otrokove igre z bombažnim motkom v njej prepoznal proces čistega ponavljanja, ki kroži okrog objekta kot izgubljenega. Freud je to imenoval nagon smrti. Analitiki j)o Freudu (zlasti Melanie Klein) so to uporabili kot oznako za prvotni instinkt agresivnosti. Freud paje menil, da lak instinkt ni možen, kajli agresivnost, trdovratnost ali vztrajnost (torej nalanko njihov nagon) so značilni za vse instinkte. Prav la vztrajnost pa poslavlja nagon izven vsakega registra potreb in onstran ekononuje ugodja. Nagon zadeva področje pre- sežka (je »preveč«). Lacan to poimenuje jouissance^ (dobesedno »orga- zem«, vendar Lacan z njim meri na nekaj, karje več od ugodja in se hitro lahko sprevrže v svoje nasprotje). Pri Lacanovem opisu pretvorbe nagona (njegovili stopenj) je jwudarek vedno na izgubi objekta, okrog katerega kroži, in torej na samem nagonu kot reprezentaciji. S trditvijo, da je struktura reprezentacije prisotna v samem procesu nagona, je Lacan lorej naredil korak naprej od Freudove trditve, da je nagon mogoče razuriieti le v obliki reprezentacije, na katero je navezan. Za Lacana je v nagonu vedno razmik in naslavljanje na Drugega (oralnemu in analnenui nagonu je dodal skopični in fonični nagon, katerih objekta sta pogled in glas). Toda genilalni nagon je zaradi njegovega razmerja do vprašanja spolne razlike obravnaval ločeno, da bi ga izvlekel 7 užilek 127 iz usedlin liiologizttia, s kalerirn ga je mogoče kaj liilro povezovali: »Če lorej genilalni nagon ne ohslaja, se pač mora ili f......v polju Drugega« (Seminar XI, slov. prev. sir. 2.50). V eni svojih zadnjih ugolovilev je Lacan ponovno vzlrajal, da je Freurl to uvidel, kljuh lernu da je v določenih Irenulkih svojega delovanja enačil genilalno in reproduktivno (Ornicar?, 1980, 20-21, sir. 16).8 Kjer se je sarn Lacan naslavljal na biologijo, je bilo lo z namenom, da bi nas spomnil na paradoks, ki je notranji sami reprodukciji, ki, kot je pokazal Freud, pomeni zmago vrste nad posameznikom. »Dejstvo« sek- sualizirane reprodukcije subjekta zaznamuje kol »podrejenega« smrti (Se- minar XI, slov. prev. sir. 271). Tu imamo vzporednico s subjektovo podreje- nostjo jeziku, ki je taka kot analogija med neskončnim kroženjem nagona in strukturo samega jjornena (»lopolo.ška enotnost zevi, ki tu delujejo«. Seminar XI, slov. prev. str; 240). Na trenutke se torej zdi, kot da sam Lacan svojo teorijo reprezenliranja utemeljuje na bioloških življenjskih dejstvih. Toda ključni poudarek je povsem drugje, na razumevanju, kako reprezen- tiranje določa meje, znotraj katerih doživljamo na.še sj)olno življenje. Če ni premočrtnega biološkega zaporedja in ni zadovoljitve nagona, j)otem pojem popolne in zagotovljene spolne identilele spada v sfero fantazme. Struktura nagona in to, kar Lacan imenuje »vozli.šče« želje, sta tista dva koncepta v njegovem delu kol celoli, ki rušila normativno razlago človeške seksualnosti in ki povratno delujeta na celotno analitično zastavitev. Lacan je menil, da pouflaiek na genitalnem zorenju vključuje težnjo po pro- duciranju dualizma analiličnega odnosa, ki lahko le okrepi subjektove imaginarne identifikacije. Primer Dore zelo nazorno kaže, da vprašanje ženske seksualnosli implicira vprašanje psihoanalitične tehnike. Ko je Freud pri Dori vzlrajal, daje zaljubljena v gospoda K., ni le definiral njo znotraj normativnega koncepta genitalne heleroseksualnosti, temveč tudi ni uvidel lastnega mesta znotraj analiličnega razmerja in gaje zvedel na dvojno dimenzijo, ki deluje na oseh identifikacije in zahteve. Ker je Freud od Dore hotel, da svojo »identiteto« udejanji s pomočjo gospoda K., je hkrati od nje zahteval tudi to, da ustreže ali reflektira njegovo lastno zahtevo. Na obeh točkah jo je vezal na dvojni odnos, v katerem ni prostora za problem želje. Za Lacana vedno obslaja tveganje, da bo psihoanaliza pacientu ojačala idejo samodoj)olnitve skozi drugega, kar je fantazma, ki tiči za najzgodnejšim razmerjem med materjo in otrokom. Če analitik pacientu ° Omicar? je publikacijaoitrtelkaza psihoanalizo na univerzi Paris Vili (Vincennes), ро<1 Lacanovim vodstvom do leta 1981. Sedaj revijo ureja Jacques-Alain Miller. 128 nakaže, da si »želi la al i oni ohjekl« (Semúi«r II, sir. 167), lo lahko le blokira naslop satne želje. Laean je lako kol cilj analize definiral razklenilev kakršnegakoli irnagi- nartrega odnosa rned (jaeienlotti in analilikotn s pomočjo inlerveneije Irelje instance, ki oba [»slavi na os simbolnega. Intervencija tretje instance je predpogoj jezika (raba treh osnovnih zaimkov »jaz«/»li«/»on-ona-ono«) in je vidna v sami slrukluri Ojdipovega kompleksa, vendar je tu pomembno zlasti to, da simbolno poslavlja mejo »imaginarnemu« analitične situacije. Tako analitik kol pacient morata uvideti, kako ju konstituira red, ki sega prek njune interakcije kol take: »Itnaginarna ekonomija ima pomen in mi imamo razmerje do nje le v lolikštii meri, kolikor je vj)isana v simbolni red, ki nalaga trojno razmerje.« {Seminar 11, str. 196.) Z osredotočenjem na to, kar je imenoval simbolni red, Lacan ni storil nič drugega kot le pripeljal do logičnega zaključka Freudovo ukvarjanje s »historičnim dogodkom« pri opredelitvi človeške subjektivitele (mit pra- horde). Toda za Lficana to ni kak mitični trenutek naše preteklosti, temveč sedanji red, v katerem mora vsak j)osamični subjekl zavzeli svoje mesto. Skrb za to, da bi razbil dvojnost analitične situacije, je bila del njegove želje, da bi to dimenzijo [jrivedel nazaj v središče našega razumevanja psihičnega življenja. Subjekt in analitični proces morata izstopiti iz imagi- narne diade, ki ju zasle|>ljuje za to, kar se dogaja zunaj. Tako kol pri Freudu je koncept kastracije v üicanovo razlago seksualnosti vstopil kot nejxjsred- ni nasledek lega poudarka. Za Liicana je bilo treba vedno večji {wudarek na razmerju med materjo in otrokom v analitični teoriji in zavrnitev koncepta kastracije dojeli kot povezana [jrocesa, kajti koncept kastracije je lahko smiseln le v navezavi na širši simbolni red, v katerem se to razmerje odigrava: »Ce povzamemo izkušnjo psihoanalize v njenem šesldesetletnem razvoju, nas ne bo začudilo odkritje dejslva, da je - medtem ko je bilo na začetkih prvo vprašanje koncept kaslracijskega kompleksa, ki temelji na očetovski represiji - svoj interes }x>slopoma usmerjala k frustraeijam, ki izvirajo od matere, ne da bi ta dislorzija kaj osvetlila kompleks.« (1960, str. 725.) To je bilo jedro Lacanove polemike. Menil je, daje psihoanalizo neuspeh pri razumevanju koncepla simbolnega vodil k vedno močnej.šemu {wudar- ku na ustreznosti in neustreznosti razmerja med materjo in otrokom, takšen poudarek paje sokriv s pojmom materinske vloge (koncepta materinstva).' 9 Sem spada tudi feministično liranje psihoanalize Nancy Chojckt«, str. 87). Zdi se, da obstaja trajna tendenca, da se termine Lacanove razlage razume doltesedno, in ko se to zgodi, se pogosto pojavljajo definicije, kijih je najlaže prepoznati kot reakcionarne. To lahko opazimo na navidez tako različnih področjih, kolje prevoil Imena očeta Maude Mannoni v terapevtsko prakso, ki skuša vzpostaviti očetovsko genealogijo [isihotičnega otroka (Mannoni, 1967), in v razlagi realnega Drugega pri Lemoine-Luccioni, ki ženskam, ki bi bile drugače ol>sojene na čisti narcizem, omogoča kastracijo. Njena razlaga v mnogočem spominja na razlago Helene Deutsch (1930), ki je prehod v ženskost opisala z željo po kastraciji, ki jo prek ženskega telesa proizvede moški. 135 spričo tega, eia je vanj vpisan le kot kastracija« (Seminar XVII, str. 179- 100); 3. ženska ni manjvredna, je podrejena: »Ker mora biti ženska vpisana v red menjave, katerega objekt je, povzroči, da je značaj njene pozicije v temelju konflikten in, rekel bi, nerazre.šljiv: simbolni red jo dobesedno {K)dvrže, transcendira ... V dejstvu, daje kot objekt umeščena v simbolni red, kateremu je istočasno podrejena prav toliko kot moški, je zanjo nekaj, kar ni mogoče preseči, nekaj nesprejemljivega.« (Seminar il, str. 304-305.) Prav moč koncepta simbolnega sistematično spodbija vsako razlago seksualnosti, katere predpostavka je vnajirej dana narava sjxjlne razlike - polemika znotraj psihoanalize in feministično zavračanje vsake take »na- rave« se tu kar najbolj približata drug drugemu. Toda problem ostaja. Lacanova raba si rnbol nega seje na tej stopnji močno opirala na Lévi-Straus- sov pojem sorodstva, kjer je ženska definirana kot objekt menjave. Kot laki ji je mogoče očitati isto kot Levi-Slraussovi razlagi, namreč da predpostavi podreditev, ki naj bi jo pojasnila.Medtem ko se na prvi pogled torej zdi, da so Lacanove pri pombe nadvse kri lične do ojnsanega reda, pa so v nekem drugem pomenu z njim sokrive in bo vsak argument, zgrajen na njihovi osnovi, prejkone krožen.'" Mislim, daje ključno, daje imel L,acan lakral, koje najiisal te prijx)mbe, koncept j)olnega govora, dostopa do simbolnega reda, kalerega subjektivni ekvivalent je uspešna lingvistična menjava (1953). Toda v svojem deluje izvedel premik, ki je popolnoma spodnesel vsako tako dojemanje jezika kot posrednika, in sicer v prid naraščajočetmi poudarku na njegovem temelj- nem razcepu in učinkih tega razcepa na ravni same seksualnosti. »Ni spolnega razmerja«, to je postal poudarek njegove razlage. »Spol- nega razmerja ni«, ker nezavedno subjekte ločuje na (in od) drug drugega in ker deluje mit tega razmerja ravno kot obramba proti temu razcepu ter vzpostavlja enotnost, ki ta razcep nenehno utaj uje. Od tod sorodna in nasprotna formula »Je Eden« (obe formuli je treba vzeti skupaj), ki se nanaša na to fanlazrnatsko enotnost razmerja »Zgolj eno sva. Seveda vsakdo ve, da ni dvema nikoli uspelo, da bi bila zgolj eno, vendar pa sva konec koncev zgolj eno. Iz tega izhaja ideja ljubezni... problem je torej v tem, kako lahko pride do ljubezni do nekoga drugega«, (Seminar XX, zg., str. 40-41), na njeno potlačitev razcepa in razlike, (»Ljubi svojega bližnjega kot samega 13 Gl. Cowie, E., 1978. 14 Prim. npr. Rubin, G., »The Traffic in Women«, v Reiler, R. M., 1975, ki opiše psihoanalizo kot »teorijo o reprodobriem (ljubezen kol končna oblika samopri poznanja). Lahko bi rekli, da seje Lacan lotil odnosa med nezavednim in seksual- nostjo in ga prignal do njegove skrajne točke, pri čemer je proizvedel razlago seksualnosli le skozi njene razcej)e: razcepljenost samega subjekta, razcep med subjekli (nasprotno od razmerja). Od tod izhaja to vedno močnejše osredotočenje na izjavljanje," na notranji razcep v jeziku, in namerna formalizacija razlage - spolna razlika kot ločnica, nekaj kar je treba izpo- staviti (natanko neka formalnost, vprašanje forme (graf v Seminarju XX, zg., str. 63)). Oporekanje enotnosti subjekta, njegovi dozdevni koherentno- Reference na lacanov seminar XXI (¿« n<>n-i/u/i«5crren/, 1973-1974), ki ni objavljen, so podane glede na teden in stran tipkopisa. Lacanov termin za Saussurov langue (jezik), ki izhaja iz Saussurovega razlikovanja med langue (formalna organiziranost jezika) in parole (govor), posamičnim izrekanjem. Lacanov termin to nasprotje premešča, v kolikor je zanj organiziranost jezika mogoče razumeti le skozi subjektovo razmeije do le-te. Lalangue /jejezik/označuje tisti del jezika, ki zrcali zakone nezavednih procesov, a njegovi učinki presegajo to zrcaljenje in uhajajo dosegu subjekta (gl. Seminar XX, slov. prev. str. 112-113). 17 Termin je Benvenistov (Benveniste, 1958); njegovo razlikovanje med énoncé in énonciation, med subjektom izjave in subjektom izjavljanja, Lacan nezavedno umešča v radikalni razcep med tema instancama, kije najjasneje viden v izjavi »jaz lažem«, v kateri sta nedvomno dva subjekta, eden, ki laže in eden, ki ne laže. 137 sli, je lorej nasiovljetio na sarn ciisiolne potlačitve žensk, v drugem pa v zanikanju njihove individualnosti«. (FenichcI, 1949, str. 13.) courcourant Opazili boste, kako to hkrati premesti koncept biseksualnosti - ne nediferencirana spolna narava, predhodna simliolni razliki (Freudov zgodnji pomen), temveč dostopnost obeh pozicij vsem subjektom v odnosu do same razlike. 139 njegovo resnico. Ker je tneslo Drugega hkrali meslo Boga, je to skrajna ohhka mislifikacije (»holj ko moški daje ženski priložnost, da ga zamenjuje z Bogom ... manj je.«. Seminar XX, zg., str. 73). Kolikor Bog »še ni napravil svojega CXÜ« (ihid., zg., str. 67), loliko ženska jwslane ojxjra njegovega simbolnega mesla. V svojem kasnejšem deluje Lacan kot cilj psihoanalize definiral razgradnjo zmede izza le mislifikacije, vrzeli med objektom a in Drugim, v katerih zlitju je videl povzdignjenje fantazme v red resnice. Objekt a, razlog želje i n opora moške fanlazme, je nanešen na j)odobo ženske kot Drugega, ki poleni deluje kol njegov garant. Absolulna »Drugosl« ženske moškemu torej služi za to, da mu zagotavlja lastno vednost o sebi in resnico. Kol se bosle spomnili, za Lacana lak j;aranl ne more obstajati: ni »Drugega od Drugega«. Zavrnitev kategorije »Ženska« torej pripada niego- vemu napadu na vsako brezpogojno vero v Drugega kol lakega: »Ta /od Ženske/ ima razmerje z označevalcem A, kolikor je prečrtan oziroma zaprečen (/i)«. (Ibid., zg., str. 65.) To je Lacana postopoma vodilo do zavrnitve pojmov »vednosti« in »verovanja« 1er mitov, na kalere se nujno opirala. Vse Lacanove izjave, ki nasprotujejo veri v žensko, njenemu statusu nekoga, ki ve, kakorkoli so problematične, lahko razumemo le kot del tega nenehnega spodbijanja terminov, na kalere se opirata. V kasnejših tekstih se Lacan stalno vrača k »subjektu, za kalerega se predpostavlja, da ve,« zagotavljanje subjekta, da ve (da se prepoznava kol subjekl) in k različnim oblikam diskurza, ki jih je mogoče organizirali okrog te pozicije.^' »Vednost« je vedno le taka trditev, tako kot je »verovanje« v celoti oprto na predjroslavljanje nečesa na- pačnega. Vera v Žensko je preprosto način, kako zapreti razcep ali negoto- vost, ki je prav tako podlaga prepričanja kol lakega. In ko Lacan pravi, da ženske ne vedo, hkrali ko jih na neki ravni jiostavlja izven in nasproti dosega svoje laslne izjave, je jirijioznal tudi zavezanost ali omejenost parametrov same vednosti (»moška vednost je nepopravljivo zmotna«. Seminar XXI, 6, str. 11). Zaprečeni Drugi (Д) je tej vednosti postavljen nasproti kot mesto razcepa, kjer pomenu spodleti, kjer mu spodrsne in se premesti. To je mesto signifiance, kar je Lacanov termin prav za to gibanje v jeziku proti ali v Velite del težav Laeanovega dela korenini v njegovem poskusu, da bi to pozicijo eubvertiral iz notranjosti svojega lastnega govora, da bi zopet prišel do »ne-vednosti«, ki jo je imenoval nezavedno, in s tem s{>odsekal prav moč, ki jo njegova lastna pozicija govorca (gospodar in analitik) nujno vzpostavi. Pravzaprav se pri izjavi »ne vem« da izpeljati isto operacijo kot pri izrazu »jaz lažem« (prim. op. 17), kajli če ne vem, kako lahko potem vem dovolj, da vem, da ne vem in če vem, da ne vem, potem ni res, da ne vem. Lacan je bil nedvomno ujel v ta paradoks svojega lastnega govora. 140 nasprotno smer od pozicij koherentnosti, ki jih jezik istočasno gradi. Drugi torej stoji nasproti falosu, njegovemu pretendiranju na pomen in lažno konsistentnost. Falos prav pri Drugem išče avtoriteto inje zavrnjen. Ženska pripada strani Drugega v tem drugem pomeim, kajti kolikor je jouissance definiran kot faličen, toliko je zanjo mogoče reči, da spada nekam drugam. Ženska je po nujnosti implicirana v falični seksualnosti, toda hkrati »vprašanje svojega iasincgajouissance vzdržuje drugje« (1968, str. 121), tj. vprašanje svojega statusa želečega subjekta. Lacan tajouiiiance označi kot dodaten, da hi se izognil vsakemu jwjtmi dojKilnilnosti, ženske kot dopolnilu moške falične narave (natanko to je fantazma). Toda to je hkrati priznanje »neče.sa več«, »več kot jouissance«,^ ki ga Lacan najde v Freudovskem konceptu {»navijanja - kar falični funkciji uhaja ali iz nje izostane in jo presega. Ženska je torej postavljena orwíran (onstran falosa). Ta »onstran« hkrati meri na skrajno mistificiranje nje kot absolutnega Drugega (in s tem nič več kot le drugi), in na neko vprašanje, vprašanje njenega lastnega jouissance, njenega večjega ali manjšega dostopa do preostanka dialektike, ki ji je nenehno j)odrejena. Težava je v tem, da potem ko je bil pojem »ženske« enkrat tako neizjjrosno razgaljen kot fantazma, vsako tako vprašanje postane skoraj nernožno. V Lacanovem naslavljanju na žensko kot Drugega je torej treba videti poskus, da bi ohranil ločena dva momenta, ki jima grozi stalna nevarnost, da se sesujeta drug v drugega - prvi ženski dodeljuje negativno mesto svojega lastnega (faličnega) sistema, in drugi vprašuje, če se ženske prav zaradi te dodelitve lahko uprejo in prodrejo onstran tega sistema. Za Lacana se ta prodor vedno zgodi v jeziku, je prodor subjekta v jeziku. Koncept jouissance (kar uhaja v seksualnosti) in koncept signifiance (kar se pre- mešča v jeziku) sta neločljiva. Šele ko to uvidimo, lahko j)ravilno umestimo napetost, prisotno v celotnem Seminarju XX, Še, med Lacanovo kritiko oblik rnistifikacije, ki so skrite v kategoriji ženska, in {ponavljajočim se vprašanjem, kaj bi lahko bila njena »drugost«. To najjetost je mogoče jirejKiznati prav v vprašanju »Kaj hoče ženska?«, pri katerem se je Freud ustavil in h kateremu se je Lacan vrnil. Najbolj opazna je pri Lacanovem sklicevanju na Berninijev kip svete Tereze v Rimu,^® ki mu služi kot motlel nekega drugega^'^ 22 Včasih je Jouissance postavljen nasproti pojmu ugodja kot mesto tega ekscesa, toda kjer je jouissance definiran kot faličen, Lacan uvaja koncept presežka (»več kot«), ki mu je nasproten. 23 »In v čem uživa?« {Seminar XX, zg., str. 60) - vprašanje, ki z angelom z na|)eijeno puščico nad njo (»prestrelitev« svete Tereze) očitno postane odvečno in katerega problematično naravo najbolje ilustrirajo kardinali indoži v galeriji na obeh straneh »proscenija« -prière« (oče)) - vrnil k celotnemu problemu go.spostva in očetovstva, ki se je vlekel skozi institucionalno zgodovino njegovega dela. Od zgodnje opredelitve proti kontekstu, za katerega je on (in drugi) menil, daje avtoritaren, in pozneje zanikanja seminarja o Imenu očeta iz leta 1953, do vprašanj gospostva in transferja, ki sta bili ozadje naslaviti j)od vprašaj, je navidezna »konsi- stentnost« le razlike - telesne ali kakršne koli druge - riizcep, ki ga vsili, definicije ženske, ki jih proizvaja. Reči, da je ta razlika »falična« razlika, pomeni za Lacana izpostaviti simbolno in arbitrarno naravo njenega razcepa kot lakega. Bistvo je, kar je mogoče celo jasneje videti v odgovoru na kasnejše tekste o ženski seksual- Montrelay skuša spor med Jonesom in Freudom razrešili s lem, da iz|)elje dve razlagi ženskosti, ki ìislrezal&stopryam v psihoseksualnem razvoju deklice, pri čemer je ženskost definirana kot prehod iz koncentrične psihične ekonomije v tako, pri kateri vstopi simbolna kastracija. Dostop do simbolizacije je odvisen od prehoda in tam, kjer ta s[>odleti, ostaja ženska vezana na prvotno posedovanje jezika kot podaljška nediferenciranega materinega telesa. Montrelayjevo je treba torej s tega vidika bistveno razlikovati od Irigarayjeve, kajti zanjo je taka s{>odleteloet usedlina tesnobe in v nobenem primeru ni koncept ženskosti, ki bi ga bila pripravljena zagovaijati. Opazili boste tudi kako lahko naslov Luce Irigaray Ce sexe qui n'en est pas un, »Ta spol, ki to ni«, gladko pride v Lacanovo formulo »Ta spol, ki ni eden*. 144 nosti, da zavrnitev falične instance jjrinese s sabo poskus ponovne vzpo- stavitve oblike subjektivitete, ki je odrešena razcepa, in s tem zavrnitev samega pojma simbolizacije. Ce naj torej zavrnemo status falosa, tega ne moremo storiti neposredno iz ženskega telesa, lemveč s |X)močjo drugačne simbolne instance (v tem primeru odnos do telesa takoj jpostane vprašljiv), ali pa s {X)močjo neke docela drugačne logike (s čimer pa sploh nismo več znotraj reda sirrdiolizaeije). Lacanu nasprotne zahteve torej združijo dve različni ravni ugovorov: da bi telo moralo biti [posredovano z jezikom in da naj bi bila [privilegirana instanca tega [posredovanja moški. Dejstvo, da se zavrnitev falične instance še enkrat izkiiže za zavrnitev simbolnega, ne odjpravi, lemveč jpušča odprto še neodgovorjeno vprašanje, zakaj se ta mijna simbolizacija in privileginm status falosa [pojavljata kot medsebojno odvisna [)ri strukturiranju in zagota- vljanju (nikdar zagotovljene) človeške subjektivitete. Tu torej ne gre za zanikanje, daje pri Lacarm [)risoten faloeentrizem, ki ga je opisoval, tako kot njegov govor nenehno vsto[)a v gos[)ostvo, ki ga je skušal s[podbijati. Vprašanje nezavednega in seksualnosti, gibanje za in jproti njima, je natanko na tej ravni njegovega lastnega govora. Toda za Lacana delujeta kot v[prašanje lega govora in ju ni mogoče naslovili nazaj na telo izven jezika, na mesto, kamor bi se »žensko« in s tem ženske lahko rešile. V odgovoru na Lacana seje »žensko« torej vrnilo, kol .seje vrnilo v dvajsetih in tridesetili letih v odgovoru mi Freuda, toda tokrat z tlodalnim [Pomenom upiranja falični organizaciji seksualnosli, ki je [pre[poznana kol tiika. »Žensko« zastopa zavrnitev te organiziranosti, njenega reda, njene identiteto. Na drugi strani [pa za Lacana ¡pretres [prav le organiziranosti s[Podbije sploh vsako absolutno definicijo »ženskega«. Psihoanaliza le definicije ne ¡proizvede. Podaja razlago, kako je ta proizvedena. Če je ugovor [proti njeni dominantni insltmci treba priznali, pa nanj ni mogoče odgovorili z razlago, ki se vrača na konce¡pt ženskega kot [Predhodno danega, nili z nepreklicnim sklicevanjem na androcenlrizern simbolnega, ki bi ga falos ¡pre[prosto zrcalil. Prva ¡poslavlja ženske izven jezika in zgodovine, druga jih preprosto [podredi obema. Lacanova dela ¡podajajo razlago, kako status falosa v človeški seksual- nosti ženski vsili definicijo, v kateri je sim¡ptom in mil obenem. Dokler učinke te definicije občutimo, si ne moremo ¡privoščili, da bi se ne menili za ta opis temeljne sleparije, na katerega se o[pira. Literatura: Benveniste, E., »La nature des pronoms« /1956/, v Problèmes de linguistique générale, Gallimard, Riris 1966, str. 251-257. Slov. prev. »Narava zaim- kov«, v Problemi splošne lingvistike. Studia luimanitiats, Ljubljana 1988, str. 273-200. 145 — »De la subjectivité dans le langage« /1958/, iiiid., str. 258-266. Slov. prev. »0 subjektivnosti v govorici«, ibid., str. 280-289. Chodorow, N., The Reproduction of Mothering. Psychoaimlysis and the Sociology of Gender, University of California Pre.ss, London 1979. Cowie, E., »Woman as Sign«, mif, 1978, 1, str. 49-6.3. Slov. prev. »Ženska kot znak«. Problemi, 1988, 3, str. 9-15. Deutsch, H., »Tlie Significance of Masochism in the Mental Life of Women«, Int. J. Psychoanal., 1930, 11, str. 48-60. Fenichel, 0., »Tlie Symbolic E(|uation: Girl = Phallus«, Psychoanalytic Quarterly, 1949,18(3), str. 303-321. Freud, S. in Breuer, J., (l89Sd) Studien über Hysterie, Studieiuiusgabe, Ergänzungs- band, Str. 37 f. Freud, S., (1905 Le séminaire II: Le moi dans la théorie de Freud et dans la technique de la psychanalyse, 1954-1955, Seuil, IWis 1978. — Le séminaire V: Les formations de l'inconscient, 1957-1958 (odlomek izd. v Bull, de Psychol., 2, str. 1-15). 146 — Le séminaire XI: Les qualres concepts fondamentaux de la psychanalyse, 1964, Seuil, Riris 1973. Slov. prev. gl. sir. 239. — Le séminaire XVII: L'envers de la psychanalyse, 1969-1970, Seuil, Paris 1991. — Le séminaire XX: Encore, 1972-1973, Seuil, Paris 1975. Slov. prev. gl. sir. 239; 6. in 7. ijogl. zg., str. 49-73. — Le séminaire XXI: Le« 7io«-cí«peierre/íí, 1973-1974 (neobjavljen tipkopi.s). — Le séminaire XXll: R.S.L, 1974-1975. — »Séminaire du 21. janvier 1975«, pogl. iz .seminarjaß.S./., Ornicar?, 1975, 3, str. 104-110. Slov. prev. zg., str. 74-81. — »La pha.se phallique et le portée siii)jective du complex de castration«. Scilicet, 1968, 1, str. 61-84, anon. Citirano po angl. prev. v Mitchell, J. in Rose, J., (ur.). Feminine Sexuality: Jacques Lacan aiulthe Ecole freudienne, Macmillan, London 1982, str. 99-122. Lemoine-Luccioni, E., Partage des femmes, Seuil, Paris 1976. Mannoni, M., L'enfant, sa »maladie« et les autres, Seuil, Paris 1967. MacCabe, C. (un), The Talking Cure, Essays in Psychoaruilysis and Language, Macmillan, London 1981. Montrelay, M., »Recherches sur la féminité« /1970/, angl. prev. »Inquiry into Femininity«, m/f 1978, 1, str. 65-101. Reiter, R. M. (ur.). Towards an Anthropology of Women, Monthly Revievk' Press, New York 1975. Rivière, J., »Womanliness as Mascarade«, Int. J. Psychoanal., 1929, 10, str. 303-113. Safouan, M., Etudes sur l'Œdipe, Seuil, Paris 1974. Angl. prev. 8. pogl. »Is the Oedipus Complex Universal?«, m//, 1981, 5-6, str. 83-90. —La sexualité féminine dans la doctrine freudienne. Seuil, Pfiris 1976. Saint Tlieresa, The Complete Works, Sliced and Ward, London 1946. de Saussure, F., Cours de linguistique générale, de Mauro, T. (un), Payot, Paris 1972. Segal, H., »Noteson Symbol Formation«,/iti./ Psychoanal., 1957,38, stn 391-397. Stoller, R., »A Contribution to the Study of Gender Identity«, Int. J. Psychoanal., 1965, 45, stn 220-226. Besedilo »Feminine Sexuality: Jacques Lacan and the Ecole freudien- ne« je Jacqueline Rose napisala kol »Uvod II« v zbornik z istim naslovom, ki sta ga uredili skupaj z J uliel Mitchell (Macmillan, London 1982), ponatisnjen paje bil v njeni knjigi Sexuality in the Field of Vision, Verso, London 1986, str. 49-82. Prevedel Simon Kiek. 147 Elizabeth Cowie ŽENSKA SEKSUALNOST Kakšno je torej dekličino razmerje do kastracije in Ojdipovega kom- pleksa in v kolikšni meri napravi iz nje žensko, tj. oblikuje tisto, kar je pri njej ženskega? Po Freudu za deklico kastracija pomeni realni dogodek in obsega preprosto spoznanje: »V hipu sprejme svojo sodbo in odločitev. To [dečkov penis] je videla, ve, da sama nima, in želi imeti.« (192^', zg., str. 17.) Freud pravi, da deklica najprej vidi svojo nezadostnost ali kastracijo tako, kot da se nanaša zgolj nanjo. Kasneje spozna, da zadeva vsa dekleta in ženske in zato »pride v njenih očeh do precejšnjega razvrednotenja ženskosti, torej tudi matere«. (19316, zg., str. 30.) Freud ne raziskuje, kaj deklico sjK)dbudi, da sprejme ta spoznavni dogodek, ali zakaj ga ne utaji, tako kakor ga lahko deček (Freud namesto utajitve pri deklici vpelje koncept zavidanja penisa). Prav neusjxîh, da bi razložil gibanje želje pri deklici, kakor to stori pri dečku, je, tako se mi zdi, osrednji problem Freudove razlage ženske seksualnosti. Freud kasneje prizna pomembnost dekličine predojdipske navezanosti na mater, kar zgolj dodatno zaostri vprašanje, kaj deklico spodbudi, da se na ravni nagona odreče svoji materi. Moustafa Safouan je problem zastavil v okviru dveh vprašanj: kako to, da deklica izkusi isti falicizem kot deček, polemtakem vprašanje, kako oba prideta do tega, da se lahko poimenujeta bodisi deklica bodisi deček ali, kot ]x)udari, kako to storimo odrasli, kar jx)lem otroci ponavljajo. Nadaljnje vprašanje, ki ga zastavlja, ni vprašanje, kako majhna deklica prenese erogenost s klitorisa na vagino temveč, kako svojo željo oziroma izbiro prenese na objekt, ki je drugega spola, kakor je spol njene matere. (Safouan, 1982, str. 134-135.) Na ta vj)rašanja se nanaša tudi moj prispevek, čeprav le v okviru teoretične, ne pa klinične analize. Freud dokazuje, da ni nobene originarne biološke ženskosti, vztrajajoč, da je otroška seksualnost enaka pri dečku in deklici. Zatem je njegov problem ¡x)kazati, kako se poti dečka in deklice razideta, kako vznikne 148 asimetrija iz pozicije, ki je v izliociiščii simetrična. Tako deček kot deklica sta navezana na mater, oba trpita zaradi zajx)stavljanja in ljubezenskih razočaranj, ljubosumnosti bratov in sester, ter zajxiljevanja, ki mu sledi jjrejKJved matere. Potrebujemo pa nekaj, pravi Freud, kar »je za deklice specifično ter pri dečkih ni prisotno ali ni prisotno na isti način.« (1933« /1932/, str. 555.) Seveda je nekaj posebnega, vendar na telesu dečka in Freud to opravičuje s trditvijo: »Konec koncev se anatomske razlike morajo izraziti v psihičnih |K)sledicah.« (Ibid.) Freud |)redpostavi, da majhna deklica stori nekaj, kar je na ravni intelektualne odločitve - opravi opazo- vanje, ovrednoti podatke, njihov vpliv in pomen, ter pride do sklepa: »Ponižana v samoljubju v primerjavi z dečkovo daleč bolj.šo opremljenostjo se ocljxjve masturbacijskemu klitorisnemu ugodju, zavrne svojo ljubezen do matere in ob tem neredko nasploh })otlači dobršen del svojih seksualnih tokov.« (Ibid., str. 557.) Tako se deklica |K>čuti neustrezno zaradi manka j)enisa in krivi svojo mater. Za Freuda prinaša ta argument določeno prikladnost, ker spretno motivira tudi dekličin obrat k očetu in tako pojavitev heteroseksualnosti, za katero je Freud vedno predpostavljal, da je normalni cilj človeškega organizma. Toda ta razlagajo skrpana. Freud ne pojasni, zakaj je penis videti boljši, razen prek družbene vrednosti, družbeno dojete večje moči penisa in večje sposobnosti »lulčka« - na našo majhno deklico .se dejansko obrača kot na znanstvenika, pravzaprav družbenega znanstvenika. Kljub temu Freud otrokovo zavist in stisko ob prihodu bratca ali sestrice - še enega »razočaranja« glede matere - umešča povsem drugače: kot jezo na mater, povezano s posebno zgubo materine ljubezni. Problema kastracije tudi za deklico, v enaki meri kakor za dečka, ne tvori njen lastni manko, temveč manko njene matere. Kot smo prej nakazali, je tudi zanjo mati prvi objekt ljubezni in tudi za deklico, kot za dečka, nastopi kastracija ob spoznanju, da je razlog materine želje drugod - v falosu, ki ga ima njen oče. Niti za dečka niti za deklico kastracijski kompleks ne nastopi s pripoznanjem anatomske razlike, temveč takrat, ko manko žensk jx)veže z materino željo in kot rezultat tega z mankom-v-biti otroka, ki ve, naj bo deček ali deklica, da nikoli ne more biti želja svoje matere. Za kar tu gre, ni preprosta vednost o telesu ali celo o materinem telesu, marveč vednost o njeni želji. Kana dekličinega narcizma ni jx)- sledica poznavanja anatomske razlike, temveč smisla te razlike, namreč, da je deklica, prav toliko kot deček, za vedno izključena kot zadostna materini želji.^ 1 Juliel Milchell v uvodnem tekstu k publikaciji Feminine Sexuality: Jacques Lacan and the École 149 Nemara je poslediea tega, da ženski le težko rečemo falična mati, in če je tako, potem lahko razrešimo problem dekličine menjave objekta od matere k očetu, tj. od oselx; istega spola k osebi nasprotnega spola. Kajti šele sedaj je spolna razlika za otroka prittierno postavljena, kolikor sta deček ali deklica ¡xjpolnoma vpeljana v strukturo človekove želje. Tudi deček - prav tako z veliko težavo - zamenja svoj ljubezenski objekt: (falično) mater z žensko. Anatomija kol laka ni zadostni j)ogoj želje. Rezultat tega je, da kastracijski kompleks tako od dečka kot od deklice zahteva spremembo njunega odnosa do matere. Psihoanaliza domneva, da se istočasno dogajata še dva druga razvojna procesa: prvič, razvoj orga- nizacije želje v odnosu do genitalij kot mesta, kjer se otrok skuša zadovoljiti. Vendar otrok tu naleti na prejpoved, saj rtui starša nočeta nuditi genitalnega ugodja (otrokovo masturbacijo v moderni druži tii nemara dojiuščajo, ne pa tudi želje, da ga masturbirala starša), in zavrneta možnost, da bi to od njiju zahteval.2 Drugič, otrok se ¡»skuša ločiti od staršev, uiti materinemu nadzoru, in namesto tega ¡joskuša sarn nadzirati mater; vsak otrok si prizadeva imeti tisto, kar hoče mati, ne pa več, to » biti « - prizadeva si imeti falos. Od tod je on ali ona prisiljena v kastracijo. To deklica najprej občuti kot frustracijo, ki jo lahko razreši z obratom k očetu, da bi pridobila penis, in s tem imela, kar hoče mati : ima ga za svojo mater. Obrat k očetu torej {)ri majhni deklici motivira dekličina želja v odnosu do matere, ki je še naprej objekt želje. Kajti najzgodnejša hotenja niso nikoli opuščena, kot pravi Freud; vendar, se zdi, da v primeru majhne deklice natanko to predpostavi, ko pravi, da se odvrne od matere zaradi razočaranja ob odkritju kastracije. Sarna pa nasprotno domnevam, da deklica še naprej skuša doseči imaginarno polnost zadostnosti za mater, tako kot deček pri materi ulaji manko ¡»niša, tako da ostane zadosten materini želji. Toda da bi ¡tridobila očetov penis, to bo deklico zapletlo v pohabljenje očeta - kastrira ga. Ideja razkosanega telesa, inkor¡k)racije in fantazije j»žretja so temeljito dokumentirane v analitičnih študijah ¡prime- rov in Freudova lastna metafora »iztrebka - penisa - otroka« nakazuje take pretvorbe in ekvivalence na ravni fantazme v zvezi s penisom. To hotenje in njegovo rešitev ¡x)kaže tudi različica fantazme ¡prascene, ki predstavlja freudienne poudari Freudov komentar, da »pogled na penis in njegova funkcija uriniranja ne more biti motiv, temveč zgolj sprožilec otrokovega zavidanja.« (1971 /1935/, str. 329; gl. sp., str. 184.) 2 Pri tem se postavi tudi vprašanje, kako želja, da bi dosegla klitorisno ugodje, za žensko poslane genitalna želja po penisu, tj. imeti penis v vagini. Tak užitek mora biti brez dvoma organiziran psihično, ker ženska orgazma v vagini ne občuti na ravni nevrologije. (Kot sta pokazala v svojem delu Masters in Johnson.) Zgolj zato le-ta še ni duševni užitek, ampak se prej potijuje, da pri obeh, pri moškem in pri ženski, genitalni užitek ni stvar živčnih končičev, marveč vprašanje strukture želje, v kateri vsak od njiju najde svoje mesto. 150 materino inkorporacijo očetovega penisa. Vključuje dve stopnji, željo po penisu, najprej v odnosu do falične matere, in s tem zanikajoč vlogo očetovega penisa; poleg tega v odnosu do »kastrirane« matere, da bi ji nadomestila zgubo, ali da sama nadomesti očeta. Vendar, obrat k očetu, da bi dobila od njega tisto, kar bi materi nadomestilo zgubo, iz deklice ne naredi zgolj materine tekmice pri očetu, temveč tudi tekmico očetu, ki ga v odnosu do matere morda še vedno skuša izpodriniti. Mati torej stoji na poti njeni želji }x) očetovem jienisu prav tako kot oče dečku, zato mora deklica prelagati željo v prihodnost in hkrati nadomestiti svojega očeta z drugimi moškimi. Izpostavi se tudi tveganju, da bi bila pri obeh starših deležna povračila za svojo agresivnost. Manka falične matere in s tem izgube matere kot objekta ljubezni, ki ji lahko postavlja zahtevo po izključni ljubezni, ne sprejme lahko, in proces vodi do več različnih izidov za majhno deklico, vse pa moramo potemtakem dojeti kot »ženskost«. Za Freuda ima dekličino odkritje dejanskosti mate- rine in lastne »kastracije« jx)sledice, ki jo lahko vodijo {x) eni od treh različnih poti. Prva jo vodi v odpoved seksualnosti nasploh, v množico potlačitev, ki jim je zdaj podvržena zaradi pri poznanja svoje manjvrednosti. Toda Freud na tem mestu postavi potlačitev tako, da se pojavi kot rezultat želje, tj. želje po penisu, kakršna je dečkova, ne pa kot potlačitev želje. Če je seksualnost opuščena, bi torej bila posledica same te želje in torej povezana z drugo potjo. Ta druga pot ustreza kompleksu moškosti ali zavidanju penisa, ki, kot pravi Catherine Millot, »sestoji iz ne-odpovedi posedovanja faličnega organa bodisi v obliki vztrajnega pričakovanja bodisi v obliki utajitve dejstva, daje zanj prikrajšana.« (Millot, 1988, str. 31.) Tretja jx>t je tista, ki po Freudu vodi do ženskosti, s tem da »deklico usmerja k moškemu, od katerega bo v obliki otroka prejela simbolični nadomestek manjkajočega penisa.« (Ibid.) Te tri poti pa niso tako enostavne alternative kot meni Millotova. Pravzaprav je tudi tretja pot le variacija druge, pri kateri je želja po penisu podvržena procesu nadomestitve želje po penisu od očeta z željo po otroku od očeta, in končno z željo po otroku od drugega moškega. Kako do tega procesa simbolne substitucije pride pri deklici, pa ni razlo- ženo v povezavi z nobenim psihičnim mehanizmom, temveč je videti, daje vzorec za to prejšnja predojdipska ekvivalenca »iztrebek - penis - otrok«, ki jo vzpostavijo tako dečki kot deklice. Po Freudu sta pri deklici zavidanje penisa in kompleks moškosti vzpo- redna kastracijskemu kompleksu pri dečku. Vendar deklica ne poskuša svoje moškosti obdržati oziroma jo sprejeti, temveč se poskuša izogniti smislu materinega manka in končno očetovega. Umeščenost želje staršev lahko za otroka predstavlja dodatne zaplete in zato je zavidanje penisa, kakor je kastracijski kompleks pri dečku, trdna podlaga ženskih nevroz. 151 Hachel Bowlhy je v lazjtravi »Še vedno nori po vseli leh lelih« (1909) zelo jasno prikazala nolranje povezave leh Ireh poli in lisio pol (ki še zdaleč ni omejena na eno izmed Ireh linij razvoja, namreč moška pol, zavrnilev ženskosli, ki hi morala hili najholj oddaljena od normalne ženskosli), ki je začela opredeljevali vse Iri, vključno s poljo same ženskosli. Freud označuje željo JK) j)enisu kol »docela ne-žensko«, vendar preoblikovana v željo jx) olroku jjoslane jirava ženskosl. Nasledke lega Freud jirizna in deloma v prolislovju s svojimi [irejšnjimi izjavami sedaj j)ravi: »Morda j)a bi željo po jx;nisu morali jiriznali [)rej kol žensko par excellence«. (1933a /1932/, sir. 559.) Ženskosli sedaj ne določa kastracija kol laka, marveč želja z »moško« željo j)o j)enisu zanikali kastracijo. Machel Bowlhy sklene: »Ce seje sj)rva zdelo, da obslojijo Iri |)oli, od kalcrih le ena vodi do 'končnega' cilja ženskosli, je zdaj videli, da vse |)oli vodijo do islega cilja, ali bolje, do islega ne-cilja, isle zavrnilve.« (Bowlhy, 1989.) Vendar lo ni zavrnilev ženskosli, lemveč zavrnilev seksualne razlike in kaslracije. »Zavidanje jienisa« je kol ne-odj)ovcd jjosedovanju faličnega organa utajilei) kastracije in kol pri dečku jjrivzatne dvojno obliko: najj)rej je ulajilev malerine kaslracije in deklica še vedno jiričakuje, da bo dobila jjenis, da ga bo imela kakor njena mali. Drugič, je »ulajilev dejslva, da je zanj prikrajšana«, in la se o[)ira lako kol »normalno« priznanje kaslracije na fantazmo, da je bil jienis lam, vendar je odvzet. In kot j)ri dečku j)ri utajitvi ne gre jirejjroslo za kastracijo, amj)ak za sjpoznanje, daje materina želja nekod drugod in otroka - deklico ali dečka - za vedno izključi. Obrat k očelu lorej za deklico ne jiorneni jirvega koraka na j)oli k ženskosli, lemveč je, s tem da dobi ¡»nis od očela, drugo sredstvo iilajevanja materinega manka, in j)olemtakem j)omeni tudi, da bo jirernestila očela, kolikor ne bo več imel lislega, kar hoče mali. 'loda ko naleti na očetovo zavrnitev, pravi Millolova, ali zaradi strahu j)red njegovim jiovračilorn za njeno grožnjo s kastracijo, se deklica od|)ove svoji zahtevi »in se zaradi lega identificira s tem Drugim, ki ji je odrekel zadovoljitev, in še jjosebno z znamenji njegove moči, pri čemer vzj)oslavi očetovski, moški ideal jaza.« (Millol, 1988, str. 32.) Navaja Lacana, rekoč, da to j)reclslavlja j)oj>olni Ojdipov kompleks, vendar z razrešitvijo, ki ni tij)ična inje vir nevroze {y Seminarju V). Vendar identifikacija, na kalero ojiozarja Millolova, ni tako enostavna. Predjiostavi inlrojekcijo objekta ljubezni, kije izgubljen ali kateremu seje odjxjvedala, toda, ali je to oče ali zgolj njegov jienis, »znak njegove moči«? Kajti nenazadnje se deklica ne obrne k očetu kot objektu ljubezni, lemveč zalo, da bi od njega dobila j)enis. Identifikacija z očetom ali videti sebe kol moškega ni jirejirosli nasledek želje j)o j)enisu in se razlikuje od izvorne moškosti, ki jo Freud prijiiše deklici, ki j)a je dejansko le aktivni nagon. Freud vidi v zavidanju jx3nisa 152 dva procesa: »Deklica noče sprejeli dejstva svoje kasiracije, okrepi pre- pričanje, da vendarle ima penis, in se je nadalje prisiljena vesti tako, kot da bi bila moški.« [poclč. E. C.] (192!^', zg., sir. 18.) To pred|x}slavlja idenliiîkacijo z očelorn, loda kar jo »sili«, je bodisi idenlifikacija z očelom kot izgubljenim objektom ljubezni bodisi »histerična« identifikacija na osnovi določenega skupnega elementa, naprimer skupne želje, biti želja matere, ali obe identifikaciji skupaj, še bolj rivalska je lahko identifikacija, ki temelji na posedovanju penisa za mater, tako kot ga ima oče. Lahko pa je tudi idenlifikacija s falično materjo, kajli, kot jrakaže Millotova, »pisca, kol sta Ophuijsen ali Müller-Braimschweig opozarjala, da te ženske ne kažejo nujno moškega vedenja.« (Millot, 1988, str. 32.) Za Freuda je kastracijski kompleks osrednji element pri nastanku dečkove identifikacije. Za strukturo identifikacij, ki se pojavi pri deklici, bo imela izguba falične matere kot objekta ljubezni podobne posledice in to je tudi povezano s tistim, kar bomo pri njej imenovali ženskost. Vendar pa se Freudova podmena, da tnajlma deklica želi, da bi bila taka kakor njena mati, ali da spozna, daje laka ter se tako z njo identificira, ne sklada z nobenim od mehanizmov identifikacije, ki jih očrta drugod, marveč se zdi, da temelji na podmeni preproste podobnosti. Tovrstna podmena je prisotna tudi pri drugih piscih, denimo pri Lemoine-Luccionijevi v pojmo- vanju hčere kot »dvojnice« matere, in implicira, daje deklica identična s svojo materjo ter s tem molče preide proces identifikacij z materjo. Neki drugi analitik, R. Z. Goldslein, je predložil, da je ženska nekako bližja telesu, mesu: »Mali dečka zelo zgodaj loči od bližine svojega telesa in želje. Nasprotno pa deklico drži v tej bližini, kar posledično prinaša tveganje dvojne identilele z materjo. Materinsko okrožje, neobhodno za njeno žensko identifikacijo, bo za dolgo časa njen 'svet'.« (Goldstein, 1984, str. 179.) Tudi tukaj je implicirana itleja, da se deklica identificira s svojo materjo zato, ker je enaka, ker ima enako telo. Toda Freudova teorija identifikacije ne temelji niti na enakosti v smislu nekakšne zaznane podobnosti niti na jemanju drugega za vzor, čeprav se Freud na to sklicuje kot na eno od »dveh faz« pri ženski identifikaciji z materjo. (1933a /1932/, str. 563.) Prej je utemeljena v tem, kar bi človek hotel bili, kot se vidi z mesla drugega, tj. starševskih zahtev, ki terjajo, da je to ali ono - z mesta Ideala-jaza. Izguba matere kol objekta ljubezni lahko povzroči identifikacijo z materjo, po vzorcu, ki ga začrta Freud: je nasledek introjekcije izgubljenega objekta ljubezni, ki je sedaj notranje vmeščen. Tudi pri pridobitvi Nadjaza je prisotna ta oblika identifikacije, vendar lahko kol rezultat zanemarjenja s strani objekta ljubezni povzroči tudi ustrezno očmitev le-tega in jezo nad njim (kot Freud oriše v razpravi o melanholiji). Freud ne preuči te oblike identifikacije pri ženski v odnosu do matere, le v odnosu do očeta, kot 153 moško ickrilifikacijo. Namesto tega kot drugo »fazo« postavi ojdipsko identifikacijo, jiri kateri lioče deklica nadomestiti mater in v odnosu do očeta zavzeti njeno mesto, tj. histerično identifikacijo. Manko penisa kot objekta tu ne more biti skuj)na točka matere in hčere, marveč ta element mora bitiie^«: biti falos za očeta ali imeti falos od očeta (za mater). Poteze matere, ki so lahko j)rej)oznane kot kulturno določene poteze ženskosti ali pa tudi ne, bodo j)otem prisvojene kot j)odpora ali reprezentacija te iden- tifikacije, katere cilj ni biti mati, temveč biti na mestu materine želje (v odnosu do očeta). Vse to je zelo daleč od majhne deklice, ki spoznava, da je enaka svoji materi ter se tako z njo identificira, in v vsakem primeru materino telo ni enojna podoba ter je kot podoba tako za deklico kot dečka podvržena radikalnemu j)remiku od falične matere h »kastrirani« materi brez penisa. Majhna deklica se brez dvoma lahko identificira z eno ali z obema, toda to se bo le stežka zgochlo preprosto na osnovi »podobnosti«. Končno želja po penisu ni preprosto želja biti deček. To očitno pokaže velika množica fantazem o jxjsedovanju penisa, ki pogosto privzamejo obliko fantazme inkorporacije penisa v deklico. Otto Fenichel navaja svojo pacientko, ki je fantazirala, daje »jxjpolnoma spremenjena v penis svojega očeta in z njim deli moškost«, in drugo, ki je jienis svojega partnerja občutila kot del lastnega telesa. (Koji je bil ljubimec nezvest, je pomislila: »Kako je to mogoče. Saj tega sploh ne more početi brez mene.«)® Po Freudu ni strukturnega razloga, zakaj naj bi se deklica odrekla očetu kot objektu ljubezni, saj je že kastrirana, in ker ji urnanjka motiv, »ki sili dečka, da jirernaga Ojdipov kompleks«, se deklica »zateče v Ojdipsko situacijo kot v nekakšen pristan.« (1933a /1932/, str. 559.) Za deklico ni očitne, dečkovi enakovredne razrešitve. Kar tudi jwmeni, z Lacanovimi besedami, da za deklico ni »Imena-očeta«, ni Nadjaza, marveč sprejetje realnosti v teku časa. Kot rezultat tega Freud tudi pred{K)stavi, da se ženska nikoli ne odreče svoji želji po očetu in tako nemara tudi ne želji po penisu od očeta - prej kot želji po otroku. Tako je, kot smo omenili, »prava« ženskost opredeljena kot želja po penisu. Vendar je ženski razrešitev Ojdipovega kompleksa tako potrebna kot dosegljiva. In pri njej zahteva isto kakor pri dečku, namreč simbolizacijo kastracije. Safouan meni, da je funkcija kastracije tista, ki je osrednja in 3 »The Scopophilic Instinct and Identification«, str. 17 in str. 18. V tej fascinantni, vendar teoretično kaotični študiji Fenichel prikaže tudi močno in spreminjajočo se vlogo skopofilije pri ženski nevrozi. To postavlja v zvezo z introjekcijo, predpostavljajoč, da »*Hočem videti |)enis' in 'Hočem biti penis' povezuje fantazma, da si bo penis, če ga vidi, skozi oko izsilil pol v njeno telo.« (1937, str. 24.) 154 univerzalna, medlem ko je Ojdipov kompleks kullurno specifičen. Toda povsem jasno dokazuje, da je ludi deklica suhjekl falične funkcije in da »izkusi enak falicizem kol deček«. (Safouan, 1982, sir. 134.) To pa zalo, ker je problem falosa problem jezika in se lako enako kol na dečka nanaša na deklico: »Dejslvo [funkcije falosa] poslane manjša prepreka za naše razu- mevanje lakoj, ko ni povezano z njenim spolom, lemveč z dekličinim statusom oziroma j)oložajem govorečega subjekta. Tedaj nastane problem, da moramo pri dečku isto funkcijo pojasniti jjodobno ali po istih poteh: tudi on je namreč v tem položaju.« (Safouan, 1975, str. 134.)-^ Safouan pravi, da kastracijski kompleks vključuje dve stanji, ne le eno; prvo je ustvarjenje nekega ideala ali vzora, s katerim se subjekt identificira, v zadovoljstvo njegovega ali njenega narcizma, glede na katerega pa se počutita kastrirana. (Safouan, 1974, str. 88.) Za deklico in dečka to pomeni, da v očetu s|x)znata imetnika falosa. Vendar gre pri tem še za nekaj več; drugo stanje jxjrneni »prelom z ujetostjo v ideal«, kajli brez takega preloma »obstaja pri subjektu nevarnost, da bo občulek kaslriranosli trajal v ne- dogled in s tem motiviral njegovo upiranje 1er odvrnil kakršnokoli vzpo- stavitev želje.« (Ibid., str. 123.) Prvo stanje se nanaša na falično maler in potem pa očela, ko funkcijo prevzame oče ob »odkritju« malerine »kastracije«: »Funkcija ideala, koli- kor prežema celotno ekonomijo želje, je pravzaprav ukoreninjena v poudar- janju falosa, ali nalančneje, tega, kar je za dečka odkrito kol nezadostnost, za deklico pa kot neobstoječe že v zgodnji dobi v očetovskem atributu.« (Ibid.) Tretja instanca intervenira pri dečku in deklici kol zlom ujetosti v ideal njega, ki ima, kar je treba imeti za jjosedovanje matere. Safouan tako pri OjdijKivem kompleksu podčila vlogo očela in ne le vloge matere. Za oba, dečka in deklico, mora obstajali dovolj očetovske funkcije, vendar ne preveč: »Rekli bomo, da tisti, kdor koli že izvaja funkcijo tretje instance, mora otroka, kolikor je pač mogoče, razbremeniti učinkov lega nenavadnega prestiža, ki ga obeleža; tretje instance kot imetnika lega, karje potrebno za posedovanje matere, kol imetnika falosa v tolikšni meri, kolikor ga po eni strani označujeta metafori absolutnega orožja in karte, ki nikoli ne izgubi. 4 Na tem mestu Safouan izjiostavi dve vprašanji: kako to, da izkusi deklica enak falicizem kot deček in spričo tega, kako prideta do lega, da lahko poimenujeta sama sebe deklico ali dečka, ali, kot poudari, kako mi kot odrasli pridemo do lega, kar potem ponavljajo otroci. Pri nadaljnjem vprašanju, ki ga zastavi, se ne vpraša, kako majhna deklica premesti erogenost s klitorisa na vagino, marveč, kako premesti svojo željo oziroma ljubezen na objekl, ki je drugega spola kakor njena mali. To so tudi vprašanja, ki jih skušam obravnavali v svoji razpravi, čeprav ne v okviru klinične, marveč zgolj teoretske analize. 155 kot tudi metafora barvitosti in sijaja, in kolikor po drugi strani v željo vtisne svojo metonimično strukturo.« (Ibid., str. 125.) To ni preprosto stvar dobrega starševstva ali radodarnosti s strani očeta ali koga drugega. Položaj tretje stranke mora biti dojet kot simbolni in ne zgolj - ali sploh ne - kot dejanski odnos: »Neuspeh tega drugega momenta včasih dobi take razsežnosti, da verovanje v mitično figuro, ki izmenoma razvnema in rnrtviči subjekt, zanj postane sam pogoj eksistence ali pri- volitve v obstoj.« (Ibid.) Z drugimi besedami, Jiogoj je, da oče ali kdor zasede mesto tretje instance, sprejme lastno kastracijo. Toda, če se to zgodi le v okviru prvega stanja, lahko oče znova proizvede za otroka lastni kastrirajoči Nadjaz. Kot zatrjuje Lacan, ni »ženska nič bolj in nič manj kot moški podvržena kastraciji.« {Seminar 21. januarja, zg., str. 79.) Vendar se posledice kastra- eijskega komjjleksa pri deklici in dečku kljub temu razlikujejo. Pri proble- mu, kako iz simetrije vznikne asimetrija, ki gaje Freud razrešil z naknadno vpeljavo biološke razlike, lahko namesto tega vidimo, da asimetrija izhaja iz seksualne razlike, ki se že odigrava. Rezultat tega je, da se deček občuti »nezadostnega« (njegov penis je premajhen) in deklica je »brez« njega. To se zgodi bodisi zato, ker je oče, s tem da jx)seduje falos, prvi in privilegirani objekt želje, bodisi zato, ker oče poseže v diadični odnos z zahtevo po materi za sebe, kajti mnoge matere imajo rajši otroka. Sprejetje kastracije razreši kastracijski komj)leks, kar za dečka pomeni sprejetje lastne »kastracije«, ne pri njegovi materi, saj gre za simbolizacijo kastracije in, kot sem pokazala, je verovanje v materino »kastracijo« oblika utajitve. (Torej pri- čakovanje večjega, zadoščujočega penisa v prihodnosti ni razrešitev.) Po- dobno mora deklica sprejeti kastracijo, ne zgolj lastno ali svoje matere, z njenim dodatkom obrata k očetu, da bi dobila falos, temveč prav tako očetovo. Tako je zaradi samega ojdipskega scenarija, tega namreč, da oče ima, kar mati hoče, tj. falos. Kljub temu, oče falosa »nima«, kot poudari Safouan, toda s »podarjanjem«, s posedovanjem tistega, kar si želi mati, dà dokaz zanj. Obenem prav želja po materi očeta zaznamuje kot »kastri- ranoga« : »Če ni želje, ki ne na|}eljuje na jxjmen znamenja, na potezo reza, potem je oče s svojo željo }к> materi gotovo tisti, ki je zaznamovan s kastracijo.« (Granoff in Perrier, 1980, str. 244.) Ko sin sprejme očetovo željo jk) materi, torej kot »kastriran«, lahko razreši Ojdijx)v kompleks. In tako kot pri dečku vključuje pri deklici precejšnja spremenljivost ojdipskega scenarija tako odnos matere in očeta kot tudi odnos med očetom in hčerjo ter način, na katerega oče sprejme, če sploh, svojo željo in ojdipsko prepoved v odnosu do hčere. Problem »manj- vrednosti« sinovega jjenisa se lx) pojavil v uničujoči obliki, kjer oče zavrača priznanje lastne kastracije, in tako za sina dobi videz monstruoznosti (gl. 156 Safouan, zg.) in v.seinogočno.sli. Podobno je pri deklici: če oče zavrača priznanje lastne kastracije, bo tudi ona uklenjena v svojem ojdipskem odnosu do njega in, jjosledično, v tekmovanje z materjo ali v histerično identifikacijo kot materina dvojnica. Oče je dejansko lahko cock-teaser,^ v nasprotnem smislu, kot ga ima ta izraz v angleščini. Oče se torej lahko predstavi hčeri kot tisti, kiji lahko dà falos, kljub temu pa ga vedno zadrži (kot ga mora), in tako do konca igra vlogo faličnosti, medtem ko se v odnosu do žene, s svojo željo ¡)o njej, razkrije kot kastriran. To je nemara razlog, da mnogi možje ponižujejo svoje žene, kolikor so obenem tudi objekti želje. Na ta način oče resnično kastrira svojo hčer, toda tudi njej odpre možnost, da ga kastrira, ker jxitrdi svoje posedovanje falosa, za katerim si hči prizadeva. Tudi tedaj, če oče razkrije svojo željo po materi, svojo kastracijo, ona laliko zavzame mesto svoje matere, toda sedaj je le-to drugačno. Ni preprosto mesto polnosti in izpolnitve, temveč je mesto biti tisto, kar želi oče, tj. biti falos, razmerje torej oblikuje kastracija. Ker oče želi mater, hči seveda ne more zavzeti materinega mesta, podobno pa mati sama pre- poveduje tako rešitev, in zato se med njima jwjavi omejeno tekmovanje. Kakor dečku, tudi deklici tako prihodnost obljublja odnos, ki je v sedanjosti pridržan za starša. Če oče drugače na}x;ljuje, se deklici obetajo enake težave, kakor smo pokazali, da za sina sledijo pri materini želji po njem. Vendar če je kastracija sprejeta, to ne ¡xjmeni preprosto zahteve po samo- zatajevanju v stilu: »vem, da nisem nič, kastriran/a sem,« čeprav kaj takega lahko velja za mnoge od nas, če nam istočasno ni omogočeno, da bi stopili na pot »nadomeščanja« v odnosu do manka. Potrebno pa je, da starša - tako oče kot mati - pustita otroku prostor v odnosu do njune želje, tako da deček ali deklica lahko v drugih objektih najde enakovredne nadomestke in nenazadnje take, ki so v nekem smislu tudi dosegljivi (ne prepovedani) objekti želje. Poleg tega mora biti kastracija pri materi in pri očetu razrešena v okviru Safouanovega »drugega stanja«, sicer je otrok podvržen kastrira- jočemu Nadjazu svojih staršev. Deklica bo tako s spoznanjem očetove kastracije preko njegove želje po materi dosegla simbolizacije na enak način kot deček in se bo identificirala z očetom kot izgubljenim objektom ljubezni. Tako kot dečkov nastane njen Nadjaz kot nasledek identifikacij z obema staršema in ta identifikacija je identifikacija s funkcijo prejxjvedi.® Sedaj se pojavi druga oblika zavidanja 5 cock-teaser: končnica »teaser* pomeni v angleščini osebo (predvsem žensko), ki »nekaj« ponuja, potem pa lega ne da ali noie dati. Oče (moški) »obljublja falos«, vendar tega, kar ponuja, ne more dati. 6 T.i. umanjkanje Nadjaza pri ženski je dejansko teoretična predpostavka, izhajajoča iz implikacij Freudovega pojmovanja dekličine kastracije, ki jo sprejme tudi Lacan. Poleg tega, dokaz njegove 157 Jjenisa. Je želja jw penisu, ventlar la ni več čarobni objekl, ki bo zakrpal manko v drugem, manko rnalere; če ženska sjirejrne kaslracijo pri očelu in pri maleri, laliko svojo željo jm) penisu razreši v željo |К) falosu in lako vstopi v dialekliko želje bili ali imeli falos. Ženska je falos, da bi ga imela od moškega, in moški hoče falos, da bi ga imel za žensko. S leni, ko ima žensko, ki je falos, on ima falos. Moški »nima« falosa, razen v lem dialektičnem, seksualnem razmerju, ki ni razmerje, jxjutlarja Lacan. (Tutli Freutl je komentiral urnanjkanje dopolnjevanja v seksualnem razmerju, rekoč, da sla ženska in moška Ijiiliezen ločeni za eno stopnjo: ženska ljubi svojega sina, kakor si bo sin prizadeval, da bi ga ljubila druga ženska, ki pa bo nasprotno dala to ljubezen sinu.) Moški torej »nima falosa« nasploh, temveč »ga ima« zgolj kot funkcijo označevalne strukture, tako da se ženskost in moškost v strogem smislu ne dopolnjujeta. Biti ali imeti falos sta položaja želje, nista identiteti; sta izmenljiva in spričo lega v nekem smislu tudi »vlogi«, igra ali maškarada. Lacan komentira: »prav gotovo se moški in ženski spol s posredovanjem mask srečujeta kar najbolj ostro in divje.« (Seminar XI, str. 143.) S|x)lno občevanje - za trenutek - razreši manko moškega, ki ima penis za žensko, in ženske, ki ga tako s sprejemanjem lorej »ima«. Rezultat tega je, pravi Lacan, da »organ, v kalerega je dejansko investirana ta označeval- na funkcija [označevalca njene želje], jjrivzame vrednost fetiša«. Če se to zgodi, polem reprezentira utajitev in nadomestitev; ta jjetiis »nadomešča« drugega, ki ostane odsoten. Manko-v-bili tako stopi v jK)vezavo z razliko, ki postane seksualna razlika, ker je tisto, kar ta razlika simbolizira, razmerje do manka, ki zaplodi željo. Imeti ali bili ne implicirata aktivnega razmerja proti pasivnemu, marveč sla obe razmerji v nekem smislu pasivni v tem, da sla način, na katerega se postavijo moški in ženske v ospredje, da bi bili ljubljeni, da bi bili želja drugega. To lahko opišemo v okviru dveh pozicij: želim imeti falos za drugega in tako biti želja drugega; želim bili falos za drugega in tako biti želja drugega. Lacan to opisuje kot dialekliko zahteve in želje pri obeh, pri moškem in pri ženski, vendar meni, tla je za žensko »rezultat še vedno, da na istem objektu konvergirala izkustvo Ijuliezni, ki ji kot tako idealno odtegne tisto. prisotnosti ali odsotnosti pri ženski se opira na empirični in družbeni opis Nadjaza kot instance sodbe. Seveda je klinično opazovanje njegove prisotnosti pri ženskah Freuda in kasnejše analitike že zgodaj navedlo na priznanje o nastanku Nadjaza pri ženskah, kar pa so videli kot odklon, kot napačno delovanje ženskosti pri ženskah, ki so ga imenovali »kompleks moškosti«; kljub temu je »slabi« Nadjaz pomanjkljiv v primerjavi z moškim Nadjazom, a strožji v svojih zahtevah. Vendar tudi pri moškem ta ¡>oteza obstoji in je enako nevrotična. 158 kar ji objekl daje, in neka želja, ki lam najde svoj označevalec.« (1958, zg., sir. 47.) Nasprolno pa |)ri moškem obsloji odmik, ki povzroča grajo žensk, ki jo je opazil Freud, kolikor ženska ne more bili bkrali oboje: objekl želje kol bili falos, in objekl zableve po ljubezni kol falos imeli. Lacan pravi, da je posledica lale: »Ce moški dejansko uspe zadovoljili svojo zablevo ljubezni v razmerju z žensko, kolikor jo označevalec falosa konsliluira kol dajajočo v ljubezni lisio, česar nima - inverzno bo njegova lastna želja falosa dala vznikniti označevalcu želje v njegovi vztrajajoči divergentnosti proti 'neki drugi ženski', ki labko označuje falos na različne načine, bodisi kot devica bodisi kot prostitutka.« (Ibid.) Toda tudi ženska labko izkusi divergentnosl med zahtevo po ljubezni in željo, kakršno Lacan opisuje pri moškem, in pripomni, »vendar zaradi lega ne smemo mislili, daje lip nezvestobe, ki se tu j)ojavi kot konstitutiven za moško funkcijo, tej funkciji lasten. Kajti če pogledamo od blizu, najdemo islo jK)clvojitev pri ženski«. (Ibid.) Da seksualno razmerje ni stvar dopolnjevanja, ni nikjer drugod tako očitno kot v seksualnem aktu, kajli vsak, naj daje ali ima, kar želi drugi, to tudi pogreša. Nepreklicno odtujena in odlujujoča se prikazen manka Dru- gega pojavi prav v trenutku, koje vsak od njiju mislil, daje izničena. Toda to se zgodi tako ženski kot moškemu in jjosleclica je, da na nek način vsak od njiju drugega razočara - ko moški zaspi ali se obrne stran, da bi prižgal cigareto, se ženska počuti zajiuščeno, medtem ko j)ri ženski ponovno postavljena zahteva po ljubezni, ki moškemu znova poslavlja problem kaslracije, njo samo vz}X)slavi kol drugega, ki gaje prav njun akt izničil. To se razreši zgolj preko fantazme - fantazme, ali preoblikovanja realnosti, ki jo je Freud videl kot osrednjo za človeštvo, pri čemer je kak nesprejemljiv element zunanjega sveta predelan, da bi j)Ostal sj)rejetrdjiv. »Ta fantazma, v katero je ujet subjekt, je kol takšna opora temu, kar se v freudovski teoriji izrecno imenuje načelo realnosti.« (Seminar XX, zg., str. 64.) Z moške strani Lacan vse to dobro razjasni, ko meni, daje listo, s čimer ima on opravili, objet a, »in da se vsa realizacija v spolnem razmerju konča s fantazmo.« (Ibid., zg., str. 70.)^ In rezultat: »ženska je simptom«, nekaj nezavednega, vendar služi obvarovanju j)red nezavednim, in nekaj takega, kar zahteva razlago in s tem pred{X)stavlja smisel, ki ga bi bilo mogoče razbrali, 1er značilno spodbuja k vprašanju, pravzaprav k zahtevi, naj nam ženska pove, kaj hoče. Ta simptom obvaruje pred potjo, po kateri drugi 7 Lacan piše: »Končno ni ženska nič bolj objekt a kot moški - kot sem že povedal ima svoje objekte, s katerimi je zaposlena, in to nima nič opraviti s tistim objektom, s katerim se vzdržuje v katerikoli želji.« {Seminar 21. januarja, zg., str. 79.) Vendar ima še en objekt a, penis kot fetiš. (1958, zg., str. 47.) 159 seksualnega razmerja })oslane radikalno tlrugi - »Ker je v spolnem razmer- ju, z ozirom na kiilerega je mogoče govorili o nezavetlnem, radikalno Druga, ima ženska razmerje s lem Drugim.« {Seminar XX, zg., sir. 64.) Rezullal je, da nikdar ni odgovora na vprašanje, lo je, karkoli bi ženska rekla, za moškega ne bi imelo nobenega smisla, saj on zableva nesmisel njene želje, kajli če jo osmisli, razkrije svojo laslno odsolnosl v odnosu do njene želje. Enako - čeprav na tlrugačen način - je v primeru ženske, kar ne polrjujejo le šlutlije primerov, lemveč v precejšnjem obsegu ludi lileralura. Ker se želja ix)javi v razmerju do objel a in ne v razmerju do ženske ali moškega, vsaka posamezna ženska ali moški, ko v drugem vidila željo, opazila, da ne nastane zaradi nje ali njega, lemveč njima navkljub.® Lacanova razlaga objet a v analitičnem kontekstu oj)isuje enak proces: »Vsak jwskus, da bi ujeli ta paradoksni, enkratni, posebni objekt, ki smo ga imenovali objet a, bi bil golo čvekanje. Zalo })a varn ga bom predstavil bolj zgoščeno, izhajajoč iz tega, kar pravzaprav analiziranec pravi svojemu partnerju, analitiku, - Ljubim te, ker pa v tebi nepojasnljivo ljubim nekaj bolj kot tebe - objet petit a, te pohabim.« {Seminar XI, slov. prev. str. 356.) Tako tudi jouissance drugega ostane neizrekljiv. Vendar sedaj Lacan vj)elje radikalno razliko, pravi namreč, če jouissance opredelimo kol falični (kar stori, ventlar ne vedno), ženska nima nič od le-tega, marveč ima lastni, nadomestni jouissance, »jouis.sance onstr an falosa«, in kot pravi anonimni avtor članka »Falična faza in subjektivni smi.sel kaslracijskega komple- ksa«, »ona nekod dritgod postavi vprašanje lastnega jouissance«. (Mitchell in Rose, 1982, str. 121.) Totla razsežnost, do kalere je lo drugi vidik fantazme Ženske (ki ne obstoji), ni jjojasnjeno, Lacan namreč tudi tu kaže na »nekaj več«, na več kol jouissance, ki ga, kol pravi Jacqueline Rose, »Lacan najde v Freudovskern konceptu jxjnavljanja - kar falični funkciji uhaja ali iz nje izostane in jo {)resega«. (Rose, 1982, zg., str. 141.) In ni jasno, če je ta jouissance, ki seže onstran, ki pa ga lahko moški ravno tako 8 W. Granoff in F. Perrier v razpravi »Tlie Prohlem of Perversion in Women and Feminine Ideals« opišeta tesnobo, ki jo |>ri moških ustvari soočenje z žensko željo, ki se pojavi »brez dvoma a priori, takorekoč *brez izzivanja*, in prav to prestraši moške, kojih v skladu z njihovimi željami vzame za cilj.« »Večna uganka žensk«, kot ji rečejo, in vprašanje, »kaj hoče ženska«, se tako razkrije kot fantazma nastrani moškega, da bi prikril vednost, da imaženska lastno željo. Retorično je loaporia v starejši rabi izraza, ki ga navaja Oxford English Dictionary »Aporia oziroma dvomljenje. /Tako/ imenovana ... ker se pogosto zdi, da zavrnemo odgovornost in ustvarjamo dvom o stvareh, ki bi jih v odkritem govoru lahko potrdili ali zanikali. Puttenham English poesie (Arb. 234 1589).« Zato je to tudi oblika utajitve, saj ženske želje ne povzroči moški in je torej v njeni želji soočen z Drugim. Osupljivo je tudi to, da je »presenečenje ob nastopu ženske seksualne želje« tudi način, kako ženske pogosto govorijo o moški seksualni želji; zanjo se namreč zdi, daje tam že bila, ali daje vedno tam, ali da je bila tam, preden jo želijo, skratka, da je to želja, ki na njih naleti šele sekundarno. 160 poznajo (kolikor ni nujno, da se postaviš na slran falosa, na slran vsega, »če si moški«, »lahko se postaviš tudi na stran ne-vsega«), tisti, ki ga v tistem, kar slovi kot ljubezen, izkusi ženska. Prej se ztli, daje ta »jouissance ženske« jouissance Drugega, kajli Lacan pravi, »ne gre brez izrekanja, tj. brez izrekanja resnice« (Seminar XXI, str. 16.), in ta resnica ne more biti nič drugega kot resnica rnanka v Drugem. Ta Ženska ne obstoji, pravi Lacan, ker je v falični funkci ji ženska ne-vse, zato, kot pravi z besedno igro, ne more obstajati obči jxjjern Ženske, ki bi označeval vse ženske. Namesto tega je Ženska za oboje, za ženske in moške, zaprečena, prečrtana na isti način, kakor je zaprečen, prečrtan Drugi: je radikalno nedosegljiv. Ta ženska je tisto, kar ženske nikoli niso, tista ženska, ki jo rnitologizirajo kot ideal, muzo itd. Vendar majhne deklice odrastejo v ženske; inienska obstoji, pravi Lacan, dasi je to simptom in sicer simptom, ki ga ženske lahko vzamejo nase ali jia tudi ne. Na tem mestu Lacan otlklanja feministično zahtevo, da bi nam povedal, kaj ženska je, ker poskuša jwkazati, da ta zahteva vsebuje prevaro, nattireč, da ženske nekaj so, pokaže pa tudi, da enako velja za moške. Ženske in moški so nekaj le v igri, v maškaradi .seksualnosti. Reprezentacija Drugega, radikalno Drugega kot takega, pravi Lacan, še posebej manjka »ravno med tema nasprotnima svetovoma, ki nam ju spolnost zaznanujje v moškem sjkiIu in v ženskem spolu. Ce stvari priže- nemo do skrajnosti, lahko celo rečemo, da virilni ideal in feminilni ideal v psihizmu ponazarja nekaj drugega in ne ta opozicija moški sjjol - ženski s[x)1, o kateri sem pravkar govoril. Izvirata pravzaprav iz termina, ki ga nisem sam vpeljal, s katerim pa je neka psihoanalitičarka sijajno zadela žensko spolno držo, - iz maškarade. Maškarada ni listo, kar deluje v paradi, ki je na živalski ravni nujna, da pride do parjenja, pa tudi okrasje v živalskem svetu zvečine pri samcih. Na človeškem področju ima maškarada drug pomen, namreč ta, da ne deluje več na imaginarni ravni, pač pa na simbolni ravni.« (Seminar XI, str. 255-256.) Lacanova raba izraza maškarada izhaja iz članka Joan Rivière »Žen- skost kol maškarada«, ki je izšel leta 1927. Joan Rivière je bila v analizi pri Ernstu Jonesu, zalem kasneje pri Freudu na Dunaju in končno v dvajsetih letih pri Melanie Klein. Vsi so vplivali na razpravo, ki jo ta članek predstavlja.' Rivièreova v njej sklene, da ni razlike med »pravo ženskostjo in 'maškarado' ... bodisi prirojeno ali umetno, sta ista stvar.« (Rivière, str. 307.) Idejo o ženskosti kol prisvojeni krinki je prevzel Lacan: »Rekli bomo. 9 O tem naprej razpravlja Stephen Heath v razpravi »Joan Rivière and the Mas(]uerade«. 161 pa naj se formulacija zdi še lako paradoksna, da ho ženska, da bi bila falos, se pravi označevalec želje Drugega, v maškaradi zavrgla bislveni del ženskosli, se jjravi vse njene alribute. Zaradi lislega, kar ni, jiričakuje, da bo hkrali željena in ljubljena.« (1958, zg., sir. 47.) Mouslapha Safouan lo povzema z besedami: »Ona oblega moškega kol tistega, ki ima falos. Toda tako ga ne more oblegati brez želje, da bi bila ona sama zanj falos ... na koncu najde svojo bit ne kot ženska, temveč kot falos (loje smisel temeljne odtujitve v njeni bili).« (1977, str. 104.) Ko je falos za moškega, ženska potrjuje, označuje, da ga nima - ona je kastrirana. Če jia je to maska ali tančica, tedaj dovoljuje vprašanje, kaj je ženska izza tančice. In implicira, kol meni Stephen Heath, da »|x)stane ženska, ki jo hočejo moški: izraz falične identitete, falične izmenjave.« »Pretvarjajoč se, daje kastrirjuia, ženska rejjrezenlira moško željo in prav kot ženska najde svojo identiteto - resnična ženskost in maškarada sta ista stvar, kot vztraja Rivièreova.« (Heath, str. 52.) Zdi se, da to žensko željo podreja moški in ženskost postavlja kot temeljno podložnost moškemu. Lacan prevzame intuicijo Rivièreove, toda s tem, da premakne jwmen, s katerim ta uporablja izraz. Rivièreova meni, јхз Freudu, da ženskost opre- deljuje zavidanje penisa, ki nikdar ni v pojKilnosti razrešeno.'" To pa ni povsem isto kot želja, bili falos, ki jo Lacan pri maškaradi pripiše ženski. Kajti ženska, ki se maškara, se po razlagi Rivièreove pretvarja zato, ker verjame, da ima j)enis, ne zato, ker bi želela pokazali, da ga nima. Piše, da »si ženske, ki si želijo moškost, lahko nadanejo masko ženskosli, da odvrnejo tesnobo in strah j>red maščevanjem moških.« (Rivière, str. 303.) Joan Rivière opisuje svojo pacientko z naslednjimi Ixîsedami: »V njenem odnosu do moža je bila prisotna zelo globoka ljubeča navezanost ter poln in pogost seksualni užilek; ponosna je bila, daje sposobna gospodinja. Svoj poklic je vse življenje opravljala z opaznim usjjehom. Imela je visoko stopnjo prilagojenosti realnosti in us{>ela je vzdrževali dobre in primerne odnose skoraj z vsakim, s katerim je prišla v slik.«'' Kljub temu je trpela zaradi nekega simptoma: akutne tesnobe po vsakem govornem nastopu pred javnostjo, ki pa jih je zahtevalo njeno delo. (Izbrala Pravzaprav domneva, da je ženskost osnovana »v oralni fazi, kakor potijnjeta Helene Deutsch in Emest Jones. Edina zadovoljitev primarne ureditve v tej fazi je sprejemanje (prsne bradavice, mleka) penisa, semena, otroka od očeta. V ostalem je odvisna od reakcijskih tvorb.« (Rivière, str. 313.) Ključna reakcijska tvorba paje zavidanja penisa, ki se pojavi s kastracijo. Za Joan Rivière pacientka pripada tisti kategoriji žensk, za katero pravi, da »je resnično uganka, kako vedeti, kako naj ta lip psiholoSko klasificiramo. To so ženske univerze, znanstvega razvoja in poslovnega življenja, »za katere se zdi, da izpolnjujejo vse kriterije po|)olnega ženskega razvoja ... Istočasno izpolnjujejo zahteve svojega poklica vsaj tako dobro kot povprečen moški.« (Rivière, str. 304.) 162 si je pravzaprav islo delo kol oče.) I'ololilo se jo je nezaupanje, razdražena je bila in občutljiva, obsedena s potrebo po pornirjenju. To je vodilo do lega, da je ob prilikah govora jned javnostjo iskala potrditve in jx)hvale od vsakega jiornembnega ino.škega. Te osebe, pravi Rivièreova, so bile očitno nadomestki očela; k lernu je treba dodati, da je gotovost iskala na dva načina: prvi seje neposredno nana.šal na obliko predstave v govoru, drugi pa bolj jxjsredno, v obliki seksualne pozornosti pri moških. Seksualne ponudbe je od moških |)oskušala dobiti »na bolj ali manj prikril način« (Rivière, str. 305) s sjwgledovanjern in koketiranjem. Neskladnost tega obna.šanja je zanjo predstavljala problem, kar jo je navedlo, daje želela v analizo. Rivièreova je an.dizirala obnašanje svoje pacientke na sledeč način: »Ekshibicija njenih intelektualnih zmožnosti v javnosti, ki je bila sama na sebi uspešna, je zanjo pomenila ekshibicijo jwsedovanja očetovega |)etíisa, njegove kaslriranosli. Ko je bilo razkazovanje enkrat mimo, jo je jx)grabila strašna groza pred maščevanjem, ki ga bo terjal oče. Da se mu je seksualno |К)пија1а, je bil očilno korak v smeri pomirjenja maščevalca.« (Rivière, str. 305-306.) Toda bodimo pozorni, daje v ženskem odzivu oboje, tesnoba in razbur- jenje, in drugo pokaže žensko zadovoljstvo ob njenem uspešnem razka- zovanju posedovanja penisa, ki nemudoma sproži strah pred maščevanjem. In s tem, da se očetu seksualno |X)tmja, ne le, ila ga lahko pomiri, lemveč tudi sebe razglasi za kastrirano. Kol pravi Catherine Millol, »s preobla- čenjem v kastrirano žensko si je nadela masko nedolžnosti in si zagotovila nekaznovanost. Njeno obnašanje do moških po njenih predavanjih je tako pomenilo obsesionalno izničenje njenega intelektualnega uspeha«. (Millol, str. 32.) Kot rezultat lega ojjaža, da »gre za konstrukcijo na treh ravneh: ženska se ima za moškega, ki se izdaja za žensko, konstrukcija torej, ki ni brez zveze s židovsko šalo, ki jo navaja Freud: 'Zakaj me varaš z govorjenjem resnice? Zakaj mi praviš, da greš v Krakow, da bi me prepričal, da greš v Lernljerg, ko pa resnično greš v Krakow?'« (Millol, str. 31.) Toda ali gre ženska v Lendjerg ali v Krakow? Ceje ženskosl, kol povzema Heath, ženska, ki se preoblači v kastrirano žensko, rezultat česar je, da svojo identiteto ženske najde v reprezentaciji moške želje, to dovoljuje vprašanje, kaj je ženska, preden se preobleče. Po razlagi Rivièreove je falična v Freudovem pomenu, da ima penis. Tu rezultat vključuje dve vrsti žensk, žensko, ki se ima za imelnico penisa (kar ni vedno isto kol biti moški), in »žensko«, ki se za žensko izdaja. Prva ni kastrirana, druga je kastrirana. Maškarada je preobleka, prikazujoč jo kastrirano, kar lahko razumemo tako, kol da pomeni eno od dveh stvari. Ali pomeni, kot v primeru pacientke Rivièreove, da ženska ni kastrirana, če verjame, da ima penis. Ali pa, da je preobleka nujna, ker ženska ni kastrirana, kajli penisa, ki bi 163 ga lahko izgubila, nikoli ni inicia, in prcoljleka zakrije lo veclnosl, ki lako {x)stane del realnosli. (Kaslracija malere je felišislična ulajilev, ki jo deček in deklica skonstruirala, zalo da hi prevladala žagalo vrzeli, ki jo v slrukluri želje odpre vednosl o nezadoslnosli.) 11 dve poziciji maškarade lahko povzamemo na sledeč način: ženska ho falos, da hi prikrila dejslvo, da ga že ima; ženska ho falos, da hi ga lahko jirejela od moškega. Podohno Mouslapha Safouan razlikuje med lem, kar imenuje »igra« seksualnosli in maškarado, ki lemelji na lekmovanju za penis: »Ko pacienlka Joan Ri- vièreove zapade v maškarado, je lo zaradi lekmovanja. Kar jaz imenujem igrali igro, pa pomeni opuščanje mašakarade, kolikor maškarada prekriva lako tekmovanje.« (Safouan, 1977, str. 104.) Razlaga Rivièreove v veliki meri ustreza prvi obliki maškarade inje ne moremo uvrstiti v drugo. S to maškarado se ženska skuša obvarovati pred nevarnostmi, ki izhajajo iz njenega nerazrešenega tekornovanja s starši. Ujeta je v spremenljivosti kastracije v svojem Ojdij)ovem komjjleksu: »V tej fazi sta oba starša tekmeca, oba posedujeta željene objekle; sadizem je usmerjen proti obema in boji se maščevanja obeh«. (Rivière, str. 310.) Rivièreova, ki sledi Kleinovi, predlaga drugačno {)ot, kol je ta, ki sem jo očrtala; meni, da se kot zastoj>nika kasiracije deklica boji predvsem matere in jo tudi sovraži, 1er se tako »mora umaknili iz tekmovanja z materjo; in če lahko, ji jKJskuša povrnili, kar ji je ukradla.« Rezultat tega je, nadalje pravi, da se, »kot vemo, identificira z očetom, in polem uporablja moškost, ki si jo je na ta način pridobila, tako da jo postavi v službo matere. Ona poslane oče in zavzame njegovo mesto; tako ga lahko 'povrne' materi.« (Rivière, str. 310.) V obnašanju jiacientke lahko to vidimo v njenem pretiranem samo- žrtvovanju, toda, kot opaža Rivièreova, »priznanje, ki ga je želela, naj bi bilo po njenem v zahvalo za samožrtvovanje; bolj nezavedno j)a je terjala priznanje svoje premoči, ker ima j^enis, ki ga lahko vrne.« (Rivière, str. 310j Ce bi ta })ogled na žensko samožrtvovanje vj>eljali v filmske analize Hollywoodskih melodram, bi jih lahko veliko spremenili! Odjxjvedovanje nečemu »dokaže«, da to imaš, da bi se temu lahko odrekel/la.'^ Rivièreova vpelje še nekaj, kar je tudi v nasprotju z drugo obliko maškarade, pravi namreč, da, medlem koje bila za druge ženske to oči vi dno »ženska maska«, je zelo uspešno delovala pri moških, pri katerih je iskala pozornost. Toda, nadaljuje Rivièreova, »natančnejša raziskava je pokazala, da so bili le-ti tistega lipa moški, ki se sami bojijo preveč ženskih žensk. Tudi očela je kaslrirala in »kol maler spremenila v nič« (str. 320), lorej je tuili zahteval |)omirilev. 164 Ti moški imajo rajši žensko, ki ima moške lastnosti, kajti za njih so njene zahteve do njih manjše.« (Rivière, str. 311.) Z drugimi besedami, teli moških maškarada ne prevara, nasprotno, vzamejo jo kot tisto, kar je, nanueč prikrivanje dejstva, da ženska jienis ima. In da nikoli ni bila kastrirana ter tako tudi ne posku.ša vzeti mojega. Nasjirotno pa druga oblika maškarade vsebuje kri nko, obleko, s pomočjo katere ženska lahko pokaže, česar nima, ])enis, in tako postane falos za moškega. Tukaj ne zakriva resnice o tem, kar ùria, temveč, če sploh kaj, potem resnico, da ni nikoli imela (tistega), kar sama sebi predstavi, kot da je izgubila, {x;nis - resnico, ki pomeni kastracijo. Nadane si obleko kastra- cije, ki je fikcija, s pomočjo katere olia, moški in ženska, preprečita nemožnost želje. To se bržčas tudi razlikuje od jwjave ženske, ki razglasi svojo kastracijo za realnost, v katero verjame, drugače kot pri pacientki Rivièreove.'^ K maškaradi sjiada tudi rejirezentacija moškega otinosa do posedovanja falosa in tudi ta odnos nima le ene oblike. Heath pripominja, da »tako ženski maškaradi ustreza moško razkazovanje (Lacanov izrazje parada).« (Heath, str. 55.) To je razkazovanje, pri katerem »vsakršno okra.sje av- toritete, hierarhije, reda, jjoložaja, ustvari moškega, njegovo falično iden- titeto.« In dalje navaja Lemoine-Luccionijevo, ki pravi: »Ce bi penis bil falos, moški ne bi imeli nobene potrebe po okrasju, pentljah ali medaljah ... Razkazovanje/jiaradii/ podobno kot maškarada izdaja madež: nihče nima falosa.« (Lemoine-Luccioni, 1983, .str. 124.) fiezultat tega je, ironično, da ima reprezentacija znamenj falosa nasprotujočo posledico, predstavljajoč moškega kot falos, ne kot tistega, ki ga ima. To pa, kot smo pokazali, ni neizogibno moškim v nezadovoljstvo. Tudi on želi biti ljubljen kot falos, ne le kot tisti, ki ga ima. Kot je pripomnil Lacan, »je jiri človeškem bitju moška parada videti ženska«. (1958,zg., str. 48.) Toda to ni »nenavadna« posledica »dejstva, da najde ženskost svoje zatočišče v tej maski«, kot meni Laean (Ibid.), kakor da bi tako samo razkazovanje s svojo povezanostjo z ženskostjo metaforično tudi moško razkazovanje preoblikovalo v žensko. Prej gre za to, kot pri maškaradi, da tisto, kar ustvarjanje jirisotnosti nečesa označi, pravzaj)rav priča o nečem, kar je odsotno. Tako, če ženska maškarada razkrije njeno kastracijo in tako v neki obliki razkrije, da ženska ima penis, potem bo enako parada, ki razkrije moški falicizem, razkrila, da moški penisa nima, temveč to je. Toda obstoji tudi parada, ki jo izvajajo moški, da bi igrali igro seksualnosti, ki ustreza drugi obliki maškarade pri ženski. Taka je ženska, katere »zavidanje penisa« obravnava Maria Torok v razpravi »The Significance of Penis-Envy in Women«. 165 In kol cloclalna ironija, videli je, da moški ne more bili reprezenliran kol lak kol irnelnik falosa, lo ga dejansko vedno vodi do lega, da je falos, marveč se njegovo posedovanje lahko zgolj oblikuje })геко želje drugega: on ima falos, kolikor ga drugi, ženska ali moški, želi. Reprezenlaeija je lako osrednja za seksualno razmerje, loda njen rezul- lal je, da ni razmerje, kol jjoudarja Lacan, saj ga vodijo maske - maškarada, v kaleri vsak konslruira fantazmo tlrugega in sebe, nje ali njega, za drugega. Torej je zares označevalni sislem, loda sislem, v kalerem se za metaforo kljub temu domneva, da se nanaša na realno vsebino seksualnosti. Kajli če se zavemo metafore, j)ri tem domnevamo, daje nekaj, kar kol j)odobnosl metafore obstoji, medlem ko nasprotno metafora obstoji, da bi proizvedla vsebino, za katero tako jamči. Kol jnavi pregovor, konec koncev ni dima brez ognja. Toda to je zmota. Tako jKJstane očitno, da falos kot jirivilegirani označevalec v freudovski in lacanovski psihoanalizi ni opora patriarhalnosti, kar je doitmeval femi- nizem. Nili ni stvar moške zarote, da bi j)odrejali ženske, nili ga ne podpira; podrejanje žensk v vseh številnih oblikah je j)rej poskus moških in morda tudi žensk, izognili se faličnemu označevalcu. Kar namesto njega kon- struirajo, je falično označeno. Jacqueline Rose poudari, da »subjekl mora spoznati, da je na mestu Di ugega želja, ali manko, da ni nobene končne gotovosti ali resnice in daje status falosa prevara (loje po Lacanu pomen kastracije).« (Rose, zg., str. 132.) Moč falične prevare je v stopnji, do kalere podpira Drugega, ki obvladuje resnico subjekta in ima zmožnost, da mu |K)vme njegovo izgubo. Neuspeh falične prevare (ne pa njeno razkrinkanje, kajli vanjo še vedno verjamemo) vzpostavi najbolj ekstremno ponižanje Drugega. Pri tem ženske niso le žrtve, temveč so tudi same lahko krivke in tako nadaljevalke take očrnitve, ki je lahko usmerjena bodisi proti falični materi bodisi proti očetu. Ta varajoči falos vpelje zanikanje manka, toda loje zanikanje, ki nikoli v celoli ne usj)e, in kalerega neuspeh jx)tem vodi do produkcije ženske, vendar ne več ženske kot simptorna^''^ (ki je sam fantazma, vendar taka, da je z njo mogoče živeti), marveč kot Ženske, kol mita. Njen korelat je rnitologizirani falos, falos kol simbol življenja, kot božanstvo, kol simbol enotnosti in povezanosti s telesom itd. Toda ta mitični falos ni falos psihoanalitične teorije. Nasprotno, psihoanaliza razkrije, daje smešen. Safouan piše: »Če se izrazim natančneje, kaj je falos, če ne to, kar ¡xjvrne ničnost in za- smehovanja vredne regresivne položaje Ideala-jaza... Z drugimi besedami, A-symptom 166 falos je prav točka, kjer je Drugi Resnice (veliki R) viden, daje brez resnice (mali r).« (Safouan, 1975, str. 134.) Mitični falos falocentrizma je/jeíú oty'eí a, nekak.šen žig, vzet iz telesa, ki »pojiristni« subjekta in poslane j)o- veličevani jxjrok identitete.'^ Nasprotno üican trdi, daje smoter njegovega poučevanja, »kolikor zasleduje to, kar se more reči in izjavili o analitičnem diskurzu, razdružiti a in Л, s tem, da prvega prevedemo na to, kar je irnagiimrno, drugega pa na to, karje siitd)olno.« {Seminar XX, zg., str. 66.) In ker so a zamešali z označevalcem Drugega, je tu »treba napraviti razcep, odlepitev in odmik. Na tej točki je psihoanaliza nekaj drugega kot psiho- logija.« (Ibid.) Toda glede na argumente, predstavljene v razpravi o feti- šizmu in reprezentaciji, bi bila predstava o odpravi imaginarnega v simbol- nem le še ena fantazma. Pri Freudu in Lacanu razlaga ženskosti ni stvar bistva ali biološkega izvora, temveč je konstrukt. To tudi pomeni, da za Liicana ni nikakršnega ženskega izven jezika, kot pripomninja Jacqueline Rose: »Prvič zato, ker nezavedno iztrga subjekta iz vsakega neposredovanega odnosa do telesa kot takega ... In drugič zato, ker je 'žensko' konstituirano kot razcep v jeziku. Toda če je žensko drugo, to ne pomeni, da ima drugo bistvo. Tako so po Lacanu moški in ženske vedno zgolj v jeziku in vsa govoreča bilja se morajo uvrstili na eno ali drugo stran razcepa, ki je seksualna razlika; ker pa to ni več anatomska razlika, lemveč razlika v jeziku, se lahko subjekti uvrstijo na nasprolno stran od liste, ki jim jo je prisodila anatomija - tradicionalni položaj homoseksualca/ke. Biseksualnost sedaj lahko razumemo kot polo- žaj subjekta, pri katerem se pred-ojdipske želje in jKjložaji nadaljujejo skupaj s post-kaslracijskimi identifikacijami. To ni niz izbir, ki bi jih subjekt lahko izmenjeval, marveč je »biseksualnost« medsebojna zveza, palimpsest. Kajti, kot smo omenili, oba, moški in ženska želita tako bili kot imeli falos, in ker nihče izmed nas po|K)lnorna ne ojjusli ali preoblikuje svojih najzgodnejših navezanosti, je ta želja lahko jiovezana s jx)dobo, za kalero je ljubljeni njen nadorneslnik (metaforični nadomestek), in ki je lahko mati ali oče. Tako se ne jx)javita le dve poziciji, lemveč vsaj osem: Safouan to ilustrira z zgodito o žigu, ki potrjuje pristnost starosti pohištva in ga zahtevajo, čeprav je lahko ponarajen in čeprav ga ni na vseh starinah. (Ibid., str. 133-134.) Jacqueline Rose nadaljuje: »Razcep, ki žensko proizvede kot negativno instanco« (Rose, 1982, zg., str. 144.), vendar pri tem ne gre za lo, da ženskost postavlja negativno, to je, kot ne dovolj dobro za jezik, kajti v jeziku, kot pravi Saussure, pomen konstituira negativna vrednost besede. 167 bili falos za rnaler -ženska lionioseksualna ženska pozicija - moška lieleroseksiiaina ženska pozicija za očela - ženska lieleroseksualna ženska jxjzicija - moška homoseksualna ženska pozicija imeti falos za maler - moška heleroseksualna moška pozicija - ženska hottioseksualna moška pozicija za očela -moška homoseksualna moška jx)zicija - ženska heleroseksualna moška pozicija Uvrslilev na eno ali drugo slran seksualne razlike v jeziku ni rezullal suhjeklivne izbire, lemveč lega, kakšen je v vsakem Irenulku izid igre ali kakšno je razmerje med subjeklovo izbiro seksualnih objeklov in njegovimi idenlifikacijami. Lileralura: Bowlby, R., »Stili Crazy After All These Yeai-s«, Brennan, T., (nr.). Between Psycho- aimlysis and Feminism, Routleclge, London 19Ü9. Freud. S., (1924(/) »Der Untergang des Üdipuskoniplcxes«, Stiidieimitsgabe, Bd. 5, Str. 243 f. Slov. prev. zg., str. 5 f. — (192%) »Einige psychi.sche Folgen des anatomischen Geschlechtsunter- schieds«, Sludiermiisgabe, Bd. 5, str. 253. Slov. prev. zg., str. 12 f. — (1931¿) » Über die weibliche Sexualität«, Studienausgabe, Bd. 5, str. 273 f Slov. prev. zg., Str. 23 f. — (1933o /1932/) Neue Folge der Vorlesungen zur Einführung in die Psycho- analyse, Studienausgabe, Bd. 1, str. 447 f. — (1935) »Letter to Carl Müller-Braunschweig«, izd. z naslovom »Freud and Female Sexuality: a Previously Unpublished Letter«, Psychiatry, 1971, sir. 328-329. Goldstein, R. Z., »The Dark Continent and Its Einigmas«, Ini. J. Psychoanal., 1984, 65. Granoff, W., in Perrier, F., »Tlie IVoblem of Perversion in Women and Feminine Ideals«, Lebovici, S., in Widlochcr, D., (ur.), Psychoaimlysis in France, International Universities Press, New York 1980. Heath, S., »Joan Rivière and the Ma.squerade«, Bürgin, V., Donald, J. in Kaplan, D., (ur.). Formations of Fantasy, Methuen, London 1986, str. 45-61. Lacan, J., /1958/ »La signification du phallus«, Ecrits, Seuil, Paris 1966, str. 685-695. Slov. prev. zg., str. 39-48. — »La phase phallique et le [Mirtée subjective du complex de castration«, Scilicet, 1968, 1, str. 61-84, anon. Angl. prev. Milchell, J. in Rose, J., (ur.). Feminine Sexuality: Jacques Lacan and the Ecole freudienne, Macmillan, London 1982. 168 > Le séminaire XI: Les qualrcs concepts fondamenlmix de la psychanalyse, 1964, Seuil, Riris 1973. Slov. prev. gl. sir. 239. — Le séminaire XX: Encore, 1972-1973, Seuil, Paris 1975. Slov. prev. gl. str. 239; zg. (jogl. »Pismo o ljubezni in du.ši«, str. 62-73. — »Séminaire du 21. janvier 1975«, Ornicar?, 1975, 3, str. 104-110. Slov. prev. zg., str. 74-81. Lemoine-Luccioni, E., La Robe, Seuil, Paris 1983. Millol, C., »Le surmoi féminin«, Ornicar?, 19Ö4, 29, sir. 111-124. Slov. prev. »Ženski Nadjaz«, Problemi, 1988, 3, str. 28-33. Mitchell, J., »Introduction 1«, Mitchell, J. in Ro.sc, J., (ur.), Fendnine Sexuality: Jacques Lacan aiul the Ecole Freudienne, Macmillan, London 1982. Slov. prev. sp., str. 171. Rivière, J., »Womanliness as Masquerade«, ¡ni. J. PsychoatuiL, 1929, 10, str. 303-313. Rose, J., »Introduction II«, Mitchell, J. in Ro.sc, J., (ut.),Fendidnc Sexuality: Jacques Lacan arul the Ecole frcutlienne, Macmillan, London 1982. Slov. prev. zg., sir. 121-148. Safouan, M., »Feminine Sexuality in Psychoanalytic Do<;trine«, Mjtchell, J. in Rose, J., (ur.). Feminine Sexuality: Jacques Lacan ami the Ecole freudienne, Macmillan, London 1982, str. 123-136. — »L'ŒdiiJe est-il universel?«. Etudes sur l'Œdipe, Seuil, Fkris 1974, str. 115-125. — »Entrevue avec Moustafa Safouan«, Ornicar?, 1977, 9. de Saussure, F., Cours de linguistique générale, de Mauro, T., (un), Payol, Riris 1972. Torok, M., »Tlie Significance of Penis Envy in Women«, Chas-scguet-Smirgel, J., (un). Female Sexuality, Virago, London 1981. Besedilo »Female Sexuality« je jwglavje iz knjige Elizabeth Cowie To Represent Woman. The Representation of Sexual Dijferences in the Visual Media, ki bo naslednje leto izšla pri založbi Macmillan v Londonu. Prevedel Janez Krek. 169 Politično je osebno Juliel Mitchell FREUD IN LACAN: PSIHOANALITIČNE TEORIJE SEKSUALNIH RAZLIK Vsem vam nasprotujem (ílomeyjevi, Jonesu, Radu itd.) zaradi tega, ker ne razlikujete razločneje in jasneje med psihičnim in biološkim in poskušate med njima vzpostaviti brezhibni paralelizem in ker, moti- virani s temi nameni, nepremišljeno razlagale psihična dejstva, ki niso dokazljiva, in morate v teku tega početja razglasiti kot reakcijsko ali regresivno marsikaj, kar je nedvomno priinarno. Seveda mora ta kritika ostati nejasna. Poleg tega bi rad še poudaril, da moramo psihoanalizo ohranjati ločeno od biologije, tako kol smo jo ločili od anatomije in psihologije ... (Freud, pismo Carlu Müller-Braunschweigu, 1935.) Jacques Lacan se je posvetil ponovnemu odkrivanju in reformuliranju dela Sigmunda Freuda. Dana.šnja psihoanalitična teorija je razvejana disci- plina. V Freudovih delih pogosto najdemo protislovja in kasnej.ši analitiki so razvili en vidik in zavrnili drugega ter si tako izhrali eno temo kot odskočno desko za novo teorijo. Lacan je svoj projekt zastavil drugače: zanj je Freud kljub protislovjem in slepim ulicam koherenten teoretik; njegovih idej ni treba zavračati, treba jih le vpeti v koheziven okvir, ki so ga anticipirali, ki pa ga Freud sam iz zgodovinskih razlogov ni mogel formu- lirati. Ta okvirje zagotovil razvoj lingvistične znanosti. Gotovo je mogoče trditi, da smo iz načina, kako se je psihoanaliza razvijala v tem stoletju, pridobili širši obseg terapevtskega razumevanja in pomnožitev plodnih idej; vendar smo izgubili možnost pojasnitve neke bistvene teorije. Če rečemo, da vsebuje Freudovo delo protislovja, to ni 171 eiiakovrtítlno dokazoval iju, da je lielerogetio in laliko lorej vsaktlo izbere svoj najljubši del in ga razvije po svoji želji. Lacan je močno nasjiroloval tem po njegovem mnenju nelegitimnim in preveč tolerantnim iwjrnovanjem bolj ali manj miroljubno vzporednih smeri psihoanalitične misli. Ze na začetku se je vrnil k Freudovim osnovnim koncej)tom. Tukaj, na začetku, se psihoanalitiki strinjajo glede potlročja svojega delovanja: pri psiho- analizi gre za človeško seksualnost in nezavedno. Psihoanalitični jx)jem seksualnosti se neposredno sooča z vsemi razšir- jenimi predstavami. Na noben način ga ne moremo enačiti z genitalnostjo, niti ni jjreprost izraz biološkega nagona. To je vedno psihoseksualnost, sistem zavestnih in nezavednih človeških fantazij, ki vključuje širok ob.seg vzdraženj in dejavnosti, ki proizvajajo ugodje onstran vseh osnovnih fizio- loških potreb. Izhaja iz različnih virov, išče zadovoljitev po mnogih razli- čnih jx)teh in ujxjrablja številne raznolike objekte za svoj cilj doseganja ugodja. Nikoli v celoti in le z veliko težavo preide iz stanja nagona s številnimi sestavnimi deli - enega samega »libido«, ki se izraža v zelo različnih pojavih - in postane to, kar navadno razumemo kot seksualnost, nekaj, kar se kale kot poenoteni instinkt, v katerem prevladuje genitalnost. Za vse psihoanalitike gredo razvoj človeškega subjekta, njegovega nezavednega in njegove seksualnosti z roko v roki, so vzročno prepleteni. Psihoanalitik ne bi mogel soglašati s sedaj riizširjenirn sociološkim razli- kovanjem, po katerem se oseba rodi s svojim biološkim sjx)lom, kateremu družba - širše okolje, starši, vzgoja, mediji - doda spol, ki je družbeno določen, moški ali ženski. Psihoanaliza ne more naretliti takšne distin- kcije: oseba se oblikuje skozi svojo seksualnost, ki ne more biti »dodana« njemu ali njej. Načini, kako sta psihoseksualnost in nezavedno tesno povezana, so zapleteni, toda nezavedno jjovsem očitno vsebuje želje, ki jih ni moč zadovoljiti in so torej bile potlačene. Med temi željami prevladujejo tabuirane incestuozne želje iz otroštva. Nezavedno vsebuje vse tisto, kar je bilo potlačeno iz zavesti, vendar s tem ne sovpade. Obstaja očitno pomanjkanje kontinuitete v zavestnem psihičnem življenju - in psihoanaliza se ukvarja z vrzelmi v njem. Freudov prispevek je v tem, da je pokazal, kako te vrzeli tvorijo sistem, ki je popolnoma drugačen od sistema ziivesti: nezavedno. Nezavedno se ravna po lastnih zakonih, njegove podobe ne sledijo druga drugi kot v zaporedni logiki zavesti, jjač pa se druga na drugo zgostijo ali pa so premeščene kam drugam. Ker je to nezavedno, neposredni dostop do njega ni mogoč, toda njegove manifestacije so najlxjlj očitno opazne v sanjah, vsakdanjih spo- drsljajih, šalah, »normalnih« razcepih in delitvah v človeškem subjektu ter v psihotičnem in nevrotičnem vedenju. 172 Navkljub lemu, da vsi psiboanaliliki soglašajo s pomeiubnosljo ne- zavednega in privilegiranim položajem seksualnosli v razvoju človeškega subjekla, je Lacan menil, daje način, kako so šlevilni pofreudovci izdelali svoje teorije, naposled zmanjšal ali popačil pomen celo lem lerneljnim poslavkam. Za Lac;ma se večina sodobne psiboanalilične misli zaplela v splošno razširjene itleologije in lako zgreši revolucionarno naravo Freudo- vega dela 1er ponavlja lislo, kar bi morala izpostavili: psihoanaliza ne bi smela pristali na ideje o tem, kako moški in ženske živijo idi bi mor¡di živeti kot seksuidno razlikovana bitja, amj)ak bi rnorida iuiidizirali, kako sploh postanejo takšna. Laciuiovo delo je treba vedno motriti v kontekstu dvosmerne polemike. Zelo preprosto se je lotil, včiisih z eksplicitno, poimensko referenco, bolj pogosto pa s posrednimi napadi idi mirnigi, skoraj vseh pomembnih analiti- kov po Freudu. Tako v Franciji kol v mednarodnem merilu je Lacanova zgodovina nepretrgan institucionalni spopiid in nejjrestano zoperstavljiinje uveljavljenim mnenjem. Izven Francije so bile njegove tarče teorije ego psihologije, kjer so prevladovidi Američani, Melanie Kleinove in amilitikov objektnih razmerij,' predvsem analitikov, kol so Biilint, Fiiirbiiirn in Win- rdcott. Lacan je bil sicer kliničnim opazovanjem nekaterih bolj naklonjen kot opažanjem drugih, vendiir je menil, da so vsi deležni krivde za napačno razumevanje in razvrednotenje teorije, s katero je začel Freud. Druga ost Lacanove polemike se nanaša na napako, ki jo je po njegovem mnenju uvedel sam Freud; Freud sije, prav paradoksno, ])rizadeval, da l)il lahko razundjiv, medtem ko si je zdravil rane zavračiinja tiiko pri laičnem kot medicinskem občinstvu. Nemogoča težiivnost Lacanovega sloga pomeni izziv prejjiostemu razumeviinju, {»puhirizaciji in sekuhirizaciji psihoana- lize, kar se je zgodilo jiredvsem v Severni Ameriki. Psihoaiuiliza nam bi morala pokazali, da ne poziiiimo tistih stviiri, za kiitere misliino, da jih; našega splošno riizširjenega dojemanja torej ne more ruipasti z uporabo islega idioma, s katerim se namerava spopasti. Izziv ideologiji ne sme temeljiti na besednem sklicevanju na prav to ideologijo. Humanizem je prevladujoča ideologija, tako danes kol v času in prostoru, ko je nastajiila 1 Pomembno je, da ločimo psihoanalitično teorijo objektnih razmerij od psiholoških oziroma socio- loških razlag, ki jim je površno gledano mogoče |>odobna. »Objekt«, o katerem je govora, je seveda človeški objekt, toda bolj pomembno je, da gre za problem njegovega poriotranjenja s strani subjekla. Kar oblikuje objekt kot notranjo podobo zasubjekt, ni nikoli zgolj dejanski objekt, temveč vedno tudi fantazije o njem. Teorija objektnih razmerij začenja kot poskus, da bi psihoanalizo premestili od leorije ene osebe na teorijo dveh oseb, s poudarkom, da razmerje vedno obstaja med najmanj dvema človekoma. V teoriji objektnih razmerij je objekl aktiven v razmerju do subjekta, ki se oblikuje v kompleksni interakciji z objektom. To nasprotuje I.acanovemu pojmu objekta, gl, zg., str. 125. 173 psihoanaliza. Za huitianizeiii je človek središče svoje zgotlovine in samega sebe, je suhjekl, ki holj ali manj nadzoruje svoja dejanja in opravlja izhiro. Humanistična psihoanalitična praksa je v nevarnosti, da ројпшје pacienta kot nekoga, ki je izgubil smer in nadzor nad pravim oziroma resničnim Jazom (identiteto) in ju poskuša sjK^t pridobiti. Vsebina in metoda vsega üicanovega dela izpodbijata takšno jjojmovnje človeškega subjekta; takega subjekta ni. V stavčni zgradbi večine njegovih javnih nastopov ter pisane besede slovničnega osebka ali ni, ali se premešča, ali pa je kvečjenm pasivno izražen. Lahko bi rekli, da na tej ravni težavnost Laeanovega sloga odseva njegovo teorijo. Humanistično pojmovanje človeštva jiredpostavlja, tla subjekl obstaja od samega začetka. Vsaj jKjtihem se ego psihologi, teoretiki objektnih razmerij in zagovorniki Melanie Klein opirajo na isto pretipostavko. To je razlog, da jih ima Lacan končno bolj za ideologe kot pa teoretike psihoana- lize. Pri Freudu, kot ga razume Lfican, nista niti nezavetlno niti seksualnost na noben način vnaprej dani tlejstvi, ampak sta konstrukta, tj. objekta z zgotlovino, in sam človeški subjekt se oblikuje le znotraj te zgodovine. Psihoanaliza sledi prav tej zgotlovini človeškega subjekta v njeni splošnosti (človeška zgodovina) in jx)sebnosti (specifično življenje individua), kot se kaže v nezavednem fantazijskem življenju. Tako se nejxjsretlno vzpostavi okvir, v katerem je mogoče razumeti celotno vprašanje ženske seksualnosti. Kot je zapi.sal Freud: »V skladu s svojim posebnim značajem psihoanaliza ne poskuša opisovati, kaj je ženska - to bi bila naloga, ki bi jo komaj zmogla - ampak se loteva raziskovanja, kaim ženska nastane.« (1933« /1932/, str. 548. [Potlč. J. M.]) Lacan se je posvetil temu, tla bi preusmeril psihoanalizo k njeni nalogi dešifriranja načinov, kako se človeški subjekt konstituira - kako nastane - iz majhne človeške živali. S tem namenom je Lacan ponudil psihoanalitični teoriji novo lingvistično znanost, ki jo je razvil in spremenil glede na koncept subjektivitete. Človeška žival se rodi v jezik in znotraj meja jezika se konstruira človeški subjekt. Jezik ne izvira iz notranjosti indivitlua, vedno se nahaja v zunanjem svetu, kjer leži in čaka na novorojenca. Jezik vedno »pripatla« neki drugi osebi. Človeški subjekt je ustvarjen iz splošne- ga zakona, ki pride do njega od zunaj, skozi govor tlrugih ljutli, čeprav se mora ta govor ravno tako nanašati na splošni zakon. Lacanov človeški subjekt je pravo nasprotje humanističnega. Njegov subjekt ni entiteta s svojo identiteto, pač pa bitje, ustvarjeno v zarezi radikalnega razcepa. Identiteta, za katero se zdi, da je subjektova, je v resnici le privid, ki se pojavi, ko si subjekt ustvari podobo o sebi, tako da se itlentificira s percepcijo drugih o sebi. Ko se človeški otrok nauči govoriti 174 »mene« in »jaz«, je lo le sprejemanje leh oznak od drugih in od drugod, iz svela, ki ga zaznava in poimemije. Izrazi niso slalnice, v skladu z njegovim lelesom, ne izvirajo iz njega, lemveč od drugod. Lacanov človeški suhjekl ni »razcepljeni jaz«^ (Laing), ki bi lahko v drugačni družbi poslal celóla, pač pa jaz, ki je dejansko in nujno ustvarjen znotraj razcepa - bitje, ki lahko samega sebe pojmuje le, kolikor se zrcali nazaj s pozicije želje drugega. Nezavedno, kjer subjekl ni on sam, kjer je »jaz« iz sanj lahko nekdo drug in kjer se objekl in sidjjekt premeščata in zamenjujeta mesti, neprenehoma priča o tej prvobitni cepitvi. Seksualnost mora najti svoje mesto tudi v teh mijnih delitvah, ki jih jezik nalaga ljudem. Psihoanalitično pojmovanje, da so .seksualne želje tabuizirane in lorej potlačene v nezavedno, so pogosto dojete v sociološkem smislu (Malinowski, Reich, Marcuse ...), ki implicira, da družba ne bi prepovedovala tega, kar sedaj predstavlja seksualni tidiu, in bi tako moške in ženske osvobodila občutka, da so odtujeni lastni seksualnosti. Toda proti takšnim prevladujočim pojmovanjem Lacan trdi, da lahko sama želja in z njo seksualna želja obstaja le s pomočjo lastne odtujenosti. Freud opisuje, kako lahko pri dojenčku opazimo, da halucinira ndeko, ki so mu ga odtegnili, in da se olrok igra igro »bili proč«, da bi premagal travmo malerine nujne odsotnosti. Lacan hoče s temi primeri pokazati, da objekl, po katerem hrepenita dojenček ali otrok, začne obstajati kot objekt šele, ko ga izgubita. Tako vsaka zadovoljitev, ki jo kasneje lahko dosežejo, vedno vključuje to izgubo. Tej dimenziji pravi Lacan »želja«. Dojenčku se potreba lahko izpolni, zahtevi ugodi, loda njegova želja obstaja le zaradi začetne spodlelelosli zadovoljitve. Zelja vztraja kol posledica prvobitne odsotnosti in lorej kaže na to, dći obstaja v tem polju neka temeljna nemožnost glede same zadovoljitve. Ta proces po Lacanu skriva Freudova postavka, da »moramo upoštevali možnost, da je nekaj v naravi samega seksualnega nagona, kar ne dopušča realizacije popolne zadovoljitve.« (1912J, str. 207-208). Takšno pojmovanje spolne želje je kol Freuda tudi Lacana navedlo k temu, da je odločno zavrnil kakršnekoli leorije o razliki med spoloma, ki govorijo o vnaprej dani moški oziroma ženski entiteti, ki dopolnjujeta in zadovoljujeta druga drugo. Spolna razlika je lahko le jx)sledica cepitve; brez le cepitve bi prenehala obstajati. Toda obstajati mora, ker nobeno človeško bitje ne more poslali subjekl izven delitve na dva spola. Vsakdo mora zavzeti mesto kol moški ali kol ženska. Takšno mesto nikakor ni identično 2 devided self 175 posameznikovim biološkim s|>oltiitu značilnostim, jjrav tako ni mesto, na katerega bi se lahko zelo zanesli, kot kažejo psihoanalitične izkušnje. Vprašanje o tem, kaj je ustvarilo to razliko meti spoloma, je bilo meti psihoanalitiki v sretlišču diskusije v tlvajsetih in tridesetih letih. Prav ta diskusija j)o Lacanu predstavlja tisto žariščno točko, ki je votlila jisiho- analitično teorijo v napačno smer. Spet je Lacan poutlaril in preoblikoval stališče, ki ga je v tej polettiiki zavzel Freutl; Freutl je vetlno vztrajal pri tem, da je tisto, kar zaznanuije razliko med spoloma, zgolj jirisotnost iili odsotnost falosa in nie drugega. Ostali se s tem niso strinjali. V retrospekti- vi postane ključni jwjern tliskusije transparentno jasen: to je kastracijski kompleks. V Freudovi končni shemi deček in deklica na začetku tlelita isto seksualno zgodovino, ki jo (»irnemije kot »moško«. Najprej si želita svoj prvi objekt - mater. V fantaziji to pomeni imeti falos, ki je objekt materine želje (falična faza). Takšna pozicija paje prepovetlana (kastracijski kom- pleks) in pojavi se razlika med spoloma. Kastracijski kompleks konča dečkov Ojtlipov kompleks (njegova ljubezen tlo matere) in vpelje dekličin kompleks, ki je značilen le zanjo: svojo objektno ljubezen bo prenesla na očeta, za katerega se ztli, da ima falos, in se itlenlificirala z materjo, ki ga na tlekličino nejevoljo nima. Otl takrat si bo deklica želela imeti falos in deček si bo prizčideval, da bi ga reprezentirah To je za oba sj)ola neraz- rešljiva življenjska želja in ker je ves smisel nalanko v tem, da je ne- raziešljiva, predstavlja za Freutla temelj, ki ga psihoanaliza ne more preseči. Psihoanaliza človeškemu subjektu ne more dali tistega, kar irni je - kol pogoj njegove subjektivitete - usojeno, da bo umanjkalo: »Na nobeni drugi točki pri svojem analitičnem tlelu nimate tako neznosnega občutka, da so vsa neprestana prizadevanja zaman, kakor da bi govorili v veter, kot takrat, ko skušate prepričati žensko, naj opusti svojo željo po ¡)enisu iz razloga, ker je neuresničljiva.« (1937c, str. 392.) Freudovemu konceptu dekličine falične faze in jwmemi, ki ga je na- zadnje pripisal kastracijskemu kompleksu, so močno nasprotovali. Lacan se vrača h ključnemu pojmu tliskusije, h kastracijskeitui kompleksu in v teh okvirih k pomenu falosa. Zanj sta temeljna kanma same subjektivitete in mesta seksualnosti v njej. Izbira falosa kot znamenja, okrog katerega se konstruirata subjektivnost in seksualnost, razkrije natanko to, da sta kon- struirani skozi razcep, ki je tako arbitraren kot odtujujoč. V Lacanovem branju Freuda grožnja s kastracijo ni nekaj, kar seje zgodilo že obstoječenm subjektu deklice ali kar bi se lahko zgodilo že obstoječemu subjektu dečka, ampak je, tako kot za Freutla, tisto, kar iz deklice »naretli« deklico in iz dečka dečka, v razcejiu, ki je tako bistven kot negotov. Vjnašanje kastraeijskega kompleksa je raztlelilo jjsihoanalitike. V času velike razprave sretli tlvajsetih let je bilo to vprašanje zastavljeno kot 176 vprašanje narave ženske seksualnosti, totla jkkI tem so bila skrita pretlhotl- na nestritijanja gletle kastracijske tesnobe. Pravzaprav izbaja celotno j)0- znej.še tlelovanje na področju ženske seksualnosti in vzjwstavitve s})olne razlike iz različnih mest, ki so pripisana konceptu kastracijskega komple- ksa. 'la pogosto [iretlstavlja skrito sretlišče vseh teorij, ki so se razcvetele v tlesetletjih preti vojno; posledice njegovega sj)rtjemanja ozironui zavra- čanja občutimo še danes. Hazprave o ženski seksualnosti običajno označujejo kot »polemiko med Freutlom in .lonesom«. V pretlstavitvi, ki sledi, ne nameravam iz}K)stavljati Jonesovega tlela. Deloma zato, ker je to pretlmet podrobne razdelave pri tlrugih avtorjih® in, kar je pomend)neje, zato ker je rmnieii mojega izbora ojx)zoriti na splošno naravo problettia in pretlstaviti Freutlovo delo iz gledišča, h kateremu se vrača Lacan. Ob strani puščam jwtlrobnosti razlik meti analitiki in razvrščani sicer različno misleče na isto slran; izpuščam argumente vsakega analitika, naj 1x5 jtomemben ali ne, katerega prispevek na tem })otlročju ne zatleva splošne zastavitve; gledano s kateregakoli drugega vitlika bo izbira videti arbitrarna. Posamezni avtorji na isti strani se razlikujejo meti seboj, so nekonsistentni sami s seboj ali spreminjajo svoja stališča, toda ta dejstva zbletlijo preti temeljnejšo tlelilvijo gletle na koncept kastracije. V skrajni konsekvenci se {»lemika nanaša na vprašanje psihoanalitičnega razumevanja tako seksualnosti kot nezavednega in j)o- stavlja v ospredje probleme razmerja med psihoanalizo, biologijo ter socio- logijo. Ali je biologija, vpliv okolja, objektna razmerja ali kastracijski kompleks tisto, kar pripomore k psihološkem razlikovanju med sjx)loma? Freutl in za njim Lacan sla oba obložena, tla sta njuni teoriji falocentrični - daje moški vzet kot merilo in tla je ženska listo, karje otl njt^ga drugačno. Freudovi nasprolniki si prizatlevajo vz|K)slavili ravnotežje in razvili teorije, ki jwjasnjujejo, kako so moški in ženske v svoji psihoseksualnosti enaki, ventlar različni. Ne za Freuda ne za Lacana naloga ni v tem, tla bi proizvetlla pravičnost, temveč tla bi potlala razlago le razlike, ki jw njunem mnenju ne uporablja moškega, lemveč falos, ki si ga moški mora lastiti, kol svoj ključni termin. Ker j)a je Freutlovo stališče nedvomno ¡xjstalo takšno šele v njegovih poznejših delih, l>acan vztraja pri »ponovnem branju«, saj le tako njegova teorija dobi tisti pomen in koherentnost, ki tlrugače manjka. Čeprav Lacan temu ne posveča pozornosti, obstaja v Freutlovih zgodnjih tlelih, napisanih precej pred veliko jxjlemiko, precej lega, kar so kasnejši analiliki hdiko uporabili kol izhotlišče svojih teorij o enakovretlnem, vzpo- 3 Milchcll, J. in Rose, J., 1982, sU. 99-122. 177 rednem razvoju oheli sjx)lov. Delitve v obravnavanju tega predmeta v laliko ponavatli vidimo skozi ta prvotna razliajanja v samih Freudovih delih. Freutlovo delo o tem vprašanju lahko razdelimo na dve ohtlohji. V jirvi fazi izhaja tisto, kar je j)ovedal o ženski seksualnosti, nasploh iz konteksta ohranihe njegove teorije o ohstoju in pomenu infantilne seksualnosti pred javnostjo, ki se inu je zdela nenaklonjena njegovim otikritjem. Ta prva faza sega od devetdesetih let prejšnjega stoletja nekako do olxlohja med letoma 1916 in 1919. Druga faza pa traja od 1920 do njegovega zadnjega dela, ki je izšlo jiostuinno leta 1940. V tem drugem ohdohju se ukvarja z izdelavo in ohramho svojega pojmovanja seksualnosti glede na |)o.sehno vprašanje narave razlike med spoloma. V tem času je hilo vse, kar je napisal, del diskusije znotraj samega psihoanalitičnega gibanja. V prvem obdobju se v Freudovem delu jwjavlja večje protislovje, o katerem nikoli niso razpravljali, l)ilo paje izjemno jioniembrio za kasnejše teorije o ženski seksualnosti. V tem obdobju se reilke Freudove eksplicitne ideje o ženski seksualnosti vrtijo okrog njegovih omemb Ojdipovega kom- pleksa. Bistvo Ojdipovega kom])leksa je v njegovih objavljenih tlelih prvič omenjeno v kratki omembi Kralja Ojdipa \ Razlagi sanj (1900«); leta 1910 dobi ime Ojdijwv kompleks in do lela 1919 brez večje teoretične, zato pa z veliko mero klinične razširitve (])redvsem v primeru »malega llansa«) postane temeljni kamen psihoanalize. Bazlični načini, kako se Ojdipov kompleks pojavlja in razrešuje, ojiredeljiijejo različne tijie normalnega in patološkega; njegov nastop in razrešitev pojasnjujeta človeški subjekt in človeško željo. Toda Ojdipov kompleks iz zgodnjega obdobja je preprost niz razmerij, kjer si otrok želi starša nasprotnega spola in čuti sovražno rivalstvo do starša istega spola. Zgodovina dečka se simetrično sklada z zgodovino deklice. Tako v »Odlomku iz analize nekega primera histerije« (1905e/1901/) Freud })iše: »Verjetno bi lahko našli različne sledi takšne zgodnje naklonjenosti pri večini ljutli - hčere tlo očeta oziroma sina do matere,« (1905e, str. 129), prav tako je Dorina histerija v celoti manifestno interpretirana na osnovi njene otroške ojtlipske ljubezni tlo očeta in njego- vega j)Oznejšega nadomestka, gosjHStla K. Ali v tlelu Blodnje in sanje v 'Gradivi W. Jensena: »Splošno pravilo za normalno dekle je, tla svojo naklonjenost takoj usmeri na očeta.« (1907« /1906/, str. 34.) In tako najjrej. V srži Freutlovega pripisovanja vzporetlne ojtlipske vlttge tleklicam in dečkom tiči pojem naravne in normativne heteroseksualne privlačnosti; pojem, ki so ga kasneje sjirejeli številni psihoanalitiki. Tu, v Freudovih zgodnjih tlelih, .se zdi, kot daje koncept Ojtlipovega kompleksa - temeljna želja jx) incestu - tako radikalen, tla, če sploh hočemo zagovarjati otrokove incestuozne želje, naj bodo te vsaj želje po staršu nasjjrotnega sjwla. Ker je moral Fieiitl svojo tezo o infantilni incestuozni seksualnosti vztrajno braniti 178 tako pred zunanjiini iiasprolovaiiji kot pred lasttiiiiii zadržki, da hi sprejel to idejo, je prav radikčdizetn Ojdi|)ovegakorn])leksa deloval kol konservativ- na »zavora« pri razutnevanju razlike nied spoloma. Tukaj je Freudovo stališče konvencionalno: dečki hodo tlečki in hodo ljuhili ženske, deklice hotlo deklice in hodo ljuhile moške. Vendar |)a normativnim implikacijatn seksualne simetrije v ojdipski situaciji nasprotujejo številne teme. Od teh sta najljolj [»memhni struktura in argumentacija v Treh nizpravah o teoriji sehiiialnosti (1905sihoanalitični konce})t seksualnosti. Freud začenja knjigo s poglavji o seksualnih odklonih. Homo- seksualnost ujwrahi, da bi jwkazal, kako za seksualni nagon ne obstaja nikakršen naraven, avtojnatičen objekt; ob jierverzijali pokaže, da ni stalne- ga cilja. Ker je sama normalnost »idealna fikcija« in ker med nenormal- nostjo in normalnostjo ni nobene kakovostne razlike, situacije ne moremo razložiti z prirojeniitii faktorji in je torej vsako pojmovanje nagona kot preprosto prirojenega nevzdržno. Tb {)omeni, da je samo razumevanje nagona jKJstavljeno pod vprašaj. Nagon (ali »instinct« v angl. prevodu Standard Edition) je nekaj na meji med mentalniiti in fizičnim. Kasneje je Freud to razmerje fornudiral kot tako, v katerem somatska mija svojo nalogo zaupa psihičnemu zastopniku. V svojem delu »Nezavedno« je pi.sal: »Na- gon ne more nikoli postati objekl zavesti, to more le predstava, ki ga zastopa. Кг tudi v nezavednem ne more biti zastopan drugače kot prek predstave. ... Ce pa vemlarle govorimo o nezavednem nagonskem vzgibu ali o potlačenem nagonskem vzgibu ... ne moremo imeti v mislih nič tlrugega kot nagonski vzgib, pri katerem je zastopstvo pretlslave nezavetino. (1915e, slov. prev. str. 137.) Meti biološko mijo in njenim zastopstvom nikoli ni vzročnega razmerja: neke tlejavnosti ne moremo opazovali in izza nje tletlucirali ustrezne fizične motivacijske sile. Seksualni nagon ni nikoli entiteta, je polimorfen, njegov cilj je spremenljiv, njegov objekt naključen. Lacan trtli, tla Tri razprave kažejo na to, da se je Freutl že zavedal, kako je za človeštvo nagon skoraj nasprotje živalskega instinkta, ki j)ozna in tlobi svoj objekl zatlovoljilve. Po tirugi strani pa teoretiki objektnih razmerij Irtlijo, tla za Freutla seksualni nagon nejwsretlno izrasle iz [irvega zatlovoljujočega razmerja z materjo; [xjnavlja željo j» sesanju in objemu. Dojenčku so prvi »tlelni objekl« j)rsi; potem je objekl mati, ki jo bo ljubil pretlojtiipsko, in zatem kol »cel objekl« ojdipsko. Kasneje bo seksualni nagon otlraslega za to iskal natlomeslek, ki ga, če bo tlovolj dober, lahko zadovolji, in ga bo zadovoljil. 179 čeprav bi bibi lahko za raznolikost interpretacij in za novo prevladujočo smer humanizma, ki jo graja üican, kriva nejasnost nekaterih delov Treh razprav, vendarle v njih ni absolutno ničesar takega, kar bi bilo združljivo s kakršnimkoli pojmom naravne heteroseksualne jirivlačnosti ali s takšnim Ojdipovim kompleksom, kot ga Freud fornuilira v drugih tlelih tega obdob- ja. Zgratlbii in vsebitia Treh razprav spodkopava kakršno koli idejo norma- tivne seksualnosti. Če lorej v naravi heteroseksualna privlačnost ni vnaprej predpisana, lahko sklepamo, da s}x)l ne more hiti že vna|(rej določen - moška oziroma ženska oseba v psihološkem smislu ne more obstajati od začetka. V primeru »Dore« je Freud jiredpostavil, da bi Doro, če bi ne bila hisleričarka, povsem naravno j)rivlačil njen snubec, gospod K., tako kol jo je privlačil njen oče, koje bila še majhen otrok. Drugače jwvedano, imela bi naravni ženski Ojdipov kom|)leks. Toda kasneje najjisiuie opombe pri- povedujejo drugo zgodbo: Dore oče ni samo privlačil, ampak seje z njim tudi identificirala. V kontekstu njene seksualne želje je Dora moški, ki obožuje žensko. Če bi prij)isovali to stanje Dorini histeriji, bi pomenilo, da smo rešili celotno temeljno vjirašanje psihoanalize. Histerija ne nastane zaradi kakšne prirojene nagnjenosti. Ce se torej Dora lahko identificira z moškim, ne more obstajati naravni ali avtomatični heteroseksualni nagon. Do dvajsetih let tega stoletja je Freud jjroblem reševal s jjojmom biseksualnosti. Z »biseksualnostjo« seje prav tako lahko izognil temu, kar bi sicer bilo preveč očitno protislovje v njegovih stališčih; tako je trdil, da je preveč brezhibni j)aralelizem med dečkovo in dekličino ojtiipsko situa- cijo, Dorino dilemo ter prisotnost hetero.seksualnosti mogoče razložiti z dejstvom, da ima deček v .sebi delček ženskega in deklica delček moškega. To reši Ojdi jKJv kompleks grobegii spolnega determinizma, toda za določeno ceno. Če pojem biseksualnosti ni čisto biološki, pri čemer vztraja Freutl, otl kod }>otem izhaja? Poznejši analitiki, ki so se v največjem delu držali Freudove zgodnje uporabe izniza, so povezovali biseksualnost s jradvoje- vanjem anatomije ali pa sojo utemeljili z enostavno identifikacijo: deček se delno identificira z materjo, deklica tlelno z očetom. Za Freuda seje, ko je kasneje reforrnuliral Ojtlipov kompleks, pomen »biseksualnosti« pre- mestil in je začel zastopati natanko negotovost .same spolne delitve. Nedvomno je Freutlovo stališče v prvem obtiobju močno protislovno. Otlkritje Ojdij)ovega kompleksa ga je pripeljalo do pretljKistavke naravne heteroseksualnosti, njegova preostala dela pa so govorila proti tej možnosti kot glavni premisi psihoanalitičnega razumevanja seksualnosti. V Treh razpravah Ojdi|x)vega kompleksa sploh ne omenja, niti pozicij, ki jih zavzema; s tem se je uspel izogniti protislovju v svojih tezah, čeprav se v nekaterih nejasnih trtlitvah iz razprav čuti njegov pečat. 180 Nekako cio lela 1915 seje Freutl zavetlel, da njegova leorija o Ojtlijxjvem kompleksu in naravi seksualnosli ne more zadovoljivo razložili razlike med spoloma. Freutl sicer nikoli ni eksplieilno navedel svojih ležav (kol na drugih potlročjih svojega dela), loda lela 1915 je tlotlal niz o|)omh k Trem razpravam, ki skoraj vse zatlevajo prohlem, kako tlefinirali moškosl in ženskosl. Oslali avlorji, pretlvsem Jung, so pripeljali lakralne Freudove ideje o Ojtlijjovern kompleksu do njihovega logičnega zaključka in so, vzpostavljajoč dokončno enakost meti s|)olorna, })oiitienovali tlekličin oj- dipski konflikt Eleklrin kom})leks. Ali je prav to delo - Freutl je že prav na začetku zavrnil Eleklrin kompleks - ali pa prebujajoče zavedanje, tla njegova pozicija ni zatlovoljiva, spodbutlilo Freutla, tla je })roblem še enkrat premislil, tega ni mogoče ugotoviti. Vsekakor ga je nekaj sjx>tlbutlilo k intenzivnejšemu premisleku problertia razlike meti spoloma. Prav tako je bil lela 1915 Trein razpravam (1905<:Z) dodan koncept, ki označuje tako obrat v Freudovem razumevanju razlik meti moškimi in ženskami kot lutli žarišče konflikta, ki se pojavlja meti njegovimi stališči in stališči večine drugih analitikov. To je kastracijski kompleks. V prvem obtlobju Freudovega tlela lahko vitlimo, kako je ideja kaslra- cijskega koitipleksa jwslopoma dobivala veljavo. Obravnava jo v tlelu »O infantilnih .seksualnih teorijah« (1908c), ki je bistvenega pomena za ana- lizo »malega llan.sa« (19096). Tbtla ko je leta 1914(c) pi.sal razpravo »Vpeljava luucizma«, Freud še vetlno ni bil prepričan, ali loje splošen pojav ali ne. Leta 1915 pa začenja tlobivali vetlno večjo vlogo. Leta 1924(J) se v delu »Zaton Ojtlijx)vega kompleksa« kastracijski kompleks že pojavi kot osrednji jx)jem. V svoji avtobiografiji iz leta 1925 je Freutl zapisal: »Tako za izoblikovanje značaja kot nevroze ima kastracijski kompleks najgloblji pomen.« (1925J /1924/, str. 62.) To je zanj sretliščna ločka pritlobilve kulture: deluje kot zakon, s katerim moški in ženske pridobijo svojo človeškost in, kar je s tem neločljivo jjovezano, razliki med spoloma tla človeški pomen. Kastracijski kompleks je v Freudovih tlelih zelo tesno povezan z nje- govim zanimanjem za človeško prazgotlovino. Nepotrebno bi bilo naštevali Freudove dvomljive antropološke rekonstrukcije na tem })otlrt)čju; listo, kar nas zanima, je pomembnost, ki jo je v človeški o.sebni in tlružbeni zgodovini pripisal nekemu dogodku. Dobro je znano, daje Freutl, še predenje uvitlel, kako pomertdjni sta fantazma in infantilna seksualnost, verjel zgodbam, ki so mu jih pri |>o vetlo vale histerične pacientke o tem, kako so jih zajxîljevali njihovi očetje. Čeprav je Freutl opustil misel o verjetnosti posameznega dogotlka očetovskega zapeljevanja oziroma, karje jjomembneje, o njegovi vzročnosti, je obilržal јхзјет prazgodovinskega ali tlejanskega dogodka. Nekaj je otl zunaj vdrlo v otrokov svet. Nekaj, kar ni notranje, lemveč je 181 prišlo od zunaj, iz zgodovine ali j)razgodovine. Ta »dogodek« naj bi bila očetovska grožnja s kastracijo. Da za Freuda kastracijski kompleks deluje kol zunanji dogodek, kot zakon, lahko viilimo tudi iz s tem povezanega Freudovega zanimanja za I,amarckove ideje, ki .se je [Ksjavilo okrog lela 1916. To zanimanje se najpogosteje dokaj pokroviteljsko obravnava kot primer Freudovega zn;ui- stvenegaanahronizma 19.stoletja. Dt\jarisko pa je bil Lamarckdo leta 1916 že zastarel ir\ jasno je, da Freudovo zanimanje ni vzniknilo iz nevednosti, temveč iz potrebe po razlagi svojih opažanj, ki jih ni mogel teorizirati. Slo je za vpra.šanje, kako se j)osameztiik v prvih nekaj kratkih letih svojega življenja seznani z vso bistveno zgodovino tega, kako biti človek? Lamar- ekovski |)ojmi o kulturni dediščini so Freudu midili možno rešitev pro- blema. Z zavračanjem ideje o kulturni dediščini so Fre\iilovi nasprotniki morda res zavrnili napačno rešitev, lotla s tem .so prezrli nujnost vprašanja in se izognili j)robleitni, kako otrok lako zgodaj in tako hilro (iritlobi vednosl o človeških zakonih. »Kulluralislični« ]K)utlarek Karen I lorney - poutlarek na vplivu tiružbe - je predstavljal poskus postavljanja stvari na pravo mesto, vendar ni uspel, ker je zahteval implicitno pretipostavko, da je človeški subjekt mogoče ločili od tiružbe in tla .se ne izoblikuje zgolj znotraj nje: otrok in tlružba sta ločeni entiteti, ki vplivala tlruga na tlrugo. Za 1 lorney- jevo že obstajajo moški in ženske (tlečki in tleklice) sami po sebi; s tem pa postane satnournevno prav tisto, kar hoče razložiti. Freudov koncept kaslracijskega kompleksa je povsem premestil impli- kacije Ojtli])ovega kompleksa in spremenil pomen biseksualnosti. Preden je kastracijski kompleks dobil svoj polni })omen, seje zdelo, da se Ojtlijxjv kompleks razreši naravno kot predhothia razvojna stopnja. Ko })a enkrat pretl|»stavinio kastracijski kompleks, šele ta razbije Oj(li{)ov kompleks. Kastracijski kompleks postavi Natljaz za svojega zasto|)nika in s tem za zastopnika zakona. Skupaj z organizatorsko vlogo Ojtlipovega kompleksa v otinosu do želje uravnava kastracijski kompleks pozicije vseh oseb v trikotniku oče - mati - oirok: z načinom, kako to počne, jxwseblja zakon, ki je temelj samega človeškega reda. Tako se torej problem kastracije, sj)olne razlike kot proizvoda tlelitve, ter koncept historičnega in simbolnega retla obotavljivo zbližujejo. Lacan v sledečih tekstih gratli svoje teorije jjrav na njihovi medselxjjni otlvisnosti. Koje Freutl začel koncej)t kastracije jxivztligovati v teoretske višine, se je začel otlpor. Ztli se, da sta se številnim ljudem izven psihoanalitičnega gibanja ztleli neokusni itleji infantilne seksuahiosti in Ojdipovega kom- pleksa, kaže jm, da je bilo za same psihoanalitike nekaj še bolj notranje nesprejemljivega pri pojmu kastraeijskega komplek.sa in tem, kar je pretl- postavljal pri tleklici - zavidanje penisa. Od te točke naprej Freutlov 182 poudarek na ¡)orneitd)noslí kastracijskega kompleksa ne izhaja le iz nje- govih kliničnih opazovanj, njegovega rastočega zavedanja protislovij v lastnem delu in naraščajočega zanimanja za temelje človeške zgodovine, ampak do določene mere kot odgovor na delo njegovih kolegov. Lou Andreas-Salomé, van 0[)huijsen, pa Kari Abraham in Auguste Starčke so se leta 1921 prvi začeli z interpretacijo tega ])ojma. Sledili so jim Franz Alexander, Otto Rank, Carl Miiller-Braunschweig in Josine Midier, dokler se niso v sredini dvajsetih in tridesetih let pridružila slovitejša imena s tega jjodročja - Karen Horney, Melanie Klein, Lampl-de Groot, Helene Deutsch, Ernest Jones. Vključijo se še Fenichel, Rado, Marjorie Brierley, Joan Rivière, Ruth Mack Bruttswick. Do leta 1935 so se stališča razjasnila in termini diskusije o spolni razliki se bistveno ne spremenijo, čeprav se spremeni vsebina, ki trditve dopolnjuje. Ključno je delo Kiula Abrjdiama. Umrl je, še pretlen se je velika diskusija polno razmahnila, toda njegove ideje, čeprav pogosto neprizrmne, so bile v njej osrednjega jiomena - predvsem ker je večina Freudovih nasprotnikov menila, da so Abrahamove ideje Freudove. Ker je Abraham na videz razširjal Freudovo delo in podpiral pojem kaslracijskega komple- ksa, je ta predpostavka razumljiva, čeprav jjopolnoma naj)ačim. V svojih pismih se Freud in Abraham vedno nadv.se vljudno strinjala drug z drugim, kar nam })гесеј otežkoča razlago izjenmo pomembnih razlik med njima. Ena od razlik se skriva v Freudovi trditvi, da deklice zavidajo falos. Karl Abraham trieni, da se oba spola na etuik luičin bojila kastracije, kar opisuje kot pomanjkanje spolne moči.'* Po Abraluunovi lezi se tlečki in deklice - ker so že različni - različno odzivajo na enako izkustvo, po Freudu pa jih enako izkustvo razloči. Za Abrahama, ne pa tudi za Freuda, je samoumevno, da do ča.sa kastracijskega kompleksa že obstajajo »dečki« in »deklice«. Poleg le pomembne razlike lahko pravi razmik rtied Abrahamovimi in Freudovimi trditvami najbolje opazimo pri premestitvi poudarka. Pri obeh avtorjih je incest lčd)u (»kastracija«), toda le pri Freudu mora biti tu nekdo, ki ga prepove: prepoved je v zraku. 4 To razliko naprej razvijejo nekateri avtorji, predvsem Ernest Jones, ki je nasprotoval specifičnosti falične kastracije inje v splošnem straliu, da ne l)i seksualna želja izumrla, skoval utAZophanisis, s katerim je označil svojo idejo. Ta pojem sicer ni razvit v Al»raliamovem delu, je pa nakazal prihodnjo smer. Lacan se je k njemu vrača in pravi, da je Jonesu tako malo manjkalo, da bi mu uspelo, da je njegov neuspeh še toliko bolj grotesken. Za Lacana se a/tlianCsis nanaša na bistveni razcep subjekta, medtem ko, kot piše Lacan, >»je Jones v njem videl nekaj dovolj absurdnega, l»ojazcn, da bi nam izginila želja. Vendar paje [ге\>л aphanCsis bolj radikalno postaviti na raven, kjer se subjekt kaže v tistem gibanju izginevanja, ki sem ga opredelil za smrtonosno. Še drugače sem to gibanje imenoval fading subjekta.« »Ko se subjekt nekje prikaže kot smisel, se drugod očituje Vo\fading, kol izginevanje.« (Seminar XI, slov. prev. str. 275 in 290.) 183 Pri Freudu je zaradi jKDUtlarka tia kastracijskem kompleksu kot izvoru zakona, oče tisti, ki že poseduje mater in ki metaforično reče »ne« otro- kovim željam. Prepoved dohi za otroka jKjmen le zato, ker obstajajo ljutlje - ženske - ki so bili kastrirani, tako da nimajo falosa. Z drugimi besedami, prejšnja izkustva, kot je j)ogled na ženske sjwlne organe, torej tlobijo svoj pomen le skozi »odloženo dejanje«, 'liiko za Freuda prav ideja kastra- eijskega kompleksa vsebuje teorijo, da ostala doživetja iu zaznave dobijo svoj jromen le iz zakona, ki ga predstavlja kastracijski kompleks. Nasprotno pa JK) Abrahamu grožnja s kastracijo izhaja iz dejanske j)redstave, ki si jo otrok ustvari o dekliškem telesu; nihče ne |io.seže vmes, ni |)rej)ovedujočega očeta, katerega grožnja pomeni izrekanje zakona: tukaj je »jirava« inferior- nost ženskih sjx)lnih organov tista, ki, koje enkrat dojeta, jjovzroči kom- jjleks j)ri obeh sjjolih. Tu v Freudovem delu naletimo na naslediijo, zelo j)otnemhno kontra- dikcijo, ki j)a je ni imel časa do konca razrešiti. To je kontradikcija, ki ruirn razjasni, zakaj jx)vezujejo Abrahamovo in Freutlovo tlelo. Za Freutla je očitno, da dečkov kastracijski kornjileks izhaja iz |)enisa, ki je dobil svoj j)omen z očetovo j)rej)Ovedjo; včasih paje mnenja, da tlekličino zavitlanje Jjenisa jjritle iz jjrej)roste zaznave, ki jo o])ravi: jjenis vidi, sjjozna, tla je večji in boljši, in ga hoče. Jasno je, daje takšna nejjravičnost glede dostojia deklice in dečka do jjotnena nevzdržna: zakaj naj bi tleki ica imela jjrivilegij pri razumevanju telesa? Ventlar so dokazi, da se je Freud zavedal nedo- slednosti v svoji razlagi; njegove objavljene izjave so sicer zavajajoče, toda v nekem jjisrtui je zajjisal: »Pogled na jjenis in njegova funkcija uriniranja ne more hiti motiv, temveč zgolj sjjiožilec otrokovega zavitlanja. Vendar tega še nihče ni sjjecificiral.« (1971 /1935/, str. 329.) Na žalost niti Freud niti jjoznejši avtorji tega ni.so dovolj jasno sj>ecificirali v svojih objavljenih delih. Freutl je o Abrahamovem članku o ženskem kastracijskem kornjileksu® dejal, tla je »nej)resežen«. Toda jjojjolnoma nič ni v teoretičnem okviru Freudovih tlel, kar bi jjotrjev.ilo Abrahamovo stališče. Sevetla Freutl govori o ženskem občutku »organske manjvrednosti«, totla zanj to ni nikoli motiv za kastracijski kompleks ali za zaton Ojtlijjovega komjjleksa; torej ni vzrok ženski seksualnosti, ženskosti ali nevrozi. Za Freutla je otlsotnost jjenisa pri ženskah pomembna zgolj v tem, da osmisli očetovo prejjovetl iricestu- oznih želja. Žensko telo v sebi in samo na sebi ne nakazuje in ne začenja ničesar. Različni jjoutlarki Freutla in Abrahama so zelo dalekosežni. Če je ^ Abraham, K., »Manifestations of the Female Castration Complex« /1920/, liu. J. Psychoanal., 1922,3, str. 1-29. 184 telo, kot pri Abrahamu, motiv za konstitucijo subjekla v moški ali ženski seksualnosti, potem je historična ali simbolna razsežnost le konstitucije izključena. Freiidov namen paje bil uveljavili prav to razsežnost kot sme qua non nastanka človeškega subjekla. Kavno rui tej razsežnosti l^c«m gradi celotni koncept spolne razlike. Če je Freud mislil, da je otrokovo lelo samo na sebi nepomembno za kastracijski kompleks, je ob tem nenehno poudarjal, daje lahko dejanski položaj otrokči (prisotnost ali odsolnosl očeta, dejanska prepoved mastur- bacije in tako naprej) nepomendjen v [)rimerjavi z neopisljivo prisotnostjo simbolne grožnje (»dogodka«), ki ji je vsak nujtio podvržen kol ceni za to, da je človek. Drugi analitiki, ki niso mogli sprejeti ideje o kultmui dediščini, strinjali pa so .se s Freudom v tem, da enkratni pojav ne more razložili vseprisotne kastracijske tesnobe, na katero so naleteli pri svojem kliničnem delu, so morali iskati razlago drugje. Nihče pa kastracijskemu kompleksu ni pripisal bistvene vloge za sam naslatiek človeškega subjekla, lemveč sojo jxjjmovali kol strah, ki izhaja iz notranjih izkustev bitja, ki je že konstituirano kot subjekl, čeprav le v primitivni obliki. Poslediea lega je, da kastracija pri nobeni od alternativmh teorij ne more imeli bistvenega vpliva na spolno razliko. Starčke je tako razširjenost kastracijske tesnobi^ razložil z zgidjo bra- davice z dojenčkovih ust inje tako z vsakodnevnim odstavljanjem dojenčka od prsi pojasnil univerzalnost komj)lek.sa. Kol naslednjo instanco je pred- lagal vse večjo sposobnost dojenčka, tla ločuje sebe od zunanjega sveta: »Formiranje zunanjega sveta je prvotna kastracija; otivzem bradavice u- slvari zasnovo za to.«" Franz Ale.xantler in Otto Hank sla kastracijo po- maknila nazaj k dojenčkovi izgubi maternice, ki je bila nekdaj del njega. Freud je itieje svojih kolegov o tesnobi ločitve (kol jo je imenoval) prevzel predvsem v tlelu Inhibicija, simplorn in tesnoba (192(jskušate med njima vzjjostaviti brezhibni j)aralelizem in ker, motivirani s temi nameni, nepremišljeno razlagate psihična dejstva, ki niso dokazljiva, in morate v teku lega j)očetja razglasili kot reakcijsko ali regresivno marsikaj, kar je nedvomno primarno. Seveda mora la kritika ostali nejasna. Poleg lega bi rad še poudaril, da moramo psihoanalizo ohranjali ločeno od biologije, tako kot srno jo ločili od anatomije in psihologije ...« (Pismo Carlu Müller- Braunschweigu, 1935.) Nekateri Freudovi nasprotniki pa se niso hoteli jiremočno ali preveč eksplicitno naslonili na biološko razlago sj)olne razlike; namesto tega so |)oudarili pomembnost psihološkega mehanizma identifikacije z njegovo odvisnostjo od objekta. Pri obojih, pri Freudovi razlagi in pri teoretikih objektnih razmerij, .se po zalomi Ojdipovega kompleksa vsak otrok, če gre po sreči, identificira s staršem ustreznega sjwla. Razlagi sla videli podobni, loda meslo, ki ga podelita kastracijskemu kompleksu, ju {»stavi svetove narazen. V Freudovi shemi bodo dečki in deklice јкз kastracijskem korn- jileksu bolj ali manj adekvatno [irivzeli s|x)lno identiteto ustreznega starša. Toda to je vedno zgolj prisvojitev in še to negotova, kot je mnogo prej dokčizala Dorina »neustrezna« očetovska idenlifikacija. Za Freuda je itlen- tifikacija z ustreznim staršem rezultat kaslracijskega kompleksa, ki je že pustil jMJČat spolne razlike. Za ostale analitike, ki so se odrekli ključni vlogi kaslracijskega kompleksa, pa je idenlifikacija (z biološko ојкзго) vzrok sjx)lne razlike. Nekoliko skrajšano lahko stališče teh teoretikov razložimo takole: obslaja obtiobje, ko se deklica ne razlikuje od tlečka (k.ir je za Kleinovo in nekatere druge dečkova primarna ženska faza) in tako oba ljubita svoj prvi objekt, mater, in se z njim identificirata; potem pa kol rezullal njenega biološkega sjwla (njene ženskosti) in zalo, ker je njena biološka nezadostnost prizadela njeno ljubezen (nima falosa za svojo mater in nikoli ga ne bo imela), deklica vstopi v svoj Ojdi[)ov kompleks in ljuljezen 188 prenese na očela; zalem se po|K)lnoma znova itlenlifieira z materjo in doseže polno žensko itlenlilelo. Iz tega laliko vidimo, da je bilo samo vprašanje ženske seksualnosli ključno pri razvoju leorije objektnih razmerij. Pri takšnem razumevanju ženskosti so močno poudarili prvi materinski odnos; enak poudarek je [x)dobno določal celotno kasnejšo razširitev teorije objektnih razmerij. Ko se je »velika j)oIemika« končala, so teoretiki objektnih razmerij osretlo- ločili svojo pozornost na mater in na s|)olno nerazlikovanega otroka, pušča- joč ob strani problem spolne razlike, kot ila nekako ni povezan s samim oblikovanjem subjekla. To je cena, ki sojo plačali za preusmeritev k materi in za za[K)slavljarije očela, katerega prepoved v Freuilovi teoriji lahko sama predstavlja znak, ki razloči dečke in deklice. Pri teh razlagah je le mati nasledila precejšen del prejšnjega zanimanja za žensko seksualnost; lastno izkustvo, izkustvo same sebe je dobro ilokumentirano, vendar je že konsti- tuirana - v v.sej svoji negolovosli - kot ženski subjekt. To predstavlja zanimiv način izogibanja vprašanju spolne razlike. Freud se je zavedal svojih precej resnih pomanjkljivosti na področju odnosa med materjo in otrokom. Njegovo slabo jKiznavanje je bilo dejansko bolj posledica narave psihoanalize, kot jo je zasnoval, kakor njegovih osebnih nagibov ali njegove moškosti (kol je mislil sam, pa tudi nekaj drugih). Če je psihoanaliza falocentrična, je za Freuda zato, ker je človeški ilružbeni red, ki ga opazuje skozi jwsamezni človeški subjekl, patricentri- čen. Do tega časa je oče v j)oložaju tretje instance, ki iiiora zlomili asocialno diadično enoto malere in otroka. Vitlimo lahko, tla bo nekaj ali nekdo moral vetlno jtredslavljali tretjo instanco. Lacan se vrne k jiroblemu in Irtli, tla odnosa meti materjo in otrokom ne moremo tlojeli izven strukture, ki jo vzpostavi jxjzicija očela. Za Lacana je rfesmiselna leorija, ki prezre očela ali ga vidi utelešenega v materi (Kleinova) ali z njenimi f)čmi. Ničesar človeškega ne more olistajali pred ali izven zakotia, ki ga pretlslavlja oče; obstaja le njegovo zanikanje (psihoza) ali pa srečna in nesrečna usoda (»normalnost« in nevroza) v okviru njegovih jKjgojev. Končno za kleinovske in nekleinovske teoretike objektnih razmerij (kljub velikim razlikam meti njimi) razlika meti .spoloma ni rezultat delitve, amjiak že dano tlejslvo; moški in ženske obslojijo. Ob tem niso nič presenečeni. Zaratli polemike s kolegi je Freutl sam naredil nekaj bistvenih refor- rnulacij. Tulli zanje lahko rečemo, da izhajajo iz njegovega poutlarjanja kastracijskega kompleksa. Spel in spelje v svojih zatlnjih spisih poudarjal njegov jKJtnen. Ob ponovnem premisleku svojega preiiričanja, da imata deček in deklica falično fazo, ki je primarna in ne reaktivna 1er sekuntlarna, kol so trdili tirugi, je znova poutlaril, in karje jx)membneje, reforrnuliral svoja prejšnja stališča. Ojtlipov kompleks, kakor ga je prvotno zastavil, je 189 ])riveclcl (lo argiirtieiilov, ki jirti je nasprotoval, ker je menil, tla so zgrešeni in napačni. Naravna heteroseksualnost, ki joje kompleks predjjostavljal, je bila nevzdržna, vendar ni bil nič bolj zadovoljiv pre})rost obrat Oj- dipovega kompleksa s poudarkom na ])rvem materinskem odnosu. Če se v končni instanci ne opremo na premiso biološko povzročene identifikacije, s takšnim stališčem ne moremo razložili razlike meti dečkom in deklico. Lacan meni, da Freud, ko vidi, da so njegova prejšnja stališča votlila v napačne smeri, na tem mestu izpostavi koncept želje. »Kaj hoče ženska [majhna tleklica]?« se sprašuje Freutl. Vsi odgovori, vključno s tem, tla hoče »mater«, so napačni: ona jireprosto hoče. Falos z njegovim statusom možne odsotnosti vskoči kot natlomestnik i\u\i\o munjknjočega objekta želje na ravni spolne tlelitve. Ce je tako, Ojdi|)ov kompleks ne more biti vt^č statični mit, ki odseva tlejanski })oložaj očeta, matere in otroka, temveč postane struktura, ki se vrti okrog vjira.sanja, kam lahko postavimo osel» gletle na njegovo ali njeno željo. Ta »kam« tloloča kastracijski kompleks. Freutl v svojem pretlavatiju »Ženskost« iz leta 1933 rešitve svojih ojKjnentov o problenm ženske seksualnosli postavi v ospredje kot niz vprašanj. Vpraša se, »kako [majhna deklica] iz svoje moške faze preitle k ženski fazi, ki ji je biološko usojena?« (1933« /1932/, str. 550) in v nasprotju s svojimi nasprotniki sklene, tla »se konstitucija ne bo brez boja [irilagotlila svoji funkciji«, (ibid., str. 549) ter natlalje pravi: »Čeprav bi bila idealno preprosta rešitev, če bi lahko j)retl|K)stavili, tla se otl tloločene starosti dalje elementarni v])liv rnetlsehojne privlačnosti meti spoloma tla občutiti in sili majhno žensko k moškim ... Totla tako dobro nam le ne bo šlo ...« (ihitl., sir. 550). Biološki ženski je usojeno, tla poslane ženska, ventlar je vprašanje, ki si ga mora postaviti psihtianaliza, kako se to zgotli, če ji že uspe. Otilično tlelo njegovih kolegov o najzgotlnejšem materinskem otinosu pusti s psihoanalitičnega stiilišča nerešen problem sj)olne razlike. Kot zapiše Freutl: »Če ne najtiemo nečesa, kar je s])eeifično za deklice in pri tlečkih ni prisotno ali vsaj ni prisotno na enak način, ne bomo mogli razložiti prekinitve tlekličine navezanosti na mater. Mislim, da smo našli specifični tlejavnik ... v kastracijskeiti kompleksu.« (Ibitl., str. 555.) Freutl je končal svoje življenje z netlokončano razpravo »Razcep Jaza v obrambnem ravnanju« (I940e /1938/). Ib delo govori o kastracijskem kompleksu in njegovih implikacijah za nastanek subjekta. Ojiisuje obliko- vanje Jaza v trernitku nevarnosti (grožnje zgube), ki se konča s primarnim razcejKJin, otl kalerega si nikoli ne opomore. Freutl meni, tla je reakcija tia kastracijski kompleks, ko se kot njegova tlruga možnost vzpostavi kot zgletl instance tega razcejia fetiš, natlomestek. V tem spisu lahko tlobro vitlinio Freudovo pozicijo, h kateri se vrne Lacan. Za prvotno razcepljeni subjekt je nujen prvotno zgubljeni objekt. Čeprav Freud o objektu ne govori kot o 190 izguhljcnetn objektu, tako kot Lacan, je popobionia jasno, da psiliični j)otnen objekta izbaja iz njegove odsotnosti, ali, kot je zapisid v predavanju »Ženskost«, iz dejstva, da nikoli ne more zadovoljiti: »... otrokov |X)blep [po svojem najzgoilnejšem branjenju je docela nenasiten ... [otrok] nikoli ne jireboli bolečine zgube materinih |irsi.« (1933a /1932/, str. 553.) Celo plemenski otrok, ki ga zelo dolgo dojijo, je nezadovoljen: bolečina in {»manjkanje zadovoljstva sta sprožilca, ki vzbuilita željo. Freudove zadnje spise pogosto sprejetnajo, kot da od.sevajo obup starca. Toda za Lacana kaže njihov pesimizetn pojasnitev in povzetek leorije, katere implikacije so in morajo bili anlihumamslične. Problem žetiske seksual- nosli nas vedno pripelje nazaj k vjtrašanjtt, kako je konstituiran člove.ški subjekt. V Freutlovih leorijah, ki jih |)onovno razvije L-acan, razlika med spoloma, ki jo povzroči kastracijski koni|)leks, in različne pozicije, ki jih je treba naknadno zavzeli, polrjttje, daje subjekt razce|)ljett in daje objekl zgubljen. V tem je osrednja težavnost človeka, o čemer pričata psihoanaliza in objekt njenega raziskovanja - nezavedno in seksualnost. Za Lacana jxinuja hunianislična pozicija zgolj lažne upe na osnovi zgrešenih teorij. To je stvar persjKjktive - in Lacan bi trdil, daje ])ogleil ])ofreudovskih analitikov ideološki v tem, da potrdi humanizem našega časa. Najsibo s pri ttiili vnim jazom ali kot začetna združenosl z mateijo, iz katere postopoma nastane razlikovanje, je po mnenju kleinovcev in drugih teoretikov ob- jektnih razmerij začelek persj)ektive pri itlenlifikaciji s tistim, kar se zdi, daje - ali naj bi bil - subjekt. Problem, na katerega se naslavljajo ti teoretiki, je naslednji: kaj dojenček/oseba stori s svojim svetom, dit bi se razvil? Potem se vprašanje obrne: ali je bilo človeško okolje dovolj dobro za dojenčka, da bi lahko počel prave stvari? V teh razlagah je sjjolna identiteta najprej biološko dana in se potem razvije in ])otr(li (ali jia ne), ko subjekt na svoji zaj)leteni (»ti v zrelost raste v interakciji z dejanskimi objekti in svojimi fantazijami o njih. l>acan zavzame nasjtrotno stališče: analizirančevo nezavedno razkrije fragmentirani subjekt premeščanja in negotove spolne itientitete. Biti človek pomeni biti podvržen zakonu, ki razsredišči in cepi: seksualnost ustvari razcep, subjekt je razcepljen, kar pa ideološki svet prikriva pred zavestnim sidjjektom, ki naj bi se jK)čulil celega in gotovega v svoji sj)olni identiteti. Psihoanaliza bi morala pri])omoči pri razgradnji prikrivanja in pri obnovi subjektove zgradbe z vsemi njenimi razcepi. Teorija je nemara jiravilna, vsekakor paje projekt tvegan. In tej teoriji in projiiktu - zgodovini razilrobljenega sjxjlnega subjekta - se je posvetil Lacan. 191 ScKiiam ciliraiiili Freudovih del: (19C)0a) Die Traumdeutung, Studienausgabe, Bd. 2. (1905e /1901/) »BriichslUck einer Myslerie-Analyse«, Sludienaiuigabe, Bd. 6, sir. 83 f. Slov. prev. V Dve aiudizi, gl. sir. 238. ( 1907a /1906/) Der Wahn und die Träume in IK Jemens 'Gradiva', Studienausgabe, Bd. 10, sir. 9 f. (1908c) »Uber infantile Sexnaltheorien«, Studienausgabe, Bd. 5, str. 169 f. (19096) »Analy.se der I'liobie eines fiinljährigen Studieiuiusgabe, Bd. 8, Str. 9 f. Slov. prev. v Mali Hans, Volčji človek, gl. str. 238. (1912í/) »Uber die allgemeinste Ernioilrigiing des Liel)eslebens«, (»Beiträge zur Psychologie des Lielie.siebens« II.), Studienausgabe, Bd. 5, str. 197 f. (1915c) »Trielje und Trielischick.sale«, Studienausgabe, Bd. 3, str. 75 f. Slov. prev. v Metapsiholoski spisi, gl. str. 2.38. (1915e) »Das Unbewußte«, Studienausgabe, Ikl. 3, str. 119 f. Slov. prev. v Meta- psiholoski spisi, gl. Str. 238. (192'k/) »Der Untergang des Otlipuskomplexes«,Sííi¿íe««/ísg«6e, Bd. 5, str. 243 f. Slov. prev. zg., Str. 5 f. (\925d/1924./), Selbstdarstellung, G.W., Bd. 14,.str.31 f. (1933a /1932/) Neue Folge der Vorlesungen zur Einführung in die Psyclwaiuilyse, Studienausgabe, Bd. 1, str. 447 f. (1935) »Letter to Carl Müller-Braunschweig«, izd. z naslovom »Freud and Female Sexuality: a Previously Unpublished Letter«, Psychiatry, 1971, str. 328- 329. (1937c) »Die endliche und unendliche Analyse«, Studienausgabe, Ergänzungs- band, Str. 351 f. (1940e/1938/) »Die Ichspaltung im Abwehrvorgang«, Síí/íZte;iaii.5g:a6e, Bd. 3, str. 389 f. Slov. prev. V Metapsiholoski spisi, gl. str. 238. Oätahl citirana dela: Iloiïe, J., »Introduction II«, Feminine Sexuality: Jacques Lacan and the École freudienne, Mitchell, j. in Kose, J., (nr.), Macmillan, London 1982. Slov. prev. zg., str. 121-147. Le séminaire XI: Les quatres concepts fondamentaux de la psycluiiuilyse, 1964, Seuil, Paris 1973. Slov. prev. gl. str. 239. Zbornik Feminine Sexuality: Jacques Lacan and the Ecole freudienne, Macmil- lan, London 1982, ki sta ga uredili Juliet Mitchell in Jacqueline Rose, ima dve uvodni razpravi. »Uvod I«, ki gaje napisala Juliet Mitchell in kije tu preveden, je bil z naslovom »Freud and Lacan: Psychoanalytic Tlicories of Sexual Differen- ces« |X)natisnjen v njeni knjigi Women: the Longest Revolution, Macmillan, London 1986, sir. 248-277; gl. tudi op. str. 147. Prevedla Mateja Gajger. 192 Parveen Adams ZAPIS O RAZLOČKU MED SEKSUALNIM RAZ- CEPOM IN SEKSUALNIMI RAZLIKAMI Mnoge feininistične leorije precijxjsUivljajo, da je problem, ki se ga je Ireba lolili, očilno problem seksualnega razeepa.' Ta očilnosl vsebuje mnogo ležav. Če namreč pretljKJslavljamo seksualni razeep, polem smo v analizo vnesli neko kalegorijo, kalegorijo seksualnega razcepa, ki bo obvla- dovala obliko vprašanj, ki jib je mogoče zaslavili. Če poslavljamo pod vprašaj kalegorijo seksualnega razcepa, lo seveda ne pomeni, da ji na- sprolujerno v običajnem smislu, lemveč da ji nasprolujettio, kadar dobi kol koncepl privilegiran položaj - privilegij, ki je predpostavljen, ne pa do- kazan. Seksualni razcep v lem privilegiranem smislu zadeva vzposlavilev dveh medsebojno izključujočih in vzajenmo izčrpnih kalegorij, za kaleri velja, da se nanašala na dve vzajemno izčrpni skupini, na konkrelne moške in ženske. Sevetla obslajajo močno različne in nasprotujoče si oblike razlaganja seksualnega razcepa in priznali je Ireba, da esencializmu, ki izjjeljuje seksualni razcep iz analomske razlike, oporekajo leorije, ki po- udarjajo proslor reprezentacije in sisleme rejjrezenlacije. Vendar bomo lu poskušali pokazali, tla se esencializern, ki ga v lej kriliki napadajo, pogoslo spel povrne, pa čeprav v bolj preiïnjeni obliki. V lem zapisu l)omo lo ponazorili ob premisleku, kako feministična dela o ideologiji oliranjajo j)roblematiko seksualnega razee[)a. Marksistične teorije ideologije sevetla poutlarjajo proslor reprezentacije, saj sam marksi- zem meri na sistem reprezentacije, skozi katerega so intlividui postavljeni kot socialni subjekli. Feministke ujxirabljajo psihoanalitično teorijo za Angleški izrazsexual division prevajamo z izrazom seksualni razcep; kolje razvidno iz nadaljevan- ja, gre za ostro, vnaprej dano in v biologiji ulemeljeno razlikovanje med skupinama moških in žensk. 193 izdelavo teorije, katere glavna skrb je vzpostavljanje seksualiziranih subje- ktov; nekatere pa so šle Se tllje in jo uporabile za teorijo ideologije. Tako fertiinistične teorije itleologije, utemeljene v psiboanalitični teoriji, kot marksistične teorije pri})isujejo osrednje mesto vprašanju reprezentaeij in mehanizma, kako te reprezentacije učinkujejo pri konstrukciji subjekta, prav zato pa naj bi bila po mnenju rtmogih mogoča sinteza marksizma in psihoanalize. Zaradi njunega skupnega zanimanja za kategorijo subjekta je veljalo, daje mogoče proizvesti teorijo razmerja med psihično in družbeno realnostjo. Tej možnosti bi lahko oporekali zaradi tega, ker je v niarksiznni in psihoanalizi, ki imata sicer opraviti s sistemi re|)rezentacije realnosti, jKjjrnovanje realnosti v obeh teorijah bistveno drugačno. Toda kar bomo tu jwstavili pod vprašaj, je doituieva, ki je skupna načitm uporabljanja obeh teorij - da je tisto, kar je reprezentirano, realnost, tj. jjredhodno in dano stanje družbene biti. Moj argument je sledeč: dokler se feministične teorije ideologije na- slanjajo na teorijo reprezentacije, kjer je reprezentacija vedno reprezen- tacija realnosti (naj bo to razmerje še tako razrahljiuio), v analizi seksualne razlike ne moremo napredovati, ker je realnost na videz vedno že struk- turirana na osnovi seksualnega razcejia, na osnovi že antagonističnega razmerja med dvem.i družbenima skupinama. Tako so zapleteni in proti- slovni načini generiranja seksualne razlike v raznih diskurzivnih in dru- žbenih praksah vselej zvedeni na učinek tega vselej obstoječega seksual- nega razce})a. Torej je treba pri seksualnem razcepu razložiti, kako deluje realnost, da pride do nadaljevanja njenih že danih razcejiov. (To stališče dejansko zanika različne načine produkcije .seksualnih razlik kot jjolitično dejstvo.) Po drugi strani pa je v okviru seksualnih razlik treba razumeti ravno produkcijo razlik na osnovi sistema reprezentacije; delo reprezen- tacije proizvaja razlike, ki ne morejo biti vnajjrej znane. Nekatere nadaljnje prednosti razlikovanja med seksualnim raz-cepom in seksualno razliko bomo navedli pozneje. Začnimo s problemom seksualnega razcepa. Jasno je, daje v radikalnih feminističnih analizah v okvirih dominacije moških nad ženskami to razmerje konec koncev vedno določeno na osnovi biološkega razcepa. To je postalo pojKjlnoma eksplicitno v nedavni revolucionarni feministični lite- raturi, kjer velja za odločujoče dejstvo, da so ženske zmožne reprodukcije. Vzpostavljen je antagonizem med sjwloma, utemeljen v biološki realnosti, za katero velja, daprecZ-obstoji in da določa družbena razmerja. Območje seksualnega antagonizma velja tudi za območje patriarhalno- sti; mnoge feministke, ki niso radikalne in bi zavračale razlago v okvirih biologije, kljub tertm ohranjajo pojem patriarhalnosti kot splošni problem, s katerim se je treba spopasti. To pomeni, da je [lojmovanje dominacije 194 moških nad ženskami pri mnogih feminislkaii oliranjeno kol prohiern. í'o chngi strani pa se nekatere sklicujejo na koncei)l jiatriarhalnosti kot na niz sistematičnih družlienih razmerij, kot na izvor in mehanizem zatiranja žensk. Čeprav bi to stališče nemara lahko jwnujalo način zato, da družberiili razmerij ne bi zvajali na intersubjektivna razmerja, pa botn |)okazala, da končno tega problema ne reši. Kot je |)oudanl Mark Cousins v tekstu »Materialni argumenti in feminizern«,^ je področje učinkov teh družbenih razmerij že konstituirana skupina žensk in moških, zato je družl)eni razcep, ki gaje treba razložiti, že predj)ostavljen kot del razlage. To lahko {)onazorirno ob delu .luliet Mitchell. V Psihoanalizi in femi- nizmi!? naletimo na eksplicitno zavračanje jiroblema moške dominacije, ki naj bi obstajala že od zibelke naprej. Oporeka temu, tla bi bili anatomsko diferencirani otroci vedno že moški in ženske. Oporeka pa tudi temu, kar je vitleti kot jxjvsem nasprotno stališče, da bi bili otroci prazne posode, ki bi jih napolnjevale družbene vloge moškega in ženske. '11 dve navidez nasprotni stališči, ki bi jih lahko označili kot biologističuo in sociologi- stično, sta namreč ironično tlejansko tlve strani istega kovanca. Biologi- stičuo stališče predpostavlja že konstruirane zmožnosti in medtem ko sociologistično stali.šče j)retlpostavlja tabulo raso, se mora vetlno opirati tudi na že konstituirane zmožnosti za izkustvo, sj)oznavanje in smotrno tlelovanje. Juliet Mitchell postavi to kritiko v ospretlje, s tem da sprejme psihoanalitično poudarjanje območjapjj/iicne realnosti, kategorije, ki raz- grajuje mehanizme obeh, realizacije biološkega bistva in neizj)rosnega pohoda socializacije. r^ozicija, za katero se zavzema Juliet Mitchell, premesti konstitutivni subjekt biologističrrega in sociologističnega stališča in ob uporabi j)siho- analitičnih argumentov jKiskuša pokazati, da moških in žensk ne smemo več pojmovati kot nekaj vnaprej danega, temveč kot učinek nečesa drugega. Čeprav je to velik korak naprej, paje treba ojx)zoriti, da smo se spet vrnili k problemu moške dominacije in ženske zatiranosti. Ce namreč konstruk- cijo moških in žensk na ravni psihične realnosti uporabimo za analizo ženske potirejenosti, potem ta konstrukcija je zatiranost žensk. To pomeni, da sama teorija ideologije, ki jo uvaja Juliet Mitchell, zahteva razlago nasprotja meti moškimi in ženskami, psihoanaliza paje uporabljena ravno za reprodukcijo teh razcepov. Tu si moramo na kriitko ogledati nekatere posebne vitlike argumenta Juliet Mitchell in obtielati problem reprezentacije in njenih posletlic za 2 »Material Arguments and Feminism«, m!f, 1978, 2, str. 62-70. ^ Mllchcli, J., Psychoanalysis and Feminism, Ventilili, London 1974. 195 feministične analize. Začnimo z vprašnjem: kako lahko pride do tega, da problem seksualnega razcepa obvladuje Freudovo delo, ki se je začelo s tako pomembnim S()raševanjem? Freud je seveda problematiziral koncept seksualnosti s postavko o infantilni seksualnosti, ki je ruijno spodnesla utečeno opredelitev seksualnosti v smislu instinkta, ki se pojavlja v puber- teti in ima točno določeni objekt (nasprotni sjjol). Za Freuda seksualnost ni instinkt, dedno dkazalo, ko sta Elizabeth Wilson in Angie Weir objavili članek »The British Women's Movement« v New Left Review, 1984,148, v katerem sta iz feministične politike odstranili celotno |X)dročje subjektivnosti in psihoanalize skupaj z delovanjem feministk (zgodovinark in avtoric, ki pišejo o sodobni politiki), ki, ob tem, da se same opredeljujejo kot socialistične feministke, vendarle dvomijo v tradicionalne pogoje izključno razredno osnovane analize oblasti. 201 tična v očitnem jwmenu, tla je stopila v polje tliskusije kot odgovor na notranje potrebe feminističnih jxjlemik; politična pa je tutli v širšem smislu, namreč v tem, da lahko feministično zavračatije psihoanalize ugledamo v jjovezavi z nenehno marginalizacijo psihoanalize v naši splošni kulturi, za katero vsi ugotavljamo, tla je represivna tlo žensk. Preden se spustimo v podrobnosti, je treba opozoriti še na nekaj tlrugega, kar paje s tem vendarle povezano: na po.sebnost psihoanalitičnega objekta, s katerim se spopade feminizem. Tako z vprašanjem o učinkih psihoanalize na potiročju jx)litične prakse že predpostavimo, da je psihoanalitična priiksa nepolitična.2 Nedavna feministična polemika se je usmerjala k poutlarjanju teorije (Freutlove leorije ženskosli: ali psihoanaliza lahko priskrbi razlago ženske podrejenosti ali ne). To je veljalo tako za obrambo Freuda pri Juliel Milchell® kakor tudi za številne novej.še otlgovore. Prišlo je do lega, tla so psihoanalizo odtegnili otl laslne prakse. Tukaj je izziv feministk psihoanalizi izhajal iz alternativnih oblik terapi je (s feministično terapijo in so-svetovanjern). Ventlar je potrebno ojwzoriti, tla psihoanalizo na tej ravni že s samim načinom, kakor jo obravnavajo v precejšnem številu novejših kritik, oropajo njenih praktičnih učinkov, oziroma bolje, vprašanje vzamejo kol že vnaprej rešeno (s površnim sklicevanjem na šovinizem psihoanalilične institucije, s podmeno, tla psihoanaliza tlepolilizira žensko analiziranko). V tem kontekstu ima lorej običajtia tliholomija teorije in prakse zelo specifičen })omen - psihoanalizo lahko jirišlevamo k »praksi« le, če j)retl|)Ostavimo, da ni to, oziroma, da oblika njenega delovanja nima nasletikov za jrolilično življenje. To denimo pretiposlavlja, tla sama psiho- analitična institucija nima politike, k čemur se bom .še vrnila. Obe točki - širša zgodovina lega, kako je naša prevladujoča kultura izpodrinila ali zavrgla psihoanalizo, in ločitev psihoanalize otl njene prak- tične in institucionalne osnove - sta povezani, kolikor gletle psihoanalize poslavljata v središče otlločilve in izbire, ki so sprejele, še pretlen se razprava s])loh začne. Ratla bi pokazala, da so nekatere otl teh odločitev preprosto napačne, tlenimo, razširjena obtožba o šovinizmu, ki ga pri- pisujejo celotni psihoanalitični instituciji. Vsaj v Veliki Britaniji je po Freudu prešla pomembna spotlbutla na tlve ženski - Amio Freutl in Melanie Klein. Psihoanaliza je pravzaprav še vetlno ena redkih kulturnih institucij, ki profesionalno ne diskriminira žensk in za kalero lahko rečemo, da v njej ženske celo prevladujejo. To seveda še ne pomeni, daje prisotnost žensk v kaki instituciji nujno feministična, loda zgodovinsko so ženske v psiho- 2 Wilson, sir. 63. 3 Wilcheii, }., Psychoanalysis and Feminisni, Aüvn Lane, LonAon 1974. 202 analizi dejansko imele vplivne položaje, kakršne so jim večinoma odrekali v drugih institucijah, kjer jih je njiliova doitmevna vloga »skrbnic« poti- snila v jxxlrejeni položaj (naprimer v j>oložaj negovalke); in res lahko opazimo veliko podobnost med prvimi kritikami Freuda |)ri Melanie Klein in kasnejšim feminističnim zavračanjem njegovih teorij. Za tiste, ki oklevajo glede tega, kar se kaže kol sedanja »slepa ulica« med feminizmom in psihoanalizo, naj povem, da je bolj pojnembno pouda- riti način, kako je psihoanaliza v polemiki predstavljena - tj., da gre za odločitve, ki so sprejele, še preden iiiuti rečejo, naj se odločimo. Najbrž je precej odvisno od tega, ali l)omo na strani feministične inteligence v psihoanalizi videli novo obliko hegemonije ali pa teorijo in prakso, ki so jo nenehno izrinjali tako iz prevladujočih institucij kot iz glavnega toka radikalnih polemik - v »zunanjost«, s katero je feminizem še posebej povezan zaradi svojega oporekanja obeitui tradicijiuna. Seslavinc kullurc V Angliji je bil odnos med psihoanalizo kol institucijo in tem, kako so psihoanalizo splošno sprejemali, vedno kompleksen, če že ne kar nai)el. Tako je leta 1968 Perry Anilerson trdil, da je potekal pomerrd)nejši tera- pevtski in teoretski napredek v psihoanaliličm" instituciji (v glavnem z deli Melanie Klein) vz{K>redno z osamitvijo psihoanalize v splošni kulturi inje bil nemara celo vzrok njenega jtočasnega širjenja (dokler ni začel izhajali Freud v zbirki Pelican leta 1974, ste se morali j)riilružili tistim, ki so brali Standardno izdajo Freudovih del) in neuspeha ])sihoanalize pri odločilnem prelonm s tradicijo empiristične filozofije, reakciormrne etike in povzdigo- vanjem literarnih »vrednot«, kar so po mnenju Andersona prevladujoče lastnosti našega kulturnega življenja.'^ Ne glede na to ali s|)rejmetc splošni »zamah« njegove argumentacije, se na terti mestu zdita pomembni dve točki iz prejšnje polemike. Prvič, zveza med empirističnimi tradicijami misli in odporom do psiho- analitičnega јкзјта nezavednegíi. V tern se psihoiuializa s svojo jxDzornostjo do simptomov, jezikovnih spoilrsljajev in sanj (tj. do tistega, kar hoče biti izrečeno, nasjiroti tistemu, karje dovoljeno izreči) kaže jjredvsem kot izziv sarnorazvidnosti in banalnosti vsakdanjega življenja in jezika, ki sta bila, kar je jKimembno, tudi posebni tarči feminizma. Če ujKjrabimo (jirecej ohlapno) Andersonovo definicijo empirizma kot nesistematičnega popisa stvari, takih kot so, in zavračatija oblik analize, ki prodiejo {kjcI površino družbenih jxjjavov, ki jih lahko opazujemo, jo lahko povežemo s femini- 4 Anderson, P., »Components of the National Culture., Л'ен) Left Review, 1968, 50. 203 zmom. Feminizem je namreč vselej spotlbijal opazno »danost«, tako žen- skih domnevno naravnih lasttiosti kot sedanjega družbenega položaja žensk (še posebej, če slednje opravičijo s jiomočjo prvega). Kako pogosto so »kult zdravega razuma«, pojem tistega, za kar očitno gre ali kar je narava stvari, v reakcionarnih argumentih uporabili ¡noti feminističnim poskusom zahte- vati družbene spremembe? Po Andersonu v njegovem članku iz leta 1968 predstavlja podpora empirističnemu mišljenju eno glavnih oblik od|x)ra ilo Freuda - tako globoko je psihoanaliza zavezana prodiranju }xxl površje in jx)d zavestne manifestacije vsakdanjega izkustva. In drugič, odnos med zavračanjem psihoanalize in primanjkljajem v britanski intelektualni kulturi marksizma, ki bi lahko teoriziral in obenem kritiziral kapitalizem kot družbeno totaliteto. Druga točka je bila deležna največ kritike prav v okvirih samega britanskega marksizma, toda tu je pomembno predvsem dejstvo, da so tako marksizem kakor psihoanalizo imeli za obliko radikalnega raziskovanja, ki jo ni mogoče prilagoditi buržoaznim normam. Nova feministična polemika pa - preilvsem na straneh Feminist Review - je usmerjena tako, da marksizem in psihoanalizo po- stavlja kot antagonistična; marksizem si prilašča {)ojern politične prak.se in družbenih sprememb, psihoanalizo pa so obtožili inherentnega konser- vativizma, ki v kapitalizmu racionalizira in ohranja podrejanje žensk, ali tega, da se podrejanja ni zmožna lotiti na ravni materialnega življenja. Da bi to razumeli, mislim, ila se trLoramo vrniti k nekemu zgodnejšemu vidiku. Medtem ko je bila ostro zavrnjena trditev, da je v britanski misli marksizem obrobnega pomena ali da ji je celo tuj, je bila enakovredna ugotovitev o psihoanalizi nemara sprejeta inje lahko bolj ali manj veljala. Tako je bilo morda v največji meri zato, ker se na levici nihče ni izpostavil z zagovarjanjem radikalizma, pripisanega psihoanalitični misli. Sama New Left Review se je ukvarjala s psihoanalizo v zgodnjih šestilesetih letih, ko je objavila precej člankov Cooperja in Lainga,^ obstaja pa tudi močna tradicija marksističnih polemik o Freudu, ki sega tja ilo Christopherja Caudvvella v tridesetih letih. Totla glavni sjKir, ki so ga sprožile Andersonove pripombe, se je osredotočal na rnarksizerti; v enem zgodnejših člankov je Anderson svojo kritiko sam omejil zgolj na pomanjkljivost marksizma in klasične sociologije v britanski kulturi, ne da bi psihoanalizo sploh ome- nil.® Po letu 1968 je New Left Review objavila slavni Althusserjev članek 5 Coo|)cr, D., »Freud Revisited, in »Two Types of Rationalily«,A'CT« l.efi Review, 1963,20 in 1965, 29; Laing, R. D., »Seriesand Nexus in ihe Family« in »Whal is Schizophrenia?«,/Vew Left Review, 1962, 15 in 196-t, 28. ^ Anderson, P., »Origins of the Present Crisis«, New Left Review, 1964, 23; gl. tudi Thompson, E. P., »The Peculiarities of the English«, Socialist Register 1965. 204 o Lacanu in enega Lacanovega,^ večinoma pa psilioanalize ni več podpiral niti tisti del britanske levice, ki je na začetku zagovarjal njeno pomembnost. Paradoks je torej v tem, da so lahko idejo, kako je psihoanaliza osamlje- na ali odrezana od splošne kulture, s})rejeli v tolikšni meri, kolikor so prav kot odgovor na samo diagnozo reproducirali njeno marginalizacijo. Tako je bila pretrgana zveza med niiuksizmom in freudovsko psihoanalizo kot dvema poloma sjjoclletelega radikalizma v samem srcu britanske kulture. Freucla so zavrgli prav v trenutku, ko so odpor do njegove misli prepoznali kot simptomatičen za restriktivnost buržoazne kulture. Izjema je bila Juliet Mitchell. Njeno zagovarjanje Freuda® je treba dojeti kol nadomestilo za izostanek, jja tudi kol kritiko zgube jjojma nezavednega prav v tistih oblikah psihoanalize (denimo Laingove), ki jih je podpirala britanska levica (drugi problem je vzrok prvega). V tem kontekstu je bil boj za psihoanalizo del zagovarjanja v temelju anti-emjiiristične in radikalne najave freudovske misli. Daje bila ta zahteva izražena ])гек feminizma (morda je bila lahko izražena edinole prek feminizma), nekaj pove o zmožnosti feminizma, da kljubuje ortodoksijam, tako levice kot desnice. Zdaj znana dvojica »psihoanaliza in feminizem« dobi tako dodaten in bistveno političen pomen. Ne samo psihoaiudizaza feminizem ali femini- zemproii psihoanalizi, temveč freudovska psihoanaliza in feminizem ifai- paj kot dve obliki mišljenja, ki nepopustljivo spodkopavata napihnjen odpor zdravo razumskega jezika proti vsem oblikam konflikta in političnih spre- memb. Po mojem je bilo to specifično sosledje jiotrjeno ironično ali negativno potrdilo (tj. ponovno je bilo izjjeljano v obratni srtieri) z nedavnim poskusom Michaela Rustiría, da bi ¡jsihoanalizo povezal s socializmom s jxjvezovanjem F. R. Leavisa in Melanie Klein - prav oseb, katerih stališči smo vzeli kot sirnptomatični za zgodnji odpor do najbolj radikalnih vidikov freudovske misli (stališče Kleinove zaradi ujetosti njenih pogosto izzival- nih idej v samo psihoanalitično institucijo, Leavisa pa zaradi neprimernega osrednjega mesta, ki naj bi po njegovem pripadalo etiki literarne oblike in okusa) Na tem mestu se ne morem s})uščati v podrobnosti Rustinovega argumentiranja, toda za feminizem je jasno vsaj to, da končno gre za konservativizem: poudarjanje »materinstva« (in zalo tudi vloge ženske kot matere) kot listi psihični temelj, na katerem je mogoče zgradili socializem (ideja, dii lahko psihoanaliza vzpostavi socializem, je nemara zgolj druga 7 Althusser, L, »Freud and Lacan«, prev. Brewster, B.,/Vck< Left Review, 1969, 55; Lacan, J., »Tlie Mirror Phase«, prev. Meil, J., New Left Review, 1968, 51. ^ Mitchell, J., »Why Freud?«, Shrew, 1970, in v Psychoanalysis and Feminism, 9 Rustin, M., »A Socialist Consideration of Kleinian Psychoanalysis«, iVew ¿«/i Äet>i«w, 1982, 131. 205 slran arguirienlacije, ki psihoanalizo ohložuje, da proizv.xja družbeni kon- foriiiizeni). Ta zgodovina je lahko videli nepresojna rriarsikaleri feminislki, ki ni sledila različnim slopnjam v leh polemikah. Vendar mislim, da je obhod po kullurnern zemljevidu jwniemben, kolikor lahko iluslrira nizvejanosl feminističnih jwleinik v .širšem političnem spektru in tudi pokaže, kako nasprotno samo polemiko - izrazoslovje argumentacije, specifične pred- lagane opozicije - vzvratno opredeli prav ta širši spekter. Tako je, denimo, bistvenega pomena, ali o psihoanalizi razpravljamo kot o dodatku ali dopolnilu marksizma (nakar ugotovimo, (|a bi bil brez nje pomanjkljiv), ali pa je poudarek na pojitui nezavednega. Čeprav drži, da je psihoanaliza prišla v feminizem kot teorija, ki lahko popravi nezmožnost marksizma, da bi obravanaval vjjrašanja seksualnosti, in da je ta })remik znotraj določenih krogov marksizma dojiolnil zahtevo, da bi bili vse bolj pozorni na ideološke determinante našega družbenega bivanja, paje j)rav tako res, da je prekomerna osredotočenost na ta vidik teorije pripomogla, da je bil pojem nezavednega izločen od polemike ali vsaj oilstranjen iz njenega središča. (To je grafično ilustrirano v knjigi Michèle Barrett Zatiranje žensk danes, v kateri se glavna razprava o psihoanalizi vrti okrog pojma itleologije, metitem koje pojem nezavednega omenjen le v opombi, dodani na koncu poglavja.)'® v Zenskosl in njeno nelagodje Ena jKJsledica tega poudarka je, da psihoanalizo obtožijo »funkcio- nalizma«, tj. tla jo sprejmejo kot ti^orijo o tem, kako patriarhalna kultura ženske psihično »V|)elje« v ženskost, in jo j)otem obtožijo, da ta proces ohranja botlisi v svoji praksi, ki je tlonmevno preskriptivna gletle vloge žensk {kar naj bi ženske delale), bodisi zato, ker sama učinkovitost razlage kot deskripcije (kar se od žensk zahteva, kar se otl njih pričakuje, tla hotlo počele) ne pušča nobene možnosti spremertibe. Prav temu vidiku knjige Juliet Mitchell so feministke, ki so poskušale izjjeljati jKjlitične implikacije psihoanalize kot kritike patriarhata, kot k;iže posvetile največ jxjzornosti. Tako Gayle Rubin, sledeč Mitchellovi, psihoanaliza služi kot splošna kritika patriarhalne kulture, ki temelji na menjavi žensk s strani moških." Barren, M., Women's Oppression Today, New I^ft Books/Verso, London 1980, str. 80-8.3. 11 Gl. Ruliin, G., »The Traffic in Women«, Towards an Anthropology of Women, Reiter, R., (nr.). Monthly Review Press, New York 1975; za kritiko opiranja na Lévi-Straussa, na katerem temelji njeno delo, gl.Cowie, E.,»Woman as Sign«,iTii^, 1978, l,str.49-63;siov.prev. »Ženska kot znak«. Problemi, 1988, 3, str. 9-15. 206 Nancy Choclorow se preusmeri s Freuda na kasnejšo teorijo oLjektnili razmerij, da Li razložila, kako se vloga ženske kot otroške negovalke ohranja na osnovi najzgodnejšega razmerja med materjo in njenim otrokom, kar v njenem primeru vodi v zahtevo po temeljiti spremeird)! v načimi, kako je razjKjrejeno otroško varstvo med ženskami in moškimi v naši kultini.''-^ Čeprav obstajajo očitne razlike med tema dvema hranjejria psihoanalize, jima je vendarle skupen pomlarek na družbeni menjavi žensk ali raz- poreditvi vlog za ženske v raznih kulturah: »Ženska materinska skrh je eden redkih univerzalnih in trajnih elementov delitve dela po spolu.«'® Moč psihoanalize je torej natanko v tem (kot izpostavi janet Sayers),'''' da podaja razlago patriarhalne kulture kot naclzgodovinske in medkulturne sile. Ujema se torej s feministično zahtevo po teoriji, ki lahko razloži podrejenost žensk v posebnih kulturah in raznih zgodovinskih trenutkih. Ce na grobo povzamemo, bi hdiko rekli, da psihoanaliza marksizmu dodaja seksualnost tam, kjer je čutili, da ta manjka, in seže onstran marksizma, kjer pozornost za posamezne zgodovinske momente, spremembe v načinih produkcije itd., pušča kaj nepojasnjenega. Toda vse to se zgodi za določeno ceno in ta cena je pojem nezavednega. Kar razlikuje psihoanalizo od socioloških razlag spola (odtod po mojem poglavitna slepa ulica v delu Nancy Chodorow), je naslednje: medtem ko slednje predjjostavljajo, da je ponotranjenje norm v gro[)em uspešno, je temeljna premisa in dejansko izhodišče psihoanalize v tem, da ni uspešno. Nezavedno nenehno razkriva »neuspeh« identitete. Ker ni kontinuitete v psihičnem življenju, tudi ni trdnosti spolne identitete, ni ženske (ali moške) pozicije, ki bi jo vedno lahko j)reprosto dosegli. Psihoanaliza v takšnem »neuspehu« tudi ne vidi primera posebne nezmožnosti ali individualnega odklona od pravila. »Neuspeh« ni obžalovanja vreden moment v procesu prilagajanjii oziroma razvoja k normalnosti, kakor bi idealno potekal (če- prav so nekateri najzgodnejših kritikov Freuíía, denimo Eniest Jones, razvoj razlagali prav na ta način). »Neuspeh« je nekaj, kar se ponavlja v ne- skončnost in kar podoživljamo iz trenutka v trenutek vseskozi v naših osebnih zgodovinah. Ne kaže se le v simptomih, temveč tudi v sanjah, jezikovnih spodrsljajih in oblikah sjjolnega ugodja, ki so odrinjene na rob pravila. Rekla bi, da je sorodnost feminizma s jisilioanalizo predvsem v spoznanju, da obstaja v samem središču psihičnega življenja odpor do identitete. Če jo vidimo na ta način, psihoanaliza ni več najbolje dojeta kot 12 ctiodorow, N., The Reproduction of Mothering. Psychoanalysis arul the Sociology of Gender, Universily of Catifornia Press, Bertieiey 1978. 13 Ibid., str. 3. 14 Sayers, str. 92. 207 razlaga lega, kako se ženske prilegajo |)oložajn (upošlevajle, daje celo lo dobroholno branje Freuda). Nameslo lega [loslane ])siboanaliza eno redkih mest v na.ši kulturi, kjer je priznano kot več kol le dejslvo individualne patologije, da večina žensk v svoje vloge ženske ne sitnikne zlahka, kolikor se to sploh zares zgodi. V svojih delih je tudi Freud lo vse l>olj prizrmval. V razpravah iz let 1924 do 1931 od tistega slavnega oziroma bolje razvpitega opisa deklice, ko jo prizadane »manjvrednost« oziroma »nepravičnost« spričo dečkove analottLije in irLodro sprejme svojo usodo (»nepravičnost« kot dejstvo, da je ženska), preide do razlage, ki dokaj eksplicitno o{)iše proces, po kalerem postane »ženska«, kot »nepravičnost« ali »katastrofo« za kompleksnost njenega zgodnjega psihičnega in seksualnega življenja (»nepravičnost« kot njegova cena). Elizabeth Wilson in Janet Sayers imata lorej na nek način prav, da kritizirata psihoanalizo, kadar jo jjojmujejo kol splošno leorijo patriarhata oziroma spolne identitete, tj. kot teorijo, ki razloži, kako ženske jwjxjlnoma ponotranijo prav način bivanja, kar je specifični cilj feminističnega na- pada; vendar sta izpustili }X)lovico (psihoanalilične) zgodbe. Pravzaprav .se zdi, da je dokaz krožen. Psihoanalizo raztegnejo v smer splošne leorije kulture oziroma sociološke razlage sjwlov, ker se zanju zdi, da dajeta večji poudarek jtriliskom »zunanjega« sveta, loda prav oddaljevanje od psiho- analitičnega jKiudarjanja »notranje« kompleksnosti in težavnosti psihične- ga življenja proizvede funkcionalizem, ki ga iraletn kritizirajo. Razprava glede tega, ali je Freud »preskripliven« ali »deskriptiven« glede žensk (in z njo povezano poudarjanje motivov in morale samega Freuda), je za[)ečalena loliko, kolikor jo vklejia ta model. Mnogim od nas je poznana slavna Freudova izjava, da bo zbolela ženska, ki ne uspe v preusmerjanju iz aktivnosti v pasivnost, s klitorisa k vagini, od matere k očetu. Vendar psihoanaliza {wtrjuje dejstvo, da psihična lx)lezen ali stres v nikakršnem smislu nista j)rerogaliva žensk, ki jiiti ta naloga »sjx)dleti«. Ena mojih študentk je pred kratkim opozorila naočilno in pomembno točko, da bi bilo neumno iz zunanjih znakov normalnosti ali prilagojenosti ženske sklepati, daje dejansko vse v redu. Sam Freud je vedno jjoudarjal psihično ceno civilizacijskega procesa za vse (v ta »vsi« lahko verjetno vključitno ludi ženske, čeprav pri njem včasih ni videli, da bi to storil). Vsi ti vidiki Freudovega dela so predmet različih interpretacij samih analitikov. Prva kritika Freudovega »falocenlrizma« je prišla iz psiho- analitičnega kroga, s strani analitikov, kot so Melanie Klein, Ernest Jones Freud, S., »Der Untergang dee Ödipuskomplexes« (1924sychische Folgen des anatomischen Ceschlechtsuntersehieds« (1925У), »Ütier die weiMichc Sexualität« (19316), gl. zg. 208 in Karen Horney, ki so nasprolno s Freudom mislili, ila je »ženskosl« laslnost z lastnim zagonom, ki je sicer poilvržena oviram in notranjim konfliktom, vendar je konec koncev usmerjena k izjxjlnitvi. Po jonesu jo deklica že od začetka »tipično dovzetna in dojeirdjiva«; po Horneyjevi že od začetka obst^tja »popolnoma ženska« navezanost rm očeta."* Razvoj se sicer po mnenju teh analitikov lahko ponesreči, vendar pa naj bi postopna krepitev dekličinega jiïza in njerui vse večja prilagojenost realnosti za- gotovila njegovo pot. Vidiki dekličinega psihičnega življenja, ki se upirajo temu procesu (slavni »aktivni« oziroma »moški« nagoni), so obrambni. Pomembnost takih pojmov v Freudovem opisu infantilne seksualnosli, kol je denimo »falična faza«, torej ni v tem, da bi lahko te pojme imeli za mesto vpeljave patriarhala (prilagoditve normi). Njihova jxjinemhnost se nahaja bolj v tem, da prav skozi svojo izumelničenosl pokažtjo, kako je bilo nekaj vsiljenega, in v pojmovanju psihičnega življenja, ki jih je spremljal. V Freudovem delu so šli z roko v roki z vse večjo zavestjo o težavnosti, da ne rečem nemožnosti dekličine poli v normalnost in z vse večjim poudarkom na temeljnih delitvah ali razcepu psihičnega življenja. Prav tisti, ki so v dvajsetih in tridesetih letih spodbijali te pojme, so zopet vpeljali v sosledje razvoja normativni poudarek in koherentni jaz. Mislim, da bi zato ponovno šli v napačno smer, če bi vodili polemiko o tem, ali je Freudova razlaga razvojna ali da ni docela v skladu z njegovimi deli. Seveda je včasih v njegovem delu prisotna iileja razvoja. Vendar za mnoge njegovih sodobnikov, ki so se lolili problema in idejo razvoja ponovno vzpostavili, ni bila inìsolnuvzadostni meri prav v zvezi s seksual- nim napredovanjem deklice (z njenim j)rehoilom v ženskosl). »Psihoanaliza« torej ni le ena entiteta. Institucionalne razlike v psiho- analizi so se obrnile prav k vprašanjem o falocentrizirui analitikov, pomenu ženskosti, sosledju psihičnega razvoja in njegovih norm, ki zanimajo femi- nistke. Obtožbe so prihajale txl samih analitikov. V zgoilnejših diskusijah paje grajanje Freuda pripeljalo do razlage ženskosti, ki je bila bržkone bolj, ne pa manj normativna od njegove. Tu se začne jwlitika lacanovske psihoanalize. Otl triilesetih let naprej je Laean videl svoj poseg kot vrnitev k {xyrnom psihične razdeljenosti, razcepljenosti jaza in neskončnega (sam ga je imenoval »vztrajnega«) pritiska nezavednega proti vsaki pretenziji posameznika po zglajeni in skladni psihični in spolni identiteti. Lacan je zlasti meril na »egopsiho- logijo« v Ameriki in na tisto, kar je imel za razvodenitev psihoanalize v Jones, E., »The Phallic Phase«,/ni.У. Psyclumnal., 1933,14, str. 265; 1 lorney. K., »On the Genesie of the Castration Complex in Women« (1924), v Feminine Psychology, Routledge, tyondon 1967, str. 53. 209 orodje družbenega prilagajanja in nadzorovanja (od lod osrednji |X)udarek na jKjjmih Jaza in idenlifikaeije, ki ju v razpravah o njegovih idejah nernalokral spregledamo). Za Lacana psihoanaliza ne ponuja razlage o razvijajočem se Jazu, ki »ni nujno koherenlen«,'^ lemveč o Jazu, ki »nujno ni koherenten«, ij., ki je vedno in nenehno v sebi razcepljen. Marksist, kolje Althusser, je torej lahko izbral Lacana, vendar ne zato, ker je ponujal teorijo prilagajanja realnosli ali posameznikove vpeljave v kulturo (Althusser je dodal opombo k angleškertui prevodu svojega članka o Lacanu, v kaleri ga kritizira, ker implicira takšno branje),'® ampak zato, ker je v Lacanovi interpretaciji Freuda čutiti, da sila nezavednega spod- kopava mislifikacije buržoazne kulture, ki svetu razglašajo njeno identiteto in identiteto njenih subjeklov. Politična raba Lacanove leorije je torej izvirala iz njenega napada na tisto, kar bi angleški nuuksisli imenovali buržoazni »individualizem«. Kar je teorija ponujala, je bil razcepljeni subjekt, ki ni »sinhroniziran« z buržoaznim mitom. Feministke bi lahko upravičeno ugovarjale, da ima pojem psihične fragmentacije le malo neposredne politične koristi za ženske, ki se prvič borijo za to, da bi prišle do besede, in skušajo združili ločene sestavine svojega življenja v politični program. Toda ta kritika političnih implikacij psihoanalize se precej raz- likuje od tiste, ki jo obtožuje, da sili ženske, naj se pohlevno sprijaznijo s svojimi predvidenimi vlogami. I*sihouiiuIizu in zgodovina Zgodovina psihoanalize V čem je torej politična oprijemljivost pojma nezavednega glede na življenjsko izkuslvo ženske? In kaj lahko sporoči specifičnim zgodovinam, katerih del tvorimo? Eden pogostih ugovorov psihoanalizi je, da nima smisla za zgodovino in da neustrezno razume njen odnos do konkretnih institucij, ki obdajajo in določajo naše življenje. Kajti celo če za Irenulek priznamo radikalno moč psihoanalitičnega spoznanja, se bo ekskluzivnost oziroma omejena dostop- nost teh spoznanj verjetno obrnila, vendar ne proti kulturi ali državi, ki se najbolj upira njegovemu splošnemu (in javno financiranemu) razširjanju," ^ Wilson, E., »Reopening the Case - Feminism and Psychoanalysis«, uvodna seminarska pred- stavitev v razgovoru z Jacqueline Rose v Londonu leta 1982. To je bil prvi v nizu seminarjev na temo feminizma in psihoanalize, ki so se nadaljevali v letu 1983; gl. članke Parveen Adams, Nancy Wood in Claire Buck, m//, 1983, 8. Althusser, L., »Freud and Lacan«, gl. uredniško opombo v Lenin and Philosophy and Other Essays, London 1971, str. 189-90. Podrobnejšo razpravo o relativni asimilaciji kleinizma v socialnem delu z otroki v Veliki Britaniji, 210 ampak proti sami psihoanalizi. »Privatizacija« psihoanalize dohi pomen, da se ta nanaša zgolj na posameznika kot zast^hnega, osredotočanje na }X)sameznika kot zasebnega })a naj hi še okrepilo teorijo, ki se postavlja nad zgodovino in spremembe. Zoyiel menim, daje vprašanje postavljeno na glavo in da se ni |)otrebno vpra.šati, kaj ima psihoanaliza jx)vedati o zgodovini, temveč kakšna je zgodovina psihoanalize, tj. kako je psihoanaliza jx)segla v institucije, ki so v času njenega nastanka nadzorovale življenja žensk. In kakšno mesto je pri tem, zgodovinsko gledano, imelo nezavedno? Trditev, tla je j)sihoanaliza nehistorična, jo, paradoksno, naredi nehistorično. Ce se vrnemo k začetkom psihoanalize, jiostane jasno, da je jwjern nezavednega radikalen natanko na ravni družbene »realnosti«, s katero tako pogosto dortuievno nima sploh nikakršne zveze. V tem kontekstu je |X)sebej })omembno nedavno delo feminističnih zgodovinark. Judith Walkowitz kaže v svoji študiji o Zakimih o nalezljivih boleznih iz šestdesetih let prejšnega stoletja, kako sta se državna politika o javni higieni in naraščajoči (Iržavni nadzor nad priložnostnim delom oprla na kategorijo žensk kot okuženih (osumljene so prostitutke, ki so jih nasilno preiskali in zaprli kot odgovor na širjenje spolnih bolezni v pristaniščih) Carol Dyhouse je oj)isaIa, kako so se diskusije v zvezi z možnostjo izobra- ževanja za ženske vedno znova vračale k očitnosti ženskega telesa (bodisi daje energija, ki jo porabijo za razvoj v smeri spolne reprodukcije, pome- nila, da ženske ne morejo dobiti izobrazbe, bodisi da bi izobrazba in preobremenitev možganov prizadela njihovo reprodukcijsko sposobnost) V polemiki o načrtovanju rojstev je rnalthusijanska ideja nadzorovanja reprodukcije in s tem tudi seksualnosli delavskega razreda služila za nasprotovanje ideji, da bi revščino lahko zmanjšali s prerazporejanjern bogastva.^ Nasprotno pa je v drugi polovici 19. stoletja, v obdobju, ki neposredno jjredhodi Freudu, ženska seksualnost poslala središče jjreplaha glede učinkov industrializacije na kohezijo družbenega lelesa in njegove zmožnosti zadovoljive reprodukcije. Pomembnost vsega dela (Judith Wal- kowitz to dovolj jasno jx)ve) je v tem, da »stališč« do žensk ne moremo prepustiti sferi ideologije, ki donuievno nič ne vpliva na materialno življen- še posebej na Tavistock Clinic v t^ndonu, gl. Rustin, str. 85 in oftombo. Kot Rustin j>oudarja, je država voljna podpirati jisihoanalizo, kadar gre za vprašanje pomoči otrokom, da se prilagodijo, manj pa, ko gre za pomoč odraslim, da bi se s|>omnili. Walkowitz, J., Prostitution and Victorian Society. Women, Class and the State, Cambridge Univer- sity Press, London in New York 1980. Dyitouse,C.,Girls Grouting Up in Late Victorianattd Edwardian England.KoiiÚtiti^e.hontion 1981. 22 McLaren, A., Birth Control in Nineteenth Century England, Croom Helm, London 1978. 211 je, saj je bil pojetn ženske seksualnosti lako globoko vplelen v zakonodajno napredovanje države.^ Osrednja ideja vsega lega je bila, da je ženska v eeloli odgovorna za družbeno blagoslanje naroda (vprašanja družbene delitve so neposredno pretvorili v moralno in seksualno odgovornost subjektov), ali daje motena ali bolna, ko ji ta naloga s})odleti. Histeričarka je bila bodisi preveč izobražena bodisi ženska, ki se predaja neprokrealivni oziroma nenad- zorovaid seksualnosli (zakonski onanizem), bodisi ženska v bolniei za- prtega tipa, ki so od 18. stoletja dalje sprejemale vrste bolnic, ki so jili splošne bolnice zavračale (»kužne bolezni, 'vročice', otroci in primeri materinstva, mentalne motnje in ludi spolne bolezni«).Te bolnice so v času Zakonov o nalezljivih boleznih poslale proslor, kamor so zapirali okužene prostitutke, karje predstavljalo novo obliko kolaboracije z državo. Tukaj se začne psihoanaliza. Čeprav situacija v Franciji ni bila enaka, vendarle obstajajo |X)membne zveze. Freud je ruijprej delal pri Charcoju na kliniki Salpêtrière v Parizu, v bolnici za ženske: »pel tisoč nevrotičnih, revnih, epilepličnih in norih pacientk, od katerih so jih veliko imeli za neozdravljive.«^ Stanovalke Salpêtrièra so bile »zadnji ostanki« družbe (psihoanaliza se ne začne v dunajskem salonu). Freud je delal pri Charcoju, čigar prvi prispevek k preučevanju histerije je bil, da jo je prestavil iz kategorije simuliranih spolnih bolezni v vrsto posebne in uradno priznane nevrološke bolezni. Težava s Charcojevim delom je v tem, da jo je, vtem ko je izgrajeval simj)tomatologijo bolezni (in jo spremenil v spoštovani objekl medicinske institucije), krepil kol posebno vrsto vedenja, ki je vidno očern inje posledica degenerativnega dednega nagnjenja. Tu je bil Freudov poseg dvojen. Najj^rej je podvomil v vidne dokaze bolezni - v idejo, da bi lahko prepoznali histerično jjacientko tako, da pogledamo njeno telo, tj., da bi razbirali simptome živčne nezmožnosti ali dovzetnosti za travmo. Drugič (in drugi korak je bil odvisen od prvega), zavrnil je idejo, da je histerija »neodvisna« klinična entiteta, ko je tisto, karje odkril v zdravljenju histerične pacientke, uporabil kot temelj za svojo razlago nezavednega in njegove univerzalne prisotnosti v življenju odraslih. Freudov »univerzalizem« torej ni bil poskus odstraniti subjekt iz zgodo- vine; »univerzalizem« izhaja iz njegove kritike kategorije histerije kot principa klasifikacije določenih družbeno izoliranih in zaprtih posamezni- kov ter prestavitve te kategorije v središče psihične izkušnje vsakogar: 23 Watkowiu, sir. 69. 24 Ibid., str. 59. 25 Veilh, L, Hysteria: the History of a Disease /1965/, University of Chicago Press, London 1975, str. 229. 212 »Njeno liisterijo lorej laliko opišemo kol pridobljeno in ne jiredjxjslavlja nič več kot posedovanje nečesa, kar je najbrž široko razširjena nagnjenost - nagnjenost k histeriji.Razlog, zakaj sta koraka medsebojno odvisna, je v tem, daje Freud lahko le s prodorom za vidne simptome motnje in z vprašanjem, kaj hoče simptom povedali, razkril nezavetine želje in motive, ki jih je potem razgalil v spodrsljajih, sanjah in šalah jwsameznikov, ki se ponašajo z normalnostjo. Tako je spodbijanje entitete »histerije«, tj. histeri- je kot entitete, ki je bila dostopna jxjvsem določenim oblikam družbenega nadzora, temeljilo na pojmu nezavednega. »Problema histeričnih napa- dov,« je zapisal Freud, »sem se |x)skušal lolili drugače kol na deskriptivni način.Od tod torej Freutlovo spotibijanje vidnega, empirično samo- umevnega, »slepote očesa, ki gletla«.^® Mortla je prav ta zgotlnji in sedaj povečini jKJzabljeni moment tisti, ki nam lahko da najmočnejši občutek za moč nezavednega kot pojma, ki nasprotuje čisto tiružbeni klasifikaciji, utemeljeni v empiričnih tlejslvih kot svojem načelu. Izziv psihoanalize empirističnirn oblikam razmišljanja je bila torej tista os, na kaleri seje zgotlil obral jiojiolnoitia zgodovinskega jwsega psihoanali- ze v medicino j)oznega 19. stoletja. Temu jirvemu jiosegu so sledile teorije seksualnosti (v Studien über Hysterie (I895ectures. (1892-1894),S.£'., I, str. 137. 28 Studien liber Hysterie (1895d), G.W.I, str. 175. 2^ Freud, S., Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie (1905<í), Studienausgabe, Bd. 5, str. 83 f. 213 Kol kaže, obslaja občulek, tla poutlaiek ¡tlejnosli iti jezika psihoanalizo odreže od malerialnosli bili, botlisi tla je malerialtiosl tlefinirana v obliki bioloških vidikov naše subjeklivilele botlisi v obliki ekonomskih tlejav- nikov, ki dolt)čajo naše življenje (eno ali drugo ali včasih oboje bkrali). Ko je enkral lako zastavljena, [x)slane argumenlaeija le še ena verzija polemike, ki poleka v marksizmu o različnih inslancah tlružbene dolo- čenosti in glede njihove hierarhije (»itleologija« proli »ekonomiji«), ali pa poslane obsodba idealizma (Laean) proli malerializmu (Marx). Mislim, da lakšen argument povsem zgreši pomen poudarka na jeziku pri Laeanu in mentalni reprezentaciji pri Freudu. Postavka, tla je »nezavetino struktu- rirano kot govorica«, je pretlvsem del üicanovega poskusa, tla bi vzpostavil kontinuiteto med navitleznim neredom sini|>tonia ali sanj in normalnim jezikom, v katerem prepoznavamo tlritg tlrugega in govorimo. In pomen jezikovnega znaka (Saussurovo razlikovanje meti označevalcem in ozna- čencern)®" je v tem, da nam priskrbi ntotlel, ki je notranji .samemu jeziku, liste oblike jposrethie re})rezenlacije (telo govori, ker je nekaj, kar ne more biti izrečeno), ki jo je razkrila psihoanaliza v simptomatologiji svojih pacientov. Samo če ena stvar lahko zastopa tlrugo, je histerični simptom nekaj več kol zgolj logična in neposretlna manifestacija fizične oziroma psihične (in thužljene) tlegeneracije. Zato je pojem nezavednega - ker kaže na nezvetlljivo tliskonlinuiranosl psihičnega življenja - tako pomemben. Priznanje te tliskonlinuilele v nas vseh je na nek način cena, ki jo moramo plačati za zgodnejšo zgotlovinsko premestitev. Femiiii/.cm in nezavedno Vendar se zdi, tla se je jjrav |x)jem nezavetlnega zgubil, katlarkoli so Freudu oporekali gletle tistih idej, ki so bile za feminizem najbolj proble- matične, spričo lega, da kritika freutlovskega falocenlrizma tako pogosto sloni na vrnitvi k empirizmu, na sklicevanju na »nekaj, kar seje dejansko zgodilo« ali za kar lahko vidimo, da gre. Precejšni tlel kritike Freuda pri Ernestu jonesu izhaja, denimo, iz njegovega prepričanja, da ni zamisljivo, da so deklice in dečki nevetlni glede tako elementarnega tlejslva, kot je spolna razlika in razmnoževanje.®' Tutli Karen Horney seje v svoji j)otlobni, čeprav tlrugačni kritiki sklicevala na »manifestacije tako elementarnega naravnega načela, kolje metlsebojna privlačnost med spoloma«.®^ To lahko primerjamo s Freutlom: »S stališča [)sihoanaIize je posebni seksualni de Saussure, Cours de linguistique générale (1915), de Mauro, T., (ur.), Payot, Paris 1972. 31 Jones, »The Phallic Phase«, str. 15. 32 Homey, K., »The Flight from Womaiihoocl« (1926), v Feminine Psychology, str. 68. 214 interes, ki ga čutijo moški do žensk, prav tako problem, ki ga je treba pojasniti, in ni samoumevno ilejstvo, ki temelji na privlačnosti, ki bi bila konec koncev kemične narave.«®^ Poanta ni v tem, da bi se ena sti, Of. Firestone, S., The Dialectic of Sex, The Women's Press, London 1979. 35 Gl. Mitchell, J., »Shulamith Firestone: Freud Feminised«, Psychoanalysis and Feminism, II. del, 2. odd., 5. pogl. 36 Firestone, sir. 170. 37 Ibid., uvod Rosalind Delmar. 215 kritizirajo (ideja, da se morajo ženske zanašati na znanstveni nčipredek, če liočemo doseči kakršnekoli spremertdje), tako nej)osrtu.lno nanaša na endri- stični koncept družbene realnosti (kar labko vidimo, dii se dogaja), ki ga ponuja. Rezultat empirizma na ravni družbene rcîalnosti in psihičnega življenja je empirizem cilja. K temu vidiku se vračam zato, ker kaže, da se - kljub temu, da je zastavljeno z drugačnimi beseilami - nemara dogaja nekaj podobnega v novejšem marksističnem zavračanju Freuda. Na primer kritika Juliet Mitchell pri Janet Sayers j)ovsem eksplicitno sloni na })ojmu »kar se dejansko in specifično zgodi« (»v otrokovem okolju« in »v otro- kovem psihičnem in biološkem razvoju«).®® Utopizem psihc Pri vsem tern, kar zame predstavlja bržčas osrednji problem, se zgodi še nekaj: zdi se, cia nas zavračanje pojma nezavednega pusti v določeni vrsti utopizma psihičnega izkustva. V tem kontekstu je zanimivo opozoriti, kako blizu sta si lahko sklicevanji na biologijo in na kulturo kot determinan- ti psihičnega življenja. Karen Horney je preskočila z ene na drugo: z ideje, daje ženskost naravna lastnost, kije sicer podvržena preprekam, a vendarle teži v svojo smer, na idejo, da so prav prepreke in večina oblik psihičidh konfliktov rezultat represivnega družbenega sveta. Druga pozicija je bližja feministični, toda nekaj vemlarle manjka na obeh straneh delitve. Kaj se je zgodilo z nezavednim, z razcepljeno in moteno subjektiviteto, ki, kot sem pokazala, jo moramo j)rejx)znati v vseh nas, če naj bi oj)ustili }x)jem histerije kot posebne lastnosti tloločenega razretla žensk? Ali ni res, da obe gibanji pretvorita psihični konflikt botlisi v naključje botlisi v oviro, ki je na jxjti psiliični in seksualni kontinuiteti - kontinuiteti, ki jo kot feministke ргејкз- znamo za mit naše kulture, le tla jo jwnovno v tlrugačni obliki zapiše na spisek za kasnejši (jxist-revolueionarni) čas? Zdi se, da se vsakokrat, ko Freuda spodbijajo, vrne kot poslednji objekt naših političnih želja pojem psihične kohezivnosti. Tako francoska femi- nistka in analitičarka Luce Irigaray Lacanu ne ojjoreka samo zaradi falo- centrizma njegovih argumentov, temveč tudi zato, ker naj bi freudovska razlaga ženske odrezala od zgotlnje in nemotene psihične enotnosti (primar- nega stanja spojenosti z materjo), ki naj si jo feministke ponovno priza- devajo vzpostaviti. Irigarayjeva temu pravi »imaginarno« žensk (kar se nanaša na Lacanovo itlejo primitivnega narcizma, ki je bil zanj vedno zgolj fantazma). V svetu, kjer občutimo, da še posebej odtujiije ženske, ima posebej nenavadno moč itieja o psihični enosti oziroma primarnem narciz- Sayers, nav. po Wilson, v »Reopening the Case«, op. cil. 216 mu. V drugačni obliki se pojavi v odličnem odgovoru Michèle Barrett in Mary Mcintosh na tezo Christopherja Lascila, da smo jiriče obžalovanja vrednemu propadanju patriarhalne družine.®® V odgovor na njegovo ob- tožbo, da kultura zgublja svojo nadjazovsko mejo in zapada v narcizem, ponujata značilno ženske lastnosti materinstva (Chodorow) in v imenu žensk proti Laschevemu nedvomno reakcionarnemu obtoževanju branita prav ta zelo »primarni narcizem«. Vendar ostaja jiroblem, da nemara vsakokrat, ko na ta način vključijo v argumentacijo »feniino«, izgubimo osnovni uvid psihoanalize: neuspeh oziroma težavnost femininosti za žen- ske, in tisti temeljni psihični razcep, ki je pri Freudu njeno spremljajoče in vedno bolj prisotno odkritje. Če dvomim v idejo, da predstavlja psiho- analiza za feministke »novo ortodoksijo«, dvomim vsaj delno zaradi močne jx)Iitične protiuteži tej ideji ženskosti, za katero se zdi, da zavrača oba freudovska uvida skupaj. Vrnimo se k razmerju med marksizmom in psihoanalizo, s katerim sem začela. Mislim, daje pomembno, da najbolj sistematičen napad, ki smo ga izvršili na hierarhijo in organizacijo moške Levice,''^ ženskam daje privi- legij osebnega na način, ki osebnemu odvzame (mora odvzeti) kompleks- nost natanko na ravni konfliktov in diskontinuiranosti psihičnega življenja. Tako kot za veliko feministk, je hil slogan »osebno je politično« osrednjega pomena tudi za moj politični razvoj; prav tako kakor vidim vprašanje seksualnosti kot politični problem, ki presega področje marksizma (»eko- nomsko«, »ideološko« ali kakršnokoli), in kot eno najjjoniembnejših dolo- čujočih značilnosti samega feminizma. Totla zdi se, da dialog med femini- zmom in psihoanalizo, ki je zame prostor, v katerem lahko zajamemo v polnosti kompleksnost »osebnega« in »seksuiilnosti«, vetlno znova spotl- leti. V tem članku nisem odgovorila na vse kritike psihoanalize. Vsekakor drži, da nam psihoanaliza ne tlaje načrta za politično akcijo niti ne omogoči, da bi neposredno iz usod psihičnega izkustva sklepali na politični konser- vatizem ali radikalizem. Prav tako se pojem nezavetinega ne ujema udobno niti z nujnim poskusom feminizma, tla zahteva novo gotovost identitete za ženske, niti z idejo o vselej zavestnem in namernem političnem odločanju in natizoru (psihoanaliza ni voluntarizem).Toda sjjodbijanje pojma psi- hične identitete je za feminizem pomembno, ker v politični prostor spušča Barren, M. in Mcintosh, M., »Narcissism and the Family: A Critique of Lasch«, Neiv Left Review, 1982, 135. Rowbotham, S., Segal, L. in Wainright, H., Beyond the Fragments - Feminism and the Making of Socialism, Merlin, London 1979. 41 Sayere, str. 92-93. 217 probleme subjeklivilele (subjeklivilelaA-<>< problem), ki jili v drugih oblikah poliličnih diskusij skušajo jKillačili. Prav lako iiarn lahko pomaga odpreli proslor med različnimi jiojmi polilične itlenlilele - med idejo politične identitete za feminizem (kaj ženske zahtevajo) in idejo ženske identitete za ženske (kaj ženske so oziroma bi morale biti), še posebej ujx)šlevajoč probleme, s katerimi se nenehno srečuje slednja, včasih pa tudi pre- lahkotnega hvaljenja identitete pri ženskah, ki prekrije razlike med nami. Končno ostaja psihoanaliza eno redkih mest v naši kulturi, kjer lahko o naših izkušnjah ženskosli govorimo kot o problemu, ki je nekaj drugega kol problem, ki ga protesti žensk zastavljajo vse bolj konservativnemu političnemu svetu. Trdila bi, da je to etlen oil razlogov, zakaj je še niso pripustili v javno sfero. Dejstvo, ila psihoanaliza ne more neposredno poslati del političnega programa kol takega lorej ne pomeni, dajo moramo razvrednotiti in jo potisniti iz dosega kulture, ki seji še nikoli ni popolnoma uspelo zmeniti za njen glas. Besedilo Jacqueline Rose »Femininity and its Discontents« je bilo najprej objavljeno v Feininisl Review (gl. tuili op. 1, zg.), prevod pa je narejen po kasnejši knjižni objavi v Sextialily in the Field of Vision, Verso, London 1986, str. 83-103. Prevedla Mateja Gajger. 218 Spremna beseda Eva D. Baliovec ANATOMIJA JE USODA Predstava o naloridjeni, »cik-cak« poti ïtied feminiiiim in človeškim, o kateri je govorila že Lou Andreas-Salomé, ena Freudovih najtesnejših sodelavk in tudi drugače pomertdjiia oseha v njegovem življenju, je nemara danes ravno tako negotova, kot je hil glede izteka Ojdipoveva kompleksa pri deklici negotov sam Freud. Gotovo paje, da je zanj spolna razlika tisto ključno izhodišče, h kateremu se moramo še enkrat in vedno znova vračiiti. Sicer tudi z iztekom Ojdipa pri dečkih ni dosti hol je: namesto o razrešitvi je Freud govoril o Untergang, o zatonu kot o takšnem jisihičnem dogajanju, ki ni brez ostanka, temveč nosi v sebi moment zgube in priča o neukinljivi travmatičnosti zgodnjega otroštva. Kakorkoli ga obračamo, se ne izteče, in tudi razlika med normalnim zatonom Ojdipa in njegovim uničenjem, Zerstörung, ki tvori jedro nevroze, ostaja dokaj nejasna.' Seveda danes, v času po Lacanovi vrnitvi k Freudu, tega ne moremo imeti za Freudovo nedorečenost ali za nerazvitost psihoanalitične teorije, ampak za lom, v katerem se je jwrodil temeljni koncept celotne nove teoretske zgradbe. In prav v tem lomu je utemeljen nov teoretski zanudi, ki so ga razprave o feminizmu in psihoanalizi prinesle lacanovstvu v njegovem sicer že zrelem obdobju. Morda se je ravno zaradi osrednje ojdipske zagate, ki zadeva vprašanje vstopa v kulturo, v razsežnost človeškega, Freud lotevid obojega istočasno: koje razpravljal o spolni razliki, je preoblikoval tudi teorijo subjektivitete. Pa ne zato, ker bi poleg specifično ženskega in moškega obstajalo še nekakšno območje človeškega nasploh in bi bilo torej treba zdaj drugje 1 Gl. »Zaton Ojdipovega kompleksa« (192'1o odvzeto nekaj realnega, bistveno vezana na prvobitno simbolizacijo, katere pomen se v celoti prikriva z darilom ljubezni.« Etika psihoanalize, Analecta, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 149. 224 Užitek, ki je onstran falosa in njegove univerzalne veljavnosti, označuje Lacan tucfi kot ženski užilek. Ženska je la ohjekt, ki ni tia slr^uii (simbolne) želje, ampak (realnega) užitka in ki jo l^can v .seminarjn Se, v »Pismu o ljubezni in duši«, vpiše v logično strukturo s pomočjo foritud seksuacije (zg., str. 62 f.). Logični zapis je tu edina možnost: ker o ženskem, »vagi- nalnem« užitku ne vemo niče.sar (»prave ženske genitalije so neznane,« pravi Freud (1923e)), ker ni lokaliziran, am|)ak razpr.šen])o zgledu erogenih con, ker ženska ni vsa in ne vemo vse o njej (nekaj je zunaj in se upira definiciji: »la part da pas-savant-du-toul de ce pas-touL«), ker tudi sama ne ve, kaj je predmet njenega užitka, .saj »uživa na mestu Drugega«. To je objekt Freudove nevednosti par excellence in Lacanove razsežnosti tistega, o čemer ni mogoče govoriti, pa se vendarle mora (|)rav nasprotno kot Wittgenstein v slavni sedmi tezi Traktata^^) o tem nenehno izrekati: ne somatska definicija, amjiak zapis v obliki matematične fontmle. Toda presežni užitek ni ženski užitek zarđali tega, ker bi bila ženska na kak način bližje telesu, temveč zato, ker za Lacana ravno ne velja, da »je vse jezik«, in ker {K)skuša na ta način misliti ravno območje, ki je onstran jezikovnega; tega v kontekstu Ojdipovega komjileksa in različnih oče- tovskili funkcij zastopa Freudova podolja jiraočeta, Urvater, ki ga Lacan prevede v le-père-la-jouissance. To je druga, nuačna ])lat ojdipskega očeta, grozljiva jKxloba užitka »osebno«, ki ne pozna (ojdipske) prejMDvecli: oče- užitek, ki hoče imeti svoje ženske le za .sebe, svojim sinovom pa odreka zadovoljitev in jih zapisuje kastraciji.'"^ ženska je, tako kot praoče »v svoji božanski brezskrbnosti«, kot jjravi Freud, zunanjost sirtdjolnega, območje brez označevalca, na katero se opira neizrekljiva in neziuma, »božja« plat Drugega. Kje je središče? Po tem ovinku bi hdiko natlaljevali razjjravo o geometriji spolne razlike v psihoanalitični teoriji, »epistemološki razliki« med ženskim in moškim, pasivnim in aktivnim in principom, ki jo lahko j)ostavimo ob bok ideji o psihičnih posledicah anatomskih razlik rned spoloma. Tudi Freud, ko se mora naposled odločiti, v spisu »O ženski seksualnosti« (1931¿») jasno zavrne simetrijo in misel o naravni komplementarnosti spolov se mu ztli celo hudo nevarna. Moški analitiki s feminističnimi lutgibi in naše ženske analitičarke, pravi tu Freud, se z mojimi izvajanji ne bodo strinjali. Imeli jih bodo za represivne, za utemeljevanje patriarhalnosti z vrojenitrii značil- Primeijavo smo si sposodili pri E. Seifen, 'fVas will das Weib?* Zu Begheren und Lust bei Freud und Lacan, Quadriga, Weinheim «& Herlin 1987, str. 163. 12 Vež o tem gl. C. Millol, Nobodaddy. L'hystérie dam le siècle. Points hors ligne, Paris 1990. 225 nostmi obeh spolov, ne da bi boleli vedeli za paradoks - ne da bi se zavedali, kako držijo v rokah »palico z dvema koncema«.'® Ali je torej s spolno razliko, za katero je konstitutiven le mo.ški sjjolni organ, tako kot z razmerjem med ozadjem in likom, kjer ozadje ni le naključni stranski proizvod risanja lika, ampak ga lahko ugledamo kot samostojno podobo? V trenutku, ko Freud že skorajda pristane na to, se poskuša izviti z lastno avtoriteto, in to ravno na protiročju ženske seksual- nosti, kjer ga preganja nevetlnost in se hkrati boji lastne vednosti in kjer se tudi njegove nevednosti, bi morda lahko rekli, vse bolj polašča status ekstimnosti. Ko mu grozi, da bo j)ostala spolna razlika vendarle asime- trična, da se bo razvila v pravi dvorezni meč, se naposled zadovolji z opombo na dnu strani. Ko Barbara Johnson odgovarja na vprašanje »Ali je žensko do moškega kot je ozadje do lika?«,''^ se opre na Douglasa Hofstadterja in njegove analize prostorskih transformacij: »Kadar je lik ali 'pozitivni prostor' narisan v določenem okviru, jwtem je neizogibna posledica, daje prav tako izrisana njegova komplementarna oblika, t.i. 'ozadje', 'osnova' ali 'negativni prostor'.«'® Citat je treba brati tako, pravi Johnsonova, da namesto izraza 'lik' ali '{x)zitivni prostor' vstavimo izraz 'otrok moškega spola', namesto 'ozadja' ali 'negativnega prostora' pa izraz 'deklica' ali 'drugi' ('okvir' bi tu pomenil 'psihoanalitično teorijo'). Freudu dela težave prav ta poskus, da bi geometrijo sj)olne razlike, moškega lika in ženskega ozadja, nasprotja med aktivnim in pasivnim, vrisal v pri|X)ved o tem, kako ženska nastane. Ve, tla se zgodba začne pri materi in da se mora končati jiri očetu: »Odvrnitev ocJ matere je izredno pomeben korak na razvojni poti deklice, je več kot zgolj menjava objekta.« (Zg., str. 35.) Ne ve pa, kako bi se lotil premen njenega nastajanja: od poudarjanja lastne moškosti k obratu v ženskost. In ne ve, kako jx)vezati »usode« njenega razvoja: zavidanja penisa, komj)leksa moškosti, želje po otroku. Zdaj ni več problem izid Ojdijia, ampak vprašanje, kako deklica sploh vstopi vanj. Kar namareč Freuda najbolj bega, ni organska manjvrednost deklice kol bitja, ki mu nekaj manjka, temveč prav nasprotno: ugolovilev, da ima v angleškem prevodu v Standard Edition najdemo na tem mestu izraz »dvorezni meč«. Gl. B. Johnson, »Is Female to Male as Figure is to Ground?«, v R. Feldstein & J. Roof (ur.). Feminism and Psychoanalysis, Cornell University Press, Ilacha and London 1989; naslov je zgovoren tudi zato, ker je parafraza drugega naslova: S. Ortner »Is Female to Male as Nature is to Culture?« (Slavna polemika B. Johnson z Derridajem, »Referenčni okvir: Poe, Lacan, Derrida«, je bila prevedena v publikaciji Ukradeni Poe, Analecta, Ljubljana 1990, str. 84-123.) 15 Ibid., str. 256. 226 »organ preveč«. Poleg klitori.sa, ki naj hi hil analogen moškemu sjxjlnemu organu in kalerega pomen ves čas j)ouclarja, je tu ludi »pravi ženski organ«, vagina. »V ženskem razvoju lako obslaja proces prevajanja ene faze v drugo, ki mu pri moškem ni nič analognega.« (Zg., sir. 26.) Pri ženski pride holj do izraza biseksualnost, sicer značilna za vsa človeška bilja, in njen seksualni razvoj je razdeljen v dve fazi. Poleg lega pa je lu še »nadaljnja komplikacija«, ki je v lem, da naslopa virilni kliloris v ženskem seksual- nem življenju še naprej, in lo »na zelo sjiremenljiv in golovo ne zadovoljivo razumljen način.« (Ibid.) Simetrije torej ni. Na strani ženske je užitek onstran falosa, torej ne prejxjvedani, »ojdipski«, falični užitek, ampak prekomerni in presežni užitek: ženska ni le ne-vsa (Ženska kot totaliteta, kol generični pojem vseh žensk, tj. - Ženska z velikim Ž - ne obstaja, pravi I^can), je tudi neki dodatek, neki plus, ki ga Freud nakaže že zelo zgodaj, v pismu F'liejßu, in ga zapiše z + + -1-.'® In na njeni strani je najxjsled Inch anatomija: neraz- jašnjena komplikacija s presežnim organom, ki bi se ga morala ženska odpovedati »v korist nove cone, vagine«. Poslednji v nizu neuspehov, ki smo jim sledili v zatonu Ojdipovega kompleksa, je tako »ženski neuspeh«: »sicer pa smo že zdavnaj opustili vsako pričakovanje o nekakšnem strogem paralelizmu med moškim in ženskim seksualnim razvojem,« pravi na- posled Freud. (Zg., str. 25.) In neuspeh je tu prava beseda: cfodalno je namreč nekaj drugega kol do|)olnilno. Ali to ¡X)meni, da Freud ni hotel prestaviti središča, priznali asimetrije z nasprotnim predznakom, čeprav so mu to nakazovala lastna razmišljanja in klinična opazovanja? Pozitivni odgovor, premena falocenlrizma v femi- nizmu bolj naklonjeni »klilorocenlrizern«, bi pomenil, da srno vendarle popustili zmotam, ki so inherentne evklidskemu modelu razumljivosti. Da ne gre ne za falocenlrizem in Freudovo patriarhalnost ne za premesti- tev središča v tisto, kar je bilo prej golo ozadje, temveč za vprašanje, kako misliti mejo med zunanjostjo in notranjostjo, je mogoče izpeljati že iz Freudovih metapsiholoških, torej najbolj teoretičnih postavk. Hkrali je to vprašanje, kako misliti novo obliko refleksivnosli, ki ni nekaj, kar »se lahko olnanja samo v premestitvi«, kot pravi Lacan, ki lorej ne pripada redu označevalca. Nameslo anatomije ženskega, ki bi bila prikrajšana za »mo- ško« ali za »človeško«, namesto označevalne razsežnosti razlike oz. kaslra- cijske razsežnosti prisotnosti in odsotnosti »organa«, je tu problem speci- fično človeškega zastavljen na dručen način, ki pa gotovo ni brez zveze s Freudovo osrednjo idejo razlike kol razlike med spoloma. Nav. po E. Seifert, . Was will das Weib?., op. cit., str. 122. 227 v osrednjem rnelapsihološkem spisu »Nezavedno« (1915i/) je Freud glede analomske lokalizacije nasploli zelo odločen: vsi ¡wskusi, da bi duševne procese lokalizirali v možgansko anatomijo, in vsi napori, »da bi mislili predstave kot nakopičene v živčnih celicah ... so se popolnoma jx}nesrečili.«'^ Toda anatomija je Freuda spremljala vse življenje, kot nekakšna prevalentna ideja, ki se ji je vedno znova odpovedoval, in kot posebna oblika nevednosti, ki pa ima svoje realne učinke. Z našo domnevo o psihičnem aparatu, nadaljuje v delu Onstran načela ugodja (1920^), nismo tvegali nič novega, temveč »smo se le j)riilružili lokalizirajoči možganski anatomiji, ki 'sedež' zavesti umešča v možgansko skorjo, v skrajno zunanjo, objemajoče plast centralnega organa.« Toda z vidika anatomske lokalizacije bi bilo nemara bolj smiselno, beremo dalje, da zavest ne bi bila na površju možganov, namesto da bi varno domovala v najgloblji notranjosti. Ravno s tem, s čimer si anatomiji ni treba l)eliti glave, s prostorsko lego tega sistema, ki mora ležati na stiči.šču zunanjega in notranjega (biti uperjen v zunanji svet in zaobjemati ostale psihične siste- me), se mora psihoanaliza kar najotlločneje sjx)j>asti.'® V modelu čudežnega bloka (1925ozarja. Že v rojstenera mestu |)sihoanalize, v Äaz/agiiofi/(1900a), namreč zvemo, da mora (isihični aparat izpolnjevati dve osnovni funkciji, zaznavanje in s|>omin. Obe funkciji sta alternativni: kar je prisotno v zavesti, ne more biti hkrati tudi v »nezavednem« s|>ouiinu, in nasprotno. Problem je rešen tako, da ju Freud razdeli v dva ločena, a medsebojno |K>vezana sestavna dela, v sistem nezavednega, ki je v notranjosti aparata, in v »|)Ovršinski« sistem zaznava-zavest, ki predstavlja stik z zunanjim svetom in hkrati zaščito pred njim. Imamo torej dva ostro ločena, a z vidika delovanja komplementarna in simetrična sistema; povsem dnigače paje, kot bomo videli, z njuno prostorsko opredelitvijo. Onstran naleta ugodja (1920g), v MetapsiholoShi spisi, op.cit., str. 135. 228 znotraj, nagonski vzgibi, premočni in prinašajo neugodje, jih psihični aparat obravnava tako, »hol da ne bi delovali odznotraj, lemveč od zunaj.«. Zato postane lega tega vmesnega sistema, njegov inejni jjoložaj med no- tranjostjo in zunanjostjo, »odločilna za delovanje sistema in sploh vsega duševnega aparata.« Očitno pa postane še nekaj drugega: da je za razlago psihičnega kot prostora potrebna naslonitev na zapis, zapis na voščeni plošči nezavednega, in ta postane berljiv »ob primerni osvetlitvi«. Nameslo na optične sheme psihičnega aparata iz Razlage sanj (1900«), daljnogletla, lideskopa, mikro- skopa itd., se Freud zdaj ojire na prisjjodobe z pisavo, hieroglifom, pikto- gramom in rebusom. Lacan jni tu naredi še en korak in geometrično optiko zamenja s topologijo, ki dobesedno otlpira neki drugi topos: razsežnost neizrekljivega, ki »se ne neha zapisovati.« Na vprašanje torej, od kod prihajata nesreča in zlo, ki gaje v polemikah o feminizmu in psihoanalizi zastavila .Iacc]ueline fiose,^'' je metapsihološki odgovor sledeč: tisto, pred čemer je treba zaščititi območje psihičnega, prihaja od zunaj in od znotraj, in sloji, ki ščitijo navzven in dopuščajo komunikacijo z zunanjim svetom, morajo hiti prav tako tudi ščit navznoter. Zato bi morda lahko Freudovo primerjavo z rokama, od katerih ena »piše po površini čudežnega bloka, medtem ko druga občasno ločuje njegovo vrhnjo last od voščene plošče,«^' nadaljevali oh Escherjevi slavni litografiji dveh rok, ki rišeta druga drugo. To ni več problem razmerja med likom in ozadjem, temveč ostre meje med njima (»ena /roka/ ne ve, kaj dela druga«), ki mora hkrati izpolnjevati nemogoči pogoj, da roki nezaznavno prehajata druga v drugo. Toda kar rišeta, je še vedno simetrična, krožna struktura - prva roka riše drugo in druga sj>et prvo. Tu, pri jjrimerjavi z rokama, se Freudov tekst konča; za »anatomijo psihičnega« najdemo pri njem le prvi nastavke. Asimetrijo bo torej treba poiskati drugje. Toda to je ¡wmernbno: nasproti naključju i n zunanjemu dogodku imamo zdaj notranjo napetost psihičnega, notranji, nerazinnljivi vir neugodja, ki je Freuda naposled napeljal na idejo nagona smrti. Zaradi tega drugega vira je potrebna zaščita pred tistim, kar bi moralo biti najbolj zaščiteno in najbolj varno domovati v notranjosti. Vmesni status psihičnega ni niti anatomski substrat niti čista fikcija, ne znotraj ne zunaj, temveč na meji in v prostoru, ki se mu danes ni več mogoče približati z aksiomi evklidske geometrije. Ta paradoksni prostor, razmerje med identiteto in instanco zunanjosti, drugo- Gl. J. Rose, »Where Does the Misery Come from?« Psychoanalysis, Feminism, and the Event, v R. Feldstein & J. Roof (ur.). Feminism and Psychoanalysis, Cornell Univereity Press, Itacha and London 1989. 21 S. Freud, »Zapis o čudežnem bloku« (1925д /1924/), v MetapsiholoSki spisi, op. cit., str. 403. 229 sti, ki se vpisuje v najožje jedro suhjeklove strukture, opisuje Lacan ob topološki varianti »palice z dvema koncema«. To je ])ojem Kleinove stekle- nice in njene notranjosti,^^ v kateri in iz katere dve popolnoma ločeni površini kontinuirano prehajata ena v drugo, tako kol v Freudovem modelu psihičnega aparata vmesna jilast ščiti hkrati navzven in navznoter. Freudov poskus je z epislemološkega vidika fxjskus, kako mislili samo mejo in kako misliti zgubo, ki seji subjekt v svojem osvajalskem [xjliodu v zunanji svet ne more izognili drugače, kol dajo »vključi« v svoje najožje središče in jo »ponolranji« po anatomskem zgledu Lacanove ideje telesnih odprtin in njiliove geometrije. Zalo je Freudovski cogito, o katerem govori Marie-Christine 1 lamon (zg., str. 83 f.) - njegova nevechiosl o ženski seksualnosti, ki napreduje od besedila do besedila in vsakokrat vnese v ponavljanje kako ključno preme- stilev - tudi metapsihološki cogito. Toda če je kartezijanska gotovost uteme- ljena v samem aktu mišljenja, pa izhaja psihoanalitična gotovost iz Wieder- kehr, iz vračanja, kot pravi Lacan v Seminarju XI, ki ne pomeni krožne vrnitve potlačenega, ampak je v njej ulerneljetia sama - ne več krožna in ne več označevalna, »jezikovna« - konstitucija nezavednega. Prav tu se je mogoče približali, čeprav z drugega konca, problemu srechšča in »centrizma« v očitku o falocenlrizrnu, ki ga s tradicionalnih feminističnih jxjzicij očitajo tako Freudu kol »feminizmu in psihoanalizi«. Vprašali smo se, kje je falos, la paradoksni »objekl« v j)aradoksnem prostoru, in kje the dark conline nt,njegovn druga i)lat, objekl a. Toda oslali bi na pol poti, če ne bi poiskali tudi odgovora na vprašanje: Kje je, za Freuda in po njem, središče človeškega, moškega in ženskega univerzuma? Novi modus znanstvene racionalnosti, novi modus refleksivnosti, ki ga prinaša psihoanaliza, je namreč vrnitev, ki se nikoli ne vrne na isti kraj, tako kol tudi Lacanova vrnitev k Freudu ni le vrnitev, am|jak vrnitev na neko drugo mesto: je kakor še en obrat vijaka, ki ga (tako kol v analizi Jamesove novele pri Shoshani Felman) poraja jjrisila potuivljanja, utemeljena v realnem nagona smrli.^® Bolj ko se isto ponavlja, bolj je drugačno od samega sebe. Morda velja to tudi za vrnitev k Lacatm s feminističnih }x)zicij. Freud sam se ni po naključju primerjal s Kojxírnikorn in Darwinorn, ki sta vsak po svoje premestila središče človeškega urdverzuma. Kopernik ga je zamenjal: namesto zendji gaje pripisal soncu. Freud pa ga ni le premestil, ampak zanikal v logičnem jKJinenu besede. Kaj lorej pomeni, da »človek 22 Iz istega konteksU je tudi podoba boromejskega vozla, ki jo najdemo v »Seminarju 21. januarja 1975«, zg.; če prekinemo kateri koti krog v vozlu, razpade celota. 23 Prostorsko metaforo vračanja in obračanja je Shoshana Felman razvila v interpretaciji novele Henryja Jamesa Obrat vijaka; gl. njeno ¿afolie et la chose littéraire. Seuil, Paris 1978, str. 237-324. 230 ni gospodar niti v lastni hiši«, kot se glasi slavni Freudov citat? Da se na poti k znanstvenemu spoznanju ni mogoče uhraniti ovinka preko Drugega, ki ni ne moja zrcalna podoba ne komplementarni simetrični element, ampak nekaj radikalno heterogenega, premeščenega. 1b ni imaginarno, simetrično razmerje »zrcalnega stadija«, ki je zgodnjeimi Lacanu pomagal do prvega večjega konceptualnega preloma. Že ta metlica, s katero je Lacan, kot pravi, najprej pometel psihoanalizo, rmi je pomagala do spoznanja, da je zrcalna, krožna refleksija, ki pomeni vračanje nazaj v središče zavesti, vedno zgolj iluzorna. Pravi freudovski prelom je v subverziji takšne sime- trije, kije dolgo navdihovala zgodovino filozofije - v subveziji, ki izpostavlja njeno nepresojnost, dvoumnost, premeščenost. Toda to tudi ni le simbolno razmerje in ne izhaja le iz ujetosti v jezik, ampak tudi iz njegovega »onstran«. To je trdna, grozljivo prisotna, nema razsežnost, razsežnost simptoma, razsežnost očela-užitka in ženskega užit- ka, tista druga plat, ki je iz simbolnega ni mogoče na noben način izločiti. Lacan poudarja, da prave astronomske revolucije ni naredil Kopernik, ampak šele Kepler, ki je v nebesno geometrijo posegel tako, da jo je razsrediščil: namesto krožnega gibanja filanetov je uvedel elipso, torej funkcijo z dvema središčema. Toda to sta še vedno dve simetrični točki, ki ju je mogoče misliti, denimo, po zgledu komplementarnega lika in ozadja. In tako kot retorična figura, elipsa, lahko pomenita opustitev, odsotnost, negacijo, torej jezikovno operacijo. Na ravni realnega pa ni več »revolucije«, ni neskončnega obračanja okrog svoje osi, ni mehanizmov zgoščanja in premeščanja. Tu je le objekt a, vakuola užitka, biološka, morda darwinovska metafora, ki ponazarja spoj realnosti in niča. Območje užitka ni substanca odsotnosti, luknje, ka- stracije, ni sečišče silnic ali vozel v strukturi, temveč vdor zunanjosti in naključnega dogodka, ki sta vedno že trtino zasidrana v najgloblji notranjo- sti. Lacanova vrnitev k Freudu, feministična k Lacaim, oboje je vrnitev, ki mora rešiti odkritje, vrnitev k tistemu, od česar se je odkritje odvrnilo. Poglavitna takšna odvrnitev, obrat proč, odklon, je v obeh primerih vrnitev k poziciji, ki briše razliko in poudarja identiteto, enovitost, osrediščenost. Lacan in angleška »psihoanaliza in feminizem« govorita tu z dveh korela- tivnih teoretskih pozicij (ne pa tudi identičnih, ne z istega mesta), in iščeta »pravo«, neodklonjeno pot k »izvoru«. Vrnitev seveda ni mogoča, saj se obračata k objektu, ki je bil »izvorno« izključen. Nebesna telesa se torej obračajo nekako tako, bi morda lahko sklenili Freudovo metaforo, kakor se moški sukajo okrog ženske. 231 Fentinisličnu psihoanaliza ? Freudovemu vprašanju »kako nastane ženska«, bi bdiko zdaj postavili ob bok še neko drugo, namreč: kako nastane feministka? Čeprav je obdobje coriscioiisness-raiúng groups minilo, je problem vzgoje »proti realnosti« in oblikovanja, denimo, revolucionarne zavesti prisoten še naprej. Pravzaprav je prisoten kar naprej: Ali ni konec koncev že Mary Wollstonecraft v svoji Vindication of the Rights of Woman jired dvema stoletjema pisala prav o problettui zapostavljetiosli žensk kot pro- blemu izobraževanja in pri učenosti v ženskost, ki jo biološkim pripadnicam ženskega spola vsiljuje družbena dejanskost? V Združenih državah se uveljavljajo razne »feitiinistične pegagogike«, ki jih je v nasprotju s tem, kar ima povedati psihoanaliza, mogoče umestiti na skupno »drugo stran«. Vidik, ki je tu v ospredju in ki je neposredno povezan z vprašanji, kakor jih je zastavil Freud, je sledeč: če hočemo kaj spremeniti v dejanskosti, moramo spremeniti odnos do avtoritete, monuno jo zanikati in se je rešiti. Osvajanje vednosti je, tako kot pri kopičenju znanstvenih spoznanj, prodinmje naprej in naprej, načeloma vsakomur dostopno; zakaj ne bi tedaj namesto neprijaznega akatlemskega diskurza, »moških abstrakcij« in brezosebnega izobraževanja spreinenili vsebine in metode dela? Feministična pedagogika hoče torej uveljaviti osebno izkustvo, riovo epistemologijo in drugačno pojmovanje razmerja med subjektom in objek- tom. Alternativne tehnike oblikovanja fernimstične zavesti, v katerih je namesto izobraževanja poudarjeno kolektivno učenje s participacijo in skupinskim izkustvom (ali celo terapijo), imajo dvojni namen: izj)o.stavljajo podrejenost žensk, pravi ameriška feministka Marilyn .1. Boxer, in uvelja- vljajo nove načine komunikacije v razredu: stoli in mize so j)ostavljeid v krogu, učitelji in učenci se kličejo po imenu, vsi pišejo o svojih razmišljan- jih, se udeležujejo skupinskih projektov in delujejo na .seansah v manjših skupinah.^'*' Kot pri vsakem takšnem modelu intencionalne pedagogike, ki hoče poleg suhoparnega znanja in sive teorije vzgajati za življenje in oblikovati celovito osebnost, se seveda tudi v feniiniztrui ne moremo izogniti čerem iluzije, ki ji lahko na kratko rečemo »samoumevnost«. Predpiširno svobodo, predpišimo kreativnost, predpiširno družbeno sprernendio, potem poiščimo za to primerne tehnike in metode, in dosegli bomo vnaprej zastavljeni cilj! Nav. C. Penley, »Teacliing in Your Sleep: Feminism and Psychoanalysis«, v The Future of an Illusion. Film, Feminism, and Psychoanalysis, Roulledge, Lx>ndon 1989, str. 173. 232 Ojxjzorila na ulopičnosl lakšnega j)očclja, ki priliajajo prav iz psilio- analitičnih vrsi, lu ne morejo prav veliko spremenili.'-^® Ne smemo namreč j)ozahili, da izhaja učinkovilosl feniinisličnega po- učevanja tudi iz tega, da študentke profesorico sprejmejo kot »pravilno zastopnico feminizma«, ta pa od njih pričakuje, da ji bodo podone in bodo tudi same poslale feministke. Ne smemo pozabiti, da je ženska, ki »јкз- učuje« feminizem, pravi model in vzor feministke, morda celo »maška- rade«, ki izhaja iz različnih pomenov »biti falos«, kakor jih razvija Eliza- beth Cowie (zg., str. 148 f.). Zato smo tudi tu na kaj sjwlzkem terenu anlinomij, ki jih poznamo iz klasičnih modelov perrnisivne, alternativne vzgoje. V slavni Neillovi šoli Sumrnerhill, na ¡irirner, kjer so si lahko otroci povsem svobodno izbirali vse, so na koncu večinoma izbrali le tisto, s čimer seje ukvarjal sam Neill. Vzgajanje je eden od treh nemogočih poklicev, ki ima - poleg vladanja in analize - prav tako opravka s transfernirn razmerjem, začaranostjo z vednostjo, ki jo pripisujemo drugemu, in s Platonovo agal- rna, zakladom, ki je kol vednosti heterogeni objekl užitka »vključen« v Drugega. Vzgoja je lorej tudi pripoznanje avtoritete v razmerju, v katerega je na »mističen« način vjx)tegnjen listi, ki uči. Zagata pa ima tudi teoretsko poanto, ki ne zadene le feminističnega voluntarizma, ampak tudi bolj sublilno »feministično teorijo«, ki namesto vsakdanjega izkustva izjx)slavlja kategorijo »žensk« kot zgodovinsko kon- strukcijo. Sicer gre res tako feminizmu kol psihoanalizi za spodkopavanje samoumevnega in utečenih kategorij, vendar .laci]ueline Rose v tej točki upravičeno očita zgodovinarkam, da se v nasprotju s svojimi izhodišči jK)stavijo na slran tiste smeri v feministični teoriji, ki sjiecifični problem sjx)lne razlike razreši v zgodovinsko razpravo o razlikah med »ženskami«. Tako lahko kategorija zgodovinske spremenljivosti žensk kol diskurzivnih tvorb neupravičeno nadomesti koricept »psihične nestabilnosti«, ki je za psihoanalizo v samem jedru seksualnosli in je konstitutivna za način, kako ženska nastane.^® Namesto da iščemo v psihoanalizi zgodovino, pravi Jacqueline Rose (zg., str. 201 f.), raziščirno zgodovino psihoanalize, in kaj kmalu se bo pokazalo, kako je brisanje spolne razlike povezano prav z zahtevo po trdnem središču enovitega Jaza. Z roko v roki hodita torej psihoanaliza in feministična teorija le dotlej, dokler razpoznavata dano, vidno, prisotno žensko kol rejjrezenlacijo, de- nimo kot foucaultovsko diskurzivno tvorbo ali kol znak v Lévi-Straussovem 25 Ibid. 26 J. Roee lu polemizira z D. Riley, ob recenziji njene knjige »/trn / tliat Name Feminism and ihe Calegory of 'Women* in History, Macmillan, London 1989 (v History Workshop, A Journal of Socialist and Feminist Historians, 1990, 29, str. 162). 233 ali Barlhesovern pomenu besecle.^^ Razpoznavala jo v razliki in nasprotju do dejanskih, v vsakdanjem življenju obstoječih žensk, v njihovih mnogo- terili in raznolikih jx)dobah. Razjwznavata pa jo tudi v subjektu teh razlik: kar je »ženskam« skupno, niso ne biološke značilnosti ne socialne kon- strukcije ženskosti, ampak reprezentacije, reprezentacije spolne razlike, kot poudarja Parveen Adams (zg., str. 19.S f.), in »ženske« tudi niso koherentni subjekt, temveč učinek raznovrstnih diskurzivnih praks. Kar se v opredelitvi »ženskega« kot zgodovinsko in socialno konstruiranega zgubi, je sama razlika med družbenim in psihičnim; spolna razlika, ki je jxsgoj možnosti socializacije, postane njen končni rezultat. Novejše smeri v feministični teoriji se namesto na spolno razliko in razcepljeni subjekt iz psihoanalize vse bolj opirajo, tako kot Theresa de Laurentis, na »mnogoteri« subjekt. Namesto le ene, paradigmatske razlike tu nastopa »skupek razlik«, ne le v spolu, ampak tudi v rasni in razredid pripadnosti. Tako je spet mogoče zabrisati ločnico med empiričnimi, da- nimi, zunanjimi razlikami in razliko kot načelom, ki je služila spopadu s samoumevnostjo zdravega razuma.^® Tu se začenja specifičnost lacanovskega fetninizrna, in ta seže tudi onstran »žensk« kot jezikovnih tvorb, ki se menjavajo, spreminjajo in razlikujejo od dejanskih ženskih bitij. Zanima ga vir nelagodja v kulturi, notranji vir zla, če lahko tako rečemo, Freudova »slepa pega v hieroglifu psihičnega«, madež ali skotom, ki se vpisuje in ohranja v srcu reprezen- tacije. Tudi tako je mogoče konec koncev razumeti vijugasto pot med femininim in človeškim, med anatomijo ženskega in anatomijo psihičnega: kot napako, deformacijo, »monstruoznost«, ki življenju ni zunanja, ampak je nujni in pozitivni pogoj, okrog katerega se odvija človeška zgodovina.^^ Psihoanalitični diskurz, kot ga omogoča diskurz znanosti, ne subvertirá le filozofske fantazme spolnega razmerja, tj. fantazme o ujemanju simetričnih dvojic (forme in materije, subjekta in objekta, zavesti in drugegas), ampak 27 Gl. E. Cowie, »ženska kol znak«. Problemi, 1987, .3, sir. 9-1.5, in R. Coward, Žeruka ielja. Kri, Ljubljana 1989. 2^ Prim. C. Penley, The Future of an Illusion, op.cil., sir. xiii. V psihoanalizi bolj naklonjenemu feminizmu prevladuje mnenje, daje Lacanova leorija zavezana palriarhalnosli, ker naj bi bila zanj jezik in red simbolnega »edina allernaliva«. Območje jezikovnega, območje »notoričnega falosa«, paje dostopno le moškemu, le otrokovemu očetu kol »tretjemu členu«: »Moški zavzema ta položaj v redu, v katerem skrbijo za otroke predvsem ženske.« (»Introduction«, v T. Brennan {ur.). Between Psychoaruilysis and Feminism, Routledge, London 1989, Sir. 3.) ^^ Tako je Georgea Canguilhema, zgodovinaija veti o življenju, vključila v razpravo Joan Coajec v svojem uvodu v zbornik revije m/f {»m(fy or noi reconciled«, v P. Adams & E. Cowie (ur.). The Woman in Question^ MIT Press, Cambridge, Massachussels 1990. (Prevod njene razprave »Kro- jaški Nadjaz« je bil objavljen v Razpol 6, An aleóla, Ljubljana 1991.) Več tem gl. Kopernik, Darwin^ Fret«/, Analecla, Ljubljana 1990. 234 tudi simetrijo »uspelega spolnega razmerja« med reprezentacijo in tistim, kar naj bi bilo reprezentirano. Razlika med žensko kot reprezentacijo ali diskurzivno tvorbo in žensko v psihoanalitičnem pomenu besede je razlika meti nevrozo in psihozo: ženska kot reprezentacija je mogoča v odmiku od nečesa tlrugega, od nekega drugega mesta; ko pa tega odmika ni več, ko ni več meje med notranjim in zunanjim, sovpade z objektom, postane simptom. Simptom, »kakor ga je Marx definiral v družbenem,« pravi Lacan, »ne zmanjšuje njegove rabe v zasebnem.« (Zg., str. 77.) Kar torej odpade, je sama razlika med reprezentacijo in »reprezen- tiranim«; namesto prvotne razlike med (tako ali tlrugače opredeljeno) jezikovno kategorijo in dejanskostjo danega, samoumevnega, vidnega, ima- mo zdaj simptom kot stopitev te razlike, in to simptom odsotnosti, ne- rnožnosti, zgube. Tu se skriva tisti the dark continent seksualnosti, ki se mu Freud v vsej svoji nevednosti glede ženske, v vsem svojem izogibanju in otepanju, celo vijuganju, vztrajno približuje. Freutl res ni ne filozof ne revolucionar v znanosti, temveč osvajalec, conquistador, kot pravi sam, ki odkopava plast za plastjo psihičnega prostora. Konee koncev ženska ni ne bolj ne manj potlvržena kastraciji kot moški: glede na to, za kar gre v funkciji ženske kot simptoma, je na natanko isti točki kot moški. Toda ženska je tutli »simptom moškega«, bi se lahko vrnili na začetek, torej nekaj, kar zahteva razlago. Kar lacanovskemu feminizmu manjka, ni odsotnost politične akcije, ampak ehiboracija te razsežnosti realnega, izvrženega v zunanjost, ki je stopljeno z najbolj intimnim »sre- diščem« psihičnega, in ponovna elaboracija vprašanja, kako je psihično vpisano v telo. In kar manjka njegovim kritikam, je otlpoved simetriji spolne razlike in odpoved iskanju novega središča, ki ne bo več »moško« - seveda v imenu odpovedi za simetrijo. Ženska je, z eno - napačno - besedo, »postmoderna« kategorija. 235 Dodatek Kralice G.S. Freud, Gesamrnelle Schriften (12 zvezkov), Iiilenialioiiale Psyclioatialylisclier Verlag, Wien 1924-1934. G.W. Freud, Gesammelte Werke (18 zvezkov). Imago Publishing Co., London 1940-1952; 18. zvezek Frankfurt/M 1968; od 1960 eelolna izdaja pri S. Fisclier Verlag, Frankfurt/M. Studienaiisgabe Freud, Studienausgabe (10 zvezkov), S. Fischer Verlag, Frćuikfml/M 1969-1975. Nenumerirani docLilni zvezek: Schriften zur Behandlungstechnik, Frankfurt/M 1975. (Najlažje dostopna študijska izdaja.) Standard Edition The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud (24 zvezkov). The Institute of Psycho-Analysis, Hogarth Press, London 1953-1974. (Najpopolnej.ša in po aparatu najbolj temeljita izdaja Freudovih zbrardh del.) Okrajšave periodičnih publikacij so usklajene z World List of Scientific Periodicals, London 1963-1965. Natančne podatke o Freudovih delih, navedenih v publikaciji, najdemo v ¡xjsebnem zvezku Studienausgabe: Sigmund Freud - Konkordanz und Ge- samtbibliographie, Fisher, Frankfurl/M 1982. Seznam Freudovih del, prevedenili v slovenski jezik: K psihopatologiji vsakdanjega življenja (1901¿), Državrui založba Slovenije, Ljubljana 1975. Predavanja za uvod v psihoanalizo (1916-1917 /1915-1917/), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977. Množična psihologija in analiza Jaza (1921c), v Psihoanaliza in kultura, (ur. R. Močnik in S. Žižek), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1981, str. 5-74. 237 Mojzes, njegovo Ijiistvo in monoleistična religija (1939a/1934-1938/), ibid., str. 75-108. (Prevod obsega le drugi del tretje razjjarave iz teksta Mojzes in monoleistična religija: tri razprave). Dve analizi, DDU Univerzum, Ljubljana 1984 (prevod dveh slavnih Freu- dovih primerov: »Odlomek iz analize nekega j)rimera histerije« /»Dora«/ (1905e /1901/) in »Beležke o primeru prisilne nevroze« /»Podganar«/ (1909íí)). Metapsihološki spisi. Studia hurnanitatis, Ljubljana 1987 (prevod 18 Freu- dovih teoretskih razprav). Mali Hans, Volčji človek (19096), (19186 /1914/), Studia hurnanitatis, Ljubljana 1989. Prevodi nekaterih krajših Freudovih del in odlomkov so izšli v revijah Problemi in Razpol. Seznam Lacanovih seminarjev: UVRE I Les écrits techniques de Freud /1953-1954/, Seuil, Paris 1975. LIVRE II Le moi dans la théorie de Freud et dans la technique de la psychanalyse /1954-1955/, Seuil, Paris 1978. LIVRE III Les psychoses /1955-1956/, Seuil, Paris 1981. LIVRE IV La relation d'objet /1956-1957/. LIVRE V Les formations de l'inconscient /1957-1958/. LIVRE VI Le désir et son interprétation /1958-1959/. LIVRE VII L'éthique de la psychanalyse /1959-1960/, Seuil, Paris 1986. LIVRE VIII Le transfer 1\9в0-\96\1, Seuil, Paris 1991. LIVRE IX L'identification /1961-1962/. LIVRE X L'angoisse /1962-1963/. LIVRE XI Les quatre concepts fondamentaux de la psychanalyse /1964/, Seuil, Paris 1973. LIVRE XII Problèmes cruciaux pour la psychanalyse /1964-1965/. LIVRE XIII L'objet de la psychanalyse /1965-1966/. LIVRE XIV La logique du fantasme /1966-1967/. LIVRE XV L'acte psychanalytique /1967-1968/. LIVRE XVI D'un autre à l'Autre /1968-1969/. 238 UVRE XVII L'envers de la psychanalyse /1969-1970/, Seuil, Paris 1991. LIVRE XVIII D'un discours qui ne serait, pas du semblant /1970-1971/. LIVRE XIX ... ou pire /1971-1972/. LIVRE XX Encore /1972-1973/, Seuil, Paris 1975. LIVRE XXI Les non-dupes errent /1973-1974/. LIVRE XXll Ä.S././1974-1975/. LIVRE XXIII Le sinthome /1975-1976/. LIVRE XXIV L'insu que sait de l'une-bévue s'aile à mourre /1976-1977/. LIVRE XXV Le moment de conclure /1977-1978/. LIVRE XXVI La topologie et le temps /1978-1979/. LIVRE XXVII La dissolution /1979-1980/. Nekateri poznejši seminarji {po Knjigi XX) in nekateri odlomki Laeanovili neobjavljenih seminarjev so izšli v vee delih v reviji Ornicar?, ki je začela izhajati 1975. Seznam Laeanovili tlel, prevedenih v slovenski jezik: Etika psihoanalize. Seminar-knjiga VII /1959-1960/, tekst uredil Jaeques- Alain Miller, Analecta, Delavska enotnost, Ljubljana 1988. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Seminar-knjiga XI /1964-1965/, tekst uredil Jacques-Alain Miller, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980. Še. Seminar-knjiga XX /1972-1973/, tekst uredil Jacques-Alain Milleti Analecta, Ljubljana 1985. Hamlet. Izbor iz seminarja Ze^a in njena inteq)retacija. Seminar-knjiga VI /1958-1959/, tekst uredil Jacques-Alain Miller, Analecta, Ljubljana 1988. Nekateri prevodi krajših Lacanovih del so bili objavljeni v revijah Problemi in Razjjol. 239 Vsebina Sigmund Freud ZATON OJDIPOVEGA KOMPLEKSA (1924Í/) 5 NEKATERE PSIHIČNE POSLEDICE ANATOMSKE RAZLIKE MED SPOLOMA (1925;) 12 O ŽENSKI SEKSUALNOSTI (19316) 23 Jacques Lacan POMEN FALOSA (Die Bedeutung des Phallus) 39 ŠE BOG IN UŽITEK ŽENSKE 49 PISMO O UUBEZNI IN DUŠI 62 SEMINAR 21. JANUARJA 1975 74 ... cl hic dii sunt Marie-Christine Hatnon FREUD IN OJDIP PRI DEKLICI 83 Jacqueline Rose ŽENSKA SEKSUALNOST: JACQUES LACAN m ÉCOLE FREUDIENNE 121 Elizabeth Cowie ŽENSKA SEKSUALNOST 148 Politično Je osebno Juliet Mitchell FREUD IN LAGAN: PSIHOANALITIČNE TEORIJE SEKSUALNIH RAZLIK 171 Parveen Adams ZAPIS O RAZLOČKU MED SEKSUALNIM RAZCEPOM IN SEKSUALNIMI RAZLIKAMI 193 Jacqueline Rose ŽENSKOST IN NJENO NELAGODJE 201 Spremna beseda Eva D. Bahovec ANATOMIJA JE USODA 219 Dodatek 237 Mladen Dolar, Slavoj Žižck HEGEL IN OBJEKT Ernesto Laclan, Chantal Mouffe HEGEMONIJA IN SOCIALISTIČNA STRATEGIJA Zdenko Vrdlovec LEPOTA PREVARE G. W. F. Hegel ABSOLUTNA RELIGIJA Jacques Lacan SEMINAR VII- ETIKA PSIHOANALIZE Jelica Šuinić-Riha REALNO V PERFORMATIVU Zbornik ŽELJA IN KRIVDA Jacques Lacan HAMLET RAZPOL 5 Zbornik UKRADENI POE Eva D. Bahovec KOPERNIK, DARWIN, FREUD M. Foucault, J. Derrida DVOM IN NOROST Zbornik BESEDA, DEJANJE, SVOBODA Spinoza DVE RAZPRAVI RAZPOL 6 Mladen Dolar HEGLOVA FENOMENOLOGIJA DUHA I. Zbornik BOG, UČITELJ, GOSPODAR Zbornik ШТСНС0СК11. že vnaprej je mogoče predvideti, da se feministi med moškimi, pa tudi ženske analitičarke, ne bodo strinjali s temi izpeljavami. Le stežka se bodo vzdržali ugovora, da lak!5ni nauki izvirajo iz »kompleksa moškosti« moškega in da je njihov namen priskrbeti teoretično opravičil o za njegovo prirojeno nagnjenje k poniževanju in zatiran- ju ženske. Toda takšna psihoanalitična argumentacija v tem primeru, kot sicer tako pogosto, opozarja na slavno »palico z dvema koncema« Dostojevskega ... Sigmund Freud Falos; to ni falični užitek. Gre torej za užitek brez organa ali za organ brez užitka? ... In če preskočim - za koga je nasičen s falosom, kaj je ženska? Je simptom... Jacques Lacan Ko Lacanu na ravni njegove teorije očitajo faloeentrizem, največkrat spregledajo, da pomeni subjektov vstop v simbolni red tudi razkrinkanje vrednosti samega falosa. Subjekt mora spoznati, daje na mestu Drugega želja ali manko, da ni nobene končne gotovosti ali resnice in da ja status falosa prevara ... Jacqueline Rose