jf::n*|j?
\ \
T
Iz lirike Kazimirja Hudiča.
Zadnja zdravica.
rijatelji, zakaj  molčite ? O pijte, ne pokušajte! Ne glejte v bledo lice moje, če kašljam, ne poslušajte!
v
Ce moti zvon vas iz daljave, pa okna naj zapre dekle! Ne bojte se, saj ne zvonijo nikomur, dokler ne umre.
O pojte, vriskajte, naj z vami poveselim se zadnjikrat! Tovariši mladosti moje, kako pri vas ostal bi rad!
O pijmo urno, pijmo urno, mladost in solnce nam žari, ah, in mladost, mladost tak burno kam pač hiti, kam pač beži r
Samo, samo, kedar veselo razlegala črez grob se moj bo v noč pokojno pesem vaša, kaj bo takrat z menoj, z menoj ?
e
Oziram se z okna v mračni večer.
ziram se z okna v mračni večer, nebo je oblačno, zvezde nikjer; le včasi nemirno drevje  vzvihra in veter potegne od gora.
Dveh zvončkov tožeči  »cin-cin, cin-cin« pripluje zdaj  in pa zdaj iz daljin; glas v zraku umira, onemi, nakrat bridkeje spet zaječi.
¦ Ljubljanski Zvon« 7. XX.  1900.
27
394
Iz lirike Kazimirja Radiča.
Umrl je nekdo ... in rešen vseh muk Pristopijo ded:  »Da, da, čuj, vnuk, kedar iz dalje zvonovi pojo, pomeni, da drugo vreme bo!«
Narodna pravljica.
3
rez cvetja, brez napisa dviga med grobi  se samoten grob, nihče ne ve, nihče ne vpraša, čigav in kdaj je bil pokop.
Nikdo ne sliši in ne vidi, ko vsako noč o polnoči se grob odpre in glas mrtvaški iz njega toži, govori:
»Bil vaški sem ubog učitelj in v farni cerkvi organist, z občutki in lepo sem orgljal, moj glas je bil mehak in čist.
V pobožnosti kopnela vroči vsekdar je zbrana množica, Kedar sem ji zapel   ganljivo: »Marija, rajska rožica!«
O božji materi najrajši sem pesmi svoje pel sladke, a moje srce, grešno srce, imelo misli je  drugje.
Tam doli pred oltarjem stranskim klečala deva je vselej,  — ne božji materi —  veljale so pesmi moje vse le njej.
Umreti mlad in lep sem moral, ko na spomlad uvene cvet, a greha izpovedal nisem se tajnega nikdar popred.
S seboj sem v mladi grob ga nesel, ljubezen svojo grešno ž njim; zaspati mirno v njem ne morem, dokler odveze ne dobim.
Sto let že brez miru opravljam izpoved javno vsako noč; poslušajo le grobi nemi, odveze ni dobiti  moč.
Ah, greha težkega rešiti, duhovnik me le tisti sme, ki mu nikoli občutilo ljubezni ženske ni srce!«
Povrnitev.
i Ljubi ca, kaj si se stresla tako ? Zvezda se je utrnila samo. Deva neusmiljena, kvišku poglej, jasno žare se nebesa ko prej!
Iz lirike Kazimirja Radiča.
395
V dušo, v moj mladi, moj blaženi san pal je le jeden pogled hladan, zrušilo se je svetlo nebo, dušo zagreblo mi v mrtvo temo.
..Kako prijazno tamkaj gori,            »Tovariši vi moji mladi,
visoka okna se blešče,                 o sreči pojete lahko:
mladeničev in deklic  zbori          levica ljubico vam  gladi,
v to nemo, težko noč zvene.      v desnici čašico polno!
A jaz? Ne bojte se! V sredino ne pridem vašo mračni gost; odhajam v nočno sam temino, samotna z mano gre mladost.
6
rez mnogo let me iz tujine nemirno gnalo je srce; o polnoči dospel v nevihti jaz na domače sem  gore.
Oblaki nad menoj visijo,
okrog viharna tuli noč;
moj prihod  grom pozdravlja,  blisek
mi kaže pot do rojstnih koč.
Z neba užigajo se bliski, spet zrem pred sabo rojstni kraj, domače griče in doline, — oh, vse tako še ko nekdaj!
v
Se zdaj tam doli stolpi črni zro   temno   mi v naš   lepi   svet ? V verigah težkih duh slovenski vzdihuje tam še ko popred?
Se zdaj ko v ječah v nizkih   kočah moj narod trudne spi noči, in rano ga na tlako   tuji gospod iz sladkih sanj podi ? —
396
Iz lirike Kazimirja Radiča.
Ugasni, blisk, oh, ne odkrivaj mi stare bede, starih ran, zakrivaj večna noč te kraje, ta rod zatiran in teptan!
Nebo, nebo, le za trenotek posodi mi rohneči grom, da zaječi mi duša jadna, ko gledam svoj nesrečni dom!
Oh, kje je narod, ki Evropo junak je branil krvaveč, ko sodnji dan oznanjal svetu je turški ogenj, turški meč?
Oh, kje je narod, kje je narod, ki šel navdušeno je v boj, ko za duha svobodo dvignil je Primož Trubar prapor svoj ?
T
i-ehak hitim po cesti beli — kako iz duše vrisnil ne bi v ravan zeleno, ko se, mesto, oziram zadnjikrat po tebi ?
Stoletni gozd tam za gorami šušti o miru in svobodi; kak prišumi z gore veselo potoček srebropeni todi!
Otožno, tiho, nemo vije črez nedozirno se ravnino, oh, težko je slovo od vrtov cvetočih, težka pot v tujino.
O tja hitim, veliko mesto, na robu gozda, kraj potočka postavim hišico si belo, tam blizu mati so in očka.
Iz srede deklic si domačih izberem pridkano ženico, po trudu dne skrbi mi s čela obriše z ljubljeno  ročico.
Ljubeča mati nadobudne bo kodrolasčke mi  učila; z ljubečimi rokami v hiši bo zlatolasčke mi gojila.
Kako lepo bom živel v miru tam sredi ljubljene družine, samo Bogu, ljudem trpečim, da jim olajšam  bolečine . . .
-^us
Lv3