List 29
Kuga svilnih červičev v Evropi.
V letu 1854 se je začela na Francozkem kuga svilnih zidnih červičev in je bila vsako leto hoja, tako, da je svi-lorejcom vsako leto več milijonov frankov škode napravila. Taka nesreča je parižko akademijo leta 1858 primorala, da je izvolila tri učene može: botanikarja Decaisne-a, kemi-karja Peligot-a in slavnega zoologa in zdravnika dr. Qua-trefages-a, in jih poslala v več takih krajev, kjer je razsajala kuga, da bi jo natanko preiskali in potem povedali, kako in kaj. Dve leti je hodila ta komisija po deželi, in kar je zvedila, je razodela  potem svetu.
Ker žalibog!   saj tudi   mi   na Krajnskem moramo reči, da se je ta bolezen   iz Laškega  letos   tudi   k  nam pritepla, se nam potrebno zdi, našim svilorejcom povedati, kaj fran-cozka komisija o tej  bolezni  misli.
Izperva ni vedila, ali pride ta kus:a od bolehuih murb ali je pa čer v i čj a bolezen sama. Ker sta tudi krompir in tet ta bolna bila takrat, so mislili, da najberžeje je te kuge bolno murbino perje krivo. Tudi svilorejci sami so terdili. Al komisija, kamor je prišla, je našla murbc perje zdravo; nikakor, ne po kemiški preiskavi ne z drobnogledom, ni mogla nič bolnega zapaziti na perji. Svilorejci pa so le hotli sem ter Ije neke čer ne pike na perji zaslediti in si niso dali vzeti, da bolno perje je vzrok kuge. To misel so tako dolgo gnali, dokler ni neka gospa La-pevrouse, pridna svilorejka, jih prepričala, da perje ni bolezni krivo; ločila je namreč červiče na dva kampa: enim je pokladaia čiato lepo perje , drugim pa samo pikčasto, in  —   vsi červiči so zdravi ostali.
Ko so svilorejci po tem prepričani bili, da iz perja ne izvira bolezen, so jo potisnili na slabe jajčica. Komur so červi zdravi ostali, rekli so, daje imel zdravo seme; komur 80 se spridli, imel je slabo.
Spomnili so se zdaj , da pred 20 leti je enaka kuga razsajala v kantonu Cavaillon, leta 1845 pa okoli Aviguona. Se le leta 1849 se je bolj razširila. Naročili so si tedaj semena iz ptujih dečel: iz Spanjolskega in Portugalskega; ko se je bolezen pa pozneje tudi tu pokazala, iz Lombar-dije. Leta 1854 pa se je tudi na Laškem začela kuga in se sčasoma razširila če/, Gerško, v okolico kaspiškega morja in tudi do Kine je segla. Čudno pa je bilo na Francozkem in na Laškem to, da sem ter t je je kakošnemu kraju prizanesla v tem, ko je drugod  krog in krog bila.*)
Znamnja bolezni pa so bile zlo različne. Cervi (go-eence) niso počepali po kakošni čisto novi, še neznani bolezni, temuč so zboleli za zlatenco (Gelbsucht) ali su-šico (Schvvindsucht), — obe bolezni ste že dolgo znane pri drugih gosencah ; al napadale ste le nektere červe bolj posamno, in kjer so bolne berž ločili od zdravih, se ni razširila bolezen. Zdaj pa ob kugi zboli cela zalega in kmaii je po nji. Dr. Quatrtfages pa je kmali zapazil, da bolni červiči so po životu z majhnimi pikicami kakor posuti; veliko takih gosenic   je   brez   druzega  bolehanja  poginilo v
v t
*) Cisto taka je tudi pri nas.                                                Vred.
slabosti. Te čeme pičice so pa tako majhne, da se ne vidijo vselej s samim očesom, ampak še le s pomočjo po-vekšovavnikov (lup). Marsikteremu svilorejcu, ki še ni nič posebnega vidil na svojih červičih, je dr. Quatrefages po preiskavi z drobnogledom žalostno novico povedal , da ne bo nič ž njimi. Včasih se iz začetka rumenkasto-temnih marogic napravi še le pozneje večja četna pika, kakor da bi bila iz oglja. Po levenji zginejo černe pike, al v 3 ali 4 dneh se pa te mertvaške znamenja spet prikažejo. Večina červov pogine. Veliko se jih pa tudi zaprede, in nekteri celo iz kokonov kot metulji izležejo. Mej ulj i takih bolnih červov so pa tudi po životu pikčasti. Ce bi smeli to bolezen primerjati z boleznijo druge živali, rekli bi ji po pravici, da je snet (brand). Quatrefages pa to bolezen, ker se gosenice vidijo, kakor s poprom potresene, imenuje poprovko (peprine). Vendar misli Quatrefages, da po-provka sama na sebi še ni smertna bolezen; al vendar červiče tako oslabi, da pritisne lahko vsaka druga bolezen zraven, in potem berž poginejo. Beleženje nalezljiva in tiči že v semenu iz bolnih červičev; al na semenu se i ne pozna; zato ni varno ptujega semena kupovati, če nisi sam vidil, da so bili červi čisto zdravi.
Le tam, kjer so malo červičev imeli, se ni prikazala bolezen. To kaže, da, kakor se v velikih mestih kužne bolezni bolj razširjajo, tako je tam, kjer imajo obilo obilo svilnih červičev. Omenjena gospa Lapevrouse je le malo červičev le na nekterih vejicah in brez zakurjenih peči imela, in zdravi so ji ostali leta  1858,  1859 in  1860.
Kdor tedaj s povekšovavnikom (lupo) červiče pridno ogleduje in nikakor od bolnih semena ne jemlje . ampak samo od zdravih iz majhnih svilorejščin, se bo obvaroval te kuge, ktera bo zginila kakor vse druge, ako se ji tako začetek odstriže.