kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov 10. LETO / ŠTEVILKA 44 V CELOVCU, DNE 30. OKTOBRA 1958 CENA 1.50 ŠILINGA Iz kmečke zibelke na papeški prestol Novi papež: Janez XXIII. Katoliška Cerkev ima novega poglavarja: Ime mu je Janez XXIII. Včeraj ob 5. uri in 7 minut se je iz dimnika nad vatikanskimi palačami dvignil ozek steber belega dima, znamenje, da je bil izvoljen novi papež. V resnici je pri enajstem glasovanju, v tretjem dnevu konklaveja, dobil potrebno večino, dve tretjini in en glas, 77 let stari kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, patriarh v Benetkah. Naj višja služba na zemlji, ki je po časti in spoštovanju nad vsemi posvetnimi mogočniki in se razteza na blizu pol milijarde duš na vseh kontinentih, je pripadla sinu skromnih kmečkih staršev, ki je zasedel prestol svetega Petra, prvaka apostolov. Kmalu po oblačku belega dima so se od- trgu svetega Petra obdanim z mogočnimi prla vrata osrednjega balkona mogočno razsvetljene bazilike sv. Petra. Naprej je stopil kardinal prodekan Canali in s tresočim glasom bolnega starca dejal: Naznanjam veliko veselje! Imamo papeža! Je to presvitli gospod Angel Jožef Roncalli, kardinal svete katoliške Cerkve, ki si je nadel ime Janez XXIII. Nato se je pojavil sam novi papež v belem oblačilu, razprostrl roke ter z močnim, jasnim glasom podelil svoj prvi papeški blagoslov »Urbi et orbi«, ki ga je množica na razsežnem okroglem kolonadami, sprejela na kolenih. Dvignil se je nato iz ljudstva klic »Živel papež«. Pet minut je ljudstvo neprestano vzklikalo novemu papežu, nato pa je zadonela pesem, ki jo že izza srednjega veka rimsko ljudstvo vedno zapoje novemu papežu: Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus vlada!« Papež Janez XXIII. se je rodil pred 77 leti v družini kolonov (malih kmetov) v hribovski vasici Sotto il Monte, blizu mesta Bergamo v Severni Italiji. Nadarjene- Dve Nobelovi nagradi Rusom, ena Angležu Nobelovo nagrodo za književnost je letos dobil ruski pisatelj Boris Pasternak, ki živi v Sovjetski zvezi. Švedska kraljevska akademija, ki podeljuje to najvišje priznanje za književnost, ki jo more prejeti kak pisatelj, je v svoji utemeljitvi sicer izjavila, da je Pasternaka odlikovala zaradi njegovega celotnega ustvarjalnega dela, vendar je splošno znano, da je bil za podelitev nagrade končno merodajen njegov roman »Doktor Živago«, ki brez sleherne politične tendence popisuje življenje v Sovjetski zvezi po komunistični revoluciji. To je tudi edina Pasternakova knjiga, ki je prevedena v tuje jezike in so jo zato člani komisije mogli brati. Izšla je pred nekaj leti najprej pri italijanski založbi Feltrinelli. Pisatelj je sicer zahteval pred objavo rokopis nazaj, češ da ga hoče popraviti, toda založnik je zavohal, da nekaj ni v redu in je knjigo dal takoj v tisk! Nato je bila prevedena v vse pomembnejše jezike in v Ameriki je lani dosegla prodajni rekord ter proglašena za najbolj brani roman leta. »Doktor Živago« v ruskem izvirniku sploh ni izšel in po podelitvi Nobelove nagrade je Sovjetska zveza pisateljev Pasternaka izključila. Pisatelj sam pa je tujim novinarjem izjavil, da je zelo srečen zaradi podelitve nagrade. Sprva so mislili, da bo sovjetska vlada prepovedala svojim državljanom sprejeti Nobelove nagrade, kot je svoj čas to odredil Hitler, toda v Moskvi so bili sicer jezni a ne prenagljeni. Čez nekaj dni je Nobelova komisija za naravoslovne znanosti razglasila svojo odločitev. Nagrado za fiziko so dobili skupno trije ruski učenjaki in sicer Dr. Pa. A. čerenkov, prof. I. M. Frank in J. E. Tam, ki vsi trije delujejo na Fizikalnem institutu Sovjetske akademije znanosti v Moskvi. Prvič v zgodovini sta dve Nobelovi nagradi bili podeljeni Rusom. Nagrado za kemijo je dobil angleški profesor dr. Frederic Sanger. Vsaka Nobelova nagrada znaša v našem denarju okrog 1 milijon šil. Še več pa je vredna kot častno mednarodno priznanje. Eine seltene Stimme „Nur wenige von den vielen tausend Fcricn-gasten, die alljahrlich ihren Urlaub an den Utern des W6rthersees oder des Faakersecs im siidlichen Teil des osterreichischen Uundcslandcs Karntcn verbringen, mogen ahnen, dal} sich in dieser lieb-lichcn Gegend seit Jahrzehnten cin verbissen ge-tuhrter N ationalita ten kampi abspielt. An der Oberflache ist davon wenig /u bemerken. Die Inschriften auf den Ortstafcln, an den bffent-lichcn Gebauden und an den Privathausern sind deutsch, und jedermann wird sich im Verkehr mit dem fremden Jtcsucher der deutschen Sprache be-dienen. Wer jedoch zufallig einem Gesprach zavischen Einheimischen zuhbren kann, der wird sotort bemerken, daB ihm hier nicht deutsche, son-dern slawische Laute entgegenklingen. Die Sprache, die in Siidkarntcn gesprochen wird, ist das Slowe-nisclie. So beginnt ein in der »Neuen Ziircher Zeitung« vom 19. Oktober 1958 erschie-nene Artikel iiber »Die Karntner Slo-tvenen zwischcn Oesterreich und Jugosla-tvien«, dessen Grundgedanken wir auch der Karntner Oeffentlichkeit nicht vor-enthalten wollen. Der Vefasser greift in die Zeit der Besiedlung des ostlichen und siiddstlichen Alpenraumes zwischen Donau und Adria durch die altslowenischen •Stamme vor etwa 1000 jahren zuriick und stellt fest, daB der groBere Teil diese Rau-mes nordlich der Drau »im Laufe der Jahr-hunderte germanisiert« wurde. Er meint, daB heute auf dem osterreichischen Gebiet die Drau im wesentlichen die Sprach-grenze bildet, wobei nur im Zentrum das slowenische Sprachgebiet das Siidufer des W6rthersee beriihrt. Aber auch im »mehr oder weniger geschlossenen slowenischem Sprachgebiet« ist in den groBeren Indu-strieorten wir Ferlach, Eisenkappel und Bleiburg das Deutsche vorherrschend. Schatzungsweise wird die Zahl der slo-■vvenischsprechenden Einwohner Karntens mit rund (50.000 bis 70.000 angegeben und in diesem Zusammenhang wird folgendes festgestellt: »Ergebnisse der Volkszahlun-gen lassen sich hier kaum heranziehen, da jede dieser Zahlungen als politische Ent-scheidung aufgezogen wurde und sich da-bei oft die absurdesten Resultate ergaben.« Die Germanisierung in friiheren Zeiten wertet der Verfasser des Artikels als cine naturliche Entwicklung, wogegen nach dem Aufkommen des Nationalismus und insbesondere der deutschnationalen Stro-mungen in Altdsterreich dies nicht mehr behauptet werden kann. Eine mit allen Druckmitteln betriebene Zvvangsgerma-nisierung setzte ein. Dies hatte einen immer scharferen Nationalitatenkampf zur Folge und miindete in die Abstimmung ton 1920. Es hat sich aber herausgestcllt, daB auch diese Abstimmung nicht dazu ge-eignet war »den Frieden ztvischen zwei sich bekampfenden Nationalitaten herzustel-len.« Er fiihrt u. a. aus: Die Vcrfcchter des Dcutschtums glaubten aus dem Ergebnis des Plcbiszites ableiten m kbnnen, daB das nationale Bekcnntnis /um Slowencntum gleichbcdeutend sci mit dem staatlichen llckcnntnis zu Jugoslasvien und damit mit „Heimatverrat”. Diese Thcse wird audi heute noch mit unver-minderter Vchemcnz von den dcutsch-extrcmisti-schen Kreisen unter der Fuhning der „Karntner Landsmannschatt” und der ihr angeschlossenen Organisationen verfochten. Auf diese Wcise vvurde der Kampf gegen das Slovvcncutum in unheilvoller Wcisc mit dem Kampf um die „Heimat” und um die staatliche Zugchorigkeit zu Oesterreich ver-flochten, wobei aber bezeichncndenveise gerade die lautesten Verfcchtcr des »osterreichischen Karntens” die crsten waren, die 1938 beim AnschluB auf die bstcrreichische Fahne spuckten. Der National-sozialismus fand in Karnten nur allzu giin-stigen Niihrbodcn, und sein Sieg brachte fur die Karntner Slowcncn eine Zeit hlirtester Drangsale. War schon in der Zvvischenkriegszcit die in der alten Monarchie selbstvcrstandliche slorvenische Schulc zuriickgedrangt worden, so vvurde nunmchr der Gebrauch der slovvenischen Sprache in Schule, Kirche und iiberhaupt im offcntlichen Leben untersagt. 350 slovvcnische Familicn aus Karntcn vvurden zvvangsvveise ausgcsiedelt, und Prozesse gegen Slovvenen vvegen angeblicher »staatsfeind-licher Betatigung” vvarcn an der Tagesordnung. DIE KARNTNER IM OSTERREICHISCHEN ST A AT Der jahrzehntelange Druck, der Tcrror der Nazi-zeit und die absichtlichc Vermengung der Begriffe des Slovvcnentums und des jugoslavvischen Irrcden-tismus sind nicht ohne \Virkung gebliebcn. Heute diirfen sich von den rund G 0. 0 0 0 bis 7 0. 0 0 0 Karntnern slovvcnischer Sprache nur noch knapp 2 0.00 0 bevvuBt zum Slovvcnen-tum bekennen. Allerdings haben zu dieser Ab-spaltung auch rcin vvirtschaftliche Griinde bcigc-v tragen sovvie die Ueberlegung, daB im deutsch-sprachigen Oesterreich die cinvvandfreie Beherr-schung des Deutschen niitzlicher sci als dqs Bc-harren auf der Sprache einer unbedeutenden Minderheit. So hat sich in Karntcn eine ungcfahr 40.000 bis 45.000 Menschen umfassende Bcvolker-ung herausgebildet, die sich trotz slovvcnischer Ab-stammung und Muttersprachc nicht zum Slovvencn-tum bekennen vvill und die friiher oder spiiter vvohl viillig cingcdeutscht vverden diirftc. Erscheinungen von Rencgatentum sind in dieser unsicher zvvi-schen zvvei Polen oszillicrendcn Bevolkerung nicht selten. Die deutschen Bevvohncr Karntens bezeich-nen diese Slovvenen, denen ihre Abstammung nichts bedeutet, als „W i n d i s c h e”. Das \Vort hat nicht nur einen ctvvas verachtlichen Beigeschinack, son-dern ist auch denkbar schlecht gevviihlt, da ,,vvin- disch” oder „vvendisch” lediglich die altherge-brachte deutsche Gemeinlvezeichnung fiir »slavvisch” darstellt. Die an ihrem Volkstum hangenden Slo-vvenen haben fiir ihre „abgcfallenen” Landsleutc eine bessere Bezeichnung. Sie nennen sie, ebenfalls leicht verachtlich, „N e m t s c h u r j i”, das hciBt »Dcutschtumler”. Auf der Seite der deutschen Extrcmisten ist mit dem liegriff „Windische” vici MiBbrauch getrie-l)cn vvorden. Das eine Mal vvurde verkiindet, die „\Vindischcn” stellten in Wirklichkcit ein von den Slovvenen ethnisch und sprachlich verschiedcnes Volk dar. Dann vvieder vvurde erklart, die ,,Win-dischcn” scien die staatstrcuen Ocsterreicher unter der slovvenischen Bevolkerung Karntens, im Gegen-satz zu den als jugoslavvische Irredentisten . ver-schrienen Nationalslovvenen. Beide Thcorien sind indessen unhaltbar. Der Dialekt der Karntner Slovvenen unterscheidet sich vom Schriftslovvcnischcn nicht stiirker als etvvas die Dialekte der istrischen oder der untersteirischen Slovvenen. Was die Frage des jugoslavvischen Irredentismus be-trifft, so laufen hier die Linien quer durch die verschiedenen Gruppen der Siidkarntner Bcvolker-ung hindurch. Es gab schon bei der Abstimmung von 1920 sehr viclc Slovvenen, die zvvar einen staatlichen AnschluB an Oesterreich vvunschtcn, aber keinesvvegs ihre Zugchorigkeit zur slovvenischen Nation verleugnen vvollten. Heute ist die Stim-mung unter den Karntner Slovvenen trotz der Ver-folgungsvvelle im vergangenen Kriege fiir Oesterreich noch vvcit gunstiger als 1920. Unvoreinge-nommene Beobachtcr sind der Auffassung, daB (Fortsetzung auf Seite 2) ga fantiča so starši poslali v višje šole. Odločil se je za duhovniški poklic, študije je začel v škofijskem semenišču v Bergamu, nadaljeval in končal pa jih je v Rimu, kjer je dosegel doktorsko čast. Za duhovnika je bil posvečen leta 1904 in svojo prvo sv. mašo je zapel na grobu sv. Petra. Do leta 1914 je bil tajnik bergamskega škofa, po izbruhu prve svetovne vojne pa je bil vpoklican k vojakom. Kot vojaški kurat je spoznal vse grozote vojne. Po vojni se je vrnil v domačo škofijo, kjer se je posvetil mladini. V Bergamu je postavil prvi študentovski dom v Italiji. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za člana Kongregacije za širjenje vere. Več let je de-1 loval kot uradnik te ustanove, ki vodi misijonsko delo katoliške Cerkve po vsem svetu, obenem pa je bil profesor na papeški univerzi v Lateranu. Leta 1925 je bil imenovan za apostolskega delegata v Turčijo. Leta 1930 je bil posvečen za škofa in poslan kot zastopnik svete Stolice v Bolgarijo. Za časa svojega službovanja v Turčiji, Grčiji in Bolgariji je temeljito spoznal zadeve vzhodne »pravoslavne« cerkve in obenem se je bliže seznanil s slovanskimi narodi, katerih prijatelj je postal. Leta 1944 ga je pok. Pij XII. imenoval za papeškega nuncija v Parizu, kjer je imel zelo težavno stališče, kajti vojna in povojne razmere so stavile Cerkvi vrsto zapletenih zadev. Svojo nalogo je izvršil v popolno zadovoljstvo Sv. stolice, za kar ga je papež Pij XII. leta 1953 odlikoval z najvišjo častjo, imenoval ga je za kardinala. Odšel je v Benetke, kjer je bilo prav takrat izpraznjeno nadškofovsko mesto, s katerim je združen naslov patriarha. Posvetil se je z veliko vnemo dušnemu pastirstvu v svoji novi škofiji, dokler ga ni sedaj božja volja poklicala na tron Kristusovega namestnika na zemlji. Kot sin kmečkih staršev pa zna spoštovati delo in že od nekdaj je bilo njegovo srce> odprto za pomoči potrebne. -KRATKE VESTI- UPOR JE IZBRUHNIL v kitajski provinci Hunan, kjer se je 5000 kmetov uprlo upostavitvi kolhoza v njihovem območju. Pridružili so se jim miličniki, ki bi morali upor zadušiti. Šele ko so prišla ojačenja iz drugih krajev, se je policiji posrečilo upor v krvi zadušiti, poročajo iz Honkon- 2000 ŽENSK ČRNE RASE JE ZAPRLA POLICIJA v Johannesburgu v Južni Afriki, ker so demonstrirale proti uvedbi posebne izkaznice za zamorce. V Južni Afriki hoče vlada, v kateri imajo glavno besedo evropejski kolonisti, izvesti strogo ločitev med črnci in belci ter je za črnce predpisala posebne izkaznice in jim prepovedala dostop v določene predele, ki so pridržani samo za belokožce. Z REAKCIJSKIM LETALOM IZ NEW YORKA V PARIZ naravnost bodo lahko potovali tisti, ki se bodo poslužili letalske družbe Panamerican Airways, ki je minuli teden uvedla redno potniško službo z novimi letali tipa Boeng 707. Polet preko Atlantika bo trajal 8 ur in 20 minut, eno uro več kot iz Celovca na Dunaj — z železnico. Svet postaja manjši, a ne povsod. Politični teden Po svetu ... Vendarle rublji za Nasserjev jez Novo potezo na srednjevzhodni šahovnici je naredila Sovjetska zveza, ki je, kot ponavadi, zopet presenetila zapadne kroge. V Moskvi so objavili, da je bil podpisan sporazum med sovjetsko in egiptovsko vlado glede posojila za gradnjo velikanskega jeza na Nilu pri Assuanu. Prvi obrok tega posojila bo znašal 400 milijonov ruskih rubljev (2,5 milijardi avstrijskih šil.) in v Kairu je zmagoslavni Nasser izjavil, da bodo takoj začeli z deli. Jez pri Assuanu bi naj spremenil obličje Egipta. Po eni strani bi naj omogočil namakanje obširnih, sedaj nerodovitnih predelov in jih tako pretvoril v rodovitna polja, po drugi strani bi pa naj elektrarne tega jeza nudile električno energijo za vrsto novih industrij. Nova zemlja in nove tovarne bi naj dale delo vedno hitreje sc množečim Egipčanom, ki žive v veliki revščini. V Washingtonu so novico o sovjetskem posojilu sprejeli z narejeno brezbrižnostjo, v Londonu pa zaskrbljenosti ne prikrivajo. Sedanje sovjetsko posojilo sicer ne bo zadostovalo za zgradnjo jeza, ki bo skupno stal okrog 33 milijard šil. in bo njegova gradnja trajala — če bo šlo vse po sreči! — 16 do 20 let. Zato bosta minili še vsaj dve desetletji, preden bo tudi v. najugodnejšem primeru ta jez postal gospodarska realnost. Skrb pa povzrdča dejstvo, da je vsota 2 milijardi šil. kljub vsemu znatna in je sovjetska vlada ni izdala zgolj zaradi lepih oči ognjevitega Nasserja. To posojilo pomeni, da bo odslej Nasser še bolj ozko in za daljšo dobo (dokler ne bo jez zgra(-jen) navezan na sovjetsko politiko. Obenem je tudi znamenje, da namerava v bodoče Sovjetska zveza igrati večjo vlogo na Srednjem vzhodu, ker sicer ne bi v ta predel sveta vložila tako velikega denarja, kajti tudi v Moskvi nimajo rubljev za vstran metati. Topovi pri Kvcmoju streljajo v presledkih Ameriški zunanji minister Dulles in predsednik nacionalistične kitajske vlade na Formozi, Čankajšek, se od obnovljenega topovskega ognja pri Kvemoju nista pustila preplašiti in pripraviti do tega, da bi ta otoček ob kitajski obali izročila komunistom. Razgovori med obema državnikoma niso bili lahki, vendar izgleda, da je prišlo vsaj do načelnega sporazuma, pri katerem se je ameriška vlada obvezala, da bo obrambo Kvemoja smatrala kot del obrambe Formoze same, po drugi strani pa je čankajšek pristal, da ne bo s silo rinil na kitajsko celino. Komunističnim oblastnikom ni ostalo nič drugega, kot da streljajo naprej. To pa požre veliko municije in tako so naznanili, da bodo streljali samo vsak drugi dan, seveda zopet iz človekoljubnih nagibov, da omogočijo oskrbo civilnega prebivalstva z živežem. Zadeva je že začela postajati smešna, kajti kazno je bilo, da je komunistom začelo zmanjkovati sape in da Sovjetom pa se zdi škoda streliva za podvig, ki je itak zašel v slepo ulico. To je komunistične Kitajce razkačilo, da so zopet začeli streljati vsak dan. Kako dolgo, ni odvisno od nas, pa tudi ne od njih, temveč od sovjetskih liferantov municije. Heuss se je vrnil iz Anglije Zapadnonemški državni predsednik Heuss se je po 4-dnevnem obisku zopet povrnil v Nemčijo. Angleška kraljica je redkega nemškega gosta, saj je bil prvi nemški državni poglavar, ki je po 50-letnem premoru prišel v Anglijo, zelo prisrčno sprejela, šla je celo tako daleč, da je brez sramu izjavila, da ima tudi nemško sorodstvo. Ljudstvo pa se je zadržalo hladno, ker še ni pozabilo obeh vojn in prav posebno pa strašnih letalskih napadov v pr-. vih letih Hitlerjeve vojne. Heuss pri vsem tem ni izgubil humorja, vedoč da ne trpi za lastne grehe, ampak za ponesrečeno nemško politiko preteklosti. Kot zgodovinar in filozof ve, da so Nemci že od nekdaj bili slabi politiki. Enkrat pa se je pred dvorno palačo ob Heussovem prihodu le zbrala precejšnja množica, ki je — v nasprotju s siceršnjim obnašanjem angleške javnosti do Heussa, slednjega^pozdravila z živahnim ploskanjem. Neki njegov spremljevalec dejal, da Angleži le niso tako zelo jezni na Nemce. »Ne delajte si utvar,« mu je odvrnil Heuss, »80 odstotkov teh ljudi ploska kraljici, 10 odstotkov hura gre konjem (bili so res krasni belci), a 10 odstotkov ploska meni. Pa še ti so sami Nemci.« V Londonu namreč živi znatno število Nemcev, posebno služkinj, bolniških strežnic in tovarniških delavcev. Zaradi hladnega sprejema Heussa s strani angleške javnosti je vlada sklenila, da bo že napovedani obisk angleške kraljice v Nemčiji odložen za nekaj let, kajti »čas zato še ni dozorel,« pravi uradno sporočilo. Heuss sam je na povratku v Bonn nemške novinarje, ki so hoteli biti užaljeni zaradi sprejema v Angliji, ozmerjal, da so »idioti« in pristavil, da je popolnoma ra- zumljivo, da Angleži težkih vojnih let še niso pozabili. Namen Heussovega potovanja je bil pridobiti angleško vlado in javnost za odločnejši nastop v prid združitve obeh Nemčij, toda pokazalo se je, da je tudi za to čas še preuranjen. Jugoslovanski zunanji minister v Londonu Komaj je odšel za angleško ljudstvo tako težko prebavljivi Nemec Heuss, je prišel iz Beograda na obisk jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič. Prišel se je razgovarjat zaradi posojila, ki bi ga naj Velika Britanija in Združene države dale Jugoslaviji za nakup kmetijskih strojev ter opreme za zgradnjo projektov, za katere je Sovjetska vlada sicer obljubila rublje, a jih potem ni dala. Ponavadi prosilcev denarja ne sprejemajo kaj posebno prijazno, toda pri Popoviču je zadeva drugačna. Odprle so se mu duri samega dvora in sprejela ga je kraljica, čeprav to ni baš običaj, kajti Popovič je samo minister in ne državni poglavar. Je to demonstrativna, gesta, ki naj pokaže simpatije Anglije. Ali bodo te simpatije šle tudi tako daleč, da bodo angleški bankirji odprli svoje mošnje, je pa seveda drugo vprašanje. t ... in pri nas v Avstriji Proračun pod streho Minuli teden je finančni minister dr. Kamitz z obširnim govorom predložil državnemu zboru proračun za novo leto, za katerega sta se bili obe stranki končno le zedinili v koalicijskem odboru. Bitka za novi proračun je bila precej vroča. Njeno bojno polje so bile strani strankarskega časopisja. V tej bitki ni tekla kri, ampak — na srečo — samo tiskarsko črnilo. Novinarji so ročno sukali uma bistra peresa in izgleda, da se je zanje boj prezgodaj končaj. Kajti še nekaj dni po že doseženem sporazumu je časopisje obeh strank z nezmanjšano vnemo nadaljevalo z obojestranskim obmetavanjem očitkov. Ljudska stranka OpVP je očitala socialistom, da so na vse načine hoteli prisiliti finančnega ministra dr. Kamitza k vedno večjim izdatkom, ki bi končno državo privedli do bankrota. Socialisti pa so odgovarjali, da ‘ima dr. Kamitz srce samo za velika podjetja, katerim nudi olajšave pri dohodninskem davku, dočim nima nobenega razumevanja za potrebe obrtnikov in malih podjetnikov. Vendar se je ta polemika kmalu polegla na namig, od zgoraj. Torta je pač bila med obema partnerjema že razdeljena, »odposlanci ljudstva« bodo imeli v parlamentu kmalu priliko, da rečejo svoj pokorni: da! Edini, ki ni prišel do besede in ne bo, je — davkoplačevalec. V svojem obširnem in dobro pripravljenem govoru pred parlamentom je dr. Ka- mitz omenil, da so zelo narasli državni izdatki za raznovrstne odškodnine vsemogočim žrtvam, med katerimi so bivši nacisti. Ti menda še pred nekaj leti sami niso drznili sanjati o tem, da bodo vso »škodo«, ki so jo utrpeli v nekajletnem neprostovoljnem pepzijonu v povojnih letih, dobili sedaj lepo izplačano, kot da bi bili delali. Gotovi ljudje pač imajo srečo. Sreča , nacistov je v bližnjih volitvah, kajti kazno je, da sta se obe stranki odločili za te odškodnine iz političnih razlogov . . . gre se jima namreč za volilce. In ker so nacisti že od nekdaj bili pri nas številnejši kot pa tisti, ki so imeli pogum, se jim odkrito upreti in so morali zaradi tega marsikaj hudega prestati, zato so pač bolj upoštevani pri odškodnini. Za žrtve nacističnega nasilja na Koroškem, med drugim tudi za Slovence, ki so bili izseljeni, pa ni denarja. Ker pa država nima dovolj denarja za kritje vseh izdatkov, je posegla po posojilih, ki so opremljena z raznimi davčnimi olajšavami in državno garancijo. Tako bo gradbeni dejavnosti služilo novo posojilo, katerega podpisovanje je bilo te dni zaključeno, nadalje je bilo v zadnjih mesecih razpisanih več posojil za elektrifikacijo, pa tudi nekatere državne ali sicer javne ustanove kot radio in železnice, so se zatekle k posojilom za kritje svojih tekočih, vedno večjih primanjkljajev. če izvzamemo gradnjo stanovanj, ki ustvarja nove dobrine, glede katerih vlada občutno pomanjkanje (o čemer poročamo na drugem mestu), pa bo država motala biti previdna pri najemanju posojil za mašenje lukenj v tekočem poslovanju raznih ustanov. Edino zdravo načelo je, da država in druge javne ustanove krijejo svoje normalne izdatke z rednimi dohodki, kajti kadar dolgovi preveč narastejo, postane odplačevanje obresti in amortizacija (odplačevanje kapitala) pretežka ovira za redno gospodarstvo. In Avstrija bo morala predvsem gledati, da bo vstopila z zdravimi financami v Skupno evropsko tržišče. Volitve v jeseni 1959 Minuli teden je bilo naznanjeno, da je koalicijski odbor že dosegel načelni sporazum glede prihodnjih državnozborskih volitev, ki bodo predvidoma dne 25. oktobra 1959. Novost pri teh volitvah bo tudi obveznost uradne glasovnice. To se pravi, da bo vsak volilec dobil na volišču glasovnico, ki jo bo tiskala volilna oblast in bodo na njej označene vse kandidatne liste. Moral bo potem s posebnim znakom označiti tisto, kateri hoče oddati svoj glas. Doslej so namreč stranke tiskale lastne glasovnice in njegovemu blagorodju gospodu volilen ni bilo treba storiti drugega, kot da je volilni listek tiste stranke, kateri je hotel dati svoj glas, vrgel v volilno skrinjico. Tudi doba, za katero bodo poslanci voljeni, bo podaljšana od 4 na 5 let. Eine seltene Stimme (Fortsetzung von Seite 1) sich gegemviirtii; hochstens noch 20 Prozcnt der slowenischcn Ilcvdlkerung tiir den AnschluB an ein dcmokratischcs mul hochstens 5 Prozcnt fiir den AnschluB a*1 das jetzige titoistische Jugoslavvicn envarmen kdnnten. Diese potentiellen Irredenti-sten inachen aber auch heute nur einen Bruchteil der nationalbesvuBten Slorvenen Sudkarntens aus. Politische Querverbindungcn zum slosvenischen Muttervolk zcigcn sich nur insofern, als die politische Gliederung des Karntner S!owenentuins sich in den letzten Jahrzehnten ahnlich entwickelt hat wie diejcnige des ganzen slowenischen Volkcs. Vor dem letzten Kriege, als in Slovvenien die allmach-tige „Volkspartei” (Ljudska stranka) unter der Fiihrung von Kbroschetz die maBgcbcnde politische Kraft darstelltc, !gab cs auch unter der ubenvie-gend bauerlichen und stark katholischcn slotveni-schen Bevdlketung diesseits der Karasvankcn nur eine einheitliche christlich-sozialc Organisation. Als sich dann aber tvahrend des Kriegcs im Trubel von Okkupation und Partisanenkricg das slovve-nischc Vplk in eine „rechte” und eine „linke” HSlftc schied, griff dieser Bruch auch nach Kam-ten liber. Es bildete sich zunachst unter dem Ein-druck der kurzen jugoslavvischcn Besctzung und der Verfolgungen der Nazizeit cine sogenannte „B e £ r e i u n g s f r o n t” (Osvobodilna Frontal, in der Irrcdcntisten und Titoisten den Ton angaben. Bereits 1946 traten jedoch die christlich-dcmokra-tischen Elemente aus der gemeinsamen Organisation aus und grtindeten unter Dr. Tischler den „Nationalrat der Karntcr Slo-w e n e n”. Die „Befreiungsfront” ihrerseits stcllte sich im Laufc der Jahre, als sich die jugosla-vvischen Anncxionsbcstrcbungen von den inter-nationalen Gremien initner mehr totliefen, auf cine Arbeit innerhalb des osterreichischen Staates um und venvandclte sich in den „ V e r b a n d der slosvenischen Organisation en K ii r n t e n s ”, mit Dr. Zivitter an der Spitze. Auch diese Organisation entfaltet heute keine irre-dentistischc Tiitigkeit mehr, sondern beschriinkt sich vvie die christliche Gruppe auf die Wahrung der sprachlichcn und kulturcllcn Intercsscn der Karntner Slovvcnen. DIE VERBINDUNG MIT JUGOSLAVVIEN Zum raschen Sclnvinden der 1945 svieder ziem-lich starken Besvegung zum AnschluB an Jugosla-wien haben in gleichein MaBc sovvohl die Politik des kommunistischcn Bclgradcr Rcgimcs vvie die kluge H altu n g des vviedererstande-nen Oesterreichs beigetragen. Jugoslavvicn hatte zunachst unnotig lange an seinen Annexions-vviinschen fcstgehaltcn, selbst als jede Aussicht auf deren Vervvirklichung bereits dahingeschvvundcn vvar. Damit brachtc cs nicht nur scinc Anhangcr in Karntcn in cine schvvicrigc Lage, sondern mo-bilisicrte auch die antikommunistischen Krcisc unter den Karntner Slovvencn gegen sich. Auch nach dem AbschluB des Staatsvertrages hiclt das offi-zielle Jugoslavvicn, von engen Parteiinteressen ge-leitet, an der einseitigen Unterstiitzung der hnks-gerichteten Zvvitter-Gruppe fest und ermdglichtc dieser durch seinc Hilfe im Rahmen des slovveni-schcn Genossenschaftsverbandes und der slovveni-schen Darlchcnskasse eine rege vvirtschaftlichc Ta-tigkcit. Dagegen lehnte es lange jeden Kontakt mit den christlich-dcmokratischen Kraften, die etvva zvvei Drittcl aller nationalbevvuBten Karntner Slo-vvenen hinter sich haben, ab und verbietet auch heute noch die Einfuhr der christlichdemokrati-schcn \Vochenschrift und der von der kirchlichen Hermagoras-Bruderschaft in Karntcn gedrucktcn slovvenischcn BUchcr. Durch diese Spaltungs-politik vvurdc der kulturelle Kontakt mit dem Muttervolk beinahe verunmoglicht und der Sache des Karntner Slovvcncntums, zu dessen einfrigsten Vorkampfern auch die rund 60 slovvenischcn Gcist-lichen Sudkarntens gehiiren, schvvcrcr Schadcn zu-gcfiigt. Oesterreich dagegen schuf schon 1945 die Vor-aussetzungen fiir eine gerechtc, tolerante und dc-mokratischc Losung des Karntner Mindcrhcitcn-problcms. Von der provisorischen Landesregierung vvurde damals die T h e s e v o m z vv e i s p r a -chigen Lan d c Karu ten verkitndet, in dem die beiden Nationalitatcn zumindest im gcmischt-sprachigen Gcbiet gleichbercchtigt sein sollten. Durch eine als Provisorium gedachte Gesetzvcr-ordnung vvurde an 102 Schulen Sudkarntens der gemischtsprachigc Unterricht eingcfiihrt, in der Auffassung, daB allc Bcvvohner dieses Gcbietes die beiden Landessprachen beherrschen sollten. Es vvar auch vorgesehen, das Slovvenische im gemischt-sprachigen Gcbiet zur zvvcitcn Amtssprache zu er-heben. Die extremistischen Vertrctcr des Deutsch-tums vvagten nicht, gegen diese vveitherzige Kon-zeption Einspruch zu erheben, vveil ihnen damals die Angst vor der jugoslavvischen Anncxionspolitik noch tief in den Knochcn steekte. Der Staatsver-trag von 1955, dem Jugoslavvien beigetreten ist, ga-rantierte dann das Recht der slovvenischcn Minder-hcit auf eigcnc Schulen bis zur Gymnasialstufc. SCHULPROBLEME Heute scheint es nun, als ob der miihsam er-rcichtc Sprachenfriede in Klirnten vvieder in Frage gcstcllt vviirde. Ncucrdings erheben die cxtremisti-schen Deutschtiimlcr ihr Haupt und reden von einem „unertraglichen Sprachcnzvvang” und von cincr „Vcrgcvvaltigung der Mehrheit durch die Mindcrheit”. Stein des AnstoBcs bildet vor allcm die Schulverordnung von 1945, die von den Kin-dem im gcmischtsprachigen Gcbiet die E r 1 e r -n u n g beider Sprachcn vcrlangt. — Die Verfechter des Deutschtums vvollen heute die Ein- fiihrung des sogenannten „elterlichen Bekenntnis-princips” an Stcllc der seit 1945 obligatorischen Zvveisprachigkeit in der Schule. In diesem Sommer kam es zu organisierten Schulstreicks, und darauf sah sich Landeshauptmann Wedenig ge-zvvungen, den Eltern die Moglichkeit cinzuraumen, ihre Kinder in den gcmischtsprachigen Schulen vom slovvenischcn Unterricht zu dispensieren. Nun aber zeigte cs sich, daB es den Organisatoren der illegalen Schulstreiks keinesvvcgs um die vielgeriihm-te „Bekcnntnisfreiheit” gegangen vvar und daB die Sozialisten nicht nnr mit Kiicksicht auf ihre slovvenischcn Mahler, sondern in genauer Kcnntnis der Verhaltnissc in Karnten dieses Bekcnntnisprin-zip als Grundlagc fiir das zur Behandlung stehen-de dcfinilive Bundesgesetz tiber die Minderheiten-schule abgclchnt hatten. Sofort nach Vcroffent-lichung des Erlasses Wcdenigs am 22. September setzte eine vorbcrcitele und organisierte A k t i o n tl c r d c u t s c h n a t i o n a 1 c n Organ i s a t i o n e n ein, die unter Anvvendung aller nur moglichcn Druckmittcl auf cine vollige Bcsei-tigung des gcmischtsprachigen Untcrrichts hin-ziclte. Ueber diese Vorfallc und iiber die Preisgabc des Prinzips der Gleichberechtigung herrscht be-greiflichervveise bei den nationalbevvuBten Slovvencn, die fiir den Bcstand des Karntner Slovvenen-tums fiirchten, Erbitterung und Entrustung. Diese GefUhle haben sich auch auf das eigentliche, ju-goslavvische Slovvenicn ausgedehut. Das bei den Slovvcnen stets empfindlichc Nationalgefiihl scheint getroffen zu sein, und dies vviederum difrfte die Bclgradcr Regierung zu ihrem offizicllen Protest-schrift in Wien vcranlaBt haben. So ist vvegen des Treilvens cinigcr Volkstumsfanatiker in vollig un-notiger VVeisc cin alter Nationalitatenkampf ncu entbrannt, von dem man hoffte, er sei durch die tolerante Pdlitik Oesterreichs in den Nachkricgs-jahren cndgiiltig bcgralvcn vvorden. VIDELI SMO POKRAJINO Beneško Izlet šentjanškega cerkvenega pevskega zbora in farne mladine v Benetke in Gorico V ranem jutru na rajžo Rodilo se je lepo jutro in zbudilo iz spanja naš lepi rožanski svet. V Šentjanžu je bilo vse živahno. Skozi okna mnogih hiš je že svetila luč, vstajali smo iz toplih postelj, možje, fantje in dekleta, da se pripravimo na naš izlet. Kmalu je na cesti bilo slišati prve korake fantov in deklet, ki so Sli proti Tišlerju, kjer je bilo določeno zbirališče. Bilo je sicer rečeno, da se ob pol petih zjutraj odpeljemo, vendar je bilo kmalu pol ure zamude, ker je povsod nekaj takih, ki zjutraj radi poležijo. Ko smo bili vsi skupaj, so nas naš domači gospod župnik razvrstili in potem odpeljali v devetih osebnih avtomobilih iz Šentjanža proti italijanski meji. štirideset nas je bilo, štirideset veselih src je odrinilo od doma v zaupanju, da bi bila srečna in veselja polna pot v nam še neznane kraje. Ob sedmi uri smo bili že na meji. Naši želodci so že hrepeneli po zajtrku, segli smo v torbe, kjer so nam naše žene oziroma mamice pripravile jedačo za na pot. Ko smo se okrepčili, smo se odpeljali dalje proti Vidmu (Udine). Vožnja skozi Kanalsko dolino je bila zelo romantična, skalnato nerodovitno gorovje si podaja roke, dolina je ozka, voda, cesta in železniški tir si le s trudom utirajo skozi njo svojo pot. Čez čas pa se je začela dolina širiti, ostre skalnate gore so se spremenile v nizke hribe, izginili so pa sčasoma tudi hribi, na vse strani se je širila velika planjava, na kateri raste žlahtna vinska trta. Po lepi, ravni cesti smo kmalu prispeli v Videm. Benetke, čudovito mesto na vodi Naš preč g. župnik so darovali tam sv. mašo in tako je prilezla ura že na enajst, ko smo odrinili naprej. Nekateri že kar na tej prvi postaji zvrnili nekaj kozarčkov vina, da so se okrepčali za daljšo pot. Spet lepa cesta, levo in desno so se razprostirala velika koruzna polja in vinogradi, ki bodo napolnili letos tamkajšnjim kmetom z vinom zadnji sodček. Peljali smo se čez reko Piavo, ki je bila v prvi svetovni vojni krvavi mejnik avstrijsko-italijanske fronte, še marsikaj zanimivega nam je prišlo pred oči in tako smo ob pol dveh popoldne prišli v Benetke. Mesto, ki se v svoji lepoti ne da popisati, nam je stalo pred očmi, mogočne palače, hiše bogatih baronov in lepe cerkve stoje kar v vodi. človek težko doume, da je kaj takega mogla ustvariti človeška roka m to že pred mnogimi stoletji. Po ulicah, ki jih imenujejo kanale, se zibljejo čolni, veliki in majhni ter prevažajo popotnike m mestne prebivalce kakor po drugih mestih tramvaj ali avtobusi. Po dolgem in širokem mostu, ki veže mesto z morsko obalo, se lahko voziš z avtomobilom ali železnico, po mestu samem pa se je moč premikati samo s čolnom ali pa hoditi peš. Da, to so Benetke, mesto na valovih jadranskega morja! Ogledali smo tudi cerkev sv. Marka, njena lepota prekaša daleč vse cerkve, pred cerkvijo smo se tudi slikali. Tri ure nam je bilo dano ogledati si Benetke, potem smo se morali usesti spet v naše vozove in se odpeljati proti Gorici, kamor smo bili povabljeni, da priredimo igro in zapojemo našim goriškim rojakom. Peljali bi se radi še v Padovo, ampak dan je bil “prekratek. Prav posebno si je Nani želela ogledati to mesto. Rekla je: V baziliki sv. Antona bi tako rada prosila za nekaj, kar si tako iz srca želim. Izdala nam to prošnjo ni, ampak misliti si jo moremo. Sv. Anton Padovanski je priprošnik za dobrega ženina. Med rojaki v Gorici Po treh urah vožnje smo okoli devetih zvečer prispeli v Gorico. Dvorana polna ljudi nas je že težko čakala imeli smo namreč že malo zamude. Trudni od dolge vožnje smo zbrali vse naše moči. Po pozdravnem govoru rojakov in našega gosp. voditelja je iz trideset grl zadonela pesem: »Prelepa je Rožna dolina.« — Fantovski oktet je pa zapel koroške narodne o ljubezni ro-žanskega fanta do deklet, o vasovanju, in o horjanč’cah, ki so lepe ampak hofartne dečve. Sledila je igra »Spovedna molčečnost«. Nazadnje smo zapeli še pesem: »Rož, Podjuna Žila, , venec treh dolin,« venec, ki ga kinčata Zilja in Drava. Našo pesem so goriški rojaki z veseljem poslušali, čeprav se je ura že bližala polnoči. Poskrbeli so tudi za telesno okrepčilo, da smo se dobro najedli in dobro naspali. Najbolj so bile željne mehke postelje naše dečle, tako da so celo na večerjo pozabile. Drugo jutro smo se ob osmi uri zbrali spet vsi pri šolskih sestrah, kjer smo v tamkajšnji kapelici imeli sv. mašo. Po okrepčilu smo se usedli spet v naše vozove — in se peljali k morju in sicer v Devin, tam smo si ogledali slavni Devinski grad, ki stoji tam na strmi skali ob obali, odkoder se odpira krasen pogled na morje. Tudi stari grad v bližini, kjer so pred davnimi časi bivali morski roparji, smo si ogledali. Danes so od mogočnega zidovja ostale samo še razvaline. Povedati še moramo, da smo se med potjo ustavili v Redipugliji, kjer smo si ogledali veliko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Pokopani so tam sami italijanski vojaki, na tem o-zemlju in do Sv. gore je padlo nad pol milijona vojakov. V Devinu smo tudi imeli čast pozdraviti mil. prelata dr. Bliimla, ki so se takrat tam zdravili. Tudi tamkajšnji dušni pastir so prišli med nas. Devin je pretežno slov. fara. Tam ob morju smo se spet slikali in zapeli nekaj domačih pesmi, nekateri so sc celo šli kopat. Dan se je že nagibal k poldnevu in tako smo se morali odpeljati nazaj v Gorico, ker je bila tam za nas pripravljena južina. Nazaj smo se peljali po drugi poti, da smo si mogli ogledati nekdanjo faro našega preč. g. župnika, ki so pastirovali sedem in pol let, pre- den so prišli k nam. Ko smo prišli v Gorico k čč. sestram, je bilo že vse pripravljeno. Zaužili smo to obilno južino in jo namočili tudi z vinsko kapljico, potem pa je prišel čas slovesa. Zadonela je pesem, nato pa so zahrumeli motorji v naših vozilih. Pot nas je najprej povedla v štever-jan, lep kraj na griču, ki je poraščen z bogatimi češnjami, drugim sadnim drevjem in vinogradi. Na vrhu griča stoji lepa cerkev, od tu je krasen razgled na Gorico in druge kraje, vendar mi nismo nič videli, kajti začelo je močno deževati. Pri nekem kmetu blizu cerkve smo si ogledali potem vinsko klet, v kateri je že bilo nekaj izmed velikih sodov napolnjenih z letošnjim vinskim pridelkom. Zadnja postojanka, ki je bila še na našem programu, je bila Podgora, kjer je lepa Marijina cerkev. Tu je bilo ob treh popoldne veliko marijansko slavje. Zbrali so se Slovenci iz vse Goriške pokrajine. Udeležili smo se ga tudi mi. Spored te proslave je bil zaradi dežja močno prizadet. V prenapolnjeni cerkvi so v molitvi sledili verniki lepim Ma- Najbolj razširjena Najslavnejša knjiga sveta je biblija, grška beseda, ki pomeni po naše »knjiga«. To ime je dobilo delo po cerkvenem očetu in slovitem pridigarju svetem Krizoslo-mu, ki je živel v 4. stoletju po Kristusu. Sveto pismo starega zakona je nastalo davno pred Kristusom. Pravijo, da ga je sestavil v 5. stoletju pred našim štetjem v Jeruzalemu Ezra s pomočjo 120 učenjakov. Za Jezusovega življenja je že obstajalo sveto pismo starega zakona v grščini. To je najstarejši znani prevod. Knjige novega zakona so zapisali v 1. in 2. stoletju po Kristusu. Šele leta 367 je pa bilo sveto pismo novega zakona popolno. Kmalu je nastala potreba po prevodu v razne jezike. Okoli leta 200 smo imeli biblijo v latinščini, v naslednjih 200 letih tudi v sirskem, koptskem in etiopskem jeziku. Prvi zahodni prevod je iz leta 850, in sicer v st,ari cer-, kveni slovanščini. Šele 50 let kasneje je prišla slovita gotska izdaja Wulfile, ki ji sledita leta 1380. angleška in 1450 češka. Danes je biblija prevedena v okoli 1000 raznih jezikov in narečij. Trenutno delajo še 45 prevodov. Prevajanje ni preprosta stvar, treba je najti v vsakem jeziku ustrezne besede. V zahodnoevropskih jezikih je na razpolago n. pr. zaklad kakih 100.000 besed, . nekateri afriški jeziki poznajo pa le 2.000 do 3.000 besed. Za prevajanje vanje je treba večletni študij na kraju samem. V Rimu deluje poseben zavod, ki ima položaj univerze, »Biblicum«, ki se peča z raziska-vanjem in prevajanjem Sv. Pisma. Vsako leto prireja za svoje slušatelje — ki so že posvečeni duhovniki — potovanja v Sveto deželo. V zadnjih letih je na njem doštudiral tudi Slovenec dr. Franček Šegula, župni upravitelj pri Mariji na Zilji. Svoje doživljaje v krajih, kjer je nekdaj hodil in učil rijinim pesmim, katere so tako izvrstno prepevali združeni cerkveni zbori tamkajšnjih fant pod vodstvom nam že vsem znanega preč. g. Fileja. Ob 5. uri popoldne smo se poslovili in po lepi cesti smo se odpeljali proti Vidmu in še naprej proti meji. Kmalu nas je zajela temna noč, močan dež je neprenehoma tolkel na okna naših vozil in nam s tem delal kratek čas. V Žabnicah smo se spet ustavili, ta postaja pa je bila že »izven programa«. Malo čez polnoč pa smo prispeli spet v naš domači kraj in se tako srečni vrnili na svoje domove. Goričanom pa kličemo: Bog vas živi in ohrani vašo bratsko ljubezen do nas. Na svidenje med nami. Pozabiti ne smemo tudi na naše »šoferje«, ki so tako izvrstno šofirali, da ni prišlo do kake nesreče in nas pripeljali spet cele domov. In še nekomu se moramo zahvaliti: našemu č. g. župniku. Mnogo skrbi so imeli z nami in brez njihovega truda ne bi bilo tega lepega izleta. Zato jim kličemo: Lepa hvala in Bog Vas še dolgo ohrani med nami! knjiga vseh časov Jezus Kristus, in so ponekod še danes takšni kot pred dva tisoč leti, je potem opisal v »Našem tedniku«. Danes lahko dve tretjini človeštva bereta sveto pismo v maternem jeziku. Nobena druga knjiga ni tako razširjena in ne bo, kajti čeprav so jo zapisali ljudje, vsebuje ona božjo besedo. PODJETNI PEŠCI 62-letni Američan John Frey se ponaša trenutno z rekordom v hoji. Pred petimi leti je prehodil sedem tisoč kilometrov, pri čemer je porabil 11 parov čevljev. Frey je odšel iz New Yorka in preko 12-tih ameriških držav prišel po 148 dneh na pacifiško obalo. Neugnani popotnik hoče pešačiti iz Texasa prek Združenih držav in Kanade do Alaske. ' Tudi Francoz Perrot ni ravno od muh. Sklenil je peš prehoditi ekvator. Ker to seveda po ekvatorju ni povsod mogoče je pešačil po petih celinah in napravil kar 40 tisoč 700 kilometrov, torej še več kot meri ekvator. Johann Muslinger, po poklicu cirkuških artist, je pa pretolkel pot iz Dunaja do Pariza v 53 dneh. Prava reč, boste morda rekli! 1 Vendar je treba pripomniti, da je artist vso pot koračil le po lastnih — rokah! NAJNEVARNEJŠI IZUM NA SVETU Ameriški časnikar j9 vprašal raketnega raziskovalca Wernherja von Brauna, kateri izum človeštva, našega časa ima najhujše posledice. Ne da bi dolgo razmišljal, je Braun odgovoril: »To, da si lahko, ženske zdaj barvajo lase v najrazličnejših barvah!« FRAN ERJAVEC, Pariz: 212 koroški Slovenci III. del. V njem se je Avstrija odrekla Belgiji in Lombardiji, priznala »Cisalpinsko republiko«, ki jo je sestavil Napoleon iz Lombardije, ozemlja zapadno od Adiže, Modene in severnih predelov cerkvene države, ter »Li-gurijsko republiko«, sestoječo iz dotedanje genovske republike, ki ju je bil medtem osnoval Bonaparte v sever-nozapadni Italiji, a v zameno je dobila Avstrija vse ozemlje dotedanje Beneške republike do reke Adiže obenem z beneško (t. j. zapadno) Istro in vso Dalmacijo, kjer so Francozi prav tako ukinili dotedanjo Dubrovniško republiko. Tajne določbe te pogodbe so potem še določale, da dobi Francija razen Belgije še ves levi breg Rena, a poseben kongres v R a s t a 11 u naj bi to vprašanje uredil še s celotnim nemškim rajhom ter določil odškodnine za prizadete nemške kneze na desnem bregu Rena, a Avstrija je bila odškodovana s Salzburško. Ko je Avstrija po leobenskem miru dejansko prenehala že s šestletno vojno, so pretresale tudi Anglijo hude krize (padel je izvoz, državni proračuni so izkazovali visoke prirhanjkljaje, prihajalo je vnovič celo do nevarnih uporov mornarice in deželo je pretresal strah pred francoskim izkrcanjem). Glede na to je Anglija še huje občutila avstrijsko onemoglost, nezadovoljstvo z vlado je naraščalo in v takem položaju poleti 1. 1797. Pittu ni preostajalo drugega, kot da je poskusil tudi on doseči mir s Francijo, a Thugut je v Parizu poskušal, da bi sc direktorij ne soglasil z Bonapartejevim predhodnim mirom v Leobnu. Pogajanja z Angleži so se pa radi oblastnih francoskih zahtev razbila, a Thugut je. razgovore glede dokončne potrditve leobenskega miru v Vidmu zavlačeval, ker je upal, da se polaste v Parizu oblasti rojalisti ali pa da dobi naravnost od direktorij a še ugodnejše pogoje. Te nade je vzbujal v Thugutu težak položaj, v katerem se je tedaj nahajal pariški direktorij. Njegove denarne stiske so postajale vedno večje (za samo prehrano revnih Parižanov je moral izdajati po 1200 milijonov letno, dočim je stal nekoč ves kraljevi dvor po 45 fnilij.) in tu je bil Bonaparte njegova edina učinkovita opora. Oplenil je namreč vso gornjo Italijo, izsilil od papeža in raznih tamošnjih knezov velike odkupnine za mir, nalagal zavzetim mestom in pokrajinam visoke kon-tribucije, zaplenjal zlatnino in umetnine ter pošiljal vse to v Pariz. Glede na to je potem tudi direktorij rad zatisnil oči, mu puščal, da je vodil v zavojevanih pokrajinah svojo lastno politiko, saj je visoko nadkrilil vsa njegova pričakovanja. Dejansko je pa mali Korzičan naravnost zasmehoval direktorij, vendar ga je denarno vzdrževal, a za proti uslugo je direktorij sprejemal njegovo politiko. Moč pariškega direktorija je stala že od vsega počet-ka, to je od jeseni 1. 1796., na jako steklenih nogah. Ljudstvo je mrzilo ves stari nasilni konvent in tudi »termidorjevce«, neposredne njegove naslednike, zahtevalo čisto novih mož in si želelo »starih, dobrih časov«. Ni sicer več hotelo starega režima, pač pa odpočitka, miru ter varnost osebe in imetja, kar je imelo vse v dobi kraljestva. Ni sicer jasno in točno vedelo, kaj hoče, pač pa natančno čutilo, česa noče. Tudi so ga le malo zanimale zmage v Italiji, če je pa ostajalo v Parizu brez kruha. To razpoloženje so znali dobro izrabiti desničarji in direktorij, ki se je krčevito oklepal oblasti ter hotel vsaj deloma ohraniti stara revolucionarna načela, je zato doživel pri volitvah spomladi 1. 1797. tudi pravi polom. Od 216 članov zakonodajne skupščine, katerih mandati so tedaj ugasnili, je bilo vnovič izvoljenih samo 13, a vsi ostali so bili ljuti nasprotniki režima in revolucionarjev sploh. Program nove skupščine je bil predvsem versko pomirjenje, ozdravitev denarstva, strogo nadzorstvo državnih financ, ureditev uprave, mir na zunaj, konec vojnih pustolovščin ter obsodba imperializma in propagande. Toda navzlic toliki volilni zmagi se te težnje niso mogle uveljaviti ne v direktoriju in ne v vladi. Vzrok je tičal predvsem v needinosti opozicionalne večine. Skrajna desnica je bila zagrizeno rojalistična in reakcionarna, sredina je bila lojalna do republike in je zahtevala le zakonito postopanje proti komunističnim teroristom, levičarji (skupno le kakih 100) so se pa bali, da ne bi krenil režim še bolj na desno in bi ne bili klicani na odgovornost za svoja prejšnja dejanja. Med temi glavnimi tremi skupinami je bilo pa še več manjših neodločnih in nejasno opredeljenih. Mnogi vodilni levičarji so bili v zvezi tudi z generali na frontah, ki so bili prav tako zainteresirani, da se ohranita dotedanji režim in zunanja politika, ker bi postali sicer nepotrebni in brezposelni. Med slednjimi je bil tudi Bonaparte, ki se je bil nagibal poprej k jakobincem, a sedaj pa odkrito izpričeval svojo lojalnost republiki in direktoriju. (Dalje prihodnjič) Za Vse svete Nagrobni kamni v naših krajih govore Tvoja liiica rdeča, tvoje biserne oči, vsa kot rožica cveteča, cvetja bila vzor si ti, Rajski vrtnik te ugleda, krasne cvetke je vesel, da ne bi bila zvenela, du5o mlado v raj je vzel. * Tam čier se sučlajo svietle zvezdice, tam čier ni več riev in ne solzičice, tam oh tam je moj, moj ti pravi dom, čier jez moje starejše najdov bom. Moj delavnik je prenehal, pot življenja dokončal, k njemu zdaj sem se povrnil, ki mi večno bo življenje dal. Vse na svetu hitro mine, v pepel, pepel se spremeni, truplo hladna zemlja krije, duša večno le živi. CELOVEC (Dan zastave) Dan zastave smo praznovali minulo nedeljo kot povsod drugod v Avstriji, tudi v Celovcu. V Herbertgartnu so novovpokli-cani rekruti položili slovesno prisego, vojaški dušebrižniki raznih verskih skupnosti so opravili cerkvene obrede in brigadir, polkovnik Holzinger je vojakom razložil njihove naloge. Na Novem trgu pa je bila slovesno raz-obešena zastava ob devetih dopoldne. Slavnostni govor je imel župan Aussenwinkler, ki je izjavil, da je nova Avstrija vstala iz zmešnjave krvi, solz, pomanjkanja in revščine in da je v nekaj letih dosegla zavidljivo višino gospodarskega napredka in kulturnega udejstvovanja. V tej zvezi se je spomnil tudi plebiscita leta 1920, ko je volja starih in mladih zagotovila svobodo in nedeljenost domovine. Značilno je, da je slovesnost na Novem trgu glasilo OeVP popolnoma zamolčalo. Padlo je tudi v oči, da je na dan zastave bilo na celovških zasebnih hišah opaziti mnogo manj zastav kot pred kratkim, ko se je praznovalo 10. oktober ... Zvečer je bila v mestnem gledališču slovesna predstava, na katero je prišlo, kot poroča celovška »Kleine Zeitung«, »vse, kar ima v Celovcu ime in položaj«. Pa o tej prireditvi ne moremo kaj več poročati, kajti nismo bili med povabljenci. ŠT. JAKOB V ROŽU (Smrtna kosa) V nedeljo, dne 26. oktobra, smo pokopali Naceja Ferma iz Tešinje. Kot mlad fant je prišel v krog domačih šentjakobskih pevcev in tam dolga leta sodeloval. Zato so mu tudi pevci v slovo zapeli ob odprtem grobu. Njegova življenjska pot je bila težka. Kot nezakonski sin je moral, komaj šoli odrasel, v službo kot hlapec, nato je moral za več let k vojakom. Naposled je bil pri financi. Tudi zadnja leta njegovega življenja so bila trpka. Po enoletni težki bolezni je umrl v naročju svoje matere. (Anekdota iz današnjega časa) K nekemu družinskemu očetu je prišel eden izmed mnogih propagandistov, da bi otrok odjavil od slovenščine. Kmet mu je takole povedal: »Ko sem bil v vojni na Norveškem v angleškem ujetništvu, so nas imeli zaprte v baraki. Ko že pet dni nismo dobili nobene hrane, smo skozi okno nastavljali posodice, da bi nam vendar nekaj jesti dali. Angleži pa so nam pljuvali noter. In tega angleškega jezika bi se moj otrok moral učiti, jezika matere, ki me je rodila in kot otroka oskrbovala, pa ne...?« Propagandist se je naglo poslovil, ...... --- _ i GLOBASNICA (Na beli dan jih ni...) Tudi v naši mirni fari se je znova vnel narodnostni prepir. Nekaj dni pred potekom roka za odjavo otrok od pouka slovenščine se je v neki gostilni sešla izbrana druščina pravovernih, a ne baš čistokrvnih »Germanov« in ustanovila »Društvo staršev«. Na ustanovitveni sestanek so bili vabljeni samo »zanesljivi«. Izgloda, da jih je same lastnega početja sram, kajti še do danes niso bila objavljena imena odbornikov. Prvo dejanje novega društva je bilo seveda zbiranje odjav od pouka slovenšči- ne. V ta namen so pri priči zbrali denar, ki je služil za nakup kolkov (Stempelmar-ken) po 6 šilingov. Žene varuhov postave pa so celo hodile od hiše do hiše in nagovarjale starši,, da podpišejo odjavo. Kjer pa »poluradni« pritisk ni zalegel, so prišle gospodarske grožnje. Tako je bilo nekemu gozdnemu delavcu v Rutah zagroženo, da ni treba priti več na delo k grofu, če ne odjavi otroka. V Podjuni pa je krajevni kmečki vodja nagovarjal kmete k podpisu, češ »sedaj je treba stvar zagrabiti«, namesto, da bi se brigal za napredek kmetijstva pri nas, ki ga oblasti, s Kmetijsko zbornico na čelu, tako zelo zanemarjajo. One podpirajo le nemške veleposestnike v severnem delu dežele, ne pa male in srednje kmete, ki so pomoči in strokovnega nasveta mnogo bolj potrebni. Vsa ta gonja je rodila delen uspeh. Od skupno 130 šolarjev, jih je okrog 40 bilo odjavljenih. Med temi je le pet nemških otrok, dočim ostali odjavljeni otroci nemško sploh ne znajo. Značilno je postopanje nekaj družin v vasi: podpisno akcijo so sicer podprle in pri njej sodelovale, vendar lastnih otrok pa niso odjavile. So si pač mislili, da čez sedem let vsaka reč prav pride. Res je, da so s pritiskom dosegli pismene odjave pri marsikateri hiši, ki je pač na ta ali oni način odvisna in se ne more ubraniti pritisku, toda ponemčevalci naj vedo, da vse to ne bo nič pomagalo, kajti krivica se ne more za dolgo obdržati. (Šmihelski prosvetaši v gosteh) Minulo nedeljo so nas obiskali šmihelski prosvetaši z igro »Lovski tat«. Dvorana pri Soštarju je bila polna in spretni igralci iz Šmihela so nam poskrbeli za dve uri prijetne zabave. S tem smo začeli našo domačo prosvetno sezono, sedaj, ko je glavno opraviloma polju dokončano. Zahvaljujemo se bratom iz Šmihela in jih kličemo: Pridite še večkrat! Tudi naše domače katoliško prosvetno društvo pripravlja bogat program za zimo, s katerim bomo gojili materno besedo in posredovali našim sovaščanom bogastvo slovenske kulture. DOBRLA VES (Dan zastave) V nedeljo 26. 10. 1958 smo imeli tudi na Koroškem dan avstrijske zastave. Če pomislimo, da so že mesece prej govorili o letošnji proslavi avstrijske zastave, katera bi morala biti posebno slovesna, potem moramo na žalost ugotoviti, da je partiotizem koroških „domovino zvestih” zelo slab. Zato so visele avstrijske zastave samo nsc-ben oddelek univerzitetne knjižnice. Pred kratkim je univerza priredila razstavo svojih starih tiskovin slovanskih narodov. Med drugimi je bilo tam Videti poleg že omenjene Pohlinove slovnice še učno knjigo Valentina Vodnika »Pismenost ali Gramatika za perve šole v Lublani”, ki je izšla leta 1811, časopisi »Pravi Slovenec”, ki ga je izdajal Malavašič, Cigaletova »Slovenija’’ iz leta 1850 in »Slavjan”, 1873. Časnik slovstven in uzajemen za Slavijane književne i prosvetljene. Urednik Matija Majar Ziljski. V Celovec natisnula tiskamica družbe sv. Mohora.” — Zato rojaki berite in spoštljivo hranite Mohorjeve knjige. Na Kent State University pa poučuje ruščino. Slovenec prof. dr. Jože Suhadolc. P * | * $ * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E SŽjola moli ... V odprti, težki knijigi pred menoj prekriva stari tisk — čeprav zbledel in splo-ščen — v obrisih lep, kot da ga je narisal folklorist, povezan šopek. Ko so ga tenki, dekliški prsti mi pripenjali, je med dvema popkoma, katerih eden se je že razpenjal, kakor obrušen, drag rubin, žarel rdeč nagelj. Njegov cimetni vonj je tonil v težkem duhtenju roženkravtovih listov, ki so peneči se cvet obdali z zeleno globino. Drobno zelenje, ki mu imena ne vem, je v bogatih volutah — kot stiliziranih valih — zaokroževalo ta vrelec cvetja. Iz roda v rod podedovana umetnost: z rožami izraziti razpoloženje dekliškega srca in duše ter prvobitni čut za lepo, sta vodila spretne roke, ki so ga vezale. Skozi meglico rahlega vonja, ki se izvija iz zdaj suhega cvetja, se rišejo lepi spomini... # V ostrem ovinku se vrže cesta navzdol k Dravi. Bridek je ta klanec; najgrenkejša pot je imela tu svojo prvo postajo. Kupi nagrmadenega orožja ostajajo v spominu; odvržena zadnja samozaščita. Prizorišče Ju-deževega poljuba, postaje, ki je tej sledila, je že ostalo za nami. Vetrinj, polje, ki zori pod vročim soncem in daje plodove, kot da se ni bila nikoli nanj razlila nepopisna beda in stiska. Za nami je ostalo tnračno grajsko dvorišče in kot bolečina ostra šilja-sta samostanska cerkev; kjer v po davnini dehnečem mraku obvladuje ves prostor Mati z mrtvim Sinom v naročju in z mečem skozi srce. Kamorkoli se le ozreš, povsod bolečina, trpljenje, ki mu ni moči ubežati, ker je od vekomaj sklenjeno. To vidiš danes. Takrat pa so naša srca prosila, trkala, rotila za življenje in niso razumela, da je Sin v naročju Matere mrtev, da meča, ki predira srce, ni moči izdreti. Oči zamegli slika iz tistih dni: Jutro; v megli in sredi dima ognjev, ki použivajo navlako za odhajajočimi bataljoni, vrvenje nerazločnih postav senc po polju. Vse kot neresnično, kakor podoba že s tam preko. Pod nami se v soncu leskeče Drava. Onstran so Borovlje, navzgor pa se daleč v globino pod Karavankami, kjer se kot v strugi preko bogatih, mehkih oblik preliva težka zelena barva, odpira čudovita dolina — Rož. Ko gibka cesta, ki kot vijugast trak povezuje vasice, zavije vanjo, so mimo vsi žalostni spomini. V vonj domače zemlje se potaplja srce. Morda se ga je vila s planin dotaknila s čarovno paličico, da mu je kot v obljubljeni deželi. Stari blagoslov leži nad krajem, saj srečuješ častitljive znance svetnike. Tu je Št. Janž, ime s starodavnim prizvokom, z bližnjega griča le v imenu apostolskega zbora pozdravlja St. Jakob. Kot da jo je priklicalo razigrano srce, je na pragu mala Rožanka s sladkim obrazom, in spet na čelu tropa deklet na nedeljskem sprehodu. Se tu že ob sami misli izpolnjujejo 'želje? Objema nas topla domačnost kmečke izbe.z lesenim stropom in rezljanimi bruni. Družina je zbrana ob gostih..Tu sta skrbna mati in oče, ki je v mladosti bil postaven fant ter polkrog deklet, kot rož na gredicah, da oko ne vzdrži njih zvedavih pogledov. Težka miza je oltar gostoljubnosti dobrih ljudi. Čudno, tu mleko in hruške in vino ter dišeča zaseka s klobasami in domač kruh in vse drugo želodcu ne škoduje. Saj povsod kipi samo zdravje. Pokrepčanega s spanjem in vonjem kmečkega doma me na pragu punčka pozdravi s ,Hvaljen Jezus’, ker je zanjo gospod, ki so ji rekli, da je prenočil pri njih, pač le duhovnik. In je čisto odveč vsa mamina zadrega, ker je to popolnoma prav: ,Na veke Amen’, dekletce. V Svatnjah med Miklovo hišo in Seraj-nikovo pred cerkvijo pod bregom domači godci režejo poskočni marš’: Po nevesto. V božjem hramu sveta Uršula pod svojim plaščem varuje enajst ,tavžent’ devic, pred oltarjem pa šentjakobski župnik govori ženinu in nevesti najprej slovenje in še nemško na to, da bo razumel tudi ženin, ki je Nemec, o sveti dolžnosti zvestobe ter modro navrže svatom in nam zijalom še vso nedeljsko popoldansko pobožnost. Ej, zna šentjakobski župnik. V obrazu mu je nekaj plemenitega, kot da je čisti potomec koroških svobodnjakov, ki so novega vojvodo bili v obraz v opomin, da bo zaščitnik prave vere. Ko pa sediš z njim v župnišču, je skromen, da se ti zdi, da se je samo mimogrede oglasil tu pri svojih sobratih; eden izmed onih, ki jih je vedno nepretrgana vrsta iz vseh smeri in oddaljen nosti, tako da mora kuharica imeti vsak čas pripravljeno juho in narezek. Župnišče je kot gosposka pristava: gospodarska poslopja zapirajo veliko četverokotno dvorišče za njim. In tu je vse živo. Tu se bo nocoj obnovila zgodba Št. Jakoba izpred davnih dni. Postavljen je velik oder, ki ga o-mejujejo zavese različnih barv. V sceneriji, ki jo ob straneh odra razporejajo, se čuti roka umetnikova. Med hitečimi delavci v mladem fantu z otroškimi očmi, ki bi se hotele naučiti vsega, komaj spoznaš domačega kaplana. Dočim je drugi župnikov pomočnik sredi žic, reflektorjev, stikal, faz in varovalk zagledan v svet elektrike in luči, da mu iz mehkega izraza v obrazu razbereš, da je to zanj poezija, simfonija posebne vrste. Že trda noč je, ko v št. Jakobu že v drugič zvoni Avemarijo, šentjakobčani se ne čudijo, ker vedo, da sedajle na Gradišču kmetije zbrani na posvet, kako bi se pripravili na grozečo turško nevarnost, molijo. Župnijsko dvorišče je polno. Od vsepovsod so se zbrala zvesta slovenska srca, da ob kresu, ki se v št. Jakobu leto za letom obnavlja, požive v sebi plamen ljubezni do rodu in njegovih svetinj. Prišli so iz vseh treh koroških dolin, med njimi mladine, da je je veselo oko in srce. Sredi tropa fantov je mala Rožanka s sladkim obrazom; toliko pač zmore njena lepota. Tu so slovenski gostje iz Trsta in drugih dežel, kot da hoče biti prisoten ves raztreseni rod. Na odru se gibljejo v svetlobi reflektorjev postave Rožancev izpred stoletij. Kakor podobe s panjskih končnic so v kratkih, pod kolenih zavezanih hlačah, modrih nogavicah, žametnih »lajbčih« in širokih trdih klobukih. Rožanska govorica — narečje — daje njih podobam žlahtno patino. Za odrom v župnišču je močno zaposlena delavnica. Mojster z bradico, ki je s poklicno spretnostjo slikarsko opremil oder, sedaj rožanskim fantom slika obraze. Kakor podobe iz fresk in votivnih slik mu prihajajo izpod rok obrazi kmetov. Ko slika brke na brke — ker je pač tiste dni bilo vse brkato — se spomnim Trubarjevega slikarja, ki je na freskah slikal »hrovaške muštace«. Pa je potem poleg kmetov še Turkov kot listja in trave, in vsem je treba .rnuštac’. Vse to delo spremlja slikar z dovtipi in ker »mastifiks« (malo hudobno Ob samotnih urah, brez luči, ko kriki trpeče duše ne najdejo odmeva, prihajam k tebi mamica moja, da se pogovorim s teboj, se ti potožim kakor nekoč, ko si me majhno deklico vzela v naročje in potolažila z besedo, ki je bila lastna samo tebi. Nenadoma te je poklical Večni, — in odšla si tiho, komaj, da si me še utegnila pokrižati. Trepetaje so drseli drobni prsti v znamenju sv. križa preko mojega čela. In potem — je ta roka brez moči bela in izsušena obležala na odeji, le poročni prstan se je lesketal. Ta roka, v kateri je še celo glinasta skodelica z odlomljenim ročajem dobila lepši, prikupnejši izraz. Nežno sem jo prižela" na lice, saj je bila to roka, ustvarjena samo za božanje. Roka matere, za katero se trudijo umetniki, slikarji in kiparji, tja jo upodobijo v čim stvarnejši obliki. Tiho je bilo tvoje življenje in še mrtvo obličje je razodevalo veliko ljubezen, ki si nam jo nesebično delila. Svetu je bilo tvoje življenje neznano, nam pa si pomenila vse. Sredi življenjske poti se ti je ustavil korak in odšla si domov k Očetu, mi pa smo ostali sami vsi majhni in nebogljeni z neizmerno bolestjo v srcu. Vem mamica, da pri Bogu prosiš za naš. Tudi še sedaj, ko je od tega minulo že mnogo, mnogo let, čutim tvojo bližino in slišim tvoj glas, ko polna dvomov in negotovosti omahujem na poti življenja. Občudujem te, kako odločno si stopala prekaljena v trpljenju in preizkušnjah, velikemu cilju naproti. Sedaj vem — vso tisto nadnaravno moč si zajemala v vsakodnevnem rečeno) slabo prijemlje, pove v svojem pretrganem načinu vsakemu, ki mu je namenil prave kocine, naj se ne boji, da bi mu odpadle, ker mu jih bo kar z zaponko pripel pod nos. Tam zraven gore turbanov in turških oblačil napravljajo osmanskega poveljnika-dolgina. Pristne turške hlače so tolikšne, da bi vanje spravil lahko pol fare, in nihče ne ve, kje je pri hlačah spredaj in kje zadaj. Ko so sredi zadrgovanja, jim mož uide, ker je nekdo iztaknil njegovo steklenko z »žegnano vodo« in jo gre reševat, da ne bo nesreče. Vsi smatrajo za svojo podedovano dolžnost skrb, da bi predstava čim lepše uspela. Večina od njih so Zalini veterani in ti opominjajo in vzpodbujajo novince. »Turki« grozijo dekletom predno jih vlečejo na oder, »da jih bodo zares«, če ne bodo jokale, kot se ujetim in zasužnjenim Rožankam spodobi. Treso-glav in Serajnik drug za drugim opozarjata mladega fanta, ki je po ateju podedoval vlogo Marka, kako zavisi od njega, da igra zagrabi ljudi. Oba mu skušata nakazovati ■način, da bi se laže vživel. Ob tem mi uide misel nazaj v dramsko šolo, in čutim: tu je prava ljudska gledališka akademija. (Konec na 8. strani) obhajilu, pri Njemu, ki je največ trpel. Moja otroška duša takrat tega ni znala razumeti, toda sedaj mi je spomin nate najlepši in najsvetlejši voditelj, ker tebe same ni več, da bi me vodila z ljubeznijo in močno roko preko viharjev življenja. In kadar je najtežje, me tolaži misel, da me pri Bogu čakaš Ti, čakaš našega svidenja v nebesih. Pomirjena in z novim pogumom v srcu zapuščam tvojo gomilo. Velike rdeče krizanteme počasi venejo in drobni plamenčki dogorevajočih svečk trepetajo v vetru. Anita Umrli maieti Davno že je, kar sem zrla Tebi v ljubljeni obraz; misel nate ni umrla v srcu — ni zatrl je čas. V duši živ spomin je nate: mil kot strune glas drhteči, svetlejši od zvezde zlate, slajši kakor cvet drhteči, silnejši kot šum viharja, jasnejši kot glas iz lin, nežnejši kot rožna zarja — lepši nate je spomin. Ana Marija JfUset ffiaUcinifn frco&u JULES VERNE: 49 Potovanje na £UM>> ) Kar se tiče kalijevega hidroksida, je to snov, ki zelo rada vpija ogljikov dvokis iz zraka. Zadošča, da jo gibljemo, pa ga vsrkava in tvori kalijev bikarbonat. Tako bi odstranili ogljikov dvokis. S povezavo obeh postopkov, bi pokvarjeni zrak prav gotovo znova osvežili. To sta uspešno preskusila oba kemika gg. Reiset in Regnaut. Toda povedati moramo, da so dotlej poskušali le pri živalih, čeprav je bil poskus znanstveno neoporečen, ni nihče vedel, kako bi vplival na ljudi. To so pripomnili na seji, ko so razpravljali o tem težkem vprašanju. Michel Ar-dan je bil prepričan, da je možno živeti v takem umetnem zraku, in se je ponudil, da pred odhodom napravi poizkus. Toda J. T. Maston je odločno zahteval zase čast, da tvega ta poskus. — Če že ne potujem, je izjavil vrli topničar, bom menda vsaj smel prebivati teden dni v izstrelku. Grdo bi bilo, če bi ga zavrnili, zato se mu željo izpolnili. Dali so mu na razpolago zadostno količino kalijeva klorata in kalijevega hidroksida ter živeža za teden dni; potem je 12. novembra ob šestih zjutraj stisnil roko svojim prijateljem, izrecno naročil, da mu ne smejo odpreti ječe pred 20. ob šestih zvečer, in zlezel je v izstrelek; nato so vratca nepredušno zaprli. Kaj se je godilo z njim tisti teden? Tega se ni dalo niti uganiti. Skozi debele stene izstrelka ni prodrl noben šum. Točno ob šestih 20. novembra so odmaknili vratca; prijatelji J. T. Mastona so bili nestrpni in nekoliko vznemirjeni. Toda takoj so se pomirili, ko so zaslišali veselo in gromovito klicanje in vriskanje. Na vrhu stožča se je kmalu pojavil tajnik ..Topniškega kluba’ in se zmagoslavno smejal. Zredil se je. Štiriindvajseto poglavje TELESKOP V SKALNIH GORAH 20. oktobra prejšnjega leta, ko je bilo podpisovanje prispevkov končano, je predsednik »Topniškega kluba« poslal zvezdar-ni v Cambridgeu potrebno vsoto za izdelavo ogromnega optičnega instrumenta. Ta priprava, daljnogled ali teleskop, bi morala biti tako močna, da bi z njo na luninem površju lahko razločili predmet, ki bi bil komaj devet čevljev širok. Med daljnogledom in teleskopom je važna razlika; oglejmo si jo! Daljnogled je sestavljen iz cevi, ki ima na svojem gornjem koncu pritrjeno konveksno lečo, imenovano objektiv, na svojem spodnjem koncu pa drugo lečo, imenovano okular; k njej namreč približa opazovalec svoje oko. Žarki, ki prihajajo iz svetlega predmeta na veliki razdalji, gredo skozi prvo lečo, se lomijo in ustvarjajo v svojem žarišču obrnjeno sliko. To sliko gledamo v okularju, ki jo poveča prav kot povečevalno steklo. Cev daljnogleda zapirata na obeh koncih objektiv in okular. Nasprotno pa je cev pri teleskopu na svojem zgornjem koncu odprta. Žarki, ki izhajajo iz opazovalnega predmeta, svobodno vstopajo in zadevajo na konkavno kovinsko zrcalo. Na njem se žarki odbijejo in trčijo ob majhno zrcalce. To jih usmeri k okularju, ki ustvarjeno sliko poveča. Tako je pri daljnogledih najvažnejše lomljenje, pri teleskopih pa odbijanje svetlobnih žarkov. Od tod imajo prvi tudi ime refraktorji, drugim pa pravimo reflektorji. Največ težav v proizvodnji takih optičnih aparatov povzroča izdelovanje objektivov, ki morajo biti leče ali kovinska zrcala. Ti instrumenti so bili v času, ko je »Topniški klub« tvegal svoj veliki poskus, vsekakor izredno izpopolnjeni in so dosegli sijajne uspehe. Kje so časi, ko je Gali-lei opazoval zvezde s svojim bornim dalj-■ nogledom, ki je povečal največ sedemkrat. Po šestnajstem stoletju so optični aparati postali pomembno širši in daljši in z njimi so lahko merili zvezdnati prostor v do tedaj neznanih globinah. Med refraktorji, ki so delovali v tisti dobi, navaja daljnogled na observatoriju v Pulkovi v Rusiji, katerega objektiv je meril petnajst palcev (38 centimetrov širine), daljnogled francoskega optika Lereboursa z enakim objektivom, in slednjič daljnogled na observatoriju v Cambridgeu z objektivom, ki ima premer 19 palcev (48 centimetrov). Med teleskopi so poznali 2 posebno močna in izredno velika. Prvi, ki ga je napravil Herschell, je bil dolg 36 čevljev in je imel 4 in pol čevlja široko zrcalo; dajal je 6000 kratne povečave. Drugi je stal na Irskem, v Bircastlu v Parsonstovvnskem parku in je bil last lorda Rossala. Dolžina njegove cevi je znašala 48 čevljev, širina njegovega zrcala pa 6 čevljev (1 meter 93 centimetrov); povečal je 6400 krat in morali so sezidati ogromno poslopje, da so lahko namestili potrebne aparate za upravljanje instrumenta, ki je tehtal 28.000 funtov. Kljub takim ogromnim razsežnostim vidimo, da z doseženimi povečavami niso presegli okrog 6000 kratnega povečanja; 6000-kratna povečava pa približa luno na 36 milj (64 kilometrov) in omogoči, da vidimo le predmete s premerom 60 čevljev, če niso predmeti izredno dolgi. SCHLAFZIMMER 6teilig, 3tiiriger Schrank, 2 Betten, 2 Nachtkastchen, 1 Kommode m. groBem Spiegel, nur S 3600.- SeU. 35 faUcen karntens grosste permanente M0BEL-AUSSTELLUN6 VON DER B1LLIGSTEN BIS ZUR F EI N ST EN AUSSTATTUNG JfDAS HAUS DER GUTEN MOBEL" KLAGENFURT, THEATERGASSE 4 Zustellung frei Haus in ganz Karnten - Begueme Teiizahlungen - Verkaufssteile fiir SW-M6bel P ;^'J.:.v;* MODERN WOHNEN nach Entwurfon von Dlpl.-Arch. Klaus Sfadler Beratung unverbindlich Entwurf bel Durchfuhrung koslenlos (Jžala mo ti . . . (Nadaljevanje s 7. strani) Na odru pa se razvija zgodba. Govorica, ki izpušča k-je, ali jih v gotovih zvezah mehča v č ter r-e goltniško mehča in se ti teoretično zdi za oder nemogoča, je v ustih igralcev tako mehka in božajoča, da zaliva uho kot pesem. Osebe so pristne, kakor da igralci živijo svoje življenje. Ko gledani Serajnika in Serajnico, ki sta preživela že sedem Mirkov in Zal, se mi zde kreacije naših velikih oderskih oblikovalcev kmečkega človeka (Serajnica me recimo spomni Polonce Juvanove) poskusi biti to, kar ta dva sta. Tresoglavu, ki mu je to že petintrideseta predstava, je bilo treba samo malo Abrahamovih kocin in bi ga Shakespea-rejev beneški Žid priznal za svojega brata. Gledam jih: Mirka, ravnega kot smreka, začuda čednega v stari noši; fanta, za katerim bi lahko norela dekleta cele doline, Zalo, tiho, skromno, iskreno in naravno ter v avbici, ki so jo vezle sestre, zares zalo, kot mora biti junakinja, potem te v pristno staro nošo napravljene kmete in dostojne z dovolj poudarjeno orientalsko noto zrežirane »divje Turke«, gledam jih in moram priznati: to je še edini primer ljudske umetnosti na tem področju med Slovenci. Pristna gledališka folklora, segajoča v območje resnične umetnosti. To je edino z zemljo zvezano odersko-oblikoval-no ljudsko izročilo, ki je še ostalo, odkar so prenehali misteriji in duhovne igre. V svoj čar me uklepa in z nevzdržno silo priteguje ta preprosta lepota. Slišim starega ljudskega pevca, ki živi v šegavih, pikrih nagajivkah .besednikovih’. Uho mi polni srce božajoča melodija stare koroške pesmi, polne prešerne dovtipnosti: Ko sem jest puobeč še ledek biu, haužvav sem jest dro prou: repo sem gori na vodr djau, svamo pa u hramu sparnou. \ Preprosto pa tako naravno izvedene težke odločitve na odru mi stiskajo srce. Ko je na vrsti Mirko, da zapoje na svatbi svojo pesem in se prevzet tega, kar ima povedati, s pobožno svečanostjo dvigne in kakor beroč proklamacijo, z mehkim a odloč- nim glasom zapoje: Slovenski smo fantje pri Dravci doma, se mi zdi, da se je dvignil na seji Združenih narodov borec za svoje svete pravice. Zbor mu pritegne in srca nas vseh mu pripevajo. • Zvezde gore na nebu. Iz dalje se čuje orientalska melodija, ki jo je večni popotnik Vinko posnel bogvekje v svetu. Zala ječi v turškem haremu. Takrat zaplava v zraku njena pesem. Srce obstane za hip, toliko je bolečine in hrepenenja v njej. Potem se Zala zruši na kolena. Globoke zveste oči sijejo: Zala moli, moli za rešitev. Z njeno podobo se v duhu zlije slika klečečih slovenskih romaric na božji poti pri Mariji na Otoku, romaric kakor nekdaj doma: izmučenih in utrujenih ženic, ožganih obrazov in velikih rut, ki so telesno obnemogle na podnožju visokega oltarja, pa jim drseči molki in pregibajoče se ustnice izdajajo duhovno moč in vztrajnost v zaupljivi goreči molitvi. Podoba, kot da jo je z vso poštenostjo naslikal — Nemec Berg. Takrat se dvigne v srcu vera. Čutim, da se vraščam spet v to nedeljivo slov. občestvo, da nas Zala vse povezuje. Vse postaja jasno in vera trdna kot skala. Zdaj vem: tu segajo korenine slovenstva do osrčja zemlje. Tu je slovenski človek ohranil jezik in izročila živa in čista. Tu je v zemljo vsajen kamen, na katerem sedi slovenski svobodnjak, kot je sedel na Gosposvetskem polju na knežjem kamnu. Z zgodovino in starožitnostmi je ta zemlja povezana s skupnim slovenskim občestvom. Zdaj vem, da je eden takih kamnov tudi Ve-trinj, ker je bila volja Najvišjega, povezati v narodovo usodo tudi ta najbolj tragični a obenem najpomembnejši dogodek naše zgodovine, ko je slovenska zemlja sprejela vase žlahtni zaklad, s krvjo obliti temeljni kamen novega narodovega doma. Zala moli, moli zase: za Koroško, pa moli tudi za vse nas. In Zalina molitev ni zastonj; v vseh tolikih obnovitvah ni bila nikoli zastonj. To je izročilo zaupanja in vere. Preden bo tujka zmagala, nas bo Zalina molitev rešila. . • Končana je igra. Daleč je ostal gostoljubni Št. Jakob in njegova ljudska gledališka tradicija. Daleč postavni Mirko in globoke Zaline oči, daleč Rož in v njem MALI OGLASI VSAKA BESEDA STANE 1.10 Š (IN 10% DAVKA) Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil. (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „Na. Šega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58) ZA JESEN PLAŠČI Oblatila in pokrivala za dež in motorni iport. Gumijasti škornji WIN K LER Klagenfurt, Pernha tgasse 10 Plačila na obroke —1 Popravila Gebrauchtvvagen mit Garantie ohne Risiko und ohne Provision KLAGENFURT, Priesterhausgasse 6 - VillacherstraBe 181 malo dekle s sladkim obrazom, daleč Koroška jezera in Karavanke. V posušenem cvetju je ostal le še rahel vonj, v ušesih pa mi še vedno čisto razločno zvene Davorinove besede, polne skoraj nerazumljivega zaupanja: »Zalka pa še živi!« Dr. Milan Pavlovčič Stiskalnice za sadje (Obstpressen), kakor tudi stroje za drobljenje sadja (Obstreiber) v vseh velikostih, pa tudi vse kmetijsko gospodarske stroje vam nudi najceneje firma JOHAN LOMŠEK it. Lipi, Tihoja, p. Dobrla ves —URAPHA OBJAVA FORMULARJI ZA PRIJAVO VOJNE ŠKODE Finančna deželna direkcija, odd. VII. naznanja: Formularji za prijavo odškodninskih zahtevkov v smislu določb zakona o stvarni škodi povzročeni po vojni ali političnem preganjanju (Kriegs- und Ver-folgungssachschadengesetz) so sedaj na razpolago v naslednjih trafikah: Celovec, tobačna trafika Matia Leitner, 10. Okto-berstrasse 5. Celovec, tobačna trafika Josef Weiss, Karfreit-strasse 10. Beljak, tobačna trafika dr. Maria Schludermann, Hauptplatz 7. Spittal ob Dravi, tobačna trafika Wilhalmine Prugger, Hauptplatz 19. Šmohor, tobačna trafika Tobias Schaller, Hauptplatz 14. št. Vid ob Glini, tobačna trafika Auguste Sohorn, Hauptplatz 13. Velikovec, tobačna trafika Georg Vaupetitsch, Hauptplatz 16. Wolfsberg, tobačna trafika Herma Bardel, Ho-her Platz 36. Klavirje‘pohištvo Franz Kreuzer’s Wwe. KLAGENFURT, Kardinalplalz 1 Vse proizvode JOKA-WERKE SLOVENSKE ODDAJK V RADIU NEDELJA, 2. 11.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 3. 11.: 14.00 Poročila, objave, pregled sporeda. — Karel Mauser: Pogovor z mrtvimi. 18.45 Komorna glasba. - TOREK, 4. 11.: 14.00 Poročila, objave. — Iz domačih gajev: Združeni pevski zbori iz Podjune p. v. Zdr. Hartmana. — SREDA, 5. 11.: 14.00 Poročila, oijjave. Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 6. 11. 14.00 Poročila, objave. - Okno v svet. - PETEK, 7. 11.: 14.00 Poročila, objave. — Ljudski oder: Odlomki iz „Miklo-ve Zale”. — SOBOTA, 8. 11.: 9.00 Od pesmr do pesmi — od srca do srca. 18.15 Vinček moj, vinček moj... (Folklorne slike o Martinovanju). — NEDELJA, 9. 11.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. KRAVA - TIHOTAPEC Na meji med Poljsko in češkoslovaško so finančni stražniki ubili kravo, ki se jim , je zdela sumljiva. Krava je imela na hrbtu dve vreči polni blaga in »vodke.« Preiskava je ugotovila, da je bila krava izučena za kontrabant. Hodila se je past na poljsko stran, ob času molžnjc pa se je vračala na češkoslovaško stran. Gospodarjem pa je prenašala zaželeno blago. Q$lasu\ i v našem listu * Radio aparate, šivalne stroje, aparate za britje vseh vrst, ugodno in na obroke vam nudi \ S Uhrmann KLAGENFURT, lO.-Oktober Strasse STROKOVNA TRGOVINA za DEŽNA OBLAČILA Ballon-Popeline, loden-plašči za moške, dame in otroke v največji izbiri! Gumijasta oblačila. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj. VAL. TARHANN KLAGENFURT, Volkermarkter Str. 16 Volno, perilo, blago za zimske obleke. hai