109
Dopisi.
V Cenedi na Laškem 22. sušca. — Včeraj nam je bilo naznanjeno, da bojo danes ob pol eni presvitli cesar v Konegliano prišli, tam vojakom se pokazat, ki se štejejo h brigadi generala Docteur-ja ^brigada šteje okoli 5000 mož z eno baterijo). Zato je bilo tudi našemu regimentu ukazano, ob tisti uri v brigadni štacii biti. Cel včerajšni dan je deževalo kakor da bi nebo bilo odprto. Zatega del smo mislili, da bo nam po telegrafu odpoved prišla, da ne bo cesarja. Al oni kakor vikši vojaški vodja so hotli pokazati, da se vojak ne sme ustrašiti hudega vremena. Ker je odtod v Konegliano dobre tri ure, je bilo treba, že ob sedmih jo odriniti, čeravno je še zmiraj dobro deževalo. — Premočeni kakor miši, pa zraven dobre volje so žolnirji na namenjeno mesto primahali. Ko je ura 12 odbila, je cela brigada stala pripravljena cesarja sprejeti. — General, civilne gosposke in mi drugi, ki nimamo orožja, smo na lepo okinčanem kolodvoru Njih Veličastva čakali, ki so že zjutraj v največem dežju v Trevisi en del armade ogledali. Še ni bilo pol ene, jo že lukamatija pri piha in nam presvitlega
gosta pripelje. Ko so z vsakim izmed nas nekoliko se pogovorili , so se hitro k vojakom podali, spremljeni od očeta Benedeka in družiti generalov. Ogledovanje vojakov je pičlo uro trpelo. Cesar so zadovoljni vse lepo pohvalili, s tistimi pa, ki imajo svetinje, so z vsakim se posebej govorili. — Mestjani se ve da se niso dali — celo nič viditi; tisti pa, ki so nekako bolj prijazni do Avstrije, so celo pisma dobili, da se nobeden ne predrzne, skoz okno pogledati, drugače bo za izdajavca spoznan. — Ko je ura na dve tekla, so nam železni vozovi spet presvitlega cesarja proti Benetkam odpeljali. Prijaznega njih obnašanja ne bomo nikdar pozabili. — Svilorejcom še to povem, da sem za nekega prijatla tri lote semena iz Ljubljane in Kranja dal priti, da se bo skusilo, ali krajnski črviči v tukajšnih krajih zdravi ostanejo. Ce se dobre ska-žejo, bo drugo leto gotovo krajnsko seme ceno dobilo.
Iz Goriškega 21. marca. A. Ž. Naša država, hvala Cesarju! je ustavna. V ustavni državi — „kada treba kakov zakon, onda narod izabere poštene i pametne ljude, za koje znade, da razumiju posao, pa ih pošilja mjesto sebe svomu vladavcu, da š njim uglave, što zemlji treba. Ove narodne poslanike pozi vije i sabira vladalac kod sebe na divan, pa ondje š njimi vieča i dogovara, sta treba narodu". — Tako kaže gosp. Sulekova knjiga „Konštitucija" na str. 9; tako misli slovenski svet; tak razumek o ustavi imamo tudi mi Goričani. Zavoljo tega se nam čudno zdi, in ne moremo razumeti, zakaj nek dunajsko ministerstvo ne posluša samo naših poslancov, gg. Cerne-ta in Gorjup-a, ter „š njimi neče viečati i dogovarati, šta treba narodu" — mesto da se na svoje birokrate v Gradcu in Trstu poživlja in ž njih ^Erhebungen" rešuje narodne zahteve. Kako je uganiti to zastavico? Morda spada v ^Begriff*4 konštitu-cije tudi birokratizem? — onda bi bili primorani naš razumek o ustavi popraviti.
Iz Gorice 29. marca. L, — Berila o različnih predmetih, ki so se po osnovi tukajšnega vodja c. k. više realke v nekdanji kazini začele 14. t. m., se bojo nadaljevale celi pošt; vseh skupaj bo osem: 4 bojo nemške, 4 laške, eno pa slovensko. Slovensko bo govoril 14. aprila namestni učitelj gosp. Fr. Zakrajšek in sicer „o duševnem razvitku Jugoslavenov v obče in Slovencov sosebno". Nadjamo se posebno veselega večera. So pa te večernice tako osnovane, da gospod ali gospa plača za vseh 8 večernic 2 gld. vstopnine. Čisti donesek je deloma namenjen za nakupovanje učilnih pripomočkov za tukajšno realko , deloma za obleko nekterih ubozih učencov; nekoliko se bo podarilo tudi zavodu zanemarjenih fantov.
Iz Tominskega 20. sušca 1862. Vsakega rodoljuba mora veseliti, kadar sliši in bere, kako naša slovenska reč zopet živo klije. Bog daj, da bi se nje overe zdaj bolj stanovitno in srečno premagale kakor nekdaj. Zatoraj kakor je veselo v „Novicah" brati, kako se po vseh slovenskih krajih duh slovenski budi in za našo narodnost lepo skrbi, tako je pa tudi žalostno slišati, da se še kakošen kraj najde, kjer se to zanemarja, kakor dopis od 20. svečana iz Brda, majhnega kraja slovenske dežele na meji Benečije, unstran Gorice, slovitega zavoljo sladkega vina ,5ribole" spričuje, v kterem dopisatelj F. Z. toži, da naša narodnost tam le malo napreduje, česar je pomanjkanje ljudskih šol najbolj krivo. Prav ima, saj ta vzrok je eden največih. — Zatoraj Vam hočem pa jez, ljube ,,Novice"! največe podpornice naše narodnosti, s prijetnišim dopisom vstreči iz naših krajev.
Tukaj na To minskem se lahko reče, da za našo narodnost se zares lepo skrbi; saj ni dolgo, kar ste nam ^Novice" oznanile, da tudi v Tominu, glavnem trgu tega kraja, se je čitavnica napravila kakor po drugih slovenskih krajin, ki bo gotovo k napredovanju naše narodnosti veliko pripomogla. Slava nje vodjem! Pa tudi ljudskih šol ima ta kraj veliko, ktere so, posebno v zdanjem času — slava našemu nadzorništvu! — vse na slovenski podlagi vredjene. — Vvečih trsih, kakor: v Tominu, Kanalu, Koboridu, Bovca
110
in v Cerknem so više ljudske šole, in imajo po 2 učnika; v manjših trgih pa in vaseh so niže ljudske šole, vse slovenske , ki imajo svojega svetnega učnika, ali pa po skrbi naše slavne škofije duhovni v njih učijo, ker je šola z njih službo že sklenjena ali pa iz proste volje učijo. Ni skoraj vasi, da bi šole ne imela; pa tudi malo hiš se nahaja, da bi se v njih ne znalo brati, ali pa tudi pisati. Ali se toraj ne skrbi pri nas dobro za našo narodnost in za omiko našega ljudstva? Gotovo lepo cvetje, Bog daj še obilo sadu! — Le naj se odprejo še vrata našemu jeziku v kancelije in v više šole, in naše ljudstvo bo kmali zraven drugih omikano in izobraženo. Saj Slovenec je bistra glava, tega nam tudi nasprotniki naši odbiti ne morejo. Hvala pa Vam, ljube „Noviceu, ktere veliko veliko k temu pripomorete, ker tudi pri nas ste že zlo razširjene in z veseljem vas beremo. — Drugipot još šta, za sada z Bogom!
Rodoljub.
Iz Maribora 20. marca. 0 — Narodno gibanje po slovenskih mestih se je začelo tako veselo razvijati, da ne bo več posebnih over, dobrovoljnih družtev za slovensko igrokazje (gledišne igre) ustanovljati. Ljubljana in Celje, pa še menda Slovenci drugih mest in trgov nam bodo v kratkem luč prižgali tudi na tem polju, in „gefahrliche Nachbarschaft" se ne bo več košatila po naši domači livadi. Igrokazov imamo, pa le toliko, da zamoremo ž njimi prekoračiti Rubikon, več ne. Pokojni Drobnič je bil lepo začel z izdavanjem „ Venca slovenskih igrokazov4'; pa kaj, ker se mu je že pri tretji cvetlici venec pretrgal. Al pomisliti je, da je izhajal venec leta 1859, ko je grozni Davor svoje krila razpenjal in mirne Modrice plašil; zdaj, ko je pozornost ljudstev na lastni razvitek obrnjena, zdaj bi enako početje gotovo boljši uspeh imelo. Naši natisnjeni igrokazi so: 1. ,,Zupanova Micka" od Linharta; 2. ,,Matiček se ženi", poslovenil Linhart; 3. „Varh", poslovenil Smole; 4. „Devica orleanska", poslovenil Koseški; 5. „Dvoboj", poslovenil Drobnič; 6. „Raztrešencau, poslovenil Drobnič, potem predelal in izdal v vencu pod imenom „Starost slabost"; 7. „Juran in Sofija"; 8. „Štepan Šubic", oba poslovenil Drobnič iz hrvaščine; 9. „Jamska Ivanka", spisal Vilhar; 10. „Ifigenija v Tavriji", posl. Valjavec; 11. „Jagodice", poslovenil Majar; 12. „Drevar", poslovenil Drobnič; 13. ,,Pravi Slovenec", posl. Drobnič; 14. „Marija Stuart", poslovenil Cegnar; 15. „Vilelm Teli", poslovenil Cegnar; en del „Neveste Mesinske", poslovenil Koseški; 16. „Car Lazarjeva smert" , spisal Lipež. V rokopisih se nahajajo, kolikor je meni znano: 1. „Tat v mlinu" po češkem poslovenila dr. Kleeman in Juri Kosmač, za ljublj. gledišče vred. dr. Jan. Bleivveis; 2. ,.Dobro jutro", po češkem poslovenila dr. Kleeman in J. Kosmač; 3. ,,Udovec in udova", poslovenil dr. Janez Bleivveis; 4. „Kljukec se ženi", poslovenil J. Navratil. Vse štiri hranuje dr. Bleivveis; 5. Mosenthalova „Debora", poslovenil Cegnar; 6. Halmov „Sin divjine", posloveni^ Valjavec; 7. Klicperov ^Čudodelni klobuk", poslovenil Žepič; 8. Kotzebuov „PozabIjenec" , posl. Zepič. 9. „Zlahte", poslovenil Nace Dolinar. 10. Engelna »Hvaležni sin", poslovenil J. Kosmač. 11. ,,Kovačeva Minka", spisal J. Kosmač, vse tri hrani J. Kosmač. Razun omenjenih bi se še našlo gotovo več drugih. Ko bi kdo vse te igrokaze pregledal in za natis sposobne izbral ter jih slovenskemu občinstvu podal, bi si lepih zaslug pridobil za domačo reč. *)
Iz Celja 28. sušca. — x! — Srce domoljubu veselja igra, viditi, kako se slovenska reč vkljub vsemu nesramnemu prizadevanju naših nasprotnikov vendar čedalje bolj lepše razvija; kako se narod v neizmerno sramoto ovih, ki
*) Prav iz srca ste vzeli nam to misel, ki tudi nas že dolgo navdaja; dostavljamo le se to, da „Županova Micka" in „Ma-tiček" potrebujeta iznova pile, da prideta na dan v podobi sedanjemu jeziku primerni.                                                    Vred.
so si dolge leta že prizadevali in si še prizadevajo, vse, kar je slovenskega zatreti, čvrsto zaveda, ter s krepko besedo tirja mu podeljene pravice. Da bi se po narodnosti med našim ljudstvom še bolj budila, bi pač živo trebalo gledišč, kjer bi Slovenec tudi slovenske besede slišal na odru. Bilo je čuti, da se vrli Ljubljančani pripravljajo ustanoviti slovensko gledišče; srečo dobro! Ko bi tudi po drugih slovenskih mestih se tega poprijeli! saj nam pričajo minule leta, kako hrepeni naš ljud po takih zabavah; vidilo se je to tudi tukaj 24. dne t. m., ko je gospodična Link med druzimi zapela tudi „Mila, mila lunica". Gromovito ploskanje iu živio-klici so pozdravili vrlo pevkinjo, da je morala dvakrat ponoviti. Mislim, da dolgo trpelo ne bode« da se na ta način podpomore našemu jeziku. Da bi nam pa iger ne manjkalo, menim, bi bilo dobro letne obresti za Vodnikov spominek podeliti za najboljšo igro v našem jeziku. Gotovo bi se tako marsiktera dobra igra spravila na dan. — Da ste mi zdravi, vrli domoljubi!
Od Savine dne 30. sušca. L> — Gospod Jožef Wolf pri sv. Petru v savinski dolini se je odrekel časti, biti nadalje naš poslanec na štajarskem deželnem zboru, in tako bode volitni okraj celjski, laški, vranski, gor-njegrajski,jelševski in konjiški po svojih izbrancih dne 8. maja 1862 volil novega poslanca zavkmetijske občine v deželni zbor. Vigilantibus jura! Cujte Slovenci! Pokažimo, koliko se že zavedamo svojih narodnih pravic!
v
Iz Železnikov 28. marca. — Ne ravno prehudi zimi sledili so do preteklega tedna, v kterem je precej zlo deževalo, prav lepi pomladanski dnevi, — zdaj pa nam sije zopet ljubo solnčice tako milo in prijetno, kakor bi se bila prisukala naša lepa domovina v blago podnebje italijansko. Vse se radostno giblje in oživlja; polja lepo zelene, tudi sadne drevesa poganjati so jele že brstje. Da bi nam Bog le kasnej po kaki mrzli burji ne odvzel tega, česar nam zdaj polja in drevje tako lepo obetajo! — V naši okolici bolehajo ljudje zlo za kozami; po hribih še huje kakor v ravnini. Niso sicer prav hude, pa vendar so spravile že nektere v grob. — Grdo obrekovanje nekterih ljubljanskih dopisunov v unanjih časnikih in njih črne laži zoper vse, kar je našega, napolnuje ljudi po deželi z veliko nevoljo. Pa naj trobijo naši nasprotniki karkoli hočejo, — narod slovenski se svojih pravic zaveda in jih bo trdil in tirjal skoz in skoz. Celi svet lahko nam je priča, da v svojih terjatvah nismo bili nikoli prenapeti, ampak da zahtevali smo vselej le to, kar nam je beseda Cesarjeva zagotovila. Toraj tudi upamo, da se nam bodo pravične želje čedalje bolj spolnovale. Z Bogom !                              J. Levičnik.
V Cerknici 29. marca. J*, — Gosp. minister Lasser je tedaj odgovoril na g. Cerne-tovo vprašanje zastran slovenščine po slovenskih uradnijah. Povemo jo odkritosrčno, da mislili smo, da bo gosp. minister pravice naravnost za-povedal svojim podložnim uradnikom: ??V toliko in toliko časa se morate naučiti popolnoma slovenščino, da se zavolj vaše nevednosti ne bo kratila zvestim Slovencom od Cesarja slovesno zagotovljena narodna enakopravnost^. Al ni bilo tako. Po neresničnih sporočilih podložnih uradnikov se dolži naš jezik, da še ni pripraven za splošno slovensko uredovanje, namesti da bi se vedilo, da častitljivi jezik naš je že dovolj zbrušen in olikan, in da le nekteri gospodje uradniki so preleni, naučiti se ga in si ga popolnoma prilastiti. Naj bi le resnobno pokazala visoka vlada, da je njena trdna volja, da se ljudstvu da to, kar mu gre, kmalo bojo tudi naše uradnije slovenske , kakor so po laškem laške, po hrvaškem hrvaške itd. Pa naj bo, za zdaj imamo saj nekaj; priborili si bomo še, kar manjka. Kako potrebno pa je, da dopisujejo gosposke trdim Slovencom po slovenski, nas uči naslednja resnična prigodba: Letos je bil prejel nek župan nemško povabilo od gosposke, naj pride ta in ta dan v P. zavolj rekrutiranja.    Ker župan ne
111
razume nemški, da povabilo drugemu prebrati, in ta ga mu menda iz šaljivosti , tako-le stolmači: „Ta in ta dan bo prišla komisija v vašo županijo ob 9. zjutraj pregledat dimnike in ognjišča, da ste tisti dan gotovo doma". Naš župan sedi odločeni dan doma za pečjo in čaka komisije. Ura bije 9, 10, 11, 12, — komisije le ni. Zupan vzame spet pismo, ga nese na cesto in prosi nekega cestnika, naj mu ga prebere! „Za Božjo voljo, pravi cestnik, kaj pa delate doma, danes ob devetih zjutraj ste imeli biti v P. zavolj rekruti-ranja". Zupan zarentači nemško povabilo in hudobnega prvega tolmača ter jo vlije proti P., kamor prisopiha že pozno popoldne, potan, da se vse kadi iz njega, pa — post festum — prepozno. — Nauk iz te prigodbe si posname lahko vsak, kdor ima zdrave možgane in pošteno srce.
Iz Kočevja 20. marca. *   16. dan t. m. je umrl tu-kajšni mnogospoštovani c. k. okrajni zdravnik g. dr. Ces ni k. Dolgo časa je že bolehal.   Bodi mu žemljica lahka! — 21. dan   t.   m.   se je   pritepel   stekline   zlo   sumljiv  pes   tudi k nam;   popadel je več psov, pa tudi 3 ljudi;   na polji blizo našega mesta so ga vstrelili;   odkod je   bil in   čigav , nobeden ne ve.    Ker se je letos  že od več steklih psov tudi drugod slišalo, pa so bili večidel tudi neznani,  je lahko mogoče, da je bil marsikter pes   popaden   od   takih,   pa se ni nič zvedilo,   in pozneje   steče   ta in uni.    Nauk iz tega pa je, da v takih krajih, kjer se je kak stekel pes potepal, naj se   pobijejo vsi psi,   od   kterih   se   prav gotovo ne ve, <la niso bili tisti čas izpod oči gospodarjevih. Bolje je tukaj, da 10 nedolžnih psov pogine kakor da eden popaden se skrije. iz Dolenskega blizo Metlike. 0  Nedavno sem na poti srečal udovico nekega učitelja , ki je ravno šla prašat, kdaj in od kod da  bo   njeno   podporo kakor   doslužnino   od dveh let potegnila.    Reva  dobi   za   odgovor,   da   morda še nič ne dobi in da bo poprej   zategadel skupščina,   ali se ji hoče kaj dati  ali ne? —   To nas  sili očitno prašati:   kako je to, da se sirotam in udovicam britek užitek,  ki jim postavno pripada, tako odbija?    Po tem takem  se bo še le prašalo:   ali  seji če to dati,   kar ji   cesarska   postava pripoznava!    Ali   to ni strašno?   —   Žalostno je res, da se ljudske šole   v pravi red   ne   denejo   in   da   se   penzije  po drugi   poti  ne plačujejo.    Saj bi   bilo pametneje,   da vsaka šola pošlje na leto po množini učiteljev v Ljubljano donesek, da se ustanovi penzijni zavod za učiteljske udove. Kolikim pisarijam,   kolikemu godernjanju, joku in stoku bi se s tem ne doskočilo ,   pa tudi pravičnejše bi bilo ,   da vsaka šola k penzii donaša, in ne le samo tiste, kjer učitelji mrjejo. Pripeti se, da nektere šole nikoli penzije ne plačajo, druge pa po 2, 3; to ni nikaka ravnopravnost, in tudi to se mora  pomisliti ,   da   leta   1794  se  je   drugače dalo   živeti kakor  sedaj,   toraj   naj   se   tudi   udovam   penzija  nekoliko povekša.    Tudi privatni  penzijni kranjski zavod  za učitelje ljudskih šol bi se bolj ojačil,   ako bi se mu pridružile tudi druge slovenske škofije. Saj le v slogi je prava moč! Drugo pa je pri nas   na Dolenskem vse  pri  starem,  samo učitelji se pritožujejo,   da   pogosto preminjevanje služb jih spravlja na kant.    Poganjajo se toraj za trdno uslužbovanje.    Ne-kterim  se   pripeti,   drugi  pa   propadejo,  ker  tudi  v naših krajih je ljudi,   ki se poštenih   učiteljev  branijo   in jim vsake vrste napak domišljavajo, le da se jih znebijo.
Iz niokronoške okolice 30. marca. Včeraj so se r pisarnici našega c. kr. okrajnega ureda slovenščini po dolgem prestanku, vrata spet odprle. Bili smo priča, kako je častiti gosp. aktuar Žerjav kaznenski prestopek ob-ravnoval , in celi dotični zapisnik pisal v lični, vsakemu lahko razumljivi slovenščini. Lahko si bote mislile, drage „Novicca, naše veselje, ko smo po tolikem vojskovanju, po tolikem strahu za našo pravično reč zaslišali spet na očitnem mestu gospodovati mile domače glasove. Zdelo se nam je, kakor da smo po dolgem popotovanju po tujem svetu prišli spet srečno nazaj v svoje domovanje,  nazaj   med   svoje   stare   znance   in
prijatle. Bog daj, da bi se nam to veselje nikoli več ne kalilo! Ve pa, drage ??Novice", razglasite po slovenskem svetu to veselo novico v dokaz, da blage dovolitve našega slavnega ministerstva ne bodo ostale brez sadu, in da imamo tudi med našimi uradniki še mnogo poštenih mož, ki imajo voljo in moč, zadobljene narodne pravice precej djanski vresničiti.
Iz Ljubljane 27. marca. :$: — Kaj je res samo graška asekuracija zoper ogenj edina prava, vse druge asekuracije pa ne veljajo nič? — tako bi utegnil marsikdo prašati,, ki je zvedil, da kantonska gosposka na B— le tistemu ženinu ženitev dovoljuje, ki ima svoje posestvo zavarovano pri graški asekuracii, takim pa, ki so zavarovani pri kaki drugi asekuracii: tržaški itd., dovoljenje v zakon odbija. Ker vsaka po ces. vladi za naše cesarstvo upravičena asekuracija se mora po takem enostranskem ravnanju razžaljena čutiti, se je neka asekuracija pritožila pri tukajšnem c. k. deželnem poglavarstvu in ono je odgovorilo, da vsakemu gospodarju je na prosto voljo dano, pristopiti h k ter i koli asekuracii, in da sploh nobena postava ne zapoveduje, da bi ženin moral svoje posestvo asekurirano imeti. Da ces. gosposke na vso moč prigovarjajo ženinom, naj zavarujejo svoje pohištvo, preden stopijo v zakon, to je lepo in vse hvale vredno, ker zakonca bota dosti mirniše spala, ako sv. Florijan čuje nad zavarovanim posestvom; al to ne bi prav bilo, ker so vse asekuracije dobre in varne, da bi se ljudje silili, da ravno pri tej ali uni asekuracii se morajo zavarovati, pri drugi pa ne! „Kar je tebi pravo, je meni drago4', — to je star pregovor naš, po kteri se je treba tudi asekuracijam ravnati. To se nam je potrebno zdelo očitno povedati, pa — brez zamere!
—  Zdravniška tukajšna družba je v svojem shodu 28. in 29. dan t. m., v kterih se je pod predsedništvom c. k. zdravniškega svetovavca gosp. dr. Srott-a prvikrat pomenkovala o znanstvenih zadevah, marsikaj na dan spravila, kar bi utegnilo mikavno biti tudi mnogim našim bravcom. Gosp. dr. Fux je dokazal pomembo in korist onega orodja, po kterem se ogleduje notrajnost sapnikovega jabelka (_človeškega grla); profesor dr. Valenta je pokazal dvoje napačnih otročjih možganov, izmed kterih so bili posebno tisti mali možgani nekega 5 mescov starega otroka zanimivi, ki so s čepinjo vred v svoji rasti tako zaostali, da avbica, ki jo je dete pri krstu imelo , mu je bila čez 5 mescov tudi še na parah dosti velika; zaostal je v rasti tudi celi njegov život tako, da v 5. mescu ni bil ne po vagi ne po meri veči kakor život novorojenčka. — Gospod asistent Cepudar je naznanil zanimive svoje skušnje, ki jih je pod gosp. prof. Valentovo opazbo naredil v ljubljanski porodivnici zastran Frankenhauserjeve teorije. Dr. Franken-hauser namreč trdi, da po številu srčnega bitja otrokovega se že v materuem telesu da spoznati: ali bo dete fantek ali dekelce. In res je gospod Cepudar po tem vodilu med 60krati 50 krat pravo zadel. Ce je fantek, mu srce bolj počasno bije (v minuti 132 do 138), če pa dekelce, hitreje (144—150). Ta pozvedba ne bo brez koristi. — Ker se v Ljubljani čuti živa potreba mrzlih kopališč poleti, bo družba o tej zadevi svoje želje razodela mestnemu odboru.
—   Odprle so se vrata v cesarske sodnije dolgo zani-čevanemu našemu jeziku. Tudi naša c. k. deželna sodnija je imela unidan zbor vsled ministerskega ukaza od 15. t. m. Gospod predsednik žlahni Još, ki že zdavnej spoznava pravice narodnega jezika v sodnijah naših, je krepko poprijel besedo o njem in rekel, da zdaj mora resnica biti s cesarjevo besedo. Ne moremo verjeti, da neki gospod je trdil, da znajo vsi tudi slovenski pisati; to pa verjamemo, da se ga bojo vsi mogli poprijeti. — Na deželo je šla vsem c. kr. predstojnikom kantonskih gosposk naloga , da imajo predsedništvu više sodnije v 8 dneh povedati, kteri uradniki znajo slovenski pisati.
— Srborita „Triesterca" je napadla unidan „Novicea, da so razglasile napačne imena izvoljenih odbornikov ljubljanske kupčijske in obrtnijske zbornice. Ker mi nikoli ne poberamo svojih novic v smeteh in smo povedali po v prvem škrutinji na drobno s oš te ti h glasovih imenik iz-voljencov, vprašamo dotično komisijo: kako je na pr. to, da so se v številjenji pripetile take silne pomote, da nek trgovec, ki je po prvem škrutinji bil za odbornika izvoljen, pri drugem pa še za namestnika ni bil? „Erklart uns Graf Oerindnr diesen Zvviespalt der Natur!"
Iz Ljubljane. Dovolite mi „Novicea #) mal prostorček v svojem listu, da odgovorim g. Isslaib-u na njegov napad v 72. listu Laibacherčnem zastran pisma, ki sem mu ga po dogovoru z gosp. županom našem pisal, in kterega poglavitni namen je le ta bil, svariti ga, naj v svojih čenčah „Plaudereiena vsigdar 1 e resnico govori. Z neko ošabnostjo, ki se najde menda le v „Krautheimu", kjer je on doma, me praša v onem feuilletonu, kdo da sem: 5?Wer ist denn dieser Herr Globočuik?" Mož iz Krautheima dobro ve, kdo da sem; tudi ljudstvo naše ve, kdo da sem , in g. župan sam mu je povedal, kdo da sem. Njegovo vprašanje pa mi da pravico, da tudi jez njega vprašam: kdo da je on? Meni ni druzega znano, kakor da pisari za „Laibachercou, pa da celi svet še tudi to govori, da je dopisovavec v „Tages-pošto", „Triestercoa in še v druge časnike, kterih stanovitna naloga v vsakem listu je le tlačiti pravično narodno reč slovensko in na oltar staviti ?)nemški (ne avstri-janski) liberalizem", kar smo zadnji čas o volitvah mestnega odbora spet vsaki dan brali. Kako zlo pa mu je že greben njegove predrznosti zrastel, pričajo sledeče vrstice tistega pisma, ki ga je unidan pisal gospod županu, in ker se ga je on branil razglasiti, ga jez razglasim, da svet sam sodi predrznost tega pisatelja, ki je pred nekimi leti prišel za hofmajstra v Ljubljano. „Da aber der Brief deutlich zcigt, dass Globočnik nicht unbeeinflusst verfahren sein diirfte, so wende ich mich direkte an Sie mit folgenden Zeilen, um Ihnen dadurch deutlich zu bevveisen, dass ich mich durch die Gelegenheit nicht verlocken lasse (kakošna milost!) Ihnen einen em pfindlichen Schlag, wie der sofortige Abdruck des Schreibens ware, zu versetzen". Te besede so zadosti znamenje, da gospod iz Krautheim-a ze misli „Jupiters Keulew v svojih rokah imeti!!
Janez Globočnik, uradnik mestne gosposke v Ljubljani.
112
V
*) Čeravno vredništvo „Novicu nikakor ne potrjuje tiste ene sicer v pravični nevolji pisane vrstice, ktera v gosp. Globočnikovem v „Laibacherci" razglašenem pismu zabranuje casništvu pretres „begrundeter oder nicht begriindeter Uebelstande" , se vendar nismo branili, pričujoči odgovor gosp. Globočnika vzeti v naš list, ker iz cele Isslaibove pisarijo se vidi, da ona sicer udarja na uradnika mestne gosposke, meri pa le na župana, kte-remu se očitna krivica godi, ako se vsaka majhna mestna napaka, ki je na vrat na nos še ni odstraniti mogel, trobi po svetu, da ljudje, ki take reči berejo, morajo res čudne misli o Ljubljani imeti. Kdor ima oči in viditi hoče, bo pač lahko vidil, koliko se je že zgodilo pod gosp. Ambroževim županovanjem, in če dosihmal ni vsega še mogel storiti kar je treba, je to dosti očitno znamenje, koliko je bilo zanemarjenega ravno po tistih ljudeh, ki zdaj v Isslaibov in njegove tovarsije rog trobijo. Mi pa ponavljamo pri tej priliki sopet, kar smo že tolikrat rekli: Qousque tandem!                                                     Vred.