Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Činiteljev, ki delujejo v tem smislu, je mnogo. Prvi jo ljudska Sola. Po zdravi človeški pameti in po avstrijskem osnovnem zakonu bi učni jezik po naših šolah imel biti slovenski, a nemški jezik neobvezen predmet, ki se uči tam, kjer to stariši želijo. V osredji naše zemlje je sicer slovenščina učni jezik, toda prvič ne v vseh predmetih oziroma na vseh stopnjah in drugič je nemškemu jeziku, ki je obvezen, odkazano toliko ur, da trpijo otroci v svoji materinščini veliko škodo. Po mestih, trgih in večjih krajih, zlasti tam, kjer so tovarne, je pa slovenSčini odmerjen lako majhen prostorček, da ostane le nestvor, ali pa so šole trdo nemške. Tako na pr. mesta Maribor, Ptuj in Gelje nimajo slovenske šole. Kako pa ob nemški meji ? Faktična narodna meja je od Radgone do Arnovža Mura, od tod cesta črez Arvež do Ivnika in naprej črta črez Soboto do Labuda. Radgona nima niti jedne slovenske šole, še celo okoliška šola, v kateri so 3/i Slovencev, je trdno nemška;taka šola v Apačah (3/4 slov.), na Sladki gori (V3 slov.) in v Spielfeldu (2/5 slov.), kar se pa tiče nadaljne meje, niso le na tej šole trdo nemške, ampak z malo izjemami po vsem kosu med označeno mejo, Dravo in južno železnieo, tako da se sme reči, ta kus zemlje, torej Kozjak in severozapadni del Slovenskih goric je že sedaj za nas izgubljen. Take šole so v Arvežu, v Lučah (a/3 slov.), v Račah ('/, slov.), v Ivniku, v Soboti, pri Sv. Lovrencu, pri Sv. .lerneju, v Marenbergu (V3 slov.), na Muti in na Vratah; pri drugih je izkazan slovensko-nemški učni jezik, a ee vidimo, da je učitelj Nemec, lahko si mislimo, kolike vrednosti je taka opomba za nas. V ostalih šolah je učni jezik le prvo oziroma prvi dve ali prva tri leta slovenski. ves drugi čas pa nemški. Trdo nemške šole se nahajajo nadalje v Radvanji (2/3 slov.) in Razvanji (9/J0 slov.) pri Mariboru in pa poleg slovensko-nemških v Brežicah, v Vojniku, v Konjicah, v Vitanju, v Laškem trga in v Ljutomeru. Vrhu tega pa so še kakor gnide po vsem Slov. Štajarju zasejane trdo nemške šole nemškega šulvereina. Ge se končno pomisli, da je marsikaleremu okrajnemu šolskemu nadzorniku glavna skrb ponemčevanje in da je deželni šolski nadzornik brezobziren sovražnik slovenstva, labko, si predstavljamo, v kakšnem duhu delujejo oni učitelii, kateri so zapadli v brezznačajnost. Okrajni Solski sveti so po osredju večjidel, ob raejah vseskozi nemškega mišljenja, deželni šolski svet v Gradcu pa itak predobro poznamo. Učitelj, ki noče zalajiti svoje slovenske matere in postati janičar, ima se odpovcdati zanaprej posvetni sreči in voljno vzeti težek križ na rame. Tako bo čez par let to, kar je sedaj še osredje, rob naše zemlje. Meje so najvažnejše, ko bi to naši politiki le vedno imeli pred očmi! Politika naša mora biti ekspanzivna, sicer je po nas. Poglejmo k meščanskim šolam. Tukaj še nam šteti ni treba, ker nimamo nobene, dočim se nahajajo štiri nemške, dve v Mariboru, po jedna v Kadgoni in v C.elju. Učiteljišče v Mariboru je nemško, zrelostni izpitr vršijo se le v nemškem jeziku, kakor da bi se naj vsi kandidatje usposobili za Berolin; slovenščina je le predmet. Sicer pa je znanje slovenskega jezika oziroma usposobljenost, v tem jeziku učiti, celo nepolrebna reč, kajti nastavljajo se na trdo slovenske šole tudi učilelji, ki ne znajo slovenski in torej tudi nimajo po svojih spričevalih pravice, v slovenskih šolah učiti. Kar imamo v srednjein šolstvu, ni vredno omeniti; to je jedino, da se na mariborski gimnaziji ti učenei, kateri to izrecno želijo, prva štiri leta ločijo od drugih, da se veronauka, latinščine in računanja uče v slovenskem jeziku. Nekaj malega jim je s tem olajšano. ali one predmete, kateri bi slovenskemu jeziku mogli služiti najbolje, ako bi se učili v slovenščini, kakor zemljepisje, prirodopisje, in v katerih iim je najlažje odgovarjati nemški, morajo se ubogi fantiči učiti vendar nemški. In to se imenuje »slovenske« vsporednice ali paralelke. Zraven tega, da nam obe gimnaziji, ki sta na Spodnjem Štajarskem, že po svoji notranji uredbi ne moreta biti pravični, se na celjskem nemškem zavodu naši sinovi tako preganjajo in se naš jezik in naša narodnost sploh tako zasramuje, da bi krivični čini, ki jih uprizarja od vlade z naslovom »šolski svetovalec« odlikovani ravnatelj Končnik s svojim učiteljskim osobjem, napolnili celo knjigo. Take krutosti in take vnebovpijoče krivice se ne dogajajo menda na nobenera avslrijskem zavodu; kaj tacega je mogoče le še na Turškem. Ubogi slovenski stariši, ki nosijo svoje krvave krajcarje v Gelje, da bi se njim kedaj izpolnila sladka nada! Ubogi krotki slovenski fantiči, katerim se neprestano greni trudapolni poklic učenja, in katere celo pehajo iz šole le, ker ho- čejo biti pošteni in nočejo zatajiti in zaničevati svoje lastno zlate slovenske matere! Toda, predragi stariši, ne bojte se, dečkov svojih pošiljali v nove slovenske razrede, katere zopet dobimo. Storilo se je že nekaj in še se bo storilo, da se gosp. Koneniku nam nasprotno delo ustavi. . (Dalje prih)