Čp&liiŠUM
6St>
Rokopisi se ne vračajo Nefrankirana pisma se n< :	sprejemajo. ~
Za odgovor znamka 15 vin
- Izhaja vsako soboto
ESBBascraS.i-JBJ^^aiSSISBZtSUa
Velja do konca 1.1917 --: K 1-50. -
Naročnina: na leto .... K 8'— pol leta . . . „ 4 — četrt leta . . . „ 2 — Posamezna Številka 16 v.
— Inserati po dogovoru, rr
Štev. 1.
V Ljubljani, v sob to 10. novembra.
Leto 1917.
NainišSca dekSaraciia
»Podpisani poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vse zemlje monarhije, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati iu Srbi, združijo r~>d žezlbin habsbur-ško-Ioronske dinastije v samos oUo državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in ki bodi zgrajeno na demokratičnem temelja. Za uresničenje te zahteve enotnega naroda bodo zastavili vse svoje sile.
Dunaj, 30. maja 1917.
Dr. Baljak, Dr. A. Gregorčič, Dr. Krek, Dr. Sesardič Dr. Fr. Jankovič, Šušteršič, Vjekoslav Spinčič, Dr-Otokar Rijbar, Dr. Vladimir Ravnihar, Evgen Jarc, Dr. Ivo Prodan, Janez Hladnik, Fran Pišek, Ivan Roškar, Jos. Gostinčar, Mihael Brenčič, Dr. Korošec, Dr. M. Laginja, Dr. Kari Verstovšek, Fon, Dr. A. Dulibič, Dr. Benkovič, Juraj Biankini, Dr. V. Ivčevic, Dr. A. Tresič — Pavičič, Fr. Demšar. Prof. I. V. Peric, Dr. Josip Smodlaka, Jaklič, Jos. vitez Pogačnik, Dr. Lovro Pogačnik, Dr. Melko ungrija.


Uu^liansiia yiiawa.
1.	Podpisani zastopniki Slovencev izjavlja^u, da se solidarno pridružujemo državnopravui deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja t. 1. Po našem živem prepričanju je bodočnost habsburške monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov, a bodočnost našega naroda le na načeiu združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki prebivajo v naši monarhiji. Oboje, svobodo in edinstvo, pa moro našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna, na načelu samoodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država pod žezlom habsburške dinastije. Zato zahtevamo, da se čimprej izvede to jugoslovansko edinstvo in se v tem oziru zaupljivo zanašamo na očetovsko naklonjenost nositelja habsburške krone, ki je v kratki dobi svojega vlaiumja toiiKrat posvedocn svojo pravicttcsi fiaspruri svo-jim narodom.
2.	Pravtako se skupne pridružujemo mirovni želji papeža Benedikta XV. Če države sprejmejo za podlago mirovnih dogovorov misli, začrtane "v njegovi noti, tedaj smo prepričani, da se bo skoraj med narode vrnil mir in da bo ta mir res trajen in bla-gonosen v srečo narodov in držav. Vojna pa je tudi jasno pokazala, da mora na mesto sile stopiti pravica. Ideje o razoroženju, o svobodi morja, o razsodiščih, o pravičnosti nasproti težnjam narodov, so zmožne započeti novo dobo človeštva, ko narodi ne bodo več tekmovali v politiki sovraštva in tehniki oboroževanja, marveč v mirnem delu za pravi kulturni napredek. Obenem hvaležno pozdravljamo resno prizadevanje našega vladarja, ki vse me i na to, da bi se člmpreie končalo to strašno klanje in bi zopet zasijala narodom zlata zarja miru in lepše bodočnosti.
V Ljubljani, dno 15. septembra 1917.
Dr. Anton Bonaventura Jeglič,
knezoškof ljubljanski.
Jugoslovan.
Vsi, ki smo doživeli 30. majnik, vemo, kako globoko je pretresla jasna, odrešilna beseda Jugoslovanskega kluba dušo slovenskega, hrvatskega in srbskega ljudstva. Ves naš jug je radostno vztrepetal, kakor prešinjen od mogočne električne iskre. Naši možje in mladeniči na fronti, ki so tri leta nevedno strmeli v št rasni obraz smrti in jo izpraševali: Čemu je vse to? — so ta hip, ko je pred njihovimi očmi vstala veličastna prikazen združenja in svobode, spoznali, da jugoslovanska kri vendar ni zastonj močila daljnih zemelf, mnogi so rekli, da se s takim upanjem lažje umira. Ko se je prikazala dne 30. maja prva sled svobode na obzorju, je postalo tudi trpljenje v zaledju lažje. Pobiranja in dajatve, pomanjkanje in stradanje, begunstvo in bolehanje — vsa bremena so izgubila nekaj svoje teže. kajti bil je vsaj pogled v bodočnost lepši. In vse to je storila samo ena beseda v državnem zboru?
Ena sama beseda! Naš parod je po nagonu samoohranitve, ki se je v teh letih klanja in sovraštva mogočno razvil, začutil, odkod mu prihaja rešitev. Videl je tudi, da je misel izražena v deklaraciji, že dokazala svojo življensko moč: Skoro čez noč je združila avstrijske jugoslovanske poslance, razdeljena prej v razne klube, pod skupno streho in vzdržuje med njimi popolno soglasje. Vse stranke na našem jugu so jo sprejele v svoj program kot njega bistven in sedaj najvažnejši del. Obmejne Slovence je tesneje priklenila k središču, posamezne politične skupine zbližala in v Ljubljani smo doživeli, da je naš knez in škof — dejanje, ki ga Jugoslavija nikdar ne bo pozabila — na nož sprte stranke zbral k delu za skupni narodni ideal. Ta misel je plodna, ta misel dela čudeže!
Z istim nagonom je slovenski narod takoj, brez učitelja, brez agitacije, sprevidel, kaj jugoslovanska deklaracija hoče, kaj je nje vsebina. Brž je spoznal,
kolike važnosti je za njegov dušni in gmotni razvoj j hotela slovensko politično moč zapravljati na drobno samostojna jugoslovanska država. Ona nam prinaša , fra razne koncesije, podpore in politične kupčije — svobodo! Jugoslavija, enakovredna zaveznica drugih , roti tej malenkostni politiki iz predvojne dobe bo enakovrednih držav, združenih pod Habsburžani v reba organizirati samopomoč naroda. Naš narodni mogočno podonavsko cesarstvo, nas bo rešila pre- j Ideal mora tako prešiniti jugoslovansko javnost, da
sramu redpisujemo našim sp
'idnje. Da vsestransko razbistri položaj, preišče zgo-
■	'ouinske, zemljepisne, gospodarske, kulturne in poli-'.'i me temelje naše bodoč« države, presodi ovire in jih
'Omore premagovati, da neprestano neti v slovenskih r ušah, tudi v urah preiskušnje, ogenj ljubezni za : kupni narodni ideal ter zdrami in združi narodne le — Zato je bil potreben „Jugoslovan". Zato sno ga ustanovili.
Najnevarnejši nasprotnik jugoslovanske osamo-»ojitve in „ Jugoslovana" tudi, bo zloba. Ta sovražnik bil ves čas med vojsko na delu. Čim več slovanske
■	\.rvi je teklo na bojišču, tem trdovratneje se je oglašal \ itic onstran naših meja: „Izdajalci so!" Ko je jugo-j Sovanski klub podal svojo deklaracijo, se je ponovil isti j * 'ic, ponavlja, se in se bo ponavljal. Pa to nas ne bo
»strašilo. Nemec Chlumeckg je pred kratkim zapisal esne besede: „ Svobodno in združeno jugoslovanstvo ■nora vstati iz te vojske, vprašanje je le ali z Avstrijo di proti Avstriji, ali s Habsburgom ali proti Habs-jurgu! Ono bi nas vedlo na nove višine, to bi zape-iatilo našo usodo /" — in ga ni nihče dolžil veleizdaje, -jegove besede so bile celo natisnjene v oficialnem lasilu avstrijske znanosti. In ali hočemo mi mar kaj drugega? Pri delu za uresničenje naše deklaracije :as ne vodi sam<x. ljubezen do lastne krvi, ampak prepričanje, da je to delo za moč podonavske velesile, .ki mora biti mirna hiša mnogih narodov, in za blagor človeštva, ki naj bi bilo v prihodnje varno pred nesrečami, kakršna ga je doletela sedaj. f Še ena nevarnost preti uresničenju jugoslovanske 'deklaracije. Ta je v nas samih. Pretekli teden je ogrski ministrski predsednik Wekerle tolažil poslansko zbornico zaradi naše deklaracije z zagotovilom, da je ta mahleva naš nmaksimumil — torej stvar, o kateri bi 13 dalo še pogajati, ki ni popolnoma tako mišljena, ■ akor je bila izražena; da bomo že odnehali. In Kudno — mnogo prej od Wekerla je tudi slovenski politik rabil isto besedo, da označi našo deklaracijo! Proti tej politični kramariji, ki bi še sedaj, ko so se ugoslovanske sile združile, da izvrše stoletno delo,
gloda njegovo odporno silo, ga razkraja. Oprostila be naše meje težkega potujčevalnega pritiska, hi ga vzdržujemo z največjim naporom naših uradnih in gospodarskih sil, ki tlači k tlom naš svobodni razvoj. Oprostila nas bo tisočerih nitik narotlnega boja, ki povživa toliko plodnih energij, ubija sposobnost za drugotno kulturno delo ter zmisel za največje duševne dobrine človeštva. Oprostila nas bo pogubne malo-dušnosii, ki jo rodi večna borba za obstanek proti premočnemu tekmovalcu, dvignila naš pogum in samozavest, dvignila s tem našo delazmožnost zase in za veliko družino evropskih narodov. Naša zemlja, ki jo je Bog tako obilno blagoslovil, ki hrani v sebi drage rude in zdravilne vode, ki rodi žlahtni vinski sok in južno sadje, ki jo odevajo širne žitne planjave in krasijo snežne gore, ki jo prepletajo plovne vode in se ji odpirajo ob Adriji širna vrata do zakladov
mnogokrat težja, nego se vidijo od daleč. Prepričani smo tudi, da bo jugoslovanski kljub znal vedno pravo zadeti, saj je to že ponovno dokazal. Toda protT fri-volni igri z deklaracijo se moramo zavarovati, kajti eno stoji nad vsem drugim: Od cilja, označenega v deklaraciji, se ne moremo odvrniti, kakor se ne moremo odreči pravici do zraka, ki ga potrebujejo naša pljuča, in do prostora na lepem svetu, ki nam ga je dal Bog. Pri tem je postranskega pomena, ali kdo misli, da se bo Jugoslavija uresničila jutri ali šele čez deset let. Kakorkoli in kadarkoli — ui-esničila se bo gotovo, in sicer tem lažje in tem prej, Čim odločnejša bo v nas volja do zmage. Da to voljo krepi, da odstranjuje ose, kar bi jo slabilo, je bil potreben »Jugoslovan". Morali smo ga torej ustanoviti.
S tem je dan naš program pozitivno in negativno. Delo za Jugoslavijo je danes Slovencem najvažnejše
Prelat Atidr. Kalan,
stolni kanonik.
Dr. J. Gruden,
stolni kanonik.
Za Slovensko ljudsko stranko: ' dr. Ivan Šušteršič,
t. e. načelnik stranke.
Za naroduo-napredno stranko:
Dr. Ivan Tavčar. Dr. Karel Triller. Za Slov. kat. del. demokracijo:
Mihael Moškerc, Franc Vidic,	Anion Žnideršič.
Slovenci, podpirajte nas.
daljnih dežel, ta zemlja, ki jo tišči sovražen sistem kulturno delo. Delo za Jugoslavijo je tudi delo za v nemarno umetno revščino, se bo osvobodila. Njena \ »Jugoslovana*. plodovitost se bo zvišala, prometna sredstva, modro ; urejena po njeni legi in naravnem značaju, bodo nje ! vrednost postotnila, našo davčno moč dvignila, mitvi \ kapitali bodo oživeli. Pravično izvedena demokracija, kakor jo majniška deklaracija zahteva, bi varovala državo zunanjih polomov, kakoršnega doživljamo sedaj in zagotovila notranji mir, zakonito braneč svobodnemu državljanu njegove verske, kulturne in gmotne koristi.
To živo sliko boljše bodočnosti je pričarala jugoslovanskemu narodu majniška deklaracija. Razumljivo je, da so se srca zanjo vnela. Pa bila bi velika ne-spamet, če bi se vdajali mamljivim slikam domišljije, mirno čakajoč, da jih čas uresniči. Zgodovinska ura, kakršne ni jugoslovanski narod doživel, uči od leta 1848 sem, nam bo toliko dala, kolikor ji bomo sami znali vzeti. Našim nadam se pojavlja sto ovir in te, ki jih imamo sedaj premagati, niso
Mir Hudem S
Tri leta in tri mesece svetovne vojska!
Deset milijonov mrtvih, na tisoče milijard tro-škov, vdo;v in sirot nešteto, draginja, lakota, žalost neizmerna, razdejanje nepopisno. Vesoljni potop v novi obliki in pomnoženi meri.
Krvavo polje, brezmerno gorje, rodilo si ti;
ker lilo si ti, ker pilo si ti potoke krvi!...
Kdo nima tega klanja še dosti? Kdo bo danes še klical: Živela vojska!?
Da, še so taki! Že so zverine, ki jim Še ni dosti krvi! Dočira ves svet'vzdihuje in kliče po miru, si drznejo neki brezvestneži govoriti in pisati porogljivo o »Friedensdusel-nu«. Vsenemški listi in vsenemški ljudje zahtevajo le še nadaljevanje vojske, kličejo še po krvi, hočejo še mrličev; vse naj se po-gazi — samo da bo nad vsem tem razdejanjem samo eno pleme triumfiralo!
Tudi ententa noče odnehati in dasi neštetokrat poražena, hoče še in še poskušati svojo »sreče«, ki ji pa nikakor noče biti mila; a klanje in razdejanje se mora nadaljevati, ker še ni dosti mrličev, ne dosti vdov in sirot, dosti dolgov, lakote, krvt solza...
Vojna furija je razbesnela do blaznosti in ne more priti k miru in pameti. Šele, ko to divjanj* mine, ko se bomo od te vojne omotice, ki j* vse prevzela, malo streznili, bomo dodobra spoznali in strmeli, do kake norosti nas je privedel — militarizem.
Tudi pri nas so se dali neki ljudje in neki listi predaleč zanesti od vojne furije. Kakor da je vs« dovoljeno in hvale vredno, kar se godi v vodsJd. Vsaj premalo previdni so v svojih izrazih, Ako n. pr. »Slovenec« dne 30. oktobra piše: »Do 1. julij* letos je pokopal Cadorna 1,600.000 mož, Italijo j« stala vojna dozdaj 23 milijard; s ponosnim zanosom gleda lahko Boroevič na svoje delo«, — maramo reči, da je to zelo ponesrečena stiiizaclja. Razume se, da smo vsi iz srca veseli in da je Boroevi6 lahko ponosen, da je trdovratno odbijal in odbil sovražnika in ga zmagovito pognal nazaj, — a število 1,600.000 mrličev vzbuja v nas ne občutkov ponosa, marveč le žalosti in groze... Sad ni bile tako napačno mišljeno, a zelo nerodno povedano; tako da lahko vzbuja sum, kakor da bi odobravati vojsko in klanje samo. In takih krvavih cvetk jO pognalo na polju žurnalistike še več..,
»Jugoslovan« pa izpoveda brez ovinkov, da j* odločen pacifist (miroljub). Ni se nam treba bati in sramovati tega imena! Zlasti zdaj ne, ko jo sv. oče Benedikt zavzel strogo pacifistično stališče in proglasil vse glavne zahteve pacifizma za svoje-razorožbo, mednarodno razsodišče s potrebno sanacijo (močjo), popolna pravičnost vsem narodom — in mu je cesar Karel v prisrčnem odgovoru k vsemu temu pr/trdii. /vku sriio torej odločni miroljubni, smo v dobri in najboljši družbi! Program papežev jenašprogram.
Seveda se moramo najprej otresti sovražnikov, oziroma smo se jih že, — zdaj pa hočemo mir, odpravo vsega, kar mir neprestano ogroža, to j« nesrečni — militarizem. Po sedanjih skušnjah nič več ne velja »Si vis pacem, para bellum« (Ce hočeš mir, pripravljaj vojsko). Sedanja vojska je pokazala, kako grdo lažnjiv je ta rek starih militarisfov Rimljanov, ki so hoteli cel svet zasužnjiti, nazadnje j* bilo pa konec tudi njih glorije. Bog že skrbi, da drevesa ne rastejo do neba. Neki drug latinski rek bo moral priti bolj do veljave: »Justitia est fundamen-tum regnorum« (Pravičnost je podlaga kraljestev). In zato se bo moralo poslej reči: »Si vis pacem, para iustitiam (če hočeš mir, vladaj pravično!). K* bi se bili mogočnjaki in diplomatje bolj po tem ravnali, bi ne bilo prišlo do take vojske, vsaj v tem strašnem obsegu ne. — Ali ni naša skrajno nerodne diplomacija mnogo kriva te nesreče? Ali na sama grela gada na prsih? Ali nismo svarili pred zvezo z Italijani? In še danes, po vsem tem, kar se Jo zgodilo, hočejo naše kraje še italijančiti! Kaka slepota! Na drugi strani pa — ali ni brez potrebe dražila in izzivala Slovanov na odpor? Prepričani smo: ko bi ne bila vsa avstrijska velika politika V vsenemškem smislu Slovanom sovražna, bi do te* ga ne bilo prišlo.
Taka katastrofa se nad človeštvom ne sme več ponoviti! Odpraviti se mora vsa eksplozivna snov in vse spletke, ki vojsko omogočujejo. Tajno pogodb e se ne smejo več sklepati. L j u d -stvomora imeti pri takih rečeh govoriti! Ne gre več, da bi se par ljudi IgTalo z življenjem milijonov!	•

LISTEK.
Nemški koncert.
Reklamni stenski lepaki priporočajo obiskovalcem koncerta tabak in druge podobne izdelke; stoli so opremljeni z velikanskimi, s kredo pisanimi številkami, zato občinstvo lahko hitro iztakne svoj« prostore. Tudi je ondi še sluga za vse one, ki nimajo za orientacijo tako razvitega čuta; pripomniti je treba, da se je ta sluga skazal tekom koncerta s svojo odločno hojo.
Dvorana je nudila ta večer skrajno slab vtis; prav nič onega, česar človek išče v koncertni dvorani, prav nič tistega, nič prijaznega in prav posebno nič onega, radi česar pridejo v dvorano vsi tisti, ki hočejo za trenotek ubežati vsej posvetnosti. In predvsem prav nič duše, nič okusa, brez duha. -
Občinstvo se je vedlo tako, da je njegovo vedenje odgovarjalo prostoru, kjer se je bilo sešlo.
Tudi ne sme biti pozabljeno, da je pred začetkom ali bolje za začetek tekla preko dvorane mački podobna žival, katere početje je občinstvo tako prijetno iznenadilo, da ni bilo daleč do tega, da bi ji ploskalo. — Kar se tiče ploskanja, pa je občinstvo mnogo bolj ploskalo kot poslušalo. In enkrat se je vnel v dvorani silen plosk, katerega se je občinstvo splošno udeležilo, ne da bi vedelo, zakaj ploska. — Človeku je neprijetno in sram ga je. —
V ostalem je dvorana dekorirana od množice ob straneh, kjer visi iz radovednosti ali pa morda, da bi bolje videla. Vojaki in dnigi ljudje so hodili in prenašali razne stvari skozi dvorano v prostore na drugo stran, kjer se je opravljalo šumno delo. Iz restavracije na desni so se večkrat slišali različni zvoki, katera je spremljala pianistka v dvorani; posebno lepo je to prišlo do veljave bolj proti koncu koncerta.
Pianistka se je gotovo dobro zavedala, med kakim občinstvom igra; to kaže posebno ena dodatnih točk, en »hopsasa«, kakeršnega ne bo slišal človek kmalu, niti v kabareju ne. Temu kosu je občinstvo gromovito ploskalo.
Pevka (G. Foerstel) se ni znala dobro vživeti v ta izreden položaj. Čakala je, da se poslušalstvo umiri. Občinstvo jo je gledalo in se razgovarjalo. Pevka je čakala še vedno. Občinstvo je že več ni gledalo, le razgovarjalo se je še živahnejše. Pianistka in pevka Sta se spogledali; pevka si je hotela pomagati v zadregi pianistka pa hotela povedati: »Pustiva jih!« Tedaj je začela in proti koncu kosa je bilo skoraj vse že mirno.
Ta večer so bili na sporedu trije samospevi Antona Lajovica: »Pesem o tkalcu«, »Bujni vetri v polju« in »Kaj bi le gledal«. Prvo je pela slabo, drugo bolje, a tretjo skoraj dobro, zadnjo je ponovila skoraj dobro. —
Kar se tiče občinstva, je omeniti, da nikakor ni bilo slovensko, pač pa tudi slovensko. Pianistka in 'pevka sta imeli v Ljubljani svoj »špas«. Najbolj pa nas mora zanimati, kako pride do teh in takih podobnih prireditev. Ta koncert je bil tretji nemški koncert teh dveh nemških junakinj. Dva v slovenskem deželnem gledališču (!), zadnji v »Unionski« dvorani. Da dotičniki, ki te predstave provzročajo, nimajo ne pravo incbrazbe, ne pravega namena in
ne narodnega duha, tega pač ni treba posebe po-vdarjati. Ali da se ti ljudje, ti slovenski ljudje, upajo imeti slovensko občinstvo na tak način za norca in da se upajo tako zapostavljati domačo kulturo (skladatelje, pianiste, pevce itd.), to si mi, ki smo navsezadnje najmanj toliko vredni kakor provzro-čitelji teh predstav, odločno prepovedujemo.
In kdo skrbi za kulturne potrebe Slovencev: Poglejte no! Ali bi nam ti gospodje ne blagovolili predpisati tudi, kako naj mislimo, da bo vse v redu po njihovi glavi!
Ti ljudje so neizmerjeno vzradoščeni nad slovensko pesmijo — v nemščini. To 'je šele kaj! Tega ne more vživati vsak; le izvoljenci! Slovenska pesem v materinščini, to ni nič posebnega, posebno če je dobro peta. Ali dobra slovenska pesem v nemščini slabo peta, kako eksotično!
O le naprej--—	i—.


Naročajte in širite naš list!

t
Pri tej priliki je potrebno, da zavrnemo goro-stasne trditve o Cerkvi in vojski, ki jih je prinesel »Slovenec« dne 25. avgusta, pišoč: »Katoliška cerkev uči, da leži vsa moralna odgovornost za vojske edinole pri vladarjih. Njih podložniki pa niso poklicani v to, da bi si prisvajali pravico soditi o pravičnosti ali krivičnosti vojske«. Kateri »teolog« je vendar napisal to kričečo neresnico? Kateri katoličan si drzne Cerkvi podtikati take njo sramoteče zahteve? Kakor da je Cerkev zagovornica nasilnega absolutizma! Cerkev katoliška ni tega nikdar učila in sedanji mje poglavar Benedikt XV. je izrečno izrekel da naj vbodoče o vojskah sklepa tudi ljudstvo. — Tako pisanje je zmožno v očeh ljudstva, ki vojsko sovraži, Cerkev hudo obsovražiti. Ne vmešavajte torej brez potrebe Cerkve v vojsko, ki nima z njo nič opraviti! Cerkev le trdi, da utegne biti vojska kdaj upravičena; v praksi pa, katero vidimo iz ravnanja papežev, se je vedno trudila, vojske kolikor mogoče preprečiti. Zahteve p a c i f i z in a so čisto naravne, kakor jihnarekuje človeška pamet, zato pa tudi v popolnem skladu z nauki katoliške Cerkve in z vsem duhom evangelija.
Vse človeštvo, kar ima še malce pameti, hrepeni po miru in sicer po trajnem miru. Mi Jugoslovani ne moremo k temu veliko pripomoči. A kot kulturen narod tudi ne smemo ob tem gibanju popolnoma ob strani stati. Pridružiti se moramo v tem stremljenju drugim narodom, in kolikor je na nas svoj del prispevati k uresničenju tega vzora.
Mir ljudem na zemlji!
Krekov testament.
„Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: Kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečevali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje/"
Kreku na grob ...
. . . med svoje rojake Slovence gre in dalje čez njih mejo, Do smrti tam preganja zmot oblake] Prešeren.
Mesec je že prešel, odkar smo položili v nenasitni grob sedanjih dni moža, za katerim se je porosila ob grobu sleherno pošteno slovensko, hrvatsko in srbsko srce. V žalosti in nemi tugi so stale ob sprevodu množice slovenskega ljudstva, ker so v globokem spoštovanju zopet začutile do najglobjih globin dobre svoje duše nemil zamah bele žene, ki nam je tekom treh let pobrala skoro ves cvet in up lepše bodočnosti — slovensko moško mladino.
Zatrepetalo in zadrhtelo je sleherno srce ob misli, da ga ni več, ki je z jasnim pogledom zrl desetletja v razvoja tek ter z ogromnim svojim razumom snoval lepšo bodočnost vseh zaničevanih, teptanih, preganjanih sinov in hčera svojega naroda.
Pa kaj bi to premišljevali in na novo odpirali s prvo mrenico zarastlo težko rano. Blagor mu, ki se spočije, v črni zemlji v Bogu spi . . .
Preko smrti in grobov je šla njegova misel in delala neutrudljiva roka!
Eno je bilo, kar je tolažilo mislečega učenca velikega narodnega buditelja ob grobu njeg vem: bila je to tista ne hinavska neuzrejena, srčna, odkrita po-bratimilja vseh brez razlike političnega mišljenja, soglasje v čuvstvih in mislih tisočglave množice, ihteče ob nenadno odprtem grobu onega, ki ji je v najtežjem in naj®dločilnejšem trenotku pokazal z eno samo gesto pot tja v obljubljeno deželo narodne sloge in bratske edinosti v okviru ene proste države na našem jugu.
Nenadoma smo se spomnili značilnih verzov pesnika velikana, sina gorenjskega polja tam v Uvodu Krsta pri Savici o tisti strašni slepoti človeka, ko Slovenec že mori Slovenca, brata —: pa je zadonela v tesni bližini grobnih meja žalostna, utešljiva pesem, da ne buči več vihar, da bratoljubje vlada tudi nad grobovi vsaj tisti svečanostni trenutek težke boli. In smo si mislili zopet, da je ni moči, ki bi zmogla nas vse v Krekovem duhu vzgojene in prebujene. Zavedeli smo se do trdnosti, da:
„Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva".
Ne meč In nasilje — nikdar! Na naši zemlji je in ostane vekomaj dovolj-grobov za zemljelačne kri-vičneže: z nami ležejo v grob i oni. V to trdno, neomajno verujemo in to čakamo, čujta ti p-jet velikan in ti, veliki naš mislec in organizator Evangelist!
Res, temna je noč in stresa grom oblake in sovražnik kuje načrt za glavni naskok, za uničenje naših in Krekovih stremljenj. In tudi to je gotovo, da se marsikdo še boji — klanja in zaporov in pljunkov v obraz in da misli v težki uri poskušnje na — podajo. Vemo to, malodušnost je bila naša velika narodna dota, ki jo je sovražnik znal predobro izkoriščati. Koliko pa je danes število tistih, ki hočejo dočakati temne zore, živeti nočem enake proste dni? In koliko je število onih junakov, katerih rama se vkloniti noče ? Narašča zavest in odpor . . .
Preštejmo jih, ki bi ne sledil doktorjevi Krekovi oporoki! Saj je vendar le še majhen prostor do goščave, ki loči našo sedanjost od lepše bodočnosti! Kaj ne vemo, da . . . »Največ sveta otrokom sliši Slave" in da bomo prav gotovo tja našli pot, kjer si bodo nje sinovi prosti volili postave vkljub vsem intrigam in trenotnim kovarstvom? To pa moramo tudi vedeti in danes že vsakdo ve, kar je vklesal nam v spomin veliki poet ob uri najhujše svoje boli:
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
Kot so pod svetlim solncem sužni dnovi!
To vemo danes prav tako gotovo, kakor so to znali pred tisočletjem — predniki. In prav to-si tudi ti znal in učil — naš blagovestnik, Evangelist Krek. In zato si šel in vnemal srca, bistril pojme umnikom za — prosto volitev in proste postave.
Proč s sužnji — svoboden bodi rod od Myre do Adrije in bosanskih peči: to si hotel in zato legel tudi v prerani grob. Ali si se zbal obetujoče se nam temne noči in groma v oblakih, Ti veliki naš proroče? Ali pa Te je silen zanos v radosti povspel v višave da si vzrl obljubljeno deželo, kjer si Tvoj narod prosto voli
prepričanje in postave? Ali je to pomenil tisti blaženo mirni zadnji nasmeh na zamrlih Tvojih ustnih?
Bodi eno, bodi drugo: doktor Krekova smrt je storila za misel o samosvoji jugoslovanski državi več ko tisoč oklicov in man festacij. Zavedel se je irenotno vsak Slovenec, Hrvat in Srb, da je bilo njegovo delo — blagovest vsemu trpečemu in zaničeva-nemu narodu na slovanskem jugu.
In to trenotno razsvitljenje in spoznanje vseh naših src ob uri najtežje narodne poskušnje nam daje moč in odločnost; vemo, da je pravica na naši strani, vemo pa tudi prav po doktor Krekovem prepričanju in izreku velikana poeta, da:
Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva. A tudi sreča kriva ne, ker je nad človeškimi uničevalnimi načrti postava Onega, ki uči, dajevncbovpijoči greh zatiranje udov in sirot...
Naše resolucije.
Dne 11. septembra t. 1. se je v Ljubljani zbralo nad 100 somišljenikov »Vseslovenske ljudske stranke«. Na shodu so bili tudi zastopniki tržaških, goriških, koroških in štajerskih Slovencev. V razgovoru so bila vsa ravnokar najbolj pereča vprašanja. Zborovanje je trajalo ves dan, pa še ni bilo mogoče rešiti vseh točk. Danes prinašamo nekaj resolucij, ostalo drugič.
KATOLIŠKO STALIŠČE (profesorja dr. O. Pečjak in dr. J. Srebrnič).
I.
Naš temelj je Bog-Odrešenik, Jezus Kristus. Neomahljivo hočemo stati v njegovi veri, kakor jo uči katoliška Cerkev.
II.
Resolucije slovenskih katoliških shodov, tudi take, ki niso verske vsebine, jemljemo za vodilna pravila, ker izražajo svoji dobi prilagodeno stremljenje najodličnejših katoličanov in nas vsled slovesnosti skupno izražene volje najlaglje združujejo za uspešno delovanje.
III.
Posebe poudarjamo:
1.	Skrbeti hočemo za blaginjo slovenskega naroda v po-polnem soglasju z božjo voljo, vedoč, da ne more biti ljudstvu v pravo in trajno blaginjo, kar nasprotuje Stvar-nikovi volji.
2.	Naš najvišji cilj je nadnaravno zveličanje. Njemu hočemo podrediti vse druge dobrine.
Sredstva hočemo uporabljati le taka, ki se strinjajo z večnimi načeli krščanske nravnosti.
Naša pot bodi: odločnost v načelih, a nikoli brez milobe do oseb.
2.	Ljubezen do naroda in delo za narodovo blaginjo ter dosledno tudi vneto in goreče prizadevanje za njegovo popolno osamosvojitev iz spon poniževalnega tujskega gospostva je nravna dolžnost, ki Jo moramo vsi, zlasti pa mi katoličani vestno vršiti. Zanemarjanje te dolžnosti bi imelo v sedanjih časih najkvarnejše posledice za obstoj cele naše katoliške stranke ter tudi vsaj posredno za versko življenje samo.
3.	Sedanji usodepolni čas prav tako od nas katoličanov zahteva, da premagamo vsa medsebojna nasprotja in z z d r u-t ženimi močmi delamo za boljšo bodočnost slovenske^ naroda. *	^ -
4.	Z rojaki drugega naziranja. od katerih nas ločijo načela, želimo skup no nastopati v vseh tistih načelih, v katerih bi to narodu več koristilo; od načel pa nikoli ne odstopimo.
PRAKTIČNO KATOLIČANSTVO.
(Konzistor. svetnik J. Kalan).
Zgolj politično katoličanstvo obsojamo in odklanjamo. Od pristašev katoliške politične stranke zahtevamo, da izpolnjujejo vsaj bistvene zahteve katoliške vere. Priporoča in želi pa se v tem oziru več, kakor Je stroga dolžnost.
Kjer je v enem kraju skupaj toliko starešin, katoliški'.! akademikov, da morejo tvoriti marijansko kongregacijo, naj to »store; inače se jim priporoča, da se — naj bodo kjerkoli — pridružijo ljubljanski akademični kongregaciji.
Ker je dobrodelnost najboljša apologija vere in najlepši cvet praktičnega krščanstva in krščanske kulture, zato naj se. naši somišljeniki pridno udeležujejo karitativnega dela in so« delujejo pri vseh socialno-karltativnih organizacijah.
Sveta vojska proti alkoholizmu naj se z vsemi močmi podpira.
Zoper nenravnost naj se osnuje posebna organizacija ali se tozadevna akcija združi z bojem zoper alkoholizem.
JUGOSLOVANI — EN NAROD.'
(Profesor Ivan Mazovec).
V polni meri se pridružujemo deklaraciji »Jugoslovanskega kluba«, podani po dr. Korošcu dne 30. maja 1917 v dunajskem državnem zboru. Izjavljamo:
»Ker smo Slovenci, Hrvatje in Srbi etnografsko en narod, dasi vsled neugodnih zgodovinskih vplivov razkosan v verskem, kulturnem in političnem oziru, zahtevamo v imenu naravnega prava, da se ta jezikovno enotni, od različnih gospodarjev neumevan Jugoslovanski narod v avstro-ogrski monarhiji čimpreje združi pod žezlom habsburške dinastije v eno dr-žaVnopravno celoto. Vsem delom jugoslovanskega naroda naj bo zajamčena ravnopravnost v veri, govoru in pismu.
NOTRANJA ORGANIZACIJA VSE SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE.
(Dr. Fran Jež).
Današnje spremenjene razmere in zlasti deklaracija 30. maja 1917 nam nalaga dolžnost, da se »Vseslovenska ljudska stranka« tako organizira, da bo mogla združiti vse sile slovenskega naroda v splošen naroden bHagor.
Statut stranke mora sloneti na dosledno in pravično izvedenem demokratičnem temelju.
Posebno pa se mora poskrbeti, da bodo člani strankinega vodstva vodili stranko po njenih načelih in štatutih. Zagotoviti je treba redno shajanje strankinega vodstva, kontrolo javnosti, kakor tudi pravice manjšin, da pride njihov glas ali predlog v razpravo.
»NARODNI SVET«.
(Urednik Fr. Smodej).
Za vso Slovenijo naj se v obrambo in pospeševanje narodnih interesov slovenskega naroda ustanovi »Narodni svet« s pokrajinskimi odbori za posamezne dežele, v katerem naj bodo sorazmerno zastopane vse slovenske stranke in struje.
Predsedstvo »Jugoslovanskega kluba« se poziva, da skliče prejkomogoče v primernem kraju zbor slovenskih državnih in deželnih poslancev in še drugih delavcev na narodnem polju v svrho ustanovitve »Narodnega sveta« in v svrho posvetovanja, ali naj se poleg »Narodnega sveta« osnuje tudi »Narodni odbor« kot vseslovenska eksekutiva političnih strank.
KULTURNA VPRAŠANJA.
(Dr. Izidor Cankar). 1.
Ker so leposlovje, umetnost in znanost vele-važni činitelji v razvoju narodovega življenja, moramo za to kulturno panogo skrbeti z vsemi močmi.
1.	Zato Je treba slovstveno produkcijo, izvirno in pre-! vodno, smotrno urediti. Osnuje naj se:
a)	Knjžnica prevodov najboljših del iz svetovnega slovstva;
b)	knjižnica starejših slovenskih izvirnih del;
c)	knjižnica za mladino;
d)	knjižnica umetnostno in vzgojno dobrih ljudskih iger.
2.	Pisateljem naj se delo omogoči in olajša s pravičnimi honorarji.
3.	Da e »Družba sv, Mohorja«, ki inta tako važno nalogo, poživi, naj se nje odbor izpopolni s slovstvenim svetom, ki naj v dogovoru z odborom skrbi za književni program.
II.
V središču Slovenije naj se osnuje slovenska umetnostna galerija, ki naj po možnosti združi važna dela naše umetnosti, stare in nove.
III.
Iz obstoječih glasbenih zavodov naj se z javnimi sredstvi ustvari višja glasbena šola za cerkveno in svetno glasbo.
IV.
1.	Da se poživi znanstveno delo, naj se ustanovi v središču Slovenije centralna knjižnica.
2.	Pospešuje naj se študij naših znanstvenikov v inozemstvu. Podporni odsek akademičnega starešinstva naj osnuje pododsek, ki bo sposobnim preskrboval in delil letne študijske
* ustanove.
V.
Ker je gledališče za narodovo vzgojo in omiko ter razvoj dramatiškega pesništva neobhodno potrebno, pozivamo odločujoče činltelje, naj ga brž ko mogoče ožive in mu zagotovijo zdrav bodoči razvoj.
MIROVNA AKCIJA.
(Prelat Andrej Kalan.)
Pozdravljamo mirovno akcijo svetega očeta in zahtevamo:
1.	Da vladaj pravica nad silo: zato naj se izvede splošna razcrožba. Vojaštva naj se ohrani, kolikor ga je potrebno za javni red in mir.
2.	Uvede naj se mednarodno razsodišče, ki naj poravnava mednarodne spore.
Iz hrvatskih zemelj.
(Dopis.)
Od časa do časa bo »Jugoslovan" poročal o kulturnih pridobitvah in političnih dogodkih pri bratih Hrvatih in Srbih. Za nas Slovence je zelo važno in potrebno, da čim bolj točno spoznamo vse kulturne, gospodarske in politične vrednote naših jugoslovanskih bratov.
Če presodimo hrvatsko javno mnenje po pisanju hrvatskih listov, tedaj lahko trdimo, da stoji cela Hrvatska (mislimo si pod tem imenom Banovino, Slavonijo, Bosno, Hercegovino, Dalmacijo in Istro) za politiko »Jugoslovanskega kluba" na Dunaju. To je najbolj vesel pojav, katerega ne more prevreči niti oportuni-stično stališče hrvatsko srbske koalicije niti čudno šarlatanstvo hrvatske stranke prava, ki se zbira okoli »Hrvatske" (takozvanih »Frankovcev".) S tem dejstvom mora danes računati vsak javni delavec med Jugoslovani.
Med izrazite jugoslovanske liste, ki so pri nas Slovencih posebno priljubljeni, štejemo v prvi vrsti katoliške » No vi ne" in starčevičansko »Hrvatsko Državo" v Zagrebu, pa tudi listi kakor „ Ob zor" in „ N o v o s t i " ne skrivajo svojih iskrenih jugoslovanskih teženj in 'Stremljenj. »Hrvatska Riječ" je glasilo volilcev in danes ni nikakor glasilo poslancev hrvatsko-srbske koalicije.
Poleg teh Zagrebških listov se bore za jugoslovansko idejo tudi odlični provincijalni listi tako »Hrvatski Dnevnik" v Sarajevu, „ N ar o d n i List" v Zadru, »Primorske Novi ne" na Sušaku, „ H t v a t s k a obrana" v Osjeku in »Hrvatski L i s t" v Pulju.
Na nasprotni strani stoji osamljena zagrebška »Hrvatska", glasilo tudi radikalnih Hrvatov, prvakov v hrvatski stranki prava, ki pa so v resnici zaupniki ogrske vlade v Budimpeštt. V to skupino ljudi je zašel tudi — sicer sposobni vseučiliški profesor dr. MUobar, ki se prav te dni trudi v stolpčih »Hrvatske", kako bi čim jasnejše dokazal svojo neaktualnost.. Odveč bi bilo zapisati posebno sodbo o delu prvakov hrvatske stranke prava. Ob pravem času jih bo sodil ves jugoslovanski narod.
Z eno besedo: Politika »Jugoslovanskega kluba" najde pri vseh Hrvatih umevanje in navdušenje. Narod, ki nam je dal Strosmajerja, Pavlinoviča, Dobrila, in umetnike kakor Mestroviča in Vojnoviča, mora biti prvi v delu za jugoslovansko osvoboditev.
Glasovi. -
Puljski »Hrvatski List" piše:
»Važne dni preživljamo. Slovenska Gorica je zopet v naših mejah, slovenske pokrajine in brda tja do Čedada so zopet priklopljena naši zemlji; za velike jugoslovanske žrtve mala nagrada. Toda škoda bi bilo toliko prelite krvi, ko bi one pokrajine morale zopet spadati pod ono upravo, pod katero so dosedaj bile. To pomeni, da bi zvestim Slovencem kot i nam Hrvatom bila odtegnjena na manjša kulturna polreba, če bi se one pokrajine, ki so prožete junaške krvi, katero so prelivali slovenski, srbski in hrvatski junaki, morale bojevati po petdeset in še več let za eno samo ljudsko šolo. Tako malenkostno sistematično draženje zvestih narodov ni državi ne v čast, ne v korist. Ne moremo in ne smemo več dovoliti, da na naši rodni zemlji gospodarijo tujci in da se njihove pisarne boli vpošte-vajo kot naše krvave potrebe. Sovražniki naših zahtev se ne morejo sklicevati na nobena, tudi ne zgodovinska prava, čeravno sama beseda »zgodovinsko pravo" dokazuje, da to takozvano pravo ni nobeno pravo, ampak čisto navaden rop in grabež pod zaščito prava.
Na podlagi zgodovinskega prava bi morali zahtevati naše zemlje v prvi vrsti oni narodi, ki so že davno umrli in za katere ne priča nobena zgodovina. Toda zemlja, na kateri živimo, je naša, ker smo jo leta in leta obdelovali in si jo prislužili s krvavim znojem. Sela in mesta so naša, ker smo jih sami zgradili in odkupili s trudom in delom. Omenili smo že v našem listu, da bi se tudi mi lahko postavili na stališče zgodovinskega prava, a da bi bilo to s'abo za naše sosede na severu in severovzhodu Kot pravi zgodovina, je
bila v 6. do 12. stoletju vsa Avstro - Ogrska od srca Tirola do rumunske meje, od juga do severa naša zemlja. Imena na Tirolskem pričajo marsikje, da so tam nekoč stanovali Slovani, Nemci so prišli v Avstrijo samo potom nasilnega naseljevanja, nikakor ne mirnim potom in to tekom 10. stoletja. Med Čehi in Slovenci ni bilo nikdar Nemcev, kakor ni bilo Madžarov med Ukrajine, Hrvati in Srbi. Vse te pokrajine so bile nekoč naše. Tako govori zgodovinsko pravo. Toda mi smo pravični, mi zahtevamo samo to, kar je bilo nekoč naše. V naših pokrajinah ni tujih elementov, razen neznatnih naselbin. V celokupnem jugoslovanskem ozemlju, kjer prebiva nad 12 milijonov prebivalcev, stanuje samo pol milijona Italijanov, Nemcev in Madžarov. In to je vse. Na samem Dunaju, kjer nima razen Nemcev noben narod kakih pravic, stanuje nad pol milijona Slovanov. Iz tega je razvidno, da bi se lepo, mirno in brez težkoč dala izvesti naša državna misel, samo če bi bila na svetu pravičnost in blagohotnost. Toda treba je, da ne klonemo duha. Vsak izmed nas mora znati, da si moremo samo z lastno pomočjo pomagati. S poštenim in vztrajnim delom hočemo in moremo doseči ožlvljenje naših idej. Pot ni lahka. Toda, ako se bo vsak trudil in skrbel v krogu svojih prijateljev, v svoji družini, v svojem društvu in selu, da se narod prebudi, da spozna živo potrebo naših zahtev, da se tudi ljudem v naj-odaljenejšem gorskem zakotju odprejo oči, da vidijo: Brez lastne države ne morejo imeti srečnega narodnnega in gospodarskega življenja, brez lastne države ne bomo nikdar mogli živeti kot gospodje, ampak večno kot robovi — tedaj ne more biti nobene, sile ne na zemlji, ne v peklu, k'i bi mogla preprečiti vstajenje naše Jugoslavije!"
Kultura.
»Cas«, znanstvena revija »Leonove družbe«, prinaša v svoji 6. številki lep članek dr. J. Srebr-niča »Absolutizem in cerkev«. V njem pravi pisatelj med drugim: »Padel je absolutizem knezov; vrgel ga je terorizem revolucije. Toda navzlic temu je absolutizem ostal v raznih drugih oblikah še dalje: v nasilju večine po parlamentih; v nasilju množice in javnega mnenja; v nasilju velekai>itala. Najhuje pa teži uarode v obliki militarizma.
Militarizem izhaja iz doma okupcijskega sistema, ki ga je rodila francoska revolucija in ki ga je v njegovi strožji obliki splošne prisilne večletne vojaške dolžnosti Prusija kot stalno institucijo prva uvedla. Od tam je militarizem kot grozen hudournik preplavil vso Evropo.
Militarizem je sad absolutizma ter po svojem bistvu nasproten vsaki svobodi: moti in uničuje že izbrani poklic; vsiljuje človeku poklic, ki ga nima; razdira družinsko življenje; draži nagone nasilja; ogroža okolico in narode.«
»Slovenska Matica«. Usoda »Slovenske Matice« je znana. Vlada jo je med vojsko z riičevo pretvezo razpustila, ji zaplenila premoženje in ga tako upravljala, da je prej cvetoče društvo sedaj globoko v dolgeh. Tudi notranje razmere društva so znane. Z volitvami leta 1914. je večina manjšino moralno prisilila, da je odložila svoja odborniška mesta. Tako je postala Matica iz skupnega slovenskega kulturnega zavoda društvo ene stranke.
S tem večjim veseljem poročamo, da so se začela med obema strujama pogajanja za skupno delo v Matici. Odborniki se bodo volili po proporcij-skem sistemu, ki bo vsaki strugi zagotovil v odboru toliko zastopnikov^kolikor ji po številu njenih članov-somišljemikov gre. S tem je izključeno vsako preglasovanje, volilne mahinacije in nasilja so onemogočena. Ce se začeti dogovori srečno končajo, smemo upravičeno upati, da se bo za Matico začela nova doba notranje konsolidiranega kulturnega dela. O nalogah Matice, sedanjemu času primerno prikrojenih, in o njeni eventualni preureditvi, ki bo morda potrebna, borno še imeli priliko pisati.
Slovenci, pristopajte kot člani k »Slovenski Matici«! Letna naročnina 4 K. — Darove za Matico sprejema tudi naš list.
Ali Vraz ali Prešeren? Anton Loboda je zagovarjal v »Slovanu« misel, naj bi se znamenita dela svetovne književnosti, ki so že prevedena v hrvaščino, ne prevajala v slovenščino; da jih Slovenci lahko v hrv. prevodu bero. Iz njegovega članka je sklepati, da misli na skupni jugoslovanski književni jezik, ki naj bo hrvaški. »Zvon« mu odgovarja v svoji 10. številki: »Politično zedinjenje Hrvatov, Srbov in Slovencev je v ideji Jugoslavije. In v njej ni — Velike Hrvatske, ki bi Srbe utajila in SJ o vence pozobala, -v njej ni — Velike Srbske, ki bi zagospodovala nad Hrvati in Slovenci; v njej ni Velike Slovenije, ki bi zarobila ves Balkan. V ideji Jugoslavije je ideja troedinega medsebojno v vsakem oziru enakovrednega in enakopravnega naroda slo-vensko-hrvatsko-srbskega. In celota bo tem večja in tem mogočnejša, čim večje in čim mogočnejše bodo posamezne enote. V zmisilu jugoslovanske ideje delamo Slovenci samo tedaj, .če varujemo slednjo ped slovenske zemlje pred sovragom, če se borimo za združeno Slovenijo in za njem najbuj-nejši procvit na gospodarskem in kulturnem polju«.
Gledališka sezona se je začela. Če zanese Ljubljančana pozno zvečer pot v Gradišče, vidi okna malega, ličnega nemškega gledališča jasno razsvetljena in srečuje morda ljudi, ki se ravno vračajo od predstave in šumne govore v tujem jeziku. Za užitek, ki jim ga nudi njihovo gledališče, ne smemo ljubljanskih Nemcev preveč zavidati, ker hodijo gledat repertoar, ki je večinoma dvomljive vrednosti, ali bolje, gotove nevrednosti. Toda ob nemškem hramu Talije se človek vendar z bridkostjo spominja, da je slovensko deželno gledališče, edino na našem ozemlju, zaprto, da zanj ni luči in premoga. In še več! V njem gostuje kinematograf, na katerega vse zabavlja in ki je vendar, ker ni ničesar boljšega, vsak večer poln! V njem se pojejo koncerti v nemškem jeziku. »Slovenec« te koncerte naznanja in priporoča ter brez sramu pristavlja: »Pelo se bo seveda v nemškem jeziku«. »Seveda«! Kako globoko je padla naša narodna zavest, nam dokazuje ta »seveda«. Pisec notice ne pravi sramežljivo: »Pelo se bo, oprostite, drugače ni mogoče, ne moremo si pomagati, le. iz-
jemoma v nemškem jeziku«, marveč seveda! Ta »seveda« nam vse razloži. On nam poijasni, kako je bilo mogoče, da je .bila povabljena predavat v slovensko deželno gledališče Alice Schalek, dopisnica glavnega judovskega glasila dunajskega, lista denarnih mogotcev in špekulantov z vojsko in našo krvjo, glasila vojnih liferantov in hujskačev; tista Schalek, ki piše in predava tako divjaško, da so kr-ščansko-soeialni kmetski poslanci vložili na ministra za deželno hrambo proti njej interpelacijo, v kateri jo imenujejo »emanzipiertes Un\veib« in »an seinen primitivsten lustinkten irregewordenes Weib«. Oni »seveda« nam pojasni, kako je bilo mogoče, da je ta Schalek dobila iz slovenske roke šopek... v zahvalo, da pomaga pri nas širiti nekul-turo.
In pri vsem tem stoji, da je letošnja sezona slovenskega gledališča, vsaj v skrčenem obsegu, bila mogoča in da je niso hoteli.
Dr. Kreku spomenik! V Ljubljani se je ustanovil odbor za Krekov spomenik. V kratkem se bo, vršila enketa, ki naj poda misli, kako naj bi najbolj hvaležno in praktično in obenem lepo rešili to veliko nalogo. — Tudi naš list je pripravljen zbirati darove za spomenik.
Dnevne novice.
In vsaki dan, ko se prebudim in še.predno zašile skozi okno prvi jutranji zor, stopajo mimo oken množice ljudi. Drobna dekletca z belimi marmornatimi upadlimi obrazi, koščeni obrazi starih cd teže let in vojne upognjenih ženic in vrste otrok. Mož je le tnalo med njimi in še ti sami starčki . . . Molče gre ta procesija brez križa in bander, a v srcu vsakogar je zapisal Bog težko preizkušnjo: pomanjkanje — ali kakor mu pra vimo tudi z drugimi besedami — aprovizacija. Gredo tiho in ti stoje ure in ure na trgu, pred mestno spro-vizacijo Sv, Jožefa — pred trgovinami: za zeljnato glavo,
pol kile mesa, par kumare----Stoje dolgo dolgo
in ne otnaknejo v stanovitnosti. Treba je prinesti kaj za kosilo: O reci pridejo iz šole in hočejo jesti, jesti, starčki iz delavnic, bolna mati čaka. Težka je ta pesem o aprovizaciji —
Te dni sem videl pred Perdanom na voglu Kopitarjeve ulice dolgo procesijo, kot že dolgo ne take. Kakor kača se je vila, in dobrodušno stražnikovo oko je urejevalo nepregledne vrste. Gospe s krili in jopicami iz težke svile, z mufi in boami iz bogatih k,ž, elegantnimi klobuk in čevlji — v mirnih časih ce!o premoženje. Vmes revščina pokrita z ognjenimi ogrtačami, trepetajoč v deževnem pozno-jesenskem večeru. Tu ni bilo razpredelitve kot na železnici: po načelu prvi razred, drugi razred, tretji razred i. t. d. — Stali so potrpežljivo in le počasi se je pomikala vrsta naprej, a se vedno pri koncu polnila z novimi rezervami. Mislil sem, gotovo čakajo na petrolej, ali morda še celo na sladkor, ali cikorijo. Vendar sem vprašal stražnika! In takrat je bila v njegovem obrazu nekaka prešerna samozavest, kakor pri tarokistu začetniku, ko vja-me prvič pagata: Žveplenke so prišle. Le v v r s t o. V s a k j i h d o b i p o š k a 11 j i c i. —---
Praznik Vseh svetnikov. V mrtvašnici na pokopališču, kjer počiva velik slovenski trpin in toiaž-nik Anton Medved, leži v rakvi še mlada žena. Dve borni svečici na vsaki strani razpela ob vzglavju; pred mrtvašnico nekaj begunk, med njimi 171eten dečko. »Ali je to tvoja mama?« — »Da«. — »Kaj ji je bilo?« — »Žalost in jetika.« — »Ali imaš še kaj bratov?« — »Še tri in majhno sestro.« — »Ali imate očeta?« — »Pri vojakih.« — »Na kateri fronti?« — »V norišnici na Dunaju« ...

Lepo po vrsti! »Slovenec piše: »Dolžnost naše uprave bo, da uvede v šole beneške Slovenije jezik domačega prebivalstva. To bi bil najlepši udarec ententi, ki bi morala sramu gledati, kako ob njenih praznih besedah proti zatiranju malih narodov, je beneški Slovenec šele pod Avstrijo dobil svoje narodne pravice!« — Zelo lepo, podpišemo z obema rokama in pričakujemo, da se res zgodi. Toda še prej kakor na Beneškem, bi prosili, naj se to zgodi na Koroškem, kjer se slovenski otroci tie uče niti slovenskih črk (latinice), ampak le nemških (gotskih). Tudi med ogrske Slovence bi bilo potrebno pogledati, kjer v tem oairu ni za las bolje kakor na Beneškem. Torej lepo po vrsti: najprej na Koroškem, potem na Madžarskem in potem na Beneškem, in — besede o zatiranju malih narodov bodo postale prazne!
Dva nekroioga. V žalni seji ob dr. Krekovi smrti je rekel deželni glavar in načelnik »Slov. ljudske
stranke« tudi tole: ...»Kakor noben človek, tako tudi on ni bil prost zmote...« Ljubljanski župan in načelnik slovenske narodno-napredne stranke pa je rekel v žalni seji: »Bili so časi, ko se nam še ni bila odkrila duša njegova itn ko še nam še sanjalo ni, kako čist je plamen domovinske ljubezni, ki je gorel v srca tega izvanrednega rodoljuba. Zatorej smo mu časih delali krivico in to krivico danes obžalujemo ob gomili, katera ga nam je vzela prezgodaj in v dobi, ko takih mož, kakor je bil dr. Janez Evangelist Krek, Slovenci najtežje pogrešamo.«
Rojstni dan dr. Kreka. Od 1. 1888 dalje je imenik kranjske duhovščine vsako leto oznanjal, da je bil pokojni dr. Krek rojen na božične praznike. G. župnik pri Sv. Gregoriju je pogledal v krstno knjigo in tam stoji, da je bil pokojni Janez Evangelist rojen dne 2 7. ji o v e m b r a 1 8 6 5.
Jugoslovan in Katoliško tiskovno društvo. Dne 15. septembra t. 1. je konzorcij »Jugoslovana" prosil Katoliško tiskarno, da prevzame naš list v tiskr Tiskarna nam je dala takoj zelo ugoden odgovor, toda — neobvezno. Šele 30. oktobra t, 1 smo dobili sledeč pismen odgovor: „V odborovi seji K. T. D dne 29. oktobra, se je ponudba, da bi se nameravani tednik »Jugoslovan" tiskal v „Katol. tiskarni" — odklonila". A. Čadež, t. č. tajnik,	A. Kalan, t. č. predsednik.
Vojska.
Vse zanimanje zadnjih dni se je-osredotočilo na italijansko bojišče. Avstrija in Nemčija sta zbrali tukaj svojo glavno moč in zdi se, da jo bo tudi ententa.
V F 1 a n d r i j i se vršijo boji kar naprej, uspeh je vedno isti: Par imen na —šot, —šat, — lar in —inge ter 500 m premikan semintja, pa na tisoče žrtev.
Na r u s-k i fronti je deloma mir. Tudi ob ri-škern zalivu je boj ponehal. V prihodnjih tednih bo pa najbrž še bolj, ker prične morje zaimrzovati in bo vsako sodelovanje mornarice in armade na suhem izključeno.
Pač pa se je začelo živahnejše gibanje v M e -z o p o t a m i j i in P a 1 e s t i n i. Kadar na Ruskem fronta umre, se pa ona tam doli vzbudi. Vzrok so klimatične razmere. Odslej naprej pa do marca ali aprila bomo vedeli vselej kaj poročati.
Italijani so bili prvič presenečeni, drugič se pa njihove noge res ne morejo znebiti neke gotove tresavice. 24. oktobra se je ofenziva pričela, 23. oktobra je pa še »Secolo« poročal, da je vsaka nevarnost izključena, kvečjemu da bo šlo za Banjško planoto. Ofenziva na južnem selu soške fronte bi bila neizmerno težka,-ker so Italijani vsak m2 takoj zazidali; mogoč je bil le napad na severni oddelek. Tu so se kopičile množice, posebno v dveh kotlih: Tolmin in Bovec. Hitro je šlo, kolovratski greben je padel, s tem je bila odprta pot v beneško nižino in začrtano glavni laški armadi na jugu umikanje proti Taljamentu. Dveinpolletni trud in stotisočerc žrtve so padle v štirih dneh v prazen nič. Kam'plove človeštvo? V nečem se je ta ofenziva prav bistveno razlikovala od drugih; v pripravlijavnem topniškem ognju. Preje zmiraj dva do tri dni, sedaj pa par ur najsilovitejšega streljanja, potem pa takoj napad na presenečenega nasprotnika in z njim uspeh. 250.000 ujetnikov in 2300 topov v dobrem tednu! 2300 topov je nekako tretjina vseh laških topov na fronti. Katastrofa bi bila še večja, da se niso nekatere divizije žrtvovale in da ni Krobati-nova armada imela tolikih težkoč v goratem beneškem terenu. Kje se bodo ustavili? Prihodnji teden podanto zemljepisni pregled in vidiimo v njem morebitno možnost končnih bojev. Zgodovina in zem-ljepisje govonita za griče med Gardskim jezerom in reko Padom.'
... Dve točki samo bi. tukaj še omenili: Italija je bila poleg naših notranjih prijateljev glavni nasprotnik ujedinjenja Jugoslavije. Sedaj tega nasprotnika beseda ne bo imela take veljave kot prej. Drugič: Zadnji košček slovenske zemlje je'prišel v stik z nami; podana je možnost spoznavanja in občevanja. Pri morebitnem ljudskem glasovanju upamo na boljši uspeh nego je bil leta 1867. Takrat je samo 1 beneški Slovenec glasoval za Avstrijo.
Narodno
Prevzemne cene Zavoda za promet z žitom v Ljubljani za letino 1917. Za 100 kg:
Pšenica 40 K, rž 40 K, soržiea 40 K, ječmen 37 keon, oves 36 K, ajda 40 K, koruza 38 K, proso 40 K,
grasica 35 K, zadnje žito 35 K, koruzni storži 15 K.
Fižol 80 K, grah 80 K, leča 120 K, bob in nekoliko skvarjen fižol .60 K, prebran krompir 22 K.
Kdor odda pšenico, rž ali soršico do 15. nov. V)'7 prejme k zgorajšnji ceni dodatek 2 K, oves do 30. novembra 1917 pa dodatek 3 K. Za semensko žito dovolijo dodatek 5 K.
.. 2ito je postaviti na postajo, kontraktni mlin ali skladišče žetnega komisarja, krompir na bližnjo železniško postajo.
Vse našteto blago je pod zaporo in se sme prodajati le Zavodu za promet z žitom.
Cene za les, sklenjene od Zveze avstrijskih lesnih veletrgovcev na Dunaju za kubični meter (m3): Hlodi neotesani, mehki 42—60 K, trdi 55—112 K, otesani, mehki 80—112 K; deske, mehke 95 do 120 K, trde 120—200 K.
Tržne cene mesta Ljubljane od 1.—30. nov. 1917.
Meso za 1 kg:.
G o v e j e s p r i k 1 a d o: I. vrste K 6:20, II. vrste K 5:20, vampi, pljuča, vime a K 1:20. Loj K 6.
Telečje s priklado: 1. vrste K 5:20, II. vrste K 5:—, drobovina K 3:60 do K 4:—.
Prašičevo, sveže: Stegno, pleče, šinjak K 8:40, kare K 9:20, reberca K 7:52, jetra K 4:—, ledvice K 4:80; prekajeno: K 8:60—9:72.
Klobase: I. vrste K 3:20, II. vrste K 3:—.
Konjsko: I. vrste K 3:20, II. vrste K 3:—.
Mleko za liter 48 vin., jajca za kos 32 vin; jabolka za kg K 1:50, hruške K 1:32, suhe češplje K :20, pravi kostanj K 2:—.
Vino na debelo K 3:60—4:—, na drobno do K 3:20.
Drva za nf trda K 32:—, mehka K 25:80.
Seno za 100 kg K 28, škopa K 20, navadna slana K 18.
Pripomniti je, da so zaradi dovofca nekatere cene višje, kakor maksimalne, ter da je treba nujno rabljeno blago, zlasti gospodinjske potrebščine, 2-do 3-kra.t preplačati.
Političen pregled.
Strahovit poraz italijanske armade je entento zadel zelo občutno. Po pravici se boji, da izgubi italijanska armada na vojni vrednosti kakor se je to zgodilo na Ruskem. Italijanska fronta je sedaj najvažnejša, zato je iel francoski ministrski predsednik Painleve v London, kjer sta z Loydom-Georgejem sklenila važne sklepe za [pomoč Italiji. V Italiji ta vojaški poraz ni povzročil revolucije, kakor so domnevali nekateri nemški listi, ampak so se italijanske stranke še bolj strnile. Novi ministrski predsednik Orlando je prijatelj Giolittija, ki je bil proti vojni, toda sedaj pravi, da mora vsak Italijan podpirati vlado, da rešijo svojo domovino. Na kak odpad Italije od entente ni misliti, ker zunanjo roitiko Italije doleča še vedno stari Sonnino, mož, skozi in skozi angleških misli.
V Rusiji imajo novo revolucijo. Petrograjski delavski in vojaški svet je razgnal vlado Kerenskega, ki je zbežal. Nova revolucionarna vlada, v kateri ima gi »vno besedo Ljenln, je razglasila, da hoče pošten demokratičen mir in razdelitev zemlje.
> Zopet je v ospredju polj-ko vprašanje. Zadnje dni se je veliko govorilo, da bo avstrijski sesar združi! Gelicijo z rusko Poljsko in sprejel poljsko krono. V Berlinu se je vršil kronski svet. Tudi naš zunanji minister je bil hm. Nemčija ne misli dati svojih poljskih zemelj novemu krilje.tvu, kateremu tudi ne da izhoda v Se črno morje, pač pa si pridrži primeren vpliv na politiko novega kraljestva. Gotove poljske stranke niso prav nič zadovoljne s tako rešitvijo, ki ne združi vseh Poljakov. V:likc razburjenja so te govorice povzročile tudi med Ukrajinci, Čehi, Jugoslovani in nemškimi socialnimi demokrati. Taka rešitev se jim vidi neustavna in - zraven vnanje in notranje politično škodljiva. V proračunskem odseku so včeraj zahtevali od ninistr-skega predsednika, naj pojasni berlinske vesti. Seidler je_ ponovil Czerninov dementi, češ, ds se je naš zunanji mini: ter v Berlinu res dogovarjal opcijskem vprašanju, da< pa ti dogovori še niso zaključeni. Ta odgovor naših poslancev ni zadovoljil in prišlo je do burnih prizorov. Ves zadnji razvoj kaže, da bodo tudi delegacije, ki se začno 3. decembra, precej burne. Gotovo pride na razgovor vsa naša zunanja politika in prilike bo dosti za razgovore o poljskem in jugoslovanskem vprašanju. Po naši zmagi ob Soči je sedaj dejansko združeno vse slovensko in jugoslovansko ozemlje. Poslanec Rybar in tovariši so v zbornici zahtevali, da naj vlada v zasedeno beneško Slovenijo pošlje slovenske uradnike. Ljubljanski .Slovenec" v članku „Korak k miru" prav pflfoetno apelira na cesarja samega, naj reši jugoslovansko vprašanje v smislu naše majniške deklaracije. Vse kaže, da pride iudi naše vprašanje na razgovor v delegacij.ih in zato bo posebne važnosti, kdo bo slovenski di.leg.-t. Ker volijo delegate po deželah in le-
tos niti na Štajerskem ne pride na vrsto noben slovenski poslanec, zato samo kranjski državni poslanci lahko volijo slovenskega delegata. Po našem mnenju zahteva sedanji odločilni čas, da nimamo »kranjskega" delegata, ampak moža, ki bo zastopal našo celo deklaracijo. Kranjski državni poslanci naj izvolijo za delegata — načelnika »Jugoslovanskega kluba* „ d r. Antona Korošca".
Najnovejše.
POLJSKO VPRAŠANJE IN ML
(Poročilo našega dunajskega poročevalca!)
Enostranska rešitev poljskega vprašanja, kakor jo kujejo za kulisami, je vzbudila v zbornici vihamo ogorčenje pri Ukrajincih, Čehih, Jugoslovanih in nemških socialnih demokratih. Pri vladni konferenci je vladni poslanec Singalevič v imenu Ukrajincev izjavil, da bi izlučitev Galicije ne pomenjala nič drugega, kakor da Ukrajince izročajo političnemu nasprotniku. Da pridejo do zaključka, morajo avstrijski Ukrajinci izjaviti, da nimajo v Avstriji ničesar več izkati. Vkljub žrtvam Ukrajincev v tej vojski in navzlic njihovi ljubezni do države in dinastije vlada noče razumeti njihovih zahtev. Vsak nadaljni razgovor nima zmisla". Dr, Singalevič je odšel od seje.
V	proračunskem odseku je v imenu nemških socialnih demokratov, izjav 1 dr. E11 en b o g e n: »Če so te vesti resnične, bi to pomenilo, da so na laž postavljene izjave znotranjega ministra, češ da avstrijski vojni cilji ne poznajo aneksij. Taka rešitev tudi neod-govarja gospodarskim koristim države, in razdelitvi vojnih stroškov, ker odtrgamo od države 6 milijonov prebivalstva. Taka rešitev pa je tudi nevarnost za air, kajti v Rusiji bodo to smatrali za provokacijo in od-trganje ruske zemlje ter njeno priklopitev pod avstrijsko oblast". Odsek naj ustavi sejo, dokler vlada n« da pojasnil.
V	imenu Jugoslovanov in Čehov je podil dr. Korošec sledečo izjavo:
»Zelo se čudimo, da se tako važna stvar kakor je Poljska, prej ne razpravlja v parlamentu. Šele preko Berlina izvemo, kaj se nam pripravlja. Če je vs« to resnica, bo imel korak osrednjih velesil velik vpliv na zunanjo politiko, ker tira Čehe in Jugoslovane v manjšino in jih obsoja v narodno brezpravnost. — Tudi za naše vojake je podan nov položaj, ker se bodo vprašali, če. se ne bore za našo narodno smrt Raditega je zelo važno, da vemo, kaj namerava vlada, — Pridružujemo se predlogu dr. Elienbogna".
Ministrski predsednik Seidler je res prišel v odsek in podal že omenjeni dementi. Slovanski poslanci so s smehom poslušali ta odgovor.
V	današnji zbornični seji bodo Jugoslovani, Ukrajinci in Čehi stavili skupno vprašanje gledi poljske države.
Kakor sem izvedel v zadnjem trenutku, je del poljskih strank za »junetim«, da se poljsko vprašanje reši le v zvezi s češko in jugoslovansko deklaracijo.
«
Zadušnica po Dr. Kreku na Dunaju. Tu se je
vršila slovesna zadušnica po dr. Kreku, katero je daroval poslanec dr. Stojan. Udeležili so se je po« slanci vseh slovanskih strank. Zraven je bil tudi zbornični predsednik dr. G ros s.
Poslanec Gostlnčar se odpelje v nedeljo, dne 11. t. m. na delavski shod v Brno.
Naši beguaci se vračajo : »Nazaj, nazaj v deželo
sveto; v deželo misli in želja____« Županstva se
vračajo v razdrte vasi, da pripravijo vse potrebno. Vsa slovenska javnost bo podpirala goriške rojake, da na razvalinah postavijo novo slovensko domovino. In tudi bodo vsi Slovenci mislili ra to, da zopet postavijo veličastno slovensko baziliko Materi Božji na Sveti Gori pri Gorici____
VSEM ROJAKOM.
Z veliko vero in upanjem pošiljamo prvo številko »Jugoslovana« v jugoslovanski svet. V globoki zavesti težke naloge prosimo vse enako in druge dobro misleče, da nas podpirajo z besedo in de-janjem. Prva številka kaže, kakšni smo. Kjerkoli bomo . našli pametno misel in plodno zrno, bomo vzeli oboje in ju zanesli z ljubeznijo v srca našega naroda.
Prav tako prosimo: »Širite naš list v zadnjo hišo! Kdor ne zmore naročnine, naj bere list vsaj
pr: sosedu!«
Prav veselilo nas bo, če se povsod vname živahen razgovor o vsebini in obliki našega pisanja. Od vseh strani in iz vseh krogov pričakujemo stvarnega odgovora. Delajmo v zmislu oporoke ranjkega jugoslovanskega Evangelista!
Uredništvo in upravnKtvo.
KA ZVEZA
centrala za skupni nakup in prodajo v LJubljani
111	registrevana zad?uga z omejeno zavezo. .
Stalna zaloga poljedelskih strojev:
motorjev, mlatilnic, viteljev, slaomreanic, reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd.
Prodaja:
umetnih gnojil, kolonijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov.
Zaloga:
travnih in deteljni semen, pese, korenja, repe.	..............................................
Zaloga:
pristnega domačega in ogrskega vina, žganja itd.	-	........
Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. Lastna zeljarna.
n	KSS	rV 'j	s^^gsg	iS		Pa H	■	m	m mm	m	- ^ V	ms		mt
u		y£j	IŠ^SSfJ			M	m		WSm	M		m		P
Zadružna zveza v Ljubljani
sprejema prijave za
po originalnih pogojih, in sicer za:
L 5 |2°lo amortizacijsko državno posojilo a K 92*50,
odštevši K 0*50 bonifikacije in K 0'46 enomesečnih obresti, torej netto d K 91"54,
II. 5V|0, dne 1. avg. 1926 povr. drž. zakladnice a K 94 50
odštevši K 0 50 bonifikacije, torej
netto & K 94.
v
sakovrstne gospodarske predmete, orodje in stroje za poljedel-
S
sivo, različno orodje za vse panoge obrti in industrije ter raznovrstno železnino priporoča domača tvrdka
Fr. Stupica v Ljubljani
Marija Terezija cesta št. 1
r^ah?

Dobro
kolo
napredai
Naslov pri upravništvu.

Katoliška
priporoča:
Aiidrejka, Dr. Rudolf v., Sflovenische Kriegs-und Soidafen-Lieder. Aus Kunst- und Volksdichtung ins deutsehe iibertragen. K3'30.
Gogolj N., Taras Bulla. Povest. Iz ruščine prevel Vladimir Levstik. Cena K 1'65.
Grafenauer, Dr. Ivan, Zgodovlna novejšega slovenskega slovstva. I. del. Od Pohlina
do Prešerna. Cena K 2*20. II. del. Doba narodnega prebujenje. Cena K 6'82.
Grafenauer, Dr. Ivan, Iz Kasteifeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi. Cena 3"30.
Hostnik, M. M., SS©«ni Rusko-siovenski Slovar, v platno broširan. Cena K 5 94.
1 Juvančič, Ufna knjiga francoskega jezika. I. del. Cena K 3'10. II. Cena K 3'64.
Novak, Fr., Slovenska stenografija. Prvi del. Korespondenčno pismo. K 4'62.
Novak, Fr., Zaznamek okrajšav kores-pondenžnega pisma. Cena K 3-30.
Ozvald, K, Prešernova „Nova pisanja" in „Hora€ijeve EjsšsS&alae". Cena K -'66.
Šašeli, Ivan, Bisernice belokranjskega narodnega zaklada. I. del. Cena K 2-20. II. del. Cena K 2'75.
Hostnik M. M., Kratka slovnica ruskega i Tmnk, Usnerika in Amerikansi.
jezika, v platno broširano. Cena K 176. K 13'20.
Cena
Delniška glavnica 10,000.000 kron.
v
Žepne,
NOVO i namizne in
stenske vžigalnike (ne bencin) dobite pri tvrdki
KREGAR Ljubljana, Sv. Petra cesta 21-23
i m ■ a ;; : ■ : jn	......... IS"^
Sfriterjeva ulica štev. 2
Posgovnka c. kr. avstrijske državne razredne loterije.
Rezervni fondi okroglo 1,500.000 kron.
Podružnice ¥ fplitti, Celovcu, T rstu, Iaralewu9 Gorici, sadal v Lgufaliani, m v Celin*
' —............. HIMMPI"1!'1^''' ^^gStS&reC^KSSISggME^MlBi^MB KUpUjG 1» Pf©^^ VS®
Sprejema vBoge na knjižice vrednostnih papirjev, fsnan-in tekoči račun proti ugodne- cira erarične dobave in dovo-mu obrestovani. = Biuje aprovizacijske kredite.
v bližini železniške postaje na Kranjskem. Ponudbe na upravništvo Jugoslovana pod štev. 333.
kaB
Delniška glavnica s K 12, Reserve: nad K 1,9@0.©00
m
m
Centrala: ^ Trst.
m Podružnice: Dubrovnik — Dunaj Kotor — Metkovit Spljet
Sibenik — Zader
$» Opatija
Brzojavni naslov: JADRANSKA Telefon štev. 257.
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 0/ Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih.
PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
■■■■■■■■■■BMBBaHBMaBaBBMaBB^MMBBBBBg""«
obrestuje hranilne
viege po čistih
bres odbitka
reninega davka
Rezervni zaklad nad K 1,000.000
on '	rimu i Mwiiiimmwmi m iiiiiiiiiihiii h i hihii ii' bummi hi h h hii i i < i m i
Ustanovljena leta 18S1«
ll

■Biif
Bi »
registr. zadruga * omejeno zavezo.
Letni zaključki
Tiskovine za šole, županstva in urade. Najmodernejši plakati in vabila za shode in veselice


Naimoderneiša uredba za tiskanje listov, knjig, brošur, muzikallj itd.
Stereotipija-Litografija
kupi vsako množino mleka pod vsakim pogojem m vsako

mM ceno.
Rabi ga izkfiužfto za dojenčke in bolnike.
■ ••IIIIIIIIIIIMIIIIMIIIIMIMIIIUIIIIIMIIIIIIIlItlllllllltllllllll llllll|IIIIIIIIIIIMIIIIIIIl'lllll(
Nova Založba v Ljubljani ima v zalogi še nekaj
t	• • v •
knjižic
9 9
»Masi£D
9 W •
j	Cena 2 K.
(	m
Naročilo na
i
Novo Založbo v Ljubljani
z
•iiimiiiiiiiiii iiiiiiiiuiiiiiui»iiii«iiiiiiiiiiMiiiiiMiuiMiinnii«iiiiiiiiiiin»iiiniiiiiiMiwiiii
t
\s |
I
Iadajatelj: Ktnaoreij Jugoslovana. — Odgovorni urednik: Jože Gostinear, državni poslanec. - Tisk: Ičiteljske tiskarne v Ljubljani.