Zornice v gozdu.
Zložila M. Elizabeta.
V tihem gozdu . . . Jutro zlato jasno gleda čez ravni; vitke smreke, sočno trato z žarki solnčnimi rosi. Ob poljubih topložarnih tam ob ploščah se oltarnih vžiga lučic milijon. Služba božja se pričenja, služba večnega vstajenja . . . čuj, iz gostolistnih kron: Kurie eleison!
Spev končan ... Le orgle glasne še done pod baldahin, zliva med akorde krasne se na tisoč violin. Kot bi spuščal se iz raja mir, odet s cvetličjem maja, na zeleni gozdni tlak: mehkonežno zatrepeče himna betlehemske sreče, plava više v sinji zrak .. . Gloria . .. et pax ...
Limbar dvigne čašo nežno, svoj nedolžnolepi cvet, se ozre v nebo hvaležno, evangelij moli v svet: „Vi, ki v skrb ste zakopani, glejte limbar na poljani, dela, prede on li kdaj?" Tisoč bilk se tiho skloni in nešteti milijoni zapojo v cvetlični maj: Čredo in Deum . ..
Skozi veje temnoliste gleda solnce v tihi log, siplje žarke zlatočiste . .. Ve li, da se bliža Bog? Zlat za zlatom z neba pada, vsak velika, sladka nada, da pripravi Kralju pot. Žarkov sto in sto se križa, glej, nebo se zemlji bliža, harfe zadone povsod: Sanctus, sanctus ...
Hipno pa umolkne petje harf in čistih violin; nežno le pozvanja cvetje, Kralj prihaja iz višin. V rožni halji, s krono zlato, stopi na cvetlično trato in na mehka gozdna tla. Vsaka cvetka, čuj, zapoje, ptiček vsak igra po svoje slavospev iz duše dna: Benedictus ...
Skušajo se strune zlate, vsaka poje svoj pozdrav, in kadilnice bogate Kralju trosijo vonjav. Angel pa zakliče vneto: „Glejte božje Jagnje sveto, ki ljudem odjemlje greh!" In na harfi srebroglasni porodi se spev stoglasni, zadoni po gozdnih tleh: Agnus Dei. ..
In povzdigne Kralj desnico, blažen je pogled njegov, in nad sleherno cvetlico svoj izlije blagoslov. Še od pevčkov se poslavlja, hvali jih in blagoslavlja On, ki jim je pesem dal. Vse končano . . . Kralj odhaja . .. Gozd, odet s cvetličjem maja, pa prepeva svoj koral: Ite, missa est!