Ielnikf\ številka
Jezik in slovstvo
Letnik XII. številka 4 Ljubljana, april 1967
Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in orgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (200 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina četrte številke
Razprave in članki
Jože Koruza Ob šestdesetletnici Antona Ocvirka 101
Jakob Rigler Register v Dalmatinovi Bibliji 104
Marja Boršnik Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove 106 W}adis}aw Lubaš O izmenični izpeljavi in konverziji
v slovenskih krajevnih imenih 108
Ignac Kamenik Martin Kačur 111
Jože Toporišič Poizkus modernejše obravnave glagolskih kategorij 117
Zapiski, ocene in poročila
Vilko Novak F. S. Finžgar in Prešernov dom v Vrbi 128
Berta Golob Vsega ni kriv slavist 129
Joža Meze Nekaj besed o slovarju slovaškega jezika 130
Borut Stražar Niko Grafenauer: Pedenjped 131
J. Rotar Slovstveni drobci ob Moru Jokaiju 132
J. Toporišič Slovenian-English Glossary of Linguistic Terms 413
Gradivo
v naši reviji še nismo ocenili   4/4 V oceno smo prejeli   4/4
OB ŠESTDESETLETNICI ANTONA OCVIRKA
Redni profesor-za svetovno književnost in literarno teorijo na ljubljanski aiozoiski fakulteti in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Anton Ocvirk je pred kratkim (23. marca) dopolnil šestdeseto leto starosti. Letos bo tudi preteklo trideset let, kar je začel z znanstveno-pedagoškim delom na ljubljanski univerzi (nastopno predavanje je imel 26. nov. 1937).
Njegova življenjska pot, ki jo označuje vztraj.no delo, zavestno stremenje po znanju in spoznanju ter zgodnji in prodorni nastop v javnosti, se je začela na Žagi v zgornji dolini Soče, bila pa je že v zgodnjih letih povezana z Ljubljano, kamor se je družina preselila. Tu je leta 1927 maturiral na humanistični gimnaziji, se po enem letu študija čiste filozofije na Dunaju (1927128) vpisal na sla-vistiko in leta 1931 diplomiral. Po dveletnem študiju primerjalne književnosti v Parizu je leta 1933 promoviral v Ljubljani za doktorja znanosti z disertacijo Levstikov duševni obraz (Levstikov zbornik, Lj. 1933). Nato se je strokovno izpopolnjeval še v Parizu in Londonu, se publicistično udejstvoval, nekaj časa urejal Ljubljanski Zvon (1934 in deloma 1935), se habilitiral na ljubljanski univerzi s teoretično monografijo Teorija primerjalne literarne zgodovine (Lj. 1936) in z letom 1937 začel predavati na filozofski fakulteti v Ljubljani. Za leto dni (1944/45) je bil v internaciji v Dachauu. Na univerzi je kot docent, od leta 1946 pa kot izredni profesor predaval poleg primerjalne književnosti tudi novejšo slovensko literaturo, od leta 1949 pa se je povsem posvetil svetovni književnosti in literarni teoriji ter že naslednjega leta napredoval v rednega profesorja. Njegova predavanja iz evropske književnosti in literarne teorije so bila ves čas namenjena tudi študentom slavistike. Ob njih so si generacije slavistov širile lite-rarnozgodovinsko in teoretično obzorje. Izredne profesorjeve predavateljske kvalitete pa so privabljale v predavalnico študente tudi preko študijskih obveznosti. Pred desetimi leti ga je težka bolezen za nekaj časa odtrgala od predavalnice in javnega dela.
Če tipamo za tistim momentom na tej življenjski poti, ki je bil odločilen za življenjsko in poklicno usmeritev profesorja Ocvirka, se moramo nujno ustaviti ob njegovem prvem študijskem bivanju v Parizu. Pred tem se je že od osemnajstega leta javno uveljavljal kot pesnik, pisec krajše leposlovne proze, kji-ževni in gledališki kritik ter esejist. Ta dejavnost pa, kakor je bila pogumna in novotarska in čeprav je z njo izpričeval vse večjo literarnozgodovinsko in teore-
101
Učno emdicijo, je v bistvu izhajala iz domačega literarnega in publicističnega izročila ter sodobnega kulturnega ozračja na Slovenskem. Kot pesnik je motivno in oblikovno izšel iz ekspresionizma, pa že kmalu težil po klasični sintezi s tradicijo. To težnjo dobro označujejo tudi njegove besede, ki jih je zapisal o splošnem razvoju naše takratne lirike: »Čuti se notranji preobrat, ki je v nas že dozorel do jasnosti, vendar je oblika novega pesniškega doživetja še v vsem obsegu nedograjena. Prihajamo v novo, svojevrstno klasiko, ki bo dvignila pesnika iz kaotičnega beganja v umirjeno globoko uravnovešenost, ki je psihološko nujna.« (LZ 1929, str. 710.) Zanimivo je njegovo pesniško preskušanje ustaljenih oblik z novo vsebino, tako soneta, tercin, stane, elegičnega distiha itd., v čemer se nemara kaže zarodek poznejših literarnoteoretičnih preučevanj. S pesnjenjem je po odhodu v Pariz povsem prenehal, kritiki, v kateri je uveljavljal stroga in visoka estetska merila, pa se je še nekaj časa intenzivneje posvečal, čeprav je nikoli ni povsem opustil. Pri tem pa je vse bolj težil k širšim kritičnim pretresom, ki naj bi preko posameznih literarnih umotvorov kazali na značilnosti dobe in literarnega razvoja. Taka pretresa sta Pregled slovenske literature od leta 1918 do 1938 (LZ 1938) in O današnji slovenski prozi (NS 1946).
Za metodološko opredelitev v primerjalni literarni vedi so bila za profesorja Ocvirka izredno pomembna predavanja in dela Paula Hazarda. Pri njem se je v Parizu strokovno izpopolnjeval. Kako globok vtis nanj je napravil pariški profesor, kažeta Ocvirkova eseja o njem: Paul Hazard o primerjalni literaturi (LZ 1933 in v knjigi Razgovori), Paul Hazard in primerjalna književnost (v knjigi P. Hazarda Kriza evropske zavesti, Lj. 1959). Se bolj kot z novimi strokovnimi pobudami je na Ocvirka deloval Pariz s specifičnim vzdušjem in doživetjem velikega sveta. O veliki duhovni sprostitvi priča primerjava med esejema Slovenski kulturni problemi (LZ 1931) in Pisma z Montparnassa (LZ 1932). Y prvem je še pred odhodom v Pariz poskusil označili bistvo slovenskega narodnega značaja, ki se mu je pod vtisom pariških doživetij, predmetom drugega eseja, pokazal v novi osvetlitvi. V Parizu se je tudi osebno seznanil s pomembnimi literarnimi in kulturnimi osebnostmi. O sedmih izmed njih, francoskih pisateljih Andreju Gidu, Georgesu Duhamelu in Andreju Mauroisu, ruskih mislecih Leonu Šestovu, Nikolaju Berdjajevu in Alekseju Remizovu ter o svojem profesorju Paulu Hazardu, je napisal eseje, v katerih je orisal njihovo zunanjo podobo, označil njihovo delo in v obliki razgovorov prikazal njihove nazore. Eseji so izšli v knjigi Razgovori (Lj. 1933).
Osnovno področje znanstvenega dela profesorja Ocvirka je primerjalna književnost. Čeprav so se zarodki te znanstvene panoge pri Slovencih pojavljali že pred njegovim nastopom, zlasti v delu Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, je njen pravi začetnik in utemeljitelj prav Anton Ocvirk. le dobršen del svoje disertacije je zasnoval v tej smeri, predvsem poglavje o Levstikovem literarnem obzorju, s habilitacijsko monografijo pa je dal stroki teoretične temelje ter prikazal njene zarodke, razvoj in uveljavitev v zgodovini literarnih ved. To delo, ki bi dandanes sicer že terjalo dopolnila, ni pomembno le za razvoj literarne znanosti pri nas, saj je eno redkih tovrstnih del in nemara najbolj izčrpno v evropski znanosti sploh. Svoja nadaljnja preučevanja evropskih literarnih tokov je posredoval predvsem v univerzitetnih predavanjih. Poseben pomen med njimi ima sintetičen prikaz evropske dramatike od realizma do simbolizma (1950/51— 1953/54), cikel predavanj o literarnih tokovih 20. stoletja (1951/52) in o modernem romanu (1954/55). Pomembnost teh predavanj ni le v tem, da so odpirala
102
študentom pogled v sodobno in polpreteklo literarno dogajanje v zahodni Evropi, ampak predvsem v tem, da so to obširni in temeljiti prikazi literarnih pojavov, ki še niso bili in deloma tudi še niso sistematično obdelani v evropski literarni znanosti. Objavlja pa analize pomembnih tujih romanov, kakor so: Andreja Gida Vatikanske ječe (1934 in 1965), Williama Faulknerja Svetloba v avgustu (NRazgl 1952), Gustava Flauberta Gospa Bovaryjeva (1964) in F. M. Dostojevskega Mladenič (Sdb 1967). S tem delom je povezana zamisel izdaje stotih izmed najpomembnejših svetovnih romanov z izčrpnimi spremnimi študijami, ki jo ureja in ki je do četrtine že realizirana.
Pojmovanje primerjalne literarne zgodovine in zamisel njenih znanstvenih nalog pri nas sta pri profesorju Ocvirku povezani s preučevanjem domače literarne preteklosti v njenih odnosih do književnega razvoja v svetu. Zato je njegovo znanstveno delo zasidrano v slovenistiki. Taka je že njegova disertacija, taka je njegova pariška razprava La pensée européene du XVP au XVIIP siecle et la littérature slovene (Evropska misel od 16. do 18. stoletja in slovenska književnost) (RLC 1934) in take so njegove študije Lucien Tesniere in kritike o njegovi knjigi »Oton Župančič« (LZ 1933), Slovenska moderna in evropski simbolizem / (NSd 1955), Vpliv družbe na razvoj slovenskega knjižnega jezika (NSd 1955) in Slovenska literatura in realizem (NSd 1961). Predvsem pa je slo-venistično njegovo uredniško delo pri Slavistični reviji (1948—1965) in pri Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev (od 1946). Obema edicijama je izoblikoval osnovne smernice. Razen tega je tudi sam prevzel uredništvo zbranih del Srečka Kosovela (doslej 1 zv.) in Janka Kersnika (doslej 5 zv.), kjer je v opombe vključil tudi primerjalne izsledke in teoretična dognanja. Kot uvod v zbirko monograti j, ki naj bi spremljale in dopolnile zbirko zbranih del, je pripravil za objavo in s komentarjem opremil (skupaj z Dušanom Kermaunerjem) akademska predavanja Ivana Prijatelja Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina (od 1955, doslej 5 zv.), ki jih je prvič pripravljal za tisk že tik pred drugo svetovno vojno, a je bila izdaja zaradi vojne prekinjena po nekaj zvezkih. Razen tega je uredil in z uvodnima študijama opremil tudi dva izbora Kosovelovih pesmi (1931 in 1954).
Posebno vidno mesto v Ocvirkovem znanstvenem delu pa zavzema preučevanje literarnoteoretičnih vprašanj. Tudi te raziskave temelje na gradivu iz slovenske književnosti. Teoretičnim vprašanjem je posvečena že njegova habilitacijska monografija. Žal pa je tudi na tem področju večino znanstvenih izsledkov posredoval le v predavanjih svojim slušateljem. V predavanjih je sistematično obdelal skoraj vse bistvene literarnoteoretične probleme, posebno pozornost pa je posvečal stilu literarnih del. Doslej je objavil naslednje teoretične študije in razprave: Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki (LZ 1938), Formalistična šola v literarni zgodovini (SJ 1938), Novi pogledi na pesniški stil (NS 1951) in Izrazna sredstva besedne umetnosti (Obz 1952).
Pregled strokovne in znanstvene dejavnosti profesorja Ocvirka je dopolniti še z omembo ocen strokovnih knjig, priložnostnih in spominskih člankov (zlasti o Francetu Kidriču) ter programskih člankov, nastalih v zvezi z njegovim uredniškim delom.
Ob pomembnem življenjskem in delovnem jubileju želimo profesorju Ocvirku, da bi nadaljeval široko zastavljeno delo in uresničil svoje znanstvene zamisli.
Jože Koruza
103
Jakob Rigler
REGISTER V DALMATINOVI BIBLIJI
Med prvimi slovenskimi slovarskimi poskusi zavzema Register v Dalmati- | novi Bibliji nedvomno posebno mesto, saj obsega že kar obširen seznam 755 1 besed, razloženih z izrazi iz enega ali več drugih slovenskih in hrvaških narečij, j Znatno krajši predhodnik tega Registra pa je tudi že v Dalmatinovem penta- > tevhu (Biblie, tu je vsiga svetiga pisma prvi deil 1578). Vprašanje, kako je Re- \ gister nastal in nastajal, še ni pojasnjeno. Virov za slovenske in hrvaške vzpo- | lednice (če izvzamemo verjetne informacije nekaterih članov revizijske komi- j sije) ne poznamo. Celó avtorstvo Registra še ni pojasnjeno; pripisati ga bo ; namreč treba Bohoriču. i
Dalmatin najbrž sploh ni toliko poznal sosednjih slovenskih in hrvaških ' narečij, da bi se lotil tega dela, medtem ko je Bohorič, kot vidimo iz njegove ^ slovnice, vsaj malo poznal slovanske jezike. Na Bohoričev smisel za slovarsko i delo kaže tudi njegov (izgubljeni) latinsko-nemško-slovenski slovarček. Toda vse to nam lahko daje le slutiti možnost, da je avtor Registra Bohorič. Za dokaz i te domneve pa je treba primerjati jezik in pisavo Registra z Dalmatinovimi in \ Bohoričevimi značilnostmi. ]
Razlike med Dalmatinom in Bohoričem niso velike, vendar jih je mogoče \ dokaj točno določiti. Ker je Bohorič pregledoval Savinčev prepis rokopisa Bib- i lije in sodeloval pri korekturah, je kaka Bohoričeva značilnost lahko zašla tudi \ v Biblijo. V takih primerih je treba pri presojanju pač upoštevati pogostnost ; tiste rabe. Taka stvar je npr. ostrivec na e pri besedah, ki nimajo jata. V Dal- 1 matinovi Bibliji so taki primeri (z izjemo izglasja) redki, medtem ko je jat ' zelo pogosto označevan z é. Pri Bohoriču pa je razmerje povsem drugačno. ] V njegovi slovnici ni razlike med pogostnostjo zapisov z é glede na to, ali ' gre za refleks jata ali ne, ampak označuje é le dolgi e. To vidimo iz teoretične ; obravnave, ko pravi, da samoglasniki »funt vel brevis, notatae /ic á é j ó Ú. j vel longae, hoc modo Jignatae á é i ó ú« (str. 29), prav tako pa tudi iz primerov ¦ kot: Diléshni 48, Koién 49, Léd 50, Magnét 50, Méh 50, Nefiezken 51, Ognénik i 51, O/híér 51, (O)zhéta 51, Plemenit 52, Potreben 52, Slep 53 itd. poleg jeml 33, teh 46, Bejednik 48, /esdez 49, Kreg 49, Lep 50, Meh 50, Me/Jez 50, i Pejhez 51, dela 51, Poshrejhin 52, Sneg 53 itd. Če pogledamo Register, najdemo i isto razmerje kot pri Bohoriču. Z é so pisani naslednji primeri (med kranj- ] skimi besedami), ki nimajo jata:: Bregéfhe, Bronzhén, Deléshni, Deshélla,] Derézh(?), Divér, Erdézhe, Erdézhkaft, Gmérati, Mladénizh, Mdlsézhe, Motera, \ Naprejvséti, Pérnaréden, PléB, Pojéli (od pojeti), Porézhem, Pozhéla V'nél (od ; vneti), V'némalu, Zhibéle ter naslednji primeri z jatom: Be!!éda, Lotanu she- ', lesu. Nevesta, Obézhal, Objéfti, Preden. Naslednji primeri, ki imajo jat, pa soj pisani samo z e; Ankora, ali shelesna mazhka, Bolesan, Delu, GoHenice, Gre- ] vati, lesditi, lesdiz, jsjekati, Kardelu, Keha, Kregati (kljub temu, da je v pen-;i tatevhu na tem mestu Kreigati), k'veku. Mej tu, Neobresani, Nesvejhzhina, Ob-. resa, Opre!hniki, Pezha, Pefhzi, PoíJe!ti, Reva, Satekati, Jkregom, Jkrivniga \ Jvetnika, s'revo, sveftu, Tresvi, Vek, Vrednojt, Zhloveki, Zheuli oli Zhreuli (tu: niso upoštevani primeri z ej in nenaglašenim jat). Je pa označevanje naglasa j
104 i
v Registru tudi na drugih samoglasnikih razmeroma zelo pogostno, medtem ko je v Bibliji redko, pač pa ga dostikrat najdemo tudi v Bohoričevi slovnici. Lahko bi sicer mislili, da je tudi Dalmatin postavljal naglasna znamenja v slovarčku pogosteje kot v navadnem besedilu, toda potem bi bilo nerazumljivo, zakaj bi jih bil na jat postavljal v Registru redkeje kot v Bibliji.
Druga izrazito Bohoričeva značilnost je pisava skupine šč s jhzh, medtem ko piše Dalmatin redno !zh. V Registru pa najdemo med kranjskimi besedami: Lushzhine (v pent. na tem mestu Lujzhine), Ma!hzhovát! (v pent. ni te besede v Registru), Nesvejhzhina (pent. 0) poleg Eibizbina (pent. Erbizhina), Globojzhina (pent. 0), Pohlevjzhina (pent. 0), Prebivalijzhe (pent. 0), Pujzhava (pent. Pu/zha-ua), Vojjzhaki (pent. 0), med nekranjskimi besedami pa še: Skrovifhzhe (pent. Skrouifzhe), majhzha (pent. 0), Babjhzhina (pent. Babizhina), jojhzhe (pent. 0), vtajhzhe (pent. Vtashche), oshaiojhzhjen (pent. 0), sborijhzhe (pent 0) poleg Globojzhina (pent. 0). Da v Registru ni doslednosti pri pisavi !hzh, nas ne sme motiti, saj je tudi v Bohoričevi slovnici ni. V slovnici ima Bohorič (poleg pogostega razvoja šč > šj napisano kot ime cirilske črke Jhzha !hzh 4, kot ime gla-golske črke jchzha fhzh 18, pri kranjski abecedi pa navaja jhzha jhzh jhzhym veijhzha 28, medtem ko ima v besedilu: odPujhzhamo (pri prepisu cirilskega očenaša) 24, Svesdijhzhe 63, Tajhzh 11 .11, vojjhzhak II 32 poleg odpujzhamo (pri prepisu glagolskega očenaša) 10, Spraulijzhe 63, /e majzham 115, lijzhem 129, Svirjajzhinolovim 150, vojjzhák II 32.
Dalmatin piše redno ali in tudi v svoji izdaji pesmarice 1579 je zamenjal oli iz Trubarjeve izdaje 1574 z ali. V Registru pa beremo Zheuli oli Zhreuli (v pent. ali), Zin oli cin ter pri nekranjskih izrazih k'mozhi oli pokoju (pod geslom k'veku), truden oli jlab (pod Obnemágal), pruka oli stolz (pod Podnóshje), Biert, oli Ribnek (pod Vejer), dragu oli plemenitu (pod jhpecerije). In to je tudi Bohoričeva oblika: iz njegove slovnice imam namreč izpisano le petkrat ali in 45 krat oli. — Kot kranjsko beremo v Registru obliko Murnu (v pent. 0), ki jo tudi Bohorič v slovnici navaja na prvem mestu: Murnu vel mimu 129, murnu, vel mimu 161. V Bibliji je oblika mumu skoraj popolnoma odpravljena in je le izjemoma še kje ostala iz predloge, tako da je Dalmatin gotovo ne bi dal v Register.
V Bibliji je Dalmatin pisal v besedi mesto e, kadar pomeni urbs, in ej, kadar pomeni locus. Bohorič pa piše v slovnici v pomenu urbs pretežno ej, redkeje e, in podobno najdemo v Registru Poglavitu mejjtu poleg Mejtu. Dalmatin večinoma piše dellu z dvema J (v imenovalniku skoraj dosledno), Bohorič ima v slovnici Delu 61 in tudi v Registru je DeJu. Našteti bi se dalo še nekaj stvari, kot npr. skoraj nekoliko bolj pogosto označevanje palatalnega lj kot pri Dalmatinu, pogostejši jnj kot pri Dalmatinu, pisava Deshélla z dvema 1, pisava B na koncu besede ipd., vendar bi bilé te stvari za dokazovanje avtorstva manj zanesljive.
Na prvi pogled pa bi kazalo, da je v Registru vendarle ena stvar, ki ni značilna za Bohoriča. To je nekajkratna pisava ej za jat, ki je zlasti pogostna v glagolih na -éti. V slovnici pa piše Bohorič v seznamih glagolov ta tip z e in ne z ej. Pač pa ima Dalmatin v zgodnejših delih pri tem tipu pogosto ei. Vendar je v Bibliji ta ei skoraj odpravljen (nekaj več primerov z ej je le pri glagolih na -či) in zato ta posebnost Registra ne more kazati na Dalmatina. Toda če podrobno pregledamo Bohoričevo slovnico glede pisave jata z ej, vidimo, da se je zlasti med abecednimi seznami besed izredno izogibal pisave z ej, saj celo besedo leto, ki je v vsej protestantski literaturi skoraj dosledno pisana z ej, piše večinoma brez / (glej npr. str. 75) in le v besedi mesto je ej običajen. Proti
105
koncu slovnice pa se začne ej za jat pogosteje pojavljati: lejt 160, II, 39 (2X), neviejdnilhi II 3, nejma II 7, 38, dejm II 9, dejl »pars« II 12, 13 (2X), 41, jejdi II 12, pejjnam II 16, mejnil II 22 (2X), dnejh II 38, 39, vejm II 66 in celo od dejia, oii sa voio dejia II 16 (kjer je ej izjemen tudi pri drugih piscih). Pojavi pa se ej tudi v omenjenem tipu glagolov: vlejzhi II 24, pejti II 33 (2X), odrejti II 47, hi-tejti II 53, tako da tudi ej v Registru ne nasprotuje domnevi o Bohoričevem avtorstvu. Nekoliko drugačna razporeditev refleksov e ; ej v Registru in Bibliji (npr. Preden: prejden ipd.) pa celo kaže proč od Dalmatina.
Značilnosti, ki vežejo Register z Bohoričem, je torej kar precej in če še upoštevamo, da v Registru ni nič takega, kar bi bilo značilno le za Dalmatina, pa ne obenem tudi za Bohoriča, potem imamo domnevo, da je avtor Registra Bohorič, lahko tako rekoč za dokazano. Po drugi strani pa nam dejstvo, da se Bohoričev način pisanja toliko razlikuje od Dalmatinovega, po svoje dokazuje, da Bohorič ni imel večjega vpliva na razvoj slovenskega knjižnega jezika. In prav vprašanje je, katere so tiste opazke o pravopisu, ki jih je razlagal komisiji za revizijo Dalmatinovega prevoda biblije in jih niso zavrgli. Morda spada sem črka /', pa še to je dvomljivo, kajti v slovnici je z njo precej nedosleden. Morda je vplival tudi na uvedbo naglasnih znamenj, toda Dalmatin je glede tega na sredi med Kreljem in Bohoričem. Kaj več pa verjetno Bohoriču ne bo mogoče pripisati. Toda o tem bom pisal na drugem mestu.
Ostane še vprašanje, kako je s predhodnikom Registra iz Biblije, z razmeroma kratkim Registrom v pentatevhu, in kdo je sestavil tega. Tu je odgovor težji. Lahko bi bil tudi tega sestavil Bohorič. Ker je kratek, saj obsega le 205 gesel, ga je Dalmatin morda sam prepisal v rokopis pentatevha in s tem lahko zabrisal morebitne Bohoričeve vplive. Možnosti za Bohoričev vpliv je tu že zaradi kratkosti manj, razen tega je precejšnje vprašanje, če je Bohorič tedaj že imel podoben sistem kot v slovnici, saj je še v slovnici močno nedosleden. Vendar je tudi v pentatevhovem Registru nekaj stvari, ki pri Dalmatinu niso navadne. Dalmatin že tedaj navadno piše zhreuli, tu pa najdemo Žheule ali Zhreule z obliko brez r na prvem mestu, čeprav bi pričakovali, da je sploh ne bo upošteval. Razen tega je čuden še zapis med nekranjskimi besedami Vtashche (pod kranjskim geslom Nepridnu) s shch, kar bi kazalo na nekako kombinacijo Kreljevega in poznejšega Bohoričevega načina pisave.
Marja Boršnik
OB STOLETNICI ROJSTV A MARICE NADLIŠKOVE
Dne 10. februarja tega leta je minilo sto let od rojstva te naše prve samostojne in izvirne leposlovke, publicistke, prevajalke in urednice prvega ženskega časopisa. Ob takšnem jubileju bi se spodobilo o tej pomembni ženi kaj več spregovoriti in kaj pomembnega; pa je prepozno in prezgodaj. Prepozno, saj sem o njej že velikokrat spregovorila (prim. Ženski svet 1937, 1940; Slovenski jezik
106
1940; Razgledi, Trst, 1952; Študije in fragmenti, 1962, idr.) in bi se prav nerada ponavljala; prezgodaj, saj mi marsikaj še leži na srcu, pa zadeva predvsem mene in v tem desetletju ni še čas, da bi moglo na dan. Zato danes na tem mestu le še nekaj kratkih ugotovitev o ritmiki Maričinega literarnega dela: kako njena ustvarjalnost v prejšnjem stoletju, ko ji je čas naklonjen, v treh fazah raste in kako jo naš vek, ki mu iz najrazličnejših vzrokov ni kos, počasno hromi.
Iz Maričine lastne izjave se da sklepati, da je po vstopu na goriško učiteljišče oktobra 1882, ko jo je učil slovenščine profesor Julij pl. Kleinmayr — poznamo ga iz neusmiljene Levstikove kritike — že pesnila. Takole pravi: »Cital je (Kleinmayr) nekatere moje pesmi, katere sem dela v knjigo nalašč tako, da jih je videl. Smejal se je dobrohotno ter me večkrat imenoval pesnico. Ko sem pa napravila kakšno napako v skandiranju, ali če sem zamenjala jamb in trohej, tedaj mi je dejal srdito: ,Nič, nič, vi nimate ušes, nimate posluha'« (Razgledi 1948, 157). — Da se je njena pesniška žilica, pa bodi še tako skromna, odprla šele s petnajstim letom na učiteljišču, pojasnjujejo okoliščine, ki so ji poprejšnjo slovensko ustvarjalnost onemogočale. Sama poudarja, da je bilo njeno predhodno šolanje na tržaški meščanski šoli italijansko in da je v njej šele ob goriških šolskih razmerah »mahoma vzplamtela vsa velika ljubezen do slovenskega jezika in slovenskega naroda«.
Kdaj je prenehala z verzi, ni znano. Objavila po moji vednosti ni nobenega. Šest let po prvih izpričanih verzih je izšla v Edinosti njena prva objava, ki ni bila poetična, marveč narodno prebudna — uvodnik Narodno ženstvo (Edinost 1888, št. 24). — V istem letu, ko se je pričela v Edinosti vse pogosteje oglašati s podobne vrste članki in podlistki, se je v njej prebudil tudi pripovedni talent, saj je morala že v tem letu oblikovati prvo povest, ki se je odločila, da se z njo uveljavi v našem tedanjem osrednjem časopisu. To povest (Ana), ki je naslednje leto izšla v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Moja prijateljica, je poslala uredništvu že 27. decembra 1888 (prvo pismo, ohranjeno med Maričino korespondenco Kersniku) in jo je imel Levčev leposlovni pomočnik Kersnik v rokah vsaj že v januarju 1889, ko o njej poroča uredniku Levcu (Prijatelj, Kersnik II. 503).
Odslej je Maričino prvo in najpomembnejše javno dvanajstletno delo (1888—1900) literarni zgodovini dokaj znano. V njeni prvi šestletni fazi (1888 —1894) je zlasti močen Kersnikov vpliv: Kersnik je soodločal pri Maričini za-, četniški leposlovni prozi, da se je lahko razvijala iz stritarjanskega sentimenta-lizma v Kersnikov poetični realizem. To dogajanje nazorno zrcali njuna obširna korespondenca (Kersnikova Marici v NUK, Ms 703, Maričina Kersniku v prepisu Antona Vratuše, namenjena NUK, za zdaj še moja posest). Ta korespondenca je izredno važna za oba omenjena pripovednika: ni samo pristen izraz njunega takratnega doživljanja, marveč tudi priča Kersnikovega umetnostnega nazora in vzgoje ter Maričine pripovedne rasti. Zal ta korespondenca, ki je leta 1889 na višku, polagoma usiha in po nekaj letih usahne. Takrat pa Marici mentorstvo ni več potrebno, saj se je v naslednjem šestletju (1894—1900) njeno pripovedništvo razvilo do samostojnega kvalitetnega viška. , Čeprav ga hromi mučno urejanje in obilna publicistika za Slovenko, ki ji je urednica v zadnjih treh letih (1897—1899) preorala ledino in vzgojila kader sotrudnic, se tudi v tem času z relativno kvalitetnejšo prozo, celo z romanom, oglaša še v Zvonu.
Leto 1899 pa prelomi njeno dotedanje življenje in delo. Poroka s poštnim uradnikom Bartolom jo tako rekoč odseka javnosti. Po dvanajstletnem plodovi-
107
tem pripovednem, kritično-polemičnem in narodnovzgojnem delu jo družinske razmere prisilijo k molku. Njena obilna pisma, ki so, kot se sama posrečeno izraža, dotlej »brzela po vsej Sloveniji in preko nje kakor metuljčki na vse strani«, se na mah ustavijo, nastopi »neka druga Marica«, ki ji postane nekdanja, »polna idej, življenja in ognja«, popolnoma tuja (Razgledi 1948, 367, 370).
V vseh nadaljnjih devetnajstih letih v Trstu (1900—1919) objavlja eno samo, in to krepko črtico v Zvonu (1901), troje otroških v Zvončku in se po večletni vmesni onemitvi še kakšnih ducatkrat prevodno in publicistično oglaša, dokler leta 1919 ponovno ne utihne. To je njena druga pomembna prelomnica, ko se preseli v Ljubljano.
Z naslednjim letom nastopi novo, plodovitejše devetnajstletno publicistično obdobje (1920—1939), kjer je zlasti omembe vredna vrsta razpravic in člankov o pomembnih domačih in tujih ustvarjalkah, objavljena pretežno v Ženskem svetu. Ta umetnostno informativna plat zlasti po ženskem kulturnem svetu široko razgledane pisateljice, ki nas je že v devetdesetih letih kot ena prvih seznanjala zlasti s sodbnim ruskim pripovedništvom, ostro razlikujoč kvalitetno od modnega — spomnimo se samo na Marico kot sprožilko novostrujarskega boja! —, po kulturnem pomenu njeno pripovedništvo skoraj odtehta in bi je pri nadrobnejšem ocenjevanju nikakor ne kazalo zanemariti. V zvezi s to pionirsko publicistiko bo treba vselej znova poudariti tudi njeno kritično-polemično ne-ustrašenost, ki si je z njo upala v boj celo proti Mahniču, ko so prizadeti moški molčali.
Od nastopa moderne sicer ni več mogla z vzporednim korakom najprej v današnji vek; preveč je z vso zvestobo obvisela na Kersnikovi osebnosti in slogu. Vsekakor niso le zadržki s številnimi otroki in z gospodinjstvom obremenjene žene, marveč tudi globlje ovire modernega časa, ki nekdanji osrednji ustvarjalki v našem stoletju niso več dovolile plavati v osrednjem toku. To pa je bilo kakor kasneje tudi pri Vidi Jerajevi in pri Zofki Kvedrovi vzrok njene osrednje tragedije.
Tehtna je njena kratka, zgoraj omenjena avtobiografija Iz mojega življenja, ki jo je, preprosto in skromno, kot je bila sama, leta 1927 zaključila in enajst let nato popravila za javnost. Čeprav njene objave po desetih letih ni dočakala, je po moji vednosti že v letu 1938 obračunala ne le s svojim življenjem in delom, marveč tudi z javnostjo, in se je zadnji dve leti iz nje prav tako tiho umaknila. Umrla je leta 1940 nič manj zapostavljena od drugih naših pomembnih ustvarjalk.
Wladislaw Lubaš
O IZMENIČNI IZPELJAVIIN KONVERZIJI VSLOVENSKIHKRAJEVNIHIMENIH
v najnovejši obdelavi slovenskega besedotvorja, ki je že opustilo staro, še iz prejšnjega stoletja izvirajočo metodo mehaničnega deljenja izrazov na posamezne morfeme, ne da bi pri tem upoštevalo njihovo medsebojno pomensko zvezo, se navajajo poleg zlaganja (staromoden) še trije pogostnejši načini tvorbe
108
(seveda ob upoštevanju dvodelne analize na podstavo in obrazilo), namreč izpeljava (starec, primorje), sestavljene (prestar) in sklapanje (seveda).^ Upoštevata se tudi izmenična izpeljava^ in konverzija', vendar ta dva načina nista bila temeljiteje zajeta v obravnavah besedotvorja slovenskega jezika. Kar je bilo doslej o tem povedanega, je pač le izhodišče za bodoče študije.
Sam želim opozoriti na nekaj primerov izmenične izpeljave v krajevnih imenih, potem pa na konverzijo, ki v okviru lastnih imen pri Slovencih sploh še ni bila obravnavana.
Naslednji primeri za izmenično izpeljavo so na podlagi morfemov, ki se menjavajo, razdeljeni na 8 skupin. Takole:
1. Podstava na -sk-, obrazilo -ci Filovski breg: Filovci, pri Murski Soboti Janežovski vrh: Janežovci, Desternik pri Ptuju Juršinski vrh: Juršinci, obč. Sveti Lovrenc, okr. Ptuj Košarjevski potok: Košarjevci, Bez SVI I, 290^ Levanjska gmajna: Levanjci, obč. Desternik, okr. Maribor adj. lipovski: Lipovec, obč. Semič, okr. Črnomelj
adj. mačkovski: Mačkovec, obč. Metlika, okr. Črnomelj Mahorovski potok: Mahorovec, Bez SVI II, 7 Malenska vas: Malence, okr. Novo mesto
Mujhovski vrh: Mujhovec, obč. G. Radgona, okr. Murska Sobota
Muretinska graščina: Muretinci
Očeslavski vrh: Očeslavci
Pavlovskijjotok: Pavlovci, Bez SVI II, 77
Pečarovski potok: Pečarovci, Bez SVI II, 78 in IN 177
Peskovski potok: Peskovci, Bez SVI II, 84
Podgorski vrh: Podgorci, obč. Gorišnica, okr. Ptuj
Radenski potok: Radenci, Bez SVI II, 135—136
Radenski vrh: Radenci, obč. Radgona, okr. Murska Sobota
Strjanski vrh: Strjanci, okr. Ptuj
Šalovski breg: Salovci, okr. M. Sobota
2. Podstava na -sk-, formant na -čak
Cvetkovski vrh: Cvetkovčak, obč. Podgorci, okr. Maribor
3. Podstava na -sk-, obrazilo -ka
Poganska (zemlja): Poganka, obč. Sevnica, okr. Novo mesto
4. Podstava na -sk-, obrazilo -ik
Gabrnski vrh (Gabernički vrh): Gabernik, okr. Maribor
5. Podstava na -čk-, obrazilo -nik
adj. presečki: Presečnik, okr. Gornji grad
6. Podstava na -sk-, obrazilo -ica Cadramski potok: Cadramica, Bez SVI I, s. Cešenjski potok: Cešnjicd, Bez SVI I, 117
7. Podstava na -sk-, obrazilo -ica
Migolska gora: Migolica, obč. Trebnje, okr. Novo mesto ;
adj. podlipovsk: Podlipovica, okr. Kamnik «
8. Podstava na -ec, obrazilo -ica Lukovec: Lukovica, Bez SVI I, 362
' Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, Maribor 1966, str. 93. ' Prim. J. Toporišič, Popravljena slovenska slovnica, JiS X, 1965. ' Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik, str. 206.
' Kratica pomeni: France Bezlaj, Slovenska vodna imena, Ljubljana 1956-61.
109
Navedeno lastnoimensko gradivo kaže, da je izmenična izpeljava v slovenskem jeziku živa". Kdaj pa prihaja do nje? — Podstava izpeljanke ima najmanj tri zloge, na koncu sta produktivni (še živi) priponi -sk- in -ec-/-c-. Zaradi tega zapletenega soglasniškega konca podstave bi pri navadni izpeljavi z dodajanjem obrazila lahko prišlo še do težjega soglasniškega sklopa, nova pripona pa bi prav tako lahko povzročila premeno prvotnega izglasja podstave. Izmenična izpeljava je v primeri s tem gospodarnejša: z njo dobimo krajšo obliko in še morfemsko (pomensko) jasnejšo. Ce se namreč prvotna podstava v izpeljanki preveč oddalji od prvotne podobe, postane njen pomenski obseg lahko ohlapen.*
Medtem ko smo pri izmenični izpeljavi ravnali v bistvu diahronično in nas je v glavnem zanimalo razmerje med podstavo in izpeljanko, bomo pri konverziji^ čisto sinhronični, zanimalo nas bo razmerje med motivirajočo in motivirano besedo.^
Konverzija mi je besedotvorni postopek, pri katerem kot obrazilo nove besede rabi sklonilo. Slovenska taka imena gredo v dve skupini. Prva so izpeljana 2 množinsko končnico;
osebno ime Primož: Primoži, top. obč. Kočevje, okr. Ljubljana osebno ime Radoš: Radoši, top. obč. Metlika, okr. Novo mesto osebno ime Ščurek: Ščurki, top. okr. Ljubljana-Rudnik
V drugi skupini je izpeljanka nastala z menjavo sklanjatvenega vzorca:
koren: Koreno, gen. Korenga', top. obč. Domžale, okr. Ljubljana koren: Koreno, obč. Dobrava, okr. Tolmin mlin: Mlino, obč. Bled
plan: Piano, obč, Žužemberk, okr. Novo mesto svinja: Svino, obč. Kobarid, okr. Gorica
Sem gredo tudi primeri, kjer pride do novega sklanjatvenega vzorca na podlagi oblike iz neglavnega sklona, npr. iz rodilnika:^"
osebno ime Preclav, -a: Predava -e, top. obč. Gorišnica, okr. Ptuj osebno ime Vit, -e: Vita -e (ves), top. obč. Brežice, okr. Trbovlje
Kot rečeno, bi bilo zanimivo obdelati te stvari podrobneje ne le pri lastnih, temveč tudi pri občnih imenih.
' o tem tipu izpeljave prim.: B. Kreja, Pojecie derywacji wymiennej. Z polskich studiow slawistycz-nych. S. 11. Jezykoznawstwo, Varszawa 1963, s. 133—140. — Prim. E. Stankiewicz, The Interdependence of Paradigmatic and Derivational Patterns, Word XVIII, 1962, s. 6 in P. Zwolinski, Substantyzwizacja sufiksalna przymiotnikow v jezykach slowianskich. Z polskich studiow . . . o. cit. s. 95—96.
^ Podrobneje obravnavam to v članku: Svojilna pripona -ica v južnoslovanski toponomastiki, JiS XI, št. 6, 1965, s. 173—176.
^ Prim. A. A. Reformatski, Vvedenije v jazykoznanije, Moskva 1960, s. 221; razen tega: A. I. Smir. nic:ki, Tak nazyvajemaja konversija i čeredovanije zvukov v anglijskom jazyke. Inostrannyje jazyki v škole, Moskva 1953, 5, s. 21—31; R. Laskowski i H. Wrobel, Uzycie paradygmatu w funkcji formantu slo-wotworczego we wspolczesnej polszczyznie, Jezyk Polski XLIV, 1964, s. 214—220j nekoliko drugače kot jaz razume konverzijo J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, s. 206, ki pripisuje k temu tipu tudi posebno derivacijo tipa: lovili > lov (op. cit.).
' Po J. Kurylowiczu je ta termin sprejel M. Dokulil, Tvofeni slov v češtine. Praha 1962, str. 11. * Sprememba je v prehodu v drugo besedno vrsto.
" Prim. P. Smoczynski, O derywacji fleksyjnej w siowianskiej onomastyce. (Zarys problematyki). I. Miedzynarodna konferencja Onomastyczna w Krakowie, Wroclaw-Krakow 1961, s. 147—160.
110
Ignac Kamenik
MARTIN KAČVR
Ko govorimo o Kačurjevem delovanju, je treba obravnavati vprašanje, ki se nam ob prebiranju povesti nenehno zastavlja; Ali je Kačur v Lazah le človeško užaljen in ponižan, ker ni sam tisti, ki naj bi prejel plačilo za svoje trpljenje? Ko načenjamo to vprašanje, se iz njega takoj izvije še naslednje: Ali torej človekovo delovanje, njegov tvorni odnos do sveta ne služi tudi njemu in mora sam praviloma končati pod kolesi napredka? Odgovor ni enostaven, vendar nas podrobnejša miselna razčlemba pelje do zanimivih zaključkov.
Kačur je resnično užaljen, in to predvsem človeško. Ob prihodu v Laze čuti, da ne zna več živeti. Vendar ga to spoznanje ne iztiri, ker je osebno nehal živeti že tisti trenutek v Blatnem dolu, ko ni šel ustanavljat izobraževalnega društva. Zato prenaša do Ferjanovega prihoda svojo človeško nesrečo sicer z dokajšnjo mero žalosti, neugodja in osebne nesproščenosti, vendar brez ogorčenosti. Človeško užaljen je šele, ko vidi, da je Ferjan osebno uspel s svojim načinom boja, ki narekuje: ».. .Bodi ponižen, klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv in vislice! ... Ti misliš ozdraviti svet naenkrat, kar pavšalno — jaz pa pijem in dam samo včasih kakšen homeopatičen prašek, zdaj temu, zdaj onemu. . .« Ferjanov uspeh bi kazal torej na polom Kačurjevih nazorov in na uspešnost njegovih. In zdaj se Kačur užaljen, ogorčen upre: spoznal je namreč, da v svojem boju resnično ni uspel, da je prišel le do polovice poti. Družba, v kateri se lahko uveljavlja človek Ferjanovega kova, ni tista, ki jo je pripravljal Kačur; ta se je le polastila njegovega truda in trpljenja. Zato spozna, da je potreben boj za drugo skupnost, za tisto, ki jo je od vsega začetka intuitivno slutil in zanjo tudi delal. Zato je njegov odgovor tako odločen:
»Kaj si rekel •— kaj ne sme biti človek dandanašnji?« Jerin je gledal na Kačurja s svetlimi očmi in je odgovoril: »Socialist!«
»Prav! Bogvedi, kaj je to, ampak tebi navkljub, Ferjan, sem socialist!.. .«
Te besede niso samo izraz Kačurjeve osebne užaljenosti in ogorčenja, temveč izražajo spoznanje, da se noben človek Kačurjevega kova ne bo mogel uveljaviti v taki družbi in da torej socialist ne sme biti samo on, temveč vsakdo, ki mu gre za uveljavitev človeške pristnosti. Laze so dosegle napredek, v njihovih temeljih so ostale Kačurjeva osebna moč, sreča in pokončnost, vendar človeka niso osvobodile. Ostal je trpen, v svojih odnosih neodkrit, kot je bil. Zato je boj potreben, saj prav položaj v Lazah dokazuje njegovo uspešnost.
S tem smo deloma odgovorili tudi že na drugo vprašanje. V neosveščeni družbi je izkoriščanje človeka po človeku in po družbi zakonito. Šele z osvoboditvijo človeka ta nevarnost odpade. Še en dokaz več, da položaj v Lazah ni tak, kot ga je pripravljal Kačur, kajti njegova podoba človeške skupnosti, ki se je zanjo bojeval, mu je bila jasna že od vsega začetka. »Saj če premislim natanko, stvar res ni veliko vredna in pomena ima sila malo! Koristi pa bo imela vendarle nekaj in, kadar bodo — to se bo pač zgodilo! — vsi tako delali, kakor mislim delati jaz, ne bo naš narod več v zadnjih vrstah!« Tako govori Kačur zdravniku v Zapolju, ko razmišlja o ciljih svojega boja. Kačur je torej s Cankarjem vred
III
prepričan, da ljudje ustvarjajo razmere in da je za ozdravljenje razmer treba osvoboditi človeka in ga narediti za zavestnega tvorca.
Taka je rdeča nit Kačurjeve nazorske rasti glede na njegovo delovanje v družbi.
Posebej pa se je treba ustaviti pri nravnem liku Kačurja — borca in idealista. Tu bo iz njegove osebnosti v mnogih inačicah pogledal pisateljev obraz, v odnosih, ki temelje na čisto človeških in osebnih vezeh, pa se bo tu in tam zazrcalila Cankarjeva intimna notranjost.
Glede na vrsto problemov, ki se sprožijo, ko gre za človeške in nravne vrednote, ki najdejo odmev v povesti, se je treba omejiti predvsem na najosnovnejše: na osebne vzgibe, ki spodbujajo ali zavirajo Kačurjevo delovanje; na lik človeka, kakršnega želi Kačur; na vzroke za idealistov končni poraz; in nazadnje — na tiste čisto človeške vrednote, ki uravnavajo medsebojne odnose med ljudmi v povesti.
Vse od Kačurjevega prvega odločnega nastopa v poštni gostilnici pri Za-polju pa dokler ne seže mrtvemu junaku pod pazduho »tisti kovač«, je Kačur sprt s svojo okolico, torej sam, čisto sam na »drugi strani«. To dejstvo Kačur celo določno poudarja in se na več mestih primerja z Mesijo, enkrat pa se imenuje celo narodovega zdravnika. Gre torej za osebnost, ki jo označujeta predvsem dve posebni življenjskonazorski potezi: delovanje za ljudi mu pomeni uresničevanje samega sebe, torej potrditev lastne osebnosti; poleg tega pa ga njegova ocena družbenega življenja sili k prav takšnemu ravnanju. Ta dva osnovna vzgiba ¦— potrditi samega sebe in pomagati družbi ¦— uravnavata ves Kačurjev odnos do sveta. Zato bi v njegovem prepričanju zastonj iskali koristoljubje, saj mu že samo delovanje napolnjuje življenje in se svoje trnjeve poti zaveda. »Velik je poklic človeka, ki ve, da ne živi zase, temveč za druge. Veliko je njegovo trpljenje,« pravi Minki. In ko ga ta sprašuje, čemu počne vse to, čeprav ve, da mu bo škodovalo, je začuden:
— Kačur je pogledal v zadregi in je pomislil; zdelo se mu je, da ga je vprašal otrok: zakaj živiš? — in da mu ni mogel odgovoriti.
V skladu s tem prepričanjem mora zdaj vseskozi ravnati in vsak odmik v kompromis bo pomenil zanj osebni polom. Na drugi strani pa je prav to prepričanje tisto, ki ga dela v takratni slovenski sredini tujca, kar mu župnik v Blatnem dolu tudi očitno pove: »Samo tisti ljudje se ukvarjajo z narodom, ki so se mu izneverili. Sami so drugačni, tuji, pa mislijo, da mora biti tudi narod drugačen!« (Tu so jasne reminiscence na Tujce.) Vendar je treba takoj poudariti, da Kačur ne deluje za ljudstvo samo zaradi samega sebe, da bi se na ta način osebno reševal: dokler deluje, je prepričan o uspešnosti in nujnosti svojega delovanja. Zato moremo slediti njegovemu osebnemu zlomu tudi po tej poti. Neuspehi v Zapolju ga sicer potarejo, vendar ne zlomijo, tako da odhaja v Blatni dol še vedno pokončen. Bo pač na državne stroške potoval po domovini, zaključi svoje razmišljanje, ko vidi, da bo moral iz Zapolja.
Prva znamenja nalomljenosti v Blatnem dolu se kažejo v njegovem zaključku: »Le toliko je gotovo, da kakor živina ne bom živel; ne zato, ker ne maram, temveč ker ne morem.« Ta izjava dokazuje, da je zgubil vero v smiselnost svojega delovanja. Zdaj mu bo delovanje zares samo še osebno reševanje, kar pa je že začetek poti navzdol. Ko se nato odpove še boju samemu, je Kačur svoji resničnosti odmrl. Zakaj se Kačur pozneje, ko se vrne v Laze, ne
112
vzdigne več, je razumljivo: v Blatnem dolu je sklenil kompromis, priznal je družbeno laž, zato v skladu s »svetostjo svojega poslanstva« nima več pravice do vstajenja, pa čeprav v obupu grabi po svoji odrešitvi: »Kakšno je to življenje? Cemu?« Cankar je neizprosen, saj razrešuje svoje lastne dileme. Kačur ne sme vstati, ker je v Blatnem dolu osebno odpovedal; zdaj mu je ostala samo še pravica, »da si je .. . z grozo in bolečino v srcu zaželel Blatnega dola... Tistih vlažnih, zadehlih senc ... kjer je človek spal... in je bil miren, se ni ganil... kakor v raki.. .« In ko se čisto na koncu z rahlim upanjem v srcu le še sprašuje: »Kaj ni več mogoče ...?«, ga v predsmrtnem kriku pokliče njegov umirajoči sin — spaček, plod Blatnega dola, in umre. Zdaj Kačur dokončno ve: ni več mogoče. Blatni dol in vse, kar je povezano z njim, nima pravice do življenja.
In vendar je Kačurjeva smrt junakovo ponovno, celo revolucionarno dejanje. Razlaga je preprosta, čim je jasen odnos med Kačurjem in sinom Lojzetom. Lojze je rojen v Blatnem dolu že potem, ko se je Kačur odpovedal družbenemu delovanju; je torej prispodoba njegove vdaje in seveda Blatnega dola. Zato je za življenje nesposoben spaček. Je Kačurjev drugi jaz, saj se je rodil, ko se je Kačur vdal. Zato sta tako tesno navezana drug na drugega. Kadar ga je Kačur pogledal, »je videl pred sabo drobni, sivi, prezgodaj ostareli obraz in zdelo se mu je, da je zapisana tam povest njegovega življenja in tega življenja topo, ostudno trpljenje .. .« Veže ju duhovna in telesna vez, saj mora po zakonitosti te vezi zaradi Lojzetove smrti umreti tudi Kačur. Razloček je samo v nazorskem pričevanju tega njunega sklepnega dejanja: Lojze mora umreti, ker je otrok in simbol tistega, kar je obsojeno na smrt, če se hoče človek osvoboditi. Je simboličen sad neosveščene globeli, ki rojeva za življenje nesposobne, na smrt obsojene spačke. Šele ko bo človek premagal v sebi to »globel«, ko se je bo osvobodil, lahko stopi na skalo, ki jo je pripravljal Kačur. Zato je Lojzetova smrt naravni konec vsega starega, neosvobojenega, na smrt obsojenega.
Za Kačurja pa pomeni smrt ponovno vrnitev k samemu sebi, saj vzklika, preden umre: »Sam.. . svoboden!« Kačur se torej ponovno upre, vendar pomeni ta upor le nezadovoljstvo s svetom, kakršen je okrog njega. Moči, da bi ponovno sprožil družbeno učinkovito dejanje, nima več. Zato gre v smrt. Njegova smrt je upor zoper svet in poziv na boj za drugačno podobo tega sveta. Sledili mu bodo drugi, predvsem njegov sin Tone Kačur mu pred svojim odhodom nalašč ne pove, kako naj se v svetu ravna, da bo uspel, saj bi s tem zavrl njegovo revolucionarno pot. In tako je po življenjski dialektiki Kačurjevo delovanje spodkopavalo Lojzetovo življenjsko upravičenost, da je nato prav Lojzetova smrt ponovno vzpodbudila Kačurja h končni osveščenosti in k zadnjemu zavestnemu dejanju.
Naslednje pomembno vprašanje za izpovedno vsebino povesti je Kačurjev zlom v Blatnem dolu. Kateri so razlogi in vzroki, ki se zaradi njih nekdanji revolucionar odpove nadaljnjemu boju?
Položaj, v kakršnega zaide Kačur v Blatnem dolu, se pravzaprav bistveno ne razlikuje od položaja v Zapolju: tudi tu je sam proti vsem in tudi tu so ljudje enako neosveščeni. O Zapolju govori zdravnik: »Prišel bi lahko sam Bog med ljudi, posebno med Zapoljce, in bi ne mogel izhajati, če ne drugega, bi mu oponašali njegovo božanstvo.« Za Blatni dol pa ugotovi Kačur, da žive v njem ^tihotapci in rokovnjači, nič drugega«. Kraj sam torej ne more tako usodno učinkovati na Kačurjevo odločitev, da »ne bo ustanavljal«, zlasti še, ker mu po prvih spodrsljajih res uspe pridobiti bajtarje in goslače. Celo tako daleč jih
113
spodbudi, da mu, potem ko je ostal doma, namesto da bi prišel na ustanovni občni zbor izobraževalnega društva, očitajo: »Bal se je. Drugič naj nas ne ima za norca!«
Tudi politične razmere v Blatnem dolu se bistveno ne razlikujejo od za-poljskih, razen morda toliko, da je duhovna diferenciacija v Zapolju ljudi bolj opredelila in razvejala (od klerikalca župnikovega kova do poskakujočega župana), medtem ko so v Blatnem dolu ostali konservativnejši.
Težo kraja občuti Kačur bolj zaradi zmotnega prepričanja o duhovni okorelosti kmečkega življa kot pa zaradi razmer samih. Kajti že ob prihodu v Blatni dol ugotovi: »Zelo krepak, zelo bogat v mislih in zelo visoko nad svetom bi moral biti človek, da bi živel tod! .. .« Iz take ocene kraja in položaja v njem izhaja zdaj Kačurjevo delovanje. Problem leži torej v njem samem in ne toliko v okoliščinah. Da je res tako, kažejo besede, ki jih govori Ferjanu, ko se, srečata v Lazah: »Saj nič ne veš! Kaj tisto — tam zunaj! Človek se otrese, pa je, in gre dalje svojo pot! Ampak tisto ... tisto trpljenje med štirimi stenami, ki ga ne vidi ne svet ne prijatelj, in ki ni poplačano nikoli! .. .«
Tako smemo reči, da je Kačurjevo osebno usodo v Blatnem dolu krojilo več med seboj se prepletajočih sestavin, med katerimi so — kot je videti — najtehtnejše prav osebne. Pri oceni Kačurjevega položaja v Blatnem dolu je treba izhajati iz njegovega prepričanja, da postane človek nesvoboden šele takrat, ko človeško odpove, tj. ko začenja taktizirati, sklepati kompromise, ko skratka prizna lažnim družbenim odnosom življenjsko vrednost in porabnost. To se zgodi Kačurju ob njegovem srečanju s Tončko. Za razumevanje junakove usode je osvetlitev prav tega odnosa pomembna.
Cankarju, in preko njega Kačurju, pomeni ljubezensko čustvo največjo potrditev svobodnosti, saj je njegova osvobajajoča vrednost tolikšna, da more narediti iz ženske, kot je Minka, svetnico. In čas, ko je Kačurja plemenitila misel na Minko, imenuje Cankar »čas, ko je bil močan in svoboden, kakor nikoli poprej«. Nasprotno pa se v Blatnem dolu Kačur k Tončki zateče. K njej ga ni gnala osvobajajoča ljubezen, temveč slabost. S tem je prvič razvrednotil samega sebe, saj je po njegovem prepričanju priznal lažnivost prav na tistem področju, ki mu je bilo doslej najbolj blizu čisti resničnosti. Zato je takrat, ko se je napotil k Tončki, »zatonil lep spomin in ... so zavile težke ponočne sence ves Blatni dol in njega«. Ta prvi korak, ki ni bil izraz iskrenega odnosa, je rodil drugega: Kačur se je nesvobodno, lažno odločil, da se bo zvezal s Tončko za vse življenje. Ljubezni med njima ni bilo, zato je večkrat, kadar sta se pozneje prepirala, pogledala iz njunih oči »žival«. In v tistem trenutku, ko se je Kačur odločil za tak korak, je spoznal vso njegovo usodnost:
»Kačur je bil bled in zelo upal v obraz; nagnil se je ob Ferjanovo ramo, kakor
pijan in je jecljal.
,Kaj veš?'
,Da sem se ubil!'
Zamahnil je z roko okoli vratu.
,Da sem si sam položil zanko, sam jo zategnil!'«
Prav ta zveza, ki se je intimno dotaknila Kačurjeve notranjosti, je razkrila vso poniževalno učinkovitost družbene laži; saj se je zdaj vtihotapila celo v to čisto človeško vez. Tu je iskati enega od najtehtnejših vzrokov Kačurjevega bližnjega zloma: ker se ni svobodno odločal, je postal nesvoboden: »Kdo je
114
preustvaril tako ročno njegovo srce? Kdo je bil zaokrenil nenadoma njegove misli v drugo smer, s strmega klanca v gluho dolino? Kdaj se je to zgodilo in zakaj? ... Premišljeval je mukoma, razgret in razburjen, toda ogibal se je neprestano nečesa temnega, neprijaznega, ki je bilo čisto blizu... Kakor v senci, kakor tam v kotu za durmi, je stala Tončka, čisto mirno je stala, on pa je obračal glavo vstran... Posegla je v njegovo življenje, udomačila se je tam z vso svojo šaro in ropotijo in priklenila je na verigo njegovo telo in njegovo dušo in vse njegove misli. Bil je sam nekoč, zdaj nima več ne svojih misli ne svojih želja in še to klavrno telo, izmučeno, od skrbi in gnusa in srda izžeto, se bo zvalilo naposled na gnoj.« Ker je ni oplemenitilo Kačurjevo ljubezensko čustvo, je ostala Tončka to, kar bi bila ostala Minka, da se je ni dotaknila njegova ljubezen. V teku skupnega življenja je Kačur sicer večkrat poskušal njune odnose oplemenititi in jo prepričati, da bi razumela njegovo hotenje, vendar mu ni uspelo. Niti v lastni družini ni mogel ustvariti pristnih človeških odnosov, ker mu je vsakdanje življenje kaj takega neprestano preprečevalo. Vendar je treba opozoriti, da je Kačur v svojem odnosu do Tončke že od vsega začetka imel zvezo z njo za osebni padec, kar mu je sožitje z njo še bolj oteževalo. Zato mu žena v Lazah skoraj upravičeno očita, da jo je on naredil za vlačugo, saj se nikoli ni brigal za njena čustva; videl je le svoja. V tem boju je Kačur namreč resnično šel mimo njenega življenjskega načela in ga docela prezrl, celo zanikal.
Drugo plat Kačurjevega osebnega življenja predstavlja družina. Ce je v Tončki samo zaman iskal prijateljskega življenjskega sopotnika, mu je pomenila družina resnično breme. Zanjo je bil namreč odgovoren. In ta odgovornost ga je delala prav tako nesvobodnega kot nezvestoba samemu sebi; kajti če je hotel ženo in otroke preživljati, je moral »upoštevati razmere«, s tem pa seveda pristati na kompromis. Zato je pri odločitvi, da se bo uklonil, nemalo sodelovala misel na družino, kajti tisti večer, ko bi moral ustanavljat izobraževalno društvo, ostane doma šele, ko mu Tončka zagrozi, da bo z otrokom odšla od njega.
Iz tako zastavljenega razvoja dogajanja moremo razbrati, da so segla Cankarjeva osvobojevalna prizadevanja prav v korenine družbenega dogajanja: z osvoboditvijo človeka bi se ne le osvestila celotna družba, v temeljih bi se spremenili tudi medsebojni človeški odnosi, človekova osebnost pa bi mogla polno zaživeti celo v tako intimni, vendar gospodarsko vezani celici, kot je družina. Demokratizacija odnosov bi torej utrdila celotno narodnostno skupnost, jo potrdila navzven kot narod in osvobodila navznoter kot človeško enovitost.
Po vsem tem je Kačurjeva usodna odločitev v Blatnem dolu posledica različnih med seboj se prepletajočih silnic, ki pa so vse zrasle iz istega stržena — iz družbene neosveščenosti ljudi, in niso morda le posledica nezdravih političnih razmer. Kajti te so šele rezultat prej nakazanih nenaravnosti. Zato obsoja Kačur ljudi, in ne razmere, ko razmišlja o svoji usodi: »Šel je nekoč mlad fant, napotil se je v svet z lahkim korakom in njegovo srce je bilo polno upanja. ... Šel je in je ponudil od svojega bogastva, od svoje ljubezni ljudem.« (Podč. I. K.) In ti, ljudje namreč, ne oblastniki, so kričali: »Glejte razbojnika, ponuja nam ljubezen — kamnajte ga!« Tega prizora ne ponovi zaman s prav enakimi besedami še enkrat.
Zato predstavlja ta Cankarjeva povest zaradi miselne prečiščenosti, zaradi svoje vedno žive nazorske poudarjenosti in ne nazadnje zaradi svoje osvešču-joče ¦— čeprav v obtožbo naravnane — nravne izostrenosti eno najpomembnejših Cankarjevih del.
115
Tudi oblikovno je povest enovita kot malokatero Cankarjevo delo. Izidor Cankar pravi o njej, da je to »najbolje zgrajena, najbolj plastična, stilno popolna, miselno in oblikovno naj enotne je zasnovana, najboljša povest Ivana Cankarja« (CZS, IX). Njena zgradba (povest ima tri dele, vsak del ima tri poglavja, vsa po obsegu enaka) jo po arhitektoniki približuje že klasični drami (prim. Alojz Kraigher, Ivan Cankar I, str. 397 sL).
Zgradba povesti je sintetična in vodi Kačurja v vsakem delu na novo službeno mesto; Zapelje, Blatni dol. Laze. Očitno je tako zgradbo narekovala nazorska zasnova povesti; pokazati Kačurja v delovnem zagonu (Zapolje), njegov padec (Blatni dol) in srečanje z »novo stvarnostjo« (Laze). Vsi kraji sami po sebi ne žive pred nami, saj postanejo funkcionalni šele v odnosu do junaka. Zato je tudi njihova podoba stilno dokaj različno predstavljena. Zapolje kaže izrazito realistične poteze (Kačur se ob vožnji veseli pogleda na lepoto okolice, zdravnik pa ga pri tem opozarja, da bo ves ta čar kmalu izginil; šola je mrka, vrt za ka-planijo svetal, itn.). Zapolje kaže že s svojo zunanjo podobo na običajno sredino, v kateri bo junak deloval. Drugače je z Blatnim dolom. Tam prevladuje enovita — temna ¦— stilna barva. Prav tako enovito so risani ljudje, ki nosijo (razen občinskega tajnika) poteze, značilne za duhovno ozračje v Blatnem dolu: so kot zemlja, kot živina; težki, neokretni, zadušljivo nevarni. Laze predstavljajo namerno pretirano svetlo podobo, ki zajame ne le kraj, temveč tudi ljudi v njem. (Komaj moremo verjeti, da je dobrodušni, z robcem mahajoči prijazni starec res nadučitelj, in ne dedek iz pravljice. Prav tako težko verjamemo županovim besedam: »Učitelj je prav tako svoboden človek kakor vsakdo drug, počnite, kar se vam zdi, da je prav!...«) Namerno poudarjeni svetli toni učinkujejo kontrastno glede na Blatni dol, še bolj pa v primerjavi s Kačurjevo duhovno podobo.
Kakor so stilizirani vsi trije kraji, je stiliziral pisatelj tudi naravo samo; ta se lahko spreminja v skladu z junakovim trenutnim počutjem. Zato v Blatnem dolu ne bomo ušli blatu, sonce pa posije le, ko se na poročni dan v Kačurju za hip zbudi upanje, da bo morda le še uspel. Pot v Bistro je za junaka vsakokrat drugačna, prav taka je tudi narava; in vendar je pot vedno ista, le človek, ki hodi po njej je drugačen. Tako neposredno — tudi slogovno obarvano — sožitje med junakom in okolico kaže na enoten pisateljev oblikovalni načrt: kakor je Kačur osamljen v svoji okolici in se z njo neprestano bojuje, tako živi vsa ta okolica (ljudje in narava) le zaradi njega in ob njem. Narava in ljudje so s svojim lastnim življenjem postali le sredstvo za učinkovito osvetlitev Kačurjeve osebnosti in njegovega delovanja. Zato se ljudje in prizori iz narave pojavljajo in izginjajo le ob Kačurju, ne da bi sami zase pustili za seboj sled. Na ta način smo kot bralci soudeleženi pri Kačurjevem boju, saj gledamo na svet le skozi njegove naočnike in smo prisiljeni intuitivno soditi svet z junakovimi očmi. V tem oblikovalnem načinu je iskati tudi del sugestivne moči (ne samo tega) Cankarjevega besedila.
Za učinkovito ponazoritev nazorske srčike dela, ki se po svoji izpovedni plati loteva človeških in družbenih problemov, Cankarju služijo slogovne posebnosti, ki jih moremo šteti med realistične, naturalistične in simbolistične. V Martinu Kačurju se vse te prvine smiselno med seboj prepletajo, in to tako, da poudarjajo družbeno in družabno problematiko dela predvsem stilna sredstva realistične (Zapolje) in naturalistične (Blatni dol) šole, medtem ko je Kačurjev duhovni svet predstavljen s simbolističnimi. To vidno dvojnost zasledimo v liku
116
»poskakujočega« župana, »trdega« župnika, sladkobnega nadučitelja, omahljivega Ferjana itn. v Zapolju ali pokmetenega župnika, rahlo omejenega župana, premetenega tajnika, prsate Tončke idr. v Blatnem dolu na eni strani, na drugi pa v opisu Minke, ki se njena podoba učinkovito vključuje v celotno sobesedilo povesti, v Kačurjevih razglabljanjih, sanjah, prividih (npr. kovač — socialist) in v celotnem vrednotenju sveta. Kačurja označuje poduhovljenost v primeri z ostalim svetom, ki je izrazito »telesen«.
Enake razlike kaže tudi barva jezika posameznih oseb (župan iz Zapolja celo govori »poskakujoče«; prim. še župnikovo pridigo v Blatnem dolu, osladen jezik zapoljskega nadučitelja, robato Tončkino govorico, Kačurjeva skoraj svetopisemskemu slogu se bližajoča razglabljanja itn.). V skladu s tem oblikovnim postopkom je zelo pisan tudi jezikovni zaklad v povesti, saj uporablja v okviru nasprotij konkretno — abstraktno vse besedišče od popačenk, krajevnih in narečnih izrazov (zgrevan, kanclija, skezati, vražen, zdelo, itn.) do abstraktnih izrazov in tujk.
Smotrna izraba slogovnih prvin vseh treh šol za prikaz časovno, krajevno, družbeno in družabno opredeljenih likov in za izpoved lastnega odnosa do sveta je pripomogla, da je Cankarjev ustvarjalni genij zmogel umetnino, h kateri »je treba pristopiti z odkrito glavo, tiho in. .. krotko kot pred belo okamenelo žalost Meštrovičevih skulptur« (Ivo Kozarčanin).
Jože Toporišič
POIZKUS MODERNEJŠE OBRAVNAVE GLAGOLSKIH KATEGORIJ
Splošno
Glagoli so besede, ki izražajo dejanja (vrnil bi se, iskanje), stanje (ubit sem), dogajanje (razpadel je, blesti), obstajanje (ste), zaznavanje (čutil sem), spreminjanje (usihati) in še odnos do vsega tega (moram)^. V naslednjih dveh Kosovelovih pesmih so vse pokončno tiskane besede glagolske:
Razpal, razrušil se je grad najlepših mojih sanj in sredi razvalin sem sam napol ubit, izdan.
A dalje tam še eden je, a jaz ne morem vanj, in dober, topel je in tih, a jaz sem bil izgnan.
Ena bolest mi dušo tesni — tega sveta hladnina; pride noč — in vse potopi večnosti globina ...
Moje srce izgubilo je toplih sanj iskanje, kot mramor ga ohladilo je to trpko, trpko spoznanje.
' Slovenski slovnici 1964 (dalje Ss) so »(g)lagoli besede, ki povedo, kaj kdo dela ali kaj v njim jei: (str. 202), ista definicija pa se uporablja tudi za povedek: »Povedek ali predikat pove, kaj kdo dela ali kaj z njim je« (307). To sem grajal v članku Slovenska slovnica (Filologija 3, Zagreb 1962, str. 282.
117
In to je tista bolečina, ki jo tajim ljudem, saj vrnil bi se, a ne morem, ne morem, ne smem.
Večerna luč blesti v stolpovih in okna žarijo svetla, a meni je kakor zlovešča megla zakrila bolest pol sveta.
Mati, daj mi roko še enkrat, kajti samo v tvojem zavetju sem začutil življenje, sem bil mlad, kot zdaj sem gorak vsemu svetu.
Čutim pogrezanje, konec sveta, daleč ni od razdejanja. Zebe me. Hlad polzi v dno srca; dajti mi, dajte mi spanja!
Glagol ima naslednje nezložene oblike: sedanjik (delam), velelnik (delaj), deležnik na -č ali -e (delajoč, delaje); nedoločnik (delati), namenilnik (delat), deležnik na -1 (delal), deležnik na -(e)n ali -t (tepen, delan, ubit), glagolnik (delanje), deležnik na -(v)ši (rekši, videvši). Nimajo pa teh oblik tudi vsi glagoli. Vse druge glagolske oblike so zložene, npr. delal sem (bi, bi bil, sem bil), pokopan bo itd. Oblike kot smeje se imamo za nesestavljene.^
Glagolske besede so tudi pridevniki kot občutljiv, izrecen ali samostalniki kot molitev, skok, bolečina, padec, straža, srbež, itd., ki pa jih ne uvrščamo med redne glagolske oblike, temveč jih imamo za samostojne besede, upravičeno posebno takrat, če ne izražajo več samo glagolskega dejanja, stanja itd. Nekateri glogoli imajo samo po katero glagolske obliko: grem samo sedanjik, pojdem samo sedanjik in velelnik, ne pa tudi deležnika na -1 ali nedoločnika. Taka oblikovna osamelca sta npr. še obliki zlovešč ali zavetje.^
Glagolske oblike delimo na osebne in neosebne.*
Osebne glagolske oblike so tiste, ki dejanje itd. prisojajo govorečemu (1. oseba), ogovorjenemu (2. os.) ali sploh osebi ali stvari, o katerih se govori (3. os.). 3. osebo uporabljamo tudi za izražanje dejanja sploh v določenem času (tip dežuje, treba je bilo). Glagolska oseba torej večinoma kaže na vršilca dejanja ali nosilca stanja ali lastnosti.^
Osebe glagolske oblike izražajo čas (sem ubit, izgubilo je, bom), naklon (ubit sem, vrnil bi se, daj) in način glagolskega dejanja (razrušil se je, sem bil izgnan). Načina imamo dva: tvornik in trpnik.* Prvi pove, da dejanje opravlja osebek ali pa je le-ta v določenem procesu ali stanju (razpal se je grad, sem ubit), drugi pa, da dejanje osebku prihaja od zunaj (bil sem izgnan). Naklone imamo tri: v povednem naklonu so glagoli tedaj, če dejanje samo ugotavljajo, ga zanikajo ali po njem vprašujejo (čutim, greš?), v velelnem tedaj, če dejanje prikazujejo kot zaželeno, zapovedano, prepovedano itd. (daj), v pogojnem pa tedaj, če (iz)vršitev dejanja zadeva ob zapreke, ki jih je mogoče zaobiti ali pa tudi ne (vrnil bi se).''
^ v Ss ni ločitve na zložene in nezložene oblike, temveč takoj na začetku na osebne in neosebne (207, 271). Pri prvih govori o času, naklonu in načinu, pri neosebnih pa ne, kar lahko zavaja k misli, kot da za neosebne oblike ne veljajo kategorije naklona ali načina (za čas je res, da ne).
^ V primeii s Ss se tu postavlja vprašanje, kaj sodi med glagolske oblike in kaj ne. Vpeljan je pojem glagolske besede (prim. v Slovenskem knjižnem jeziku pridevniško in samostalniško besedo, pa tudi zaimensko). Opozorilo na oblikovne osamelce je v nasprotju npr. s trditvijo Ss (212), da imajo opisni deležnik na -I, »vsi glagoli«; pojdem ga seveda nima.
* To se sklada s Ss 1964 (210, 211), ne pa z iste slovnice pojmovanjem na str. 307, kjer jo imenuje »določna glagolska oblika (verbum finitum)«. Veibum tinitum je nejasen, ustreza le osebna glagolska oblika.
* O tem Ss (210): »Pri glagolu ločimo tri osebe (. . .) kakor pri osebnem zaimku«. Za 3. os. pravi Ss (171), da je »tista, o kateri govorimo in ji pravimo on (itd.)«. V taki definiciji ni upoštevan npr. brez-osebkov stavek kol dežuje, kjer ni nobenega on, ono itd.
" Srednjika torej ni. O tem gl. moje O slovenskih glagolskih načinih (Jezikovni pogovori 1965, str. 104).
^ Tako imenovani želelnik je opisna oblika, kakršno imamo npr. še v zvezah kot lahko greš = smeš iti ipd.
118
Neosebne glagolske oblike so tiste, ki sploh ne izražajo glagolske osebe (laziušil, ubit, izdan, hiteč, peljati se, spat, iskanje), pač pa nekatere lahko naklon (neizrečen = tak, ki ga niso izgovorili: neizrečen = tak, ki ga ni mogoče izreči) in način (zaničevan; oslepel: delal). Uporabljamo jih za to, da z njimi tvorimo — »opisujemo« — čase in naklone (bom delal, bi storil, moram storiti), načine (bil sem izgnan), izražamo cilj glagolskega dejanja (grem delat), istodobnost (domov grede, se zglasi pri meni; hiteč k cilju, je komaj še dihal) ali preddobnost (cesar to v i d e v š i, veli kočijažu). Prednost neosebnih glagolskih oblik je prav v tem, da ne izražajo glagolske osebe: ta bodisi ni potrebna, ker je že izražena (nočem krkičati = nočem, da bi [jaz] kričal; greš kosit = greš, da boš (ti) kosil; molče so šli = ko so šli, so [oni] molčali) ali pa je splošna: naročil je jesti (da bi jedel, da bi jedli, da bi jedla itd.), gledal sem to norenje (= gledal sem, kako si [ste, je, so, sta itd.] norel [noreli, norela]), govoriti je srebro (= če kdorkoli govori [če govoriš, govorimo], je srebro); ukazal je prinesti kruha in jabolk (= da prinesejo, da prinese, da se prinese ...). Pridevniške glagolske oblike se zmeraj nanašajo na samostalniško besedo, ob kateri so; to lahko spremenimo v osebek tvornega ali trpnega stavka: otekli gležnji {= gležnji so otekli), posekani hrasti (= hraste so posekali), skeleče rane (= rane skelijo), zametena steza (= stezo je [bo] zamelo). Neosebne glagolske oblike, uporabljene ob osebni, svoje dejanje pripisujejo osebi osebne glagolske oblike; prim. plesaje sta planila v dereče valove.
Neosebne glagolske oblike so ali čisto samosvoje (delati, delat, sede, skriv-ši) ali pa so pridevniške (osupel, zaželen, ubit, vzdihujoč) oz. samostalniške (delanje, skok, bera, podražitev).
Oblikoslovna podoba glagola
Glagol ima zelo izrazito morfemsko podobo. Vzemimo glagol pogrezniti. Nasprotje s popihniti nam izloča morfem grez: ta je nosilec predmetnega pomena. Morfem ni za korenom (prim. pogrezati) imenujemo glagolsko pripono. (Pri izpeljanih glagolih je glagolska pripona za podstavo, prim. pobratiti, potuj-čevati.) Glagolske pripone so različne; ni, a, e, i, uje, ova, eva, je, ne, ava itd., lahko je tudi 0 (nesti; dam). Glagolska pripona sama na sebi ne pomeni nič, pri dveh glagolih iz istega korena ali podstave pa razločuje dovršnost ali ne-dovršnost dejanja: pogreznKi — pogrezati, zapeljem — zapei/ujem, seči — segati. — Morfem pred korenom je predpona. Ce jo dodamo nedovršnemu glagolu, dobimo dovršnik (spati — prespati).^ Predpone imajo večinoma tak pomen kot predlogi ali prislovi. Predpon ima kak koren lahko tudi po več (porazdeliti). — Za glagolsko pripono se dodajajo obrazila ali končnice, da dobimo posamezne glagolske oblike: sedanjik, velelnik, nedoločnik, deležnike itd.; če glagol nima pripone, se obrazila in končnice dodajajo kar korenu: dela-m -ti — nes-ti, da-m. —¦ Del glagola pred -ti se imenuje nedoločniška glagolska osnova (deia-ti). Pri glagolih z nedoločnikom na -či je glagolska osnova ves del pred končnim -i' j
^ To velja splošno. O zadregah Ss glede tega, kdaj predpona dela glagole dovršne in kdaj ne (Ss 206-207), glej moje Probleme der slovenischen Schriftssprache, Scandoslavica 1960 (dalje Probleme), str. 69—70 in O aspektnih premenah v slovenskem knjižnem jeziku, JiS 1959/60, 203.
^ Ss (211) morfemsko nejasno trdi, da se »nedoločnik (...) končuje na -ti ali -čj«. Tudi na str. 215 ni jasnosti: »Ce odpahnemo nedoločniško obrazilo (pred tem so navedeni samo glagoli na -ti) dobimo ne-določniško osnovo.« Na str. 219 iz diahronične zadrege prav tako nejasno:« Kadar se nedoločnik končuje na -či, se podstava končuje na mehkonebnik k ali g.« V striči, stric, stri2(enje) seveda ni ne duha ne sluha za kakšnim mehkonebnikom. Za moje stališče gl. Probleme 65. — O težavah Ss pri pojmovanju sestavnih delov glagola prim. moj članek Oblikoslovna terminologija in njeno jezikovno ozadje, JiS 1957/58, 209—213.
119
(peči); glagolski del pred končnico (npr. -m) je sedanjiška osnova. Korenski del sedanjiške in nedoločniške osnove je ali enak (n e s -em -ti, d e 1 -am -ati) ali pa tudi ne (b e r -em — b r -ati, p i š -em — pis -ati). —
Glagolske oblike, ki se spregajo ali sklanjajo, imajo na koncu končnice: dela-m -š -0 -mo itd.; petj-e -a -u itd., pozlačen -0 -ega, -emu itd. Kar je pred končnico, je osnova pregibne glagolske oblike. Osnovo glagolske oblike je treba ločiti od glagolske osnove: delanje (osnova glagolnika delanj-, proti dela- glagolska osnova). — Nekateri glagoli imajo še prosti (ločljivi) morfem se ali predlog prehodnosti, npr. smejati se, hoditi za f = ljubiti).^" Morfemski sestav glagola najlepše razbereš iz preglednice:
					cd {J	Obrazilo
Predpone	Koren	Obrazila podstave	Glagolske pripone	Glagolska obrazila	"3 >u fl 0	povratnosti ali prehodnosti
po	grez		nj	en	a	
pri	nes	k	a	ti		
zapri	seč		0	i		
	hod		i	ti		za
	ber	ač		enj	e	
	da		0		m	
po	sin	ov	i	1	0	
	mal			ti		
po	mešč	0    an	i			se
Glagol pomalomeščaniti ima sestavljeno pomensko jedro: ima dva korena, povezana z veznim samoglasnikom o.
Glagolski vid
Po glagolskem vidu ločimo dovršne in nedovršne glagole. Dovršni so tisti, ki podajajo dovršeno dejanje (počiti, poplesati, namučiti se, dočakati, zaigrati), nedovršni pa tisti, ki ne izražajo dovršnosti (tepsti, poskakovati).^^ Nedovršni glogoli se izjemoma rabijo tudi za izražanje dovršnega dejanja: iant bo tepen kot snop, nesel je v mlin (tja je namreč tudi prinesel), pisal bi ti pismo (= sporočil bi ti pismeno). Dovršne glagole spoznamo po tem, da je z njimi mogoče odgovoriti na vprašanje kaj storiš (bi storil itd.) in da razen redkih izjem ne izražajo dejanja v trenutku govorjenja (sedanjega časa). Nedovršne spoznamo po tem, da z njimi lahko odgovorim na oblike glagola delati v stavkih kot kaj delaš, ob njih pa tudi lahko uporabljamo tako imenovane fazne glagole začeti, nehati ipd. Vsi se rabijo tudi za izražanje dejanja v trenutkuk govorjenja.
Mislim, da je tako prav, saj predlogi v predponski vlogi opravljajo isto vlogo (prim. šel je — našel jej, pa jih tudi obravnavamo kot morfemsko sestavino glagola.
" Tako gledanje je sedaj splošno sprejeto prav zato, ker nedovršni vendarle kdaj lahko izražajo tudi dovršnost. O tem prim. še primere iz Bezlajeve razprave Doneski k poznavanju glagolskega aspekta (SR 1948) kot nesi ga ven = odnesi ga.
" Kot se vidi, je iz kategorije glag. vida izločeno to, ali je glagol trajen ali ponavljalen, aH je začetno, končno ali trenutno dovršen, in kar bi jaz imenoval vrsta glagolskega dejanja (Aktionsart).
120
Slovenski glagoli so načeloma ali dovršni ali nedovršni, so torej enovidski. Nekateri pa so dvovidski, tj. ali dovršni ali nedovršni, kar nam je pač na misli: prim. roditi, ubogam, teknem, telefoniram itd}^ Nekaj jih sploh nima vida: moram, morem, maram, treba je, smem}*
Nesestavljeni glagoli so načeloma nedovršni. Dovršni se dajo skoraj vsi našteti: plačam, končam, neham, jen jam, srečam; kupim, lotim se, blagoslovim, pičim, pustim, ranim, rešim, skočim, stopim, storim, trčim, udarim, dobim; padem, sedem, ležem, sežem, rečem, vržem, jamem in skoraj vsi glagoli z glag. pripono ne (prim. kriknem) razen tistih, ki izražajo prehajanje iz stanja v stanje (npr. sahnem); de jem; dam, dem in morda še kateri.
Iz nedovršnikov dobimo dovršnike tako, da jim dodamo predpono: nesem — prinesem, delam — dodelam. Pri tem se pomen spremeni v smislu predpone. Nekaj prvotnih glagolov nikoli ni brez predpone: -prem, -enem, -mem, -žmem, -šljem (prim. zaprem, načnem, otmem, ožmem, pošljem). Med take glagole gredo tudi izpeljanke iz predložnih zvez, npr. pogospoditi, razmestiti, pobarabiti se itd.
Iz dovršnikov delamo nedovršnike z menjavo glagolske pripone: pihnem —¦ piham. Pri tem se pogosto premenjuje še korenski del: počim — pokam, potopim —• potapi;'am, preplétem — prepletam.
To gre po pravilih. Pri glagolih na -im se pri tem soglasnik (soglasniški sklop) na koncu korena premenjuje po jotaciji (ponosim — ponašam) ali po de-palatalizaciji^^ (počim — pokam). Po depalatalizaciji se premenjujejo tudi glagoli v nedoločniku na -či (sežem — segam), glagoli na -em pa pogosto po dejotaciji (popišem — popisujem).
Nekaj glagolov dela nedovršnik z nadomestnim korenom: vržem — mečem, rečem — govorim (pravim), naredim (storim) — delam.
Od samoglasnikov se pri tem premenjuje é z e ali a (preplétem — prepletam, prenesem — prenašam), o pa z d (zbodem —• zbadam, porodim —¦ porajam, skočim — skačem). Polglasnik se premenjuje z i (odcvetem — odcvitam), a tudi z i (umaknem — umikam); zanimiva premena je tudi prepolnem — preklinjam. Pogosto se med dva samoglasnika v korenu vrine kak samoglasnik: začnem — začenjam, umrem — umiram. Pri nekaterih glagolih se pojavijo tudi soglasniki, ki so izpadli zaradi težkega soglasniškega sklopa: upognem — upogibam, zasu-jem — zasipavam, ganem —¦ gibam, krenem — krefam, potonem —potapljam, vrnem — vračam, prepovem — prepovedujem.^^
Ce pogledamo na glagolske pripone, ugotovimo, da se a, i, ne in 0 zamenjujejo z uje: plačam, rešim, dvignem, prepovem — plačujem, rešujem, dvigujem, prepovedujem. Podobno e, ne, je, i in 0 z a (va) padem — padam, mahnem — maham, zinem — zevam, napi jem — napivam, pičim — pikam, predem — pre-devam. Ce se prvotna glagolska pripona ne zamenja, temveč ohrani, se ji doda še va (okopam — okopavam, neham — nehavam). Taki glagoli imajo radi dvojnice tipa okopam — okopujem (prim. še premislim — premišljam ali premišljujem); v zadnjem času zmeraj bolj prevladujejo oblike na -ujem. Redke so premene i z e (skočim — skačem), dovolj pogoste pa i z eva (omedlim — omedlevam). Tip omedlevam si razlagamo z nedoločniško osnovo: omedleli — omedlevati = okopati ¦— okopavati.
o tem in tudi o začetni itd. dovršnosti gl. moje O aspektnih premenah. ^* Mislim, da je tako prav, saj ni mogoče reči začnem morati, neha treba je. Za sinhrono obravnavanje so taki pojmi z de- potrebni.
v primerih kot prenesem — prenašam, prepleten — prepletam, potopim — potapljam seveda lahko g9vorimo o prevoju, za primer prepletem — prepletam pa je bolje govoriti kar o oženju.
121
Vsi glagoli nimajo takih vidskih parov, posebno ne tisti iz imen kot npr. pogospoditi, a tudi nekateri drugi: preglodam, zgiebem, podkujem ipd. Namesto preglodavam ali zgrebavam ali podkavam se rabijo kar glodam, grebem in kujem. Se manj imajo prvotni nedovršni čiste dovršne pare: prim. plujem, pletem, ženem, berem, poslušam. Namesto njih rabimo predponske glagole, ki pa so večinoma pomensko premaknjeni, prim poslušam ¦— prisluhnem (= malo poslušam). Primeri kot tresem — tresnem so tudi pomensko različni.
Kako pa v takih primerih izražamo manjkajoči vidski par? Tu imaš za to nekaj primerov: Ce se boš tako pogospodil, bo slabo — Če boš postajal tak gospod, bo slabo (ali: če se boš tako gospodil.. .). Podkoval mi je konja — Koval mi je konja. Če boš toliko potrošil, boš Ob vse — Ce boš toliko trosil, boš ob vse. Razklal mi boš tale panj — Kalal mi boš ta panj. Izrazimo se pač več ali manj približno."
Vrste glagolskih dejanj
S podobnimi sredstvi kot nasprotje v vidu, tj. z različnimi glagolskimi priponami in premenami korena, pa tudi z nadomestnimi koreni, glagoli izražajo tudi vse vrste glagolskih dejanj.
1. Tako glagola sedim in ležim pomenita stanje po izvršitvi dejanja, ki ga izražata glagola sedam in legam. Tako stanje lahko izrazimo tudi z zvezo po-možnika in pridevniške besede ali še kako drugače. Glej preglednico!
Nedovršno dejanje	Dovršno dejanje	Stanje
sedam	sedem	sedim
oživljam	oživim	živim, živ sem
pekel se je	spekel se je	pečen je bil
postaja	postane	je
maže	namaže	je namazan
umira	umre	je mrtev
obeša se	obesi se	visi, je obešen
2. V drugi skupini so glagoli kot nesem — nosim, peljem — vodim, ženem ¦— gonim, tečem ¦— tekam, letim — letam, bežim — begam, ležem •— lazim, grem — hodim, vlečem ¦— vlačim. Vsi so nedovršni, razlika med njimi pa je, da eni pomenijo enkratno dejanje, drugi pa ponavljano, tj. prvi so trajni, drugi pa ponavljalni. (V 19. stoletju prim. še kradem — kradevam ipd.) Ponavljalni par takih dvojic lahko pomeni tudi drugačno trajno dejanje: vlečem drva — vlačim drva : vlačim (= branam) njivo ali živinče beži — živinče bega : ne begaj mi živinčeta. Nedovršni par k dovršnemu (sedam — sedem) pomeni ali trajno ali ponavljalno dejanje: Ravno je sedal za mizo, ko je vstopil poštar — Sedal je na stole, kot da bi jih preskušal, ali so dovolj trdni. — Trajno"^ se včasih rabijo
v tem smislu so torej to dejanski vidski pari, četudi razlike med takimi glagoli niso samo vidske: rabijo se za samo vidsko ločevanje. Tako je treba razumeti moje mnenje, da »je o čistih aspektnih premenah mogoče govoriti samo pri istem pomenu obeh členov« (Probleme 69), ker sem imel pred očmi dvojice bili — bivati, kjer tega ni. O vidski neparnosti dvojic kot ženiti se — oženiti se gl. F. Jakopin, JiS 1966, 177—180 (K tipologiji slovenskega in ruskega glagola).
O tem podrobneje v navedenem Bezlajevem in mojem članku.
122
tudi glagoli tipa nosim iz dvojic nesem — nosim: Nosila sem (nam. nesla sem) koscem jesti.
3. V posebni skupini so glagolske dvojice kot lumeneti — mmeniti, oživeti — oživiti.^^ Prvi člen dvojice pomeni postajati rumen oz. postati živ, drugi pa delati (kaj) rumeno, spraviti (koga) k življenju, napraviti (ga) živega. Prvi člen take dvojice je neprehoden, drugi prehoden. Prvi stanje ali lastnost rad izraža z deležnikom na -i (porumeneli listi, oživeli utopijenik), drugi na -en (porumenjena stena, pozlačena obreza). Pri čistih vidskih parih se morfenska razlika za prehodnost lahko izgubi: oživeti — oživiti = oživljati. Razlike tudi ni v sedanjiku: oživim.
4. Svojevrsten odnos je tudi med glagolskimi dvojicami kot pijem — pojim, tečem — točim, gnijem — gnojim, umrem — umorim. Drugi člen dvojice pomeni, da kdo dela, povzroča, omogoča to, kar pove prvi člen: pojim = delam, da kdo pije; točim = povzročam (delam), da teče; morim = povzročam smrt, umiranje. Včasih se tega odnosa niti ne zavedamo več: tako je z gnojim, ki res pomeni tudi delati, da kaj gnije, a nam je danes nekako samostojen glagol.
5. Še eno zanimivo skupino glagolov imamo. To so dvojice kot poslušam — čujem (slišim) ali gledam — vidim. Razlika med njimi ni v nedovršnosti in dovršnosti, temveč v tem, kako je zajet predmet glagolskega dejanja, kako smo ga sprejeli v našo zavest. Prim. Gledal je, pa ni videl ali Poslušam, a nič ne slišim.
Prehodnost
O prehodnosti govorimo, če glagolsko dejanje prehaja na predmet: kosim travo, čudim se takemu vprašanju, umivam se, bojim se bolezni, prišel je ob ves denar, izgubil je vse imetje, obšel je zapreko ipd. Nekateri redki glagoli imajo po dva predmeta v istem sklonu: prim. fanta učini angleščino. Veliko pa je glagolov, ki imajo po dva predmeta v različnih sklonih: nesi očetu časof}is. Pri že obravnavanem tipu rumeneti ¦— rumeniti je prehodnost zaznamovana tudi oblikoslovno (-e- : -i-); prim. še ubila je jajce proti jajce s e je ubilo.
Prehodni glagoli se lahko rabijo tudi neprehodno. V takih primerih izražajo dejanje samo: vidim hišo —¦ vidim (tj. z vidom zaznavam), delam hišo — delam (tj. imam delo, ne počivam). Zanimivo je, da taka splošna dejanja izra!-žamo navadno le z nedovršnikom: ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne pljuvajte po tleh, streljajte. Ce pa je dejanje kaj bolj določeno, pa rabimo tudi dovršnike: streljajte — ustrelite še, ali: tako se govori — reci vendar kaj.
Včasih smo v dvomu, ali je glagol prehoden ali ne. Prim. delati greh proti grešiti, ki oba pomenita isto: drugi gotovo ni prehoden. Tako še delati neprilike (težave, zgago ipd.): v takih primerih govorimo o notranjem predmetu.
Omenjeno je že, da je v primerih kot 'Jure hodi za Lenčkc^, zveza hodi za prehodna, če pomeni ima rad, ljubi, sicer seveda ne. Primer kaže, da iz neprehodnih glagolov prehodne ne delamo le s predpono (prim. šel je — našel je jurčka), temveč tudi s predlogi (hodi za, priti ob). Tu je še primer, kjer se prehodnosti znebimo z morfemom se: srebrim — srebrim se.^" ^ ~ ——-
Mislim, da je na razlikovalno vlogo morfemov e in i glede na prehodnost treba opozoriti v slovnici, ne pa morda v priročnikih napak navajati vse take dvojice izolirano.
Takim primerom je blizu tip kopam otroka — kopam se, saj se kopam se v veliki meri občuti kot neprehodno.
123
Pri glagolih, katerih prehodnost izražamo s predlogom, se delajo nekatere napake. Tu jih imaš naštete (v oklepaju) poleg pravilnih zvez:^' do tega (na tem) mi je, o resnici (v resnico) ne dvomim, ne jezi se name ali čezme (nad mano), ne govori mi o poštenju (od poštenja), povej nam kaj o kralju Matjažu) (od kralja Matjaža), ne pogajajta se tako za ceno (okoli, okrog cene), raz-pravljamo o vprašanju (po vprašanju) nezaposlenih, vsak ima pravico do življenja (na življenje), zanimam se za gradnjo strehe nad glavo (na gradnji), v to (na to) ne bo hotel privoliti, na to (v to) ne bo pristal. Kadar je glagol prehoden že brez predloga, za izražanje iste vsebine ni treba rabiti predloga: nadaljuj predavanje (s predavanjem), prelomil je navado (z navado), končaj že to delo (s tem delom), prihranil si je časa (na času), varuj se lažnih prijateljev (pred lažnimi prijatelji). Nič narobe ni taka dvojnica v primerih kot navadil sem se tega — navadil sem se na to. Gotovo je edino dobro dobiva ugled, pri dovrš-nem paru pa je razlika med dobil je na ugledu in dobil je ugled: v prvem primeru se mu je ugled samo povečal, v drugem pa ga prej sploh imel ni. Res pa je, da je dobil na ugledu mogoče zamenjati s postaja uglednejši. Isto je izgubili čast in izgubiti na časti proti izgubljati čast. Primeri kot delam na novem projektu se dajo izraziti z obdelujem (izdelujem) novi projekt.
Način
Način je pojem za odnos med osebkom in (iz)vršilcem dejanja. Ce je osebek hkrati (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja, govorimo o tvorniku ali aktivu; če pa osebek ni vršilec dejanja, pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, gre za trpnik ali pasiv. Brezosebkovi stavki izražajo poteke ali stanje (dežuje, lepo je bilo).
Ce si s tega stališča še enkrat ogledamo Kosovelovi pesmi Razpal, razrušil se je grad in Ena bolest mi dušo tesni, ugotovimo, da so vse osebne oblike razen (a jaz) sem bil izgnan tvorne : izražajo osebkovo dejavnost oz. udeleženost v kakšnem poteku ali stanju. Dejanja je več v drugi pesmi (prim. tesni, pride, potopi, izgubilo je, ohladilo je, daj, sem čutil, čutim, polzi, dajte), manj v prvi (ne morem) iti, tajim, vrnil bi se, (ne morem, ne smem) se vrniti, je zakrila). Stanje označujejo povedki kot: sem ubit, izdan je, sem bil mlad, sem gorak, poteke (procese) pa: razpal, razrušil se je, blesti, žarijo, zebe (me).
Tvornik je torej v slovenščini sploh veliko pogostnejši od trpnika. Tudi tisti edini stavek s trpnim povedkom lahko izrazimo v tvorniku: a mene so izgnali. Kaj se je pri tem zgodilo? Osebek trpnega stavka (jaz) je postal v tvornem predmet (mene), spremenila se je glagolska oblika (prej sem bil izgnan, sedaj so (me) izgnali). Pravilo se da tudi obrniti: predmet tvornega stavka postane v trpnem osebek, tvorna glagolska oblika pa se zamenja s trpno. Ce ima tvorni stavek še osebek, postane ta v trpnem prislovno določilo izvora glagolskega dejanja: a mene so (ljudje) izgnali — a jaz sem bil (od ljudi) izgnan. Namesto predloga od je v takih primerih nepravilno rabiti po. Pač pa lahko namesto predloga od rabim z, kadar ne gre za živega vršilca dejanja, temveč za prenosnika sporočila (prim. z okrožnico 32/cKin nam je bilo sporočeno) ali nosilca stanja (mesto je obdano z obzidjem = mesto obdaja obzidje); prim. še stadion je bil nabit gledalcev ali z gledalci (tj. polnega so ga delali gledalci).
Tako je treba obdelati na enem mestu, ker uporabnik knjižnega jezika ne bo hodil kar naprej gledat v pravopis ali priročnik napak.
124
Slovenci trpno dejanje lahko izražamo tudi s se. Ta oblika trpnika ni tako splošno uporabna, kot se je lahko prepričati, če naš trpni stavek (a jaz sem bil izgnan) skušamo izraziti tako: a jaz sem se od ljudi izgnal. Ce bi pa zanemarili prislovno določilo izvora (tj. od ljudi), bi dobili a jaz sem se izgnal: tega stavka pa ne bi več razumeli trpno, temveč tvorno, tj. tako, kot da sem sam sebe izgnal. S se izražamo trpnik le tedaj, če je predmet, ki ga prizadeva dejanje, neživ : prim. otava se kosi v poznem poletju = otavo kosijo v poznem poletju ali: taka stvar se ne pove na glas = take stvari ne povemo na glas. Lahko pa se rabi trpnik s se tudi v primerih, kadar predmet po vsej verjetnosti ne more biti (iz)vršilec dejanja: prim. dojenček se kopa vsak dan = dojenčka kopljejo vsak dan.
Obravnavani primeri kažejo, da v slovenščini uporabljamo trpnik takrat, kadar hočemo spraviti v ospredje tistega (tisto), ki ga prizadeva glagolsko dejanje, zamolčali ali potisniti ob stran pa (iz)vršilca glagolskega dejanja. Ta, namesto da bi bil osebek tvornega stavka, postane v najboljšem primeru prislovno določilo izvora ali pa je sploh izpuščen. Izpustimo ga takrat, kadar ni važen ali pa ga nočemo ali ne moremo ugotoviti. To je dovolj pogosto v strokovnih besedilih, poljudnih ali znanstvenih. Še v takih besedilih trpnika ni dobro preveč uporabljati. Da to ljudje čutijo, vidimo npr. tudi iz kuharskih receptov, kjer namesto Vzame se bela moka, trije pecilni praški itd. pogosto beremo Vzamemo (ali »vzameš« ali »vzemi«) belo moko, tri pecilne praške itd.
Trpniku se seveda moramo prav izogibati tedaj, kadar bi bilo zvezo določne glagolske oblike in se mogoče pojmovati aktivno ali pasivno, tj. v zvezah z osebkom, ki je lahko tudi sam (iz)vršilec dejanja. Gotovo je nemogoč stavek Danes pa sem se v šoli pohvalil v pomenu Danes so me pa v šoli pohvalili ali Na križišču sem se skoraj povozil od avtomobila v pomenu ... me je avtomobil skoraj povozil. Ce se že izrazimo v trpniku, potem v takih primerih rabimo zvezo pomožnika in deležnika na -fejn ali -t, torej bil sem pohvaljen, bi bil skoraj povožen.
Seveda sta obliki pomožnik + deležnik na -fejn ali -t in osebna glagolska oblika + se popolnoma v redu, ko prva izraža stanje po izvršenem dejanju (prim. v Kosovelovi pesmi sem bil ubit), druga pa s se izraža splošni osebek (tod se ne sme hoditi = tod ne smeš (nihče ne sme) hoditi).
V neknjižni rabi je še zveza »išče se Uršo Plut« (»iskalo se bo Uršo Plut). Oseba, ki jo zadeva glagolsko dejanje, je predmet, ne osebek, kot mora biti pri trpniku. Tako govorjenje je nepotrebno. Tudi oblika »išče se Urša Plut« je slaba, ker je dvoumna: Urša Plut je namreč v takih primerih mogoče pojmovati ali kot osebek tvornega ali trpnega stavka, tj. bodisi kot vršilca dejanja bodisi kot njegov cilj. Zato take primere, kot že povedano, izražamo tvorno: iščejo Uršo Plut. Ce jo tudi sami iščemo, rabimo 1. osebo: iščem (iščeva, iščemo) Uršo Plut.
Tip išče se Uršo Plut je prišel k nam od drugod, kolikor toliko pa ga delajo domače zveze kot mnogo stvari se je pozabilo oz. vsepovsod se išče zlato, kjer je mnogo stvari in zlato osebek, imata pa enako obliko, kot bi jo imela kot predmet v tožilniku. Od mnogo stvari se je pozabilo pa ni daleč do mnoge stvari se je pozabilo.^'^
^- o tipu išče se Uršo Plut gl. razpravo S. Skerlja v Beličevem zborniku.
125
Kadar deležnik na -(e)n ali -t izraža stanje po izvršenem dejanju, seveda ne izraža dovršnosti: Čevlji so (bodo, bi bili) lazmočeni, kjer se po povedku edino pametno vprašujemo le s kaj je s čevlji. (Da je biti nedovršen, ni dvoma.) — Da gre v takili primerih za stanje in ne za trpnik, dokažeš s tem, da namesto del. na -fejn ali -t uporabiš tak deležnik na ki ga je mogoče rabiti tudi kot prilastek frože so uveief ali sploh s kakršnimkoli pridevnikom (čevlji so novi), ne da bi se pri tem spremenil čas. (Prim. razliko v času med Rože so uvele, sed. čas in Rože so uvenile pret, čas.)
Stanje (in ne trpnik) se lahko izraža tudi z deležnikom na -fejn ali -t ne-dovršnih glagolov: ta tipa je delana na roko, streho imajo krito s skodlami, kruh je pečen, kosilo bo kmalu kuhano. Dejanje, ki se mora izvršiti pred nastopom stanja, je seveda dovršno: to pipo so napravili z roko, streho so pokrili s skodlami, kruh so spekli, kosilo se bo moralo pred tem skuhati.-*
Glagoli s se ' .
Oblikovno enaki glagoli s se (smeje se, tiska se, govori se, umiva se) se razvrščajo v tri skupine. Pri smeje se je se ohranjen v vseh glavnih glagolskih oblikah (smejati se, smej se, smejal se je), ne pa tudi v deležniku na -(e)n (laz-koračen) in glagolniku (smejanje), se sam na sebi pa nič ne pomeni. Redki glagoli tak se ali imajo ali pa tudi ne: jokam se — jokam, sedem — usedem se.
Pri glagolih tipa umiva se je se mogoče zamenjati s sebe ali s kakim drugim samostalniškim zaimkom ali samostalnikom: umiva otroka, umiva ga itd.
Glagoli tipa ubiti se lahko izražajo neprehodno dejanje, npr. ubil se je v gorah (= zaradi padca ali kako že je umrl). Cisto drugo so seveda primeri kot ubil je sebe in še nekoga, kar je tip umiva se.
Tip govori se v nasprotju s smeje se in umiva se stoji vedno samo v 3. os. ednine, morfema se ni mogoče zamenjati s samostalniškim predmetom, temveč le s splošnim osebkom, npr. z ljudje (ljudje govorijo ali govorijo na sploh).
O tipu otava se kosi (v poznem poletju) smo že govorili: tu je osebek mogoče spremeniti v predmet, se pa opustiti (otavo kosijo.. .).
Vsi tipi s se so tvorni, le zadnji je trpni.
Nekateri g)agoli imajo namesto se morfem si: prizadeva si, pomaga si, mislim si. Tudi tak si ima različno vrednost: eni glagoli nikoli niso brez njega (prizadevam si), pri drugih pa ga je mogoče zamenjati s samostalniško besedo (pomagam si (sebi, bratu)), pri tretjih (misli si) je nekako odveč. V zadnjem primeru si kot da zamenjuje osebek. Nekateri glagoli brez razlike rabijo se ali si; upati si (se), premisliti si (se), opomogel si (se) je.
Kadar sta povedek glagola s se, se en se izpušča: bal se je smejati (ne: smejati se). Napačno pa je izpuščati se v primerih kot Naša umetna proza začenja z Martinom Krpanom. Glagol sestoji pa nima se, torej je napačno reči knjiga še sestoji iz treh delov.
^ Ss 1964 (2511 napačno meni, da imajo oblilce na -1 (tip zmrzla voda ipd.) »pasivni ali trpni pomen«. Dejansko izražajo le stanje. Na str. 264 na istem mestu beremo, da imajo taki deležniki »pasivni pomen in izražajo stanje«. — Moje stališče gl. v Probleme.
Ss 263, trdi, da imajo deležniki na -n od nedovršnikov »danes izrazito pridevni pomen in izražajo stanje (...), zato tega deležnika ne moremo rabiti pri opisovanju pasiva za nedovršnike«. Ze v Probleme 71 sem opozarjal na nasprotne primere {tip zatiran, zaničevan, stavljen).
126
Naklon
Naklon je pojem za poseben odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja, itd. Taki tipični odnosi so trije: povedni, pogojni in velelni. V povednem naklonu za dejanje ugotavljamo, da se (se ne) uresničuje, ali pa se sprašujemo po tem, ali se (se ne) uresničuje. V velelnem naklonu podajamo dejanje kot zaželeno, zahtevano, zapovedano ipd., oz. nezahtevano, nezaželeno, nezahtevano ipd. V pogojnem naklonu podajamo dejanje glede na možnost in pogoje njegove uresničitve.
Te odnose podajajo načeloma specializirane oblike; v sedanjiku npr. povedni naklon izražamo s povednim sedanjikom (delam, tiska se) pogojnega s pogojnikom (delal bi) in velelnega z velelnikom (delaj). Vendar vsak povedni sedanjik (in sploh oblike povednega naklona) ne izraža le povednega naklona, temveč lahko tudi druga dva. Prav tako tudi pogojnik lahko izraža velelni naklon. Velelni naklon lahko izražamo še drugače, npr. z nedoločnikom (ne jokati) ali s preteklikom (da mi takih stvari nisi več vlekel domov) ipd.
To, kar pogojnik in velelnik izražata z obliko samo, je mogoče tudi opisati s tako imenovanimi naklonskimi glagoli ali prislovi in nedoločnikom. Tako zapoved, da se dela, namesto z obliko delaj lahko izrazim z moraš delati. Ne hodi pomeni lahko ne želim, da greš ali prepovedujem ti iti, in to lahko izrazim tudi z ne smeš iti. Ali še: delaj lahko pomeni dovoljujem (dam) ti delati, smeš delati, lahko delaš. Zeljo posebno pogosto izražamo z osebno glagolsko obliko in prislovom naj: naj gre = želim, da gre ali dovoljujem mu iti, sme iti, mora iti, lahko gre. Prim. še naj bo povedano še to, kar pomeni isto kot bodi povedano še to. Da zveza prislova naj z določeno glagolsko obliko ne izraža samo zaželenih, nasvetovanih in podobnih dejanj, kažejo primeri kot naj sem se še tako trudil, uspel nisem, kjer naj sem se trudil pomeni čeprav sem se trudil, torej povedni naklon.
Zveze naklonskega glagola ali prislova in drugega glagola so tistega naklona, v katerem je osebna glagolska oblika: moram delati je povedni naklon, moral bi delati pa seveda pogojnik (naj mora delati ni mogoče, prav tako ne zveza mora delaj). Prim. še lahko dela (= povedni naklon v pomenu sme delati), lahko bi delal (pogojni naklon), ni pa mogoče naj lahko dela ali naj more de-la(ti) ipd., ker dveh naklonskih glagolov (izrazov) sploh ni mogoče rabiti drugega ob drugem (prim. nemogoče zveze more mora delati, more sme delati). Zanimiva je zveza rad bi delal, ki pomeni želim delati.
V obeh Kosovelovih pesmih imamo primere za vse tri naklone. S poved-nikom so izražena vsa dejanja razen vrnil bi se (pogojnik) in daj, dajte, dajte (velelnik).
V Slovenskem knjižnem jeziku 2 smo pri besedotvorju ugotovili, da tudi izpeljanke iz glagolov pojmujemo ali povedno ali pogojno (prim. uresničljiv = tak, ki se da uresničiti (ki se lahko uresniči, ki se more uresničiti)). Tudi neosebne glagolske oblike sploh so v določenem naklonu. V Kosovelovih pesmih so take neosebne oblike ziovešča, bolest, sanje, iskanje, spoznanje, življenje, pogrezanje, hlad in spanje. Vse po vrsti so v povednem naklonu, o čemer se prepričamo tako, da jih »opišemo«: zlovešč = tak, ki naznanja slabo, ne pa morda tak, ki naj bi naznanjal slabo; bolest = to, da kaj boli, ne to, kar naj bi bolelo, kar boli itd. Zanimive s tega stališča so zloženke kot kažipot, ki so tudi povedniške: kažipot je naprava, ki kaže (ne, ki naj bi kazala ali ki kaži) pot.
127
Zapiski, ocene in poročila
F. s. FINZGARINPREŠERNOV   DOMVVRBI
Na Prešernov smrtni dan 1937 je pisatelj F. S. Finžgar govoril o Pesniku v ljubljanskem radiu in prvič povedal misel, da bi morali Prešernov rodni dom v Vrbi odkupiti ter preurediti. Naslednji dan sem v razredih realne gimnazije v Mariboru, v katerih sem poučeval slovenščino, o tem govoril in pozval dijake: kaj, ko bi nabrali v ta namen nekaj denarja in ga poslali pisatelju Finžgarju. S tem bi dijaki pritrdili pisateljevi zamisli in pričeli dejansko delo za njeno uresničenje. Kar smo nabrali, sem 10. II. poslal z nakaznico Finžgarju, ki mi je odgovoril s tem-le pismom:
Ljubljana, Dobrilova 30, 12/11 1937
Velecenjeni gospod profesor!
Vaše pismo in denar, nabran po dijakih 328.25 din sem včeraj prejel. Prav iskrena hvala. Ne veste, kako mi je to dalo novo pobudo, da se za uresničenje te misli trudim še nadalje. Profesor Plečnik, ki sem ga pred par leti peljal na Prešernov dom, mi je z velikim veseljem to misel potrdil in bil pripravljen vse storiti, da ta dom umetniško restavrira v pristno prvotno' stanje, ga uredi in tako napravi muzej s Prešernovimi deli in njegovo zapuščino, ki jo ima Tomo Zupan.
Pred nekaj tedni sem bil spet tam in sem govoril s sedanjo posestnico vdovo. Ta se je izjavila, da bi bila pripravljena hišo odstopiti, ako ji na obširnem vrtu kar poleg gospodarskega poslopja postavimo novo hišo. V letošnjih počitnicah bom skušal dobiti to zagotovitev v obliki pravno veljavne pogodbe (pri njej ima besedo tudi varstveni urad — sodnija, ki upam, da ne bo nasprotovala). Ako se mi to posreči, potem je stvar kaj lahka. Ob tem ljubem daru se mi je rodila misel, kaj ko bi samo slovensko dijaštvo in tvidi učenci osnovnih šol si dali nalogo, da ta dom sami postavijo? Sodim, da dosti nad 200.000 ne bi stalo. Morda imamo skoro toliko vseh šolarjev in če bi vsak dal dinar, je zadeva rešena. Nekaj pa bi banovina morala prispevati in vsa naša glavna mesta v Sloveniji. Prof. Plečnik bi vse naredil sam in s svojo šolo brezplačno. To bi bil ponosen raonument naših šol in dokument slovenske zavednosti naših mladih. Ali ne?
Torej ponovno iskrena zahvala vsem in Vam posebno. Naj bi to prvo tako plemenito zrno vzklilo v uresničenje te misli.
Z odličnim spoštovanjem
vdani Finžgar
Na nedatirani dopisnici (poštni žig: 15. II. 37), s katero mi je Finžgar odgovoril glede nekih slik (verjetno Prešernovega doma), je pripisal: »Ako bo posestnica privolila, potem osnujemo takoj tako zvezo vseh kulturnih družb, ki bo potem skušala dobiti od naše mladine ta obolus. Lepo bi bilo, če bi otroci postavili Dom največjemu možu!«
Cez leto dni je Finžgar spet govoril v radiu o tem, »kako se je rodila zamisel, da bi bila vprav naša mladina ... — tista, ki naj prevzame glavno breme za izvršitev tega namena« (namreč odkupa Prešernovega doma).
Spomnil se je tudi mojih mariborskih dijakov: »Ko sem to omenil 1. 1936 in 1937 mimogrede pri predavanju v Ljubljani, v Celju in nekaj malega napisal v »Mladiki«, so se oglasili takoj dijaki iz Maribora in poslali zbirko nad 300 din kot prvi kamen za Prešernovo hišo ... (Nato omenja še učitelje v Celju in skupino študentov, ki so ob njegovem predavanju med njimi tudi darovali v ta namen.) To mi je bil jasen kažipot, kako bi se izvedel odkup Prešernove rojstne hiše. Od nekdaj že je bil dijak tisti, ki je hodil v Vrbo in danes je prav tako dijak, ki je v svoji ljubezni prvi žrtvoval za ta namen, še preden je bil sestavljen odbor.« (Slovenski dom 8. 11. 1937, št. 30, str. 2).
Naj bo ta objava Finžgarjevega pisma kot prispevek k zgodovini ureditve Prešernovega doma po tridesetih letih njemu v počastitev, mojim nekdanjim dijakom pa v lep spomini
v i i ko N o v ak
128
VSEGA NI KRIV SLAVIST j
Ce pomislimo, kako slabo se mladi ljudje izražajo tudi potem, ko so razen osnovne \ končali še kako drugo šolo, moramo priznati, da smo jih vsi skupaj naučili bore malo. ; Kje bi iskali krivdo? Koga bi obsodili? Kdaj se pravzaprav začne jezikovna vzgoja? |
Otroci, s katerimi se starši nimajo časa pomenkovati, imajo reven besedni zaklad in v šoli ne morejo tekmovati s tistimi, ki so jim zgodnja otroška leta minevala ob kram- i Ijanju z odraslimi, niti z onimi, ki so pred šolo obiskovali varstveno ustanovo. V zlatih I časih, nekoč pred sto leti kot v pravljici, so otrokom predle zgodbe sive babice in marši- i kateri pisatelj se je za umetniški ugled zahvaljeval prav njim, ali materi ali dedu. Zgod-nje otroštvo je preorana njiva, ki čaka na dobro seme. Skrb za izražanje je žal le redkim j staršem eno najpoglavitnejših prizadevanj in le malo je takih, ki pri jezikovni vzgoji ; ne prenesejo spakovanja, zmaličenih pomanjševalnic, skratka vsega, kar dela otroški j jezik še manj razumljiv. :
Prvi, ki v dobrem ali slabem vplivajo na otrokov jezikovni razvoj, so prav gotovo starši. j
Načrtna jezikovna vzgoja se začne v šoli. Šele v ta proces smo zapleteni tudi uči- j telji, in precej usodno zapleteni. Človek kaj hitro odraste in začne kritično ocenjevati j prehojeno pot. Spomni se učitelja iz prvega razreda, pa ugotovi, da se otrokom ni kaj \ prida posvečal. Tudi učitelj tretjega razreda se ni brigal zanje. Vseeno je bilo, kako so ; govorili v četrtem, saj jim ni nihče popravljal napak. Učitelj, ki je poučeval zemljepis, I je sam govoril v narečju. Slovnične napake v kontrolnih nalogah učitelja fizike niso'j motile. Poprave slovenskih šolskih nalog so zmašili na rob, v letu so pisali vsega pet i ali šest spisnih nalog, govornih vaj pa sploh niso imeli. \
Drugi, ki je na otrokov jezikovni razvoj dobro ali slabo vplival, je bil učitelj. '
Medtem so učenci pridno prebirali stripe. Se tako nejasna slika jim je povedala : več kot do kraja ožeto besedilo v vegastem oblačku. Spretno so plavali v povodnji srbo- J hrvaških časopisov in vsak večer poslušali v radiu magnetofonske prenose jecljavih i intervjujev. ;
Vmes so se nekateri srečno prebili skozi srednjo šolo, dosegli poklic, se zaposlili j in se potem nekega dne v spominu sprehodili skozi šolska leta ter ugotovili, da je bilo j v tej šoli nekaj narobe. Ce pa bi morali karkoli zapisati ali povedati, bi v intervjuju ' slovenska javnost znova lahko slišala jezikovno babilonščino. i
Naloga osnovne šole — kaj šele srednje — pa je, da učenca nauči pisnega in i ustnega izražanja! Dalj ga uči, manj ga nauči, taka je vsakdanja praksa. ;
K jezikovni vzgoji prispevajo svoj delež vsi predavatelji, slavist pa si mora delo \ vešče organizirati, če hoče, da bo vsaj približno opravil naloge, ki mu jih nalaga učni i načrt. Škoda, da je pri pouku pisnega in ustnega izražanja skoraj praznih rok. Najprej \ si ni čisto na jasnem z metodo. O tem, kaj je v metodiki materinščine novega po svetu, i navadno sploh ne more imeti pojma. Po lastnem preudarku določa področje govornih I vaj, če jim sploh posveča dovolj skrbi. Široko uporabnih jezikovnih učbenikov nima. ] V šestem razredu si nima s čim pomagati, menda mu že deset let ni nihče napisal jezi- ] kovne vadnice. Večina učiteljev slovenskega jezika se v šoli itak ukvarja s slovnico \ in ne z jezikovno vzgojo. Slovnico slavist že zna poučevati, jezikovno vzgajati pa dosti- \ krat ne. Tudi njega so vedno učili, ne vzgajali. Zdaj pa se je še pri pouku nekaj za-.i pletlo: ali naj uči analizirati po novem ali po starem? Naj obravnava glagol po starih < ali novih avtoritetah? Kakorkoli se odloči, ni prav. Nekateri so sklenili, da spornih po- i glavij ne bodo učili. To pa je še najmanj prav. :
V šoli ne bi smelo biti nobene zmedenosti, nobenega priseganja na Rupla ali Topo- i rišiča, pač pa vzoren red, trdnost in enotnost. Učiteljem slovenskega jezika bi mo- j rala biti temeljito poznana metodika predmeta. Slavist bi se moral strokovno, predvsem i praktično izpopolnjevati. Moral bi vedeti, kako poteka pouk materinščine pri drugih na- \ rodih, tako pa še nihče ne ve, kdaj bo dobil dovolj učnih pripomočkov, pa tudi tega ne, : ali jih bo znal uspešno uporabljati. Dokler bodo učenci z nezadostno oceno lahko na-, predovali v višji razred, dokler bo raven znanja lezla navzdol, toliko časa od njih tudi i boljše pismenosti ni vredno pričakovati. Mladi človek bo z leti dosegel poklic, morda j pcklic take narave, da bo moral govoriti in pisati za javnost, in povesti o jari kači in j steklem polžu ne bo nikoli konca. ]
129 i
Ce hočemo doseči boljšo pismenost, ne bi smeli dovoliti, da nam kulturo jezika kvari slab tisk. Vsaka javno posredovana beseda bi morala biti jezikovno brezhibna — kdor se ne zna pravilno izražati, naj za javnost ne govori ali pa naj se temeljito pripravi. Učitelje slovenskega jezika je treba strokovno čim bolje usposobiti že na akademiji ter jih življenjsko pripraviti na stik s šolo in z njenimi nalogami. Celo v šolski sistem bi bilo dobro vnesti več reda in doseči neko trdnost in zmernost tudi v učnem načrtu.
Berla  Golob
NEKAJ BESED O SLOVARJU SLOVAŠKEGA JEZIKA (SlOVNlK SLOVENSKÉHO JAZYKA)
Avgusta preteklega leta sem imela kot udeleženka odlično organiziranega in pripravljenega letnega seminarja za slovaški jezik in kulturo (Studia Académica Slovaca) v Bratislavi priliko, da se seznanim tudi z nekaterimi ustanovami in delovnimi kolektivi, ki skrbijo za napredek in rast slovaške kulture, posebno s tistimi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in kulturo slovaškega jezika. V mislih imam zlasti inštitut za slovaški jezik pri akademiji znanosti. Prijazni sodelavci inštituta so mi prikazali in osvetlili svojo raznovrstno dejavnost. Zanimalo me je predvsem delo za slovar slovaškega jezika, katerega peta, a ne zadnja knjiga, od črke V do črke 2, je izšla leta 1965. Ne zadnja zato, ker pripravljajo še šesto knjigo, ki bo obsegala dodatna gesla in osebna ter zemljepisna imena. Naj mi bo dovoljeno na kratko predstaviti to veliko delo, ki se odlikuje posebno po tem, da je v končni fazi nastajalo le sedem let (prva knjiga je izšla 1959.), kar je za slovar s takim konceptom in takim obsegom kratka doba. Delo so dokončno zastavili leta 1950, ko so si prišli na jasno, kakšen naj bo koncept: slovar slovaškega jezika (v nadaljnjem SSJ) naj bo srednjega tipa, obsega naj okrog 100.000 gesel, zajame naj besedišče knjižne slovaščine, kakor se je ustalilo v leposlovju in strokovnih delih od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Slovar naj im.a predvsem normativno, manj informativno vlogo.
Omeniti je seveda treba, da se je ekscerpiranje in zbiranje gradiva za slovar začelo pravzaprav že v prejšnjem stoletju v Slovaški Matici v Turčianskem Sv. Martinu, da je po daljši prekinitvi ponovno oživelo leta 1925 in da je slovar 1946 začel izhajati v zvezkih pri Slovaški Matici (izšel pa je le en zvezek). Po reorganizaciji Slovaške Matice pa se je vse slovarsko delo skoncentriralo pri Slovaški akademiji znanosti in se, kot rečeno, 1950. znova začelo.
Kako se je zastavljeni koncept uveljavil in uresničil? Od napovedanih 100.000 gesel je število naraslo na 120.000 in nadaljnjih 3000 gesel, ki jih bo zajel dodatek v šesti knjigi. Slovar je v glavnem izpolnil napovedano nalogo, oddaljil pa se je, po mnenju kritike, glede na obljubljeno normativnost in glede na izbor besed, ki je pomanjkljiv, oziroma premalo kritično opravljen. Tako zajema SSJ, po mnenju kritike, precej posebnih, stilistično obarvanih besed, medtem ko manjkajo mnoge besede, ki bi po zastavljenem konceptu in nalogi, da naj slovar zajame čim popolnejše besedišče današnjega slovaškega jezika, ne smele izostati.
Mislim, da ni podobnega kolektivnega dela, ki bi bilo brez napak in pomanjkljivosti. Čeprav se vsak kolektiv pri opravljanju takega dela skuša dokopati do enotnih stališč in pogledov glede na izbor besed, njihovo vrednotenje, način razlaganja in na podobna vprašanja, s katerimi se neprestano srečuje vsak posamezni delavec, je tako enotnost le težko doseči v zaželeni meri. Zato se tudi ni lahko izogniti raznim nedoslednostim v formulacijah razlag, na kakršne naletimo tudi ob prebiranju tega slovarja. Mislim predvsem na besede, ki bi po svoji predstavni in vsebinski sorodnosti ne smele biti različno razložene (npr. meseci, dnevi v tednu). Podobno neenotnost oziroma neusklajenost je opaziti tu in tam pri kvalificiranju besed, zlasti v frazah, pri razvrščanju posameznih fraz, tu med splošno ponazorovalno gradivo, tam pod frazeološko ali terminološko gnezdo. Ce bi se pri takem delu hoteli zavarovati pred podobnimi nedoslednostmi in neenotnostmi, bi bilo potrebnih več delo spremljajočih sprotnih evidenc, kakor; koordinacijska kartoteka razlag, kartoteka v slovarju evidentiranih sinonimov in podobnih pomožnih elaboratov. Vse to pa terja — to nam mora biti jasno — veliko truda in časa in bi se s tem izdajanje slovarja gotovo podaljšalo. !
330
SSJ je bil ob izidu četrte knjige deležen precejšne kritike slovaških jezikoslovcev in drugih predstavnikov slovas'ke kulturne javnosti. Pri tem mislim samo na stvarne kritične pripombe, ki zadevajo izrazito strokovno plat, kajti očitkov tudi v drugih smereh ni manjkalo. Vendar kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko bralec že ob bežnem pregledu slovarja ugotovi njegovo veliko vrednost. To mu dajejo v glavnem jasne in kratke razlage, logična in pregledna razvrstitev pomenov in dovolj predstavno ponazorovalno gradivo, ki primerno dokumentira rabo. Morda je v njem le preveč citatov, ki za ponazoritev zlasti nevtralnih, neopaznih besed oziroma pomenov niso nujno potrebni. Slovar je dosegel tudi veliko mero preglednosti z ustreznim tiskom. Simpatično je tudi dejstvo, da glava v geslih ni preobremenjena s slovničnim aparatom. Z vsem tem so sestavljavci dosegli tudi veliko uporabnost slovarja, za katero težijo prav vsi, ki imajo opravka s podobnim delom. Slovar slovaškega jezika je veliko in pomembno delo, s katerim se je slovaški narod uvrstil med druge slovanske narode, ki so tovrstno dolžnost že izpolnili.
Naj mimogrede omenim še načrt prizadevnega slovarskega kolektiva v bližnji prihodnosti. Za svojo najnujnejšo nalogo ima pripravo priročnega slovarja slovaškega jezika, temu pa naj bi sledila priprava in izdaja večjega češko-slovaškega slovarja in slovarja sinonimov. Tudi veliki slovar, ki naj bi zajel in dokumentiral celotno besedno bogastvo slovaškega jezika, je v daljni perspektivi.
Joža  Meze
NIKOGRAFENAUER:PEDENJPED
Grafenauerjeva zbirka pesmi za otroke (Niko Grafenauer: Pedenjped, Mlada obzorja 10, Obzorja 1966) je pomembna poživitev slovenske otroške poezije. Morda bi o knjigi morali dati ustrezno sodbo tudi psihologi in pedagogi, praksa pa ji bo priznala nedvomno upravičenost.
Po Pavčkovih pesmih (predvsem mislim na Mačka na dopustu), po Kovičevi Franci izpod klanca je Grafenauerjev Pedenjped po letu 1945 časovno morda tretja pomembnejša knjižica pesmic za otroke, glede kakovosti pa za njima prav nič ne zaostaja. Pristnost in neposrednost novih pesmi temelji na otrokovi igri, čestokrat na njegovem razmišljanju, rojenem iz dolgočasja in osamljenosti, na otrokovem spoznavanju, sebe, okolja, novega vedenja in živalskega sveta. Res pa je tudi, da Grafenauer pri tem ni našel mnogo novih motivov, ampak je marsikdaj uporabil take, kot jih poznamo že iz Najdi-hojce, iz Zupančičeve otroške lirike, tudi iz IJtvinih Kraguljčkov in od drugod. Toda to snov je znal Grafenauer povedati na nov način, otroku današnje dobe verjetno bližji.
Pedenjped je osebnost, o tem ni dvoma. Zdi se nam sicer, da je marsikdaj osamljen, ker mu okolje posveča premalo pozornosti; zato se spakuje pred ogledalom, kar preveč tiči med knjigami, ki jih še ne zna brati, preveč hitro plane v trmo in jok in naredi preveč škode po hiši. Pedenjped res ni tisti nežni in pridni Ciciban, ki se morda kdaj ne umije ali pa si morda raztrga hlače; Pedenjped je mnogo bolj bojevito razpoložen. Pri vsem tem pa nam Pedenjped od Cicibana ni manj simpatičen, kajti v svoji neposredni otroškosti je enako ljubek.
Grafenauerjeve verze za otroke odlikuje lepa ritmičnost s prijetnimi in neprisiljenimi rimami. Jezik je živ, današnji. Prijetne so besede, kot »pedenjsrajčka, pe-denjhlače, pedenjbratec, pedenjočka, pedenjura« in podobne. Med najbolj posrečene izraze sodi nedvomno glagol »našlikašlakati«. Pedenjped bratca draži s »šlik šlak« in pedenjbratec ga zatoži.
»Pedenjočka prst izproži, naglo sodi, nič ne čaka: ta nagaja, oni toži, kar oba našlikašlaka.«
Ljubka beseda je razvrednotila telesno kazen in ji odvzela zastrašujočo pretnjo, pesmica pa je s tem samo še pridobila na vzgojni vrednosti. Podobnih primerov je mogoče navesti še več. Po drugi strani pa menim, da je Grafenauer ponekod nekoliko nekritično uporabil nekatere besede, ki jih sedemletni otrok (saj so menda njemu v prvi vrsti namenjene te pesmi) verjetno še ne more razumeti: dvom, posvetovati se, postava (= zakon), aretirati, pogodba, študirati, diplomirati, torero, všečno, teorija, svetovljan, srenja, izvedenec in morda še kaj.
131
Nedvomno Grafenauer zna zabavati otroka. Pripoveduje mu o tem, kar otrok sam doživlja in spoznava. Skupaj z otrokom se ponorčuje iz tožarjenja, obrekovanja, nesmiselnih sporov za nič, potepanja, veseljačenja itd. Pri tem zna s plastičnim izrazom ustvariti živahnost in prepričljivost. Tako v Svatbi pripoveduje o govorniku medvedu: »Ploskanje mu jezik zveze I pa zato po jedi seže. I Ko naposled zopet zine, I mu iz ust lete diobline:...«
Vendar pa v nekaterih pesmih živali kar preveč pljujejo in psujejo, tako da postane to že neprijetno in se zdi, da hoče pesnik učinkovati na preveč cenen način.
Najboljše pesmi v Grafenauerjevi zbirki so Dvojčka, Junak, Slik šlak, Potuha, Biba leze hiba gre. Zadrega, Abeceda, Učenjak, Svatba, Pregled in še katera, ki bodo, prepričan sem, kmalu znane premnogemu našemu pedenjpedu.
Knjigo je opremila in jo obogatila z ilustracijami akademska slikarka Lidija Osterc.
Borut Stražar
SLOVSTVENI DROBCI OB MÖRU JÖKAIJU
Lani je Pomurska založba izdala prevod Jokaijevega romana Zlati človek. Zdi se, da je razširjanje in utrjevanje slovensko-madžarskega kulturnega spoznavanja in sodelovanja to pot prišlo pod vpliv malce zastarelega slovstvenega okusa in je zategadelj seglo precej nazaj v madžarsko književno preteklost. Ta občutek namreč dobi bralec pri branju Zlatega človeka, povzročajo pa ga tudi ugodna doživetja ob branju sodobnega madžar- . skega romana Pokopališče rje, ki ga je leta 1963 objavil Endre Fejes, slovenski prevod (Jože Olaj) pa je predlanskim izdala prav tako Pomurska založba. Fejesov roman je v izvirniku doživel nove izdaje, kmalu je bil preveden v številne tuje jezike, bil je tudi dramatiziran in uprizarjan najprej v Budimpešti, kasneje pa še drugje. 2e vse to kaže, da je bilo Fejesovo delo res zelo upravičeno in koristno prevesti v slovenščino. Končno potrjuje vtis zastarelosti, ki ga nudi Jokaijev roman, še dejstvo, da je prvi slovenski prevod Jokaijeve proze izšel že skoraj pred sto leti. V zapisku ob prevodu Zlatega človeka (Jože Filo, Mor Jokal v slovenščini. Dialogi II. 1967, št. 2, 87—89) namreč po naslovu in vsebini lahko sklepamo, da gre za prvi slovenski prevod Jokaijeve proze, kar pa ni res. Avtorju članka sicer ne moremo očitati, da tega ne bi vedel, saj se intenzivneje kot drugi danes ukvarja s slovensko-madžarskimi stiki. Ker pa gre za neraziskano območje naše kulturne preteklosti — spričo tega lahko pride do zmote — bi vendarle kazalo v Filovem zapisku ob navajanju številnih Jokaijevih prevodov v druge jezike opozoriti tudi na to, kaj je bilo Jokaijevega že doslej prevedenega v slovenščino.
Jokaija, za tisti čas zelo spretnega romansierja in tudi nemško beročim priljubljenega romantika, zasledimo v slovenščini namreč že leta 1871. Tedaj je v Letopisu Matice slovenske izšel prevod njegove proze Adamante. Delo je prevedel Lavoslav Gorenjec-Podgoričan, ki je tisti čas največ prevajal iz ruščine in češčine, a tudi iz madžarske književnosti (prim. J. Rotar, Slika kao oblik realističke novele, Radovi fil. fak. Zadar, Zv. 5, 1964, 193). Pa tudi kasneje se Mor Jokal vsaj še enkrat pojavi v slovenskem prevodu. V zbirki povesti Naš dom (zv. 5, Celje 1905, 70) je objavljen prevod Jokaijeve novele Karin (prim. tudi: Dr. Stanislav Kos, Bibliografsko kazalo k svetovni književnosti v slovenščini do leta 1962; Študijska knjižnica v Mariboru).
Z Jokaijem pa je povezan še en slovstvenozgodovinski drobec. Fran Maselj Pod-limbarski je bil leta 1879 v Požunu (Bratislavi) na računovodskem tečaju za bodoče računovodske častnike. Po svojem nagnjenju je iskal stika s kulturnim in javnim življenjem tudi v slovaškem središču, kolikor so mu seveda dopuščale okoliščine. Tako je ob neki priložnosti poslušal Mora Jokaija, tedaj poslanca, ki je v Bratislavi imel javno predavanje. Maselj je ob tej priložnosti zapisal v beležnico: »'Lathato isten', to je 'vidljivi bog', je bil predmet govora, kateri je govoril Mor Jokal, sloveči madžarski romanopisec v mestnej dvorani. Govoril je o sebi, kako ga je rešil 'lathato isten' 48. leta sovražnih krogel...« (prim. Masljev dnevnik 11. 5. 1879, ms št. 1052 v NUK).
Na ta drobec je vredno opozoriti že zategadelj, ker bi ga (za razliko od prejšnjih dveh) le stežka našel, kdor se s Podlimbarskim ni imel priložnost podrobneje ukvarjati in pregledati njegovih sedemintrideset drobno pisanih in sploh zanimivih beležnic. Zadnje leto je bilo nekaj več napisanega o slovensko-madžarskih stikih v preteklosti (npr. J. Filo ob Avgustu Pavlu), pa naj se tistemu dodajo še gornje vrstice.
J. Rotar
132
SLOVENIAN-ENGLISH GLOSSARY OF LINGUISTIC TERMS' ;
i
Ta »slovensko-angleški slovar jezikovnega izrazja« je sestavil naš rojak, ki je v i Ameriki doktoriral s temo »Slovenski glagolski sestav: morfofonemi in premene«, sicer učitelj ruščine na slavističnem oddelku Pensilvanijske drž. univerze. Ker sem že pri pred- i stavljanju, naj povem še to, da je njegovo disertacijo mogoče naročiti ali na mikrofilmu i ali kserografirano (118 str.) v Ann Arborju, Michigan (University Microfilms, Inc.) za so- i razmerno majhen denar. Iz izvlečka disertacije vidim, da ima naslednjih 9 poglavij: i Splošni uvod, Fonemi moderne knjižne slovenščine. Temeljne ugotovitve — Definicije in izrazje, Končniške premene. Premene osnove, Tonemske premene, (Netonemske) na-glasne premene knjižnega jezika. Normirani pogovorni jezik in Zaključki. Sledita še Do- ; stavek in Bibliografija.
Jože Paternost pripravlja tudi velik slovensko-angleški slovar.
In sedaj k terminološkemu slovarju, ki ima 8 strani uvoda in 339 str. slovarskega • besedila.
V uvodu zvemo, da gre za slovar glavnega slovenskega jezikoslovnega in slov- \ ničnega izrazja. S tem v zvezi so sprejeti vanj tudi taki izrazi, ki koristijo, če se jezika ; učimo ali ga poučujemo (npr. imena narečij, ločil, posameznih vidnih pisateljev in filo- | logov). To je gotovo prav koristno. Enako pozdravljam dejstvo, da so v slovar sprejeti ; tudi izrazi iz stilistike in literarnih ved. Razen tega je dodano še osnovno sodobno be- ; sedišče slovenskega knjižnega jezika (kakih 30 % slovarja, skupaj s stil. in slovstv.). i Pisec zadnje opravičuje z dejstvom, da je do mnogih sodobnih izrazov bodisi težko priti ali pa sploh niso zaznamovani v naših dvojezičnih slovarjih. Gotovo je prav, da je te besede sprejel v svoj slovar: tako bo angleško beroči — temu je slovar sploh na- ; menjen — lahko bral slovenska strokovna besedila že s tem slovarjem, po drugih pa i bo posegal le v redkih primerih, ko v strokovno besedilo zaide (v citiranem delu) kaka i druga beseda. '
Izraze je Paternost izpisal iz Slovenskega jezika. Slavistične revije. Jezika in slov- ¦ stva, slovenskih slovnic (Breznik 1916, Bunc 1940, ured. odbor 1964, Toporišič (Skj 1. | 1965) in priročnikov: Ramovševe Kratke zgodovine... in Morfologije, Nahtigalovih Slovan- ¦ skih jezikov in Uvoda v slovansko filologijo, Bezlajevih Osnov fonetike, Jezikovnih po- ; govorov 1965 in SP 1962. Izrazje za stilistiko in leposlovne vede je iskal v Besedni \ umetnosti Silve Trdinove in Pripovednih delih F. S. Finžgarja J. Toporišiča. Iz zadnjega . dela ima tudi večino splošnega besedišča. Poleg tega je uporabljal še priročnik Visoko- 1 šolski študij in poklici (1963). Nekaj so mu koristili tudi slovarji: J. Kotnika Slov.-angl. slovar, S. Bunca Slovar tujk, S. Škerlja Slov.-sh. slovar in njegov lastni Rus.-angl. slovar lingv. izrazja. — S te strani je slovar gotovo v redu. — V uvodu je ponatisnjen tudi Rig-lerjev zemljevid k razpravi o slovenskem vokalizmu.
Tako zbrane slovenske terminologije z omenjenih področij doslej sploh še nismo > imeli, zato je delo že zaradi tega zelo koristno. Kolikor sem opazil pri preizkusih na ¦ slepo, se je Paternostu izmuznil komaj kak izraz (nemara istosklonski — raznosklonski pri prilastku namesto napačnega našega slovničarskega priredni — podredni). Tudi prevodi | so — če smem soditi tudi o tem — prav dobri. Dela smo v celoti lahko veseli. Morda bi ! pri možni drugi izdaji vendarle ne bilo napak, ko bi posamezni zastareli izrazi (npr. ; edinica = unit) bili kot taki tudi označeni, če ne kar izpuščeni.
S tem Paternostovim delom je slovenska jezikovna literatura — v veliki meri pa i tudi literatura slovstvenih ved — postala pristopna najširšim možnim krogom na svetu. ; Prvi blagodejni učinek bi utegnilo biti dejstvo, da nas bo svet bolje poznal in tudi, pogosteje citiral v razpravah o slovenskem jeziku in jezikoslovju. Z druge strani pa bi se sami morali še bolj zavedati svojega mednarodnega visoko kvalificiranega občinstva, ki v jezikoslovju številčno daleč presega naše domače znanstvene bralce.
.J. Toporišič
¦ Compiled by Joseph Paternost, The Pennsylvania State University, 1966.
v NAŠI REVIJI ŠE NISMO OCENILI
Rado L. Lenček: The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene with an Attempt at a Generative Description of Slovene Verb by Horace G. Lunt. Otto Harrassovitz, Wiesbaden, 1966 (izšlo 1967).
VOCENOSMOPREJELI
Mišico Kranjec, Rdeči gardist, 3. Roman. Izdala Pomurska založba Murska Sobota. 1967.
Sovetskoe slavjanovedenie 1967/1. Akademija nauk SSSR.
Zorko Jelinčič, Razvoj slovenskega ribištva ob tržaški obali. Trst 1967.
Alois Hergouth, Sladka gora — Der süsse Berg. Založba Obzorja, Maribor 1967. Izbral
in prevedel Kajetan Kovic. Gregor Strniša, Samorog. Izdano ob 100-letnici slovenskega gledališča. Založba Obzorja,
Maribor 1967.
Oskar Hádales, Taborjenje ob Črnem jezeru. Mlada obzorja 11. Založba Obzorja, Maribor 1967.
Boris Paternu, Helga Glušič-Krisper, Matjaž Kmecl: Slovenska književnost 1945—1965.
Prva knjiga. Izdala in založila Slovenska Matica. Ljubljana 1967. Problemi 51. April 1967.
Ratko Pasarle, Dubrovačke varijacije, Lirske meditacije. Vladimir Tom Bošnjak, Nas je ova zemlja porodila (Poema), Motivi (Omladinski dramski recital). NIŠP Cako-vec, 1967. y