—    247    «— IVO TROŠT:                                                    !                 .
Pav in puran.
Basen.
F~                        av se je solnčil pomladnega  popoldne ob belem zidir
in razkazoval krasoto svojega repa. Otroci in od-rasli ljudje so ga občudovali. Domače ptice se niso mnogo menile za njegovo bahavost v svesti si, da se nobena ne more glede krasnega repa kosati s pavom. Le godrnjave kure so mrmrale in se spoti-kale na tem, da se pav tako očitno ponaša s svojo edino prednostjo. »Ve se pa z jajci! Vsakdo s tem, kar ima,« se grdo zadere pav nad njimi in kokošim osorno očita kokodajsanie že za vsak malovreden kurji podložek in klopcrtček.
Sosed puran je molče poslušal domači prepir, zraven pa obžaloval, da ga ne upoštevajo, kakor zasluži. Komaj je čakal, na koga bi se razjezil in glasno kavdrajoč pokazal svojo moč in veljavo.           ; .
»Prav pošteno' jih je dal!« si misli puran, ko čuje poslednje pa^vove očitke, potem pa z neprijetnim krikom pritrdi pavu in zmagovito odpelje svojo barko na drugo stran dvorišča.
Naslednji dan se postavi puran na1 solnce ob beli zid, šopiri rep, brusi perutnice po tleh in se dere tako nemilo, da se mu rdeča kožica iznad glave obesi daleč čez kljun in celo na ponosno vzbočene prsii Pav ga je dlje časa molče in s stisnjenim repom opazoval, potem ga pa vprašal: »I, kaj se pa dereš, sosed? Saj te nihče ne draži z rdečo barvo?«
»Vsak opozarja svet nase s tem, kar ima«, je bil moški odgovor ba-hatega purana.
Pav pa ne jenja: »Ali meniš, da sii zaradi tega kaj lepši ali boljši, če •opozarjaš nase s takim vedenjem!«
»Ali se nisi ti z repom, ošabnež! Včeraj sem te videl in slišal.«
»Res je,« odvrne pav, »vsak po svoje; a zato ostaneš vsak dan samo puran.«
Pav se več ne meni za neumnega soseda. Puran se je le še drl, priva-bill s tem radovedne otroke in tudi odrasle Ijudi gledat, zakaj se dere tako neusmiljeno. Ko so ljudje videli, da ga nihče ne draži, marveč da vpije iz same preširnosti, ga je dekla ob lepern belem dnevu zaprla v kurnik.
Pav se mu je smejal skozi zamreženoi okence, zletel nai zid in raz-prostrl rep v širno kolo, ki se je blestelo v solnčnih žarkih.