Žrtve. -f- Od 20. septembra 1908. leta neče biti konec žrtvam. Prve so padle od vojaških strelov, dve zadeti do srarti, drnge težko raDjene, tako da bodo čutile posledice na svojem telesu vse žive dni. Nekatere tistib, ki so bili udeleženi pri znanlh demonstraeijah v Ljubljani, je pograbila roka pravice ter jih potisnila pod trdi kazenski paragraf. ^ič niso izdale prepriievalne besede zagovornikov. Visoki sodui dvor je govoril in z vso isilo ucfaril po demonstrantih. Kamovani so s strogimi zapori do šest meseeev, s postom in trdim ležiščem. To je suho dejstvo, ki se ne da na njem ničesar izpremeniti. Vsi oficialni zastopnikj vseh naših politiških strank poudarjajo izza dogodkor v LjubIjani, da obsojajo take izgrede in demostracije. Dobro! Tudi učiteljstvojib. ne zagovarja. Kdor pa pozna Ijudsko dušo,'mora pritrditi. da lahko stopi nje ogorčeDOst preko mej legalne dopustnosti, ako neprestano ščuvanje iu nekaznovano kračenje najprimitivnejših pravic posaraeznika in skupnosti veninren samo provocira ter si na škodo zatiranca siloma prisvaja večjih pravic, nego mu gredo po zakonib justice, kulture iu humanitete. Eo so bile v Ijubljanski justični palači izreeene zadnje obsodbe, je zavrelo v Ijudskih dušah. Stisnila se je mnogotera pest, zajeknilo je t srcih — a ostalo je vse skrito in neslišno, ker neče nihče nositi svoje kože iu svojega mesa naprodaj vojaškira in orožniškim bajonetom in ker je resuica, da je dandanes oborožena sila jačja nego ljudska volja, bodisi da je njena razburjenost še tako opravičena s s t a 1 i š č a socialne zavesti. Težka je vsaka kazen, zakaj zavest storjenega dejanja običajno v človeku ne zbudi tiste etiške sile, ki bi — priznavajoč pravičnost — z mirnim ponosom sprejela kazen za kaznivo dejanje. Največkrat so nagibi, ki so provzročili dejanje, toliko močni, da priznavajo moralno upravičenost storjenega, da torej kazen, ki pride za dejanjem, ne zbudi kesa, temveč utrja v obsojencu vero v opravičenost dejanja in v krivieo kazni. Eazenski paragraf, ki njega železno težo meče na sojenca neizprosni državni pra?dnik, ne išee izvorov dejanja, ne išče tega, kaf bi opravičevalo, ampak sodi dejanje, kakršno stoji pred njim. Srce nima besede, ker ga dušita oblast in strah . . . Težka je kazeu; a toliko težja je tistikrat, kadar pride v toliki meri, da se ne da nikakor kriti s kolikostjo in kakovostjo dejauja, ki ga opravičuje prej imenovana socialna zavest. Naj pride taka kazen od kogarkoli, je z njo omajan ugled kaznovalca. V ujem gledamo avtoriteto, ki pade v očeh posameznika in skupnosti na nizko stališče gole strasti. Medsebojno spoštovanje, ki ga štejemo med pogoje socialnege reda in družabnosti, se izpremeni v sovraštvo in zaničevanje, ki napravlja razliko med posamezniki in skupinami toliko večjo, kolikor občutnejši je udarec. Težka je kazen; a najtežja je tistikrat, če pride popolnoma uepričakorano za dejanje, ki ga ni, če t r p i n e d o 1 ž n i k. T a j e potempravain resnična žrtev. Ali so tisti, ki so bili kaznovani, res vsi krivi ? Ali tudi tisti, ki je bežal pred orožjem, da se skrije v materino zavetje, pa ga je spotoma zalotila nasilnosti slepa strast,?! Tako imamo žrtev vse polno — od kmetiškega fanta Bodeta do Adamiča in Lundra, tja do krutik časov brezpravnosti in suženstva pred Rodetoin do današnjih krvavih dni! Vse polno žrtev vse odtlej, odkar krivični družabni red mori z bedo in trpljenjem milijone trpinov, vse polno žrtev vse odtlej, odkar zbesnela politiška strast ubija eksistence in uveljavlja s kruto silo svojo avtoriteto! — Vse polno žrtev vse odtlej, odkar ne velja v politiki socialna zavest, ampak brutalna sila, ki je programatiško razglašena kot vodilno načelo v maščevalnosti do tega in tega posameznika, do tega in tega stanu! . . . V dno duše se gabi vsakemu dostojnemu človeku tiran — tudi oblast je tiran! — ki stoji na sodnem stolu in gleda s hlepečimi očrai, kje bi zopet ugrabil plen. Njegova avtoriteta je poginila ? kapljah teptančeve krvi, ki kliče k nebu po osveti! Da uklonijo nasprotnika pred seboj, stopajo predenj s strašnim sredstvom, ki mu pravimo g 1 a d. Da ubijejo njegovo notranje bogastvo — čast in ugled — ga izpostavljajo javnemu zaničevanju. Toliko časa brizgajo naDJ strupeuo slino, dokler ne začne klieati vsa okolica: Glejte lopova! In take žitve štejemo v svojem stanu. Ali naj navedemo njihova imena? Kdo so to, vemo mi rsi, ki čutimo z njimi težo nezaslužene kazni, in vedo tisti, ki so jim dali okusiti svojo moč, rojeno iz slepe strankarske strasti. Težka je taka kazen, ker je dokaz gole tnaščevalnosti, kihočezgladom, z iztradanjem, zmoralnimi uboji uveljaviti svojo silo in zadusiti v dušah vsako svobodnejše naziranje. Pač lahko čtejeino ves učiteljski stan med mučenike slovenskega naroda. Učiteljstvo je dalo ljudstvu vse in več, kar mu je dolžno dati, v plačilo je tepeno z gladom in moralnimi uboji. S čim je reogoee odplačati, ublažiti to mučeništvo? Z ničemer, ker je že preveč dosedanjega trpIjenja. Mogofie je pa ustvariti učiteljstvu boljšo bodočnost. In ta mu pride tedaj, kadar nastopi svojo vlado resnica in pravica!