231
PAHLJAČA Stephane  Mallarme
Sanjarka, da boš potopila me v slast, do koder ni poti, perut naj mojo roka mila po zviti laži obdrži.
Večerni hlad se te dotika, ko ujet utrip vzdrhteva plah, obzorje rahlo ti odmika v daljavo sleherni zamah.
O ta opoj, ko prostor zgane se kakor dolg poljub zgubljen, ki za nikogar ne nastane in usahne spet nepotešen.
Ne čutiš: rajska slast plašljiva se umika kot nasmeh zastrt, od roba ustnic se razliva in zgublja v enoglasje črt.
Kot že zlo rožnatih obrežij, ki zlat večer jih pomiri, je ta perut v belini snežni, ko v žar zapestnice zdrsi.
232