Etra MAREC 2008 št: 86-87 cena 6,25 € VLJE Otvoritev obnovljenega vodnjaka v Domžalah, ■Hbtember 2007. Sondne/barve/. Voda je naš razvojni in poslovni izziv. Razumevanje okolja določa naše obnašanje in odločitve. Hejioptiv sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda skupaj z Ministrstvom za okolje in prostor vstopa v deseto leto delovanja, tradicija razvoja okolju in ljudem prijaznih barv in premazov pa je še daljša. Uspehi niso zanemarljivi: s pomočjo vseh. ki uporabljate okolju prijazne barve BORI. IDEAL. TESSAROL ali SPEKTRA, smo v tem času očistili 17 kraških jam in oživili 48 krajevnih vodnjakov po Sloveniji. QVU PR%, mm ■mt 1 KO JE BILA NAVADNA KARTONSKA ŠKATLA NAJHITREJŠE LETALO NA SVETU? Časi se spreminjajo. A mi še vedno verjamemo v uresničevanje vizij. Z uspešnim vživljanjem v nove vloge živimo za raziskovanje. Sledimo visokim ciljem, odkrivamo vedno nove poslovne priložnosti, vanje investiramo in jih razvijamo. S Tveganja uspešno obvladujemo z znanjem in visoko strokovnostjo na vseh ključnih področjih delovanja: v prehrani, energetiki, turizmu, g naložbah in informatiki. $ www.istrabenz.si S S iQ ISTRABENZ Moč sodelovanja SKUPIN AOl MK st:: Mg- ,'W '?k f \ Z razvojem najsodobnejših telekomunikacijskih storitev smo vedno že korak v prihodnosti. Še več, aktivno jo oblikujemo. Pri tem se zavedamo, kako pomemben del prihodnosti je skrb za naše naravno okolje - že danes. Zato smo se zavezali k aktivnemu obvladovanju vseh okoljskih vidikov našega poslovanja. In zato vam ponosno sporočamo, da smo prejeli najvišji okoljski standard ISO 14001, ki potrjuje našo skrb, trud in učinkovitost pri varovanju okolja in ohranjanju naravnih virov. Telekom V) Slovenije v\ Medijsko podjetje MEDIACARSO d.o.o. Telefoni revije Kras: 01/421 46 95,01/421 46 90 05/766 02 90 Fox: 01/421 46 95,05/766 02 91 E-mail: media.carso@siol.net Kras, revijo o Krasu in krasu ter o ljudeh in njihovem ustvarjanju, izdaja podjetje Mediacarso, d.0.0., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386)01/421-46-90; fax: (+386) 01/421-46-95 E-mail: media.carso@siol.net Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ido Vodopivec-Rebolj Naslov: Uredništvo revije Kras: p.p. 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 Kwn M. OS 7310*10, trne OS 7310*00 eea^V grants eea% grants Ig) OBČINA KOMEN Koren 86.6223 Ko«en M. OS 73104S0, >*» 05 7310*60 o-eM mranjereDmrma BRJE PRI KOMNU - 2. faza eea^V grants eea"V grants V OBČINA KOMEN Koten 86.6223 Konen W-06 7310*60, Hx OS 7310*60 eea"V grants eea"V grants REZERVOAR NADROŽICA 34 EVROPSKA FINANČNA SREDSTVA Na območju Komenskega Krasa je sicer 95% prebivalstva priključenih na javni vodovod in s tem preskrbljenih z ustrezno kakovostjo pitne vode, še vedno pa sta dve večje vasi delno oziroma v celoti brez ustrezne pitne vode in brez ustrezne količine požarne vode. Tako se v Brju pri Komnu in na Lukovcu skupaj približno 100 prebivalcev večinoma oskrbuje z deževnico in/ali z dostavo pitne vode v gasilskih cisternah. Odobreni projekt predvideva zgraditev razdelilnega vodovodnega omrežja v vzhodnem delu naselja Brje pri Komnu, ki doslej še ni bilo priključeno na javni vodovod, postavitev novega vodnega rezervoarja pri Nadrožici in priključitev naselja Lukovec na javni vodovod ter zgraditev razdelilnega vodovodnega omrežja in rezervoarja v naselju Lukovec. S tem bomo vsem prebivalcem zagotovili varno in zdravstveno ustrezno vodno oskrbo. Obe naselji ležita na občutljivem območju Komenskega Krasa (del matičnega Tržaško-Komenskega Krasa), ki se razprostira na površini več kot 100 km2 na obmejnem območju med Slovenijo in Italijo in je zaradi svoje geološke sestave in zaradi svojega kulturnega in naravnega bogastva še posebej občutljivo in ranljivo območje, saj je več kot 97% občine Komen namreč vključeno v območje NATURA 2000. Stalno pomanjkanje vode predstavlja enega izmed glavnih ovir za trajnostni razvoj območja. Poleg tega je Komenski Kras izrazito demografsko ogroženo območje. Delež starejših od 60 let je tu skoraj 20%, gostota prebivalstva pa je z nekaj manj kot 35 prebivalcev na km2 trikrat manjša od slovenskega povprečja. Število prebivalcev po strmem padcu v zadnjih desetletjih sedaj stagnira, s tem da se povečuje v lokalnih središčih, kot sta npr. Komen ali Štanjel, medtem ko še vedno rahlo upada v bolj obročnih naseljih, kot sta npr. tudi Brje pri Komnu in Lukovec. Tudi gospodarska razvitost je podpovprečna, kar se odraža v izredno nizkem deležu aktivnega prebivalstva 20%. Poleg tega je Komenski Kras eden izmed najbolj požarno ogroženih območjih Slovenije, tako sta v letu 2003 in 2006 dva velikanska požara opustošila več kot 200 ha zemljišč in ogrozila štiri naselja na Komenskem Krasu, ki so k sreči že priključena na javni vodovod. Na podlagi številnih razvojnih programov, še posebej na podlagi razvojnega programa, ki je bil izdelan v okviru Pilotnega Projekta Kras (1999-2003, 6 kraških občin, Vlada RS, Svet Evrope) in Regionalnega razvojnega programa Južne Primorske, predstavlja zagotovitev celovite komunalne infrastrukture na obravnavanem območju eno izmed glavnih prioritet za trajnostni razvoj sicer zelo specifične kraške pokrajine. Poleg tega bo tudi bistveno povečal požarno varnost in navsezadnje tudi olajšal zagotavljanje visokih zdravstvenih standardov. V zadnjih letih se prav v naselju Brje razvija vinogradništvo, osmičarstvo in kamnoseštvo, torej tradicionalne in sonaravne dejavnosti, ki vse zahtevajo stabilno in ustrezno vodno oskrbo. Zaradi strnjenosti kraških vasi in pretežne rabe fosilnih energetskih virov za ogrevanje je deževnica, ki se zbira v individualnih vodnih zbiralnikih, zdravstveno oporečna in zaradi tega za gospodarske dejavnosti ni možno dobiti obratovalnega dovoljenja brez dragega dovažanja pitne vode z gasilskimi cisternami in/ali postavitve posebnih filtrimih naprav. Sicer pa se prav na zahodnem robu komenske občine nahaja tudi glavni vodni vir, ki ga upravlja javno podjetje Kraški vodovod, d.o.o., (v lasti petih kraških občin) in ki oskrbuje celotno območje Slovenskega Krasa s pitno vodo, poleg tega pa v sušnih poletnih mesecih tudi rešuje (turistično!) slovensko obalo od Kopra do Portoroža. Projekt je razdeljen na dva podprojekta - zgraditev II. faze vodovodnega omrežja Brje pri Komnu in zgraditev vodovodnega omrežja Lukovec. S projektom bomo v okviru druge faze gradnje vodovodnega omrežja v naselju Brje pri Komnu (prva faza je bila že uresničena v letih 2006 in 2007) zgradili vodovodno omrežje še do 25 hiš v vzhodnem delu naselja in vodni rezervoar pri Nadrožici (velikost 120 m3), ki bo zagotavljal nemoteno in stabilno vodno oskrbo (sanitarna in požarna voda!) za celotno naselje Brje pri Komnu, pa tudi za sosednjo naselje Gorjansko, in sicer tudi v obdobjih povečane porabe vode (sušno obdobje, gašenje požarov). Skupna dolžina trase II. faze vodovodnega omrežja v naselju Brje je nekaj več kot 700 m. S projektom se bo zgradilo tudi 1,8 km dolg cevovod do naselja Lukovec, zgradilo vodovodno omrežje do 12 hiš v dolžini 500 m in rezervoar s hidropostajo (velikost 60 m3), ki bo stalno zagotavljal ustrezne količine sanitarne in požarne vode. Skupna ocenjena vrednost projekta je nekaj manj kot 587.000 evrov, znesek odobrenega sofinanciranja pa je 396.449 evrov. Načrtovano je, da bi bil projekt končan do septembra 2008. Kakšne so bile priprave Občine Komen za uspešno prijavo na razpise za finančne mehanizme v Republiki Sloveniji? Priprave segajo še v daljno leto 2003, ko je bila izdelana projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo vodovodnega omrežja v naselju Brje pri m Komnu in ko je bila nato konec istega leta tudi pridobljeno gradbeno dovoljenje. Žal tedaj in vse do leta 2005 ni bilo ustreznih razpisov za sofinanciranje investicije iz nacionalnih ali evropskih sredstev, tako da seje prva možnost ponudila šele s prvim razpisom v okviru programa Finančnih mehanizmov v septembru 2005. Zaradi dvoletnega »sušnega« obdobja, ko ni bilo možnosti, potegovati se za donatorska sredstva, se je na Občini Komen nabralo kar nekaj velikih in pomembnih investicijskih projektov, saj je bilo do septembra 2005 izdanih 5 gradbenih dovoljenj s področja komunalne infrastrukture in sicer za: - graditev vodnega rezervoarja Nadrožica; - graditev vodovoda Lukovec s črpalno postajo, hidroposta-jo in razdelilnim omrežjem; - gradnjo komunalne infrastrukture - ureditev vodovoda in kanalizacije v naselju Komen III. faza; - gradnjo komunalne infrastrukture - ureditev vodovoda in kanalizacije v naselju Komen IV. faza; - gradnjo komunalne čistilne naprave v Komnu. Uspešna izdelava številnih gradbenih projektov in pridobitev gradbenih dovoljenj zanj v tako kratkem času je bila posledica »timskega duha«, kije zajel vse akterje - od Občine, projektantskega podjetja, do Kraškega vodovoda in nazadnje tudi upravne enote v Sežani. Občina Komen je nato vseh šest investicij povezala v celovit projekt z nazivom »Celovito ravnanje z vodnimi viri na Komenskem Krasu«, s katerim se je prijavila na prvi razpis Finančnih mehanizmov v septembru 2005. Žal pa pri prvem poskusu ni uspela, saj je bila vrednost projekta s skoraj 2,5 milijonov evrov očitno pretežka za razpisani sklad, ki je znašal 5,7 milijonov evrov. V maju 2006 je zato sledila odločitev, da se Občina Komen ponovno poteguje za sredstva Finančnih mehanizmov, toda tokrat z bistveno manjšim finančnim obsegom v višini manj kot 600.000 evrov, saj je novi projekt vključeval le polovico vodovodnega omrežja Brje (za prvo fazo je Občina Komen uspešno izkoristila državna sredstva za razvoj občin, ki so bila prvič podelje- na v letu 2006), rezervoar Nadrožico in vodovod Lukovec, izločilo pa seje v celoti projekt za zgraditev komunalne infrastrukture v Komnu (ki se je sedaj začelo izvajati s pomočjo sredstev iz evropskih strukturnih skladov). Ob prijavi je bilo treba predložiti tudi zajetno investicijsko dokumentacijo, ki mora biti vedno prilagojena razpisnim pogojem in je ni mogoče pripraviti kar na zalogo za prihodnje potencialne razpise, in seveda tudi izpolnjeno in dokaj kompleksno prijavno dokumentacijo v slovenskem in angleškem jeziku, s katero se pojasni in obrazloži predvidene namene, cilje, učinke in posledice projekta z različnih zornih kotov (sestavni del prijave je tudi izpolnjen logični okvir). Kje so glavne razlike med Finančnimi mehanizmi in evropskimi strukturnimi skladi? Nobenega dvoma ni, da so razpisi Finančnega mehanizma še nekoliko zahtevnejši od razpisov evropskih strukturnih skladov. Dvojezična prijava, podrobni opisi in obrazložitve, terensko preverjanje, monitoring prijave itn. zahtevajo optimalno pripravo projekta, saj je selekcija med projekti izredna, ker je sredstev neprimerljivo manj kot v okviru evropskih strukturnih skladov. Prav tako pa tudi ni nobenega dvoma, da pri uspešni prijavi trud ni bil zaman, saj so pogoji sofinanciranja oziroma vodenja postopkov bolj fleksibilni, kar v konkretnem primeru pri gradnji komunalne infrastrukture lokalnim skupnostim omogoča privarčevanje lastnih sredstev kar v 20-odstotnem deležu celotne investicijske vrednosti. Za razliko od evropskih strukturnih skladov je pri Finančnih mehanizmih namreč dovoljeno za vodenje investicije pooblastiti javno podjetje in se tako na zakonit način izogniti nepotrebnemu in potratnemu plačevanju davka na dodano vrednost, ki je celo večji od zahtevane lastne finančne soudeležbe občin pri pokrivanju stroškov investicij (to je 15%) in ki povsem po nepotrebnem slabi absorbcijsko moč lokalnih skupnosti pri črpanju evropskih sredstev. Kaj je pogoj za uspešno prijavo na tovrstnih razpisih? Vsekakor je ključnega pomena, da so (investicijski) projekti že na zalogi. Tedaj je mnogo lažje v relativno kratkem času od objave razpisa do izteka roka za oddajo vlog pripraviti in izdelati vso potrebno prijavno dokumentacijo (npr.: investicijska dokumentacija, izpolnjevanje prijavnih obrazcev in prilog). Pri vsakem razpisu je smiselno čim bolj ustreči pričakovanjem donatorja glede namembnosti, ciljev in doseženih rezultatov, zato mora biti prijava tako tudi napisana - jasno in pregledno s poudarki na ključnih pričakovanjih donatorja. In kot pri vsakem velikem projektu je treba zagotoviti tudi veliko timskega duha, saj smo uspešni le z združenimi močmi vseh vpletenih akterjev. Vztrajnost, tudi če ne uspeš v prvem poskusu, in prilagodljivost oziroma pripravljenost ter sposobnost učiti se iz preteklih napak, so tudi na tem področju tako kot marsikje drugje, pomembne vrline. Seveda pa mora biti na koncu tudi še nekaj sreče v igri, saj povsem brez nje tudi ne gre... Mag. Erik Modic, občinska uprava Občine Komen 141 let rihemberške dinastije na Goriškem O GOSPODIH Z GRADU RIHEMBERK TER O NJIHOVI POSESTI IN SORODSTVENIH POVEZAVAH - I. DEL Martin Ličen V okvir goriške zgodovine se rihemberški rod vpiše v začetku 13. stoletja, ko so otroci Folkerja z Rihemberka in s tem vsi njihovi potomci prešli v novo odvisnostno razmerje. Leta 1230 je namreč škof Henrik iz Brixna prepustil goriškemu grofu Majnhardu otroke svojega vazala Folkerja, od katerih ni imel velikih koristi, in v zameno dobil otroke Markvarda z Bleda. V listini oglejskega patriarha Ulrika pa se že leta 1188 kot priča pojavi Oton z Rihemberka, za katerega pa se ne ve, v kakšnem sorodstvenem razmerju je bil s Folkerjem. Upoštevajoč omenjeni letnici lahko sklepamo, da ju ločita ena ali dve generaciji in v primeru direktnega potomstva bi to pomenilo, da je Folkersin oziroma vnuk Otona. Dokazovanje te trditve je zaradi pomanjkanja pisnega gradiva oteženo. Več pisnih omemb pa imamo ohranjenih za naslednje tri generacije. Ulrik I. z Rihemberka Pripadniki Rihemberške dinastije so kot goriški mi-nisteriali nastopali v številnih listinah goriške provenience, sami pa so listinili redkeje. Tako se Folkerjev sin Ulrik I. že leta 1231 pojavi kot priča pri pravnem dejanju goriškega grofa Majnharda1, pojavlja pa se tudi skupaj s svojim bratom Folkeijem, prav tako v seznamu prič2. Že prva generacija Rihemberžanov v službi goriških grofov se je uveljavila v takratni družbi, na kar kaže naziv gospod (dominus), s katerim so označeni v listinskih besedilih, ter tudi dejstvo, da se njihova imena pojavljajo na začetku seznama prič oziroma v nekaterih primerih takoj za patriarhovim ali grofovim imenom3. Ulrik I. pa ne nastopa samo kot priča, ampak nosi tudi vlogo razsodnika v sporu med oglejskim patriarhom Bertoldom in grofom Majnhardom III. leta 12494. Ulrikov brat Folker je verjetno umrl najpozneje leta 1250, saj se od tega leta naprej z Ulrikom v listinah pojavlja njegov drugi brat Hugon. Ulrik I. je imel štiri otroke: Konrada, Folkerja, Ulrika II. in hči Gertrudo. Gertruda seje leta 1249 poročila z Biakvinom, sinom Vošalka iz Devina, in s tem sorodstveno povezala dve pomembni goriški ministerialski rodbini. Ob tej priložnosti je bila sklenjena tudi poročna pogodba, s katero je Vošalk v imenu sina Biakvina obljubil Ulriku I. 200 mark oglejskih denarjev, Biakvin pa je svoji soprogi obljubil 100 mark jutrnje5. Sin Konrad je omenjen v mirovni pogodbi, sklenjeni leta 1252 med salzburškim nadškofom Filipom in goriškima grofoma, kot eden izmed talcev, ki bi bili poroki za ohranitev premirja6. Ulrik I. je umrl leta 1277 v Čedadu, na njegov pogreb pa je svojega predstavnika poslal tudi oglejski patriarh Rajmund. Ulrik II. Še v času življenja Ulrika I. je rihemberški rod pridobil tudi nekatera posestva v Istri; najpozneje leta 1270 jim je namreč goriški grof podelil v zajem gospostvo Završje med Grožnjanom in Opartljem. Tega leta je Ulrik (II. ali III.) izdal ukaz, da se mora zapreti vsakega, ki bi v Završju deloval proti njemu. Na to gospostvo pa je vezan še en dokument iz leta 1276. Z njim je Ulrik II. zastavil svoji hčerki Frančiški, vdovi po Vošalku iz Momjana, svoje dohodke iz gospostva v Završju za 1000 malih veronskih liber7. V primerjavi z Ulrikom I. je v dokumentih takratnega časa veliko manj omemb njegovega sina Ulrika II., kar pa ostane nespremenjeno tudi v naslednjih generacijah. Poznanje tudi brat Ulrika II., Folker. O njem nam priča listina, s katero se je po njegovi smrti leta 1297 razdelila njegova dediščina med Rudolfa iz Svibnega, Bertolda iz Strassberga, Majnclina s Turjaka ter bratom Ulrikom. Prvi trije so bili vsi poročeni s Folkerjevimi hčerami Diemuto, Gertrudo in Nežo, ki jih je imel v zakonu z Nežo iz Velthursna8. Ulrik III. Rihemberški rod se je nadaljeval s sinom Ulrika H. Ulrikom IH. Ulrika ID. zasledimo v listini iz leta 1292, s katero je dal svoji ženi Kunigundi, hčeri Dietalma iz Villalte, završniško gospostvo zajutmjo. Ulrik HI. je bil kot edini Rihemberžan nosilec enega izmed dvomih uradov goriških grofov. Med leti 1295 in 1297 je bil Ulrik III. dvomi mojster (magister curie), ki je stal na čelu dvome uprave, podrejeni pa so mu bili vsi ostali dvomi uradi. Preseneča dejstvo, da kljub pomembni vlogi, ki so jo imeli gospodje z Rihemberka (dvomi mojstri so prihajali le iz najpomembnejših ministerialskih rodov goriškega grofa), niso bili nikoli prej ali potem nosilci katerega koli goriškega urada. Ulrik III. se s to funkcijo omenja leta 1297, ko ga goriški grof Albert II. imenuje dilectus ministerialis noster Ulricus de Reyfenberch, magister curie nostre, umrl pa je leta 13019. Poznani so trije sinovi Ulrika III.: Konrad in Ulrik imata tipični rihemberški imeni, Dietalm pa je dobil ime po očetu svoje matere Kunigunde Dietalmu iz Villalte. Ulrik V. - zadnji Rihenberžan Zadnja generacija rihemberških gospodov nastopi z otroki Dietalma: Hugonom, Palmeiro in Ulrikom V. Zadnji rihemberški moški potomec Ulrik V. je izpričan v več dokumentih. Leta 1336 je bilo sklenjeno premirje med goriški mi grofi in oglejskim patriarhom in tako seje končal spor za grad Braulins v Pušji vasi, ki ga je v vojni osvojil oglejski patriarh10. Kot poroštvo za izvajanje mirovnih sklepov je oglejski patriarh dobil za štiri mesece talce, med katerimi je bil tudi Ulrik V., sin Dietalma z Rihemberka. Ulrika V. spet srečamo leta 1356, ko je bil sklenjen sporazum s predstavniki Beneške republike11, leta 1358 pa zastavi beneškemu dožu svoj grad v Grožnjanu kot poroštvo za poravnavo dolga12. Zadnjič se Ulrik V. omenja julija leta 1371 zaradi spora glede lastništva nekega posestva na Krasu13. Umrl je v drugi polovici leta 1371, saj se 12. decembra že omenja njegova vdova. Vse posesti, s katerimi je ta plemiški rod upravljal, pa so bile združene v rihemberški urad, na čelu katerega je bil grofov upravnik. Oskrbnik rihemberškega gradu je postal Stefan z Dornberka, ki v svoji listini pravi, da ga je goriški grof Majnhard ohišil na svojem gradu Rihemberk, da ga oskrbuje in varuje, dokler bo tako po njegovi (grofovi) volji in milosti14. Še nekateri predstavniki rihemberške hiše... V dokumentih tedanjega časa je mogoče zaslediti še nekatere omembe predstavnikov rihemberške hiše, a jih zaradi skoposti podatkov težje uvrstimo v sorodstveno strukturo tega rodu. Tako se leta 1251 omenja Henrik z Rihemberka, kije od svojih vazalov prejel seznam njihovih fevdov in bil omenjen z označbo »iz starega plemstva«, in bi lahko bil brat Ulrika I. oziroma njegov stric15. Trideset let pozneje, leta 1281, je Nikolaj z Dornberka dal v imenu Otona z Rihemberka, imenovanega Winbuler, vse zaloške posesti pod gradom Dornberk oglejskemu patriarhu Rajmundu, ta pa jih ponovno podeli v fevd Rihemberžanom, tokrat Orklinu z Rihemberka, za katerega pa ne moremo z gotovostjo govoriti o njegovem sorodstvenem razmerju z Otonom ali s katerimkoli drugim Rihemberžanom16. Leta 1287 se poleg Ulrika (II. ali III.) omenja Pren iz Rihemberka, kije vetjetno pripadal isti generaciji kot Ulrik, in bi tako bil lahko brat ali bratranec. Oba se s svojimi četami pridružita vojski patriarha Rajmonda v vojni proti Benetkam17. Giuseppe de Sardagna je v svojem članku pod rubriko »Omenjeni v dokumentih« zabeležil še Vamerija, omenjenega leta 1295, Dietalma mlajšega iz leta 1315, ki bi po imenu lahko bil eden izmed sinov Dietalma z Rihemberka, ter Henglema in njegovega sina Engelsacha, zapisanih leta 1320. V letih 1328 in 1330 je omenjen Grifon. Leta 1335 sta omenjena Friderik in njegov sin Artulf ter leta 1359 Benvenut in njegov sin Štefan18. Poskus razlage izvora Rihemberških Kot je že napisano, so bili Rihemberški gospodje v službi goriških grofov in so se najverjetneje v prostor Vipavske doline priselili potem, ko so vstopili v odvisnostno razmerje z njihovimi novimi fevdnimi gospodi. Kdaj naj bi se to zgodilo, Wolfgong Lazius, eden prvih avtorjev, ki je pisal o gospodih z Rihemberka. \
ff i \g"x:v i. in\ s *' »V.MM/ je zaradi redkosti in neraziskanosti ohranjenega arhivskega gradiva težko dati zanesljivo in dokazljivo razlago. Prav tako ne moremo iz istih razlogov govoriti o točnosti različnih trditev na vprašanje, od kod naj bi plemiški rod Rihemberških prišel v spodnjo Vipavsko dolino, na severni rob Krasa, čeprav je tu slika malenkost bolj jasna: v zgodovinopisju se namreč pojavljata dve hipotezi o izvoru rihemberških gospodov. Po obeh naj bi imel rod korenine na Južnem Tirolskem, razlikujeta pa se po tem, kateri grad naj bi rodu dal ime. Po razlagi Milka Kosa naj bi rod Rihemberških nosil ime po gradu Riffenstein, danes Reiffenstein pri Vipitenu (nem.: Sterzing), severozahodno od Bressanoneja (nem.: Brixen) v dolini reke Isarco (nem.: Eisack)19. V 12. stoletju se v virih omenjajo ministeriali briksenske škofije s pridevkom »iz Riffensteina« in do leta 1230 so bili pripadniki rihem-berškega rodu prav to - ministeriali v službi škofa iz Brixna. O tem govori listina, izdana leta 1230 (po Wiesfleckerju pred septembrom), ki stajo potrdila škof Henrik iz Brixna in goriški grof Majnhard. Z njo je škof potrdil, da se je s kolegijem stolnega kapitlja, tirolskega grofa, njegovega odvetnika in njegovih ministerialov ter goriškim grofom Majnhardom dogovoril o naslednji menjavi: škof je prepustil grofu Majnhardu otroke Folkerja z Rihemberka, ki da so mu v majhno korist, v zameno pa je škof od grofa dobil Konrada, sina Markvarda z Bleda in njegovo sestro, ki škofu koristijo. Na koncu besedila nastopajo kot priče tega pravnega dejanja ...Wintherus prepositus ecclesie Brixinensis, Henricus decanus eiusdem ecclesie, dominus Conradus de Stilves, Pertholdus scriba, eiusdem ecclesie canonicirum et comitis Tyrolensis Brixinensis ecclesie advocati, dominus Vgo de Tvvers, dominus Arnoldus de Rodench etc20. Kos tako ugotavlja, da so bili Rihemberžani sprva ministeriali briksenske škofije, leta 1230 pa so z zamenjavo Folkeijevih sinov postali ministeriali v službi goriškega grofa. Ker pred tem časom ni poznan noben gospod z nazivom »z Rihemberka«, ki bi bil povezan z Briksensko škofijo, ampak le »z Riffensteina«, je izpeljana teza o prenosu imena tega gradu na nov grad na Goriškem, potem ko so postali gospodje z Riffensteina novi goriški ministeriali. In še ena podobnost z gospodi z Riffensteina je uporaba moškega osebnega imena Ulrik, ki je bilo zelo pogosto uporabljeno tudi pri moških potomcih z Rihemberka21. Drugi vidik izvora imena Rihemberk je zastopal že avstrijski humanist Wolfgang Lazius v 16. stoletju. On izpeljuje poreklo Rihemberžanov iz bavarskega rodu Greyfenberg, ki se v virih pojavijo v drugi polovici 12. stoletja in so na Južnem Tirolskem sezidali grad Greifen, danes Greifenstein pri Bolzanu (nem.: Božen), ter se začeli po njem tudi poimenovati22. Plemiške družine so se namreč izvorno imenovale po svojih gradovih in ne obratno. To navado so delno opustili potem, ko so se plemiške družine preselile v mesta, po drugi strani pa so priseljene plemiške družine pogostokrat gradove, ki sojih sezidale, poimenovale s svojim družinskim imenom. V prid hipotezi o bavarskih gospodih Greifenberg govori več dejstev. Zgovoren je podatek, da so tako gospodje z Greifenberga kot gospodje z Rihemberka v svojih grbih in na svojih pečatih imeli upodobljen motiv grifa (nem.: Greif) - Genealoška preglednica Rihemberžanov Oton 1188 FoJker 1230 Folker Ulrik I. Hugon » pred 1250 »1277 1250 \~ Folker ~r~ Konrad 1 Ulrik II 1 Gertruda »1297 1250,1252 1276 1249 oo OO OO OO Neža iz Velthursna Frančiška L Palmeira Biakvin iz Devina 1 Diemuta Gertruda i Neža —J Ulrik 1 Ulrik III. Frančiška 1294,1296 1289 »1301 1276 00 OO OO OO OO OO Bertold Rudolf Majnclin Matilda Kunigunda Vošalk II. iz Strassberga Svibenjski s Hmeljnika »1276 Konrad Dietalm Ulrik IV. 1322 1322,1359 1320 Dietalm Mlajši Hugon Ulrik V. Palmeira 1315 “ »1371 oo Henrik Graland mlajši mitološkega bitja z levjim trupom, orlovo glavo in s krili. Trdnost te razlage pa se zamaje, ko se spustimo v razvoj oblik samega naziva. V virih iz 13. stoletja se za ime Rihemberk največkrat pojavi zapis Rifenberch s kratkim -i- in ne z difton-gom -ei-, kot ga zasledimo v besedi Greif. V tem primeru se imena Rifenberch ne da povezati s krilatim bitjem v njihovem grbu, kot je to mogoče pri imenu Greifenberg, in tako obvelja členitev imena, kot sem ga opisal v prejšnjih vrsticah (Riff -greben). Se pa zapisi tega pridevka začnejo spreminjati v drugi polovici 13. stoletja, ko se dosledno začne uporabljati oblika Reifenberch z diftongom -ei- ... Ali je bila ta sprememba zapisa posledica vpliva morebitnega izvornega imena Greifenberg, ali pa so bile to napake srednjeveških pisarjev, je težko reči oziroma dokazati, vendar se tudi v času uporabe oblike Rifenberch v dokumentu pojavi tudi pozneje uveljavljena oblika: v listini iz leta 1229, zapisani 11. marca v Čedadu, se na koncu besedila med navzočimi pri tem pravnem dejanju omenja tudi Folker »de Reifenberch«, to je taisti Folker, ki nastopa v listini iz leta 1230 in je označen kot »de Rifenberch«. V tej listini oglejski patriarh Bertold potrjuje opatinji Merengardi in samostanu sv. Marije v Ogleju vse posesti in daritve s strani predhodnih patriarhov Popa, Sigeharda in Ulrika. Poleg Folkerja, ki se omenja na koncu besedila, so bili pri listinjenju prisotni še drugi svetni in posvetni gospodje. Na prvem mestu je naštet škof v Pulju Henrik, sledijo mu škof v Novigradu Girardo, opat v benediktinskem samostanu sv. Martina v Beligni južno od Ogleja, Arhinidij, predstojnik sv. Ulrika (Urha) Oton, dekan v Čedadu Konrad, goriški grof Majnhard, vicedom Konrad ter na koncu še naš Folker23. Ker je Folker nastopal kot priča poleg goriškega grofa Majnharda, kateremu so bili leta 1230 prepuščeni Folkerjevi otroci, daje slutiti, da Rihemberžani pred letom 1230 res niso bili še v službi goriških grofov. Prav tako lahko zasledimo v virih iz 14. stoletja še redkeje uporabljen zapis Greifenberg v besedilih, ki se nanašajo na pripadnike rihemberške dinastije. Dietmar z Grefenberga se je odpovedal fevdu nad gradom v Vipavi, katerega je leta 1320 oglejski patriarh Pagano podelil v fevd Rainerju.24 Verjetno isti Dietmar z Greifenberga, kastelan v Vipavi, je glavni subjekt v pismu, ki ga je tirolsko-goriški grof Henrik pisal beneškemu dožu Ivanu Superanciu: v njem je zapisano, kaj storiti glede Dietmarja, ki ima v ujetništvu Benečana Tomaža in Rika ter ambasadorja Kopra Fračiška25. Kako vemo, da je ta Dietmar pripadnik rihemberškega rodu in da ta oznaka Greifenberg ne pomeni neke druge plemiške rodbine? S pomočjo primerjalne metode lahko primerjamo več listin ali kakšnih drugih pisnih virov, ki so nastali v razmeroma kratkem časovnem obdobju. Pismo, v katerem se omenja Dietmar z Greifenberga, je bilo napisano 1. septembra leta 1323. Czoemig omenja listino iz leta 1322, s katero sta brata Konrad in Dietmar z Rihemberka prodala Lipo na Krasu, ter dogovor iz leta 1329 z oglejskim patriarhom Paganom, s katerim se ureja desetina v Miljah26. Ker na Goriškem teritoriju ni poznan noben rod z Greifenberga in ker razen izjem ni zaslediti omembe tega imena, ki bi se nanašala na to območje, gre pri tem nedvomno za pripadnike rihemberške hiše. Podobno ime, kot ga nosi Dietmar, zasledimo še v nekaterih dokumentih iz tega časa, in ponovno se zastavi vprašanje, ali je to ista oseba in gre le za drugačno obliko njenega zapisa, ki jo je uporabljal drugi pisar, ali pa sta to dve različni osebi? Zaradi pomanjkanja pisnih virov, ki bi omogačali natančnejšo primerjavo, tega ne moremo trditi z stoodstotno gotovostjo. Sardagna je objavil listino iz leta 1359, v kateri se omenja Ulrik, sin Dietalma z Rihemberka (Ulricus filius quon-dam Detalmi de Rayfinberg)27. Od omembe Dietmarja leta 1322 do leta 1359 je minil čas skoraj dveh generacij, tako da bi lahko bil Dietmar iz leta 1322 po starosti oče Ulrika. Če bi to držalo, lahko sklepamo, da sta Dietalm in Dietmar ista oseba. Czoemig omenja tudi nekega Dietalma z Rihemberka in opozarja na podobnost z imenom Dietmar, kije svoje posesti v Ziljski dolini na Koroškem zastavil trgovcu Piccolominijiu iz Sienne28. Žal pa ni podane letnice, ki bi olajšala primerjavo z ostalimi omembami ter s tem omogočila potrditev ali zavrnitev hipoteze, da gre tudi tu za isto osebo. Nadaljevanje v 89. številki revije! Martin Ličen, univ dipl. zgodovinar - Branik 33, 5295 Avtorjev dodatek *) Ministerial (ministerialis): izraz prihaja iz latisnske besede ministerium, kar pomeni služba. Služba, ki jo je tak ministerial opravljal, je bila lahko vojaške, dvome ali upravne narave. Pojem ministerial je tako zgolj funkcijska oznaka, ki nosilca ne opredeljuje ne pravno in ne dmžbeno. V sebi združuje ministerial tako značilnosti osebne odvisnosti kot svobode plemiškega položaja. Nesvoboda seje kazala predvsem v tem, da je ministerialov gospod ravnal z njim v pravnem prometu kot s stvarjo: lahko gaje podaril, podelil ali zamenjal, hkrati pa mu je tudi določal partnerja za poroko in delil njegove otroke, če je prišlo do poroke med ministerialskima rodovoma, v službi dveh različnih gospodov. Karakteristike svobodnega plemiča pa so se kazale v zemljiški politiki: od svojega zemljiškega gospoda je v zameno za opravljanje vojaške ali katere druge službe pridobival posestva - fevde, ki jih je lahko delil naprej. Ta dualizem je tudi velikega pomena za rešitev težkega vprašanja družbenega izvora ministerialstva: ali so bili v ministeriale povzdignjeni nesvobodnjaki, ali pa so v ministe-rialstvo padali svobodni gospodje. **) Alod (allodium): je zemljiška lastnina, s katero je ministerial lahko svobodno razpolagal, pri čemer ni potreboval soglasja svojega zemljiškega gospoda. Za olod ni bilo potrebno plačevati dajatev, lahko pa se gaje tudi brez ovir dedovalo. ***\ Tlačan: pripadnik najnižjega dmžbenega sloja v fevdalni družbi. Kmet-podložnik je moral za zemljo, ki jo je dobil od svojega gospoda, plačevati dajatve ter opravljati delo-tlako na gospodovi zemlji (dominikalna ali pridvorna posest), lahko pa je opravljal tudi različne druge funkcije, kot so prevozništvo, gradnja cest, ... Opombe 1 Wiesflecker: Die Regesten, št. 434; Kos: Gradivo 5, št. 553. 2 VViesflecker, Die Regesten, št. 444. 3 Wiesflecker: Die Regesten, št. 480. 4 Baraga: Gradivo, št. 82; Wiesflecker: Die Regesten, št. 539; Schumi: Urkunden, št. 161. 5 Štih: Srednjeveške, 185. 6 Baraga: Gradivo, št. 186; VViesflecker: Die Regesten, št. 591. 7 Štih: Srednjeveške, 186. 8 Štih: Goriški grofje, 118. 9 Stopar: Rihemberk, 21. 10 Joppi: Documenti, AT XIV, št. 128. 11 Sardagna: I signori, 152, št. VII. 12 Sardagna: I signori, 155, št. IX. 13 Kos: Iz zgodovine, 118. 14 Štih: Goriški grofje, 210: ...pehaust hat auf sein vest Reiffenberg, als lang sein gnad und will ist, in semblicher weise, daz ich die vorgenante vest in guter h ut und phleg haben soli... V 14. stoletju se je uveljavil izraz »ohišiti« (behausen), kar pomeni zaupati kastelanu varovanje, oskrbovanje in vzdrževanje gradu, ki naj bo zmeraj odprt za goriškega grofa in njegovo spremstvo. V tem času se je namreč spremenil dotedanji vojaški sistem, po katerem je plemič v zameno za opravljanje vojaške službe dobil od deželnega gospoda zemljiško gospostvo z gradom. Da bi si čim več gradov neposredno podredil, je nanje postavljal svoje uradnike - kastelane oziroma oskrbnike: Vojaška služba se je namesto s podeljenim fevdom začela plačevati z denarjem, viteško vojsko pa je tako zamenjala najemniška vojska.- Glej Štih: Goriški grofje, 208! 15 Stopar: Rihemberk, 20. 16 Bianchi: Thesaurus, št. 460. 17 Kronika: 74. 18 Sardagna: I signori, 173. 19 Kos: Urbarji, 34; Kronika: 74. 20 VViesflecker: Die Regesten, št. 431. V Kroniki je pri opisu prve omembe narobe zapisan naziv Folkerja: avtor je zapisal, da je škof predal grofu otroke Folkerja iz Riffensteina, pravilno pa je ... Folkerja iz Riffenbercha (Folkerus de Riffenberch). S tem je bralec lahko prehitro zaveden o tem, katera trditev o izvoru Rihemberžanov je pravilna. 21 Kos: Urbarji, 34. 22 Stopar: Rihemberk, 20; Czoemig: Das Land, 647. 23 VViesflecker: Die Regesten, št. 428. 24 Czoemig: Das Land, 647. 25 Sardagna: I signori , 150, št. II. 26 Glej op. 24! 27 Sardagna: I signori, 163, št. XII. 28 Glej op. 24! d. o. o. Stegne 9 b, 1000 L Se vedno kupujete revijo v prosti prodaji? in uživajte ugodnosti, ki vam jih to prinaša. Hkrati boste postali tudi član društva National Geographic Society. prosti prodaji DODATNA DARILA 13% 23% 27% 48,00 EUR 85,00 EUR 120,00 EUR 'Naročnina velja do pisnega preklica. Eno-, dve- in triletna naročnina pomeni obdobje plačila naročnine. ] NATIONAL J GEOGRAPHIC SLOVENIJA informacije in naročila brezplačna številka 080 19 22 narocila@rokus-klett.si www.nationalgeographic.si MOJA NONA TONA Ana Marija Petak ežala je ob možu, ki jo je s svojo mogočno m postavo odrinil na rob tesne postelje, m Držala se je za njen rob, da ne bi padla na m j trdi leseni pod. Bila je še noč. Po vročem poletnem dnevu se je prilegel hlad, ki je s hladnim vetercem, šele v drugi polovici noči, ublažil težko, kot gobo visečo vročino, tako značilno za kraško gmajno in za v kupčke hiš stisnjene vasi. Tona ni spala. Z odprtimi očmi je poslušala pesem slavca, ki je gnezdil na sosedovem vrtu in oznanjal, da je noč še dolga. Ni smela počakati dneva, saj je vedela, da je noč njena edina uteha, ki ji bo pomagala v njenem brezupu in žalosti. Počakala je, da je Dreja trdno zaspal. Splazila se je v sosednjo sobo, kjer so spali njeni štirje najstarejši, si čez srajco in kamižolo ogrnila plet in s tihimi koraki šla čez temno, kamnito dvorišče. Luna je pravkar zašla. Noč je bila jasna in temna. Zvezde so kot majhne lučke migljale in jo vračale v tiste svetle čase, ko ji je brat, študent Janez, razlagal osnovne pojme o njihovem kroženju in o Rimski cesti, ki jo je še posebej vznemirjala in spominjala na dolgi beli pajčolan, ki ga je nosila ob prvem obhajilu. Bila je najstarejša hči v družini in dovolj stara, da bi lahko ostala teta na veliki kmetiji. Poročili so jo z vdovcem. Vsi so bili navdušeni nad njeno srečo, saj se je poročila v večji kraj, kot je bila njihova vas. Pa tudi ženin ni bil na odmet. Samo mama Johana je vedela, da to ni tisto... Ob koncu strmega klanca se je oglasil vaški pes, za njim pa celo krdelo, tako se ji je zdelo. Tudi sosedov najmlajši je zajokal in jo prebudil iz sanj, da jo je v prsih stisnilo in zdramilo v kruto resničnost. Pospešila je korak in zavila na stezo, ki je prečkala gmajno. Tako se je izognila glavni cesti in skrajšala pot do svoje vasi. Kako dobro je poznala to pot. Neštetokrat jo je prehodila. Poznala je vsa drevesa ob njej, saj so ji bila kažipot ob temnih nočeh prva leta zakona, ko še ni vedela in znala, kako naprej in ji je bil pogovor s svojo mamo Johano edina uteha in opora. Kmetija je bila velika. Njive, vinogradi in pašniki so bili razmetani daleč naokoli. Moževi predniki so kupovali zemljo, kjer je bila pač naprodaj. Saj ni bilo veliko denarja; komaj toliko, da so si privoščili kakšno “drgolino”, kakor so temu rekli, in jo počasi spremenili v njivo, da so lahko preživeli družino in kdaj pa kdaj nesli “primicije” naprodaj v Trst. V novem domu jo je čakalo le delo, molčeči mož, ki je spregovoril samo takrat, ko je v kleti pogledal globlje v kozarec; in takrat je morala z otroki prespati pri sosedih. V glavi mu je rojila le ena misel: zemlja, zemlja, kot da so se mu vse neuresničene želje nonotov, non, stricev in tet ugnezdile v dušo, srce in pamet. Vsaka na novo pridobljena krona je šla za novo drgolino... Tu so bili še otroci, hvala bogu; skoraj vsako leto eden: Marija, Franca, Francelj, Ana in Milka. Mama, kdaj bom šla k noni v Križ? Saj boš šla! Sedaj sta tam tvoja bratranca Miha in Maks. Takoj za njima prideš ti na vrsto. Kaj pa Ana, ali bo lahko šla tudi ona? Ne, kar sama boš pri noni! Ana in Franca morata vsak dan na pašo. Marija je že prevelika, Francelj pa pomaga atu pri živini in na njivah. Mama Johana je dobro vedela, kako težko njeni otroci preživljajo družine in majhne otroke, ker so se rojevali drug za drugim, zato je tudi Toni z občasnim prevzemom njenih najmlajših lajšala življenje. Odkar ji je pred dvema dnevoma mama sporočila po sosedovi strini, ki je prav tako dobro poznala skrivne poti, da naj pride, in nič drugega, je v srcu vedela, kaj se je zgodilo. Ob stezi je bilo vse manj dreves; pred njo se je razprostirala križka gmajna, porasla z brinovimi grmički in s posušeno travo. Najnevarnejši del poti je morala prehoditi pazljivo in počakati na pravi trenutek, ko se bo v primerno razdaljo umaknil žandar, eden od mnogih, ki so stražili vas, da ne bi kdo prišel ali odšel iz vasi in ogrozil ostalo prebivalstvo z davico, ki je razsajala po kraških vaseh. Čeprav je bila še noč, je videla, da je bil žandar že tako daleč, da je lahko neopazno smuknila mimo. Vedela je, da je že blizu doma. Bližala se je vaški kržadi, kjer se je svetila komaj zaznavna migotajoča lučka. Ob velikem kamnitem križu je stala postava z majhnim fagarjem v rokah. Tona je vedela, da je to mama Johana. Za trenutek je postala, nato sta Pil v Križu ob cesti Križ-Filipčje Brdo molče nadaljevali pot do doma. Zdelo se ji je, da hodi neskončno dolgo. V srcu si je želela, da bi bila pot še daljša. Čeprav je bila ob njej mama, edini človek, ki jo je razumel in imel rad, sta bili nogi težki, da je od časa do časa kar nista ubogali. Doma je v veži svetila petrolejka in z majhnim plamenom osvetljevala sosednjo kamro. Pristopila je k večni lučki in se zazrla v svojo, komaj štiri leta staro Milko. Zdelo se ji je, da je še manjša, kot jo je bila vajena. Majhen, izsušen obrazek je bil obdan s cvetjem z domačega vrta. Bela, na hitro sešita oblekca, ki je ovijala suhljato telesce. Johana je pristopila k hčeri in jo prijela za roko. Tona je vedela, da bo mama Johana molčala. In prav je bilo tako. Žalost je bila prevelika, da bi jo oskrunila z eno samo besedo tolažbe. Tona, dan bo, na pot moraš! Brez besed si je ovila plet čez rame, še enkrat pogledala mali obrazek in odšla proti kržadi. Do križa jo je spremljala Johana, kjer je krenila na svojo tolikokrat prehojeno stezo. Ni vedela, kako je prišla domov. Samo zaudarja se je spomnila, da se ji je umaknil s poti, prestrašen ob čudni pojavi, kije hitela skozi temo. Od daleč so se oglašali prvi petelini. Slavec je že zdavnaj utihnil... Ko je prišla na domače dvorišče, se ji je k nogam stisnil Perun in imela je občutek, da pes ve za njeno žalost. V hiši je bilo vse tiho. Slekla je kamižolo in legla k spečemu možu. Skozi okno je pronicala svetloba novega dne. Tona je vedela, da bo ta dan kot vsak drugi doslej, samo žalost bo nekaj časa vse večja in večja. Čutila je, da se je mož obrnil in zbudil: Tona, dan se dela, krave je treba pomolsti! Slovarček kržada = vaško križišče z znamenjem, navadno s kamnitim križem primicije = najzgodnejše sadje in zelenjava fagar = petrolejka z ročajem za zunanjo uporabo drgolina = kos gmajne, ki jo je treba očistiti kamnov, brinovih grmov in trav strina = starejša ženska MOŠKI - ZENSKE ESTRELLITA - PESEM Manca Košir ob otvoritvi trgovine Kraševka v Ljubljani ogodki so jezik Vesolja, pravijo modri. Prinašajo njegova sporočila in se dogajajo vsakomur izmed nas, piše Chris Prentiss v prisrčni knjižici ZEN in umetnost doživljanja sreče. Večino časa se sporočil Vesolja ne zavedamo, pravi, in zato zamudimo prave priložnosti v življenju. Poziva nas: »Ozavestimo dragocena sporočila Vesolja in se zahvalimo zanje. Potem se bo sporazumevanje okrepilo in sporočila bodo postala vse bolj prepoznavna«. Podpišem. V jezik Vesolja ne verjamem zato, ker o njem govorijo razsvetljenci različnih časov in kultur, temveč zato, ker imam vsakodnevne izkušnje z branjem tega jezika in je moje življenje polno prav zato, ker sem z Vesoljem v »partnerskem« odnosu. Naj vam opišem nekaj dogodkov manjše sorte, da vas z večjimi ne bi prestrašila! Obožujem angele. V torbici nosim majhnega navihanega debeluščka s krilci in z rdečim srčkom v ročici iz blaga. Po stanovanju jih je toliko, da se pogled kar mimogrede ustavi na kakšnem. Še spim z njim, ki mi ga je za božič poklonila moja najljubša naj mlajša. Bralci (pardon: bralke) te kolumne z naslovom Moški-ženske veste, da nenehno navijam za naša skupna srečevanja, druženja in bivanja. Ne govorim o ženskih ali moških rečeh, temveč pravim, da so vse naše skupne reči. Kajti ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti, sem zapisala najbrž že velikokrat. Zaradi te metafore imam rada angele ... Obožujem tudi bele vrtnice, bele rože na sploh, te so mi kot okrasno rezano cvetje v vazah najlepše. V meni zbuja- jo občutek čistosti, miline in tišine (rože tudi govorijo, rdeče in oranžne znajo strastno poseči v kake navidez mirne trenutke), zato sem rada obdana z njimi. Zadnje čase sem zaman gledala v izložbe cvetličarn in se ozirala po belih vrtnicah, ki sem jih iskala. V nočni meditaciji yoga nidra je namreč potrebno vizualizirati belo vrtnico in ker je že dolgo nisem videla, sem si jo zaželela, da jo bom ponoči lažje zagledala pod zaprtimi vekami. Naj k tejle ekspoziciji pripišem še, da rada hodim v kino, gledam pa samo posebne filme. Take, ki komunicirajo z mojo dušo in iz kina odidem nahranjena. Med slovenskimi režiserji me posebej nagovarjajo filmi Metoda Pevca. Ko sva s prijateljico gledali premiero Pod njenim oknom, sva glasno uživali, med projekcijo sva se kar objemali, ah, kako čudovit film... Ko seje končal, sem se obrnila nazaj in se opravičila gospej, kije sedela za menoj. Opravičila za čustven kraval, ki sva ga delali. Pa se gospa nasmehne z najlepšim nasmehom pod nebeškim svodom in reče: »Ah, saj me nista motili. Jaz sem Metodova žena ...« Vesolje mi moli Metoda pod nos na poseben način. Nisem bila začudena, da sem dobila karto tudi za premiero njegovega zadnjega filma Estrellita - pesem za domov. Sem zapustila pomembno prireditev, da sem pravočasno sedla na stol v kinu Vič. In seje začelo ... Glasba, v kateri seje kopala moja duša, počasni kadri, ki so umirili moje dihanje, zgodba, ki me je potegnila, smrt, o kateri sem tisti dan govorila s prijatelji iz društva hospic, ... Ko začne glavna igralka Silva Čušin odmikati omaro z oblekami svojega pokojnega moža in V Ljubljani na Ciril Metodovem trgu 10 -nasproti Stolnice - je družina Sosič odprla butično trgovino KRAŠEVKA. Na fotografiji so z leve na desno Izidor, Slava, Smiljan in Andrej. V lepo urejenem prostoru nudijo različno pripravljena izvirna in priročna darila, kot so: pristno kras ko in brkinsko predelano in vloženo sadje, žgane pijače iz sadja, sadni sokovi, vino, med in izdelki iz medu, pršuti in drugi suhomesnati izdelki ter še marsikaj, kar je mogoče podariti svojcem, prijateljem in znancem ter jim predstaviti Kras z Brkini ter Primorje. Fotografija: Bogdan Macarol. tj ZA UJEMANJE meni zastane dih. Kaj bo našla za omaro? Zagledam sinje modro barvo, pa krilca ... dokler ne uzrem sliko angela, se mi zdi, da dveh angelov, ki se objemata ... Podoživim umiranje prijateljice, ki so jo ponesli angeli tja čez, dopisovanje z dragim Aleksijem Kobalom za Moška pisma, ki mi je v trenutku te smrti sporočil, da je končal sliko angela ... Na kocu filma so predstavili ekipo. Med burnim ploskanjem je vsak član Metodove skupnosti dobil v dar - belo vrtnico. Ploskala sem in gledala te bele cvetove, dokler si nisem njihove podobe vtisnila v globok spomin. Ni mi jih treba več iskati po cvetličarnah. Potem smo ganjeni odšli na pogostitev. Glej no glej, točijo tudi brinjevec, mojo najljubšo pijačo! Kot da bi bilo vse, kar ta večer doživljam, ustvarjeno po mojih merah ... Brinjevec delajo na Krasu, samo tam rastejo tako žlahtne brin-jeve jagode, samo tam, na teh najlepših prostorih zemeljske oble, kamor obredno hodim objemat spomin na pisatelja Marjana Rožanca in v zunanji svet gledat svojo notranjo pokrajino, ki je kraška. Sem zavijala z očmi, ko sem pila to mehko pijačo iz brinovih jagod, da me je šarmanten mož, ki jo je točil, veselo opazoval. In mi podaril flaško brinjevca s kuverto. Doma sem jo brž odprla in prebrala: »KRAŠEVKA -domača trgovina. Vrata KRAŠEVKE na Ciril Metodovem trgu 10 v Ljubljani bomo odprli v četrtek, 31. januarja ob 18. uri. Dobrodošli!« Z Metodom Pevcem sva se imela nekaj dogovorit. Pa sem mu napisala, naj pride kar na otvoritev trgovine KRAŠOVKA, jaz bom zagotovo tam. Ker sem zaljubljena v Kras, ker podpiram domačo butično proizvodnjo avtohtone hrane in pijač, in ker so ti, ki odpirajo trgovino, fejst ljudje. Metod je res prišel in potrpežljivo poslušal moje čivkanje, kako je to srčkana trgovinica, kako krasne reči prodajajo v njej, kako bom zdaj darila za rojstne dneve in druge praznike kupovala tudi tu; joj, poglej tisti majhen kozarec s posušenimi jurčki, ki ima za pokrov ročno izdelan glinen jurčkov klobuk; ah, pa kako dišita pršut in brinjevec ... Ljudske viže je godel srčen družinski ansambel Volk iz Ilirske Bistrice in trgovino so napolnili res fejst ljudje. Sončna energija ob večerni uri! Otvoritveni govor je imela žareča gospodarica, ki je povedala, da so se ji ta dan uresničile dolgoletne sanje. Ko je končala, jo je mahnila v najino smer. Še preden sem ji začela žvrgoleti pesem o ljubkosti njene trgovinice, je Metod objel gospo čez rame, se obrnil k meni in rekel: »Dovoli, da ti predstavim svojo sestro«. Doma sem vzela v roke knjigo Jasne Blažič z naslovom Ujemanja in - kolikerič že? - s hrbtne strani brala: » ...naš človeški rod vidi in dojema le majhen del, le fragmente in iskre tistih povezav, ki nekje onkraj naših čutov in zmožnosti razuma spletajo gosto mrežo, katere niti so med seboj prepletene in povezane. To je približno tako kot v marionetnem gledališču, kjer skrita roka s pomočjo nevidnih niti marionete premakne, gledalec pa ne vidi niti ne vzvoda, ki je marionete premaknil ...« Kajti dogodki so jezik Vesolja, ki z nevidnimi rokami tke navidezne slučajnosti. Vsa naključja so na ključ. Ujemanja. Dr. Manco Košir, OBRAZI Otvoritve KRAŠEVKE so se udeležili številni prijatelji Krasa, Sosičevih in njihovi dobavitelji. Bogdan Macarol je ujel v fotografski objektiv dr. Manco Košir, ki je napisala za revijo Obrazi in za revijo Kras sestavek "Estrellita -pesem za ujemanje" in v njem izpovedala tudi svoj poetični odnos do Krasa. Na njeni desni je dr. Stanislav Renčelj, strokovnjak za suhomesnate izdelke. Na njeni levi sta lastnik restavracije "Ruj" v Dolu pri Vogljah Peter Patajac ter ob njem vinogradnik in vinar Marko Fon iz Brij pri Komnu, lastnik vinogradov Fon. 46 ARHIVI Listamo vodnik po fondih SEŽANA SKOZI FONDE POKRAJINSKEGA ARHIVA KOPER - II. del Nada Čibej Pot po Krasu je slikovita in zanimiva, polna presenečenj, od katerih popotniku zastane dih. Enako lahko zapišemo za »pot« oziroma raziskovanje po arhivskem gradivu. Je slikovito, saj hranimo kar zajetno število razglednic in fotografij, je zanimivo, je potovanje daleč v preteklost in je polno presenečenj pri odkrivanju še neznanih ali premalo znanih podatkov. V sežanski občini so delovali naslednji SIS-i: SIS za vodno oskrbo. Ustanovljena je bila 20. decembra 1979 s samoupravnim sporazumom med na eni strani krajevnimi skupnostmi in organizacijami združenega dela (OZD) kot porabniki vode ter na drugi strani Kraškim vodovodom Sežana in Komunalnim podjetjem Ilirska Bistrica - TOZD1 Vodovod kot izvajalcema storitev. Delovala j e do leta 1989, ko so z uveljavitvijo 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974 prenehale veljati določbe zakona o vodah. Delovna skupnost SIS za komunalno in cestno dejavnost. Ustanovna skupščina SIS za komunalno in cestno dejavnost je bila 23. maja 1977 po predložitvi pristopnih izjav in podpisa družbenega dogovora 50-ih OZD in drugih organizacij ter 22-ih krajevnih skupnosti. Delovna skupnost omenjene SIS je bila ustanovljena januarja 1978. Z uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev iz leta 1989 je izvršni svet občine Sežana ustanovil Komunalno-stanovanjsko podjetje Sežana, p.o., ki je prevzelo opravljanje nalog dotedanje SIS. SIS za ceste. Ustanovljena je bila 13. novembra 1979 s samoupravnim sporazumom med delavci TOZD gospodarskih dejavnosti, občani krajevnih skupnosti in delavci TOZD dejavnostih v cestnem prometu. Prenehala je delovati leta 1989 z uveljavitvijo 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974, s katerim so prenehale veljati določbe zakona o cestah. SIS za komunalno dejavnost. Ustanovljena je bila leta 1979 na podlagi zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena iz leta 1975. Delovala j e do leta 1989... Na podlagi 69. člena zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 je SO Sežana z odlokom z dne 14. junija 1985 ustanovila Sklad stavbnih zemljišč občine Sežana, ki je prevzel naloge ukinjene enote za urejanje in upravljanje stavbnih zemljišč pri SIS za komunalne dejavnosti Sežana. V 85. številki revije Kras smo skozi vodnik po fondih odkrivali znano in manj znano o Sežani in najprej predstavili upravne fonde! Tokrat pa predstavljamo bolj nadrobno še vse nekdaj delujoče samoupravne interesne skupnosti... Samoupravna stanovanjska skupnost. Na skupni seji občinskega zbora in zbora delovnih ljudi 14. novembra 1973 je SO Sežana sprejela sklep o ustanovitvi samoupravne stanovanjske skupnosti z namenom, da se v občini zagotovita usklajen razvoj in organizacija stanovanjskega gospodarstva. Samoupravni sporazum, s katerim seje skupnost konstituirala, je bil podpisan 17. decembra 1974. Ukinjena je bila leta 1989 z uveljavitvijo 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974. Njene naloge je prevzela občina. Kmetijska zemljiška skupnost. Ustanovljena je bila 18. januatja 1974 na podlagi 5. člena zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1973 in z družbenim dogovorom, ki so ga sklenili Kras Sežana, Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa Sežana, Konjerejski zavod Lipica, krajevne skupnosti z območja občine Sežana, SO Sežana, Sklad za kmetijstvo, Občinska konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Sežana in komisija za varstvo okolja. Delovala je do leta 1990. Delovna skupnost skupnih služb SIS družbenih dejavnosti. Delovati je začela L januarja 1978. Ustanovile so jo interesne skupnosti na področju družbenih dejavnosti izobraževanja, socialnega skrbstva, socialnega varstva, otroškega varstva, kulture, telesne kulture in raziskovanja. Ukinjena je bila leta 1989 z uveljavitvijo 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974. Občinska skupnost otroškega varstva. Ustanovljena je bila leta 1974 s samoupravnim sporazumom na podlagi zakona o družbenem varstvu otrok in skupnostih otroškega varstva. Njene naloge je po ukinitvi leta 1989 prevzela občina. Občinska skupnost socialnega skrbstva. Sklep o ustanovitvi občinske skupnosti socialnega skrbstva in imenovanju iniciativnega odbora za sklenitev samoupravnega sporazuma je sprejel družbeno-politični zbor SO Sežana na seji dne 30. sep- Slika: Sl PAK KP 344, škatla 3, razglednica Sežane. tembra 1974. Delovala je do leta 1989, ko je njene naloge prevzela občina. Občinska skupnost socialnega varstva. Ustanovljena je bila s samoupravnim sporazumom v skladu z zakonom o skupnostih socialnega varstva iz leta 1974. Ustanovitveno sejo je imela 26. marca 1975. Po ukinitvi leta 1989 je njene naloge prevzela občina. Občinska skupnost za zaposlovanje. Ustanovljena je bila 28. decembra 1978 s samoupravnim sporazumom, ki so ga sklenili delavci v TOZD-ih in drugih samoupravnih organizacijah, občani krajevnih skupnosti in društva, ki so se ukvarjala z usposabljanjem in zaposlovanjem invalidnih oseb. Ukinjena je bila leta 1989, njene naloge pa je prevzel Zavod za zaposlovanje. Temeljna izobraževalna skupnost. Ustanovna skupščina izobraževalne skupnosti je bila 31. maja 1967. Ustanovljena je bila za območje Sežane na podlagi zakona o izobraževalnih skupnostih in o financiranju vzgoje in izobraževanja v Socialistični Republiki Sloveniji (SRS). Financiranje izobraževanja je prevzela s 1. julijem 1967... Leta 1974 se je na podlagi zakona o izobraževalnih skupnostih reorganizirala v SIS in preimenovala v Občinsko raziskovalno skupnost. Prenehala je delovati leta 1989, ko je uveljavitev 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974 ukinila SIS-e. Njene naloge je prevzela občina. Raziskovalna skupnost. Ustanovna skupščina je bila 24. februarja 1975, ukinitev pa 1989 z uveljavitvijo 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974. Kulturna skupnost. Ustanovljena je bila leta 1971 na podlagi zakona o kulturnih skupnostih z dne 29. decembra 1970. V SIS se je reorganizirala leta 1975, ko je bil sprejet zakon o kulturnih skupnostih leta 1974. Po uveljavitvi 19. amandmaja k ustavi iz leta 1974 je bila leta 1989 ukinjena, njene naloge pa je prevzela občina. Telesnokulturna skupnost. Ustanovljena 30. decembra 1974 s samoupravnim sporazumom na podlagi zakona o telesnokulturnih skupnostih. Po letu 1989 je njene naloge prevzela občina. Na upravnem področju velja omeniti še matične urade, ki so bili ustanovljeni na podlagi odloka o vzpostavitvi matičnih uradov z dne 5. decembra 1945. Poverjeništvo Pokrajinskega NOO je z odlokom ugotovilo, da so nekdanje upravne občine prenehale delovati, posledično pa so prenehali obstajati tudi matični uradi. Poverjeništvo Pokrajinskega NOO je po sporazumu z Vojaško upravo jugoslovanske armade (VUJA) odločilo, da se vsi posli, ki so jih opravljali občinski matični uradi pri nekdanjih upravnih občinah, prenesejo v pristojnost novih okrajnih matičnih uradov. Gradivo matičnega urada Sežana, kije prevzeto v PAK, obsega le leta od 1957 do 1959. Cerkvene matične knjige pa se večinoma hranijo po župniščih ter v škofijskih in nadškofijskem arhivu. Glede na količino gradiva, v katerih najdemo podatke 0 Sežani, je v pričajoči številki predstavljen vpogled le v upravne fonde v Pokrajinskem arhivu Koper, v naslednji pa sledijo še fondi s področja pravosodja, gospodarstva, šolstva, družbeno-političnih organizacij, društev in drugo. Vsi podatki so objavljeni v Vodniku po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Koper. Arhivsko gradivo z upravnega področja najdemo tudi v Arhivu RS (AS 1864 Komanda vojne oblasti, komande področij in komande mest devetega korpusa, 1944-1945; AS 477 Kresijska intendanca Gorica, 1813-1814; AS 1814 Okrajni narodnoosvobodilni odbor Sežana, 1945-1947; AS 1708 Okrožje Kras, 1943-1944; AS 1717 Okrožje Trst, 1942-1945; AS 1720 Okrožje za srednjo Primorsko, 1944-1945; AS 1818 Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, 1944-1947; AS 1916 Zidar Bernard, 1943-1946. 1 Temeljna organizacija zdru enega dela Mag. Nada Čibej, direktorica, Pokrajinski arhiv Koper Kapodistriasov trg 1,6000 Koper, Slovenija tel. +386(5)6271824, fax. +386(5)6272441, gsm. +386(41)499449 e-pošta, nada.cibej@gmail.com 0 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Delo in življenje v Škofijski gimnaziji Vipava MOJA GIMNAZIJA Helena Uršič Že štiri leta so nedeljski večeri pri nas doma nekoliko drugačni, kot so bili leta prej. Zaznamuje jih iskanje oblačil, zvezkov in knjig, polnjenje potovalke z maminimi dobrotami in rahla nestrpnost, kajti spet se odpravljam v Vipavo, kjer preživljam leta svojega gimnazijskega izobraževanja. Večino dijakov, ki smo čez teden nastanjeni v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, tja pripeljejo starši. To pa zato, ker si vzgojitelji (za nekaj več kot sto dijakov skrbi pet vzgojiteljev) želijo vzdrževati čim boljši stik tudi s starši, saj se zavedejo, da so skupaj soudeleženi v vzgoji in izobraževanju nas, dijakov. Že v nedeljo zvečer, nekaj po deveti uri, se vsi skupaj zberemo pri prvi večerni molitvi. Ta ni dolgotrajna; največkrat je krajša zgodba ali lepa misel. Priprava molitve je privilegij starejših dijakov, ki ga konec leta predamo zanamcem. Čas za spanje je po 22. uri, ko nas vzgojitelji še zadnjič obiščejo v sobah, voščijo lahko noč in preverijo, ali smo res že v posteljah. Zjutraj nas kmalu po šestih prebudi glasba in glas vodje doma gospoda Stanka Fajdige. Ponovno se zberemo v kapeli in nato odidemo na zajtrk. Vsi obroki v domu so zelo okusni in obilni; nisem še zasledila, da bi se kdorkoli pritoževal nad hrano. Pouk v Škofijski gimnaziji se začne ob 7:30. Poleg tistih, ki smo v domu, je v šoli še veliko dijakov, ki se vsakodnevno vozijo z lastnim ali avtobusnim prevozom. Vseh skupaj nas je nekaj čez 300. Tudi pouk začnemo in končamo s kratko molitvijo, ki je na vrsti tudi opoldne, na začetku 6. šolske ure. Glasbeniki iz skupine KA IPOT Predmetnik na ŠGV je skoraj enak kot na ostalih gimnazijah, z razliko, da imamo še verouk in latinščino. Verouk oziroma Vera in kultura, kot je uradno ime predmeta, ni zgolj poučevanje o verskih resnicah, ampak je predvsem vzgoja za življenje; pogovarjamo se, na primer, o modernem načinu življenja, o prednostih in slabostih medijev, o svetovnih verstvih Dijaki smo nadvse uspešni na športnih, naravoslovnih in družboslovnih tekmovanjih, ki so v povezavi z učno snovjo. Na maturi se lahko pohvalimo z visokim povprečjem in lepim številom zlatih maturantov. Vendar nam le šola ni dovolj. Pouk dopolnjujejo številne obšolske dejavnosti, med drugim krožki, kot so: dramski, biološki, likovni, plesni, pa tečaji stare grščine in nemščine ter najrazličnejše športne dejavnosti. V šoli organiziramo nogometno in odbojkarsko ligo, v kateri se soočajo med sabo posamezni razredi, v zadnji tekmi pa zmagovalcem kljubujejo profesorji, izmed katerih je nekaj navdušenih športnikov. Kot eden izmed redkih v Sloveniji na gimnaziji deluje tudi mešani pevski zbor, ki se uspešno predstavlja na regijskih revijah in tekmovanjih. V tem šolskem letu načrtuje nastop na dobrodelnem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, v kateri bo nastopil povezan z zbori ostalih katoliških gimnazij, in pa samostojen koncert ob koncu šolskega leta. Približno trikrat na leto izdamo šolsko glasilo Iskre, v katerem poročamo o aktualnem dogajanju in predstavljamo literarne utrinke mladih literatov. Mesečno pripravljamo oddaje za lokalni radio ter sodelujemo tudi z ostalimi radijskimi in televizijskimi programi. Dijaki Nogometna ekipa naše šole I [l?MA -Z Tekmovalci Škofijske gimnazije Vipava Zunanjost Škofijske gimnazije smo navdušeni nad gledališkim, glasbenim in filmskim abonmajem, saj so predstave in koncerti vedno množično obiskani. V okviru gimnazije deluje knjižnica z bogato izbiro knjig še iz časa semenišča, ki je precej dobro obiskana, saj imamo lahko tam poleg knjig tudi miren kotiček za učenje, dostop do interneta ... Vsako leto se dijaki s profesorji podamo na ekskurzije po Sloveniji in Evropi. Tako si dijaki v prvem letniku ogledajo območja Slovencev v Italiji, v višjih letnikih pa še Rim, Dunaj in Pariz. Prav tako je za vsak razred enkrat letno organiziran duhovni vikend, na katerih skupaj z duhovnikom in razredniki obravnavamo najrazličnejše teme in krepimo medsebojno povezanost. Ob pomembnejših državnih ali cerkvenih praznikih pripravimo posebne prireditve. Pouk začnemo s skupno svečano sveto mašo, v dijaškem domu zadnjo novembrsko nedeljo praznujemo domski praznik Kristusa kralja, pred božičem pripravimo adventnico, pa proslavo ob 8. februarju, na katero povabimo gosta s področja kulture, ter svečano prireditev ob zaključku šolskega leta s podelitvijo nagrad najboljšim dijakom. Največ pozornosti si verjetno zasluži miklavževanje, na katerem se predstavimo vsi razredi, četrti letniki pa imajo le ta dan dovoljenje, da se malce ponorčujejo iz profesorjev, ki pa jim ne ostanejo dolžni, saj tudi oni ob isti priložnosti pripravijo svoj šaljivi program. V okviru šolske dijaške skupnosti si v tem šolskem letu še posebej prizadevamo za povezovanje s šolami doma in v tujini. Pred kratkim smo na šoli, na primer, gostili vrstnike iz nemške katoliške srednje šole Bischof-Neuman iz Konig-steina, pripravljamo pa se na podobne izmenjave tako z vrstniki iz drugih slovenskih šol, kot tudi iz tujine. Večina obšolskih dejavnosti se odvija v popoldanskem času in čeprav je kdaj težko po sedmih osmih ali celo devetih urah pouka še dodatno ostajati v šoli, znamo vztrajati. Profesorji so razumevajoči do naših prizadevanj in nas vzpodbujajo pri tem. Res pa je tudi, da ne popuščajo pri šolskem delu. Marsikdaj me kdo vpraša, ali je naša gimnazija res tako zahtevna. Meni se ne zdi, daje tako zelo težka, seveda pa zahteva vsakodnevno delo in učenje. Zanimivo se mi zdi, da v šoli nimamo večjih vzgojnih problemov. Ni se še zgodilo, da bi bili priča pretepu, a znamo še kako dobro razjeziti profesorje s kakšnimi mladostniškimi potegavščinami. Sicer pa radi skrbimo za šolske prostore oziroma smo k temu priučeni - vsak dan se preobujemo, čistimo razrede za sabo, jemo le v določenih prostorih, pazimo na inventar. Po končanem pouku in interesnih dejavnostih se dijaki odpravimo domov ali v dijaški dom. »Domci« imamo do treh in pol prost izhod, nato pa sledijo do sedmih zvečer učne ure, s polurnim odmorom vmes. Učimo se lahko po svojih sobah, v katerih smo nastanjeni po trije (vsaka soba ima lastno kopalnico!), ali v skupnih učilnicah za učenje v tišini. V večernih urah se lahko udeležimo organizirane rekreacije (odbojka, nogomet, košarka, balinanje, tekmovanja v teku ...), debatnega krožka, ročnega ustvarjanja ali večerov z gosti. Mesečno se srečujemo tudi v petih vzgojnih skupinah, v katere smo razdeljeni, in skupaj praznujemo rojstni dan, si ogledamo film ali ustvarjamo različne izdelke. Tako nekako zgleda življenje na Škofijski gimnaziji Vipava. Pri vsem napisanem pa ne smem pozabiti, kar posebej poudarjajo profesorji in vodstvo šole, da je za nas temeljnega pomena vzgojna usmeritev. Sočasno s prizadevanjem za kvalitetno izobrazbo si namreč prizadevajo tudi za krščansko vzgojo in krščanski karakter nas, dijakov. Tudi mi si prizadevamo za spoštljive medsebojne odnose, za kulturno govorjenje, medsebojno pomoč (npr. inštrukcije med dijaki, pomoč v primeru bolezni ...) in z različnimi prostovoljnimi akcijami oblikujemo svojo solidarnost. Celotno dogajanje povezuje prizadevanje za vzgojo mladih v bogate človeške osebnosti, v narodno zavedne državljane, odprte tudi za planetarne probleme ter občutljive za okolje, v katerem živijo, in odprte do drugih kultur in drugače mislečih. Ta prizadevanja ne morejo zaobiti moralno-etične in duhovno-verske razsežnosti vzgoje, če si izposodim besede ravnatelja Vladimirja Anžela. Helena Uršič, dijakinja 4. letnika Škofijske gimnazije Vipava, Komen 50 STO LET ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE Letos praznujemo stoletnico Zadružne kraške banke BOGAT KOLEDAR PRIREDITEV Zadružna kraška banka je v decembra 2007 predstavila program praznovanj v okviru stoletnice banke. V pripravah prireditvenega programa sta upravni odbor in ravnateljstvo te slovenske domače banke namenila veliko pozornosti raznolikosti svojega članstva. Program je izredno bogat in vsi dogodki ter vsa srečanja bodo izredno kakovostna. projekt | voda Kreditiranje za obnovo starih ali izvedbo novih "Štirn" [ Kraški vodnjaki ] Januar 2008 Petindvajsetega januarja so v dvorani Zadružne kraške banke odprli numizmatično in filatelistično razstavo, ki je prikazovala naše kraje v obdobju od leta ustanovitve banke (1908) skoraj do današnjih dni. Razstava je bila pripravljena v sodelovanju s Slovenskim numizmatičnim društvom »J.V. Valvasor« in s Slovenskim filatelističnim društvom »Lovrenc Košir«. Razstava je bila odprta dva tedna. O njej preberite sestavek “Začetek s pregledom zgodovinskih dogajanj na našem območju” na straneh 52-53! Februar 2008 Februar je bil posvečen srečanju za predstavitev socialne bilance (24. februarja). Kljub temu, da banka skrbi za učinkovitost in stalno izboljševanje storitev za člane in stranke, ostaja zvesta svojim tradicionalnim vrednotam, ki so vezane predvsem na krajevno domačo skupnost. Posegi Zadružne kraške banke na socialnem področju so ključnega pomena za naše članstvo in za celotni naš teritorij. Zdelo se nam je primemo, da v okviru stoletnice prikažemo obseg tega drugačnega, a za nas bistvenega delovanja. Na istem srečanju smo tudi predstavili posebno pobudo, kateri želimo dati velik poudarek. Zamislili smo si dolgoročni in zelo ugoden kredit, namenjen res vsemu prebivalstvu, za finansiranje obnove starih ali izvedbo novih kraških vodnjakov - Štirn. Problem pomanjkanja vode in namakanja je bil, ne samo na Krasu, od vedno zelo občuten in kaže, da bodo v bodoče podnebne spremembe še dodatno zaostrile ta pereč problem.. Želimo si, da v tem projektu sodelujejo tudi vse občine Tržaške pokrajine, ki bi z olajšanjem pridobivanja ustreznih dovoljenj bistveno pripomogle k uspehu tega projekta. Nekaj obljub že imamo, kar je zagotovo spodbudno. Poudarjamo pa, da bo naš projekt namenjen tudi območju Krasa na Slovenskem. Na zadnji strani ovitka te izdaje revije Kras je že objavljen novi, priložnostni oglas Zadmžne kraške banke, namenjen obnovi kraških vodnjakov! Marec 2008 Marec bo namenjen mladini in tako bo 28. marca koncert treh priljubljenih izvajalcev in bandov. Najprej bo na oder stopila naša domača pevka Ylenia Zobec. Nato bo na vrsti še Aki Rahimovski, nekdanji voditelj skupine Parni valjak. Za konec pa bo na sporedu, prvič v naših krajih, koncert priljubljenega Magnifica. Večer bo, seveda, brezplačen. OB JUBILEJU BANKE April 2008 Oktober 2008 Letošnji občni zbor banke bo 24. aprila. Zbrali smo ta predpraznični datum, da bi se občnega zbora lahko udeležilo čim večje število članov banke. Na občnem zboru bomo tudi podelili priznanja nekaterim zvestim članom. Maj 2008 V maju je predviden članski izlet, ki ga bomo spet organizirali v sodelovanju s potovalno agencijo Aurora Viaggi. V letu 2007 smo se podali na enodnevno križarjenje po Kvarnem. Za stoletnico pa smo se odločili, da nudimo še več in sicer večdnevno križarjenje po Jadranu z ladjo Dalmacija. Junij 2008 Junij bomo posvetili našim uslužbencem. Brez njihovega prizadevanja in truda zagotovo ne bi sedaj tu predstavljali tako bogatega sporeda prireditev. To dejstvo moramo ceniti in ga posebej obeležiti. Praznovanja bodo v tem mesecu dosegla svoj višek 21. junija, ko se bomo srečali na skupni družabnosti, ki bo namenjena tudi njihovim družinam. Julij 2008 Julij bo potekal v znamenju sodelovanja z Zadružno banko Doberdob-Sovodnje, ki prav tako letos slavi stoletnico. Odnosi z goriškimi sosedi so zelo dobri, tako da smo se skupno odločili za kar nekaj pobud, ki bodo zaobjemala tako športno kot tudi kulturno področje. Avgust 2008 Spet se bomo srečali z vsem članstvom na prazniku člana, ki ga bomo organizirali na 24. avgusta na Pikelcu na Opčinah. Že sedaj zagotavljamo, da zabave ne bo manjkalo! September 2008 Septembra bo na vrsti prava glasbena poslastica. V tržaškem Verdiju bo v soboto, 27. septembra za nas zaigral orkester Budapest Gypsy Symphony Orkestra, ki ga sestavlja 100 ciganskih violin. Skupina je svetovno znana in njihovi koncerti so zelo odmevni. Prepričani smo, da bomo gledališče Verdi napolnili prav do zadnjega kotička. V oktobra bo osrednja proslava ob stoti obletnici Zadružne kraške banke, na kateri bodo prisotni pomembni gosti. Zamisel o vsebini in režijo proslave smo zaupali domačemu priznanemu mojstru Borisu Kobalu. Naša banka je nekaj posebnega in zato si tudi želimo nekaj posebnega. Kot vsako leto, bo oktober ponovno namenjen naši mladini. Zelo važno je tudi sodelovanje banke z našimi šolami, saj v šoli dnevno gradijo bodočnost naše mladine. Zato namenja Zadružna kraška banka prav temu področju pomembne prispevke. Nagradili bomo najboljše dijake raznih didaktičnih ravnateljstev ob svetovnem dnevu varčevanja in dijake višjih srednjih šol v okviru prireditve Šport in šola, ki bo potekala v sodelovanju z ZSŠDI-jem. November 2008 V dvorani Zadružne kraške banke bo predstavitev knjge o zgodovini naše bančne ustanove. Avtorja knjige sta zgodovinar Boris Gombač in do nekdanji ravnatelj ZKB Klavdij Brajnik. Iz pregleda prvih zapiskov o vsebini bo knjiga zelo zanimiva. Dotaknila se bo marsikaterih dogajanj in povzela veliko zgodovinskih utrinkov, ki so za marsikoga izmed nas še skrivnost. Knjigo bomo seveda podarili vsem našim članom. December 2008 V decembru bomo predstavljali nov koledar in ponovno podeljevali štipendije v okviru natečaja, na katerem lahko sodelujejo člani in otroci naših članov, ki so uspešno dokončali študij na višjih srednjih šolah oziroma univerzah. Takrat bomo tudi potegnili črto dogajanjem leta 2008. Člani upravnega odbora Zadružne kraške banke smo prepričani, da bomo vsi ponosni na njeno delovanje tudi v tem letu! 52 STO LET ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE Numizmatična in filatelistična razstava na Opčinah ZAČETEK S PREGLEDOM ZGODOVINSKIH DOGAJANJ NA NAŠEM OBMOČJU V petek, 25. januarja 2008 so v razstavni dvorani Zadružne kraške banke v Opčinah v okviru letošnjih praznovanj stoletnice te banke odprli numizmatično in filatelistično razstavo. Na njej so javnosti prvič predstavili zbirko starih razglednic z začetka 20. stoletja, ki prikazuje vse vasi tržaškega okoliša. Že popoldne in ves Sergij Stancich: "Spoznavanje lastne preteklosti predstavlja bogastvo in temelj za ustvarjanje boljše prihodnosti" V uvodu v razstavo je spregovoril predsednik Zadružne kraške banke Sergij Stancich. Povedal je, da otvoritev razstave predstavlja tudi uradni začetek praznovanj stoletnice Zadružne kraške banke. Napovedal je kar pester spored prireditev ob tem jubileju, ki bo potekal do osrednje oktobrske proslave ter se končal v novembru s predstavitvijo zanimive knjige o Zadružni kraški banki. Potem je njen predsednik nadaljeval: “Ko smo načrtovali vsebino in plan pobud, se nam je zdelo še najbolj primemo, da bi začeli jubilejno leto s pregledom zgodovinskih dogajanj na našem območju, ki so neposredno vplivala tudi na naše stoletno delovanje. Filatelistična in nunizmatična razstava nam predstavlja prav gotovo nekaj posebnega. Ponazarjati zgodovino na podlagi starega avtentičnega denarja, znamk in razglednic, kjer je dejansko razvidno, do kakšnih in kolikšnih sprememb je prišlo v enem stoletju, ima nedvomno svoj čar. Upamo, da si bo našo razstavo ogledalo tudi veliko mladih! Zato izrecno vabim predvsem šole, saj smatram, da bi bil ogled predstavljenih predmetov za našo mladino res primeren in koristen. Spoznavanje lastne preteklosti predstavlja bogastvo in temelj za ustvarjanje boljše prihodnosti. Menim, da je razstava zares kakovostna. Razstavljenih je tudi približno 250 starih razglednic iz zbirke šeststotih, ki jih je banka odkupila lani, in so torej prvič na ogled za širšo javnost. Ostale, nerazstavljene razglednice pa si lahko ogledate na računalniških zaslonih, ki smo jih namestili v razstavnem prostoru! Poleg tega smo za tako pomemben jubilej pripravili tudi poseben poštni žig, katerega uporaba vam je na voljo le danes. čas prvega dne razstave je deloval v razstavni dvorani tudi poštni urad s posebnim priložnostnim žigom. Razstava je bila na ogled vse do 8. februarja, slovenskega kulturnega praznika. Uredništvo Sami, seveda, vsega ne bi zmogli. Zato izražam našo zahvalo tistim, ki so nam stali ob strani in prevzeli glavno breme organizacije in priprave te razstave. Mislim na Slovensko zamejsko numizmatično društvo Valvasor v osebi predsednika društva g. Andreja Štekarja in na Filatelistični klub Košir v osebi predsednika g. Petra Suhadolca. Posebna zahvala gre tudi g. Igorju Tuti za ureditev razstavljenih razglednic, našemu odborniku g. Marinu Kokorovcu za ureditev video-razglednic ter še g. Darku Malalanu, ki nam je preskrbel nekaj razstavnih vitrin!” Na končuje še dodal, da si bo razstavo možno ogledati še v naslednjih dveh tednih in sicer v urah poslovanja Zadružne kraške banke. Andrej Štekar: "... Nastavljeni so dobri pogoji, da se banka lahko še naprej razvija skupaj s teritorijem, na katerem deluje" Sprehod po numizmatični in filatelistični razstavi na otvoritveni slovesnosti je v nagovoru opravil predsednik Slovenskega zamejskega numizmatičnega društva Valvasor Andrej Štekar, zaposlen v Zadružni kraški banki. Zahvalil se je tej slovenski bančni ustanovi v Italiji in njenemu vodstvu za njihovo odločitev, da začnejo letošnje slavljenje stote obletnice banke prav z numizmatično in filatelistično razstavo. Po njegovem mnenju je to zelo posrečena poteza, s katero se na konkreten način pokaže publiki, kaj seje v naših krajih dogajalo zadnjih sto let. Potem se je zahvalil nekaterim članom domačega numizmatičnega društva, ki so z veseljem pomagali pri postavitvi razstave, in sicer gospodom: Florindu Carliju, Marku Kralju, Dorčiju Okretiču in Mitji Petarosu. Pozdravil je kustosa Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju v Ljubljani g. Andreja Šemrova, arheologa g. Mateja Župančiča iz Pokrajinskega muzeja v Kopru ter člane Primorskega numizmatičnega društva iz Ilirske Bistrice in iz Ajdovščine. Zahvalil pa se je tudi kole- w>s- »o n „ |f — M -.pVj, 5 gom iz Filatelističnega kluba Lovrenca Koširja, s katerim Slovensko zamejsko numizmatično društvo Valvasor odlično sodeluje, ter izrazil pričakovanje, da se bo takšno sodelovanje še nadaljevalo. Potem pa je spregovoril o razstavi: “Skozi banko je šlo v stotih letih gotovo veliko denarja. Banka je namreč idejno nekakšna os, okrog katere se vrti svet denarja in ekonomije. Marsikdo je tu hranil - in še hrani - svoje krvavo zaslužene prihranke ali pa si je sposojal - in si še sposoja - denar za gradnjo hiše ali pa za širitev lastnega podjetja. V stotih letih se je denar v naših krajih kar nekajkrat zamenjal. Vsi, ki smo tukaj na odprtju te razstave, vemo, kaj pomeni sprememba denarnega sistema, ker smo pred nekaj leti doživeli uvedbo evra. Lira, ki nas je spremljala od rojstva, je šla v pokoj in navaditi smo se morali na nov denar in predvsem na nove cene. Še danes pa marsikdo med nami računa ali pa misli še vedno v lirah. Zgodovina se sicer ne ponavlja, vendar je kakšenkrat zelo podobna temu, kar se je že zgodilo. Že naši pranonoti so doživeli pod Avstrijo spremembo valute, ko je leta 1892 Avstro-Ogrska uvedla nov denar - krono. Pred tem so bili v obtoku goldinarji. Šestnast let poznaje, torej ob ustanovitvi naše banke leta 1908, je še marsikdo računal po starem sistemu, v goldinarjih ali florintih... Prva svetovna vojna je iz naših krajev odnesla zlate čase. In ko rečem zlate, mislim tudi na to, da so v tistih časih krožili v obtoku tudi zlatniki, ki si jih lahko ogledate v prvi razstavni vitrini! Konec leta 1918 je k nam prišla Italija in s seboj prinesla tudi lire. Te so bile nekaj časa relativno stabilna valuta, vendar se je ta njena stabilnost že pred drugo svetovno vojno precej skrhala zaradi velikih finančnih izdatkov, ki jih je nova država imela za osvajanje svojih novih kolonij. Med drugo svetovno vojno pa je Italija doživela pravi valutni zlom. Deloma so ga povzročili Nemci, ki so lahko neomejeno tiskali italijanski denar, deloma zavezniki, ki so ob vojaškem pohodu po Apeninskem polotoku uvajali posebne lastne bone, imenovane tudi AM LIRE. Ti boni so bili tiskani v velikih količinah in z njimi so ameriški in angleški vojaki kupovali razne potrebščine za okupacijsko vojsko. Italija je bila prisiljena sprejemati ogromne količine tega denarja, kar je povzročilo skorajšnji stečaj italijanske valute. Med drugo svetovno vojno so tudi slovenski partizani izdajali za svoje potrebe poseben denar. To je bil edini denar, ki so ga partizani tiskali v okupirani Evropi. Kot zanimivost lahko dodam, da na tem denarju ni nikjer omenjena Jugoslavija, ampak je na vsem navedena Slovenija! Ta denarje krožil tudi med našimi ljudmi v Trstu in na Krasu. Partizani so izdajali tudi posebne obveznice, s katerimi so se poskušali financirati. Ob prejetem blagu so partizani dobaviteljem podpisovali še posebna potrdila, tako daje lahko lastnik odkupljenega blaga po končani vojni dobil vrnjeno vrednost tistega, kar je odstopil za osvoboditev! Po drugi svetovni vojni smo imeli v Trstu Svobodno tržaško ozemlje, za katero so bila izdane posebne znamke, vendar ni bil nikoli pripravljen oziroma dan v obtok kakšen poseben denar. Pri nas so takrat krožile lire Italijanske republike. Te si lahko ogledate v zadnjih panojih, v katerih smo predstavili predvsem bankove, ki so krožili v petdesetih, sedemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Idealno smo numiznatični del razstave sklenili z vitrino, v kateri so predstavljeni evropski kovanci za 2 evra in sicer s tiste strani, na kateri lahko vsaka država Evropske unije predstavlja svoj izbrani motiv. In spet smo tam, kjer smo začeli! Tudi pod Avstro-Ogrsko smo imeli kovance v dveh različnih variantah, podobno kot imamo danes evre z nacionalnimi motivi. Žal sta bili vmes kar dve svetovni vojni in preteči je moralo kar nekaj časa, da so se razmere uredile. Prav pred nedavnim, pred iztekom leta 2007, so bile odstranjene tudi meje in vračamo se v razmere, ki jih je naša banka doživela ob svojem nastanku leta 1908. Okrog nas ni več mej, velik del Evrope ima isto valuto in nastavljeni so dobri pogoji, da se banka lahko še naprej dobro razvija skupaj s teritorijem, na katerem deluje!” Spomin na dva literata s Krasa PESNIK IGO GRUDEN IN LITERARNI KRITIK LINO LEGIŠA Ivan Vogrič V letu 2008 praznujemo dve pomembni obletnici, povezani s književnostjo na kraškem prostoru - 100 obletnico rojstva literarnega kritika in jezikoslovca Lina Legiše (22.3.1908-28.6.1980) in 60. obletnico smrti pesnika Iga Grudna (18.4.1893-29.11.1948). Oba sta izvirala iz istega okolja - prvi iz Mavhinj (kjer je odraščal), drugi pa iz nekaj kilometrov oddaljene Nabrežine. Oba sta tudi pokopana v istem kraju - na ljubljanskih Zalah. Odnosi med književniki in ocenjevalci njihovega opusa (kar literarni kritiki po definiciji tudi so), pogosto niso najbolj linearni; še zlasti ne, ko so vmes generacijske razlike in različne značajske poteze. To velja vsaj delno tudi za odnos med Grudnom in Legišo. Pokojna prof. Nada Pertot je svoj čas v pogovoru z avtorjem tega prispevka označila Grudna za bolj asketsko usmerjenega razumnika, Legišo pa za hedonista. Nedvomno so razlike med obema obstajale, kot je tudi res, da sta bila oba v nekaterih pomembnih trenutkih povezana. Usodo obeh razumnikov je močno zaznamoval eksodus Primorcev med obema vojnama. Grudna je močno prizadela povojna ureditev, zaradi katere je ostala tretjina Slovencev zunaj matičnega telesa. To stisko je opisal v prvi pesniški zbirki Primorske pesmi (objavljeni v prelomnem letu 1920, to je v letu požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa rapalske pogodbe), kije neke vrste »nacionalni protest«, kot je zapisal Legiša v literarni oceni te zbirke. Zaradi rodoljubne drže Iga in njegove družine je bila ta izpostavljena hudim pritiskom oblasti, čeprav je tudi res, daje Igo vzljubil Ljubljano že ob koncu prve svetovne vojne in takoj po njej (ljubezenska romanca z operno pevko Hano Pirkovo, nekaj časa zaposleno na odru ljubljanske operne hiše; pogosti stiki s tamkajšnjimi književnimi ustvarjalci, itn.). Na Grudnovo dokončno izselitev iz Nabrežine na Kranjsko je vplival tudi kratkotrajni zapor leta 1921; za njim se je v kraljevino Karadjordjevičev izselila večina članov njegove družine. Tudi Legiša se je zatekel v Jugoslavijo zaradi preganjanja oblasti. Prva žrtev v družini je bil oče, po poklicu učitelj, ki so ga oblasti službeno premestile v Abruce; za njim je nato odšla družina. Vendar Kolmanovi (tako je bilo rodbinsko ime Legiševih) se v hribovskem okolju na jugu Italije niso vživeli in so se vrnili domov. Očeta so odpustili iz službe, nato pa skupaj s sinom Linom za nekaj časa zaprli v Tržič. Leta 1930 je družina ilegalno odšla čez mejo. Naselila se je v Ljubljani, kjer je Lino že nekaj let pred tem dokončal gimnazijo. Kolmanovi so tod začeli znova; bivalni prostor so si uredili v isti sobi, v kateri so kuhali in spali. Legiša je Grudna najprej spoznal iz pesniških zbirk. Gruden je za Linovo generacijo nedvomno veliko pomenil, kar je razvidno iz zapisa, v katerem je poldrugo desetieje mlajši Lino opisal hišno preiskavo pri Kolmanovih in vpliv Primorskih pesmi: »Z zarotniško naslado smo jo študentje vtihotapljali poleg Matičičeve Na krvavih poljanah zase in za druge. Ob usodni preiskavi sem se kar oddahnil, ko jo je preprijazni mož postave položil med druge, ne da bi razgrnil ovitek in se poglobil v pomen simbola na platnicah...« Primorske pesmi so mu bile, kot je dodal, nekakšen prepovedan sadež. Legiša tedaj pesnika Grudna osebno še ni poznal, kot gimnazijec pa je z vlakom prihajal iz Ljubljane v Grudnovo Nabrežino, od koder jo je peš ubiral domov. Navadno kar čez Ostri vrh, ki ga je Gruden izbral za pesniški oder, na katerem je govoril primorskim beguncem med prvo svetovno vojno (pesem Begunci). Spoznala sta se na neki zabavi, ki jo je leta 1932 priredil profesor Ivan Prijatelj pod Blegošem. V zapisu Nekaj srečanj z Igom Grudnom, objavljenem po pesnikovi smrti, je Legiša živo opisal Grudnovo razposajenost ob tovrstnih veseljaških srečanjih. Leta 1939 je Legiša, tedaj že uveljavljeni literarni kritik, objavil v reviji Dejanje oceno Grudnove najpomembnejše zbirke Dvanajste ure. Podobno kot večina drugih je ugodno sprejel njen izid in še posebej poudaril napredek v primerjavi s prejšnjimi zbirkami, vključno s Primorskimi pesmimi. Ugotovil je, daje Gruden z novo zbirko dozorel in da se mu je pogled razširil in poglobil: »Nekam daleč so že časi, ko je gledal človek samo svoj narodni problem, ko je pesnik obravnaval primorsko vprašanje, kakor da je to glavna krivica po- Resnik in odvetnik Igo Gruden iz Nabrežine (1893-1948). vojne ureditve...« Pri tem se je nanašal na socialno noto in obravnavo krivic, ki so se že nevarno kopičile v raznih žariščih po svetu. Čez nekaj let sta se Gruden in Legiša skupaj znašla v žrelu druge svetovne vojne. Oba sta nekaj časa presedela v istem internacijskem taborišču - Chiesinuovi pri Padovi. Legišo so privedli tja poleti 1942 zaradi aktivnega angažiranja v Osvobodilni fronti - OF, za Grudna pa je bila to druga postaja v taboriščni odisejadi. V Chiesinuovi je Gruden ostal od konca aprila do sredine junija 1943. Tudi on je pred aretacijo sodeloval z OF, poleg tega pa, kot odvetnik, branil pred sodiščem njene aktiviste. Med drugim je sodeloval na tako imenovanem preserskem procesu, na katerem so marca 1942 obsodili na smrt nekaj desetin ljudi. Šlo je za pravcati justični zločin, s tem da so mnogo od obsojencev ustrelili v zloglasni Gramozni jami. Grudna so prijeli med božično racijo leta 1942; med isto akcijo so aretirali tudi Legiševega svaka, Jožka Žiberno, doma iz Divače, ki je bil nekaj časa pripravnik v Grudnovi odvetniški pisarni. Oba so zaprli v tako imenovano Belgijsko vojašnico (današnjo Metelkovo) in nato z istim železniškim transportom odvedli v furlansko taborišče Visco. Tu je Gruden dočakal petdesetletnico, nakar so ga kazensko premestili v Chiesonuovo.* Legiša trdi, da je Gruden ob prihodu v to taborišče vrgel stran rokopise pesmi, ker je kazalo, da bo v novem taborišču prišlo do natančnega pregleda. Ni pa bil posebno prizadet, ker je prepise že prej poslal po zanesljivih kanalih v Ljubljano. »Videti je bilo, kakor da od nas vseh najlaže prenaša taborišče. Bil je res večen mladenič, ... manj zapleten od nas, s preprosto, otroško vero v svojo srečo in svoj pesniški poklic.« In še: »Pisal je, se sončil in se z užitkom ves umival z mrzlo vodo, pod večer pa je že bil pod oknom in klical, da je treba na Rab, v eno izmed gostiln, prav za prav točilnic, kakršne so postavili interniranci po krilih kasarn...«. Na Rab so ga naposled res poslali, na srečo pa razmere v njem niso bile več tako strašne kot prej. Sicer pa sta morala oba, tako Gruden kot Legiša, do osvoboditve še skozi številne preizkušnje. Legiša je doživel grozote Dachaua, medtem ko je Grudna zaneslo celo v puščavo egiptovskih begunskih taborišč. Oba sta se v Ljubljano vrnila junija 1945. Gruden je trpko taboriščno izkušnjo prelil v verze in za božič istega leta izdal pesniško zbirko V pregnanstvo. To je Literarni kritik in jezikoslovec Lino Legiša iz Mavhinj (1908-1980). nekakšen pesniški potopis slovenskega interniranca, kajti, kot je zapisal Legiša, to je bila pot tisočev in tisočev. Nekaj mesecev po tej zbirki, spomladi 1946, je Gruden izdal še zbirko Pesnikovo srce, ki je v bistvu nadaljevanje Dvanajste ure. Zbirka je bila pripravljena za natis že leta 1941, zaradi razmer v državi pa je prestavil objavo na poznejši čas. Legiša je zapisal, daje Gruden razmišljal tudi o novi predelani izdaji Primorskih pesmi, vendar gaje smrt prehitela. Izšla pa je, vendar po njegovi smrti, otroška zbirka Na Krasu, ki je izpopolnjena inačica njegove uspešnice Miška osedlana (1922). Za Grudnom pa niso ostali le njegovi verzi, ampak je ostalo tudi več zapisov o njem, vključno z Legiševimi. Ti so dragocen vir informacij o tem pesniku, kar velja tako za recenzije zbirk kot za tisti del izredno pomembne Zgodovine slovenskega slovstva, ki gaje sam uredil. Legiševo pričevanje o Grudnu je pomembno ne glede na stopnjo kritičnosti, kajti vedeti moramo, da njegove ocene niso bile vedno pozitivne do nabrežinskega pesnika. Po drugi svetovni vojni se je Legiša še bolj uveljavil kot literarni zgodovinar in kritik, nasploh pa kot jezikoslovec. Sodeloval je v nekaterih temeljnih skupinskih projektih, kot npr. Slovenskemu pravopisu in Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Za oba, Grudna in Legišo, lahko trdimo, da sta približala ta kos slovenskega etničnega ozemlja ostalim rojakom. Prvi z rimami, drugi pa z njihovo interpretacijo. Oba je tako presunljivo razvnel tisti rdeči mak med bodečo žico v Chiesinuovi, simbol hrepenenja sredi sivine, da sta mu posvetila nekaj lepih verzov in globokih misli. * Glej sestavek Jožka Žiberne "Moja druženja s pesnikom Igom Grudnom!", Kras, št. 41, str. 47-50, Ljubljana! Jožko Žiberna je bil do svoje smrti v začetku leta 2002 od začetka izhajanja revije Kras njen redni sodelavec. Mag. Ivan Vogrič, zgodovinar in publicist - Nabrežina. Ob izidu Pavletičeve knjige "Devet velikih j o kov" OPIS EKSODUSA VEC DESET Rafko Dolhar Najnovejše delo Bojana Pavletiča, ki je konec leta 2007 izšlo pri tržaški založbi Mladika, je knjiga, ki smo jo pogrešali. Zato smo zelo veseli, da je izšla. Zaradi zgodovinskega spomina. Za preskromnim in ne povednim naslovom "Devet velikih j o kov" se namreč skriva mnogo več kot nekaj gotovo pomembnih čustvenih izlivov v solzah primorskega otroka. Gre gotovo za veliko več. Gre za opis eksodusa več deset tisoč Primorcev, ki so se po nastopu fašizma v Italiji umaknili čez rapalsko mejo. Pavletič se z veliko občutljivostjo in pogosto poetičnostjo spominja svojih otroških let, ki jih je po begu njegove družine izpod italijanskega fašističnega režima kot primorski otrok preživel v begunstvu v državi Kraljevini Jugoslaviji, ki naj bi bila njemu in njegovi družini matična domovina. Spričo ne vedno prijaznega sprejema v državi Karadordevičev, kjer sta vladali srbščina in cirilica, pa se ni bilo, tudi zaradi mi-zemih razmer, vedno lahko dokopati do pojma, da si dobro sprejet med svojimi ljudmi. Tako Pavletičev oče, ki je bil v Trstu ob učiteljsko službo, ker so fašistične oblasti z Gentilijevo reformo ukinile vse slovenske šole, z ljubiteljskim igranjem violine ni mogel preživljati svoje družine, in je pobegnil čez mejo. Kot je znano, je podobno usodo doživelo skoraj sto tisoč Primorcev, ki so se naselili v tedanji Dravski banovini. Pavletič z velikim čutom za realnost, a tudi poetičnost otroških doživljanj, opisuje revne razmere v zakotnih vaseh v Halozah, kjer je njegov oče učiteljeval. Ko so Nemci v začetku druge svetovne vojne zasedli Štajersko, so se Pavletičev! umaknili v Ljubljano, tako rekoč z dežja pod kap, saj so prišli ponovno pod oblast države, iz katere so se bili pred leti umaknili. Po koncu vojne, ki jo Bojan travmatično doživlja kot še ne polnoleten partizan, se z družino končno vrne v svoje rodno mesto Trst. A to mesto mu je docela tuje in to obdobje doživlja tako rekoč kot novo begunstvo, saj je to okolje do Slovencev na splošno sovražno razpoloženo. Vendar se v novo okolje vživi. Najprej dokonča gimnazijo s slovenskim učnim jezikom, kateri je med drugim posvetil svojo knjigo o paralelcih, in končno kot profesor telesne vzgoje in vsestranski športni delavec osnuje in oblikuje mestno športno združenje, ki je v naslednjih desetletjih v slovenskem okolju ohranilo in vzgojilo desetine generacij tržaških športnikov. Tako je prispeval k zgraditvi okolja, ki naj vsaj deloma da njegovemu rojstnemu kraju videz domovine. Prof. dr. Rafko Dolhar, zdravnik, publicist, fotograf, planinec in politik - deželni predsednik Stranke Slovenske skupnosti, Trst TISOČ PRIMORCEV Iz Pavletičeve knjige "Devet velikih j o kov" objavljamo z dovoljenjem tržaške založbe Mladika iz poglavja Deveti veliki jok tisti del, v katerem avtor opisuje razmere emigrantov tik pred drugo svetovno vojno... ... Misel na vrnitev v domače primorske kraje med emigranti ni nikoli zamrla. Nihče pa ni vedel, kako in če sploh bo do nje prišlo. To čakanje na toliko sanjano vrnitev na Primorsko si je vsak urejal po svoje. Nekateri, zlasti mlajši, so se polagamo začeli poročati z domačinkami (ali ženske z domačini), drugi so si zgradili hiše in pognali v Štajersko zemljo nekaj korenin, tretji, zlasti oni brez družin, so begali iz kraja v kraj in niso nikjer našli nadomestila za svojo rodno Primorsko. Še najbolj so se vraščale v štajersko življenje primorske družine z otroki, ki so se najhitreje prilagajali okolju, se navzemali štajerskih navad, miselnosti in tudi tamkajšnjega narečja. Otroci, ki so prišli v te kraje še zelo mladi ali pa so se tam celo rodili, kot se je to zgodilo tudi v naši družini, Štajerske pač niso občutili kot tujine. Bila je edino okolje, ki so ga poznali, in so se tam počutili povsem doma. Vse bolj je postajala njihova domovina, oni pa pravi Štajerčki. Primorsko so poznali le po pripovedovanju staršev, toda to je bila v njihovih zaznavah vendarle samo pripovedka. Lepa, a kljub temu zunaj njihovega dojemanja stvarnega, vsakodnevnega življenja. Tako nekako je bilo tudi v naši družini, zlasti ko si je polagoma ekonomsko dokaj opomogla. Mama je v skladu s tedanjimi običaji skrbela za dom, oče pa je skušal dodatno Zaslužiti kak dinar, kjer se mu je ponudila priložnost, saj je bila tedaj učiteljska plača razmeroma skromna (kot dodatek je kot državni uradnik brezplačno prejemal letno še štiri “klaftre*” drv). Stroške za prehrano smo znižali tudi tako, da smo vsako jesen za nizko ceno odkupili pravico do obiranja štirih jablan, ki so rasle v bližini ob cesti Ptuj-Maribor, in smo bili tako preskrbljeni s sadjem in marmelado še kasno v zimo. Bivanje v mestu je očetu omogočalo, da je, razen v osnovni šoli, poučeval tudi violino na tamkajšnji Glasbeni matici, zasebne violinske lekcije pa je dajal tudi otrokom znane in imovite ptujske Židovske družine Sonnenschein, ki so honorarjem za njegova učna prizadevanja neredko dodajali tudi prave specialitete svoje židovske kulinarike, zlasti na osnovi gosjega mesa in masti. Sonnenscheini so bili sicer ljudje nemške kulture (ob okupaciji so pred nacisti pobegnili najprej v Italijo in nato v Švico), a so svoje otroke, eden med njimi je bil moj sošolec Kurt, pošiljali v slovenske šole, ker nemških v tem mestu pač ni bilo. Poleg tega je oče svoje tehnično risarsko znanje (zanj se je usposobil na posebnem tečaju) posredoval bodočim mizarjem, kolarjem in drugim tudi na obrtni šoli, obenem pa opravljal še službo tajnika v mestni nabavni zadrugi. Ptuj je bil tedaj tudi pomembno vojaško garnizijsko mesto. V tamkajšnji vojašnici in na bližnji Dravi so vzgajali pontonirje**, vojake, ki postavljajo plavajoče mostove čez reke. Svoj vojaški rok so v tem mestu služili skoraj izključno srbski vojaki (slovenske nabornike so pošiljali v Makedonijo ali drugam na jug), ki so bili v večini nepismeni, analfabeti. Poveljnik vojašnice je zato iskal učitelja, ki bi te srbske mladeniče naučil vsaj pisati in brati, saj jim nobenega ukaza ni mogel posredovati v pisni obliki. In tako je oče postal še “učo” jugoslovanske vojske ob Dravi. Fantje so se radi učili, imeli pa so nekatere navade, nad katerimi se njihov slovenski učitelj ni posebno navduševal. Med drugim so s kredo napisane črke na tabli brisali tako, da so na črno desko najprej pljunili, nato pa so jih z rokavom svoje uniforme zbrisali. Podobno tehniko so uporabljali tudi pri čiščenju oken. Mnogo preprostejši postopek so uporabljali pri konjih v hlevih, da so bili vedno čisti: živali niso smele nikoli, niti ponoči, ležati na tleh (polnih iztrebkov) in tudi spati so morale stoje, kar je vojakom prihranilo njihovo čiščenje. Sicer pa tudi oficirji niso bili ravno nežni do svojih podrejenih, saj so neredko uporabljali kot vzgojni pripomoček tudi klofute in brce. Tak je bil pač tedanji (jugoslovanski) vojaški svet. Učenje mladih vojakov je prineslo očetu tudi zadoščenje, ki mu je pomenilo več kot honorar za opismenje-nje fantov. Ob koncu tečaja je eden izmed mladih Srbov s pridobljenim znanjem sam, lastnoročno napisal pismo svojim domačim, in ko je nekaj dni kasneje prejel pošto od doma, je ves ponosen, srečen in hvaležen prinesel pokazat to pismo iz rodnih krajev svojemu “učotu”: kar je napisal, so domači razumeli in mu (morda ob pomoči vaškega duhovnika) odpisali. Postal je pismen, in to so mu označili tudi v vojaški knjižici. To pa na južnem podeželju tedanje Jugoslavije ni bilo malo. Ob zadnji jesenski vrnitvi s počitnic v Ptuj se je življenje v tem mestu precej spremenilo. To je bil čas, ko so Francovi falangisti že pregnali republikance iz Španije, Hitlerjeva Nemčija je anektirala Avstrijo in v treh tednih s svojimi pancerji spravila Poljsko na kolena. Začela se je druga svetovna vojna. V generaciji naših staršev, ki so preživljali prvo svetovno vojno, sta zavladali zaskrbljenost in tesnoba... * klaftra - prostominska mera (4 kubični metri) ** pontonir - vojak inženirske enote za gradnjo mostov Predstavljamo najnovejšo knjigo: DEVET VELIKIH JOKOV BOJANA PAVLETIČA Rafko Dolhar Povod za ta pogovor je izid tvoje zadnje knjige “Devet velikih jokov”, ki obravnava le tvoja otroška in prva dijaška leta. Torej od pobega tvojih staršev iz Italije v Kraljevino Jugoslavijo po zaprtju slovenskih šol v Italiji leta 1927. Tvoj oče učitelj je bil namreč naenkrat ob učiteljsko službo in z igranjem violine, ki je bila njegova velika ljubezen, kot sam pripoveduješ, ni mogel dostojno preživljati družine. Otroštvo in osnovno šolanje na Štajerskem, najprej v revnih Halozah, pozneje na Ptuju do bega v Ljubljano po nemški zasedbi Štajerske, te je naredilo na pol Štajerca. Ne ravno prijeten začetni sprejem primorskega begunca v kraljevini in težave s službo so problem zase; take težave so gotovo imeli tudi drugi primorski begunci. Bi o tem še kaj povedal? “V tistem času je bilo izgnanih ali se je umaknilo v Jugoslavijo tisoče in tisoče Primorcev in vsak je imel pri tem svojo življenjsko zgodbo. Vsem se v begunstvu ni godilo enako; zanesljivo pa nobenemu ni bilo lahko. Mnogi domačini so spočetka begunce gledali kot ljudi, ki jim odjemajo delovna mesta. Prišleki so govorili tuje narečje, imeli so drugačne navade, niso poznali tamkajšnjih običajev; skratka, bili so nekakšen tujek v tkivu tamkajšnjega prebivalstva. Seveda pa je bilo pri nekaterih tudi drugače. Štajerci so v bistvu dobrosrčni in sčasoma so spoznali stiske primorskih beguncev in so, če so le mogli, pomagali reševati njihove težave; posebno premožnejši, kajti po tamkajšnjih vaseh, zlasti v Halozah, kjer je bil nameščen moj oče, je bila huda revščina. Življenje beguncev tudi ni bilo lahko, ker niso dobili praktično nobene podpore od oblasti in so si morali večinoma povsem sami ustvariti svojo eksistenco. Oblasti niso storile nobenega ukrepa, s katerim bi priskočile na pomoč beguncem, ki so prihajali v te kraje praviloma brez vsega. Če bi to stanje primerjal s položajem, ki so ga dobili po drugi svetovni vojni italijanski bengunci iz Istre v Trstu, ezuli, potem tu primerjava sploh ni mogoča, saj je italijanska država za svoje iz Istre prihajajoče rojake še kako poskrbela, jugoslovanska za svoje pa ni storila nič! ” Konec vojne si dočakal v Ljubljani in tudi nekaj mesecev, čeprav še ne polnoleten, v vojaški suknji partizanske vojske. Tu pa se tvoja pripoved v knjigi prekine, čeprav bi o tem obdobju lahko napisal, kot sam praviš, debelo knjigo, pa je ne nameravaš (še), ker meniš, da 'današnji rodovi tedanjega časa in dogajanja v njem enostavno ne bi razumeli’. Zakaj? Osebno menim, da so mladi prav potrebni informiranja o tedanjih nedvoumno hudih časih in dogodkih; toliko bolj, če so podani iz prve roke oziroma iz lastne izkušnje. In prepričan sem, da - čeprav si jih doživel na lastni koži - bi jih znal opisati s tako objektivnostjo, kot si opisal dogodke in akterje v svoji knjigi o obnovi slovenskih šol na Tržaškem po drugi svetovni vojni. “Pričevanja nepomembnega posameznika, kot sem jaz, o dogajanjih tistega časa, če bi jih poskušal obravnavati objektivno, z vsem, kar se je dogajalo na obeh straneh, bi zaleglo bore malo. Prvič je tu odmaknjenost časa in je danes, po šestdesetih letih miru, težko razumeti dejanja, ki so bila sestavni del vojne in vojnih grozot. Drugič pa je tu še nekaj: tisti, ki poskušajo danes nekako opravičiti svoja nekdanja dejanja, izkoriščajo vsako napako, ki jo je po njihovem mnenju zakrivil nasprotnik (in takih ni manjkalo na nobeni strani) za svojo današnjo politično promocijo, pri tem pa je iskrene želje po tem, da bi poskušali razumeti širši okvir tega, kar je prinesla vojna, bore malo. S tem, kar je moja generacija doživljala v tistem vojnem času, ne želim s tem, kar vem, še bolj dodajati ognja na medsebojna obtoževanja in sovraštvo. Druge svetovne vojne, kot kaže, med Slovenci še ni konec in je verjetno tudi ne bo, dokler ne bo legel v grob zadnji udeleženec ali priča tedanjega dogajanja. ” Prof. Bojan Pavletič iz Trsta “Naziv domovina je zelo širok pojem, ki ga ni vedno lahko definirati. Morda je še najmanj pomembna anagrafska domovina, ki naj bi človeka nekako tudi uradno “podomovini-la ”. Zelo težko bi, na primer, rekel, da je Trst moja domovina zato, ker sem tu rojen. Dejstvo, da sem tu prišel na svet, mi daje neke uradne konotacije, neke zapisane pravice, kar zelo pogosto napačno mešamo s počutnim ali celo čustvenim odnosom do lastne domovinskosti v določenem kraju. Seveda, če sem tu rojen, potem imam tu določene pravice, katerih mi ne more nihče odrekati. S tem nočem reči, da kraj, kjer sem rojen, ni lahko moja domovina, ki jo občutim z vsem svojim bistvom kot svojo. Toda vprašam se, katero domovino čutijo kot svojo, na primer, argentinski Slovenci, ki imajo svoje korenine v Tvoj povratek v svoj rodni Trst zahteva poglobljen pogovor o tem, kaj je domovina, kaj je begunstvo, kaj je rodni kraj in kaj je kraj, ki ga kot otrok in mladostnik doživiš. Kaj so rodbinske korenine, tvoje kraške in istrske. Svoj povratek v Trst si doživel kot novo begunstvo, presaditev v svoj rojstni kraj, kjer pa nisi imel ničesar. In nisi poznal še nikogar. Gotovo ti je šele gimnazija dala prvi družbeni in tudi družabni stik s slovenskim, vsaj šolskim, okoljem v sicer do nas, Slovencev skoraj sovražnem italijanskem okolju? Itidi sam se spominjam tistih časov, ko smo nekateri manifestirali za priključitev Trsta k Sedmi federativni republiki, drugi pa so glasno izpričevali italijanskost Trsta in želeli njegovo priključitev Italijanski republiki. To so bili časi, ko je bilo lahko še upati na neko nam naklonjeno rešitev. Ko je to upanje splahnelo, se je bilo treba sprijazniti z novim položajem. Nekateri so obupali. Košček “našega” sredi tujega si je bilo treba šele iztrgati iz nam nenaklonjenega okolja. Doživljati tako okolje, ki ti ne dovoli spodobnega udejstvovanja v svoji domovini, je bilo seveda skoraj nemogoče in tudi danes ni lahko, vsem zakonskim zaščitnim pridobitvam navkljub! *• 60 POGOVOR O KNJIGI Sloveniji, živijo pa v argentinski družbeni in politični stvarnosti? Tisti Slovenci, ki živimo zunaj meja Slovenije, imenujemo to deželo matična domovina, a vprašam se, če ni ta oznaka bolj opisna kot pa dejansko domovinsko občutena? A kaj bi hodili v Argentino, Ameriko ali drugam! Poglejmo našo zamejsko stvarnost! Za skoraj vso našo mladino je danes okolje, v katerem živi, občuteno kot domovina, kraji onkraj meje pa so zanjo območje, kjer govorijo sicer isti jezik kot mi, a ji je v bistvu tuje. Ne občuti ga kot svojo domovino. Zato menim, da domovine človeku ne ustvarja ana-grafski formalizem, ampak okolje, kateremu posameznik razdaja svoje življenje in mu povratno nudi pogoje, da ga občuti kot svoj dom, kot svoj kraj, kjer ni tujec... Sam tega občutka ob svoji vrnitvi iz begunstva nisem imel. Zato sem se v Trstu počutil kot tujec in ga nisem občutil kot svojo domovino. ” Vendar si bil ti med pomembnimi ustvarjalci tega našega otočka sredi tujega morja. Najprej kot študent in mladinski aktivist, pozneje kot šolnik in še najbolj kot dolgoletni organizator našega športnega druženja. Zelo zgodaj si spoznal pomen športnega udejstvovanja mladine v naših manjšinskih vrstah, da bi se preprečila asimilacija tudi na športnem področju. To je bil zgodovinski prelom v našem družbenem okolju. Tu si si zaslužil, skupaj s svojo ženo, dostojen spomenik... “Če bi že kdo zaslužil spomenik, potem bi to bila vsa generacija, ki je pred pol stoletja ustvarjala korenine našega športa. Današnjim mladim ljudem bi težko prikazal, v kako težkih pogojih je nastajala ta naša družbena dejavnost, pri čemer je vsak naš tedanji športnik stal - simbolično povedano - v prvi bojni črti. Vse to pa je bilo mogoče v veliki meri le zato, ker tedanje športno delovanje ni slonelo prvenstveno na rezultatih, ampak je bilo predvsem narodno obrambno ovrednoteno... Res je, kot praviš, bil je to pomemben zgodovinski prelom v naši stvarnosti, ki pa še vse do danes ni dobil svoje družbene ocene. ” Pred pobegom v Jugoslavijo je bil oče učitelj na Ciril-Metodovi šoli v Trstu, v stavbi, kjer tiskajo danes Primorski dnevnik. Mamin rod je izhajal iz Svetega pri Komnu, kjer je imel nono trdno kraško hišo z "gajnkom" in "suhotami". Z balkona je bilo mogoče ob lepem vremenu celo videti morje. Po begu iz Trsta v Ljubljano sta starša Bojana Pavletiča optimistično menila, da je vse najhujše že za njima, a ni bilo tako. Čakale so ju še hude begunske preizkušnje. Breg in Ptuj je povezoval stari, avstrijski most, postavljen na lesene opornike, ki ga danes ni več, saj so nekoliko nižje postavili čez široko Dravo nov, sodoben most. - Na fotografiji s staršena Bojan Pavletič ob očetu in sestra Nevenka ob materi. Šentlovrenški prvošolci z župnikom Francem Špindlerjem, ki je poučeval verouk, in z mlado učiteljico Karlo Vukovo. V roki držim tablico z napisom, v katero kategorijo šolarjev smo spadali. Doslej smo bili označeni kot zamejci ali po Merkujevo predmejci in pogosto deležni v domovini, ki ji pravimo matična, milo rečeno čudnih pogledov. Imamo torej mačeho, ki nas ne mara, in matico, ki nas ne razume. Tudi, če si še tako zagnan marodnjak, pa v resnici ni bilo prav lahko imeti za svojo domovino tiste, ki te je do nedavnega sprejemala onkraj zapornic, pri katerih te je miličnik ali carinik nagovoril v srbskem jeziku. To je okusil že tvoj oče ob prvem begunstvu... Po osamosvojitvi Slovenije je to veliko lažje, saj te povsod organi javne varnosti nagovorijo po slovensko. V lanskem decembru je bila tudi zapornica na cesti odstranjena; do prestolnice, ki jo vsaj nekateri imamo za našo, je ena ura vožnje... Ali misliš, da bo tudi pregrada v nekaterih naših glavah padla? V najinih gotovo, kaj pa v glavah mlade generacije? Za katero državno nogometno moštvo misliš, da navija ali bo navijala naša mladina? “Če bo ta pregrada v naših glavah padla, potem bo to gotovo trajalo zelo dolgo. To ne bo lahek proces. Spomina ni mogoče enostavno izbrisati; zlasti ne, če sloni na polstoletni izkušnji z zapornicami in drugim, kot omenjaš ti. Sam nimam nobenega statističnega podatka, ampak kljub temu menim, da danes večina naših nogometašev navija za italijansko reprezentanco. Menim, da se temu nismo mogli izogniti. Pa v tem morda tudi ni nič tragičnega. Tudi v Sloveniji so vsi Slovenci zavzeto navijali za jugoslovansko reprezentanco, pa se zaradi tega niso “pojugoslovanili”... Tukaj bi se morala skorajda vrniti na prejšnje razglabljanje o domovini. Menim, da tudi naša slovenska zamejska mladina občuti državo, v kateri živi, kot nekakšno svojo domovino. Če pa že ne države, pa vsaj kraje v tej državi, kjer živi! Seveda, ti kraji so pa v Italiji... ” Slovenci znamo vsaj razlikovati med narodnostjo in državljanstvom in nam uspe razložiti tudi drugim, da pripadamo enemu narodu in da živimo v drugi državi, in sicer ne kot priseljenci temveč avtohtono, ker smo tu rojeni. Nekoliko težja je za mnoge definicija domovine, pa še z nesrečnim pridevnikom matična. V drugih jezikih je domovina ocenjena po očetu in včasih so ji rekli tudi očetnjava. Osebno mislim, da bi morali skovati nov izraz, ki bi ne bil sporen; recimo narodovina, to je ozemlje, kjer živi naš narod ne glede na politične meje... Kaj meniš o tej zamisli? “O tem predlogu se je vredno zamisliti. Izraz domovina vsekakor temelji na osebnem odnosu in počutju do kraja, ki ga pač tako občutiš. Ta izraz pa v nekem smislu ni popoln, saj ne dopušča natančne definicije svojega pomena. Če se, na primer, slovenski izseljenec iz Amerike vrne v Trst ali kam drugam v zamejstvo, kjer so njegove rodovne korenine, se vprašam, kam se vrne? Se vrne samo domov ali tudi v svojo domovino, v Italijo; torej je Italija njegova domovina..? Trenutno za celotno s Slovenci poseljeno ozemlje res nimamo primernega poenotenega izraza, pa bi bil, če bi ga imeli, v novi evropski stvarnosti zelo dobrodošel! ” Prof. dr. Rafko Dolhar - zdravnik, publicist, fotograf, planinec in politik -deželni predsednik Stranke slovenske skupnosti, Trst 62 KNJIGE Arheologinja Andreja Penko o Postojnski kotlini NAŠE KORENINE -SLEDOVI DAVNINE NA OBROBJU PIVŠKEGA V založbi Galerije 2 z Vrhnike in ob finančni pomoči Občine Postojna je pred časom izšla v nakladi 1000 izvodov knjiga arheologinje Andreje Penko "Naše korenine - sledovi davnine na obrobju Pivškega". Osnova za knjigo je nastala, kakor piše avtorica v predgovoru, kot njeno diplomsko delo za oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. V spomin svojemu stricu je avtorica napisala "Vsakdo vsaj malo razmišlja o svojem življenju. Kdo smo? Od kod prihajamo? In ne nazadnje, s kakšnim namenom smo tu? Morda Predgovoroma postojnskega župana zgodovinarja in geografa Jerneja Verbiča ter rednega profesorja doc. dr. Mitje Guština, predstojnika Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, sledi na 139 straneh, polnih fotografij, risb in skic, dvajset poglavij. Ta so: Postojnska kotlina, Zgodovinska slika, Prometnice starega veka, Splošno o rimskih cestah, Prvotna rimska cesta čez Okro, Hrušica - Ad Pirum, Claustra Alpium Iuliarum, Rimska cesta čez Hrušico, Potek rimske ceste Razdrto-Planina, Ledena pot, Zgodovinski podatki o obstoju povezave, Ljudsko izročilo, Zgodovinske osebe in svetniki, Zgodbe o Planinski gori, Zgodbe, ki se navezujejo na Nanos, Zgodbe o različnih bajnih bitjih, Zgodbe o zakopanih zakladih, Izvor naj starejših vasi, Pregled arheoloških najdišč ter Pripovedovalci, literatura in drugi viri. Svojevrstni svet pokrajine pod Nanosom in Podgoro (.Pudguro) na skrajnem severnem robu Pivške kotline ter številne gozdne poti, ki to območje povezujejo s Hrušico, so po avtoričenem mnenju ljudem danes zvečine nepoznani. Nekdaj pa so takratni popotniki prav dobro poznali ta prostor pod Sv. Lovrencem, saj je tu čez vodila ena izmed zanimivih in pomembnih cest. Očitno je bil na tem prostoru najlažji prehod čez obrobje vzhodnih Alp s Pivškega k morju. Danes zaide sem le redko kdo, saj je avtocestna povezava čez Postojnsko nadomestila prvotno starodavno prazgodovinsko, rimsko in srednjeveško pot. V 20. stoletju so po okoliških arheoloških lokacijah kopali številni tuji zbiratelji starin in ljubiteljski arheologi ter v tuje muzeje odnesli vse, kar je bilo vrednega. Se dandanes lahko v njih občudujemo bogate zbirke iz teh krajev, del pretekle dediščine pa zdaj najdemo tudi v slovenskih krajevnih in osrednjih muzejih. ravno iz tega izvira želja po spoznavanju lastnih korenin, starodavnih krajev in ljudstev širom po svetu. Preteklost pa je na žalost večkrat zavita v tančico, tako kot je skrivnostno naše življenje. Naše bivanje tu, na tem prelepem svetu, je le eden od trenutkov, ki ga prepotuje naša duša po poti do končnega cilja. Do cilja, ki je vsem nam neznan. Zato je pomembno, da verjamemo vase in počnemo tisto, kar nam narekuje srce. Ne nazadnje: nekje, neznano kje se bomo vsi skupaj spet srečali ..." V zadnjih letih se počasi spet začenjamo zavedati svojih korenin. Številne priče davnine postavljajo pred nas vprašanje: Smo res potomci le Slovanov? Ali pa smo nekakšna mešanica Slovanov, Germanov in prvotnih staroselcev? Čez ta prostor so v preteklosti potovala in se selila številna ljudstva in za njimi je v opuščenih naseljih, gradiščih ali pa na takratnih pokopališčih ostala dragocena materialčna kultura. Številna so starodavna zemljepisna lastna imena v pokrajini. Kelti, Rimljani, germanska plemena in nazadnje Slovani niso prišli v prazen, nenaseljen prostor, ampak so se družili s staroselskim prebivalstvom, ki je tu prebivalo pred njimi. Vsi ti so naši neposredni predniki. Andreja Penko je pri zbiranju podatkov za svoje diplomsko delo naletela na veliko zapisov o krajih na Postojnskem. Zdelo se ji je škoda, da ne bi vseh teh spoznanih virov zbrala v preglednejšo obliko in jih objavila skupaj s podatki, ki jih je na terenu zbrala sama. Spoznala je številne prijazne ljudi, ki so jo v njenih prizadevanjih podprli, zato je tudi njim v zahvalo nastala knjiga “Naše korenine - sledovi pradavnine na obrobju Pivškega”. Postojnski župan Jernej Verbič v predgovoru h knjigi ugotavlja, da živimo v lepi deželi. Bogastvo življenja naših polj, gozdov in rek nam kaže, da nismo sami in daje skrivnost pravega življenja v harmoničnem sobivanju z vsem, kar nas obdaja. Mističnost podzemnega sveta, katerega lepote so naše kraje postavile na zemljevid sveta, nam zrcali neskončno ubranost narave in svet nekega drugega časa, kjer se stoletja izgubljajo v drobnih kapljicah in kjer se obdobja merijo v tisočletjih. Potem Jernej Verbič nadaljuje: “A ta pokrajina ni le narava. Stoletje slovenske civilizacije izrisujejo nove podobe in pišejo številne zgodbe, ki skupaj z naravo oblikujejo nas, ki na tem prostoru živimo. Bogastvo izročila je neskončno. SLEDOVI DAVNINE NA OBROBJU PIVŠKEGA Odkriva nam pozabljeni svet preteklosti in ohranja barvite zgodbe naših prednikov. Uči nas o naših koreninah in pomaga nam razumeti današnji svet. Naloga nas vseh je, da se pomena tega zavedamo in da vsak po svojih močeh pripomoremo k temu, da ta bogata tradicija naših krajev ne gre v pozabo. Skrbnost in zavzetost avtorice, ki z veliko ljubezni in spoštovanja odstira tančice časa, ponuja podobe in pomen teh krajev v preteklosti. Arheološke najdbe dajejo temelj, na katerem sloni historična rekonstrukcija in skupaj z ostalimi viri ustvarjajo kvalitetno in strokovno sliko preteklosti... Pričujoča knjiga dodaja še en del v mozaik našega prizadevanja, da kar najbolj osvetlimo preteklo podobo naših krajev. Nekdanjost ne sme ostati ujeta v času preteklosti. Je sestavni del sedanjosti, saj izkušnje naših prednikov preko nas živijo danes in jih bodo naši zanamci ponesli v prihodnost. Zavedanje tega je bistveno pri našem dojemanju tako preteklosti kot sedanjosti in zato so prizadevanja posameznikov, ki te zgodbe ohranjajo, še toliko bolj pomembna...” Predstojnik Inštituta za dediščino Sredozemlja ZRS Koper dr. Mitja Guštin pa je napisal, da s knjigo “Naše korenine” želita Andreja Penko in izdajatelj s pomočjo lepe slovenske besede, z nazornimi slikami in z nekoliko drugačnim pristopom približati prebivalstvu Notranjske, še posebej Pivškega in Postojne, njihovo lastno preteklost. S podnaslovom knjige “Sledovi davnine” pa je poudarjeno, da je to podroben zbir raznovrstnih ostankov, prežitkov daljne in bližje preteklosti, in izredno dragoceno dopolnilo do sedaj znani zgodovinski sliki teh krajev. Potem nadaljuje, da so kraji pod Nanosom omenjeni že pri Strabonu. Ta je v v začetku 1. stoletja našega štetja v svojem delu Geografska navodila opisoval prometne poti, ki so vodile prav skozi te kraje. Že takrat je prehod Ocra (Razdrto), podobno kot današnje Rebrnice, predstavljal naporen, a tudi ključen vzpon z Apeninskega polotoka, porečja Pada in ravnic julijsko-beneške krajine v razgiban vzhodnoalpski in dinarski svet, od koder je pot vodila dalje v osrčje Evrope ali pa po Savi navzdol na konec Balkana. Grad pri Šmihelu, kar dobro tisočletje v prazgodovini, in Postoyna, vsaj od leta 1369 dalje v srednjem in novem veku, sta ključni središči obravnavanega prostora. Ob njiju so za zgodovino, duhovno izročilo in identiteto pomembna še številna, tudi časovno zelo oddaljena jamska zatočišča, mogočna prazgodovinska gradišča, zidane rimske poštne in vojaške postojanke, lesena staroslovanska selišča ter trdne fevdalne in vojaške utrdbe. Skupaj z majhnimi vasmi, trgi ter raztresenimi pokopališči, razpeli na razpotjih in bogato naravo oblikujejo danes prelepo podobo tega dela Notranjske. Tudi za ta svet veljajo znameniti verzi v Trstu rojenega in v vihri druge svetovne vojne tragično preminulega pesnika Ivana Roba: Ni gore, hriba, ne gorice, kjer cerkvica se ne blešči... Preteklost nas opredeljuje in spremlja skozi vse življenje; zato je prav, da jo dodobra spoznamo, jo spoštujemo v njeni lepi, a tudi temni podobi, in tako razumemo nemiren tok minulega življenja. V času, ko je širni zunanji svet v vsej svoji pojavnosti prisoten v slehernem kotu našega doma in so naši najbližji pogosto daleč naokrog, smo na domačem zapečku prejkone sami. Ob vseh in vsem, kar prihaja od zunaj, in ob vsem, kar moramo sproti postoriti, je komaj kaj časa za pogled nazaj in le malo prostora za spomin. In pot, ki so jo prehodili naši predniki, in tudi mi sami, je v vsakdanu življenja zato prepogosto potisnjena povsem v ozadje. Grmade, gradišča, gomile, turške in francoske groblje, srednjeveške vislice, zgodbe o velikanih, tistih poganskih Ajdih, zgodbe o nastanku domačega kraja ali o zloveščih roparskih vitezih ter legende o svetnikih so se stoletja dolgo prenašale iz roda v rod. Ob leščerbi so bogatile dolge zimske večere in ohranjale zbledeli spomin oddaljenih dogodkov. Pripovedovale so o prednikih, življenjskih usodah, nastanku krajev, vasi in trških mest ter usodnosti razpotij. Ohranjale so podobo imenitne gosposke, pa tudi slikovit vsakdan domačega kovača, laškega in kranjskega furmana, vaške učiteljice in domačega kaplana. V zgodbah so se iz roda v rod sčasoma prepletli biblijski miti nedeljskih maš z domišljijskim svetom in vsakdanjo radostjo, ljubeznijo, zadovoljstvom in bolečino posameznika. In na koncu predgovora dr. Mitja Guštin poudarja, da so “Naše korenine” knjiga, ki bi jo moral imeti vsak kraj. Biti bi morala del zavestnega osebnega in kolektivnega spomina na sledove davnine, ki jih zlagoma briše veter časa. To je knjiga, v kateri bo vsak našel svoj kraj in kako drobtinico samo zase - zgodbo o zakladu ali neuslišani ljubezni. V njej se bo morda kdo videl v zrcalu ali pa se bo le previdno ozrl čez ramo. Vsak pa jo bo rad prebral ter skrbno shranil za potomce. Uredništvo Po decembrski razstavi v Sežani KRAS BOGDANA SOBANA Anamarija Stibilj Šajn Specifičnost časa in prostora vedno narekujeta ter sooblikujeta podobo umetnosti. Tako so najnovejše tehnološke in medijsko inovativne sfere vstopile tudi na področje likovnega. Ustvarjalcu dajejo nove izrazne možnosti, ki jih lahko suvereno in enakovredno vključuje v tradicionalna Tudi razstava Bogdana Sobana v Sežani, odprta v začetku leta 2008, postavlja pred gledalca nekoliko drugačen likovni svet. V njem namreč sobivata skrivnost optičnega nagovora in informacijska tehnologija. To svojevrstno kreativno področje imenujemo »generativ art«, eden izmed njegovih pomembnih predstavnikov pa je Bogdan Soban. Pri generativ artu se ustvarjalni proces začenja z zapisom programskega algoritma. Ta je avtorjeva prva ustvarjalna misel, nekakšna skica, ki se nato ob zagonu programa v določenem trenutku spremeni v vizualno podobo. Najprej se ta vizualna podoba pojavi na računalniškem zaslonu, na katerem lahko tudi ostane, ali pa se dokončno utelesi v natisnjeni obliki in tako postane »klasična« slika. Po sicer nenavadnem procesu ter ob pomoči računalnika kot vmesnika oziroma pretvornika »formuliranih« zapisov se rojevajo stvaritve, ki z barvami, črtami in ploskvami govorijo likovni jezik. Preprosto, to so slike, katerih kompozicijo lahko analiziramo, v njih določimo odnose, razmerja, odkrivamo pravila in zakonitosti. In tu se srečujeta umetnost in znanost. Znanost je eksaktna, je svet zakonov in pravil. Ta pa vladajo tudi v svetu umetnosti in izog- likovna izrazila in tako vzpostavlja dialog med likovno klasiko in novomedijskimi prizadevanji, lahko pa z njimi snuje povsem avtonomne kreacije, ki so izrazito deviantne od klasičnega sveta likovnega, čeprav je njihova »končna« podoba slika. niti se jim ne moremo niti takrat, ko ustvarjamo sliko, razbremenjeno predmetne stvarnosti; sliko, ki jo označujemo s pojmom abstraktno. De Koonig je namreč zapisal, da mora biti tudi abstraktna slika nečemu podobna, pri čemer je mislil na upoštevanje prav slednjega. Enigma Sobanove ustvarjalnosti biva v zapletenih algo-ritemskih formulah, v obliki nekakšnega »imaginarnega« stanja. Razodene pa se v edinstvenem, po avtorju izbranem trenutku, in to s pritiskom na tipko, ki povzroči »ustvarjalni pok«, v katerem se rodi nepričakovana, nepredvidljiva, neponovljiva, torej enkratna in »realna« podoba. Računalnikov zaslon se spremeni v slikovno polje, na katerem izbmhnejo barvne magme, ki se artikulirajo v pravo bogastvo jasnih form. Likovne zapise preplavlja harmonija barv, njihovih tonskih stopnjevanj in plemenitih niansiranj. Čeprav so v sporočilnem nagovoru »abstraktno zastrte«, asociirajo na mikrokozmos ali makrokozmos in s tem prinašajo določene motivne intencije. Barvne sugestije dodatno namigujejo na realnost dogodka in tako avtorja usmerjajo tudi k poimenovanju likovne zgodbe oziroma k vsebinskemu definiranju posameznega likovnega rezultata. Avtor ob svojih najnovejših ustvarjalnih dosežkih razkriva, da sam algoritemsko-matematični programerski pristop razvijanja generalivnih programov temelji na razvoju zapletenih matematičnih algoritmov ob osebnem zavedanju, da pri tem nima nobene možnosti vnaprejšnje zamisli končnega rezultata. Ustvarjalec pa se lahko poslužuje tudi pragmatičnega pristopa, s katerim lahko rezultat vsebinsko opredeli. Tako kot slikarje navdihujejo določena motivna izhodišča, tako je tudi Bogdanu Sobanu kraška krajina s svojo slikovitostjo, raznolikostjo, celo dramatičnostjo inspirativni vir, kateremu sledimo že kar nekaj časa. S ciklom del na temo Krasa seje prvič predstavil že leta 1999. Takrat je Kras nastopil v grobo stilizirani obliki. Pet let pozneje je njegovo oblikovno pojavnost nekoliko omehčal. Artikulacija elementov pripovednosti ni bila več tako geometrijsko brezčutna in hladna, a njegove barvne vrednosti so bile še vedno precej oddaljene od naravnoposnema-jočega, torej realnega. Ustvarjalni eksperiment s tem seveda ni bil zaključen in tako je tokrat že tretjič obudil ustvarjalno misel na Kras v jeseni. Programu je zaupal ključne elemente, nosilce ilustra- tivnosti, kot so drevesa, ruj, brinovi grmički, kamen, travnate bilke, oddaljeno hribovje, nebo z oblaki in druga. Program zna naslikati vsakega izmed teh fragmentov kraške podobe v različnih velikostih, na izbrani, a logični poziciji, ki upošteva zakonitosti perspektive in realnosti, ter v naravnih barvnih vrednostih. V programje avtor v naj večji možni meri vključil logiko narave. V svojem stvariteljstvu jo je želel prezentirati čim bolj pristno in naravno, poskušal je torej vzpostaviti njeno paralelno stanje. Ker so v tem izseku naravnega časovnega kroženja ključnega pomena prav barve, se je avtor odločil za subtilno in perfekcionistično raziskovanje kolorita kraške pokrajine. In uspelo mu je pričarati atmosfero časa, ko si njegova motivna izbranka nadene svojo razkošno koloristično obleko. Tovrstne slike Bogdana Sobana niso le ploskovno obravnavane sestavljanke geometrijsko naglašenih fragmentov konkretne stvarnosti, ampak so tudi likovno sofisticirani nagovori: uravnoteženih kompozicij, odprtih pogledov, ki iz slikovne ravnine vodijo v prostorsko razvrstitev dogajanja, pa voluminoznih predstavitev fragmentov in rešitev, ki v opismenjevanje vključujejo tudi igro senc. Kraška krajina premore impresionistično razvidna sporočila. Posamezni barvni madeži živijo svoje trepetavo življenje. Avtoijev vizualizacij ski proces je namreč dvostopenjski. Na prvi ustvarjalni stopnji, ki predstavlja pravi programerski podvig, se iz različnih geometrijskih likov artikulira dokaj stilizirana slika Krasa. Druga ustvarjalna faza pa je nekakšen »impresijski« algoritem, ki razpacka njeno strogo podobo. Spremeni jo v nekaj mehkega, vibrirajočega, naravi podobnega. Tako avtor ponovno naredi prehod s piedestala razumskega v elementarno in s tem emocionalno. Avtor pa ne raziskuje le kraških posebnosti. Kot človek razuma, kot zaprisežen perfekcionist se nenehno študijsko poglablja v svoje »recepture«. Tako je ob pomoči fraktalne tehnologije dosegel možnost zumiranja slike do skoraj neskončnih razsežnosti, kar se na zaslonu manifestira kot tako imenovani princip potapljanja v sliko (potapljanja v tretjo dimenzijo). S poglabljanjem se spreminja tudi forma. Tako nastala slika dobi tretjo dimenzijo oziroma neskončno število med sabo različnih plasti, iz katerih je možno »izvleči« nenavadne in likovno zanimive motive. Zdi se, da se stvaritve Bogdana Sobana spreminjajo v večplastne slikovne organizme; pridobivajo nekakšno tretjo dimenzijo, ki predstavlja ustvarjalno hrepenenje slikarjev vseh časov. Bogdan Soban pa je razvil tudi poseben algoritem zajemanja barv z dvodimenzionalnega polja. Z njim iz ene slike generira neskončno število barvno sorodnih, a formalno bolj ali manj neprepoz- navnih slik; in to po postopku potapljanja. Nedavno tega je »konstruiral« slike, za katere je uporabil parametre gibanja planetov sončnega sistema, ki so mu postali vir numeričnih vrednosti za programski algoritem. Sonce ga je tako vodilo v sveža miselna razpredanja in s tem v vizualna prezentiranja. Postalo mu je vir svetlobe za nove ustvarjalne možnosti. Hrepenenju po svetlobi, po iluminiscentnosti barv, po njihovem žarenju pa lahko sledimo skozi celoten avtoijev opus. Studijsko poglabljanje v softverske možnosti Bogdanu Sobanu omogočajo snovanje vse bolj bogatih, zanimivih in prepričljivih likovnih rezultatov. Ti vključujejo tako (ob)likovne kot vsebinske rešitve. Marsikateremu gledalcu pa Sobanove slike postavljajo vprašanja: »Je to likovna umetnost današnjega dne? Kaj sploh je tisto, kar lahko opredelimo kot najvišjo, torej umetniško kreacijo? In na kakšen način mora ta nastajati?« Kar je bilo do včeraj še neznano, novomedijsko, je danes že skoraj zastarelo... Umetniški koncepti in znanstvene misli se vse bolj povezujejo, za njihovo razumevanje in vrednotenje pa bo treba spreminjati tudi mišljenjske obrazce ljudi. Anamarija Stibilj Šajn, dipl. umetn. zgodovinarka - likovna kritičarka Vukovičev kip pesnika Simona Gregorčiča v Tolminu DANES LE ŠE MALOKDO VE, KAKO JE NASTAL Silvester Gaberšček Na razcepu, kjer se cesta iz središča Tolmina odcepi ob levem bregu Soče proti Kobaridu, se na slokem kamnitem podstavku med krošnjami kostanjevega parka pred župnijsko cerkvijo skriva občuteno izoblikovano bronasto poprsje našega primorskega pesnika Simona Gregorčiča, delo akademskega kiparja Momota - Momčila Vukoviča. Danes le še redko kdo ve, daje bila davnega leta 1963 tolminska vojašnica, v kateri je bil takrat sedež planinskega garnizona Jugoslovanske ljudske armade, poimenovana po pesniku Simonu Gregorčiču. Na steber ob vhodnih vratih pri stražarnici je bila vzidana marmornata plošča z napisom »Kasarna Simona Gregorčiča«; v središču parka za veliko komandno stavbo pa je bil postavljen na podstavek, ki je bil prvotno namenjen doprsnemu kipu cesarja Franca Jožefa, v cementu odliti kip Simona Gregorčiča. Družbenopolitična odjuga, ki je vzniknila na začetku šestdesetih let in seje ob »Praški pomladi« stopnjevala vse do začetka sedemdesetih let, ko je bila nenadno zatrta z odločnim Titovim ideološkim pismom, se je odražala tudi v sicer strogem vojaškem ustroju, saj si je drugače nemogoče razložiti dejstvo, da je bil sredi vojašnice postavljen spomenik velikemu rodoljubu in pesniku Simonu Gregorčiču, ki je bil povrh vsega še duhovnik. Seveda pa se pri vsem tem ne sme pozabiti ključne vloge posameznikov, kot so bili takratni podpolkovnik tolminske vojašnice in poznejši general Pavel Suc in takratni oficir Franc Jerneje. Na priporočilo kulturnika Jožeta Hudečka, ki je bil takrat pri vojakih v Tolminu, sta naročila izdelavo Gregorčičevega p oprsja mlademu črnogorskemu umetniku, ki je prav v tistem času - po končani likovni akademiji v Ljubljani - služil vojaški rok v Bohinjski Beli. Po osamosvojitvi izpraznjena vojašnica ni več služila prvotnemu namenu, zato se je ob močni podpori takratnega tolminskega župana dr. Viktorja Kljanjščka, kljub odločnemu nasprotovanju skupine nekdanjih veljakov, uresničila zamisel, naj se Gregorčičev spomenik iz vojašnice »preseli« na javni prostor sredi mesta. Avtor kipa akademski kipar in uveljavljeni profesor restavratorstva Momo Vukovič je v umetniški livarni Boruta Kamška po cementnem izvirniku izdelal bronasti odlitek. Po tridesetih letih bivanja v vojašnici je proti koncu meseca okto- bra 1993 ob dostojni svečanosti, na kateri je govoril pesnik akademik Dane Zajc, Vukovičev Gregorčič dobil ustrezno mesto sredi svojih ljudi. Akademski kipar prof. Momo Vukovič je poznan predvsem kot izvrsten restavrator, vendar ni nič manj pomemben tudi kot tenkočuten in izviren kipar predvsem male plastike. Tolminski Gregorčič je njegov prvi javni spomenik, ki je nastal v kiparjevi mladostni dobi, pa vendar že nosi v sebi vse lastnosti značilnega »Momotovega» kiparstva, ki se z vso nežnostjo, kot bi hodil po prstih in z velikim spoštovanjem, približuje jedru resnice, ki jo potem nevsiljivo izrazi v umetniški govorici, za katero je značilna estetsko izpiljena oblika. Silvester Gaberšček, univ. dipl. etnolog in prof. sociologije, sekretar na Ministrstvu za kulturo Kipar Momo - Momčilo Vukovič se je rodil 6. aprila 1934 v Ivangradu v Črni Gori, kjer je končal šolo za upodabljajočo umetnost. Študiji je nadaljeval pri Zdenku Kalinu in Frančišku Smrduju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je po diplomi 1963 nadaljeval specializacijo. Od leta 1965 pa do izvolitve za izrednega profesorja za konserviranje in restavriranje likovnih umetnin na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je bil zaposlen v Spomeniškem zavodu SRS, v katerem je bil dolga leta vodja Restavratorskega centra. S svojim bogatim znanjem, ki ga je prelival na številne rodove študentov v Ljubljani in na Cetinju ter drugod po svetu, je veliko prispeval k ohranjanju in reševanju pomembne kulturne dediščine pri nas in v tujini. V petek, 1*6. februarja 2008, so v avli sedeža Koprske banke Štirinajst dni pozneje razstavlja v Koprski banki TEM BARV Iztok Prem rov v Kopry odprli razstavo slik akademskega slikarja in grafika Meduza odprli še razs Zvesto Apollonija iz Portoroža. Odprl jo je direktor mar- Iz dvojezičnega katal ketinga v Koprski Banki Franc Ohnjec, univ.dipl. ekonomist, ki je'po preureditvi avle uvedel v njej spet prirejanje likovnih razstav. Razstava v Koprski banki bo na ogled do konca maja letos. Banka Koper, objavlja stavama, ki ga je nc Uredništvo Sončnost tem in sončnost barv Slikarski opus izredno plodovitega in predvsem razpoznavnega primorskega umetnika Zvesta Apollonija je mogoče preučevati, ocenjevati in vrednotiti predvsem s stališča dinamične zgradbe njegove motivike, njene notranje energije in poudarjenega kolorita. To so namreč tudi temeljne vrednote, ki jih je ta temperamentni likovni ustvarjalec prispeval sodobni slovenski umetnosti in jih še dograjuje. Ne moremo prezreti njegovega spoštljivega odnosa do okolja, iz katerega izvira, torej do mediteranskega sveta, ne moremo brez omemb dveh bistvenih prvin, ki od začetka polnita in dograjujeta njegov intenzivni slikarski izraz: to sta pokrajina in figuralika, ki se v številnih točkah stikata in prepletata v eno samo specifično zgodbo. Vse je obdano z vonjem po motju, krajinski svet - mediteranski pejsaž - je kot vedno znova rastoča likovna izpoved vanj zaljubljenega tvorca. Telo pokrajine ali pokrajina telesa sta razpoznavni likovni prvini, ki ju Apollonio goji kot najbolj iskreni, izvirni in prepričljivi motivni vrednoti. Že jiekaj desetletij nepretrgoma v mediteranskem pejsažu išče samega sebe in samosvojo podobo. Za njegovo slikarstvo je tudi v naj novejšem času značilna popolnost barv, ki jih slikar z neuničljivo energijo gnete in pretvaija v krajinske simbole: čeri se spuščajo v modrino morja, rdeča zemlja daje podlago telesom, ki se zarivajo vanjo in spet dvigujejo proti soncu. Povsod utripa življenje, povsod vlada sproščena vznemirljivost. Slikaijeva iskanja in ustvaijalna hrepenenja so ves čas enako intenzivna in priljubljena motivika še vedno predstavlja dovolj močan izziv za nove izvirne rešitve. Nekoč sem zapisal, da je Apollonijevo slikarstvo polno sočnih in sončnih tem in, če sem iskren, ob slikah iz zadnjih nekaj let to še vedno drži. Slikaijev kolorit, vselej razigran in živahen, ostaja tudi na najnovejših slikah enako intenziven in vznemirljiv; slikarjeve geste so zanesljive in prepričljive s svojo intenzivno dinamiko. Apollonio tako intenzivno snuje v začrtani smeri, da mu ni lahko slediti; njegov slikar- ski svet se hkrati ukvarja z vprašanjem celote in v njej razpoznavnih detajlov. Včasih so to drobna morska bitja, ki jim življenje podarja morje, včasih so to naplavine, ki se v trenutku spremenijo v obline teles. Mediteranski pejsaži so kompleksne likovne zasnove, so odkritje podobe, nabite z energijo likov in barv in so neskončni prostori življenjskih radosti. Slikar lahko anatomijo ženskega telesa z nekaj potezami “preuredi” v izsek iz pokrajine, v obalo, rtič ah otok in v obratni smeri, pejsaž zgradi na način ženskega akta. Preplet izrazitih gestualnih prvin, ki so seveda odločne poteze širokih čopičev, umetnik vodi z zanesljivo in izutjeno roko. Ponekod ga slikarska vehemenca privede do roba abstrakcije, kajti spontanih barvnih nanosov, kot posledice intenzivnega ustvaijal-nega procesa, umetnik skorajda ne more več nadzorovati oziroma krotiti. Prepusti se hipnim impulzom, ki gredo na trenutke pač v povsem samosvojo smer. Apollonijev slikarski jezik se je kultiviral v številnih značilnih obdobjih, ki so jih zaznamovale določene spremembe in novosti. Danes lahko opazujemo dozorelo in v vseh pogledih preizkušeno likovno snovanje, ki mu umetnik daje zanesljivo in v vseh pogledih formalno ter vsebinsko razpoznavno podobo. Istra, njegova velika ljubezen, je zanj prispodoba ljubeče ženske in ljubljene pokrajine. Umetnik se poigrava in kakor v sanjah se odpirajo nove poti k sorodnim ciljem. Njegova domišljija išče različne možnosti za izpoved ključnih dveh tem, morda le ene. Kajti pred leti je slikar razkril, da v bistvu vse življenje slika eno samo sliko. Pri ustvarjalnem procesu v slikarstvu ga zanimata materialnost sveta in v njem porarajočih se bitij. Materialnost tega sveta poustvarja s pastoznimi nanosi barv, znotraj katerih se potem igra z njihovim rahljanjem, gnetenjem in tanjšanjem. Podobe gradi organsko in v zadnjem času ob intenzivnem koloritu uveljavlja spet tisto belino slike, ki pomeni odpiranje novih prostorov na obzorju. Zdi se, da slikarju ni nič dokončno, da mu vsaka ustvarjena podrobnost ponudi spet pot naprej, k iskanju novih zanimivih celot in njihove pripovedne učinkovitosti. Grafika Eden izmed paralelnih svetov, v katerem se ob slikarstvu nenehno preizkuša Zvest Apollonio, je seveda grafična umetnost, ki ji je zavezan tako rekoč od začetka svoje samostojne ustvaijal-nosti. Ni odveč ponoviti, da velja za pionirja in začetnika sitotiska pri nas. Po zgodnjih poskusih v jedkanici se je po osvojitvi sito-tiskarske tehnologije povsem prepustil tej zanimivi tehnologiji, ki je umetnikom odprla številne nove izrazne možnosti: tako prek risarskih izhodišč kot tudi fotografije. Apolllonio je izkoristil vse bistvene nove možnosti sitotiska, predvsem široke ploskovne prvine, kot intenzivno govorico barv. Ravno pri koloritu, ki je bil vselej umetnikova močnejša plat, sije v sistotisku lahko privoščil največje razkošje; takšno, kakršnega si prej gotovo ni mogel zamisliti. Sitotisk je uvedel fluorescenčne barve, omogočil številne nove učinke, barvne prehode, prelive in podobno. In z osvojitvijo teh tehnoloških prvin je Apollonio v svoji grafični umetnosti lahko uresničil tisto, kar ga je neposredno zanimalo tudi v slikarstvu. Takratni modemi tokovi, zlasti popart, so temu umetniku ponudili številne nove izrazne možnosti. Tako je začel zaokrožati svoje umetniške ambicije in jih enakovredno slikarstvu uresničil še v grafiki. Naplavine, 2007, akril na platno, 60x80 cm “2 ' / 7 Omenjena sočnost tem je v Apollonijevi grafiki našla prostor tudi z odkrito erotično tematiko. In pri njej so se slikaiju in grafiku začeli odpirati novi svetovi. Pokrajina je stopila nekoliko v ozadje, ospredje je povsem zavzela dominantna figura. Ob njej pa je grafik spletel značilno simboliko, ki ji je ostal do danes zvest. Na novo uveljavljene prvine: ploskovnost, ornamentika in simbolika so postale značilna simbolika Apollonijevih sitotiskov. Nastalo je občutljivo tkivo, ki je govorilo o naši intimi, o tem, kar nas vzburja in kar domišljiji odpira prosto pot. Risba, ploskev, barva, kolaži in dekorativni elementi in z erotičnimi čustvi prepojene zgodbe so postali značilne prvine njegovih grafičnih odtisov. Mediteransko občutljiva duša se je razživela v barvitemu spevu, ki je prekipeval in klical k užitkom. V učinkovito celoto se je združilo vse, kar je umetnik obvladal v svojih likovnih iskanjih od slikarstva, kiparstva, oblikovanja stekla do grafike, risbe in trenutnih likovnih utrinkov. Morda ni odveč še enkrat spomniti na to, da v likovni ustvarjalnosti Zvesta Apollonia ostaja prostor za skrbno obnavljanje in prenavljanje zanj značilnih in prevladujočih motivov ter tem. Slikar se jih preprosto na more naveličati, o njih tudi ne more dvomiti, ker mu tudi ves čas prinašajo ustvarjalno zadovoljstvo. Ni dvoma, avtor svoje cilje dosega z nepretrgano in neusahljivo vehemenco. Dvanajstega novembra 2007 v Berlinu PREDSTAVITEV PARKA ŠKOCJANSKE JAME V MUZEJU CHARLOTTENBURG Albin Debevec Park Škocjanske jame smo že večkrat predstavili v znanih strokovnih in znanstvenih ustanovah po Evropi ter na njihovih prireditvah kot fenomen različnih k raški h pojavov in kot enkraten svet podzemlja z bogato floro in favno ter tudi z arhitekturo in arheologijo tega območja. Takšna prepoznavnost tega kraškega območja Slovenije, vpisanega v Seznam Unescove svetovne dediščine, je spodbudila direktorico Muzeja za prazgodovinsko obdobje v Berlinu dr. Alix Hansel, da me je skupaj z Berlinskim združenjem za antropologijo, etnologijo in prazgodovino povabila na predstavitev Parka Škocjanske jame v Berlin. Predstavitev je bila zamišljena v treh sistemih - predstavitev Slovenije, predstavitev klasičnega Krasa in predstavitev arheoloških najdb - z desetimi panoji, ki jih je izdelal dolgoletni sodelavec parka Dušan Podgornik skupaj s sodelavcem JZ Park Škocjanske jame Borutom Peričem, ter z obširno arheološko predstavitvijo pomena Mušje jame kot izjemnega arheološkega najdišča ne samo v Sloveniji marveč v vsej Evropi. To nalogo je prevzela arheologinja dr. Biba Tržan, profesorica na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po izdelavi razstavnih panojev smo te prepeljali v Berlin in s pomočjo osebja muzeja Charlottenburg postavili zanimivo in smiselno razstavo v preddverju levega krila trinadstropne muzejske stavbe. Muzej je bil zgrajen leta 1829 v okviru kraljevih palač. Po drugi svetovni vojni se je muzej preoblikoval v Državni muzej za prazgodovino in starejšo zgodovino. Hrani eno izmed največjih arheoloških zbirk starega sveta. Eksponatov je bilo pred drugo svetovno vojno znatno več - več kot 140.000 izjemnih najdb, med njimi tudi znana zbirka trojanskih eksponatov, ki pa so bili po bombardiranju 3. februarja 1945 deloma uničeni, večji del pa je sedaj v drugih muzejih zunaj sedanje Nemčije. Muzejska zgradba na jugozahodnem delu kraljevega parka je dobila dokončno podobo z različnimi prenovami leta 2004. Z vso svojo lepoto in eleganco nam je odprla vrata tako, da smo lahko dostojno predstavili Park Škocjanske jame s posebnim poudarkom na arheologiji. V polno zasedeni muzejski dvorani, v kateri je zmanjkalo sedežev, saj je novinarka slovenskega dela radia Berlin pred tem nekajkrat po radiu v slovenščini in nemščini povabila zainteresirane na predstavitev parka. V poldrugi uri smo z 54 video projekcijami predstavili Kras in park, njegovo naravno in kulturno dediščino, favno in floro, zanimivo hidrologijo ter posebno s temami iz arheologije, ki območje parka uvrščajo med naj znamenitejša arheološka območja v Evropi, vzbudili izjemno zanimanje publike. Predstavitev je z besedo in sliko dopolnjevala izobešene panoje v avli in na hodniku, tako da so obiskovalci dobili vtis o velikosti območja in arheoloških najdb, ki segajo od 322 grobov iz nekropole pod Brežcem, prek Škocjana do Mušje jame. Poseben poudarek je bil na rekonstrukciji obredov ob Mušji jami in na najdbah, ki so po več kot dveh tisočletjih našle mesto v različnih muzejih Evrope. Nekatere kopije teh najdb smo uspeli vrniti v Park Škocjanske jame, kjer so na ogled v arheološkem muzeju. V nadaljevanju predstavitve je dr. Biba Tržan po slikovitem uvodu v zgodovino Krasa in Škocjanskih jam z več kot deset video projekcijami popestrila izjemno zanimivo, strokovno in raznoliko podobo arheološkega območja parka. Po obeh predavanjih sta ob navdušenju prisotnih povedala sklepne misli direktorica muzeja Charlottenmburg Alix Hansel in predsednik berlinskega Združenja za antropologijo, etnologijo in prazgodovino dr. Bemhard Hansel. Poudarila sta pomen raziskovanja, varovanja in predstavljanja izjemnega arheološkega bogastva v Mušji jami v Parku Škocjanske jame ter se v imenu prirediteljev predstavitve zahvalila skupini iz Slovenije za čudovito predstavitev. Da bi v Berlinu obiskovalci razstave in predavanj lahko tudi okusili značilnosti Krasa, smo jim iz Parka Škocjanskih jam pripravili manjšo degustacijo kraških specialitet terana in pršuta. Njihovo izjemno koncentracijo med predavanjem smo usmerili v sproščeno pokušino in zdravico vsem, ki smo jim priredili nepozaben večer. Albin Debevec, univ. dipl. inž. gozdarstva -direktor JZ Park Škocjanske jame, Škocjan 0 Pomen Mušje jame v Sloveniji in v Evropi KRAŠKI ŠKOCJAN V DAVNINI -KULTNI KRAJ EVROPSKEGA SLOVESA Biba Teržan Območje Krasa med Tržaškim zalivom severnega Jadrana in Nanosom leži na stičišču raznoterih svetov - tako sredozemskega s celinskim kot balkanskega z alpskim in tudi italskim, zaradi česar je od vekomaj izjemno. Ta izjemnost pa ne zadeva le njegovih geografskih in klimatskih značilnosti ter geopolitičnega pomena, temveč je bistveno vplivala tudi na kulturno podobo te krajine; tako danes kot v davni preteklosti. Še posebej velja to za sam Škocjan. Kraška pokrajina okrog Škocjana je izredno slikovita in skrivnostna, saj se tam na mnogih mestih “odpira” podzemlje. Tam ponika Reka, ki nato kot Timava s svojimi devetimi izviri bruha vodo izpod skal kraškega roba, nedaleč od Devina, nedaleč tudi od kraja, kjer je “prelepa Vida plenice prala na kraju morja na sinji skali”. Timava pa je bila slavna tudi že v antiki; opevali sojo različni rimski pesniki in pisci. Mamljiva je podmena, da je ta divje romantični svet, še zlasti okrog Škocjana, poznal že sam Homer, slavni grški rapsod. Kajti v opisu epizode, ko se je Odisej odpravljal v kraljestvo senc, v podzemlje Hada, da bi obiskal Ahila in druge padle junake izpred Troje, marsikaj spominja na te kraške kraje: “Ladja letela ves dan je čez plan z nabreklimi jadri. Sonce je šlo v zaton, vsa pota letala so v senci, kadar dosegla je mejo globokih voda Okeana. Mož kimerijskih tam bili sta dežela in mesto, v hlap in meglo potopljeni: ondod nikoli ni sonca, Helios tam ne gleda navzdol z bleščečimi žarki, ne, kadar strmo se pne proti zvezdnemu nebu, ne, kadar se z neba obrne nazaj proti zemlji: noč pogubna visi nad krajino bednih zemljanov. Tam pripahnili smo ladjo k obali, izkrcali ovci, sami pa dalje smo šli, ob struji vode Okeana, dokler da našli smo kraj, ki označila prej ga je Kirka. jaz pa izdrl sem nabrušeni meč, viseč mi ob boku, jamo izgrebel v tla, kak laket široko in dolgo, mrtvim vsem izlil okrog nje pitno daritev, prvikrat mleka in medu, zatem sladkega vina, v tretje vode,... ...; in glej, odpre se podzemlje, ... ” (Odiseja XI, 11 -35) ti|| p!.. f. 1981 c ,■ T1K f P .o r: jfif i m *!. ■' i ’ ' f IB "Vi «.46 Škocjan s svojo neposredno okolico med Brkini z Rodiško Ajdovščino, Vremščico in Gabrkom predstavlja razmeroma zaključeno geografsko enoto, v okviru katere je zabeleženih izredno veliko število arheoloških najdišč. Prevladujejo seveda jamske postojanke, ki dokazujejo občasno poseljenost te krajine že v času med mlajšo kameno in bronasto dobo, to je med 5. in 2. stoletjem pred našim štetjem, čeprav so bili v nekaterih jamah najdeni tudi sledovi iz mlajših obdobij. Taka je na primer slavna Tominčeva jama. Številna pa so tudi gradišča, to so utijene naselbine na gričih in platojih, pogosto obdane z mogočnimi, v suhozidni tehniki grajenimi obzidji, ki predstavljajo značilni tip naselbine v bnronasti in železni dobi, to je v 2. in 1. tisočletju pred našim štetjem. V okoliških vrtačah in dolinicah pa je bilo odkritih kar nekaj tem naselbinam pripadajočih grobov in grobišč, še posebej iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe. Glede na različno topografsko lego, velikost in utr-jenost grobišč v okviru širše okolice Škocjana sklepamo, daje bilo to območje teritorialno organizirano in dobro varovano z utrjenimi postojankami in naselbinami različnega namena in pomena. Osrednje mesto je gotovo pripadalo naselbini, ki se je nahajala na mestu zdajšnje vasice Škocjan, na naravno zavarovanem platoju, obdanem z globokimi prepadnimi stenami kanjona reke Reke. Le na južni strani, ki se zložneje spušča proti današnjemu zaselku Matavun, je bila zaščitena z obrambnimi zidovi, katerih ruševine so se ohranile vse do danes. Škocjan z okolico Zračni pogled na Škocjan. Na platoju med prepadnimi stenami se je nahajala tudi prazgodovinska naselbina, datirana v čas od konca 2. tisočletja in v 1. tisočletje pred našim štetjem vse do zgodnje rimske nadvlade - Fotografija: D. Grosman. Zaščitna arheološka izkopavanja v preteklih letih ob prenovi stavb Javnega zavoda Parka Škocjasnske jame, ki so jih vodili arheologi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije, Matej Zupančič iz Koprskega muzeja in Katja Hrobat iz JZ Park Škocjanske jame, so pokazala, daje na tem mestu obstajala prazgodovinska naselbina vsaj od pozne bronaste dobe naprej pa vse do mlajše železne dobe in tudi še v obdobju rimske nadvlade. Pogled z zraka na Graček nad Famljami z dobro vidnimi ruševinami mogočnega kamnitega obzidja gradišča, zlasti na vzhodni in južni strani - Fotografija: D. Grosman. Pogled z zraka na utrjeno postojanko na Volariji južno od dola Sokolak - Fotografija: D. Grosman. Druga pomembna prazgodovinska naselbina, ki je ležala nasproti Škocjanu - na drugi strani doline, pa je zrasla na mestu, kjer se danes razprostira vasica Gradišče pri Divači. Tako kot Škocjan je bila na vzhodni in južni strani naravno zavarovana s prepadnimi stenami, na severni in zahodni strani pa so v livadi še danes opazni obrisi obrambnih zidov. Čeprav tod še ni bilo arheoloških izkopavanj, sklepamo na osnovi črepinj, ki jih je mogoče najti v vrtovih in na njivah, daje bilo Gradišče pri Divači poseljeno v istem obdobju kot Škocjan. Med ostalimi gradišči vzbujata pozornost zaradi strateško ugodne lege še dve dobro utrjeni, a nekoliko manjši postojanki. Prva med njima, obdana z mogočnim kamnitim obzidjem, leži na Gračku nad Famljami. Arheološka zaščitna izkopavanja v osemdesetih letih 20. stoletja, ki so potekala pod vodstvom dr. Petra Turka, so pokazala, da gre za naselbino, ki je morala biti sočasna s Škocjanom. Z Gračka je odličen razgled na Vremsko polje in po dolini Reke proti vzhodu, od koder je vodila proti Škocjanu glavna pot iz smeri Kvarnerja in zahodnega Balkana. Zato domnevamo, da gre za utrdbo obrambnega značaja, ki je kontrolirala to nadvse pomembno komunikacijo ter branila dohod do osrednje naselbine v Škocjanu. Druga postojanka je Volarija, majhno, a odlično utrjeno in ohranjeno gradišče na hribu, ki se dviguje južno od Škocjana oziroma južno od udornice Sokolak. Vizualno obvladuje celotno škocjansko kotlino, torej vse prehode in poti, ki iz različnih smeri vodijo proti Škocjanu. Zatorej skorajda ne more biti dvoma, daje služila za opazovalno in kontrolno točko, s katere je bilo možno pravočasno organizirati obrambo Škocjana in njegovega teritorija. V tako strukturiranem škocjanskem poselitvenem prostoru sta igrali posebno vlogo dve kraški jami - brezni, ob katerih so se odvijali posebni obredi religiozno-kultnega značaja. Jami, ki sta v literaturi poimenovani z različnimi imeni, ležita nekje na pol poti med Škocjanom in Volarijo: Mala ali Skeletna jama tik ob robu udome doline Sokolak, Velika ali Mušja jama pa desno od prelaza proti Danam. Obe jami je že pred prvo svetovno vojno raziskoval ob pomoči Tržačana Petra Savinija Joseph Szombathy, kustos takratnega Dvornega naravoslovnega muzeja na Dunaju. Izkopanine iz teh dveh jam hranijo muzeji na Dunaju in v Trstu, njihove posnetke pa je mogoče občudovati tudi v na novo, moderno postavljenih muzejskih prostorih Javnega zavoda Park Škocjanske jame v samem Škocjanu. Posebno zanimiva je z našega zornega kota predstavljanja Velika jama na Prevali ali Mušja jama (Fliegenhohle), kot je jamo imenoval Szombathy. Pod tem imenom je postala slavna v literaturi. Že zunanji videz jame je nenavaden: počez čez vhodno odprtino sta zagozdena dva ogromna kamnita bloka, ki vhodno okno razdeljujeta v več prekatov. Globina brezna je pri dnu skoraj 60 metrov, vendar se v globini brezna tik pod vhodnim oknom nahaja kakšnih 10 metrov visok stožec lomljenega kamenja. Na vrhu tega stožca je bilo odkritih nekaj rimskodobnih predmetov, proti dnu stožca pa so med kamenjem ležale številne najdbe iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe, to je iz časa med 13. in 12. stoletjem pred našim štetjem in iz časa med 8. in 7. stoletjem pred našim štetjem. Na dan je prišlo več stotin predmetov, večinoma bronastih; nekaj tudi železnih. Ohranjeni so bili različno: le maloštevilni, ki so celi; večina jih je zvitih, razlomljenih ali kako drugače poškodovanih; nekateri so povsem razkosani; številni so poškodovani tudi od ognja; nekateri med njimi so povsem staljeni. Prevladuje orožje, in sicer dragoceni izdelki, kot so sulice, sekire in meči, pa tudi prestižna bojna oprema, kot so čelade, golenice in celo oklepi ter različne okrasne ploščice. Med preostalimi predmeti so omembe vredni tudi kosi dragocenih bronastih posod, kot so različne vedrice, kotliči, skodelice ter zajemalke, zagotovo obrednega značaja. Ostali uporabni predmeti, kot so srpi, noži, kavlji za meso ipd., so zastopani le v nekaj primerkih. Razmeroma številne pa so igle za spenjanje oblačil, ki so značilen kos moške nošnje. Pogled na vhod v Mušjo jamo z velikima kamnitima blokoma, ki sta zagozdena v vhodnem oknu. Posnetek je bil narejen v času izkopavanj pred I. svetovno vojno. Povzeto po J. Szombathy, 1912, Fig. 2. Zanimivo, celo frapantno pa je dejstvo, da so predmeti, značilni za ženski svet tistega časa, kot je raznovrsten nakit, skoraj povsem odsotni, zastopani le z redkimi posameznimi primerki. Očitno je, da so bili predmeti, preden so bili zaupani Mušji jami, podvrženi namernemu izboru, kajti prevladujejo skoraj izključno kosi iz moškega - bojevniškega repertoarja. Zato domnevamo, da najdbe iz Mušje jame pričajo o verskih obredih marcialnega značaja, posvečeni bodisi numinoznim silam podzemlja, bodisi božanstvom, predvsem tistim vojaškega značaja, kot sta rimski Mars ali grški Are s, čeprav je še največ podobnosti glede na številno orožje najti v slovitem svetišču v Olimpiji na Peleponezu. Kdo so bili udeleženci teh verskih shodov in obredov, od kod so prihajali? O tem govorijo posamezni kosi orožja, nošnje ipd. - skratka najdbe iz Mušje jame same! Med njimi so pogosti predmeti lokalnega značaja, presenetljivo pa je, da prevladujejo med orožjem in zlasti med prestižno bojno opremo kosi, katerih radij razširjenosti sega daleč prek lokalnih oziroma slovenskih meja - namreč vse do vzhodnih Karpatov in Baltika na eni strani in na drugi strani čez Alpe do zahodne Evrope in Apeninskega polotoka. Zaradi tega sklepamo, da je pripadalo Škocjanu neke vrste “vmesno” oziroma “središčno” mesto, kamor je prihajala in se morda tam srečevala takratna “zahodno” in “vzhodno” evropska elita, kajti - kot vemo iz drugih arheoloških in pisniv virov - so posedovali dragoceno bojno opremo, kot so čelade, oklepi in golenice, le vojaški poveljniki in vladarji tistega časa in pa junaki, kot jih poznamo iz Homerjeve Iliade in Odiseje. Najdbe iz Mušje jame dovoljujejo torej domnevo, da je odigral Škocjan kot kultno mesto v vojaško-politični konstelaciji tistega časa - to je v obdobju med približno 13. in 12. stoletjem ter med 8. in 7. stoletjem pred našim štetjem -pomembno vlogo, verjetno posredovalno med različnimi sprtimi oziroma vojskujočimi se stranmi. Zunanji okvir so mu dajale izjemne naravne “kulise”, ki jih lahko razumemo alegorično - kot vhod v podzemlje - torej ravno pravšnji kraj za posebne “obrede prehoda”. Mušja jama, kraj kulta in marcial-nih ritualov, pa je pogojevala skozi obredno uničevanje in darovanje dragocenih predmetov tisto nujno transcedentalnost, daje učinkovala kot porok za morebitne priprošnje, dogovore, zaobljube. Kljub temu, da je Mušja jama okoli 800 let pred našim štetjem iz še nepojasnjenih vzrokov izgubila na pomenu, kajti ugotavljamo, da so se takrat obredne daritve v brezno prenehale, pa v lokalni tradiciji spomin nanje ni povsem izginil. To dokazujejo posamične najdbe iz drugih jam škocjanskega podzemnega sistema, ki so iz poznejših stoletij. Tako je bila, na primer, v Svetinovi dvorani najdena bronasta čelada negovskegsa tipa, značilna za bojevniško elito v 5. do 4. stoletju pred našim štetjem. Iz istega obdobja izvirajo tudi najdbe iz Male jame na Prevali, med katerimi je tudi slavna bronasta vedrica s paleovenetskim napisom “o..s.tiiare.i”. To je votivni napis, kije po mnenju nekaterih jezikoslovcev posvečen venetski božici Reitii. Še posebej pomenljiva pa je najdba rimske legionarske čelade z vrha kamnitega stožca iz same Mušje jame, ki je seveda nema priča o večstoletnem trajajočem “kulturnem spominu”! Tudi na tej čeladi je napis, a tokrat latinski, v sklopu katerega je za našo temo zanimivo predvsem ime “Bacinus”, kajti nekateri epigrafiki ga berejo kot ime keltskega božanstva. Če je branje teh dveh napisov pravilno, sta oba posvetilna, kar dokazuje, da so v Škocjanu opravljali obredne daritve božanstvom še v mlajši železni in v zgodnji rimski dobi, in sicer po običajih v stari bronastodobni tradiciji. Takšni primeri ohranjanja tradicije iz davnine skozi več stoletij ali celo tisočletij so seveda nekaj izjemnega, zato ohranja Škocjan svojo skrivnostno podobo vse do danes. Hkrati pa je prav ta fenomen “dolgoživega spomina” zavezujoč tudi za nas, dandanes, da ne pozabimo spomenikov in običajev iz preteklosti, da ne uničujemo naše kulturne in naravne dediščine, kajti ti so pomemben element naše kulturne identitete in hkrati odraz naše kulturnosti! Pogled z dna Mušje jame proti iz kamenja nasutemu stožcu in vhodnemu oknu, skozi katerega prodirajo sončni žarki v globino jame -Fotografija: J. Hanc. Literatura Arheološka najdišča Slovenije, 1975, Ljubljana Leben, F., 1990: Arheološki ambient v porečju Reke in na Divaškem pragu.-Vir: Reka - Timav, Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, str. 321-351, Ljubljana Slapšak, B., 1995: Možnosti študija poselitve v arheologiji.- Arheo 1 7, Ljubljana Slapšak, B., 1999: Slovenski Kras v poznejši zgodovini in rimski dobi.- Vir: A. Kranjc, Kras - Pokrajina - življenje - ljudje, str. 145-163, Ljubljana Szombathy, J., 1912: Altertumsfunde aus Hohlen bei St. Kanzian im osterre-ichischen Kunstenlande.- Mitteilungen der Prahistorischen Kommission der Kais. Akademie der Wissenschaften 11/2, str. 127-190, Wien Turk, P, 2002: Arheologija.- Vir: B. Peric, JZ Park Škocjanske jame, str. 86-100, Škocjan Velušček, I, 1999: Prazgodovinska in zgodovinska jamska najdišča na Krasu.-Vir: A. Kranjc, Kras - Pokrajina - življenje - ljudje, str. 142-145, Ljubljana Akad. prof. dr. Biba Teržan - Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Predmeti iz Mušje jame, med katerimi prevladuje orožje, kot so meči, sulice in sekire. mjkf M 1 ■ 4 A. : l i V celoti ohranjena bronasta čelada z Madžarske in fragmenti enakih čelad iz Mušje jame. Bronasta žara, pokrita z bronasto čelado, okrašeno s tremi moškimi figuricami iz srednje Italije, in enaki fragmenti iz Mušje jame. Bogata in pestra dejavnost POL STOLETJA JAMARSKEGA Rosana Cerkvenik Zgodovina Jamarskega društva Sežana se je pričela leta 1955, ko so fantje iz sežanske Stare vasi pridobili v uporabo prostore sežanske filiale takratnega podjetja Intertrans ob Partizanski cesti (v neposredni bližini sedanje trgovine Tuš), v katerem je bil vodja Srečko Grom. Jože Krt je bil na Intertransu špediter in hkrati neformalni vodja skupine. Podzemni svet so začeli raziskovati, saj jih je gnala želja po rekreaciji in druženju. Leta 1957 so se pridružili Planinskemu društvu Sežana in ustanovili Jamarsko sek- Začetki društva so bili skromni - tako finančno kot tudi materialno in prostorsko. Konec petdesetih let in v začetku šestdesetih let 20. stoletja je klub vodil Srečko Grom, nato pa okroglih 20 let danes že pokojni Jože Gustinčič. Po Gustinčiču je to funkcijo prevzel Miran Lapajne. Že v začetku svojega delovanja so sežanski jamarji dosegli velik jamarski uspeh leta 1964 z odkritjem Fabrisovega rova v Vilenici. Največja zahvala in pohvala za to obdobje gre delu in trudu članov jamarskega društva, ki so ga vložili v ureditev jame Vilenica za ponovni turistični ogled. Z obnavljanjem infrastrukture v jami so začeli leta 1960 in 19. maja 1963 je bilo njeno odprtje za turistični obisk. Poleg tega so v začetnem obdobju zgradili tudi jamarski dom pri vhodu v Vilenico. Izjemno delo pa so (mogoče takrat nevede) opravili tudi za vse prebivalce Krasa. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so namreč raziskali Dolenjco in Drčo jamo na Komenskem Krasu. Raziskave iz Drče jame so pozneje služile za raziskave vodnih virov z vrtinami. Kras je po tem dobil zelo dragocen vodovod, s katerim sedaj upravlja družba Kraški vodovod.. Z ustanovitvijo društva so se začele v njem tudi različne aktivnosti. Poleg samega raziskovanja jam so člani začeli tudi urejati kataster jam, izobraževati svoje sočlane in mladince ter seveda nepretrgoma delali pri Vilenici in v njej. Ustanovili so tudi nekatere sekcije, med njimi sekcijo Komen, ki je še vedno aktivna. Ustanovljena je bila zaradi potreb po raziskovanju na Komenskem Krasu in to vlogo ohranja še danes. Leta 1977 so ustanovili tudi reševalno ekipo, na čelu katere je že od začetka njenega delovanja Jaka Jakofčič. V tem obdobju so zgradili še jamarski dom in uvedli redno tedensko dežurstvo pri jami Vilenici. Leta 1991 je predsednikovanje društvu prevzel Jordan Guštin, ki je naš predsednik še danes. V tem obdobju je bil ponovno narejen pomemben kvalitativen preskok. Pridobljeno znanje in izkušnje so nas vodile v sodelovanje v številnih domačih in mednarodnih projektih. Med domačimi sta najpomembnejša čiščenje onesnaženih jam ter sodelovanje z družbo Kraški vodovod pri pregledovanju terena okrog vodnega zajetja Klariči. Pri mednarodnih projektih pa smo sodelovati pri projektih Phare in Interreg. V okviru projektov Phare je potekalo urejanje dokumentacije za obnovo elektri- cijo Planinskega društva Sežana (po vzoru Slovenskega planinskega društva Trst, ki ima še danes svoj jamarski odsek). Jamarska sekcija se je nekaj let pozneje osamosvojila in začela delovati kot samostojno društvo s prvotnim imenom Jamarski klub Sežana - Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Akademik dr. Ivan Gams v reviji Naše jame iz leta 1983 navaja, da je jamarska sekcija Planinskega društva Sežana leta 1959 pristopila v Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Akacije jame Vilenica, sanacija onesnaženih jam, odkrita sta bila Gustinčičeva jama in nova podvrsta slepega jamskega hrošča. Nedavno smo tudi končali Interrregov IDA projekt s Parkom Škocjanske jame “Vzpostavitev monitoringa podzemnega toka Reke”. V zadnjih sedemnajstih letih smo največ dela vložiti v vzdrževanje infrastrukture pri jami Vilenica in v njej. Med dragim smo pri jamarskem domu dograditi nadstrešnico in dvakrat temeljito Lepote kraškega podzemlja - Fotografija: E. Kariž uu Kri Hj LM 1 L— obnovili streho. V jami pa smo opravili veliko delo, ko smo električno instalacijo v jami razdelili na sektoije, postavili nekatere nove ograje ter obnovili stopnice. Svoje delo radi predstavljamo tudi širši šavnosti, ne samo jamarski javnosti. Da lahko sledimo temu cilju, imamo spletni strani Vilenice (www.vilenica.com) in društva (www.brlog.net/jds), na katerih so ažurno predstavljeni vsi naši dosežki in vse naše aktivnosti. Med številnimi pomembnimi odkritji je gotovo najpomembnejše odkritje podzemnega toka Reke. Naše sanje so se uresničile konec decembra 2003, ko je ekipa pod vodstvom Gorazda Berčiča odkrila Reko v Jami 1 v Kanjaducah pri Sežani, ter prve dni leta 2004, ko je ekipa pod vodstvom Marka Gombača odkrila toke Reke v Breznu v Stršinkni dolini pri Orleku. S čim se sežanski jamarji pravzaprav ukvarjamo? Paleta dejavnosti društva je pisana in bogata. Naše delo je usmerjeno na več področij. Naša primarna dejavnost je odkrivanje, raziskovanje in dokumentiranje jam. K dokumentiranju jam spadajo fotografiranje, merjenje in risanje načrtov jam. Sistematično urejanje katastra jam poteka že od leta 1971. Poleg tega skrbimo tudi za nekatere jame, ki so (običajno zaradi velike občutljivosti na množične obiske) zaprte. Skrbništvo opravljamo nad naslednjimi jamami: Grofova jama, Drča jama, Jama 1 v Kanjaducah, Golokratna jama, Gustinčičeva jama, Jama na Bazoviški cesti pri Gropajski gmajni, Brezno v Stršinkni dolini, Jama v Partu pri Ogradi, Lipiška jama, Luinovo brezno in Vilenica. Naša največja in najpomembnejša odkritja in raziskovanja smo opraviti v jamah: Koprivško brezno, Vilenica, Brezno v Stršinkni dolini, Jama 1 v Kanjaducah, Betažovca, Jama v Partu pri Ogradi, Preserska jama pri Komnu, Jakofčičeva jama, Luinovo brezno, Brezno pri tunelu, Škalova jama na Gnojinah, Čukova jama ter Lipiška jama. V okvim društva in Jamarske zveze Slovenije skrbimo tudi za to, da je naša pot po jamah vama. Redno in stalno skrbimo za teoretično in praktično izobraževanje članov, ki pridobijo nazive Jamarske zveze Slovenije. V Jamarski zvezi Slovenije deluje tudi Jamarska reševalna služba, katere člani so tudi nekateri člani našega društva. V Jamarski reševalni službi so zastopani kot pripravniki, reševalci, inštruktoiji ati vodje reševalnih ekip. Področje reševanja iz jam pa v društvu pokriva tudi enota civilne zaščite za jamarsko reševanje. Za svoje delo je Jamarsko društvo Sežana prejelo tudi plaketo Civilne zaščite Republike Slovenije za izjemne dosežke na področju zaščite in reševanja. Prejelo pa je tudi Bronasti znak Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije za pomembne uspehe pri zagotavljanju varnosti. Jamarsko društvo Sežana je širšemu krogu najbrž najbolj poznano po jami Vilenica, s katero upravljamo in zanjo skrbimo. Organizacija in vodenje obiska v Vilenici je tisti del dejavnosti društva, ki nam prinaša edini stalni dohodek in hkrati velik zalogaj dela. Poleg vodenja po jami skrbimo za promocijo jame z oglasnimi tablami, s prospekti in z razglednicami. Veliko dela zahteva tudi urejanje infrastrukture predjamo in v njej. V okvim društva deluje tudi Sekcija Komen. Poleg raziskovanja in dokumentiranja jam na Komenskem Krasu skrbi ta sekcija še za Grofovo jamo. Člani pa so aktivni tudi v matičnem društvu. Na pobudo in izredno prizadevnost Viktoija Sakside, dolgoletnega in zaslužnega člana Jamarskega društva Sežana, smo v društvu ustanovoli tudi arheološko sekcijo. V obdobju njenega delovanja je bilo odkritih več kot 15 arheoloških najdišč. Nekatera so evropskega pomena. Inštitut za arheologijo Slovenije je izdal knjigo avtoija dr. Ivana Turka z naslovom Viktorjev spodmol Male Triglavce. Knjiga je veliko priznanje Arheološki sekciji Jamarskemu društvu Sežana. V vseh naštetih aktivnostih namenjamo veliko skrb varovanju in ohranjanju podzemnega sveta - tako živega kot neživega ter osveščanju javnosti o pomenu varovanja Krasa. Poleg omenjenih aktivnosti pa člani Jamarskega društva Sežana organiziramo še razna jamarska srečanja, odprave, raziskovalne tabore, razstave, predavanja, raziskovalne akcije, pohode in podobno in se udeležujemo takih prireditev drugih njihovih organiza-toijev. Pri tem ne gre zanemariti tudi vsakoletnega dela pri soorgani-zaciji Mednarodne literarne nagrade Vilenica in Mlade Vilenice. Društvo redno in ustvaijalno sodeluje tudi z drugimi jamarskimi društvi, ki so včlanjena v Jamarsko zvezo Slovenije. V Jamarski zvezi imamo tudi svoje predstavnike. Jordan Guštin je od 78 JAMARSTVO leta 2000 predsednik Jamarske zveze Slovenije, Jurij Jakofčič-Jaka je bil od leta 2000 do leta 2006 vodja jamarske reševalne službe, od leta 2006 je član predsedstva, Jasmina Rijavec pa je od leta 2004 vodja službe za varstvo jam. V preteklosti so bili v vodstvu Jamarske zveze tudi Jože Gustinčič, Edi Fabjan in Jože Coracci. Jamarsko društvo Sežana je za svoje delovanje prejelo več priznanj, med njimi tudi štiri priznanja Občine Sežana, in sicer leta 1977 za uspešno raziskovanje kraških jam, leta 1984 za pomemben prispevek pri gradnji vodovoda Brestovica-Lipa-Komen-Sežana, leta 1992 nagrado 28. avgust za raziskovalno dejavnost na jamarskem področju in skrb za kraško podzemlje in leta 1997 za uspehe na področju razvoja jamarstva in za požrtvovalno delo v naj starejši turistični evropski jami Vilenica. Razvitje prapora Jamarskega društva Sežana Prapor smo naročili leta 2006, izdelal pa ga je Dolfe Kovačič iz Ljubljane, ki se ukvatja z izdelovanjem praporov. Prapor je temno rdeče barve, kar simbolizira kraško zemljo, na njem pa je všit znak Jamarskega društva Sežana - kraška kolona z obrisom jame ter netopiljem in z obrisom nekdanje občine Sežana. Rob prapora krasi všitek v obliki vrvi, ki je tudi zaščitni znak jamarjev, saj nam vrv omogoča spuste v čudovito podzemlje in nato povratek na površje. Prapor Jamarskega društva Sežana smo razvili 9. decembra 2007 v jami Vilenici. Na slovesnosti se nas je zbralo veliko. Poleg številnih današnjih in nekdanjih članov našega društva, prijateljev, sorodnikov, znancev in drugih ljubiteljev narave in Krasa ter podpornikov jamaijev, smo v svojih vrstah pozdravili tudi jamaije in jamarke Jamarskega kluba Črni Galeb iz Prebolda, Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, Društva za raziskovanje jam Ribnica, Jamarskega društva Karlovica, Jamarskega kluba Kraški leopardi Renče, Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki, Društva ljubiteljev Križne jame ter predstavnike Jamarske zveze Slovenije. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki Planinskega društva Sežana in predstavnik Parka Škocjanske jame. Poleg našega prapora so biti prisotni tudi prapori Jamarske zveze Slovenije, Planinskega društva Sežana, Kluba jamaijev Kostanjevice na Krki in Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda. Naš prapor sta razvila Pavle Škrinjar, odličen poznavalec zgodovine Krasa, in Iztok Bandelj, podžupan Občine Sežana, Razvitje prapora Jamarskega društva Sežana v Vilenici, 9. decembra 2007 - Fotografija: J. Jakofčič - Jaka US • ' 1 S blagoslovil pa ga je lokavski župnik Tomaž Kodrič. Praporščak društva je postal Alan Pale, eden izmed številnih zaslužnih in aktivnih članov društva, jamarski reševalec in član enote civilne zaščite za reševanje iz jam, ki je bil tudi član društvenega upravnega odbora in gospodar opreme. Na prireditvi je Franc Renčelj, eden izmed prvih sežanskih jamaijev, tudi nazorno opisal svoje jamarske začetke in prigode ter delo, ki so ga jamaiji opravljati. Celotno prireditev so s prijetno melodijo povezati člani Grajskega kvinteta. Prireditvi v jami je sledila pogostitev v Gostilni pri jami v Matavunu, kjer smo zbranim prikazati delček tega, s čimer se sežanski jamaiji ukvaijamo, in kaj nas žene v temne, blatne, a čudovite globine. Emil Kariž je pokazal svojo fotografsko video projekcijo z utrinki iz različnih jam in s kraškega površja. Jure Jakofčič pa je predstavil kratka filma o odkritju podzemnega toka Reka v Jami 1 v Kanjaducah in Breznu v Stršinkni dolini. Sklep Jamarsko društvo Sežana je eno izmed 45 jamarskih društev, ki so vključena v krovno organizacijo - Jamarsko zvezo Slovenije. V svojem grbu imamo zapisano letnico 1955. To pomeni, da je za nami več kot petdeset let dolga pot, na kateri je bilo veliko lepih trenutkov, pa tudi ovir. A vse to nas je obogatilo in prineslo življenjske izkušnje. Mnogim se zdi jamarstvo samo nepotrebno izsiljevanje usode v ozkih, blatnih in vlažnih rovih. Jamarstvo je še vse kaj drugega! Vsak izmed nas, jamarjev, dojema jamarstvo na različne načine: bodisi znanstveno, bodisi rekreativno ali kako drugače. A prav gotovo smo vsi enotnega mnenja, da je to del našega načina življenja, brez katerega ne moremo. V Sloveniji je sedaj registriranih že več kot 9000 jam, na Krasu okrog 700. Delovanje Jamarskega društva Sežana je usmerjeno prvenstveno na matični oziroma klasični Kras, ki je ponesel pojem kras v svet. Ponosni smo lahko, da smo del tega Krasa in da pomembno prispevamo k odkrivanju, raziskovanju in varovanju njegovih podzemnih in površinskih naravnih vrednot! Rosana Cerkvenik, univ. dipl. geografinja, Jamarsko društvo Sežana 3S8G Zavarovanje premoženja na novo vrednost Kako v primeru škode do novega stanovanja ali hiše? Nepremičnine so pomemben del našega premoženja, zato jih je nujno ustrezno zavarovati pred morebitnimi nesrečami. Hišo ali stanovanje lahko ogrozi vrsta dogodkov, ki nas lahko neprijetno presenetijo v vsakdanjem življenju. Našo običajno največjo naložbo lahko uničijo ali poškodojujejo požar, strela, toča, vihar, potres, izliv vode, poplava.... Kako torej najbolje zavarovati nepremičnino? "V zavarovalnici Adriatic Slovenica nudimo celovito zavarovanje doma, tako stanovanjskega objekta kot tudi premičnin v njem, nepremičnino pa najbolje zavarujemo z zavarovanjem na novo vrednost," poudarja Aleksandra R. Tisnikar, direktorica razvoja premoženjskih zavarovanj v Adriaticu Slovenici. V Adriaticu Slovenici priporočate zavarovanje nepremičnine na novo vrednost. Katere prednosti ima v primerjavi z zavarovanjem na dejansko vrednost, ki ga tudi vključujete v zavarovalno ponudbo? A. R. Tisnikar: Velika prednost tega zavarovanja je, da se pri zavarovanju na novo vrednost pri obračunu škode ne upošteva zmanjšana vrednost objekta zaradi njegove starosti. V primeru uničenja ali poškodbe objekta zavarovalnica tako obračuna in izplača znesek, ki zadostuje pokritju stroškov izgradnje novega objekta ali obnovo dela nepremičnine z enakimi lastnostmi in enake kakovosti, kot je bil poškodovan stanovanjski objekt, seveda pa največ do višine zavarovalne vsote. S takšnim zavarovanjem v celoti ohranimo vrednost našega premoženja. Je izplačilo škode pri zavarovanju na dejansko vrednost torej nižje? A. R. Tisnikar: Tako je. V primeru škode pri zavarovanju na dejansko vrednost se upošteva znižanje vrednosti zaradi starosti, obrabe in ekonomske zastarelosti (amortizacije) objekta. Del škode si s takšnim zavarovanjem nadomestimo, vendar izplačilo ne zadošča za izgradnjo novega objekta. Zato vsem našim zavarovancem priporočamo sklenitev zavarovanja na novo vrednost, pri katerem si lahko z izplačano škodo dejansko zgradijo novi objekt ali pa na primer povsem obnovijo poškodovano streho. Na kaj moramo biti pozorni pri sklepanju zavarovanja na novo vrednost? A. R. Tisnikar: Že pri sklepanju zavarovanja je potreben razmislek o višini zavarovalne vsote. Priporočljivo je, da se kar najbolj približa današnji gradbeni vrednosti objekta v kraju, kjer stoji. Poudariti želim, da govorimo o gradbeni in ne tržni vrednosti, po kateri bi stanovanjski objekt ali stanovanje lahko kupili oz. prodali. Ali veljajo kakšne omejitve glede starosti objekta? A. R. Tisnikar: Pravila zavarovalne stroke ob normalnem vzdrževanju objekta navadno dovoljujejo, da se na novo vrednost zavaruje stanovanja in stanovanjske objekte, ki niso starejši od 50 let. Kakšne pa so v primeru zavarovanja na novo vrednost dolžnosti zavarovanca? A. R. Tisnikar: Izplačilo škode v primeru uničenja objekta je namenjeno izgradnji novega objekta, ki služi enakemu namenu kot objekt pred škodo. Objekt mora biti zgrajen na istem mestu najkasneje v treh letih po obračunu škodnega primera, sicer zavarovalnica izplača samo dejansko vrednost objekta. Zavarovanje premoženja na novo vrednost Z njim bo vaše imetje zavarovano na novo vrednost, kar pomeni, da vam v primeru nesreče povrnemo vrednost v višini cene novega zavarovanega predmeta. Premoženjska zavarovanja Adriatic Slovenica Odločite se modro! modra Številka ((C* 08011 10) www.adriatic-slovenica.si as AdriaticSlovenica V marcu in aprilu bomo za vsako sklenjeno polico premoženjskega zavarovanja namenili 1 EUR za nakup novega inkubatorja v Porodnišnici Ljubljana. »V marcu in aprilu bomo za vsako sklenjeno polico premoženjskega zavarovanja namenili 1 EUR za nakup novega inkubatorja v porodnišnici Ljubljana.« Aleksandra R. Tisnikar SAMO KfrOfc VSTVAfcJA TUMUC TCMtLjt, trft.AM Z-A P M HOMU OST. Živimo z nepredvidljivimi silami morja in vetra, zato se dobro zavedamo pomena načrtovanja prihodnosti. Znamo ponuditi trdne temelje in tako pomagati pri ustvarjanju vaše prihodnosti. Varčevanje Banka Koper d.d., Pristaniška ulica 14,6502 Koper - Slovenija projekt I voda CREDITO C00PERAHV0 DEL CARSO ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA za dodatne informacije www.zkb.it