76 MOSTOVI 1998/XXXII
Alan McConnell-Duff
Predstavljamo vam Lili Potpara
Alan: Kako si postala prevajalka?
Lili: Po naključju. Šolala sem se za anglistko
in imela štipendijo mariborske Jeklotehne za
korespondentko. A že na obveznih poletnih
praksah sem ugotovila, da mi delo pravzaprav
ne ustreza. Od mene seje pričakovalo, da pre¬
tipkavam pisma, ki sojih v tujem jeziku pisali
drugi, in se pri tem kaj dosti ne vtikam v nji¬
hov jezik. Pa telekse sem pošiljala, delala na
teleprinterju in včasih prevedla kaka navodila
za uporabo naprav, ki jih je Jeklotehna takrat
prodajala. Po drugem letniku fakultete, leta
1986, sem se po nekem notranjem, intuitiv¬
nem vzgibu vpisala na prevajalsko smer, ki so
jo takrat šele uvedli. Po tretjem letniku sem
ugotovila, da nikakor ne bom mogla v službo
v Jeklotehno, ker mi tako delo ni pomenilo
zadostnega izziva. Študij je tekel, diplomirala
še nisem in ni kazalo, da kmalu bom. No, tisto
naključje, ki sem ga v uvodu omenila! Takrat
sem bila zaljubljena v simpatičnega Angleža,
in ta me je nekega dne vprašal, ali bi tudi kaj
prevedla. Rekla sem, ja, ja, seveda; to je bilo
še v tistih časih, ko še nisem vedela, da nič ne
vem (smeh). No, tako sem dobila v prevod pe¬
smi v prozi Iva Svetine. Moj prvi resni pre¬
vod! Lotila sem se ga s strašnim mladostnim
navdušenjem, dokaj nekritično in vso stvar hi¬
tro prevedla. Fant je prevod nato lektoriral in
ga oddal Društvu slovenskih pisateljev. Tam
zame še nikoli niso slišali, ampak so bili za¬
dovoljni. To je bil moj prvi »zaresni« prevod.
Kmalu so mu sledili drugi, prevajala sem celo
poezijo! In tako sem postala prevajalka, kar
nekako čez noč.
A: Kar tako, ne da bi bila »prava« prevajalka,
z diplomo?
L: Ja, takrat sem bila še zelo daleč od diplome.
Resda sem študirala na prevajalski smeri, kjer
sem se seznanjala z jezikom, s tehnikami, kon-
trastivno analizo slovenščine in angleščine in z
vsem, kar spada zraven, ampak izkušenj nisem
imela, niti jasne predstave, kaj naj bi prevaja¬
nje sploh bilo. Kmalu zatem sem se včlanila v
DZTPS, dobila ponudbo za redno zaposlitev v
takrat dobro stoječem podjetju, a po enem me¬
secu dala odpoved in postala »samostojna pre¬
vajalka«. Ko mi je potekel absolventski staž,
mi je ministrstvo za kulturo odobrilo status sa¬
mostojne kulturne delavke in po vseh predpi¬
sih sem postala samostojna prevajalka!
A: Misliš, da prevajalec oziroma prevajalka
mora imeti ustrezno jezikovno izobrazbo?
L: Gotovo pomaga. Če hočeš biti prevajalec,
moraš po mojem najprej obvladati jezik. No
ja, po vseh teh letih izkušenj vidim, da nekate¬
ri nimajo formalne prevajalske izobrazbe, a so
kljub temu zelo dobri prevajalci. Imajo pač ta-
MOSTOVI 1998/XXXII 77
lent, so dovolj vztrajni, navdušeni in radoved¬
ni! Osebno se mi zdi pomembno, da sem po
izobrazbi diplomirana anglistka prevajalka, ne
samo zaradi znanj, ki sem sijih med študijem
pridobila, ampak tudi zaradi samozavesti!
A: Zdajle te bom vprašal nekaj, kar sem te
hotel že na začetku! Misliš, da je prevajalec
samo tajnik z znanjem tujega jezika?
L: Ko sem študirala, je bilo pogosto tako miš¬
ljeno! Takrat so podjetja iskala prevajalce, ki
so bili v bistvu korespondenti. Od njih se je
pričakovalo, da obvladajo tajniška dela in še
jezike povrhu. Da bi, skratka, napisali kak do¬
pis, odgovarjali na telefonske klice in podob¬
no. Mene je Jeklotehna štipendirala prav za
to, za malo boljšo tajnico z znanjem dveh tujih
jezikov! Takrat, v osemdesetih, so pogosto ta¬
ko mislili, seveda ne vsi, da ne bom komu de¬
lala krivice. Ampak tudi to se je zdaj že zelo
spremenilo. Podjetja se čedalje bolj zavedajo
pomena kakovostnega prevajanja in tako tudi
prevajalec dobiva bolj spoštovano mesto v or¬
ganizacijski hierarhiji. Zdaj nikakor ni več do¬
volj, da znaš nekaj natipkati ali sestaviti dopis
v drugem jeziku!
A: Se je pomembno izobraževati v tujem je¬
ziku?
L: Seveda je pomembno. Če misliš prevajati,
moraš najprej poznati jezik. Oziroma, to je ta¬
ko kot s kokošjo in jajcem! Ali moraš najprej
poznati jezik in potem stroko ali narobe?
Osebno mislim, da moraš najprej poznati je¬
zik, čeprav se kdo morda ne bi strinjal. S stro¬
ko se potem nekako seznaniš, kot nestrokov¬
njak na posameznem področju, iz prakse.
A: Kako prevajalec dobi znanje o stroki, reci¬
mo o medicini, književnosti, metalurgiji?
L: V idealnih okoliščinah, opisanih v priroč¬
nikih, tako, da dela skupaj s strokovnjakom.
Ko torej prevaja besedilo s kakega področja,
se redno posvetuje s strokovnjakom, od njega
dobiva povratne informacije, si pripravlja glo-
sar, bere strokovno literaturo, članke, slovarje
... in si poskuša stroko čim bolj približati, jo
razumeti, prodreti vanjo.
A: Kako pa je v resničnem življenju?
L: Moram priznati, da se nekaterim strokam
načrtno izogibam. Odjemalec me prosi, ali bi
prevedla, recimo, prospekt o strešnih kritinah,
to je bil moj zadnji tak primer. Prospekt opi¬
suje različne kritine, žlebove, naklone streh in
vse, kar spada zraven, jaz pa odjemalca pre¬
pričujem, da o gradbeništvu nič ne vem in da
trenutno nimam niti časa niti volje, da bi se te¬
mu področju posvetila. Ni pa nemogoče! Kot
sem že povedala, v »idealnih okoliščinah«, če
se odločiš in delo sprejmeš, se pač lotiš študija
in čez čas tema ni več tak bavbav! Delaš napa¬
ke, se na njih učiš in nazadnje si že skoraj
»strokovnjak«.
A: Kaj se ti zdi pri delu najtežje in kaj ti je
najbolj všeč?
L: Najprej bom odgovorila na drugi del vpra¬
šanja! Najbolj všeč mi je, da se nenehno učim,
spoznavam nova področja, nove izraze, zami¬
sli najrazličnejših ljudi, ki jih sicer morda ni¬
koli ne bi niti prebrala. Dobiš besedilo, ki se ti
zdi zanimiv izziv, ki govori o kaki novi stvari.
Najprej ga prebereš, veliko stvari ne razumeš,
pobrskaš po knjigah, komu telefoniraš, premi¬
sliš in si o temi ustvariš sliko. Jezik nato temu
sledi, veš, v katere slovarje pogledati, kak
slog izbrati, kje iskati podatke ... To se mi zdi
trajen izziv pri delu, kije sicer dokaj samotno,
kdo bi morda celo dejal, da je dolgočasno in
suhoparno...
A: Ker delaš sama?
L: Ja, delam sama, stikov z ljudmi je malo, pa
še ti so v glavnem po telefonu, elektronski po¬
šti, modemu ... Ampak sama sebe nenehno iz¬
grajujem. Po toliko in toliko letih se zalotiš, da
blazno dosti veš o temah, področjih, kijih pač
prevajaš. No, zdaj ti pa povem, kaj mi je naj¬
manj všeč, ker si me vprašal o tem »pri delu«,
ne pri prevajanju ... Zelo me obremenjuje ne¬
gotovost, ker nikoli ne vem, od kod bo prišel
naslednji posel. In zelo težko se mi zdi začet¬
no »pogajanje« z odjemalcem. Ali bom bese¬
dilo sploh sprejela ali ne, kakšen je rok, kak¬
šno pomoč so mi pripravljeni ponuditi ...
78 MOSTOVI 1998/XXXII
Predvsem, kadar dela ne želim sprejeti, ker mi
področje ne »leži« ali imam že preveč druge¬
ga dela.
A: Zakaj je to tako težko?
L: Ker imajo ljudje včasih nestvarna pričako¬
vanja. Občutek imam, da mislijo, daje preva¬
jalec čarovnik. Prineseš mu nekaj v slovenšči¬
ni, on pa to kot po čarovniji spremeni v angleš¬
čino, po možnosti zelo hitro, pa naj gre za psi¬
hologijo, gradbeništvo, leposlovno besedilo...
A: Torej je prevajalec včasih tajnik, drugič pa
čarovnik?
L: Ja. In zelo težko je ljudem dopovedati, da
česa preprosto ne poznaš, o stvari ne veš zado¬
sti (ali te, tako med nama povedano, tema ne
zanima dovolj, da bi seji posvetil!), daje rok
prekratek, da bi bil rezultat lahko dober, ali da
si preprosto preveč zaseden.
A: In kakšna naj bi bila rešitev? Vsi namreč
potrebujejo prevode, in če nimamo ustreznih
prevajalcev po strokah, kaj potem?
L: Pred časom je DZTPS članom razposlal
anketo, v kateri so ti navedli področja, ki jih
prevajajo. In to je že veliko. Odjemalec pokli¬
če društvo, pove svoje želje, oni pobrskajo po
seznamu prevajalcev in lahko najdejo pravega
človeka. Ampak vse delo ne prihaja prek
društva. Odjemalci včasih mislijo, no ja, če
kakega izraza ne boste poznali, boste pač ma¬
lo pobrskali po slovarju, zadevo prevedli in bo
vse v redu. Meni se zdi strahotno težko takim
ljudem dopovedati, da to ni v redu! Da lahko
od petih izrazov v slovarju izberem najmanj
primernega in se zelo osmešim, ne da bi se te¬
ga sploh zavedala, posredno pa tudi oni, ko
dajo prevod naprej! Najtežje se mi zdi stranki
reči NE in to utemeljiti tako, da bi se razumeli
in bi oni res dobili najboljšega možnega člo¬
veka.
Pa še tisti znani stavek: »Saj je samo ena stran
... « Ko mi kdo telefonira in to reče, se v meni
sproži »alarm«. Iz izkušenj vem, da bo skoraj
gotovo več kot ena stran in da mi bo vzela ne¬
primerno več časa, kot bi kdo morda pričako¬
val. Takrat moram namreč odložiti delo, s ka¬
terim se trenutno ukvarjam, se poglobiti v dru¬
go področje in tisto »eno stran« prevesti zelo
hitro. Potem pa spet traja nekaj časa, preden se
toliko zbereš, da nadaljuješ prejšnje delo.
A: Kaj je bilo v tvoji karieri najpomembnejše,
osebno in strokovno?
L: Cel splet okoliščin. Naključij in malo sre¬
če. Pogosto sem preprosto upala tvegati. Kot
sem že povedala, pustila sem redno službo in
se odločila, da bom samostojna prevajalka, pa
nisem imela ne diplome, ne strank, ne pisarne
in zelo skromne izkušnje! Pomembno se mi
zdi, da si upaš, da tvegaš, si nabereš izkušnje.
In da se v pravem trenutku v tvojem življenju
najdejo pravi ljudje, ki te »porinejo naprej«, ki
ti dajo voljo in povratne informacije.
A: Je to pomembno iz osebnih razlogov?
L: Iz osebnih in strokovnih, skorajda ne znam
ločiti med obojim, tudi v strokovnem »življe¬
nju« sem še vedno človek. In nasprotno, oseb¬
ne izkušnje mi pomagajo pri delu, oboje je te¬
sno prepleteno. Zelo rada berem, ampak se
zalotim, da pogosto zgubim nit, ker moji mož¬
gani že premlevajo kako strukturo in razmiš¬
ljam, kako bi prevedla kak stavek, zakaj seje
avtor odločil za eno besedo, ne pa za kako
drugo, grem v kino in »kontrastiram« podna¬
pise s tistim, kar slišim, s prijateljico grem na
kavo, nato pa debatirava o prevajalskih »ka¬
veljcih« ... Vse je prepleteno! No, tisti »feed-
back«, zelo je pomemben, če je pozitiven, me
motivira, mi da voljo, da sprejmem še kak nov
izziv, se še malo bolj posvetim kakemu po¬
dročju, postanem še malo boljša. In če je ne¬
gativen, ponovno ovrednotim svoj pristop,
premislim, se še kaj naučim...
Pomembno je bilo tudi to, da sem si dokaj
pozno ustvarila družino, kar pomeni, da sem
imela več časa za dodatno izobraževanje, po¬
tovanja, dodatne izpite...
A: In zdaj, ko imaš družino, ali je težje delati?
L: Neprimerno težje, ker je veliko manj časa
za to »nadgradnjo«. Na drugi strani pa sem
spet drugače motivirana, ker vem, da moram
delati, če želim preživljati družino. Če bi se
MOSTOVI 1998/XXXII 79
kdaj prej polenila in si mislila, ah, saj se ne
mudi, bom že, ne ljubi se mi - zdaj me odgo¬
vornost prisili, da se discipliniram! Je pa tež¬
ko, časa je manj, toliko bolje moraš biti orga¬
niziran, moraš načrtovati, biti selektiven pri
sprejemanju dela, skratka, ni lahko!
A: Misliš, da je svobodni prevajalski poklic
težji za ženske kot za moške?
L: Upam, da tole ne bo zvenelo preveč femi¬
nistično - mislim, daje neprimerno težji.
A: Zakaj?
L: Ne glede na to, kakšno kariero in strokov¬
ne cilje si ženska zastavi, še vedno ostane ma¬
ma, gospodinja, kuharica, organizator družin¬
skega življenja. Vse drugo je samo »še zra¬
ven«, nič od naštetega ne odpade! Govorim
sicer v svojem imenu, pa tudi v imenu MNO¬
GIH žensk, s katerimi se pogovarjam.
A: Prevajalka ima tudi zasebno življenje. Kaj
te v osebnem življenju najbolj zanima?
L: Literatura!
A: Kakšna?
L: Najraznovrstnejša; slovenska, zadnje čase
tudi hrvaška, anglosaksonska, frankofonska,
vse kar mi pride pod roke in je vredno branja!
Tereza Matič - Brnadič
Dubrovniško združenje
Dubrovniško združenje prevajalcev je bilo us¬
tanovljeno maja 1990 kot podružnica Društva
znanstvenih in tehniških prevajalcev Hrvaške.
Pod tem imenom je delovalo do leta 1993, ta¬
krat pa se je preimenovalo v Hrvaško društvo
znanstvenih in tehniških prevajalcev - po¬
družnica Dubrovnik. Letos, ko je začel veljati
novi zakon o združenjih, seje podružnica osa¬
mosvojila in se preimenovala v Prevoditelj.
Od nastanka je bila to edina podružnica
Seveda po neki moji presoji ali presoji ljudi,
katerih bralnemu okusu zaupam.
A: Kaj pa rekreacija?
L: Smučanje je fantastično, le zadnja leta si
jemljem premalo časa zanj, ker sem preveč
potisnjena v materinsko vlogo, ampak tudi to
se spreminja, zdaj učim smučati svojega štiri¬
letnega sina! In glasba, najrazličnejša, pa dru¬
žabnost! Ni lepšega kot spoznavati nove ljudi
ali poglabljati stike s prijatelji, menjavati oko¬
lja, vsrkati čim več!
A: Misliš, da je strokovno nujno imeti čim
bolj razgibano življenje?
L: Seveda je nujno, pa še kako! Ne verjamem
v prevajalce, ki bi ves svoj čas preživeli zaprti
med štiri stene, pred računalnikom, in si ne bi
nabirali najraznovrstnejših izkušenj. Preva¬
jalstvo ni neka abstraktna veda, ki bi se doga¬
jala v izolaciji. Prevajalec črpa podatke iz živ¬
ljenja, vsaka izkušnja ti pomaga pri prevajanju
in prevajanje ti lahko bogati osebno življenje!
A: No, to je krasno in pogovor lahko na tej
optimistični točki končava. Hvala lepa.
L: Hvala tebi, Alan.
prevajalcev
HDZTP, danes pa je edino samostojno zdru¬
ženje prevajalcev v tem delu Hrvaške.
Članov je od ustanovitve do danes od 25
do 30; med njimi so profesorji tujih jezikov in
strokovnjaki s posameznih znanstvenih in teh¬
ničnih področij, ki se ukvarjajo s prevajanjem.
Nove člane sprejemamo na podlagi opravlje¬
nih izpitov iz enega ali več tujih jezikov, za
katere se kandidati prijavijo, kakovost pisnih
prevodov pa preverjajo komisije združenja.