399807
POEZIJA
Milan Dekleva
Iz zbirke Sosledja
SAMOTICE
Kaj delajo samotice po ljubljenju? Dihajo. Dihajo solze. V temni izbi, kamor ne seže mrmot radioaktivnega Boga.
Je zemlja pod snegom gola? Tišina nazaj je hitrejša. Nazaj? Tja, kjer je slišati švist peruti kot posvečeno govorico sveta.
Ker čas učlovečenih rekov mineva. Zrnje sliši minevanje, in z njim se igrajo miši. Nihče že dolgo ni padel zadet od Besede. Besede, ki trese
smrtne viruse v sosledju beljakovinske strdi. Sinice žmurkajo v gubo čiste svetlobe. In čebele, čebele trmasto dograjujejo popolnost heksagonalnega
gona krvi. Brez nas, ljubezen.
ITERATURA	1
PTICE
Dihajo. Dihajo solze tja, kjer je slišati švist peruti kot posvečeno govorico sveta. Tam vlada prosojni pogovor prosa.
Pik! Pik! Kako je seme toplo v trebuhu, kako gori v votlih kosteh! Bilo je namenjeno zemlji, zdaj daje vzgon za let in zračnost.
Lahko smo hitre, ker nam daljava nič ne pomeni. Vpletle smo jo v dom in selitev. Ne gledamo predaleč, sicer ne bi zmogle biti tu. Ptičje.
Krempeljčaste. Z vrtečimi očmi, kljunčkaste. S smermi vetra pod repom. Z magnetizmom ozvezdja v sleherni sinapsi. V stiku kit, v prekrivanju
peres. Lahko je biti lahek - če znaš omahniti.
KAMNI
Ker nam daljava nič ne pomeni, smo tu. Ne stojimo. Ne lebdimo. Ne premikamo se. Le padamo, če nas čas - v svoji težnosti - preveč razje.
Kamnito gledamo ptice, ki vpletajo daljavo v dom in selitve. Vemo, da so visoko. Ne zavidamo jim, kajti trajnost nam daje značaj sanjačev. Zremo, medtem
ko v ljudeh narašča rakavost in se ionizirane koščice ptic kopičijo na naših skladih. Kdor predolgo živi, mora biti pogrebec in grob. Mora slišati veter, ki skozi smrt
igra omahljivcem belo tokato. Čutimo seme, ki pade na nas. Ne zavidamo mu. Ne moremo biti vlažni, zato se suši. Grbanči, krni. Ker smo sanjači, prespimo zaton vrst.
Ne boli nas usoda bitij, ki v ranah našega razdejanja zidajo temelje ognjišč.
PRAG
Čezme grejo koraki: kam? V temno izbo, kamor ne seže mrmot radioaktivnega Boga? V soparo kuhinje, kjer lonci s sprijeto hrano nadživijo družine? V klepetavo
spalnico, kjer se tehtajo in škripljejo zakoni in se, nasploh, pomlajajo človečki? Grejo: in kaj? Zato sem tu, da se izližem v zgodovini prihodov in odhodov. Biti prag
pomeni: čuvati čut za mejo. Ali morda mero med selitvijo in domom? Čudno: mož obkleše kamen in kamen potem obkleše trebuh ženske, nosečo nosi v svit sveta: v cvet in grob,
LITERATURA	3
v grob in cvet. Spet in spet? Ne, ne bolijo me koraki, ki me jemljejo. Že zdavnaj sem brez kože, vrez časa. Sled česa? Prestopa, prestopa, v katerem izničim hlad tujine
z zasoplostjo navade. Kako nenavadno, da me nihče mojih ne opazi?
KLJUKA
Zato sem tu, da se izližem v zgodovini prihodov in odhodov. Sem jezik vrat, pomen zapaha. Prijemajo me dlani zvestob in prešuštev, lažnih resnic in resničnih
laži. V mojih kovinskih sagah mrgoli oseb in čudežnih čustev. Potni devičniki postanejo hladnokrvni zapeljivci, zlobni grabljivci se spremenijo v bogaboječe
cucke. Nihče, ki se me vdrugič dotakne, ni mlajši. Včasih name čivkne ptica, iščoča mrvico toplote. Ne premakne me z votlo težo: zanjo sem metafizična Moč.
Kako utrujena sem od rokovanj, iztegnjenih otroških prstkov, drhtečega babištva, srebrne sape umrlih, ki jim potomci pišejo zadnje poglavje. Kako umazana sem
od minljivosti gospodarjev. Od kože časa.
4	LITERATURA
ROKA
Nihče, ki se me vdrugič dotakne, ni mlajši. Tako mi govori cerebralni Vodja. Ampak jaz ne potrebujem, kot on, ogledal in oltarjev, da bi se razumela.
Čisto dotikanje ne zadrži ničesar, ne more postati ne groteska ne zgodovina. Čisto dotikanje je onstran zla, pohabe, usmiljenja in hrepenenja. Čisto dotikanje
je koža časa, zbirališče minevanja. Logos je nastal na konicah prstov. Kdo, če ne stroj za bližino, ve za nabreklost spola, za pošastno stvarnost glasbe in geometrije?
Ko sem sama, odsekana od živcev, svečano delim imena: stvarem le eno, ker ne umrejo, ljudem veliko. Za imeni temni svet, svetloba se seli v moje gube in prosojnost mišic.
Že grem, že grem ... na koncu bom prešibka za slovo.
L I T E R A T U
R A
5