HERMINA HRIBAR
8. oktobra, ko smo stali ob odprtem grobu in se poslavljaii od HERMINE HRIBARJEVE iz Petelinj, nam je spomin nehote uhajal v vojna in povojna leta.
Bila je skrbna gospodinja in mati šestim otrokom. Z možem sta si že pred vojno zgradila lep dom, otrokom pa toplo ognji-šče. Njene pridne roke ter dobro srce so bile vedno pripravljene pomagati kadarkoli in kjeikoli je bilo treba.
Takoj ob okupaciji je vedela, kaj je dolžnost slovenske žene. Otroke je vzgajala v duhu Slo^-vencev, ki so znali ljubiti in tudi braniti zasužnjeno domovino. Hčerka Mara je moiala v cvetu mladosti žrtvovati življenje za svobodo. Kakor tisočim mate-ram je tudi tovarišici Hennini krvavelo srce! A ni je strlo, ker je razumela, da žrtve ne bodo za-man! Ponosno je prenašala svojo bol in še z večjo odločnostjo po-magala v boju proti zatiralcem.
Prišla je svoboda in počasi so se celile rane v družinah, kjer jim je vojna vzela koga od najdraž-jih. Toda Hribarjeve je usoda udahla še enkrat. Posegla je v mirno družinsko življenje in jim iztrgala še drugo hčer Francko,
ki ji je kal bolezni pustila tujina, taborišče.
Bila je članica ZZB NOV, na-vdušena pristašinja medvojne in povojne organizacije AFŽ, od-bomica RK, kjer je z vso po-žrtvovalnostjo in s svojo zgovor-nostjo agitirala in zbirala krvoda-jalce v svojem okolju, bila je dol-goletna blagajničarka SZDL za Petelinje in Kamnico. Tudi na sestankih razširjcnih sej KS je vedno z&stopala pravična in pra-vilna stališča.
Ni je več meii nami, nič več ne bo njenega veselega smeha in dobre volje. Živela pa bo naprej v svojih otrocih, katerim je bila vedno vzor, v vseh nas pa bo ostal spomin na delovno, dobro in iskreno tovarišico.
MARTINA TRDIN