Katoliški Uredništvo i n uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena : Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 m Mi Leto VII. - Štev. 24 Gorica - 16. junija 1955 Trst izhaja vsak četrtek Kaj je delal Molotov v Parizu? Sovjetska diplomacija je zadnje čase nenavadno živahna in razgibana. Skoro ne mine dan, da ne bi pripravila kakega presenečenja zahodnim državam, ki morajo dobesedno capljati za sovjetskimi diplomati in nimajo niti dovolj sape. da bi s svojimi potezami odgovarjale na dobro preračunane sovjetske poteze. Med take poteze spada tudi kratek postanek sovjetskega zunanjega ministra Molotova v Parizu med njegovim potovanjem v San Francisco na slovesno zasedanje Združenih narodov ob deseti obletnici njihove ustanovitve. Kaj je delal Molotov v Parizu? Zakaj se je hotel pogovarjati s francoskimi državniki? Sovjeti že precej časa na tihem snubijo Francoze, da bi jih odtrgali od atlantske skupnosti, katero bi radi za vsako ceno razmajali. V igri s Francozi igrajo na dve karti. Prva je francoska veličina. Francija bi še vedno rada bila odlična svetovna velesila, kar dejansko že deset let ni več. Druga pa je stara francoska bojazen pred Nemci. In Molotov je prijel Francoze prav s teh dveh plati. Naslikal jim je, kako imenitno vlogo bi Francija lahko igrala kot velesila, ako bi bila »neodvisna«, to je, ako bi odpadla od Amerikancev in Angležev. Dalje jim je prigovarjal, naj podprejo sovjetsko politiko, da mora Nemčija postati nevtralna in neoborožena, kajti po-tem se jim. nikdar več ne ho treba bati Nemcev. Privatno je celo povabil francoskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra, naj prideta na obisk v Moskvo, kjer se bodo lahko kaj več pogovorili o tej zadevi. Gotovo je to lepa vaba, ki bi marsikaterega Francoza lahko premamila. Kdor pa vso stvar globlje pozna, dobro ve, da ima sovjetska diplomacija en sam cilj, katerega ji je postavil Lenin: pripravljali zmago brezbožne komunistične revolucije po vsem svetu. Ta cilj je in ostane. Sredstva za njegovo dosego pa se lahko menjajo. Lahko so ostra, lahko pa tudi sladka kot med, kakor pač kaže. Danes Sovjetom kaže, da so sladki kot med. Zahod je premočen, da bi ga lahko strli s silo, zato ga morajo pač varati s sladko zvijačo. In verjetno tudi oni sami potrebujejo vsaj deset let miru, da se gospodarsko utrdijo ter dobro prebavijo vse države, ki so jih po drugi svetovni vojni zasedli. S tega stališča moramo gledati na celotno sedanjo sovjetsko politiko. Gotovo so ti nameni znani tudi odgovornim francoskim krogom, ki jih zato sovjetske zapeljive vabe ne bodo premamile. To bi lahko sklepali tudi po besedah francoskega zunanjega ministra Pinaya, ki jih je spregovoril po obisku Molotova v Parizu. Pinav je dejal, da so pogajanja med zahodnimi državami in Sovjeti potrebna ter koristna, toda le pod določenimi pogoji. Ti pogoji pa so trije. Prvič: Zahod mora biti enoten; njegova varnost temelji le na trdni skupni obrambni organizaciji zahodnih držav. Drugič: Nemčija ne more in ne sme nikdar biti nevtralna. In tretjič: Francija ne bi mogla nikdar pristopiti k ni-kakemu ustroju, pri katerem bi ne bilo Združenih držav. Če bo Francija vztrajala pri tej politki, bo Molotov s svojimi načrti propadel. Nemški kancler Adenauer pojde v Moskvo Kakor je znano, je sovjetska vlada uradno povabila zahodnonemške-ga kanclerja Adenauerja, naj pride na obisk v Moskvo, da bi se dogovorili o vzpostavitvi rednih diplomatskih, gospodarskih in kulturnih odnošajev med Sovjetsko zvezo in Zahodno Nemčijo, kakor tudi o drugih vprašanjih, ki iz te obnovitve izhajajo. Nemška vlada je to vabilo sprejela. Kancler Adenauer pojde v Moskvo, a le po ovinku preko Washingtona. O tem vprašanju moramo nekaj spregovoriti, saj je Nemčija danes največje nerešeno evropsko vprašanje. Sovjeti doslej zahodnonemške vlade niso priznavali. Kanclerja Adenauerja so napadali kot »največjega ameriškega imperialističnega agenta«. No, kar čez noč je postal Adenauer vsega spoštovanja vreden gospod, ki zasluži, da ga Moskva sprejme kot svojega dragega gosta. Marsikdo se bo še spomnil, kako so vsi komunisti in njihovi prijatelji rohneli proti pariškim sporazumom o ponovni oborožitvi Nemčije, češ, če se ho to zgodilo, je pomnjenje med Vzhodom in Zahodom nemogoče. Sovjetska zveza se bo zaprla vase in kovala maščevalne načrte, mir bo v veliki nevarnosti. Adenauer jim je odgovarjal, da se to no bo zgodilo. Ko bodo Sovjeti videli, da je Zahod enoten in močan, jim ne bo ostalo drugo kot pogajanje. In Adenauer je imel prav. Sovjeti hočejo zdaj priznati Zahodno Nemčijo in njeno vlado. Seveda imajo pri tem svoje namene. Predvsem spravljajo Adenauerja v pre- cejšnjo zadrego. Nemškemu ljudstvu sovjetska propaganda prišepetava, naj pomisli, kaj vse so dosegli Avstrijci, ki so ubogali sovjetske diplomate. Tudi Nemci bi lahko dosegli zedinjenje in odhod tujega vojaštva, če bi bili njihovi voditelji pametni. Ni jim treba drugega kot iti v Moskvo in se o vsem domeniti. Tudi Poljakom lahko odščipnejo nekaj 0-zemlja in ga vrnejo Nemčiji, če obljubijo, da bodo nevtralni, to je, če izstopijo iz Atlantske zveze ter Zahodnoevropske zveze. Lahko bodo delali krasne kupčije z vzhodnimi državami in prosti bodo vojaške službe. Za koga bi ne bile te obljube vabljive ! Res bi bile sijajne, ako bi prihajale iz dobre volje in čistega srca. Toda, če Nemčija to sprejme, razpade skoro vsa zahodna obramb-na organizacija in Evropa bi prej ali slej postala plen sovjetskih ar-mad. Njena usoda, z njo pa tudi usoda svetovnega miru je zdaj torej v rokah osemdesetletnega moža, nemškega kanclerja Adenauerja. On je sovjetsko vabilo sprejel, vendar pa zahodnonemski vladni krogi izjavljajo, da ne bodo izdali Zahoda, da bodo ostali zvesti vsem pogodbam, ki jih je bonnska vlada sklenila z zahodnimi državami. Vsi Nemci si iz srca želijo zedinjenje, a ne za vsako ceno, zlasti ne za ceno ločitve od Zahoda. Od Zahoda pa pričakujejo, da jih bo podpiral v prizadevanju za zedinjenje, ako bi mu Sovjeti nasprotovali. Za zdaj se torej ni treba bati, da bi Sovjeti Nemce premamili. Niso pa š$ raz-krili vseh svojih kart. Zato nam bodočnost zlasti v pogledu Nemčije kriva še mnogo neznank. KANAL OB SOCI. — TO JE ENA NA.ISTARODAVNEJŠIH VASI NA PRIMORSKEM. SEDAJ JE SEDEŽ VELIKE NOVE OBČINE, KI SEGA OD ROČINJA DO PLAVI. Po enem letu nova smrt in novo rojstvo v titovskih vrstah za Lansko leto dne 2. maja so se zbrali delegati tedanje Demokratične fronte Slovencev na »zgodovinsko pomenljivem kongresu« v dvorani »Pri zlatem pajku« v Gorici ter v navzočnosti odličnih gostov s Tržaškega in 9 Koroškega ustanovili »Socialistično fronto Slovencev« namesto dotedanje Demokratične fronte. Predno so ustanovili novo fronto, so več mesecev hodili okrog po deželi razni govorniki in pripravljali ljudstvo na ta veliki dogodek. Ob tisti priliki simo zapisali, da bo nova organizacija samo stara kača v novi koži, ter smo ji napovedali, da dolgo ne bo ostala v njej. Da bo življenje nove organizacije tako kratko, potem ko so jo s tolikim hrupom pripravljali, verni ar nismo mislili. Eno leto je dočakalo novo dete, sad nezakonske ljubezni med DFS in USI (Dem. fronto Slov. in Unione socialisti ital.), in že so mu zapisali smrt isti ljudje, ki so ga tako slovesno spremljali h krstni slavi. Seveda so tudi takoj pohiteli z novim rojstvom, in sicer z dvojčki: Namesto pokopane SFS so ustanovili »Slovensko kulturno in gospodarsko zvezo, ki naj poveže v svoj krog slovenske kulturne, gospodarske in druge ustanove ter društva na Goriškem, v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini ter skrbi za kulturno in gospodarsko enakopravnost slovenskega ljudstva v Italiji.« Drugi dvojček se pa ni še rodil. Tudi nihče ne ve, kdaj bo zagledal luč sveta. Tov. Nanut Vilijem, ki je bil kot običajno za babico pri rojstvu novega deteta, ni znal povedati »kdaj se bo rodilo drugo dete«. Povedal je samo to, da bo pričakovano dete moralo skrbeti za ipolitiko ter »stopiti v borbo z ramo ob rami z italijanskimi socialističnimi silami za dosego premnogih človečanskih ciljev, ki nam jih skusajo oblastnik i odrekati in katerih del je tudi pravična/ rešitev našega nacionalnega vprašanja.« Ta novi veliki zgodovinski dogodek se je zgodil v nedelj« 5. junija v dvorani »Pri zlatem pajku«, v navzočnosti številnih de-legatov raznih kulturnih društev in gospodarskih ustanov, zastopnikov iz Trsta in s Koroškega ter iz Benečije. Tako pravi poročilo. Korošlke titovce je zastopal dr. Mirko Zwitter, tržaške pa dr. Angel Kukanja. Iz Benečije je prišel tov. Izidor Predan. Glavno besedo je tudi pri letošnjem krstnem slavju imel tov. Viljem Nanut. Ta je prisotnim pojasnil, zakaj mora umreti lani rojeno dete in zakaj je potrebno, da »kupijo« dve drugi. Delegati so mu seveda ploskafli in soglasno .»prejeli, kar je bilo že vnaprej sklenjeno in diktirano iz Ljubljane. Izvolili ®o še odbor, kateremu na čelo so postavili dr. Lamberta Mermoljo ikot predsednika, za pomočnika so mu dali Viljema Nanuta kot prvega podpredsednika, Bogomila Pavlina kot drugega podpredsednika, Milana Černeta kot tajnika, Alojzija Komjanca kot blagajnika. V odboru so še nekateri drugi bolj ali manj znani naši titovci iz mesta, in z dežele. Ti so torej, ki naj p° pravilih vodijo Slov. kult. gospod, zvezo v Gorici za tri leta. Bo živelo novo dete toliko časa? To ni važno. Iz povedanega pa je razvidno naslednje: 1. Tudi v Italiji titovci izvršili pre-obrazbo svoje politike, kakor so jo izvršili že prej na Koroškem in Tržaškem: ukinili so lastno politično organizacijo z namenom, da se priključijo z dušo in telesom kaki ital. organizaciji. Kateri? Še satni ne vedo. O tem na kongresu niso razpravljali, čeprav bi bilo to za vsakogar temeljno vprašanje. Kdo bo sprejel goriške titovce? Kominforinisti? Cucchi in Magnani? Nen-nijevi socialisti? Bomo videli. 2. Za lastne narodne in gospodarske potrebe so ustanovili Slov. kulturno gospodarsko zvezo podobno kot v Trstu lani. Kaj naj rečemo k temu? Znano je, da je komunistična politika narejena iz samih nasprotij, kakor zahteva njihov nauk o zgodovinski dialektiki. Vendar se čudno zdi, s kako lahkoto so se odpovedali lastni politični organizaciji. Narodna manjšina bi tega nikoli ne smela storiti. Saj vemo, da bomo imeli le toliko pravic, kolikor si jih bomo sami z lastnim prizadevanjem priborili. Zakaj so titovci to storili? »De-moikracija« izraža sum, da obstaja kak mednarodni dogovor od strani Tita, v moči katerega bi jezikovne manjšine ne imele pravice do politične samostojnosti. Vsekakor smo prepričani, da pravi Slovenci ne bodo sledili titovcem na njih poti političnega samomora, ki mora postati prej ali slej tudi narodni samomor. Tito in ameriška pomoč V ameriških krogih se nadaljuje polemika, ali naj Združene države še gospodarsko in vojaško podpirajo Titovo Jugoslavijo, ko je Tito med beograjskimi razgovori s sovjetskimi politiki obljubil, da bo v celoti podpiral sovjetsko zunanjo politiko, ki je seveda odločno protiameriška. Zato se polemika nadaljuje v ameriški javnosti še potem, ko so odgovorni predstavniki že izjavili, da bodo Jugoslavijo kljub temu še dalje podpirali. Svoj sklep opirajo na trditev, da je Tito le ohranil svojo neodvisnost in ni pristopil na primer k varšavski pogodbi. To je lahko storil le, ker se lahko zanese na brezpogojno ameriško pomoč. Če bi mu Amerika zdaj pomoč ukinila, bi trpelo jugoslovansko ljudstvo, ki po veliki večini ni komunistično, Titov položaj pa bi se poslabšal in bi končno moral Sovjete prositi za pomoč. To stališče ameriške vlade je pravilno seveda le, če Tito in Sovjeti niso sklenili nič drugega kot tisto, kar so povedali v uradni izjavi, te pa so na Brionih sklenili kaj več in če imajo tajne dogovore — kar je med komunističnimi brati več kot verjetno — se ameriški politiki spet motijo. Sami pravijo, da je pomoč, ki jo dajejo Titu, »preračunano tveganje«, kar pomeni: če bo dosegla svoj namen, prav; če ne, pa tudi ne bo nič hudega, se nam je pač tveganje ponesrečilo. Ameriška javnost po časopisju tudi to stališče precej ostro zavrača, češ da vlada nima nobenega jamstva, da se Tito spet ne bo vrnil v sovjetski tabor. CERKEV Ker je za nami binkoštni praznik — spominski dan na začetek delovanja svete Cerkve —, bo dobro, da se spomnimo Cerkve, te naše matere, katere otroci smo. Jezus Kristus, edino upanje človeštva, je ustanovil Cerkev, zato da bi bili po njej in v njej vsi deležni odrešenja. Kristusova Cerkev je torej edinozveličavna in zunaj nje ni zveličanja. Če hoče kdo doseči svoj življenjski cilj, ga bo dosegel edinole po Cerkvi, ker edinole v Cerkvi in po Cerkvi nadaljuje Kristus zveličavno delo odrešenja. S svojim zasluženjem na križu je Kristus odprl zakladnice božje milosti, za zakladničarko pa je postavil svojo Cerkev — rimsko katoliško Cerkev. Nihče torej ne bo zveličan (ne bo dosegel življenjskega cilja), če ni ud Kristusove Cerkve, ki jo oživlja in vodi Sveti Duh. Mnogim to ne gre v glavo. Radi bi hodili izven Cerkve; izven Cerkve si iskali sami poti. A ne gre tako. Bog nas je ustvaril zase in tudi jasno določil, katere poti se moramo držati, če ga hočemo doseči. Bodimo veseli, da nam je pot jasno začrtana in da nam ni treba tavati v temi. Bodimo pa obenem veseli in ponosni, da smo po svetem krstu postali udje te Cerkve in da moremo ostati njeni dobri udje. Prav tega ponosa manjka pri mnogih katoličanih in prav ti so krivi, da Cerkev ni vsem odrešilna Cerkev. Prav slabi katoličani so krivi, da so po svetu še tako neznani studenci življenja, da je človeštvo včasih tako malobrižno za Cerkev. Ko bi imeli mnogi, ki se imenujejo katoličane, le količkaj one ljubezni, ki je plamtela v Jezusovem Srcu, bi objemala katoliška edinost mnogo več katoličanov kakor sedaj. Če je Kristus tako ljubil vse ter je neprestano učil, da so vsi bratje, bratje vsi narodi, se zdi, da je najmanj, kar more zahtevati od nas, praktično, dejansko bratoljubje in človekoljubje. Praktično pa bomo ljubili le tedaj, kadar pomagamo bratom do njih cilja. In če je prvo, kar nam je potrebno, življenje, in je v Cerkvi vir življenja, bi morali kazati bratom edinozveličavno Cerkev. Vsak bi moral biti po svoje apostol! Argentinski katoličani protestirajo Kljub temu da so argentinske oblasti na dolgo in široko objavljale v svet prepoved procesije sv. Rešnjega Telesa, se je zbralo pred stolnico v Buenos Airesu ogromno vernikov, da bi prisostvovali slovesnostim, ki so se imele vršiti v stolnici. A le majhen del vernikov je lahko sprejela stolnica, ostali so pred cerkvijo začeli peti nabožne pesmi, med katerimi so se čuli vzkliki: »Hočemo procesijo!« Po končanih slovesnostih v stolnici so se vsi verniki podali v povorki do Parlamenta, kjer so na nek steber dvignili poleg argentinske tudi papeško zastavo z vzkliki: »Živel Kristus Kralj, živela katoliška Argentina!« še dol* go v noč so argentinski katoličani vzklikali S po mestu in zahtevali pravico, da lahko nemotoma izpolnjujejo svoje verske dolžnosti. Policija tokrat ni dobila povelja, da bi intervenirala, kar so nekateri Peronovi pristaši obsojali, še posebno ko so mani-festanti odstranili s parlamentne palače dve plošči postavljeni na čast Evi Peronovi. Baje, da so tudi pred jugoslovansko poslaništvo postavili bombo, ki pa ni eksplodirala. — Policija je nekaj sto demonstrantov aretirala. NAS TEDEN V CERKVI i 19. junija, 3. pobinkoštna nedelja: Gerva-lij ih Prolaiij. 20. jtinija, ponedeljek: Silvorij. 21. junija, torek: Alojzij. 22. junija, si-eda: Pavlih. 2Š. jhnija, četrtek: Edeltruda. 24. jiiHija; petek: Jaričk Krstnik. 25. junija, sobota: Viljem. SV. JANEZ KRSTNIK je najpomembnejši svetnik tega tedna. 0 njem je Jezus sam rekel, da je največji, kar se jih je rodilo. S čim si je zaslužil Janez Krstnik tako visoko pohvalo? — Bil je Jezusov predhodnik, pripravljal je ljudi na prihod Odrešenika. Živel je tako spokorno, da je vzbujal splošno pozornost. Njegova beseda je bila mogočna, klical je ljudi k pokori, bičal ljudske pregrehe. Mnogi so sumili, da je morda ort pričakovani odrešenik. Janez ni poztial Častihlepja in je odločilo zavračal Čast, ki mu ni šla. »Sredi med Vami stoji, katerega vi ne poznate in jat nisem vreden, da bi odvezal jermen od njegovega obuvala/« Ko je Jezus začel javno učili, je Janez nagovarjal svoje licence, naj se pridružijo Jezusu: »On mora rasti, jaz pa se manjšati/« — Jezusovo pohvalo si je Janez Krstnik zaslužil z zvestim izpolnjevanjem naloge, ki mu jo je Bog odkazal. Janez Krstnik je pri ljudeh zelo priljubljen svetnik. Ob njegovem imenu je nastalo polno vremenskih pregovorov, morda zato, ker se na njegov god načne krajšati dan. IZ SVETEGA EVANGELIJA isti čas so se približevali \fj Jezusu cestninarji in greš-ni ki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in je z njimi.« — Povedal jim je pa to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, ne pusti devet in devetdeset v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, si jo zadene vesel na rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: 'Veselite se z menoj, zakaj našel sem svojo ovco, ki je bila izgubljena.’ Povem vam, da bo tako v nebesih večje veselje nad e-nim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devet in devetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: »Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.’ Tako bo, povem vam, veselje med božjimi angeli nad enim grešnikom, ki se spokori.« * Gospodova beseda o velikem veselju v nebesih nad enitn grešnikom, ki se spokori, razodeva veliko božjo ljubezen, usmiljenje in potrpežljivost, ki vedno grešnika išče, vabi in rešuje. To potrpežljivo ljubezen je Kristus svoji Cerkvi zmeraj na-klanjal. V sedemnajstem stoletju, za časa janzenistične zmote, je hladna strogost in nerazumevanje božje ljubezni že tako nevarno narasla v cerkvenem življenju, da se je božja Ljubezen hotela po sv. Marjeti M. Alaco-que odkriti svetu v vse 'bolj ginljivi obliki. Božje Srce Jezusovo je tedaj pokazalo na bogate zaklade, namenjene tistim, ki se mu posvetijo in ki mu bodo dajali zadoščenje za prezir in žalitve, ki jih mora trpeti. Ta migljaj je sv. Cerkev razumela; vedno bolj se je širilo češčenje presvetega Srca, ustanovil se je praznik in vpeljale so se razne druge oblike češčenja presv. Srca Jezusovega. Najodličnejši način tega češčenja je v posvetitvi božjemu Srcu in v za-doščevanju za žalitve. Papež Pij XI. je v svoji okrožnici o presv. Srcu 1. 1928 učil: 1. v spravo za krivice proti Bogu je potrebno zadoščeva-nje; to zahteva že sama pravičnost; 2. poleg posvetitve je pobožna vaja zadoščevanja najodličnejši oblika češčenja Srca Jezusovega; 3. zaradi velike pokvarjenosti naše dobe, ki ogroža od zunaj in od znotraj božje kraljestvi) na zemlji, je zadoščevanje nujno pogrebno. Praznik Srca Jezusovega je namenjen prav takemu zadoščevanju. O-menjena okrožnica o presv. Srcu uči dalje, s čim naj zadoščujfemo in zakaj. Zadoščevati moremo z molitvijo (Apostolstvo molitve), s prostovoljnimi spokornimi deli, s potrpežljivim prenašanjem vsakršnih nadlog, z življenjem v duhu »pokornosti. Da bomo vedeli, za kaj naj zado-ščujemo, našteva sv. oče razne velike pregrehe, izhajajoče od zunanjih sovražnikov vere in od notranje pokvarjenosti krščanske družbe. Med mnogimi narodi preganjajo vernike in sv. Cerkev, brezobzirno je teptana božja in človeška pravica; hiše, božje se rušijo ali -zapirajo, ne-tistniljeno se ravna z Bogu posvečenimi osebami^ mladina Se trga od staršev in Cerkve, da se tern laže pripravi do odpada od Kristusi iti vere, do soVraštva in zaničevanja vsega, kar je stfeto, do hudbdfilšlva in nravne pokrarjefiosti. Vznemirja in pi-feganja šfe krščansko ljudstvo in še pritiska narij za odpad fid Bogft ali gtbžl s smrtjo. V krščanski družbi sami je mnogim krščanska Vera docela tuja. ne poznajo njenih tesnic ali pa so že okuženi z zmotnimi nauki, živijb brež Všiike misli ali upanja v prihodnje življenje, žive res »v temi ih smrtni šfebci«, brez Ijubfežni. Mnogi, čettidi verni, ne poznajo nobene diseipliiie v cerkvi, odtvfjeni takim ustanovam; ki so verskfemu življenju podlaga, ki urejajo družinsko življenje in svetost zakona. Mnogim ni nič mar vzgoja otrok za Boga, prepuščajo jih po-mehkuženju in drže daleč od vpliva Cerkve, ki jih ne more vzgajati, pri mnogih propada sramežljivost v življenju, navadah in noši, posebno pri ženskah. Pri mnogih prevladuje nebrzdana želja po zgolj zemskih dobrinah, drzno nasprotovanje in ribpriznavanje oblasti, prezir božje besede, vsled česar še njih vera polagoma omaja ali celo popolnoma zgubi. Mnogi poklicani, da druge vodijo, iz bojazljivosti ali nezvestobe žafleinarjajo Stoje dolžnosti kli prehajajo belo v tabor Kristusovih našjjrotnikov. Proti tolikemu zlu nastopiti vsaj z zadoščev&tijem presv. Srcu, to bodi sveta in ljuba dolžnost vsakega njegovega častilca. Iz življenja Cerkve ROMANJE FRANCOSKIH VISOKOŠOLCEV Sredi maja je nad 15.000 francoskih vi-sokošoleev poromalo v mesto Chartres, kjer je ena najlepših gotskih cerkva na svetu in najstarejša božja pot v Franciji. Pri zborovanju je daroval slovesno sveto mašo apostolski nuncij msgr. Marella. ZANIMIVA ANKETA Misijonarji v mestu Jokohama na Japonskem so izvedli anketo med nedavno iz-preobrnjenimi Japonci. Vprašali so jih, kaj je vplivalo nanje, da so postali katoličani. Od skupnega števila 249 oseb jih je 154 odgovorilo, da so postali katoličani po nasvetu kakega prijatelja, 54, ker je nanje vplival katoliški tisk in kino. In samo 5 jih je izjavilo, da so postali katoličani zaradi neposrednega stika z misijonarjem. — Statistika je zanimiva v toliko, ker kaže, kako velik pomen ima družba. PRAVA SVOBODA Petega junija so v Nemčiji praznovali dan 'katoliške mladine. Povsod so prirejali slavnostna zborovanja z govori, ki so hoteli pokazati pravo svobodo človeka in napačno pojmovanje svobode. PRAVOČASEN OPOMIN Štirje škofje iz pokrajine Buenos Aires so predsednika Perona s posebnim pismom opozorili, da bo z odstranitvijo verouka iz šol odprl pot marksizmu. — Morda si Peron prav tega želi! ? PAMETEN SKLEP Na generalnem zasedanju Mednarodne zveze za varstvo javne morale v Koelnu so sprejeli predlog, naj bi države ustanovile poseben urad za pregled filmov. Urad bi odločal, ali so filmi primerni za mladino ali ne. Določili naj bi tudi posebne podpore za izdelavo vzgojnih filmov. BLAGOSLOV KMETIJSKIH STROJEV Na Bavarskem se vedmo bolj m nože prošnje za blagoslovitev kmetijskih strojev. Kmetje pritrdijo na svoje stroje sliko sve-tftga Nikolaja von Fliie, ki je zaščitnik kmečkega prebivalstva. Največ prošeni za blagoslov strojev je bilo 1. in 19. maja, to je na delavski praznik in na vnebohod. ŽUPNIK MED KOLESARJI-DIRKAČI. Kolesarska tekma v Španiji, kjer je zmagal Francoz Dotto, se je letos obogatila še za enega navdušenega športnika. Ni se sicer direktno udeležil tekme, a je kljub temu vzbudil veliko zanimanje med španskimi športniki. Bil je to španski duhovnik Xa-vier Eizaguirre, ki je v svojem avtomobilu zvesto sledil kolesarjem na vsem njihovem pohodu, vedno na razpolago tistim, ki so se hoteli spovedati in obhajali. Oh vsakem pristanku je za športnike daroval sv. mašo. SPREOBRNIL SE JE . . . Tom Kcep, član angleške komunistične partije in od leta 1945 do 1950 predsednik Zveze pristaniških delavcev. Komunistična stranka mu je podelila celo posebno nagrado za njegovo uspešno delo, zlasti za organiziranje pristaniških stavk. Karitativna delavnost katoličanov in katoliške Cerkve ga je pripeljala nazaj k veri. »POJDI IN PRODAJ. KAR IMAŠ . . .« INajbogatejši človek, v Mehiki prodaja svoje premoženje in ga razdeljuje med dobrodelne ustanove. Ko bo to končal, bo Vstopil v frančiškanski red ter se pripravljal na duhovništvo. — Torej dobesedno izvršuje Jezusovo naročilo bogatemu mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi in prodaj, kar imaš ter razdaj ubogim. Potem pa pridi in hodi za menoj!« NOČNO ROMANJE 800 dijakov iz bonnske univerze je napravilo nočno romanje k Materi božji v Alteribergu. ODLIČEN DELAVEC Iz Kitajske je te dni prispel izgnani jezuitski pater Bascher, po rodil Francoz. Ušel je strašnemu pokolju v letu 1946 in ostal kot edini misijonar na obširnem predelu King-su. Leto pozneje so ga zaprli, nato so mu dali kos zemlje v obdelavo kakor vsem še ostalim kitajskim redovnicam. Obdeloval je bombažna polja in to s tako spretnostjo, da si je leta 1954 zaslužil naslov »odlični delavec«. V prostem času je šival in zbiral okrog sebe še ostale kristjane, za katere je na skrivnem tudi maševal in jim delil sv. zakramente. 20. felbruarja je dobil povelje, naj v treh dneh zapusti deželo. »Zadnje dneve v Kiang-su,« je izjavil pater Bascher, »sem preživel v pravem binkoštnem vzdušju. Na tisoče vernikov sem spovedal, obhajal, krstil in birmal ter poročil. Jaz sem bil njihov zadnji duhovnik, sedaj ne bo nikogar več, ki bi jim delil sv. zakramente.« BRIGADIR-PUŠCAVNIK. V Sant Albe-rico tisoč metrov visoko v apeninskih vrhovih ob izviru Tibere živi že čez leto dni bivši finančni brigadir, 35-letni Sicuro Quintino. Po osmih letih zveste službe se ji je odpovedal z izgovorom, da želi preživeti ostalo svoje življenje v molitvi in premišljevanju. A ne samo v molitvi in premišljevanju. Z izredno spretnostjo je obnovil starodavno božjepotno cerkvico v Sant Alberieo in sedaj skrbno pazi na vsako morebitno okvaro. Hribovci nnvocTohne-ga puščavnika zelo cenijo, saj ga večkrat srečujejo poleti in v najhaijšem snegu, ko bosonog hodi po dneve in dneve dolgih poteh. KAJ PRAVI VATIKAN O TEKMAH PRVENSTVA V LEPOTI? Radio Vatikan je v svoji oddaji »serena« objavil zanimivo poročilo debate med štirimi moralisti glede tekem prvenstva v lepoti. Trije so se izrekli proti, eden samo jih je zagovarjal kot sredstvo, v katerih pride do izraza lepota, ki jo je Bog ustvaril. Končni rezultati pa so pokazali negativno plat takih tekem, ki so jih obsodili kot posvetne in za mnoga dekleta skrajno rtevarne, ker jih innoigi potem izrabljajo v najpodlejše namene. DOBER NASVET. Dr. James J. VVaring daje kadilcem naslednje nasvete, da kajenje ne škodi zdravju: 1. Ne kadi pred 21. letom. 2. Kadi cigarete in ne več kot pet na dan. 3. Ne vdihavaj dima in ga ne izdihavaj skozi nos. 4. Kadi samo po obedih. 5. Vsaiko leto opusti kajenje vsaj za en mesec. 6. Poskrbi za reden zdravniški pregled. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI IZ AMERIKE »LIGA SLOV. KATOLIŠKIH AMERI-KANCEV« praznuje ta mesec v Jolietu (USA) desetletnico svojega obstoja. Ustanovila se je dne 24. junija 1945 z namenom, da pomaga najprej ameriškim Slovencem, pa tudi zamejskim Slovencem in beguncem. Ustanovil jo je č. p. Ambrožič s pomočjo drugih uglednih Slovencev, duhovnikov in laikov. Posebno so ga podpirali slovenski rojak Anton Grdina in urednik Ameriške domovine, sedaj že pokojni Jaka Debevec. Na zadnjem občnem zboru je Liga sklenila, da se organizacija spremeni v zgolj dobrodelno ustanovo v okviru i pod spretnim vodstvom g. dirigenta Šinkovca vedno znova dokazuje požrtvovalnost naših delavcev iz Merleba-cha in njihovo ljubezen do slovenske pesmi. Marsikomu, ki je morda po dolgih letih zopet slišal slovensko pesem, se je orosilo oko, ko so po polni cerkvi odmevale Marijine pesmi, ki so nas kar prestavile na to ali ono romarsko pot v domovini ali v domačo cerkev, kjer smo rastli... Med sveto mašo je rektor iz Pariza gospod Nace Čretnik v svojii pridigi poudaril pomen prihoda Svetega Duha za prvo Cerkev in za nas. Med sveto mašo je lepo število rojakov pristopilo h Gospodovi mizi. Prvi sv. maši je sledi/la druga, katero je daroval g. Naee Čretnik in med katero je vsa cerkev prepevala ljudske Marijine pesmi. ■ V opoldanskem odmoru so romarji seveda poskrbeli, da so se tudi telesno pokrepčali, pri čemer so tamošnji Slovenci pokazali, da gostoljubnost med nami tudi v tujini še ni mrtva. Popoldanska pobožnost se je začela ob dveh s pridigo msgr. Zupančiča, ki je s svojo besedo, ki mu prihaja iz očetovskega dobrega srca, pokazal, zakaj se zatekamo k Mariji. Sledile so pete litanije, katere je ob asistenci gg. Čretnika in Zupančiča vodil župnik v Merlebachu msgr. Stanko Grims, ali kakor ga tamošnji Slovenci imenujejo : gospod Stanko. Nepozabni vtis je zapustilo ljudsko petje med litanijami, katerega je vodil g. Šinkovec. Po litanija so bile molitve za bolnike, iste molitve, kot jih opravtljajo za bolnike pri procesiji svetega Rešnjega Telesa v Lourdu; molitve je z enakim zaupanjem ponavljala vsa cerkev. Nato je bila slovesna posvetitev brezmadežnemu Srcu. Istio posvetitev so Slovenci v Parizu opravili 22. maja, v Lievinu 28. maja, v Salauminesu 5. junija, v Bruayju pa 12. junija. Zato je bila v imenu vseh Slovencev v Franciji poslana posvetilna listina, ki so jo podpisali naši dušni pastirji, katero bo ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman dne 3. julija ob posVetitvi slovenskega naroda Marijinemu Srcu položil na oltar na ameriških Brezjah, v Lemontu v Združenih državah. Z blagoslovom svetega Reštijega Telesa se je končala romarska pobožnost, nakar so se romarji razšli s sklepom, da se drugo leto zopet zberejo pri Mariji. Roke vseh, ki so se dvigale ob slovesu, so pričale, kako veseli smo bili snidenja in kako željno bomo pričakovali, da se zopet zberemo. Slovenski izseljenec v Franciji DROBNE NOVICE PORABA LESA V ITALIJI. Italija po-rabi letno 6 milijonov kubičnih metrov lesa za kurjavo, 4 milijone kub. metrov za razna dela. Najbolj pride v poštev smreka, kostanj in bukev. NAJBOLJ VROČE IN NAJBOLJ MRZLO MESTO. Najbolj vroči mesti v Italiji sta poleti Bolonja in Firence, najmrzlejši pozimi po Milan in Benetke. NAJVEČ ŽIVINE. Največ glav goveje živine na svetu šteje Indija in sicer 160 milijonov. ČUDNA PREPOVED. Najbolj čuden kazenski zakonik na svetu imajo na otoku Poutiac v bližini Bornea. Edini zločin, ki zasluži po tem zakoniku smrtno kazen, je oni, če kdo poskuša rešiti potapljajočo se žensko. PROUČEVALCI OCEANOV so dognali, da živi pod vsakim km-’ morja 65 milijonov rib. Ker je morske površine 1372 lijonov k v. kilometrov, bi prišlo na vsakega zemeljskega prebivalca 37 milijonov rib. NAJBOLJ RAZŠIRJENI JEZIKI. Kitajski jezik govori 450 milijonov ljudi, angleškega 250 milijonov, jezik Ilindu 160 milj., ruskega 140 milj. španskega 110 milijonov, nemškega 100 milj., japonskega 80 milj., francoskega 75 milj., maleškega in jezik bengati vsak po 60 milj., italijanskega 55 milj., portugalskega 55 mil., a-rabskega. 50 milijonov. OTROK, KI NE ZNA SPATI. 14 -mesečni Gualtiero Dapor iz Rovereta že trdno postavlja svoje prve korake in tudi že prve besede pobira za odraslimi. Ne zna pa še spati. Ne podnevi ne ponoči ni še zatisnil oči in domači ga morajo izmenoma varovati, ker je zelo živahen, da ne zaide v nesrečo. Zdravnilki-specialisti, ki se zanimajo za ta izreden slučaj, so ugotovili, da je otrok popolnoma normalen in da je sipanje njemu nepotrebno. Če bo posnemal svojega bratranca, bo do svojega petega leta vztrajal v svojem nič kaj prijetnem rekordu. Starši si prav gotovo ne želijo, da bi ga celo prekosil. MORJE SKRIVA NAJVECJE ZAKLA-DE. Da, morje ljubosumno skriva in varuje največje zaklade. Koliko kovancev zlata in draguljev leži v trebuhih potopljenih ladij. Računajo, da je tega blaga za najmanj dve milijardi dolarjev. Največji zakladi so v potopljenih španskih galejah, ki so se pogreznile v morje v 17. jn 18. stoletju na poti iz Amerike v Evropo. Pred otoki Zahodne Indije se je potopila skupina 14 šparLskiih galej, ki so vozile s seboj zlata in dragocenosti v današnji vrednosti 66 milijonov dolarjev. Od vsega tega bogastva niso ničesar rešili. Tako leži tudi od leta 1624 dalje na morskem dnu pri Koralskem otočju nadaljnjih 16 španskih galej z zakladi v vrednosti 70 milijonov dolarjev. Ko bi bilo mogoče dvigniti te zaklade, bi izginil s sveta dobršen del revščine, če bi jih seveda uporabili v dobrodelne namene. V AFRIKI SO ZGRADILI NAJVEČJO ELEKTRARNO. V Bin el Oidane v francoskem Maroku je začela delovati največja afriška elektrarna. S pomočjo velikega jeza bodo izkoristili 1/3 vodnih sil celotnega francoskega Maroka. Nabrano vodo bodo uporabili tudi za namakanje skoro 500 kvadratnih km zemlje, ki je doslej trpela sušo. Električna energija pa bo služila industriji, ki bo zaposlila 30.000 delavcev. S TRŽAŠKEGA ' v 1 LETOŠNJI PRVOOBHAJANCI IZ ROJANA Ob zaključku šolskega leta v tržaški okolici Preteklo nedeljo smo bili na Tržaškem naravnost v zagati, kam naj se podamo. Naše osnovne šole v mestu in na deželi so vabile k zaključnim prireditvam. Povsod so se odrezali in dobro pripravili tako v Mavhinjah, Nabrežini, Barkovljah, Rie-manjih, v ulici Donadoni, Sv. Ivanu. Požrtvovalnim učiteljicam in učiteljem vse priznanje. Na nekaterih šolah so nastopili skoraj vsi učenci. Lepa prireditev svetoivanske osnovne šole V' nedeljo, 12. junija popoldne, so v »Marijinem domu« pri Sv. Ivanu priredili naši otroci tamkajšnje osnovne šole U9pelo šolsko prireditev z izredno pestrim spore-dom. Žal, je bila predstava dostopna le staršem otrok in njihovim najožjim prijateljem, saj je še za te bilo v tesni dvoranici zares premalo prostora. Kako škoda, da nimamo pri Sv. Ivanu, kjer se je z osredotočenjem slovenskega šolstva ustvaril največji slovenski kulturni center, kake večje dvorane na razpolagi), ki bi mogla sprejeti vase vsaj tisoč ljudi. Na -prireditvi, ki so jo gospodične učiteljice pod vodstvom svojega ravnatelja pripravile o-b koncu šolskega leta, se je prav lepo pokazalo, kaj vse zna naša mladina in kako lahko bi se uveljavljala tudi v razgibanem družabnem življenju. Prave odrske talente in to brez pretiravanja — ima Sv. Ivan v svojih najmlajših, ki so tako ljubko in pogumno nastopali v celi vrsti zaigranih prizorov. Morda so bili najbolj ljubki mali igralci v »Pikici in abecedi«, zlasti Milica Kravos v svoji naravni in iskreni igri. Lepo so se odrezali tudi učenci petega razreda z igro o čevljarju, tretješolci z igrico o koloradskem hrošču, učenci drugega razreda z igrico »Nevenki-ca in sončece« itd. Spored je bil izredno pester, dobro pripravljen in kolikor so pač dopuščale razmere na tesnem odru, dobro Izveden. Vsa čast našemu učiteljstvu!, da si prizadeva za našo mladino tudi izven rednega šolskega letal I.R. Sveti Križ Pretekli četrtek, na praznik presv. R. Telesa, je mladina naše osnovne šole priredila v šol. prostorih zelo uspelo razstavo deških in dekliških ročnih del. Človek se pod vodstvom svojih vzgojiteljev priredili ob raznih slovesnostih v naši lepi domači cerkvi, saj smo prepričani, da bo naš otrok ohranil ljubezen do svoje zemlje, svoje šole in svojega rodu le, če bo ostal zvest Kristusu in njegovi Cerkvi. Otvoritev velesejma Letošnji tržaški velesejem se obeta zanimiv, saj po številu razstavljalcev daleč prekaša vse prejšnje. Medtem ko je bilo lansko leto 1106 domačih in 26 tujih razstavljalcev, je letos število naraslo pri domačih na 1415, pri tujih pa je padlo na 23. Otvoritvena slovesnost bo v nedeljo 19. junija ob 10. uri zjutraj, občinstvo pa si bo lahko že od 9. ure dalje ogledalo razstavo. Tudi letos je uprava velesejma razpisala Dol nagradna žrebanja za obiskovalce. Izžrebanja bodo vsak večer, obenem pa bodo vsi obiskovalci sodelovali tudi pri zaključnem žrebanju in najsrečnejši si bo lahko na lahek način odpeljal avtomobil znamke »Fiat 600«. Vihar In toča Temperatura je po nekaj skoro poletnih dnevih znatno padla in v soboto se je v jutranjih urah razbesnel vihar z dežjem, burjo in točo, ki je zlasti prizadela okolico, Lonjer, Katinaro, Skedenj in Bolju-nec. Toča je zlasti poškodovala češnje in trte, tako da bo letošnji pridelek grozdja zelo prizadet. Še se najdejo stare kraške. korenine. E-den takih neklonljivih mož je »Frletov« oče pri Frletih v Dolu. V sredo 8. junija je dopolnil svojih 90 let v zdravju in zadovoljstvu. Kljub temu, da je skozi vse Z GORIŠKEGA Podgora Na praznik presvete Trojice je bilo 23 otrok pri prvem svetem obhajilu. Bil je lep praznik za vso župnijo. kar ni mogel načuditi, kako pridne im spretne roke imajo naši otročiči. Poleg raznih lepo izrezljanih in še lepše pobarvanih (lakiranih) košaric vsake vrste, oblike in velikosti, si lahko videl hišice, gradove, vozove in vozičke; dalje si strmel v pisano druščino izrezljanih mo-žicljev, raznih domačih in divjih živali: od konjev, ovc, jelenov in zajcev, preko levov, hijen pa tja do ptičev in gosi. Največje občudovanje pa je v obiskovalcu vzbujalo razno miniaturno pohištvo: mizice, omare, stoličke im ogledala. Deklice so imele letos posebno veliko razstavljenih del: prtov in prtičev, nogavic, predpasnikov, rjuh, ogrinjal in druge drobnarije. Razstava je bila okusno urejena in zelo obiskana. Minulo soboto 11. t. m. pa nas je naša šolska mladina prijetno iznenadila s svojo uspelo zaključno prireditvijo. Ob 20.30 se je v kinodvorani na kraju naše vasi zbralo mnogo staršev, odrasle mladine in drugih prijateljev naše šole, da bi prisostvovali zaključnemu nastopu šol. otrok. Po pozdravnem nagovoru so se vrstile recitacije: Dramilo, O nevihti, Življenje ni praznik, pomešane z občuteno podanimi pevskimi točkami: Mojo srčno kri škropile. Po jezeru hi iz’ Triglava in Krasen pogled je na ta božji svet. Izvajalce je občinstvo vsakokrat nagradilo z burnim ploskanjem. Za tem so prišli na vrsto razni prizori in prizorčki nižjih razredov (I., II. in III.), ki so bili vsak zase lepo podana celota in so vzbudili med gledalci mnogo smeha in odobravanja. Kot zadnja je bila na vrsti trodejanka E. Tirana: »Čudežne gosli«. Tu so se zlasti nekateri učenci pokazali kot pravi igralci. Naj v čast in priznanje navedemo nekatera njihova imena: Bezin Zdravko (II. razred) v vlogi sirote Pavle/ ta, Košuta Sonja (II. r.) v vlogi ministrove žene, Košuta Zmago (IV. r.) v vlogi ministra, Sulčič Marta (V. r.) v vlogi matere in Košuta Stojan (II. r.) v vlogi skopega vaškega posestnika, botra Jernača. Lepo so rajale tudi vile. Gledalci smo našim ljubim otročičem in požrtvovalnemu učiteljstvu iz srca hvaležni ter srčno želimo, da bi takih nastopov bilo čim več. Ob tej priložnosti jim izrekamo svojo hvaležnost in priznanje tudi za vse uspele nastope in akademije, ki so jih Pretekli petek 3. junija sta obhajala zlato poroko v domači preprosti, a v prisrčni ter krščanski medsebojni vdanosti, zvestobi in ljubezni naš še vedno vedri nosilec križa pri procesijah Markič Štefan in dobra njegova soproga Pisk Pierina. Našima slavljencema ostaja neizbrisno v spominu oni 3. junij 1906, ko ju je poročil za Podgoro toliko zaslužni dušni pastir, nepozabni gospod kurat Jožef Golob. Dva srebrnomašnika Te dni obhajata 25-letnico mašništva čč. gg. Srečko Rejec, župni upravitelj v Nabrežini in Rafko Premrl, prof. na nižji srednji šoli v Gorici. Srebrnima mašnikoma iskreno čestitamo! Smrt zgledne žene Na dan sv. Antona je nepričakovano umrla v Štandrežu gospa Ivanka Brajnik, mati vrle pevke stolniškega zbora in zbora SKPD, gdč. Mire Brajnikove. Go9pa Ivanka Brajnik se je rodila v Šempetru pri Gorici pTed 74 leti, vendar je svojo rojstno vas zelo zgodaj zapustila in se nastanila v Gorici. Tu sc je poročila in odšla za možem v Šibenik v Dalmacijo, kjer je bil mož uslužben. V Dalmaciji se je rodilo vseh šestero otrok, izmed katerih pa so štirje umrli še majhni. Po prvi svetovni vojni se je Brajnikova družina vrnila v Gorico in se nastanila v Štandrežu, kjer so si s pridnostjo in varčnostjo sezidali skromno hišico. V času fašizma je bil mož kot železničar in kot zaveden Slovenec premeščen v sredino Italije. Zena z otroki je ostala sama doma in podpirala hiši vse štiri vogle. Šele leta 1931, ko je mož zaprosil za upokojitev, se je vsa družina spet združila in zaživela mirno življenje v prijazni hišici sredi vrtov. Vendar ta mir ni bil popoln, kajti trpljenja in žrtev polno življenje je zrušilo zdravje gospe Ivanke, da je vsa leta do smrti bolehala in trpela. A kljub temu smo jo vsi poznali kot vedro, veselo in zgovorno gospo, ki je vsakega z veseljem sprejela v svoji gostoljubni hiši. Svojo vedrost in vdanost je črpala iz globoke vere in iz popolnega zaupanja v Boga. Ko je zadnje jutro vstala in prišla v kuhinjo, je pozdravila domače s svojim običajnim jutranjim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« To so bile njene zadnje besede, kajti par minut nato so že našle odmev pri večnem Zveličarju. Tako hudo prizadeti družini izrekamo naše najgloblje sožalje, blagi pokojnici pa naj Bog dodeli večni mir. Sovodnje Dne 31. maja zvečer smo kar v velikem številu »poromali« med petjem ih s svečkami v rokah k lepo razsvetljeni in okrašeni Marijini kapelici na drugem koncu vasi. Preč. g. Vidmar je z vnetim govorom zopet ogrel naša srca za našo nebeško Kraljico. Prav lepo domače smo se počutili v prelepi majniški prirodi pri naši skupni Materi in se zadovoljni vračali v svoje domove. V nedeljo 5. junija je 15 otrok prvič prejelo Jezusa. Slabo vreme ni prav nič kalilo one neizmerne notranje sreče, ki jo začuti mlado sree, ko se prvič združi z Bogom. Vse je lepo poteklo; tudi večerna prireditev v župnišču. Otroci so prav prisrčno in s pohvalo vseh ljudi igrali prelepo igrico »Dar luči«. To nedeljo pa smo videli na istem kraju nastop pogumnih deklet iz Dola z veseloigro »Nevesta iz Amerike«, katero so podajale zelo živahno in s splošno pohvalo udeležencev. Končno sporočamo veselo vest, da je dospelo uradno državno priznanje, da so Sovodnje postale župnija z vsemi pravicami. ______________________________________________ življenje trdo garal po skopih kraških gmajnah in dolinicah, je še vedno nepo-kojno delaven in skrben za lepo domačijo; saj se pri toliki starosti celo kose ne ustraši. Tudi trpljenje dveh vojn ga ni zlomilo; ljubezen do domače zemlje in Boga ga je krepila v vseh preizkušnjah kmečkega življenja. — Bog ga ohrani še na mnoga leta! Jamlje Tudi letos bomo prihodnjo nedeljo slovesna praznovali farno slovesnost sv. Antona z dopoldansko cerkveno službo božjo; popoldne pa ob 5. uri ponovno nastopijo naši igralci z veseloigro »Slaba vest«, tipajmo, da nam bo vreme naklonjeno! — Naša vas se more letos postavljati z žalostnim prvenstvom, da namreč ne mine teden brez večje nesreče: na Telovo je zopet neusmiljena granata iz prve vojne zahtevala novo žrtev: Jožefa Pahorja je dobesedno raznesla. — V ponedeljek smo pa imeli pogreb sedemletnega Darija Fran-dolič od Bonetov; na velikonočni ponedeljek je le-ta nesrečno padel z nekega zida, si zlomil nogo, nalomil hrbtenico ter dobil nevarne notranje poškodbe, katerim je po hudih bolečinah podlegel. Vsak pogreb je nekaj žalostnega, takšen pogreb nedolžnega otroka je pa še posebno pretresljiv. LISTNICA UREDNIŠTVA Cenjene bralce obveščamo, da bo prihodnja številka imela posebno prilogo, posvečeno spominu žrtev zadnje vojne ob desetletnici vetrinjske tragedije. Stala ho 40 lir. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7°/o davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici PRAZNIK CESENJ PRIREDI S.K.P.D. V STEVERJANU V NEDELJO 19. JUNIJA OB 17.30. NA SPOREDU JE KONCERT PEVSKEGA CERKVENEGA ZBORA TER DRAMA V TREH DEJ. »SOVRAŽNICA« IGRA DRAMATSKI ODSEK DEKLIŠKE MARIJINE DRUŽBE IZ GORICE. SVEŽE ČEŠNJE IN DOBRO VINO VAS VABIJO. KORI ER A VOZI IZPRED GLAVNE POSTAJE V GORICI OD 14.30 DALJE DOKLER BO KAJ LJUDI. F. BARCATA: V dež Š kipet POVEST - 24 Snel je z zida svojo dolgo puško in si jo obesil na ramo. Medtem je zaslisal iz bližnje sobe hčerino zdihovanje! — Trdo sree napol divjega starca se je omehčalo; začutil je usmiljenje do nesrečne I.ule. Napravil je dva koraka proti sobi, iz katere se je slišal jok; želel je videti Lulo, govoriti z njo, morda ni tolika grešnica, lahko da je njena nesreča večja od njene krivde. Toda naenkrat mu je prišla druga misel. Kakšno korist hi imele besede? Kaj pomagajo pritožbe? Morejo li ženske sobe zbrisati sramoto, povrniti zgubljeno čast? Samo kri more oprati gotove madeže! -Obrnil se je in šel iz hiše, njegova hoja je bila gotova. Fanatizem ga je zaslepil. Ni imel usmiljenja do lastne krvi, hotel je pravice; šel je. da naznani lastno hčer neusmiljenim sodnikom. Napotil se je k bajraktarju. VAŠKI STAREŠINE Doda je našel hajraktarja doma pri ognju. Kratek pozdrav: moža sta si dala roke. Bajraktar je vzel Dodovo puško in jo obe- sil na zid; nato je sedel s prekrižanimi nogami in začel kuhati kavo. Medtem sta govorila o marsičem: o polpi, o ebni koruze, o trgu, o zadnjih ukazih Kajmekana (okrajni poveljnik v turških časih). Doda je pil kavo in se pogovarjal, kakor bi ne bilo nič posebnega, kakor bi ne šlo za čast njegove hiše, za življenje njegove hčere; obnašal se je, kot da je to navaden obisk, brez vsake važnosti. Tako se mora opraviti posel, tako zahtevajo stari zakoni in navade močnega naroda. Tako delajo možje. Albanski mož lahko joka v srcu, ne sme pa na zunaj pokazati svoje bolesti; lahko mu žalost trga srce, oko, obraz in glas ne smejo tega razodeti, noben človek ne sme vedeti za to. Ko sta spila kavo, je začel Doda govoriti: »So ženske v hiši?« Bajraktar je napravil znamenje, da ne. »Potem te prosim, poskrbi, da se ne vrnejo tako hitro, (mam važno opravilo s teboj in vaškimi starešinami. Prosim, bodi tako dober in zberi tukaj vse kakor hitro mogoče,« Ne da hi zinil besede, je bajraktar vstal, vzel puško in šel. Po dveh urah .se je vrnil s tremi možmi. Sedli so in se začeli pogovarjati o vsem mogočem, pili kavo ih kadili cigareto za cigareto. Starešine Kryezeza so čakali brez vsake nestrpnosti na začetek pogovora. Ugibali so sami pri sebi, kakšen namen naj bi imelo to zborovanje. Zdelo se jim je takoj, da ne gre za malenkosti, sicer bi jih stari Doda ne sklical s tako naglico, — vendar ni dal nobeden razumeti, da je radoveden, za kaj gre. Ko je Doda videl, da je prišel čas, je začel govoriti: polagoma, umerjeno, z mirnim glasom: »O možje! Moja hiša je onečaščena, moja hči mi je napravila sramoto. Sama je razodela svojo krivdo. Se čuti noseča in sokrivec je — Pal Gjoka!« Kakor je znal stari Gjoka obvladati svoje občutke v začetku, tako tudi starešine Kryezeza niso pokazali na zunaj, kako globoko in močno jih je udarila ta vest, ki so jo ravnokar slišali od svojega sovaščana. Grozna je bila ta novica; odkar so živeli, se še ni zgodilo kaj takega. Sramota tega dekleta je nož v srce, je črn spomin za naslednike v našem rodu, je žalitev starih postav, ki so toliko držale na čast. — Starešine so molčali, sklonili glave in ostali kakor telesa brez življenja. Ta dolgi molk je prekinil bajraktar: »Mi imamo postavo in po tej postavi mora umreti! — Oni drug pes pa — Pal Gjoka —, je izven postave. Vsak moški našega rodu, ki nosi puško, je obvezan ubiti tega zločinca, kjerkoli ga sreča. ~ Danes je sobota, jutri bo nedelja; torej jutri po maši, ko se zbere vse ljudstvo, se mora Lula pobiti s kamenjem — tako ukazuje postava!« Starešine so zamišljeni molčali; nobenega glasu, nobenega znamenja. Začel je govoriti bajraktar. »Postava je dobra! — Kaj poreče pa župnik k temu?« Oče Anastazij je bil v Kryezezu važna oseba. Ni bilo mogoče, da bi ga ne vprašali. »On bo napravil vse mogoče, da se r.e izvršijo maše postave« — je rekel drugi. »Ne bo se dal pregovoriti,« je pripomnil tretji. »O možje!« — je nadaljeval bajraktar — »mi moramo držati to stvar skrivno, dokler ne bo izvršena. Po maši, medtem ko bo on pil kavo, ga bo nekdo zadrževal v pogovoru; ta čas se zbere množica na določenem prostoru, potem se izvrši sklep sodnikov.« Ko je bajraktar še govoril, mu je prišlo na misel: »Kaj porečemo potem? Kdo mu pojde javiti?« Kryeplak (Krye glava, plah -star; Kr-yeplak, glavni ali prvi starešina, isto kot župan ali bajraktar) je imel vzrok tako misliti; vedel je prav dobro, da bo župnik zahteval pojasnil zaradi prelite krvi. — Kaj so njemu zakoni in navade ljudstva? — Vse bo poskusil, da prepreči izpolnitev naših navad. — Ali naj pustimo, da ostane ta krivda nekaznovana? Se bo dal župnik pregovoriti, ali bo storil kakor takrat zaradi Prenka Gjina? Po zakonih in navadah so takrat bajraktar in starešine požgali Prenkovo hišo, uničili vse imetje, pobili živino. Oče Anastazij ni takrat spregovoril besede, pustil je, da smo naredili vse to; toda ko smo hoteli zabraniti Prenkovi ženi z otroki, da bi obdelovala košček zemlje in se s tem preživljala, takrat je postal župnik kot strupena kača, ko grozi nevarnost njenim mladičem. Povedal je bajraktarju in starešinam, kar jim je šlo; govoril je, da se je njegov glas slišal do Vrha Qafefika: »Pred božjim Veličastvom vam pravim: Kanun in pravica so dobri, vaša trdosrčnost in neusmiljenost so pa težki grehi, ki kličejo sodbo z nebes. — Poslušajte, kaj vam pravim: žena Prenka Gjina in njcn^ otroci so v moji roki, da se jih nikdo ne drzne dotakniti!« ( Nadaljevanje ) Leto VII - 1955 - Stev. 24 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 vprašujete odgovarjamo »Svetogorska Kraljica" Potem ko smo se obrnili za pojasnila glede novega lista »Svetogorska Kraljica« na našega sotrudnika v Trstu, smo od najbolj merodajne strani zvedeli naslednje: Res se v Trs»tu snuje nov verski list »Sve-togorska Kraljica«. Njegov namen naj bi bil širiti med primorskimi Slovenci češče-nje svetogorske NLB. Bil naj bi nekak »Glasnik svetogorske Kraljice«. Poleg tega bi prinašal še druge nabožne in verske članke. K temu pojasnilu, ki smo ga dobili, bi pripomnili: 1. Tak »Glasnik svetogorske M.B.« po zgledu podobnih lističev, ki izhajajo v Italiji po raznih svetiščih, bi bil na mestu, če bi izhajal res na Sveti gori in bi seznanjal Marijine častilce z dogajanjem in življenjem svetišča. Tega pa ni mogoče. 2. Ta list bi moral biti zelo razširjen po vsem Tržaškem in Goriškem, če bi hotel izhajati z lastnimi sredstvi. To pa je zelo dvomljivo poleg že obstoječih slovenskih tednikov. 3. Ker imamo za tržaške in goriške katoliške Slovence skupno glasilo »Katoliški glas«, bi častilci svetogorske M.B. pač najbolje storili, ako bi svoj list, če ga že hočejo izdajati, izdajali v obliki »Priloge« »Kat. glasu«. — Seveda je treba v ta namen imeti dovolj strokovno sposobnih so-trudnikov, ki bi v list stalno dopisovali. — Vedno pa so jim na razpolago za širjenje češčenja svetogorske Kraljice pre- dali v K.G. Še nikoli ni naše uredništvo odreklo prostora v listu, če je šlo za Marijino češčenje. 4. Mnenja smo, da je le kvarno za našo katoliško stvar, če hoče vsakdo pri svojem lončku kuhati. — Držimo rajši bolj skupaj in bomo več dosegli. UREDNIŠTVO Branje pobožnih knjig in publikacij Dobro sem razumel, kar ste v predzadnji številki napisali o branju svetega pisma in o branju slabih knjig. Postalo mi je jasno, zakaj Cerkev tako pazljivo gleda na knjige in razne publikacije, ki naj bi jih brali katoličani. Ena stvar pa mi ne gre v glavo. Če se ne motim. Cerkev prepoveduje celo branje pobožnih knjig, ki so jih napisali katoličani in ki govorijo o božjih stvareh, o svetnikih, o čudežih in podobnem. Tako n. pr. je kongregacija svetega Oficija pred leti stavila na indeks kar 7 ali celo več knjižic o patru Piju, katerega mnogi zelo čislajo in ga imajo za svetnika. To je le preveč. Pa pravite, da katoli- čan ni vezan!? Še pobožnih stvari ne sme brati, kaj pa še izdajati. Prosim, povejte mi, kako je s to zadevo. V nasprotnem slučaju bom res razočaran. Pa lepa hvala. Pepi Koren * Deloma imate prav. Kongregacija je res prepovedala več knjižic o p. Piju. V »Katoliškem glasu« smo ob listi priliki razložili tudi vzrok obsodbe. Se nekaj Vam povemo. Če pogledate indeks prepovedanih knjig, boste našli v njem veliko knjig, ki govorijo o pobožnih stvareh. Sv. Cerkev jih je postavila med prepovedane knjige, ker je njih nauk zmoten. Nevarne so, ker zagovarjajo zmoto pod videzom resnice. Glede nadaljnjega Vam odgovarjamo kar kratko s Cerkvenim zakonikom. »Cerkev ima pravico zahtevati, da verniki ne izda-jajo knjig, ki jih ni sama prej presodila in odobrila; prav taiko ima pravico, knjige iz upravičenega razloga prepovedati, pa naj jih je izdal kdor koli. Kar se v tem naslovu predpisuje o knjigah, se mora raztegniti tudi na dnevne in periodične publikacije in na kakršne koli izdane spise, ako ni drugače razvidno.« (Kanon 1384). »Brez predhodne cerkvene cenzure tudi laiki ne smejo izdajati: 1. knjig svetega pisma ali njihovih opomb in razlag; 2. knjig, ki se nanašajo na sveto pismo, sveto bogoslovje, cerkveno zgodovino, kanonsko pravo, naravno bogoslovje, etiko ali na druge takšne verske in nravne nauke; molitvenih in nabožnih knjig in knjižic, kakor tudi taikih, ki vsebujejo pouk in navodilo v veri, morali, aseetiki in mistiki, in drugih te vrste, čeprav se zdi, da pospešujejo pobožnost; in na splošno spisov, v katerih se kaj posebej tiče vere ali nravnosti ; 3. svetih podob, pa naj se kakor koli natisnejo, ali imajo dodane molitve ali se izdajo brez njih.« (Kanon 1385) Nadaljnji členi v zakoniku natančneje določajo postopek pri pregledovanju takih publikacij, postopek za dovoljenje pri izdajanju in branju iu na‘ancneje določajo knjige in razne publikacije, ki so že po pravu prepovedane, četudi jih cerkvena oblast izrecno ne prepove. Jasno je, da mora biti potrebno dovoljenje označeno na začetku ali na koncu knjige, lista ali slike. Takemu dovoljenju navadno pravimo »imprimatur«. še bolj jasno je torej, da so knjige in razne publikacije verske vsebine, ki nimajo takega dovoljenja, za katoličana prepovedane, pa naj jih izdaja še najbolj pošten in svet človek. K temu dostavljamo še, da je pretekli mesec kongregacija svetega Oficija opozorila italijanske škofe, naj zelo pazijo, ko dajejo dovoljenje za natis opisov raznih prikazovanj, tozadevnih čudežev, raznovrstnih uslišanj in podobnega. KlUiLlTiUlRlA Sesti letnik »Literarnih vaj“ Pred tedni je izšla poslednja številka »Literarnih vaj« v letošnjem šolskem letu, sedma po vrsti. Z njo je tako zaključen šesti letnik te svojevrstne mladinske revije, ki si jo samo vzdržuje tržaško dija-štvo ob velikodušni podpori svojih učiteljev. Že samo zaradi tega, zlasti pa še, če upoštevamo, da so »Literarne vaje« edina revija, ki izhaja redno na Tržaškem, je prav, da si jo ob koncu letnika nekoliko podrobneje ogledamo. Sicer pa je mnogim slovenskim ljudem, ki nimajo otrok v srednjih šolah, praktično tudi nedosegljiva, kajti »Literarnih vaj« v kioskih in trafikah ni na prodaj. Zato je tudi s tega stališča prav, da se seznanimo z revijo in z njenimi glavnimi sotmdniki. Najprej jo naj predstavimo! »LITERARNE VAJE, dijaški list« so — kot pravi oznaka na platnicah — mesečnik dijakov slovenskih srednjih in strokovnih šol na Tržaškem ozemlju. Ureja ga uredniški odbor. Odgovorni urednik je dr. Josip Tavčar, izdajateljica pa dr. Nada Jevnikarjeva. Tej skopi, bolj zakonu ustrezajoči oznaki, je treba še dodati, da tvorijo uredniški odbor revije učitelji slovenščine na tržaških srednjih šolah in da je duša tega odbora in dela za revijo profesor Martin Jevnikar. Sedaj pa nekaj številk! Pred nami je šesti letnik v obsegu 233 strani tiskanega gradiva: pesmi, pripovedne proze, poročil o (knjigah in drugih zanimivostih. Kazalo ob kontni najbolj zgovorno kaže vso bogato pestrost revije, nam pa naj spregovori po njem prirejen statističen pregled! Pesmi so »Literarne vaje« prinesle v šestem letniku skupno 42. Od teh sta dve ziga in Vanda Novel. Če omenimo še gimnazijko Vijolico Fonda — in naj mi bo oproščeno, če sem kako ime prezrl — potem imamo tako zbrana imena stalnih sodelavcev »Literarnih vaj« že nekaj let sem, ki so takorekoč iz nižjih razredov rastli v reviji in kažejo danes že lep napredek. Zlasti velja to za Silvijo Černjavo, katere stil napoveduje povsem samostojno pot. Med Kulturnimi novostmi je bil letos najzvestejši poročevalec profesor Martin Jevnikar s petnajstimi prispevki, v katerih je spregovoril nekaj besed o vseh najvažnejših slovenskih kulturnih novostih v zamejstvu in onkraj. Poleg njega so med profesorji še sodelovali Beličič Vinko, Rado Lenček in Lojze Rebula. Dragocenejši kot njihovi pa so že prvi samostojni dijaški prispevki pod tem zaglavjem. Košuta Miroslav, Pahor Miloš, Sedmak Drago so poročali o tržaških kulturnih novostih, Štoka Drago o predstavi Roxija, Ban Marjan, Cesar Sergij, Pahor Samo, Mitja Presl pa o znanstvenih novostih. Še posebej je treba omeniti prispevek Sama Pahorja »Kod poteka naša meja«, ki je prvi samostojen in zrel poseg naše mladine na znanstveno področje. Ob spretnem vodstvu in spodbujanju bi se dalo na tem področju še marsikaj napraviti. Od profesorjev je dalje v zaglavju Gledališče največ poročal profesor Peterlin, z znanstvenimi članki in poročili pa so sodelovali profesorji Penko, Šah in Tomažič. Tudi o športu so se letošnje »Literarne vaje« razpisale bolj kot prejšnje leto. Poleg profesorja Pavletiča Bojana je tu zlasti še sodeloval dijak Niko Samsa. V zadnjih dveh številkah je revija slednjič prinašala tudi kotiček za filateliste, ki ga vodi profesor Martin Globočnik, seveda v začetku še sam brez dijaških prispevkov. Mimo pisane besede so dijaki in to samo dijaki sami sodelovali tudi z ilustracijami. K 134 prispevkom v besedi je treba tako prišteti še 40 risb in slik, od katerih predstavljajo nekatere izredno zanimiv, a dasi svojevrsten, vendar dragocen poku*. V glavnem so dajale letošnjemu letniku 6-snovni ton tako zvane kolektivne risbe (8), katerih reprodukcije so izhajale skoro v vseh številkah. Navadno so bile označene z besedami: Iz šole profesorja Černigoja. Profesor Černigoj je namreč v šolski pouk risanja na učiteljišču in višji gimn. uvedel kolektivno risanje, ob čemer so se razvnele tudi polemike v samih »Literarnih vajah« kakor tudi v dnevnem časopisju. (Naj tu omenim, da je iz kazala »Literarnih vaj« izpadel članek »Zanimiv poskus prof. A. Černigoja«, ki ga je na straneh 89-91 prispeval Teodor Černigoj v zagovor kolektivne risbe). Od objavljenih ilustracij je bila večina lesorezov, nekaj pa tudi klišejev. Poleg profesorja Černigoja so pošiljali dijaške risbe tudi ostali učitelji risanja na tržaških šolah, dasi niso bili nikdar poimensko označeni. Ne povedali pa bi vsega, če bi ne omenili še zadnjih dveh strani platnic revije, ki so vse leto prinašale uganke in zanke. Te so sestavljali sami dijaki, pravilne rešitve je uredništvo nagrajalo. Ta del lista je imel dosti navdušenih sodelavcev zlasti med nižješolci in bi ga kazalo v bodoče ohraniti. Take so bile letos »Literarne vaje«. Vedno mlade, sveže, vedno nove — obraz nase mladine, v katerem se najlepše vidi njena rast in hrepenenje navzgor. Njihov pomen bi gotovo najbolj občutili, če bi se nenadoma znašli brez njih. A upajmo, da se je po šestih letih revija že tako močno ukoreninila, da bomo prihodnje leto dobili se bogatejšo, po obliki in vsebini še popolnejšo revijo, ki bo naši mladini sami v veselje in ponos, njenim učiteljem pa v zadoščenje in prepričanje, da njihovo delo ni bilo zaman. p j OBVESTILA Šolske razstave v Trstu Gradnikovi, ena prevedena iz italijanščine, 39 pa izvirnih. Največ — celih petnajst jih je prispeval Miroslav Morje in to nekatere dobre, res prave pesmi. Po številu pesmi mu sledi Milena s Trgovske akademije, ki ima objavljenih pet lepih pesmic. Ostali pa so le slučajni pesniški sodelavci, ki so se oglašali le po enkrat ali dvakrat s svojimi poskusi. Morda bi »Vaje« na tem področju rodile več in boljšega sadu, ko bi se uredništvo verneje posvečalo pesniški vzgoji onih mladih, ki res kažejo nadarjenost za pesnikovanje. Tako bi lahko pri posameznih imenih o-pazili kdaj tudi kaj rasti. Pripovedne proze je skupno 70 dijaških prispevkov, največ z gimnazije in z učiteljišča. Skozi vse številke je prihajala na dan povest v nadaljevanjih izpod peresa Čuka Emila, dijaka IV.a razreda višje realne gimnazije z naslovom »študent Karel«. To je bil najobsežnejši prispevek v reviji, žal da ni mogoče reči tudi najboljši... Sicer pa je silno težko soditi med tako raznovrstnim gradivom, ki prihaja z vseh vrst šol. Vsekakor ne bi moglo držati, da so tudi tukaj najpogostejša imena že kako merilo kvalitete, saj sta sodelovanje in objavljanje v »Literarnih vajah« odvisna vse prej od drugih činiteljev. A povrnimo se zopet k pregledu! Med posameznimi sodelavci v tem razdelku ima največ prispevkov Sonja Štolfa s klasične gimnazije: pet zgodb o Pavleku Frlincu in veseljaku Matevžu, štiri spise pa njena sošolka Eva Žnidršič. S Trgovske akademije se najuspešneje oglaša Sedmak Drago s kriškimi motivi, z učiteljišča pa Silvija Černjavn, Lida Debelli, Ana Marija Piz- Letošnja razstava slik in risb na tržaškem učiteljišču je med obiskovalci zbudila različne neugodne kritike. Odmev teh sta naslednja dopisa, ki ju objavljamo v želji, da bi se s pomočjo svobodne kritike vprašanje poučevanja risanja na učiteljiščih postavilo v pravo luč in v pravi odnos do sodobnega življenja in naše kulture. UREDNIŠTVO Naše šole so kar tekmovale med seboj, katera bo imela lepšo razstavo. Nekatere so bile po razstavljenih delih in po okusni izložbi jasen dokaz o požrtvovalnosti in sposobnosti naših šolnikov ter o pridnosti iri znanju naših malih in velikih učencev. Strokovne šole, višje šole, osnovne šole, nižja srednja šola: cij sam dokaz, da so naše šole — čeprav jih mnogi taiko malo cenijo, da pošiljajo svoje otroke rajši v italijanske šole — prav lahko ponosne. Povedati moram, da sta mi ostali v spominu dve razstavi in to iz posebnih vzrokov: razstava osnovne šole na Opčinah, ker je bila prva, ki sem jo videl, in razstava slik na učiteljišču. Reči moram, da me je vleklo, da bi po obisku na učiteljišču obiskal ponovno otroško razstavo na Opčinah. Tako sem bil namreč razočaran, saj kaj takega sploh nisem pričakoval. Nisem strokovnjak, a videl sem marsikatero lepo in umetniško delo, ki so ga ustvarili veliki umetniki. Zato ne bom pisal kritike, posebno še, ker o risbah, ki označujejo popolno razvrednotenje naj-elementarnejših dobrin, kakor so estetika, red, lepota, umetniški čut itd., ne moremo izreči prave kritike. Vsaj jaz se kaj takega nisem še naučil. Ali naj bo to vzgoja, ki naj jo prejemajo naši učiteljiščniki? Tisti bodoči učitelji, ki bodo morali vlivati mladini čut do narave, do lepote, reda, globine, duhovne vsebine? Ali naj sc na učiteljišču učijo oblikovanja vsebinske in duhovne praznote ? Že star je problem, ali so umetniška tista dela, ki uprizarjajo stvari, ki so proti moralnemu redu. Zdravi čut pravi, da ne more biti lepo, kar ni tudi moralno dobro. Kakor sem videl, ni to več problem modeme dobe. Sedaj se že govori, ali je umetniško to, kar ne upošteva nobenega reda. Iz razstave na učiteljišču bi človek sodil, da se modema umetnost ne ozira več niti na red. Torej »svobodno« izražanje misli in ne šablonsko posnemanje. Po domače se to pravi: vsakdo naj dela, kar hoče. In to naj bi bila moderna vzgoja in te vzgoje naj hi se naučili bodoči šolniki! Take misli in podobne so mi prihajale, ko sem hodil od slike do slike. Zato ni čudno, da se me je polastila želja, da bi zopet videl razstavo otrok, ki v nepokvar-jenosti svojih mladih duš hočejo zajeti in oblikovati čudeže božjega stvarstva. DR. ŠE EN GLAS Na mnogih osnovnih šolah so te dni odprli tudi razstave. O nekaterih razstavah moramo povedati, da so naravnost okusne in bogate. Kar težko je verjeti, da zmorejo tudi drobne otroške roke kaj takega. Tudi srednje šole so se nekatere kar postavile z lepimi izdelki iz risanja in ročnih del. Tako je po stari navadi na industrijski strokovni šoli v Rojanu. Na tej soli moramo omeniti, da smo videli že lepše razstave. Morda je temu krivo neprestano menjavanje učnega osebja, kar gotovo ne more biti v korist šole še manj pa napredku. Na učiteljišču pa smo videli razstavo šolskih risb učencev prof. Černigoja, ki poučuje tudi na višji gimnaziji. O tej razstavi pa so mnenja gotovo deljena. Že lani so mnogi zmajali z glavami, da je učencem prepuščena prevelika svoboda v tem predmetu, zato tudi z razstavo ne moremo biti zadovoljni. Če primerjamo risbe strokovne šole v Rojanu z onimi pri Sv. Ivanu, potem moramo priznati da so rojans.ke veliko bolj skrbno in čisto izdelane kot pa sveto-ivanske. Gotovo pa je, da so svetoi\ an.-ke izvirne. Poudarili bi zlasti potrebo, da je nujno, da se učenci učiteljišča temeljito seznanijo z narodnimi ornamenti in barvami, ker ti bodo pozneje kot učitelji to umetnost posredovali mlajšemu rodu. Te smeri in tega prizadevanja pa pri učitelji-ški razstavi zastonj iščemo. Na vseh risbah je premalo skrbnosti in natančnosti. O prizadevanju prof. Černigoja smo že čitali tudi med šolskim letom v Literarnih vajah. Tudi tam smo videli, da njegova smer ne najde pravega odmeva v javnosti. Mi mu želimo mnogo uspeha na področju njegove umetnosti, a ponovno ga naprošamo, naj zlasti bodočemu učiteljskemu kadra postavlja pred oči našo narodno ornamentiko. Kdor pa kaže talent, ta naj stopa med muzo in prof. Černigojem dalje v labirint lepe umetnosti. MATURA Opozarjamo goriške maturante, da se matura na liceju in na učiteljišču prične v sobdto 18. in ne v ponedeljek 20. t. m. »VRTNICE« so taiko prikupna knjižica, da jo imajo v nekateri župniji skoraj v vsaki hiši. — Dobiš knjižico v Katoliški knjigarni v Gorici, v Trstu pa pri V. Por-tunatu. Če ti je to od rok, prosi dušnega, pastirja, da ti jo preskrbi. Velja le 40 lir. ROMANJE NA KOROŠKO. Ta teden se je začelo vpisovanje za romanje na Koroško, ki se vrši od 30. julija do 1. avgusta. Vpisovanje se povsod brezizjemno zaključi v soboto 25. junija. Po tem dnevu naj se nihče ne prijavlja. Točna navodila smo že objavili in ste jih dobili tudi na posebnih letakih. Na Tržaškem se vpišite pri gg. duhovnikih, v Gorici pa pri gospodu Kleindiensiu ali pri domačih gg. na deželi. Ne zamudite izredno lepe prilike za veselo skupno romanje in izlet. DUHOVNE VAJE ZA DEKLETA bodo v Gorici v uršulinskem samostanu od 16. do 20. avgusta. Priglasiti se je treba pri vodstvu Mar. družbe v Gorici. DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIKE bodo v Trstu od 28. avgusta do 1. septembra. ROMANJE V BARNAS IN GEMONO je preneseno na nedeljo 26. junija. Apostolstvo molitve RAZSTAVA ROČNIH DEL. Goriški mestni dekliški krožki prirejajo ob sklepu tečaja za vezenje razstavo svojih del. Razstava bo odprta 19. in 20. jun. na sedežu zveze v ulici Seminario 7 (pod stanovanjem prof. Fileja). Vstop prost v nedeljo 19. t. m. od 10. do 12. ure in od 15. do 19. ure; v ponedeljek 20. pa od 16. do 18. Strašna nesreča V francoskem mestu Le Mans so imeli v soboto 11. junija Štiriindvajseturno avtomobilsko dirko. Francoski dirkač Levegh je s svojini avtomobilom znamke »Mercedes« zdrknil z dirkalne proge ter mu je avtomobil eksplodiral med množico prav pred glavno tribuno. Drobei avtomobila so nekatere gledalce dobesedno obglavili, druge pa ranili. Takoj na mestu je bilo trideset mrtvih in nad 100 ranjenih. Težki ranjenci so nato po virsti umirali, tako da je število mrtvih danes, ko to pišemo, doseglo že 82. Med žrtvami so tudi ženske in otroci. Sploh opažamo, da je pri avtomobilskih dirkah zadnje, čase veliko smrtnih primerov tako med dirkači samimi, kakor med občinstvom. Ali je to rekor-derstvo, lov za častjo in denarjem, sploh še šport? Po našem mnenju ne več in bi ga bilo treba prepovedati. Iz Beneške Slovenije Huda toSa Pretekli teden je prišla nad vso našo okolico huda ura, ki je najbolj prizadela vas Zverinac. Že dve leti smo imeli slab pridelek in sedaj smo izgubili še letošnjega. Naši kmetje so zelo zaskrbljeni, ker je ves letošnji pridelek uničen. Upamo, da nam bo država priskočila na pomoč, drugače nam preti lakota ali pa beračenje^ Nova cesta Pretekli teden so začeli graditi cesto, ki bo vezala Dolenje s Čemico. Domačini so brezplačno dali svet, po katerem bo šla nova cesta. V kratkem bodo začeli z gradnjo druge nove ceste, ki bo vezala Kozico s Čišnjemi. Te nove ceste so bile prepotrebne, zato se jih Benečani že vnaprej veselijo. Državna posojila in podpore Vlada je nakazala občini Praprotno 1,050.000 lir posojila za kritje občinskega primankljaja za leto 1954. Visoki komisariat za higijeno in zdravstvo je dodelil vasici Topolovo 1 milijon lir podpore za higijenske potrebe. Za Benečane ni dela doma Slovenska Benečija živi v težkih gospodarskih razmerah. Zato so družinski poglavarji primorani, da si iščejo zaslužka v tujini. Nešteto je mož in fantov, ki delajo po rudnikih v Franciji in Belgiji in drugod po svetu. Dan za dnem odhajajo in puščajo domače v skrbeh in s podvojena težo na šibkih ramenih. V zadnjih dveh mesecih je odšlo v tujino 190 domačinov, da si prislužijo kruha zase in za svoje domače. ZA KATOLIŠKI TISK: Ivanka Piščanc 1470 lir. ZA KATOLIŠKI DOM: Mermolja Pepca, Gradež 2000; v spomin pok. Ivanke Brajnik, matere gdč. Mire, daruje družina Koršič 2000 lir. ZA SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE: N. N. po rasgr. Kjačiču za vzdrževanje revnih dijakov 15.000; namesto cvetja na sveži grob hlagopokojnc gospe Ivanke Brajnik daruje družina B. iz Gorice 1000 lir. Vsem dobrotnikom iskren: Bog povrni! ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE: Družina Talandini-Dovgan namesto cvetja na grob pok. gospe Ivanke Brajnik 3000; družina Marušič 1 q solate; gospod Štekar iz Šte-verjana 70 kg. češenj. Iskren »Bog povrnila