GLOSE  IN  KOMENTARJI
ŠE ENA ANTOLOGIJA  ZORANA  MIŠIĆA
Komaj sino si oddahnili od neljubega presenečenja, ki nam ga je pripravil Zoran Mišic z Antologijo sodobne jugoslovanske proze v francoščini*, že nam je isti urednik pripravil še drugo in še večje presenečenje. Tokrat imamo v mislih Antologijo sodobne jugoslovanske poezije**, ,ki je nedavno izšla pri založbi Pierre Seghers v Parizu. Mišic je v omenjeno antologijo uvrstil osemintridcset pesmi devetnajstih sodobnih jugoslovanskih avtorjev: Miroslava Krleže (3), Desanke Maksimovič (2), Tina Ujeviča (3), Rastka Petroviča (3), Dušana Matica (2), Milana Dedinca (2), Ivana Gorana Kovačiča (2), Sken-derja Kulenoviča (1), Oskarja Daviča (5), Jožeta Udoviča (1), Ceneta Vipot-nika (1), Jureta Kaštelana (1), Vesne Parun (3), Vaška Pope (2), Bora Pavloviča (1), Daneta Zajca (2), Stevana Raičkoviča (1), Mateja Matevskega (1) in Miodraga Pavloviča (1). V oklepajih je navedeno število objavljenih pesmi posameznih avtorjev. Naj še pripomnimo, da je urednik napisal uvod v antologijo in kratke beležke o posameznih avtorjih in da je vse pesmi prevedel v francoščino sam. Vendarle pa bralec zaman prelistava knjigo, da bi ugtovill, iz katerega jezika, oziroma iz katerih jezikov je Zoran Mišic prevedel pesmi v francoščino. Zdi se, da si mora francoski bralec sam odgovoriti na to vprašanje, zakaj uredniku se nikakor ni zdelo važno, da bi povedal, katere pesmi je prevedel iz slovenščine in katere iz drugih jugoslovanskih jezikov.
Zal nam ni mogoče ugotoviti in raziskati, kdo je Zoranu Mišiču zaupal težavno in zahtevno nalogo, predstaviti v dveh zvezkih francoskemu bralcu sodobno poezijo in prozo jugoslovanskih narodov. Čeprav — mimogrede povedano — tako marljivo poizvedovanje najbrže ne bi bilo odveč, saj bi nam prav gotovo odkriloi marsikaj zanimivega in poučnega, spoznali bi namreč, kako skrbimo in s kakšnimi zvezami in sredstvi poizkušamo zainteresirati tujo kulturno javnost za literaturo jugoslovanskih narodov. Ugotoviti pa moramo, da Zoran Mišic ni bil kos niti prvi niti drugi nalogi, in to v tolikšni meri, da se nam vsiljuje en sam neizprosno strog zaključek, ki ga moramo brez pridržkov zapisati: slovenska literatura pač ni v območju Mišičeve spoznave.
Videli smo, da slovensko liriko zastopajo v Mišičevi antologiji trije pesniki, in sicer Jože Udovič in Cene Vipotnik z eno pesmijo, Dane Zaje pa z dvema pesmima. Vprašati se moramo, ali je tak in tako skromen izbor iz slovenske poezije le posledica naključja, ali pa moramo videti v njem izraz določenega in jasno opredeljenega odnosa do sodobne slovenske literature. Preden pa bomo skušali odgovoriti na gornje vprašanje, si moramo ogledati, po kakšnih načelih se je ravnali urednik, ko je sestavljal antologijo. V uvodni besedi je Zoran Mišic zapisal, da je omejil »svoj izbor na žive avtorje in na avtorje, ki so umrli pred vojno ali pa po> njej«  (str. 7).
* Poročilo o tem gl. v Naši sodobnosti, 1959, str. 652-4. ** Anthologie de la poesie yougosllave contemporaine, par Zoran Michitch. Editions Pierre Seghers. Pariš 1959.
1146
Primerjajmo in preizkusimo urednikov kriterij z dejstvi, ki jih poznamo iz sodobne slovenske literature. Med vidnimi sodobnimi ipesniki, ki še niso, kakor je znano, umrli in jih Mišičev izbor ni upošteval, moramo imenovati Alojza Gradnika, Toneta Seliškarja, Antona Vodnika, Boža Voduška, Edvarda Kocbeka, Mileta Klopčiča, Mateja Bora, Kajetana Kovica, Iva Minattija in druge. Med tistimi pa, ki so umrli med vojno ali po njej, moramo imenovati vsaj šestorico: Karla Destovnika-Kajuha, Mirana Jarca, Otona Zupančiča, Iga Grudna, Lili Novy in Pavla Golio. Menda ni treba dokazovati — razen seveda nevednežu — da je med pravkar imenovanimi pesniki nekaj ustvarjalcev, ki so si s svojim umetniškim delom pridobili trajen ugled in pomembno mesto v razvoju moderne slovenske poezije. Vendar pa se je Mišiceva uredniška roka na daleč izognila omenjenim pesnikom, čeprav bi antologija z delom nekaterih od njih le pridobila na umetniški vrednosti in kulturni pomembnosti. Vprašati se moramo, zakaj se je zgodilo tako in ne drugače? Zdi se nam namreč, da Zoran Mišic le premalo pozna slovensko književnost, da bi mogel biti njen pravični razsodnik. Če bi poznal Župančičevo liriko iz zadnjih dveh, treh desetletij, če bi poznal delo Pavle Golie ali Iga Grudna ali Lili Novy ali Boža Voduška ali Mateja Bora ali Alojza Gradnika ali pa delo kogarkoli izmed pesnikov, ki smo jih imenovali, bi bil njegov odnos do slovenske lirike prav gotovo bolj pravičen in obenem tudi bolj načelen, kot pa je sicer. Spoznal bi namreč, da ni mogoče brez zlih posledic raztrositi po antologiji jugoslovanske poezije štiri pesmi treh poetov in s tem odpraviti liriko nekega naroda, ki ima zaradi svoje umetniške vrednosti in človeške dragocenosti in pa zaradi svojega stilnega razvoja in idejnih posebnosti svoje naravno mesto  na  Parnasu  evropskih  nacionalnih  književnosti  in  kultur.
Seveda nihče ne zahteva od Zorana Mišica, da mora posvetiti vse svoje življenjske in literarne ustvarjalne sile proučevanju slovenske literature. Hkrati s tem pa mu seveda s tem nihče ne daje pravice, da na podlagi mimogrede pobranih obvestil z bliščem mcritornosti vsiljuje tujemu bralcu svoje, v bridko unitaristično meglo zavite vtise o slovenski literaturi. Menda ni treba posebej naglasiti, da nihče ne zahteva od Mišica takšne ureditve, s katero bi bila predstavljena slovenska poezija na škodo poezije ostalih jugoslovanskih narodov. Toda slej ko prej mora zmagati v naši kulturni dejavnosti v tujini načelo, da sodobno jugoslovansko literaturo sestavljajo posamezne nacionalne literature, ki imajo v razvoju evropskih nacionalnih kultur svoje posebno mesto, pridobljeno od narave in zgodovine. Zato mora vsaka antologija upoštevati to dejstvo, zakaj znano je, tako nas uči zgodovina, da državne literature in kulture zaenkrat še ne obstajajo. Mišic pa je ravnal tako v prvi kakor tudi v drugi antologiji, kot da obstoji pri nas neka skupna nadnacio-nalna državna poezija in proza. Mi pa mislimo, da se ne velja sramovati in skrivati dejstvo, da v Jugoslaviji žive Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci (in ob njih še nacionalne manjšine), ki imajo svoj materin in literarni jezik in z njim vred tudi svojo lastno historično literarno in duhovno tradicijo. Moč sodobne kulture v Jugoslaviji je v enakopravnem sožitju teh nacionalnih kultur, ne pa v sramežljivem (če je res samo sramežljivo) skrivanju in zanemarjanju tega važnega dejstva.
Zato je Mišičev primer vsekakor zelo poučen. Nazorno nam pove, kako hudo greši vsakdo, ki meni in upa, da je mogoče na trhlih ahistoričnih in anacionalnih principih zgraditi tako imenovano integralno jugoslovansko kul-
1147
turo oziroma literaturo. Sicer pa Mišic nikakor ni osamljen v teh naporih, saj smo v zadnjem času zasleddi še nekaj člankov s podobno tendenco, ki odriva posamezne nacionalne kulture v efemerne okvire provincialne prosvete in pri tem pledira za ustanovitev nekakšne splošne literature (pri čemer se avtorji sklicujejo prav naivno na posamezne Goethejeve in Marxove misli). Tovrstna tendenca, ki hoče na en mah ukiniti posledice svetopisemskega Babilona pa seveda vodi v nov, za kulturo sodobnega človeštva še usodnejši Babilon, zakaj ukiniti hoče tisočletja z enim samim — na videz genialnim zamahom roke.
Razumljivo je, da ne očitamo Mišiču, ker ni sprejel v antologijo tega ali onega izmed zgoraj imenovanih avtorjev, niti ne mislimo, da pesniško delo Ceneta Vipotnika in Jožeta Udoviča pa tudi Daneta Zajca ne sodi v reprezentativen izbor iz sodobne slovenske poezije. Tudi ne očitamo Zoranu Mišicu nedoslednosti, če trdi, da je Alojz Gradnik najboljši pesnik med dvema vojnama in ga kljub temu ne sprejme v antologijo. Odpuščamo mu trditev, da je Srečko Kosovel bil edini v generaciji po moderni, ki je v svojih pesmih izražal »moderni duh« (bogvedi, kaj to pomeni?). Le nasmehnemo se ob buzakljunski trditvi, da je bil France Prešeren »učen jurist«. A takih in podobnih cvetk je v Mišičevem uvodu še nekaj. Le eno je ob vsem tem jasno, da Mišic ni učen poznavalec slovenske literature. Uvrstiti ga moramo med tiste, malce mračne literarne ideologe in teoretike, ki podrejajo rast in življenje literature svojim ozkosrčnim nazorom, namesto da bi oblikovali in črpali svojo misel iz rasti in življenja literature same. Mišičev predgovor k antologiji je šolski primer tovrstne mentalitete in iz njega bo bralec zlahka spoznal, po kakšnih čudnih ovinkih se sprehaja in plete Mišičeva jiterarno-teoretična misel, ki se prav nič ne meni ne za duhovno strukturo neke 'literature ne za samostojnost razvoja posameznih nacionalnih literatur v Jugoslaviji ne za tradicijo ne za literarno zgodovinske posebnosti itd. S svojimi učenjaškimi komplikacijami Mišic nehote spominja na naivno pisarijo Davorina Trstenjaka in na njegovo zgodovinsko metodo. Toda od tedaj je preteklo že sto let in več. Od tega hudega očitka Mišica ne more ubraniti pesem Vaška Pope »Avant le jeu«, ki jo krasi posvetilo — A Zoran Michitch in ki jo je urednik s prav posebno skromnostjo uvrstil v antologijo, menda kot dokaz svoje priljubljenosti in pomembnosti.
Seveda pa bi bilo enostransko, če bi trdili, da je Mišičev uredniški po-¦ stopek škodoval zgolj naravni celovitosti slovenske poezije. V njegovi anto-logijski in integralni enollončnici je zaradi njegovih načel izginila tudi resnična in naravna podoba poezije ostalih narodov Jugoslavije.
lu ob koncu priporočilo: ta cvetober naj prebira urednik sam in z njim vred tisti, ki menijo, da Mišic zmore biti zastopnik jugoslovanskih literatur v tujini. Sicer pa lahko povabi Mišic k použitku svoje enolončnice še mnogo duhovnih sobratov, med njimi prav gotovo tudi tiste, ki so na frankfurtskem knjižnem sejmu razstavili dve sami slovenski knjigi, in to dva turistična vodiča. Zakaj od Zorana Mišica do trpke zgodbe iz Frankfurta je res samo en korak! Ta pa je lahko usoden za tistega, ki ga napravi.
Bojan  Štih
1148