Nova discfplinska uredba za učiteUstvo. Uvažujoč pritožbe učiteljstva je minu ster g. P e r i č razveljavil uredbo o učitelj= skih disciplinskih sodiščih z dne 15. aprila 1927, in sicer začasno, dokler se ne izvrši »definitivna podrobna in korenita sprememba te uredbe«. Upravičeno smo torej lahko pričako« vali, da bo revidirana uredba, ki. jo je izdal prosvetni minister g. Kumanudi i dnem 3. oktobra, ugodila vsem našim utemeljes nim zahtevam. Kdor pa je uredbo tudi lc količkaj kritično čital, si je moral biti takoj na jasnem da ne more biti z njo predmetno vprašanje definitivno rešeno. Revizija je tako v stvarnem kot pravnotehničnem oziru polovičarska. Naše zahteve po modernem disciplin« skem postopku so le delno upoštevane in uredba je v važnih točkah nejasno stiliziras na, kakor običajno vse uredibe iz našc cen* trale, tako da se brez avtoritativnega ko« mentarja ne bo mogla v celoti jasno izva* jati. Vse dosedanje izkušnje še niso našc centralnt uprave v tem pogledu izmodrile in izučik, da bi vsaj k formalno=tehničnemu delu pritegnila izkušene upravne 'strokov« njake in dobre juriste. Dvomimo, da bi se Glavnemu Prosvetnemu Svetu pri sedanji njegovi sestavi v takih zadevah lahko pre* pustila zadnja beseda. Nas zanima kajpak v prvi vrsti vsebin* ska stran naredbe. Dotakniti se hočemo \" najvažnciših čltaov. Čl. 5. Pozdravljati moramo brez pri; držka (glej čl. 5.), da bo v bodoče predse* doval oblastnemu kot prvostopnemu sodi= šču neodvisen sodnjk. To je ena izmed prvih in samoposebi umevnih zahtev modernega disciplinskega postopka in prav bi bHo, da se to načelo uveljavi tudi pri vrhovnem di» sciplinskem sodišču, katcremu bo zanaprej predsedoval predsednik Glavnega Prosvet< nega Sveta in ne več uradnik ministrstva prosvete. Izključeno pa je, da bi se mogli sprijaz* niti z načinom kako se jc rešilo vprašanjc zastopstva učiteljstva v disciplinskih sodis ščih. V tem pogledu ni prinesla revizija glc de oblastnih disciplinskih sodišč nobene druge spremembe, kot da je s posebno do^ ločbo v čl. 5. vzela učiteljicam pasivno vo= lilno pravico v oblastno in vrhovno disci* plinsko sodišče. To mora izzvati najgloblje ogorčenje vsega demoikratično in stanovsko čutečega učiteljstva. Kakor smo informirani, je prosvetna oblast v Ljubljani predlagaila za učiteljice tudi pasivno volilno pravico tako, da bi bila za učiteljice sodnik učiteljica. Čl. 6. Zastopnike učiteljstva v vrhovno disciplinsko sodišče zanaprej ne bo volila več beograjska učiteljska skupščina, ampak učiteljstvo cele države. Čl 5. in 6. Ves način volitev naših stas novskih drugov v disciplinska sodišča jc stvarno zgrešen in formalno skrajno nero= den, določbc v tem pogledu pa nejasne. — Učiteljstvo vsakega sreza voli po dva sta« novska člana, ki pa morata bivati na sedežti oblasti. Iz cclotnega čl. 5. bi se dalo sklc= pati — na-tem stališču stoji tudi naša pro« svetna oblast — da morata biti izvoljena tolikokrat po dva kandidata, kotfkor je sre= zov v riblasti — v Ijubljanski oblasti torej 22, v mariborski 24 kandidatov. Tako toU mačenje predpostavlja neko avtoriteto, ki učiteljstvu priporoča, kako naj voli, ker bi inače gotovo ne bilo izvoljeno tako število kandidatov. Posamezen volilec torcj ne mo= re svobodno voliti onega tovariša, ki mu najbolj zaupa. Pri takem štcvilu kandidatov je tudi nemogočc, da bi bile izvoljene samo take osebnosti, ki imajo polno kvalifikacijo za odgovorno nalogo. Zaman se vprašuje^ mo, čemu je treba tako velikega aparata. Iz= med »izvoljenih« stanovskih članov imenuje minister polovico za sodnike. V stvari po meni to, da ima učiteljstvo samo pravico predlaganja, kajti, kjer se voli, tam ni več imenovanja. Zaman iščemo notranji smisel te omejitve naših pravic. Po čl. 5. volijo zanaprej učitelji mcščan; skih šol sami iz svojih vrst svoje zastopnike v disciplinsko sodišče, kar je pravilno, ka= kih posebnih določb zanje pa glede volitev v oblastno disciplinsko sodišče in njegove sestave ni. Vse vprašanje volitev in zastopstva v disciplinskih sodiščih bi se dailo kaj eno= stavno rešiti po načinu, na pr. kakor smo svojčas volili svoje zastopnike v višji šolski svet. Popolnoma bi zadostovalo, ako bi vo^ lili vsi učitelji(ice) v oblasti 2 zastopnika in 2 namestnika in bi bila izvoljena ona, ki sta prejela največ glasov. Primerno bi bilo, da tudi veroučitelji — zaradi svojega po= sebnega položaja in podreditve cerkveni oblasti — volijo svojega zastopnika. Poj trebno je pa tudi določilo. da se žreba, če že ostane žreb, iz vrst dotične skupine. Čl. 6. Enako neredne so tudi volitve naših stanovskih članov v vrhovno disci* plinsko sodišče. Vsak učitelj voli po 2 red* na člana in 2 namestnika, ki morajo bivati v Beogradu ali Zemunu. Izvoljenih mora biti 20 kandidatov, od katerih jih minister prosvete polovico potrdi. Prva dva z najs večjim številom glasov sta stalna člana ostali so namestniki. Mnenja smo, da bi se tudi tu dala zadeva encstavneje urediti. Čl. 13. določa enako kakor prejšnji čl. 14., da preiskujejo disciplinsko kazniva dejanja v zadevah šolskega značaja prosvetni organi, v vseh drugih zadcvah pa upravni organi. Člen je tolmačiti po vsej priliki tako, da vrši preiskavo v prvem slučaju sreski ali oblastni šolski nadzornik, v dru= gem pa1 sreski poglavar ali kak drug poli* tični uradnik. Ne uvidcvamo, zakaj ne bi preiskave vodili v vsakem slučaju prosvetni organi, kakor je bilo doslej običajno. Ni= mamo radi nepotrebnega posla s političnimi uradniki. čl.. 2. in 14. Kazni za disciplinske pre^ stopke (glej čl. 2. in 14.) nalaga starejšina. Kazni so sledeče: 1. usten opomin, 2. pi= smen ¦opomin, 3. denarna kazen največ do 10% mesečne osnovne in položajne plače. Denarno kazen v obliki odtegljajcv od plače v splošnem odklanjamo kot neprimers no z ozirom na namen kazni, zlasti pa se nam upira misel, da bi tako kazen nalagal starejšina. Pogrešamo 'določbo, ki bi disciplini= rancu zajamčila pravico pritožbe zoper kazni za disciplinske prestopke. Smiselno bi se dala ta pravica pač izvajati iz zadev* nih členov uradniškega zakona, ki veljajo za disciplinske prestopkc, vendar jc po» trebno, da se ta pravica, kakor v slučaju kazni, ki jih izreče disciplinsko sodišče radi disciplinskih pregreškov, izrečno ugotovi v naredbi. Kazenska premestitev, ki je prej — pač le pomotoma — bila navedena med kaznimi za disciplinske prestopke — je se« daj navedena kot tretja med kaznimi za disciplinske pregreške, ki jih vodijo disci* plinska sodišča. Premestitev se lahko izvrši s pravico do povračila selitvenih stroškov ali brez nje. S to kaznijo se smejo kazno« vati tudi učitelji(ice), ki imajo zaporedoma dve slabi oceni iz letnega službovanja. Ustavitev napredovanja v višjo stopnjo plače je samoposebi že težka kazen, zato naj bi bila navedena kot posebna kazen in naj bi odpadla kot posledica prvih dveh vštetih kazni izrečenih po disciplinskih so« diščih, t. j. ukor in zmanjšba plače. Gle(de zmanjšbe plače smo že povedali svoje mne= nje. Čl. 18. Znatno so amiljene (čl. 18.) po* slcdice obsodbe po kazenskem zakonu pred rednim sodiščem. Odpusta iz državne služ« be ta člen spJoh ne predvideva. Iz navedenega je dovolj jasno, da je naša pot do popolnoma modernega disci^ plinskega postopka tudi po reviziji prvotne uredbe o učiteljskih disciplinskih sodiščih še dokaj dolga in naša borba še ni končana. Zlasti ne moremo molčati k zapostavljenju naših tovarišic, ki se jim jemlje z že omes njeno famozno določbo možnost, da bj bile izvoljene v disciplinska sodišča. Kakor v zasmeh vsem demokratičnim načelom. Pra« vijo, da se utemeljuje ta določba z dej« stvom, da sodna praksa nikjer ne pozna ženskih sodnikov. Toda, ali ni to tesnosrčno stališče! Kateri zakon brani ministru, da se ne bi postavil na modernejše demokratič« nejše: pravičnejše stališče! Naj bo ta uda« rec našim tovarišicam resen memento, da ne stojijo ob strani ampak tudi same nas stopajo za svoje pravice in nas in organis zaci.jo' podprejo v borbi za naše skupne cds lje in zahteve.