UDK 3 letnik 9 co CM in I S co CT KO 0>" J£ C O s o> ja 3 co 5 a c Revija za družbena vprašanja 1972 3 iz vsebine ADOLF BIBIČ: Horizontalna kritika MILAN OSREDKAR: Razmišljanje o raziskovalnem delu pri nas VINKO HAFNER: Zveza komunistov In delavski razred SLAVKO MILOSAVLEVSKI: Družbene funkcije sindikatov v samoupravni družbi DUŠAN VELJKOVIČ: Vidiki regionalnega gospodarskega razvoja RUDI LEŠNIK: Navzkrižne misli o vzgoji GUNNAR MYRDAL: Objektivnost v družboslovnih raziskavah JOSEF HINDELS: Kaj je danes levo? DRAGO KOŠMRLJ: KPI za demokratični preobrat v Italiji I IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR: Vlado Benko, Adolf Bibič, Rudi Crn-kovič, Zvone Dragan, Lojze Filipič, Mitja Gorjup, France Hočevar, Peter Klinar, Jože Knez, Božo Kovač, Stane Kranjc, Milan Kučan, Boris Majer, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Mojca Murko-Drčar, Milan Osredkar, Zdenko Roter, Lojze Skok, Majda Strobi, Mitja švab, Zvenimir Tanko, Ivo Tavčar, Niko Toš, Franc Urevc, France Vreg, Boris Ziheri GLAVNI UREDNIK: Stane Kranjc ODGOVORNI UREDNIK: Zdenko Roter SEKRETARIAT UREDNIŠTVA: Adolf Bibič, Zvone Dragan, Albin Mahkovec, Boštjan Markič, Mojca Murko-Drčar, Zdenko Roter, Ivo Tavčar OBLIKOVALEC: Jure Cihlaf LEKTORJA: Mojca Močnik, Rastko Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 341-589 in 341-461 int. 232 1972 3 NAROČNINA: Letna naročnina za posameznike 30 din, polletna 15 din, posamezen izvod 3 din, za organizacije letna naročnina 40 din, posamezen izvod 4 din. Cena dvojne številke za nenaročnike je 6 din. Celoletna naročnina za tujino 80 din, za posamezen izvod 8 din TEKOČI RAČUN: 501-3-386/2. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo — za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 501-620-7-32040-10-646 — za revijo Teorija in praksa ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20. v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prispevke v rubriki »Brez ovinkov« do 5 strani; rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo«, Ljubljana, Titova cesta 35, marec 1972 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 9, št. 3, str. 353—528, Ljubljana, marec 1972 vsebina * ADOLF BIBIČ: Horizontalna kritika 355 ČLANKI, RAZPRAVE: MILAN OSREDKAR: Razmišljanje o raziskovalnem delu pri nas 362 VINKO HAFNER: Zveza komunistov in delavski razred 371 SLAVKO MILOSAVLEVSKI: Družbene funkcije sindikatov v samoupravni družbi 383 DUŠAN VEUKOVIČ: Vidiki regionalnega gospodarskega razvoja 393 POGLEDI, KOMENTARJI: RUDI LESNIK: Navzkrižne misli o vzgoji 405 LUDVIK GOLOB: Razvitost demokratičnih odnosov v ZK 414 DRUŽBA IN KULTURA: IVO MARENK-JOŽE ŠTER: Podiplomski študij na ljubljanski univerzi 422 MEDNARODNO DELAVSKO GIBANJE: DRAGO KOŠMRLJ: KPI za demokratičen preobrat v Italiji 482 JAVNO MNENJE: BORISAV DŽUVEROVIČ: Mladinsko javno mnenje in mladinsko-študentski tisk 487 BREZ OVINKOV: Z. ROTER: Razmišljanje o poslancu 499 V. OSLAK: V odgovor tovarišu Kej-žarju 501 M. D. MURKO: Ne samo besede, tudi dejanja 505 T. MARTELANC: čemu novi zvezni zakon o tisku? 506 M. MURKO: Občani na robu zakona 509 PRIKAZI, RECENZIJE: BOŠTJAN MARKIČ: Mednarodno združenje za politične vede 511 EVGEN PUSIČ: Problemi upravljanja (B. Kavčič) 516 LOUIS ALTHUSSER: Za Maraa (M. Kerševan) 519 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLAN- 522 525 KOV Iz domačih revij Avtorski sinopsisi 527 ZNANOST IN DRUŽBA: ANDREJ KIRN: Značilnosti sodobne znanstvenotehnične revolucije 434 GUNNAR MYRDAL: Objektivnost v družboslovnih raziskavah 448 SOCIALISTIČNA MISEL PO SVETU: JOSEF HINDELS: Kaj je danes levo? 460 BRANKO DJUKIČ: Lenin o samoupravljanju 468 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 9, št. 3, str. 353—528, Ljubljana, marec 1972 CONTENTS ADOLF BIBIC: Horizontal Criticism 355 ARTICLES, STUDIES: MILAN OSREDKAR: Considerations on Research with Us 362 VINKO HAFNER: The League of Communists and the Working Class 371 SLAVKO MILOSAVLEVSKI: Social Functions of Tradeunions in Self-Management Society 383 DUŠAN VEUKOVIC: Aspects of the Regional Economic Development 393 VIEWS, COMMENTS: RUDI LEŠNIK: Crossing Ideas on Education 405 LUDVIK GOLOB: The State of the Development of Democratic Relations in the League of Communists 414 CULTURE AND SOCIETY: IVO MARENK-JOŽE ŠTER: Postgraduate Study at the University of Ljubljana 422 SCIENCE AND SOCIETY: ANDREJ KIRN: The Characteristics of the Contemporary Scientific and Technical Revolution 434 GUNNAR MYRDAL: Objectivity in Social Research 448 SOCIALIST THOUGHT IN THE WORLD: JOSEF HINDELS: What is the Left Today? 460 BRANKO D JU KIČ: Lenin on Self-management 468 INTERNATIONAL LABOUR MOVEMENT: DRAGO KOŠMRLJ: The Communist Party of Italy for a Democratic Change in Italy 482 PUBLIC OPINION: BORISAV DŽUVEROVIČ: The Public Opinion of Youth and the Press for Youth and Students 487 STRAIGHT AWAY: Z. ROTER: Considerations on a Delegate 499 V. OSLAK: To Answer Comrade Kej-žar 501 M. D. MURKO: Not only Words, Also Acts 505 T. MARTELANC: Why the New Federal Law on Press? 506 M. MURKO: Citizens on the Brink of the Law 509 REVIWES, NOTES: BOŠTJAN MARKIČ: The International Association for Political Sciences 511 EVGEN PUSIČ: The Problems of Management (B. Kavčič) 516 LOUIS ALTHUSSER: For Marx (M. Kerševan) 519 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND ARTICLES 522 From Domestic Reviews 525 Authors' Synopses 527 COAEP5KAHHE AAOAb4> EHEH1!: ropnaoHTaAbHaH KpuTHKa 355 CTATBH, OBCYXAEHHfl: MHAAH OCPEAKAP: Pa3MbmiAeHHH o HCCAeAOBaTeALCKofl pa6oTe b Harneft crpaHe 362 BHHKO XAi>HEP: CoK>3 Kommvhhctob h pa6o*mH KAacc 371 CAABKO MHAOCABAEBCKH: OSmecT-BeHHaH pOAB np0COIO3OB b OČmeCT-B6HHOM CaMOVnpaBAeHHH 383 AYIIIAH BEAbKOBHH: AcneKiu pe-raoHaABHoro »KOHOMHMecKoro pocTa 393 B3TAJIAH, KOMMEHTAPHH: PYAH AEIHHHK: IlepeKpecTHtie mucah o BOcrorraHHH 405 AlOABHK TOAOB: Pa3BHTne AeMoKpa-THHCCKHX OTHOinemiH B CK 414 OEmECTBO H KYAbTYPA: HBO MAPEHK-E5KE IHTEP: Acrmpan- Typa Ha aioSashckom vHHBepcHTeTe 422 HAYKA H OEmECTBO: AHAPEH KHPH: XapaKTepirbic «lepra coBpeMeHHoii HayyHO-TexHi«ecKOH pe-BOAIOUHH 434 TYHHAP MHPAAA: 06i.eKTHBHOCTb b HCCAeAOBaHHSX H3 o6a3CTH C)6meCTBO- BCAeHHH 448 COIiHAAHCTHMECKAa MblCAb B MHPE: H03E THHAEAbC: Mto HbiHe AeBO? 460 EPAHKO AJKVKHV: Achhh O CBMO-VnpaBAeHHH 468 MEXAYHAP0AH0E PAEO^EE ABH-JKEHHE: APATO KOIHMPAb: KnH 3a AeMOKpa-THeAHHeHHe noAHTiraecKHX nayK 511 EBTEH riVCHM: IIpoCAeMbi vnpasAC-HHa (E. Kasmra) 516 AKDHC AAbTVCCEP: 3a MapKca (M. KepmeBaH) 519 EHEAHOrPAHH KHHT H CTATEH 522 IIo cTpaHHiiaM Hanmx acvPHaAOB 525 ABTOpCKHe CHHOnCHCbl 527 Adolf Bibič Horizontalna kritika 4 S i§v»Vi%i ,V,V3 • • •«Vt M dvoma, da je ena izmed kritičnih točk našega družboslovja (in intelektualnega življenja sploh), da v njem ni dovolj tistega, kar bi lahko imenovali »horizontalna kritika«. Gre predvsem za kritiko, ki bi znotraj družboslovja vrednotila metodološke in teoretične tokove v posameznih disciplinah in v družbenih vedah kot celoti. Površen premislek bi utegnil pri komu zbuditi vtis, da je pomanjkanje takšnih soočenj posledica bistvene enotnosti v temeljnih izhodiščih in koncepcijah v družbenih vedah v Sloveniji. Ne da se sicer zanikati, da smo zlasti v nekaterih disciplinah dosegli dokajšnjo stopnjo take enotnosti, vendar pa hkrati lahko iz mnogih znamenj sklepamo na precejšnja, včasih bistvena razhajanja. Že glede razmerja, npr., med marksizmom in sodobnim družboslovjem lahko ugotovimo izrecne, še bolj pa latentne razlike, na katere nas opozarjajo nekatera sekundarna znamenja. Posebno se te razlike kažejo v pojmovanju znanosti in njenega odnosa do ideologije. Nihče tudi ne more trditi, da lahko ugotovimo skladnost med pogledi tistih, ki v pluralističnih elementih socialistične družbe poudarjajo predvsem moralni relativizem in celo nihilizem, in med tistimi, ki vztrajajo pri perspektivi realnega humanizma. Čeprav lahko ugotovimo, da so naši družboslovci istih misli, naj bi sodobne probleme vsekakor raziskovali z empiričnimi metodami, pa so znatne razlike v pojmovanju ali prak- 355 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 ticiranju teh metod. Tudi ne bi mogli trditi, da se družboslovci strinjajo v interpretaciji kvantitativnih podatkov, s katerimi merijo posamezne pojave. Globalni vrednostni odnos do družbenih tokov v sodobnem svetu in pri nas bistveno determinira — kar je samo naravno — interpretacije posameznih podatkov, kar ponazarjajo različne razlage rezultatov glede razmerja med participacijo in samoupravljanjem. Isto lahko ugotovimo glede nacionalnega fenomena, ki ga nekateri interpretirajo tako, da bi lahko dobili vtis, kot da jim je žal, ker so pripadniki majhnega naroda. Nič čudnega ni, če te razlike nastajajo, ker se v njih pač izražajo različne stvarne in idejne težnje in interesi sodobne socialne strukture nase in svetovne družbe. Nesprejemljivo pa je, če take težnje bolj ali manj pasivno koeksistirajo, če ni ali ni dovolj kritičnega dialoga med njimi, zlasti dialoga, v katerem bi izkoristili potencialne možnosti, ki jih skriva v sebi marksistična teorija in temeljna samoupravna usmeritev naše družbe. Lahko trdimo, da pomanjkanje načelnega soočenja z različnimi idejnimi težnjami, ki so po svoji naravi tuje samoupravni zamisli socializma, samo krepijo take težnje, ki dobivajo tudi institucionalno moč. Na drugi strani pa pozicija pozitivizma ustvarja dokaj ravnodušen odnos do odgovornosti znanosti za spreminjanje družbenih vrednot in odnosov v pomenu avtentične družbene in politične kulture socialistične družbe. Da je tako pomanjkanje horizontalne kritike tudi v vzročni zvezi s pomanjkanjem javnosti v naši politični praksi, o tem tukaj ne bi govoril. Tudi ne bi ob tej priložnosti razmišljal o tem, koliko na tako stanje v znanosti vplivata politični pragmatizem in tehnokratski elitizem. Da ti dejstvi nista brez vpliva na tokove v naši znanosti, da je ta tudi zrcalna slika takih praktičnih odnosov, o tem ne kaže zgubljati besed. Kot tudi ne o tem, da moramo vsekakor ugotoviti, da so za tako stanje soodgovorni vsi faktorji, ki jim je bila v preteklosti naložena skrb za razvoj našega družboslovja in idejno-teoretične misli sploh. Tisto, po čemer bi se rad v tem zapisu vpraševal, so predvsem vzroki, ki so zavirali in znotraj družboslovja samega še zavirajo horizontalno kritiko. V tem zapisu ne zahtevam neke popolnosti pri naštevanju teh vzrokov; želim predvsem razmisliti, kateri med njimi so utegnili imeti posebno pomembno vlogo in jo še imajo. Razumljivo je, da pri naštevanju notranjih zaviralnih momentov ne bom mogel v celoti odmisliti zunanjih dejavnikov. Morda je zasebniški etos, ki je prodrl iz sloga našega življenja tudi v socialno psihologijo vsaj dela tistih, ki se ukvarjajo z znanostjo, eden od takšnih vzrokov. V naravi zasebniškega etosa je, da se zapira vase, da ne preskoči plota svojih neposrednih interesov, da pozablja 356 na zvezo med biografijo in zgodovino. Seveda ni nujno, da bi taksna izolacionistična težnja bila pri njem zavestno izdelana in razčlenjena. Lahko nastaja tudi kot bolj ali manj podzavestni samoobrambni mehanizem, ki bi naj zagotovil, da ostane posameznik skrit pred reflektorji kritične presoje kot povračilnega ukrepa. Včasih se srečujemo s posamezniki, za katere ne bi mogli trditi, da niso kritično angažirani za humane vrednote, ki pa se niso pripravljeni spuščati v javne polemike, ker bolj ali manj zavestno želijo, da ostane v javnem mnenju o njih vtis, da so strogo »nepristranski«, »objektivni«. Razumljivo je tudi, da ni vsakdo pripravljen plačati ceno, ki je zvezana z javno vodoravno kritiko. Ta cena je dejansko lahko glede na našo polemično (ne)kulturo včasih precej visoka. Eskapistično vedenje postane še razumljivejše, če pomislimo, da se zasebništvo ne omejuje zgolj na posameznike, marveč ga v inačici posebništva nosijo tudi različne skupine, ki temelje na sorodni miselni proveni-enci. Če bi bile vse te skupine enako organizirane, če bi bile sposobne, da pri vrednotenju svojih privržencev uporabljajo objektivne kriterije, bi ne bilo v intelektualnem življenju vsaj na prvi pogled lahko ustvarjati lažnih vtisov o veličini tega ali onega posameznika ali novosti te ali one ideje. Vendar pa skušnje kažejo, da so zlasti nekatere skupine izredno povezane, v svoji dejavnosti na zno- traj razčlenjene, prav diplomatsko zavzete za svoje dobro ime in ime vsakega svojega privrženca ali simpatizerja, medtem ko so potencialni nosilci tiste horizontalne kritike, ki bi s pozicije kritične marksistične misli obravnavala sodobne idejne tokove v znanosti in v družbenem življenju, dokaj neorganizirani. Zato se je neredko zgodilo, da je posameznik, ki je s takih pozicij skušal kritično obravnavati neki idejni pojav, ne samo tvegal, da ga bo skupina privatno razglašala za šarlatana in javno za dogmatika, marveč je ostal v trenutku, ko bi bil najbolj potreben solidarne podpore somišljenikov — sam. In ne samo to. Če se je pri tem nasprotna stran uspela na nenačelni podlagi povezati s širšim intelektualnim zaledjem, takšno slo-gaštvo ni moglo biti spodbudno za ostrejšo intelektualno diferenciacijo. Tudi dosedanje oblike odnosov med znanostjo in politiko niso bile zmeraj takšne, da bi spodbujale kritični horizontalni intelektualni dialog. Kakorkoli bi bilo površno ocenjevati kritiko zgolj formalistično glede na to, ali je »horizontalna« ali »vertikalna«, ne moremo mimo dejstva, da so bile intervencije političnih forumov ali posameznikov v njih v preteklosti včasih prehitre, premalo premišljene in preveč pavšalne. Na drugi strani pa so bile neredko tako splošne, da niso imele nobenega praktičnega učinka. V obeh primerih pa so ti vertikalni posegi zaviralno delovali 357 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 na horizontalno kritiko ali je vsaj niso pospeševali. Namesto da bi bila mobilizirala kritično misel na posameznih področjih, je vertikalna kritika s pavšalnimi ocenami prej povzročala njeno pasivizacijo. Abstraktno zavračanje »inteligence«, »profesorjev«, »filozofov« je zbudilo v intelektualnih krogih neredko obrambno negativno solidarnost; ljudje, ki so bili v svojih delih in v ožjih krogih zelo kritični do nehuma-nističnih nazorov, se niso mogli ali marali po takih pavšalnih ocenah javno distancirati od pogledov, ki so zanje nesprejemljivi. Kakorkoli lahko v takem vedenju odkrijemo odmeve zasebniške mentalitete, ne smemo podcenjevati pritiska nepolitične tradicije na posamezne privržence inteligence. In na drugi strani: preveč splošne resolucije, ki jim ni sledila politična operacionalizacija, so bile pogosto prej »pisanje po vodi«, kot pa dokumenti, ki bi jim sledila odločna akcija. Kot je pavšalno »etiketiranje« povzročalo negativno solidarnost, tako je splošno »resolucioniziranje« zbujalo tako občutek stalne aktivnosti kot malodušnost zaradi pogoste sterilnosti take aktivnosti. Ob takih resolucijah je življenje teklo svojo pot, horizontalna kritika pa v njih ni mogla najti tiste opore, ki bi jo pognala od nemočnih sporadič-nih poskusov v enoten in koordiniran nastop prepričanih somišljenikov. Podobno negativno vlogo glede horizontalne kritike lahko pripišemo tistemu, kar bi kazalo imenovati institucionalno solidarnost. Zakonit pojav je, da institucije, ki so izpostavljene močni konkurenci sorodnih ustanov ali grobi, nediferencirani javni kritiki zaradi navidezne ali stvarne ogroženosti zlahka pozabijo na notranje razlike. Vsa njihova kritična pozornost se obrne navzven, proti »drugemu«, ki je edino zlo. Tako se zgodi, da so člani takih institucij strpni do nazorov, ki se pojavljajo znotraj institucije, ne glede na to, ali se sicer s takimi nazori strinjajo. Ker lahko prevlada vtis, da bi notranje soočenje oslabilo pozicijo institucije nasproti sorodnim ustanovam ali javnosti, se razmišljanje kaj rado osredini na taktiko, kako dokazati, da je celotno delovanje institucije racionalno. Poskus drugačne interpretacije situacije utegne kdo razlagati kot posledico pretirane popustljivosti do javne kritike ali celo kot nečisti politični račun. Jasno je, da taka pozicija ni pripravljena razmišljati na ravni horizontale in da zato tudi ne pospešuje načelnega idejnega spopadanja. Če razmerje sil za takšno spopadanje znotraj institucije ni ugodno, se zlasti pri manj ustvarjalnih ali manj pogumnih posameznikih okrepi satelitska miselnost, ki se obrača po vetru trenutnega razporeda sil. To pa še bolj zavre racionalno analizo obstoječega stanja, analizo, ki je pogoj in rezultat horizontalne kritične presoje. Preprečuje ali vsaj ovira pa tudi medinstitucionalno povezovanje in s tem ustvarja 358 vakuum za nastope agresivnejših in organizacijsko spretnejših podvigov. Če se še splošna družbena klima usmerja bolj po tehničnih in potrošniških kriterijih kot pa po jasnih vrednostnih merilih, je to dodatna in ne najnepomembnejša atomizacij-ska sila, ki drobi ali onemogoča pobude za razvoj intelektualnega dialoga. Takšen dialog zavira tudi nizka splošna teoretična raven dela našega družboslovja. Dejstvo je, da del naših družboslovcev ni šel skoz trdo šolo izvirne teoretične, zlasti marksistične misli. To je tudi, med drugim, posledica zaostajanja tistega družboslovja, ki se je nominalno sklicevalo na marksistično teorijo. »Marksizem in druge roke«, kot bi lahko označili marksistično kulturo dela zlasti mlajših družboslovcev, ki so angažirani v nekaterih modernih znanstvenih disciplinah, pa ni mogel zmerom prenesti soočenja z metodološkimi in teoretičnimi tokovi, ki se oblikujejo v sodobnem nemarksi-stičnem družboslovju. To je eden izmed vzrokov, ki nam pojasnjuje, zakaj posamezni družboslovci ne dovolj kritično recipirajo teoretične modele iz nemarksističnega družboslovja. Pomanjkljiva zasidranost v izvirni marksistični metodologiji je poleg pogoste splošne teoretične nerazgledanosti vzrok, da se preporedko srečujemo s sposobnostjo, ki bi znala v sodobnem svetovnem družboslovju dovolj izostreno razlikovati med tistim, kar pomeni dejanski bistveni prispevek k sodobni znanosti, in med tistim, kar je iz različnih vzrokov trenutno prevladujoče v posameznih deželah ali območjih. Zato je naravno, da se premalo razvija mednarodni horizontalni kritični pogovor. Včasih celo najbolj glasni zagovorniki »odprte družbe« goje precej zaprto miselno kulturo. Problem ni v tem, da bi se morala naša znanost enakomerno geografsko odpirati na vse strani. Glavno nalogo horizontalnega mednarodnega komuniciranja vidim v tem, kako se dovolj učinkovito povezovati Z vsemi središči sodobnega sveta, ki goje znanstveno kritično misel, ne da bi zanemarili tiste, katerih znanstvena misel je angažirana v socialnoeman-cipacijskih naporih sodobnega človeka. Treba bi bilo natančno raziskati, ali je naša znanstvena politika dovolj premišljena in organizirana za napor, iz katerega bi izšla takšna odprtost našega družboslovja, kar pa tudi domneva, da bi v njej moral biti izrazitejše navzoč interes za ljudska in osvobodilna gibanja v sodobnem svetu. Prispevek naše znanosti k svetovnemu družboslovju in njena navzočnost v njem bosta tem večja, čim bolj se bo naše družboslovje napajalo na raznolikih kvalitetnih znanstvenih skušnjah sodobnega sveta in čimbolj bo te skušnje znalo kritično prevrednotiti z vidika skušenj najnaprednejših prizadevanj sodobnega socializma. Socialistični procesi v sodobnem svetu, pa naj nastajajo kot zavesten program ali kot objek- 359 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 tivna težnja, bodo morali pri tem biti deležni večje pozornosti in večje podpore naše znanstvenoraziskovalne politike. Da bi se horizontalna kritika v naši družbeni znanosti čim uspešneje razvijala, je treba, tako menim, preseči tu in tam navzočo vzvišenost nad rezultati tiste družbene misli, ki je rastla in raste iz prakse samoupravnega socializma v naši družbi. Samo provincialistični snobizem ali nenačelno politi-kantstvo lahko zanikata pomen, ki ga ima politična in družbena misel, ki je rastla in raste iz neposrednih in perspektivnih potreb družbene prakse, kot prispevek k sodobni teoriji socializma in kot spodbuda za znanstveno raziskovalno delo. Treba je zavrniti vsak poskus, da bi družbeno misel, ki se oblikuje v družbeni praksi, diskvalificirali kot popolnoma neznanstveno »ideologijo«, kot je treba zavrniti vsako interpretacijo družbene misli politične prakse, ki bi to misel postavljala kot edini kriterij resnice. Vrednost znanstvenih dognanj ni odvisna od tega, kdo so njihovi formalni nosilci, marveč od njihove dejanske vsebine, preverjene v zgodovinski praksi. Kolikor družbena misel ni zgolj odmev na trenutne konstelacije političnih sil in tudi ne zgolj projekcija pobožnih želja, kolikor se v njej izražajo objektivne potrebe emancipacijskega procesa sodobne družbe, kolikor so v njej navzoča spoznanja, ki na podlagi objektivnih dejstev razkrivajo realno per- spektivno razvoja in humaniza-cije družbe, toliko so ta spoznanja sestavni del sodobnih znanstvenih naporov. Zato je temeljito poznavanje sodobne jugoslovanske samoupravne misli, poznavanje, ki ga gotovo destimulirajo naivni pogledi na razmerje med znanostjo in »ideologijo«, ena od podmen za učinkovitejšo angažiranost družboslovcev v horizontalnem znanstvenem dialogu. Razvita horizontalna kritika v naših družbenih vedah, ki so gotovo dosegle napredek že s tem, da so konstituirale nekatere najpomembnejše moderne discipline, je potrebna bolj kot kdajkoli. Takšna kritika sicer ne bi mogla biti sama po sebi nadomestilo za globalno politiko na področju znanosti, čeprav bi v večji meri kot doslej prispevala k njeni racionalnosti. Zavzeta horizontalna kritika bi tudi prispevala k temu, da bi odprte dileme družbenih odnosov na področju znanosti razreševali predvsem z intelektualnimi in idejnimi sredstvi, kar bi omejevalo ali sploh izključevalo možnost zunanjih intervencij. Angažiran intelektualni dialog Z avtentičnih marksističnih pozicij bi tudi prispeval k večji integraciji naše družbe, kar je še posebno pomembno v času krize. In končno, čeprav ne nazadnje, bi takšna horizontalna kritika pospešila razvoj našega družboslovja, saj bi bolj kot doslej opozarjala na nezadostno pozornost, ki jo družbene vede posvečajo nekaterim osrednjim družbenim problemom; osvetlila bi pomanjkljivo metodo- 360 loško elaboracijo našega družboslovja; širila bi relativno zaprto miselno kulturo in jo odpirala vsem pomembnim virom svetovne družboslovne skušnje; bolj kot doslej bi vplivala na to, da bi se razvoj družbenih ved navezoval na osrednje potrebe družbenega in političnega razvoja naše družbe. Za razvoj horizontalne znanstvene kritike so odgovorni v prvi vrsti družboslovci sami. Toda ker sta kakovost pa tudi rezultat takšne kritike nujno odvisna od kvalitete celotnega družboslovja in njegovih posameznih disciplin, so za razvoj in temeljno usmeritev take kritike odgovorni tudi vsi tisti družbeni dejavniki znotraj znanosti in zunaj nje, ki je v njihovi posebni pristojnosti, da razmišljajo in odločajo o znanstveni politiki na Slovenskem. 361 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Milan Osredkar UDK 001.89 (497.1) Razmišljanje o raziskovalnem delu pri nas (ob razpravah okrog osnutkov tez o idejno političnih vprašanjih znanosti) Vprašanje, kako programirati in financirati raziskovalno delo, je posebno zadnja leta predmet številnih razprav v najrazličnejših krogih, ki imajo večkrat glede marsičesa (vsaj na videz) zelo različna izhodišča in stališča. Če želimo problem zajeti v celoti in se dokopati do realne in uspešne politike na tem področju, moramo vsa izhodišča in stališča vgraditi v celovito sliko tega kompleksnega problema. Naslednji odstavki naj k tej sliki prispevajo s tem, da zberejo nekaj ob raznih priložnostih izrečenih dejstev, misli in trditev. Ob tem je žal mogoče uporabiti le malo stvarnih, številčnih podatkov, ker jih preprosto ni oziroma niso obdelani — to bi zahtevalo temeljite raziskave. V takih okoliščinah so morda nekatere stvari opisane bolj črno-belo kot v resnici so, kar pa je včasih tudi koristno, saj nam pomaga spoznati bistvo problema. Zelo pogosto v razpravah o raziskovalnem delu navajamo za zgled in za primerjavo podatke iz drugih držav (posebno priljubljene so ZDA, Velika Britanija, Holandija, Japonska, OECD itd.), ne glede na to, ali želimo argumentirati izdatke za čisto znanost in za razvoj ali razmerja med denarjem, ki naj ga dajeta država oziroma gospodarstvo. Kar pravilno je, da te podatke navajamo iztrgano iz celotne slike. Npr. podatek o eksplozivni uspešnosti uvoza sodobne tehnologije na Japonsko po zadnji vojni ostane le (zavajajoča) polresnica, če hkrati ne vemo, kako močna je bila japonska znanost in tehnologija že davno pred tem. Naše razmere težko primerjamo z drugimi, okoliščine so drugačne. Zato drugih držav in njihove znanstvene politike ne moremo jemati za vzor, pač pa kot primere, na katerih se lahko učimo, če jih proučimo. Kje so glavne točke, ki jih ni mogoče primerjati: gospodarski in politični sistem, razvitost, gospodarska moč, struktura gospodarstva, akumulativnost, velikost podjetij, tradicija in mentali-teta, mednarodna povezanost, razvitost znanosti itd. Ni treba posebej navajati naših glavnih težav pri vprašanjih raziskovalnega dela: stanje podjetij in gospodarstva, razbitost proizvodnje, pomanjkanje gospo- 362 darskih konceptov, pomanjkanje kadrov, nepovezanost znanosti z gospodarstvom itd. Če si s tujimi zgledi ne moremo dovolj pomagati, nam ne ostane nič drugega, kot da poiščemo primere doma, da zberemo podatke in jih analiziramo. Če ne moremo zbrati vseh podatkov (to bi trajalo dolgo, kot vemo iz poskusov nekdanjega zveznega sveta,) vzemimo le nekaj slabših in nekaj boljših primerov: imamo podjetja, ki so kljub našim težavnim razmeram uspešna v uporabi znanosti in raziskovalnega dela — zakaj? Analizirajmo (makro) projekte, ki so (kljub družbeni pomembnosti) propadli; proučimo raziskovalne skupine in organizacije, ki so uspešne po jugoslovanskih in mednarodnih merilih, in take, ki so neuspešne. Ti podatki ne bodo povedali vsega, gotovo pa (čeprav nepopolni) več kot marsikateri podatki iz drugih držav. Čeprav se je vprašanje proučevanja uspešnih in neuspešnih primerov večkrat jasno postavilo, se tega še nihče ni lotil. > Predvsem bi morali posvetiti več pozornosti procesom, ki pri 2 nas vodijo k napredovanju družbe v celoti in posebej industrije, ter Qt vprašanju, kako mehanizmi in odnosi v našem gospodarstvu vplivajo gj na družbeni in gospodarski tehnološki napredek. Zdi se, da pri vpra- ^ šanjih politike v raziskovalnem delu in tehnologiji prav zaradi nepo- polnega razumevanja teh medsebojnih vplivov ne pridemo naprej: razni dokumenti o raziskovalnem delu in stanje v zadnjih desetih letih kažejo, da se v vrsti bistvenih vprašanj napake ponavljajo. —■ >w Nadvse zanimivo bi bilo, ce bi proučili, na kakšen način pri nas tehnologija (v najširšem pomenu) v družbi in posebej v gospodarstvu napreduje: dejavniki, ki vplivajo na napredek, so bolj ali manj znani, veliko manj pa vemo o tem, kakšna je pomembnost posameznih dejavnikov za napredek raznih delov družbe oziroma raznih dejavnosti. Napredek tehnologije je na splošno rezultat zapletenega procesa, v katerem medsebojno deluje veliko dejavnikov. Za današnjo dobo je značilno, da imata temeljno znanje oziroma izraba temeljnih spoznanj odločilen vpliv na proizvodnjo, kar velja posebno za tako imenovana »science based« področja oziroma industrije. Zato danes velikokrat govorimo o »verigi od invencije do inovacije«, kar pa zbuja napačne predstave o premočrtnosti zaporedja dejavnikov, čeprav gre praviloma za močno prepleteno omrežje. Za posamezne družbene skupine (ali npr. industrijska podjetja), ki sprejemajo napredek v svoji tehnologiji (npr. proizvodnji), če jih tako ali drugače v to napeljejo ali prisilijo, je neposredno zanimiv element mreže, ki ga imenujemo »nova proizvodnja«. Do nje skušajo priti tako, kakor je za njih najugodnejše in dosegljivo. Pri tem igrajo seveda svojo vlogo tudi drugi dejavniki napredka, npr. tisti, ki izražajo materialne razmere in ekonomičnost, človeške oziroma kadrovske sposobnosti, politične okoliščine, koncepte razvoja in podobno. Ti dejavniki povzročajo to, da nobena skupnost, država ali 363 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 industrija, ne trosi sredstev npr. za raziskave tam, kjer lahko pride do »nove proizvodnje« brez njih. To je seveda odvisno od tega, npr., ali je novost (»nova proizvodnja«) res nova (na svetu), ali le relativno nova (pri nas). Najbolje bo, da kar konkretno pogledamo nekatere primere in jih poskušamo, čeprav so različni, opisati z istim jezikom. Med najzanimivejšimi je gotovo inovacija »samoupravni sistem« in njegovo uvajanje. Na podlagi marksistične družbene znanosti je zrastel teoretični koncept, ki smo ga morali razviti za konkretne razmere in vpeljati v življenje. V jeziku tehnikov: rezultatom temeljnih raziskav dajejo razvijalci in družbeni inženirji tako obliko, dodajajo tisto, kar je potrebno, da uporaba postane mogoča. Vse stopnje procesa te inovacije z vsemi tipičnimi zapleti moramo opravljati sami, od drugod lahko dobimo le nekatere (tehnične) elemente, ki jih moramo prilagoditi in vgraditi v »proizvodnjo«, v življenje samoupravne družbe. Lahko bi našli še druge primere (tako na družbenih kot gospodarskih področjih), katerih uvedba je bila na vseh stopnjah odvisna od nas samih, vendar so maloštevilni in se po pomembnosti ne morejo primerjati z gornjim. Veliko številnejši so primeri, pri katerih je bil potreben le razvoj in prilagoditev zamisli (produkta) za naše surovine, opremo in zahteve, npr. v metalurgiji, kemijski industriji, šolstvu in drugje. Številni so tudi primeri, ko razvoj in prilagoditev našim razmeram opravi kar tisti, ki nakupuje opremo in postopek. Ob primerih izredno uspešnega lastnega razvoja (npr. Litostroj, Anhovo, TAM), ki gre v proizvodnjo na uvoženi opremi, imamo neredke primere nakupa opreme za proizvodnjo, ne da bi bilo pripravljeno vse drugo in ljudje, kar seveda pripelje do neuspehov (npr. steklarna Novo mesto) oziroma do velikih in dragih zamud pri uvedbi proizvodnje. V zadnjem času smo priča vedno novim povezavam naših podjetij s tujimi, ki prinesejo s seboj denar in opremo, vso tehnologijo in še tržišče. (IT Novine od 3. 3.1972 navajajo podatek, da je bilo v zadnjih letih kupljenih 500 licenc za patente in tehnologijo, sklenjenih 250 pogodb o dolgoročnem sodelovanju in 40 pogodb o skupnih vlaganjih. Navajajo tudi, da je 50 %> opreme, vgrajene v naše gospodarstvo, uvožene.) Primeri pogodb o sodelovanju so kvalitativno različni od tistih, kjer je bila oprema ali licenca kupljena po lastni in samostojni presoji samih naših podjetij. Ta so bila neredko prelahek plen prodajalcev in zastopnikov, katerih cilj je bil in ostal predvsem prodaja. Zanimiv je primer uvajanja računalništva v Jugoslavijo. Za njegov nagli vzpon se moramo zahvaliti predvsem enemu samemu uvoznemu podjetju, ki je dobavilo veliko večino (posebno v Sloveniji) vseh računalnikov in izšolalo veliko večino kadra zanje. Ta inovacija je prišla k nam torej vsa iz uvoza. V tej zvezi je nedvomno zanimivo vprašanje, kako daleč in kako dolgo se interesi prodajalca 364 in naše družbe ujemajo. ZR Nemčija npr. je že pred precej leti spoznala, da je področje računalništva preveč pomembno, da bi lahko prepustili odločilen vpliv pri uvajanju te novosti, tj. pri izbiri opreme in šolanju kadrov, še tako dobremu monopolistu in njegovim trgovskim zastopnikom. Žal niso dosegljivi podatki, iz katerih bi bilo mogoče videti ali zanesljivo preceniti, koliko inovacij je pri nas pripisati rezultatom naših temeljnih in aplikativnih raziskav, koliko našemu razvoju brez temeljnih in aplikativnih raziskav, koliko preprostemu uvozu opreme in tehnologije. Dokler nimamo podatkov in analiz, so možne le orientacijske ocene. IT Novine navajajo poleg prej omenjenih 500 primerov uvoza licenc, 250 primerov sodelovanja in 40 primerov skupnih vlaganj (kar daje red velikosti nad 800 primerov uvoza tehnologije) še 80 primerov prodaje licenc za naše patente. To razmerje deset proti ena je seveda le groba indikacija, ki o vrednosti in gospodarski pomembnosti veliko ne pove, pričakujemo pa lahko, da je gospodarska pomembnost izvoza naših licenc manjša od uvoza v obliki industrijske kooperacije ali skupnih vlaganj (ki so pri nas tudi ena izmed oblik industrijske kooperacije). Obseg domačega razvoja lahko ocenimo tudi glede na podatek, koliko dajemo za raziskovalno delo. V Sloveniji je to 1 °/o narodnega dohodka, od česar gre tri četrtine iz gospodarstva, torej večidel za razvoj. To bi morali primerjati s sredstvi, ki bi jih morali vložiti sami, da bi s svojimi silami (če bi jih imeli) dosegli napredek, ki nam ga prinaša npr. uvedba računalništva in kupljene licence npr. za elektronsko, farmacevtsko in kemijsko industrijo. Ta področja potrebujejo za svoj napredek sorazmerno veliko in sredstva bi morala biti neprimerno večja od 1 o/o narodnega dohodka, tako velikanska, da jih tudi večji narodi in gospodarske grupacije ne zmorejo. Ta razmišljanja in ocene kažejo, da velika večina našega (industrijskega) napredka izhaja in bo vedno izhajala iz uvoza, zelo malo pa neposredno iz razvojnih in temeljnih raziskav. Gre torej za uvoz znanja, kar je po svetu zelo običajno. Sklep iz tega seveda ne more biti, da zato ne potrebujemo razvojnih raziskav. Narobe: ves uvoz tehnologije in industrijska kooperacija z inozemstvom se reducira na uporabo in eksploatacijo naših rok, če ne uporabljamo razvoja, to je naših možganov. Čeprav je razvojnih raziskav izredno malo, se moramo vprašati zanje, posebno pa za uvoz znanja, (ki prevladuje in določa naš napredek): kaj je tisto, od česar je odvisno? Predvsem od tega, ali znamo uvoziti za nas pravo znanje, to je tehnologijo in opremo, ne zastarelo, ne preplačano, našim pogojem ustrezno; od tega je odvisno, na kakšni ravni bo naša proizvodnja. Pa ne le industrijska proizvodnja, tudi cela vrsta družbenih služb (zdravstvo, šolstvo in dr.). Najbrž je nesporno, da kvaliteta uvoza znanja odvisi od ravni našega znanja, od ravni naših strokovnjakov, to je od šole, univerze. Tudi to, koliko bomo k uvoženemu znanju in opremi sami dodajali (razvojne raziskave, aplikativne raziskave, projektiranje itd.) 365 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 je odvisno od tega. Zato govorijo vsi dokumenti in knjige, ki se ukvarjajo po svetu s problemi znanosti, vedno znova o pomenu temeljnih raziskav. Zato pravi Brooksovo poročilo: »Sekundarna ali uvožena tehnologija zahteva visoko raven izobraženosti in precejšen napor pri lastnem raziskovanju«. Ali ne kažejo na to tudi naše številne negativne skušnje in celo desetletje na zgrešenih upih zgrajenih konceptov o vodenju znanosti. Brooksovo poročilo pravi: »Pokazalo se je, da je povezanost (med gospodarstvom in investicijami za raziskovalno — razvojno dejavnost) veliko bolj kompleksna in veliko manj linearna, kot so strokovnjaki prej domnevali; razen tega so skušnje držav članic OECD (ki so, mimogrede omenjeno gospodarsko mnogo bolj razvite od nas) v šestdesetih letih pokazale, da je bilo upravljanje z znanstvenimi in tehnološkimi sredstvi posameznih držav veliko bolj kočljivo, kot so mislili, in da je bilo veliko laže načelno zagovarjati usklajevanje gospodarske politike in politike znanosti, kot pa to tudi v resnici izpeljati.« Znanstveno delo in temeljne raziskave (tudi v tehničnih vedah!), seveda če so na mednarodni ravni, so torej tiste, ki določajo raven uvoza in razvoja in s tem v pretežni meri raven napredka naše tehnologije, naše strokovne standarde; ne le v industriji, v družbi nasploh. Skrb za temeljne raziskave zato utemeljuje potreba po družbenem napredku, ki naj bo na čim višji strokovni ravni, ki naj vodi med drugim tudi k zmanjšanju eksploatacije naše delovne sile in k povečanju udeležbe naše intelektualne sile v mednarodni delitvi dela. S tem, da poudarjamo, kako izrednega pomena so temeljne raziskave, smo seveda pri ključni točki razprav, v katerih je včasih mogoče začutiti enostransko informiranost ter pomanjkanje razumevanja in omejenost v skušnjah. Le tako si je namreč mogoče razlagati (šaljivo) govorjenje o »gigantskih inštitutih«, ki jih v Sloveniji v temeljnih vedah (pa tudi v drugih) v resnici ni. Le ob slabem informiranju je mogoče v razpravah govoriti o »pritiskih full-time raziskovalcev« — že površna analiza pokaže, kako malo jih imamo, pa še od teh se večina preživlja s (sicer specializirano) proizvodnjo (npr. v ZZA), namesto da bi jih (lastni ustanovitelji) zaposlili z razvojem za svojo industrijsko proizvodnjo. V temeljnih raziskavah v krogu univerze in institutov okoli nje delajo pa v veliki večini le univerzitetni učitelji in podiplomci. Seveda ti potrebujejo sredstva za delo, kar pa je predvsem stvar strokovne (in navadno ne fizične) eksistence. Edina in tudi zelo hitro izvedljiva (a zelo sporna) alternativa je, da učitelji ne raziskujejo, ampak le predavajo, drugi pa odidejo v inozemstvo, saj industrija še svojih raziskovalcev velikokrat ne uporablja. O še hujšem pomanjkanju vpogleda (če ne celo naivnosti) govorijo stališča tistih (glej nekatere odstavke iz »osnutkov tez o idejno političnih vprašanjih znanosti), ki menijo, da moramo »iz svetovne zakladnice znanja« le črpati, ne pa (z za nas prevelikimi stroški za temeljne raziskave) tudi vlagati. Neštetokrat smo že zapisali (ne le 366 tisti, ki se sami ukvarjamo s temeljnimi raziskavami), da namen temeljnih raziskav ni vlaganje v svetovno zakladnico, narobe, namen je doseči sposobnost (»pismenost« — pravi Hadži), da bomo znali črpati. Vsakdo ve, kako težko je za nekoga, ki o stvari malo ve, dobiti relevantne informacije od nekoga, ki o stvari veliko ve; za dobro vprašanje je potrebno znanje. Ni naključje, da družbe kot Bell Tele-phone, Dupont, Ford, General Motors, ki res z vso vehemenco črpajo in eksploatirajo znanje vsega sveta, (za kar imajo vso potrebno moč), vzdržujejo v krogu svojih laboratorijev skupine znanstvenikov, ki delajo z vso svobodo, kar se njim (ne podjetju) zdi zanimivo. Prav tako ni naključje, da je pojav »Road 128« nastal prav v Bostonu, ob MIT in Hanvardu. Obstaja samo en način, tradicionalen, kako raziskovalec dokaže svojo sposobnost za črpanje iz svetovne zakladnice; to stori, če prispeva v zakladnico. (Z redkimi izjemami) raziskovalec le tako javnosti (in tistim, ki ga financirajo) dokazuje svojo sposobnost in ustvarjalnost. Vsi poskusi, da bi črpanje iz svetovne zakladnice dosegli kako drugače, so se končali z neuspehom, z zgubo. Analiza takih primerov pri nas bi bila izredno poučna, zato že dolgo ponavljamo, kako potrebna bi bila. Dokaz sposobnosti raziskovalcev je posebno pomemben za razvojne raziskave. Te stanejo neprimerno (v poprečju vsaj desetkrat) več kot temeljne, poleg tega so največkrat dolgotrajne in niso javne. Na podlagi česa bo financer zaupal velika sredstva, potrebna za razvoj, če ne bo imel nobenega vzroka za upanje, da bo rezultat vreden vlaganja? Zanese se lahko edino na dokaz o kvaliteti raziskovalcev, dokaz o znanju, ustvarjalnosti, originalnosti, realizatorski sposobnosti. To dokaže (praviloma) le človek, ki je šel skoz znanstveno šolo; žal nima vsak, ki je šel skoz znanstveno šolo, vseh teh lastnosti — en pomemben razlog več, da mora več ljudi skoz znanstveno raziskovalno šolo na ravni in v krogu svetovne znanosti. Ne le kadre, tudi standarde določa znanstvena šola, kar lahko prav lepo vidimo tudi pri nas. Le naše lastno znanje in naša sposobnost nam torej zagotavljata uporabo tujega znanja, torej transfer znanja in tehnologije na zaželeni, za nas najustreznejši, najsodobnejši ravni. Transfer pa je nedvomno mogoč tudi brez našega znanja — to opazujemo žal zelo pogosto. Tudi neuki ljudje, ljudje brez zadostnega lastnega znanja lahko dobijo vse odgovore, vse nasvete, vendar le od tistih, ki jim poklic ni ustvarjati znanje, ampak prodajati. Ti se vedno v največji meri potrudijo, da še tako nevednemu razložijo vse in kolikor je potrebno, da mu prodajo; seveda, njihova naloga je prodajati, ne pa informirati. Še dva primera: do nekompetentnega uvoza bi lahko prišlo pri nas glede najbolj kritičnega in življenjskega pomembnega vprašanja — političnega sistema. Z vseh strani bi nam ga z veseljem uvozili, takega kot ga imajo, preskušenega. Če nam ga niso, če razvijamo 367 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 in uresničujemo svojega, je to izključno zaradi našega znanja in naših standardov. V nasprotju s tem primerom gre pri razpravi, ali je pri nas preveč temeljnih raziskav, za tipičen nekompetenten uvoz — ta dilema je uvožena — iz dežel (predvsem ZDA), kjer so za temeljne raziskave (akceleratorji visoke energije, astrofizika, vesoljstvo, molekularna biologija itd.) dali velikanska sredstva — poleg tistih za znanstveno šolo (vzgojo). Teh razmer pa z našimi popolnoma ni moč primerjati. Nobena — naj bo še tako dobra znanstvena šola v prirodo-slovnih in tehničnih vedah pa seveda ne more ustvariti ali nadomestiti temeljnih novih pogojev in motivov za napredovanje gospodarstva; zato so nam potrebni jasnejši koncepti o razvoju našega gospodarstva in mehanizmi, ki bodo zagotovili (z našimi političnimi cilji vsklajeno) motivacijo za napredek tehnologije tako, kakor to ustreza našim (tudi intelektualnim) sposobnostim in nas ne spreminja v provinco ali celo v kolonijo. Temu, kakšna so najboljša sorazmerja, ali dajemo dovolj ali premalo za raziskovalno delo, ali moramo pri sredstvih dati prednost znanosti ali razvoju, pripisujemo prevelik pomen. Možna so zelo različna sorazmerja, odvisno od tega, kaj pravzaprav hočemo. Družba je namreč biološki pojav oziroma ekološki sistem, ki lahko obstaja in živi na nešteto načinov, s precej poljubnimi sorazmerji med posameznimi organi sistema. Tako kot se na primer preživlja bodisi ročni delavec (ki uporablja in ima razvite predvsem roke), ali pismo-noša (ki uporablja predvsem noge), ali zdravnik (ki uporablja predvsem umsko znanje). Seveda gre pa za nekaj drugega: ali so pri vsakem človeku izrabljene njegove zmogljivosti. Pismonoša bi bil morda nedosegljiv kirurg, pa ni imel možnosti študirati itd. Gre torej za mesto v človeški družbi, pa naj gre za posameznika ali za nacijo; gre za to, kakšna dela opravljamo v mednarodni delitvi dela. Ce gledamo tako, nam nobeno znanje, nobena resnična in angažirana znanost ne more biti odveč, nam lahko vedno le koristi z vsem, kar potegne za seboj. Res pa je korist v nekaterih razmerah lahko znatno večja kot sicer. K temu prispevajo poleg dejavnikov, ki smo jih že večkrat omenili, še drugi, o katerih pri nas premalo govorimo: analiza dobrih in slabih skušenj na področju raziskovalnega dela; klima in realni status raziskovalnega dela in posebej znanosti v družbi; stabilen pozitiven odnos do raziskovalnega dela; realna ocena brez iluzij o vlogi raziskovalnega dela v gospodarstvu; upoštevanje vloge posameznika v raziskovalnem delu in znanosti; vloga organiziranega dela v znanosti in raziskovalnem delu; stimulacija aktivnega odnosa znanosti do potreb družbe in seveda stabilnosti ekonomskega sistema. Šele če upoštevamo vse te dejavnike, lahko zgradimo zrel odnos do raziskovalnega dela in ga s polno veljavo sezidamo v družbo. Ni treba ponavljati dejstva, da je tudi za raziskovalno delo temeljni prvi pogoj zdravo gospodarsko ozračje in jasni gospodarski in družbeni razvojni koncepti. Tega najbrž prav hitro ne bo mogoče doseči; zato 368 se moramo vprašati, kakšni ukrepi so nam prav zdaj potrebni, da bo šel razvoj v zaželeni smeri, za družbo najuspešnejši. Nekaj jih je iz sedanjega stanja prav očitnih: — sredstva za raziskovalno delo se morajo v celoti povečati; — dobršen del povečanja moramo zagotoviti iz virov, ki so namenjeni neposredno za gospodarski napredek in investicije; — zagotoviti SAZU ter univerzi in z njo povezanim inštitutom več sredstev za raziskovalno delo v zmernem obsegu brez posebnega utemeljevanja na področjih, ki so: a) potrebna in zanimiva s stališča pouka, b) potrebna in zanimiva s stališča gospodarstva in družbe; — dodatno stimulirati in financirati na SAZU, univerzi in z njo povezanih inštitutih tiste programe na gornjih področjih, ki so vključeni v proces konkretnih inovacij; — posebej obravnavati in selektivno financirati raziskovalne skupine in organizacije, ki so izjeme: zaradi izredne ravni in kvalitete dela, zaradi izredne družbene aktualnosti programa, zaradi izredne koncentracije kadra in opreme, zaradi izrednih dosežkov v korist gospodarstvu, zaradi katerihkoli odlik, ki so izredno nad poprečjem; — zagotoviti, da bo verjetnost smotrne uporabe splošnih družbenih sredstev za znanstveno delo čim večja s tem, da se sredstva zaupajo verificirano kvalitetnim in kompetentnim raziskovalcem; — zagotoviti, da bo verjetnost smotrne uporabe sredstev za konkretno razvojno delo čim večja in da jo bo zagotavljala finančna oziroma materialna angažiranost gospodarskih oziroma družbenih organizacij; — podpreti vse oblike formiranja dobrega raziskovalnega kadra; — ustvariti čim več kanalov in mehanizmov za izmenjavo znanja med gospodarstvom in raziskovalnimi organizacijami oziroma univerzo, npr. s pretokom in izmenjavo kadra, s podporo in stimuliranjem konsultantskih dejavnosti, s posvetovanji, z vključevanjem raziskovalcev v konkretne priprave za prenos ali uvoz licenc in tehnologije, ipd; — zasnovati in uvesti takšno organizacijo samoupravljanja in financiranja na področju raziskovalnega dela, da se bodo lahko raziskovalci v čim večji meri posvečali svoji stroki in s tem prispevali k družbenemu napredku. Literatura: C. Freeman and A. Young, The Research and Development Effort in Western Europe, North America and the Soviet Union, 1965. P. Auger, Savremene tendencije naučnog istraživanja, november 1966. M. Osredkar, Tudi vrhunska znanost koristi praksi, Komunist, 14.2.1969. M. Osredkar, E. Pirkmajer, Raziskovalno delo in kadri, Simpozij o raziskovalni in razvojni dejavnosti v gospodarskih organizacijah, Bled, april 1969. 369 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 M. Osredkar, Gospodarski razvoj — vprašanje nivoja znanja, Nova proizvodnja, avgust 1969. R. U. Ayres, Technological Forecasting and Long-range Planning, McGraw Hill, 1969. Industry, Science, and Universities, Conference of British Industry, London 1970. M. Osredkar, Razmišljanje o raziskovalnemu delu pri nas, Komunist, 29.5.1970. Conference of Ministers of the European Member States Responsible for Science Policy, June 1970. Brooksovo poročilo za OECD, 1971. S. G., Razvoj pomoču uvezenog znanja, IT Novine, 3. 3.1972. D. Hadži, Pomen in smotrnost temeljnega raziskovanja, Naši razgledi, 10.3.1972. Teze o idejno političnih vprašanjih znanosti za ZK, 1972. 370 Vinko Hafner UDK 329 (497.1) 323.3 Zveza i Na temo »Zveza komunistov in delavski razred« je bila objavljena v preteklem obdobju že vrsta obširnejših razprav in priložnostnih člankov uglednih družbenopolitičnih in znanstvenih delavcev. Razmerje Zveze komunistov do delavskega razreda je opredeljeno v najbolj načelni obliki že v programu in mnogih drugih pomembnih dokumentih Zveze komunistov, v zadnjem obdobju pa zlasti v akcijskem programu 2. seje konference ZKJ. S svojo razpravo torej ne moremo prispevati kaj bistvenega k teoretični obravnavi te pomembne teme. Zato se je lotevamo z nekoliko ožjega in predvsem praktičnega vidika, torej z vidika deleža delavcev v socialni strukturi članstva Zveze komunistov. Saj si ne moremo zamisliti bolj prepričljivega dokaza za trdno povezanost med razredom in njegovo politično avantgardo, kot je dovolj številna udeležba delavcev in njihov odločilen vpliv v Zvezi komunistov. V tem vidimo tudi bistven pogoj za uspešno družbeno uveljavitev in politično učinkovitost Zveze komunistov, torej za to, da uspešno prebrodimo sedanje resne pomanjkljivosti v njenem delovanju. V uvodnem delu akcijskega programa 2. seje konference ZKJ je rečeno: »V Zvezi komunistov je prišlo do idejne krize, ki se je posebno kazala v oportunizmu, nedoslednostih in odstopanju od stališč IX. kongresa, v idejni raznolikosti in samohotnih idejnih premikih, v po-jemanju boja za samoupravljanje, v preusmerjanju komunistov na druge poti, sredstva in sile, ki želijo ohraniti dane odnose, ali celo k nazadovanju.« Vsekakor zelo kritične ugotovitve, ki nam komunistom gotovo niso prijetne, saj jih razredni nasprotniki že uporabljajo kot znamenje našega definitivnega razkroja. Vendar se veselijo zaman, saj v resnici ni v teh ugotovitvah nič tragičnega. Navsezadnje ne poznamo v zgodovini nobenega revolucionarnega ljudskega gibanja, torej tudi komunističnega ne, ki bi bilo dolgo obdobje v neprestanem vzponu komunistov in delavski razred 371 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 in ne bi občasno doživljalo resnih kriz, zastojev ali celo globljih padcev. Kaj je torej osupljivega v tem, če se je Zveza komunistov po več desetletjih uspešnega revolucionarnega delovanja in preobra-žanja tudi sama znašla v določeni idejni in moralni krizi. Pač pa bi bilo zares tragično tako za komuniste same kot tudi za delavski razred ter celotno slovensko in jugoslovansko družbo, če se ne bi zavedali resnosti sedanjega stanja ali če ne bi znali opredeliti pravih virov omenjenih težav in določiti tudi prave poti, da jih čim hitreje premostimo. Saj je od utrditve Zveze komunistov kot vodilne politične sile v precejšnji meri odvisna tudi zagotovitev nujno potrebne družbene stabilnosti in narobe. Ni dvoma o tem, da so že 21. seja predsedstva ZKJ in z njo povezana dogajanja v Zvezi komunistov Hrvatske spodbudila jugoslovanske komuniste k živahnejši politični dejavnosti in ji dala nekaj revolucionarne svežine. Vendar se zaradi tega ne smemo vdajati iluziji, da je s tem krizno stanje v Zvezi komunistov že prebrodeno in da je po 2. seji konference ZKJ definitivno krenila k ponovnemu vzponu v svoji družbeni veljavi in politični učinkovitosti. Kajti globlji družbeni vzroki, ki so se kopičili daljše obdobje in povzročili sedanje zaskrbljujoče stanje, z nenadnim prebujenjem komunistov še niso odpravljeni. Le-ti delujejo naprej in grozijo, da utegne sedanja okrepljena politična dejavnost in osveščenost komunistov polagoma usahniti in da se zaradi tega lahko znajdemo že kaj kmalu pred še težjimi preizkušnjami. Da bi se temu dokončno izognili, se moramo odločno lotiti odpravljanja globljih virov, ki spodkopujejo družbeno veljavo in politično učinkovitost Zveze komunistov. II V IV. poglavju akcijskega programa 2. seje konference ZKJ, ki obravnava aktualna vprašanja razvoja in delovanja ZKJ, je med drugim rečeno: »Oslabela je socialno-razredna osnova Zveze komunistov. To se kaže v omejenem vplivu delavskega razreda in njegovih interesov za politiko in prakso Zveze komunistov ter omahovanjih v boju za razvoj socialističnega samoupravljanja.« Drugače povedano: oslabela je povezanost Zveze komunistov s njeno socialno bazo, torej z delavskim razredom, posebno pa z osnovnimi sloji delavcev v proizvodnji. V tem je torej bistveni vzrok mnogih pomanjkljivosti v Zvezi komunistov, ki jih skupaj označujemo kot idejno in moralno krizo. Izhajati moramo namreč z edino realnega izhodišča, da je Zveza komunistov, tako kot vsako drugo politično gibanje, v svojem bistvu socialno gibanje, torej organizirana politična sila, ki se bori za konkretne socialne interese določenega razreda, sloja ali druge velike socialne skupine. To je za politično gibanje njegova socialna baza ter vir njegove moralne moči in politične učinkovitosti. 372 Potemtakem tudi Zveza komunistov ne more biti nekakšno nad-razredno, vseljudsko gibanje, ki ne bi imelo svoje konkretne socialne baze. Torej ne more biti nekakšna razsvetljena komunistična elita, ki se rekrutira iz najnaprednejših ljudi iz vseh delovnih slojev, se napaja iz komunistične ideologije kot takšne in uresničuje nekakšne nadrazredne, splošno ljudske interese, ki bi jih bilo mogoče skupno označiti kot zgodovinski interes delavskega razreda. Takšno gibanje v razredni družbi sploh ne more obstajati, ali pa vsaj ni takšno gibanje, za kakršno se samo razglaša. Vsekakor obstajajo v različnih družbah tudi takšna napredna politična gibanja, ki niso niti delavska niti komunistična. Katerokoli komunistično gibanje pa v sodobnih družbenih razmerah ne more biti drugo kot delavsko gibanje. Torej je lahko tudi Zveza komunistov, ne glede na širino svoje politične platforme, le revolucionarno politično gibanje delavskega razreda oziroma delavcev. Seveda se nam ob tem takoj vsiljuje vprašanje, kaj je delavski razred ali delavec v naših specifičnih družbenih razmerah ter na sedanji stopnji razvoja tehnologije in socializacije. Program Zveze komunistov, ustava in nekateri drugi politični dokumenti vsaj načelno istovetijo delavski razred z vsemi zaposlenimi. Potemtakem so delavci tudi vsi občani v delovnem razmerju oziroma v združenem delu. Ko se odločamo za takšno najširšo opredelitev delavskega razreda, pa ne smemo spregledati, da to ni enovita, temveč zelo hete-rogena socialna skupnost. Saj sestoji iz številnih socialnih plasti ali slojev, ki se med seboj razlikujejo po svojem mestu v družbeni delitvi dela ter po svojem dejanskem materialnem in družbenem položaju tudi v pogojih samoupravljanja in družbene lastnine proizvajalnih sredstev. Vsi ti sloji ali deli delavskega razreda imajo sicer nekatere skupne globalne interese. Vsak od njih pa ima seveda tudi svoje konkretne socialne interese, ki so pogosto v nasprotju z interesi drugih slojev. To ustvarja podlago socialnim nasprotjem znotraj delavskega razreda, vse do odkritih socialnih konfliktov. Potrditev za to imamo v naši družbeni praksi vsekakor dovolj. Čeprav med posameznimi sloji ali deli delavskega razreda ni nobene očitnejše razmejitve, pa se v njem vendarle dovolj nazorno kažeta dve veliki socialni grupaciji, ki se med seboj precej razlikujeta po svojem mestu v družbeni delitvi dela in s tem tudi po svojem dejanskem socialnem položaju. Prva in najštevilnejša je grupacija fizičnih delavcev, ki jih po kvalifikaciji statistično razvrščamo v nekvalificirane, polkvalificirane, kvalificirane in visoko kvalificirane delavce. To je socialna grupacija, ki jo navadno označujemo kot delavstvo. Čeprav je tudi ta grupacija po svoji socialni sestavi zelo heterogena, ima vendarle nekatere skupne lastnosti, ki omogočajo tudi oblikovanje nekaterih skupnih socialnih interesov in političnih teženj. Delavcem te grupacije je skupno predvsem to, da so fizični delavci, ki s svojim delom navsezadnje reproducirajo celotno družbeno 373 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 delo. Dalje, skupno jim je to, da so zaradi narave svojega dela pretežno nagrajevani po delovnem učinku in da so po svojem dohodku pretežno razvrščeni v spodnji dve tretjini dohodkovne lestvice, torej nekje med najnižjim in poprečnim osebnim dohodkom zaposlenih. Končno jim je skupno tudi to, da so v primerjavi s svojo številčnostjo zelo skromno udeleženi v dejanskem upravljanju svojih delovnih organizacij in skupnih družbenih zadev, kar med drugim dokazuje njihov majhen delež v samoupavnih in predstavniških organih kot tudi v Zvezi komunistov sami. Kljub velikemu družbenemu vzponu delavskega razreda je večina teh delavcev še daleč od svoje dejanske socialne osvoboditve ter živi in razmišlja kot mezdni delavec. Drugo veliko grupacijo delavcev sestavljajo umski delavci. To je zelo pestra sestava raznih uslužbenskih poklicev, oziroma izobražencev, od najpreprostejših administrativno-tehničnih do najzahtevnejših vodstveno-upravljavskih, znanstvenih in pedagoških. Kljub temu ima ta grupacija, podobno kot grupacija fizičnih delavcev, nekatere skupne značilnosti, te pa so zlasti: da opravlja pretežno umsko, a le izjemoma tudi fizično delo, dalje, da je že po naravi svojega dela praviloma v nadrejenem položaju nasproti fizičnim delavcem, da se po svojem dohodku večinoma uvršča v gornjo tretjino dohodkovne lestvice, in končno, da je glede na svojo številčnost nesorazmerno močneje udeležena v stvarnem razpolaganju s pogoji in rezultati svojega dela, kot pa je udeležena grupacija fizičnih delavcev. Čeprav so tudi med umskimi delavci občutne razlike v njihovem dejanskem socioekonomskem položaju, saj se tudi med njimi mnogi počutijo kot mezdni delavci, pa imajo zaradi omenjenih skupnih značilnosti vendarle nekatere skupne socialne interese in težnje, ki so večidel identični, včasih pa tudi nasprotni interesom delavstva. To se pokaže zlasti jasno pri konkretni delitvi dohodka delovnih organizacij in celotnega družbenega dohodka. Res je, da med tema največjima socialnima grupacijama znotraj delavskega razreda, torej med fizičnimi in umskimi delavci, ni nikakršne jasne razmejitve. To še posebno velja za razne strokovne-tehnične poklice, kot so tehniki, inženirji in drugi, ki delajo v neposredni proizvodnji in ki bi jih po njihovem socialnem in produkcijskem položaju prav tako lahko uvrstili med delavce kot med izobražence. Tudi to je res, da se bodo razlike med umskim in fizičnim delom z napredkom tehnologije ter večjo splošno in strokovno izobraženostjo delavcev še naprej zmanjševale, da bo torej vse manj fizičnih, vse več pa umskih delavcev. V istem smislu bo vse bolj izginjala tudi razmejitev na proizvodno in neproizvodno delo oziroma na gospodarstvo in negospodarstvo. Vse to pa nas vendarle ne sme ločevati od današnje stvarnosti in nas pripeljati do napačnih sklepov glede socialnih teženj posameznih delov delavskega razreda. Upoštevati moramo pač odločilno dejstvo, da se družbena zavest posameznika ali celega sloja oblikuje 374 predvsem v odvisnosti od njegovega dejanskega materialnega in družbenega položaja. Oglejmo si zdaj statistične podatke o številu in kvalifikacijski strukturi zaposlenih po stanju v decembru 1969 (v letu 1971 je bilo v družbenem sektorju že 559.000 zaposlenih, vendar za to obdobje še nimamo podatkov o njihovi kvalifikacijski strukturi, ki pa se je lahko medtem le neznatno spremenila): Kvalifikacijska kategorija Št. zaposlenih »/o vseh zaposlenih 514.430 100 a) delavci (kvalifikacija) 374.624 73 — visoko kvalificirani 25.701 5 — kvalificirani 133.969 26 — polkvalificirani 80.941 16 — nekvalificirani 134.011 26 b) drugi zaposleni (izobrazba) 139.806 27 — visoka 16.670 4 — višja 13.746 3 — srednja 63.606 12 — nižja 43.784 8 Od skupnega števila zaposlenih je delavcev 73 °/o, in sicer jih je v gospodarstvu 81 %, v industriji pa celo 84 °/o. Tudi v letu 1985, ko bomo imeli po predvidevanjih v Sloveniji že okoli 3000 dolarjev družbenega proizvoda na prebivalca, bo še vedno več kot 60 °/o fizičnih delavcev. Le-ti bodo sicer na višji izobrazbeni ravni in bodo delaU ob znatno razvitejši tehnologiji, vendar bodo še vedno fizični delavci. Torej se njihovo število in narava njihovega dela ne bosta spreminjala tako hitro, kot bi želeli. III Takšna notranja socialna slojevitost delavskega razreda mora mora nujno odsevati tudi v socialni strukturi ter politični strategiji in taktiki Zveze komunistov kot politični avantgardi delavskega razreda. Poglejmo najprej socialno strukturo članstva. V letu 1970 je imela Zveza komunistov Slovenije 66.663 članov, od tega 27 % delavcev, 52 o/o drugih zaposlenih, 1 ®/o kmetov, 5 % dijakov in študentov ter 15 % drugih (pretežno upokojencev). Od zaposlenih članov je bilo torej 34 % delavcev in 66 % drugih zaposlenih. V primerjavi s tem pa je v skupnem številu zaposlenih delež delavcev 73 «/o, drugih zaposlenih pa 27 %. To očitno kaže, da udeležba delavcev v Zvezi komunistov ne ustreza njihovi stvarni družbeni in produkcijski vlogi, še manj pa 375 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 potrebam Zveze komunistov same. Zato mislimo, da je treba postopoma korenito spremeniti socialno strukturo članstva in v njej zagotoviti izrazito delavsko večino. Ob takšni zahtevi se takoj pojavi vrsta tehtnih pomislekov kot tudi navadnih podtikanj in grobih nasprotovanj. Navedli bomo le nekaj najpogostejših. Najpogostejši in obenem najresnejši ugovor je, da pomeni tolikšno poudarjanje pomena socialne strukture članstva in njene korenite spremembe v korist delavcev hudo poenostavljanje problema ter nerazumevanje dosedanje preobrazbe delavskega razreda in celotne družbe, posebno pa Zveze komunistov. Saj smo že dosegli takšno razvojno stopnjo, ko si ne moremo več pomagati s starimi razrednimi pojmovanji, ko so vse družbene strukture v bistveno drugačnem položaju kot nekoč in ko bi torej poudarjanje razlik med posameznimi delovnimi sloji peljalo v dezintegracijo, namesto k integraciji družbe. Poleg tega je potrebna komunistom vse večja strokovna in splošna izobrazba, da bi mogli razumeti vse bolj zapletena družbena dogajanja in uspešno uresničevati politiko Zveze komunistov v samoupravnih in drugih družbenih organih. Zato moramo dajati tudi v Zvezi komunistov prednost izobraženim in družbeno že uveljavljenim ljudem pred manj izobraženimi ali celo neukimi delavci, ki velikokrat ne morejo pomagati ne sebi ne drugim. Za politično usmerjenost in revolucionarno doslednost komunistov torej ne more biti odločilen njihov dejanski socialni položaj oziroma socialno poreklo, temveč je odločilna komunistična zavest, ki odpravlja socialne pregrade in je sama po sebi odločilen dejavnik idejne enotnosti in moralne odgovornosti komunistov. Ostrejša različica istega ugovora seže še naprej, ko trdi, da pomeni zahteva po večji udeležbi in vplivu delavcev v Zvezi komunistov le taktiko konservativnih birokratskih sil v vodstvih Zveze komunistov, ki si hočejo s slabitvijo vpliva izobražencev in drugih ustvarjalnih ljudi ter ob hkratnem povečanju vpliva delavcev zagotoviti svoj lastni monopol na odločanje v Zvezi komunistov in prek nje v celotni družbi. Najbolj grobi med temi ugovori, ki odsevajo že pravo razredno sovraštvo do delavcev, pa kratko malo trdijo, da hočemo zvrstiti izobražence in druge ustvarjalne ljudi v isto vrsto ali jih celo podrediti primitivnim rokodelcem, kopačem in drvarjem, ki se jih drži še kmečka prst in ki se v svoji omejenosti ne zanimajo za drugo kot za višino in redno izplačilo osebnih dohodkov oziroma za svoje osebne koristi. Ko zavračamo takšna groba natolcevanja, poskusimo zdaj konkretneje obrazložiti, zakaj je nujno korenito spremeniti socialno strukturo Zveze komunistov v taki smeri, da se postopno zagotovita izrazita delavska večina in njen dominantni politični vpliv. To bomo obrazložili zlasti s treh poglavitnih vidikov: prvič, z vidika zagotavljanja idejne in akcijske enotnosti komunistov, drugič, z vidika raz- 376 mer j a med razredom in njegovo politično avantgardo nasploh, in tretjič, z vidika praktičnega uresničevanja socialne preobrazbe Zveze komunistov. IV Vrnimo se k izhodiščni ugotovitvi, da je tudi Zveza komunistov, tako kot vsako drugo politično gibanje, v svojem bistvu socialno gibanje, torej organizirana politična sila, ki se bori za današnje in zgodovinske interese delavskega razreda. Iz tega logično izhaja, da je podlaga idejne in akcijske enotnosti Zveze komunistov v enotnosti socialnih interesov članstva oziroma socialne baze, iz katere se članstvo rekrutira. Šele ko je ta pogoj v največji možni meri zagotovljen, lahko tudi komunistična zavest kot subjektivna sila odigra svojo pomembno kohezivno vlogo pri ustvarjanju idejne enotnosti in politični učinkovitosti gibanja. Bistveni vzrok, da je idejna enotnost Zveze komunistov oslabljena, je v njeni notranji socialni razslojenosti, torej v zaostrenih nasprotjih med socialnimi interesi posameznih delov njenega članstva. Drugače povedano: poglabljanje socialne diferenciacije in zaostrovanje socialnih nasprotij v družbeni bazi se je v specifičnih oblikah, vendar z isto socialno logiko, preneslo tudi v Zvezo komunistov. Takšna raznolikost in protislovnost socialnih interesov je sicer nekaj objektivno nujnega, vendar zaradi tega politika Zveze komunistov ne more biti preprost seštevek ali nekakšno poprečje zelo protislovnih konkretnih interesov, ker to kratko malo ni možno. Saj so konkretni socialni interesi posameznih slojev celo znotraj delavskega razreda tolikanj protislovni, da jih nikakor ni mogoče spraviti na nekakšen enoten imenovalec, ne da bi s tem živo prizadeli eno ali drugo socialno skrajnost. Na eni strani imamo množico nekvalificiranih delavcev in njihovih družin, ki žive na robu eksistenčnega minimuma in pogosto s svojim dohodkom ne krijejo niti realnih stroškov za reprodukcijo svoje delovne sile. Na drugi strani pa imamo že precej številen sloj premožnih ljudi z dohodkom, ki ne krije le njihovih normalnih življenjskih potreb, kakršne določata njihov poklic in socialno okolje, temveč jim marsikdaj omogoča za naše razmere zelo neracionalno ali celo čisto parazitsko potrošnjo. Res je, da so tolikšne skrajnosti največkrat posledica odklonov od delitve po delu, vendar bi bile socialne razlike zelo občutne tudi v primeru, če bi delitev po delu dosledno uresničevali. V Zvezi komunistov obe omenjeni socialni skrajnosti nista tolikanj opazni, saj v njenem članstvu skoraj ni najrevnejših delavcev kot tudi ne resničnih bogatinov. Sicer pa moramo poudariti, da nekakšne popolne socialne in idejne enotnosti ni mogoče zagotoviti niti z najbolj homogeno socialno strukturo članstva, torej niti v primeru, če bi bili v Zvezi komunistov sami kvalificirani delavci ali sami izobraženci. Saj je tudi med pripadniki ožjih slojev vedno dovolj naspro- 377 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 tujočih si interesov in teženj, čeprav seveda manj kot v okviru večjih socialnih grupacij. Bistvo problema torej ni v razčlenjenosti in protislovnosti interesov, ki izhajata iz pestre socialne strukture razreda ali članstva Zveze komunistov. Bistvo problema je v tem, da ob sedanji socialni strukturi članstva v Zvezi komunistov manjka dovolj izrazita nosilna socialna skupina, torej tisto delavsko jedro, ki bi bilo sposobno s svojim dominantnim vplivom obdelati sicer nujna socialna in idejna nasprotja, jih podrediti današnjim in zgodovinskim interesom delavskega razreda ter s tem ustvariti realno podlago za idejno in akcijsko enotnost političnega gibanja. Zveza komunistov sicer mora upoštevati očitno raznolikost in protislovnost interesov tako v celotni družbi kot tudi v vrstah svojega članstva. Vendar zaradi tega njena politika ne more biti preprost seštevek ali poprečje množice protislovnih interesov in teženj. Zveza komunistov namreč ne more z isto intenzivnostjo uresničevati interesov vseh sodelujočih socialnih slojev, temveč mora zasnovati svojo politično strategijo na interesih najštevilnejše in družbeno najpomembnejše socialne grupacije proizvodnih delavcev. Le z doslednim uresničevanjem interesov delavstva bo lahko v ustreznem razmerju z njegovimi interesi zanesljivo uresničevala tudi interese drugih delovnih slojev, omilila bo na ta način ostrino socialnih konfliktov med prej omenjenima socialnima skrajnostma ter zagotovila nujno potrebno družbeno stabilnost. Z zagotovitvijo takšne socialne podlage za idejno enotnost v Zvezi komunistov bodo spodrezane tudi korenine frakcionaštvu, oportunizmu in drugim nevarnim pojavom, ki so zdaj pogojeni prav s pretirano socialno razslojenostjo in s tem tudi politično razdvojenostjo članstva. Če torej ne uresničimo korenite spremembe v socialni strukturi članstva Zveze komunistov in ne utrdimo njene povezanosti z delavsko bazo, se bo Zveza komunistov še naprej spreminjala iz monolitnega političnega gibanja v nekaj podobnega, kar pomeni v meščanski politični praksi tako imenovana koalicija levih strank. To je rahla politična zveza, v kateri lahko vsaj začasno in na temelju neke najširše socialistične platforme sodelujejo zelo različne levičarske struje, od ultralevih radikalov in komunistov do socialdemokratov in libe-ralov. Primerjava med takšno koalicijo in Zvezo komunistov se bo morda zdela komu precej neumestna, saj deluje Zveza komunistov kot politična avantgarda delavskega razreda na bistveno ožji komunistični platformi in v popolnoma drugačnih družbenih razmerah. Če pa opazujemo že nekaj let nazaj njeno notranje socialno razslo-jevanje in vse večjo idejno razrahljanost, potem primerjava ni videti več tolikanj absurdna. Sicer pa moramo poudariti, da poteka v Zvezi komunistov, obenem s procesom njenega socialnega razslojevanja in političnega rahljanja že dalj časa neki drug, na videz zelo absurden, vendar popolnoma logičen proces ustvarjanja nove socialne in idejno-politične enotnosti. Le-ta pa ne temelji na socialnih interesih delavstva ali de- 378 lavskega razreda kot celote, temveč na ožjih interesih njegovih gornjih plasti, torej nekakšnih srednjih slojev, ki imajo danes v Zvezi komunistov izrazito večino in največji dejanski vpliv. Proce9 takšne razredno-politične »prekvalifikacije« Zveze komunistov, ki je dobil že resnično zaskrbljujoče razsežnosti, pa ne izhaja le iz njene notranje socialne razslojenosti, temveč ga podpira tudi vse večji zunanji politični pritisk privilegiranih družbenih slojev na Zvezo komunistov. Le-ta jim je seveda le toliko dobrodošla, kolikor lahko prek nje uresničujejo svoje trenutne socialne interese in krepijo svoj družbeni vpliv. V resnici pa jim je kot komunistično oziroma delavsko gibanje popolnoma tuja ali celo razredno sovražna. Če bi se vpliv teh slojev še naprej krepil in hkrati slabil vpliv delavcev na Zvezo komunistov, bi to pomenilo njeno nadaljnjo razredno razvodenitev in nazadnje tudi njeno definitivno likvidacijo. Menda ni treba posebej poudarjati, kaj bi to pomenilo za delavski razred in našo samostojno samoupravno pot v socializem. Res je, da delavski razred ne uresničuje svojih današnjih in zgodovinskih interesov le prek Zveze komunistov, temveč tudi prek mnogih drugih družbenopolitičnih in samoupravnih organizmov; vendar le-ti lahko uspešno delujejo v naših razmerah le ob učinkoviti aktivnosti dobro organizirane in notranje čvrste komunistične avantgarde. V Zdi se, da smo se komunisti po 21. seji Predsedstva in 2. seji konference ZKJ zavedeli nevarnosti takšnega izrojevanja Zveze komunistov in se mu začeli odločneje upirati. To dokazuje, da ima Zveza kounistov, tudi takšna, kot je, velike moralne in ustvarjalne moči, ki so se sposobne vsaj začasno razgibati v živahno politično dejavnost in preusmeriti tok družbenih dogajanj. Vendar se ne smemo slepiti z iluzijo, da je možno obdržati te moči v stalni revolucionarni aktivnosti, ne da bi korenito spremenili realen odnos socialnih sil znotraj Zveze komunistov. Bilo bi popolnoma nerealno pričakovati, da bi se mogla sedanja partijska struktura, v kateri prevladuje članstvo iz srednjih oziroma upravljavskih slojev, za trajno povzpeti nekako nad same sebe le s pomočjo zavesti in se brez omahovanja boriti za današnje in zgodovinske interese delavskega razreda, za samoupravljanje in uresničenje brezrazredne komunistične družbe. Odnos tako strukturirane Zveze komunistov do delavskega razreda in njegovih interesov, kljub iskrenim namenom posameznih komunistov in forumov, objektivno ne more biti drugačen kot pater-nalističen, torej kot dobrohoten, vendar pokroviteljski odno9 razmeroma dobro situiranih, izobraženih in družbeno uveljavljenih ljudi nasproti osnovnim množicam delavcev. Ob takšnem paternalističnem odnosu do delavskega razreda se lahko celo resnični napori komunistov, da bi se izboljšal socialni položaj delavcev in zmanjšale so- 379 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 cialne razlike, navsezadnje izkažejo kot kultivirana dobrohotnost premožnejših do revnejših pripadnikov razreda, obenem pa kot zavestno prizadevanje za ublažitev socialnih konfliktov in vzpostavitev nekakšnega socialnega ravnovesja, ki bi bil potreben za to, da se trajneje zagotovi priviligirani položaj gornjih družbenih slojev. Skratka: sedanja partijska struktura se ne more več uspešno uveljavljati kot avantgarda delavskega razreda in nadaljevati socialistične revolucije, ne da bi se globlje socialno preobrazila. Takšno socialno preobrazbo Zveze komunistov in njeno normalno organsko zvezo z delavskim razredom pa lahko zagotovimo predvsem z izrazito delavsko večino, torej s tolikšno fizično prisotnostjo delavcev v njenih vrstah, da bo povsod čutiti njihov neposredni politični vpliv in kontrolo. To je vsekakor odločujoči, ne pa tudi edini pogoj za progresivno preobrazbo Zveze komunistov. Saj poznamo primere komunističnih oziroma delavskih partij, ki so imele v svojih vrstah precej večji odstotek delavcev, kot ga ima naša Zveza komunistov. Vendar jih samo to ni zavarovalo pred hudim zbirokratiziranjem in odtujevanjem od delavskega razreda. Spominimo se samo tragičnih dogodkov na Madžarskem leta 1956 ali revolta pribaltskih delavcev na Poljskem leta 1970. Ne glede na to, koliko so bile pri dogodkih udeležene tudi organizirane protisocialistične sile in nekatere težave objektivne narave, je bil vendarle temeljni konflikt med delavstvom in zbirokratiziranimi vodstvenimi strukturami, vštevši vodstva njihovih delavskih partij. To pomeni, da tudi za progresivno preobrazbo Zveze komunistov ni potrebna samo delavska večina, temveč je nujno treba ustvariti v celotni partijski organizaciji takšno demokratično in ustvarjalno ozračje, v kakršnem bi delavci in mladi ljudje sploh lahko prišli do prave veljave. Še važnejše pa je, da zagotovimo odločilen vpliv delavcev in njihovih interesov v vseh drugih družbenih organizmih, kar bi samo po sebi odločilno pripomoglo, da bi se delavci uveljavili tudi v Zvezi komunistov, in nasprotno. Poleg tega je treba občutno izboljšati idejno-politično marksistično izobraževanje celotnega članstva Zveze komunistov, da bi v sodobnih, dokaj zapletenih družbenih razmerah sploh lahko razumelo smoter in načine uveljavljanja vodilne vloge delavskega razreda ter njegove sedanje in zgodovinske interese. Prav tako si ne zamišljamo socialne preobrazbe Zveze komunistov kot kampanjsko sprejemanje delavcev na eni strani ter izrivanje naprednih in aktivnih članov iz drugih delovnih slojev na drugi strani. Saj se bosta v Zvezi komunistov tudi v prihodnje, tako kot do zdaj, nujno srečevala delavec in direktor podjetja, študent in profesor, medicinska sestra in zdravnik, aktivni delavec in upokojenec. Tudi danes v Zvezi komunistov nimamo preveč dobrih inženirjev, ekonomistov, zdravnikov in drugih izobražencev, temveč imamo premalo delavcev iz neposredne proizvodnje. Problem dosedanje, tako imenovane deproletarizacije Zveze komunistov, torej zmanj- 380 sevanja udeležbe delavcev v njenem članstvu, tudi do zdaj ni bil v tem, da so se nadarjeni in ambiciozni mladi delavci-komunisti z marljivim delom in izobraževanjem povzpeli do višjih »nedelav-skih« poklicev in tako prenehali predstavljati delavce v socialni strukturi članstva. Problem je bil v tem, da hkrati s socialnim napredovanjem le-teh nismo sprejemali v zadostnem obsegu novih delavcev. Tako je nastala v socialni strukturi članstva Zveze komunistov nekaka socialna praznina med gornjimi sloji zaposlenih in osnovnimi sloji delavcev, ki je tudi 27-odstotni delež delavcev ni mogel uspešno zapolniti. Potemtakem lahko okrepimo in preobrazimo Zvezo komunistov predvsem tako, da povečamo število njenega članstva oziroma intenzivneje sprejemamo vanje delavce ter mlade ljudi iz vseh drugih delovnih slojev, zlasti pa inteligence. Prav ustvarjalna politična zveza med delavstvom in komunistično inteligenco je eden nujnih pogojev za utrditev družbene veljave in učinkovitosti Zveze komunistov. Saj se nobeno delavsko gibanje ne more povzpeti nad raven sindikalnega tradeunionizma in se zavarovati pred škodljivim političnim sektašt-vom brez neposrednega sodelovanja napredne inteligence, ki osmišlja delavčeve interese in oblikuje njihovo revolucionarno politično ideologijo. Vendar moramo tudi v primeru Zveze komunistov upoštevati tole poenostavljeno pravilo: če bo Zveza komunistov ukoreninjena v delavstvu in uživala njegovo podporo, potem bo zanesljivo uživala tudi podporo napredne inteligence in naprednih ljudi iz vseh drugih delovnih slojev. Če pa ne bo imela podpore delavstva in se bo opirala pretežno na inteligenco in gornje družbene sloje, tedaj bo izgubila svojo čvrsto socialno bazo in prenehala biti komunistično gibanje, torej avantgarda delavskega razreda oziroma orodje njegove družbene dominacije. Na koncu le še vprašanje, kako zagotoviti intenzivnejše vključevanje delavcev v Zvezo komunistov. Saj je včlanjenje v Zvezo komunistov za vsakogar zelo resna odločitev, povezana s pomembno družbeno odgovornostjo. Da bi torej dosegli to, da bi delavci bolj vstopali v Zvezo komunistov, moramo hkrati uresničiti dvoje: po eni strani moramo povečati naše napore za dejansko uveljavljanje delavčevih interesov v celotnem družbenem dogajanju in tako okrepiti zaupanje delavcev v Zvezo komunistov; po drugi strani pa moramo občutno povečati tudi konkretno organizacijsko in agitacijsko dejavnost osnovnih organizacij pri sprejemanju novih članov. Se več: uspešnost pri sprejemanju novih članov, posebno delavcev, mora postati eno temeljnih meril za učinkovitost delovanja katerekoli osnovne organizacije ali vodstva Zveze komunistov. Delavsko večino seveda lahko ustvarimo le v Zvezi komunistov kot celoti, posebno pa v proizvodnih delovnih organizacijah. Popolnoma drugačen je položaj v tistih delovnih strukturah, kjer prevladujejo v poklicih izobraženci. V zdravstvenem zavodu sta npr. po- 381 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 glavitna nosilca ustvarjalnega dela zdravnik in medicinska sestra, torej bomo predvsem med njimi pridobivali nove člane Zveze komunistov. Podobno jih bomo v izobraževalnih zavodih pridobivali med pedagoškim kadrom. Zato pa moramo pridobiti toliko več delavcev v proizvodnih in drugih gospodarskih organizacijah, da bi tako zagotovili ustrezno delavsko večino in njen odločujoči vpliv v celotni Zvezi komunistov. Kakor hitro bomo dosegli vidnejše uspehe v socialni preobrazbi in pomladitvi Zveze komunistov, se bodo v njenem delovanju brž začutili novi tokovi; okrepila se bo nujna politična diferenciacija med članstvom; mnogi pereči družbeni problemi, ki se nam zdaj še dozdevajo skoraj nerazrešljivi in nas zato demoralizirajo, se bodo začeli reševati z novim optimizmom in učinkovitostjo. Potrebno nam je le trdno prepričanje, da nam je takšna socialna preobrazba Zveze komunistov ne le potrebna, temveč tudi neizogibna, da bi lahko naprej uspešno uveljavljala svojo progresivno družbeno vlogo. 382 Slavko Milosavlevski Družbene funkcije sindikatov v samoupravni družbi i Čeprav sta nasa družbena praksa in misel pri iskanju načinov za socialistično uresničitev že davno krenili po dokaj samostojni poti, sta še vedno hudo obremenjeni s številnimi predsodki iz etatistič-nega časa. Ti predsodki so se zlasti zakoreninili v sindikatih — njihova vloga in funkcija v socializmu nasploh in posebej v socializmu, ki se uresničuje kot samoupravna družba. Seveda ni bilo mogoče v okviru družbene znanosti in politike nikoli priti kdove kako daleč, dokler so gibanje misli in analize zavirali razni pritiski in predsodki. A to ne pomeni, da je lahko opuščanje vseh predsodkov in osvoboditev znanosti ter prakse iz njihovih spon in vplivov nekako mehanično dejanje, dejanje, ki bi bilo preprosto izraz kake dobre volje ali osebnega poguma oziroma oportunizma. Zelo dobro vemo, da sam proces dezindoktrinacije, teoretične in ideološke, od nakopičenih predsodkov traja zelo dolgo in da je v skrajnosti rezultat splošne politične prakse in družbenih odnosov. Sheme naših stališč o sindikatu in njegovi vlogi kažejo to zelo prepričljivo in kategorično. Mnogim iz tako imenovane družbe-no-politične strukture so šli pokonci lasje, če je sindikat zavzel kdaj drugačna stališča od tistih, ki so se tako »dokončno« rodila v njenih laboratorijih. In to so bila le drobna znamenja tistega avtonomizma sindikata, ki je prvi pogoj za njihov obstoj v socializmu, tudi v tistem »najbolj samoupravnem«. Naj pri tem končamo z naslednjo ugotovitvijo: ustrezna vloga sindikata je lahko v socializmu merilo njegove demokratske in samoupravne narave. II Ni mogoče govoriti o razmerju med sindikatom in avantgardo, če ne upoštevamo nekaterih splošnih izhodišč o celotnem položaju sindikatov oz. o bistvu njihove funkcije v samoupravno-politični 383 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 družbi. Želeli bi, da bi nas analiza dejavnikov teh funkcij vodila do strukture zgoraj omenjenega razmerja. Analiza mora seveda izhajati iz na prvi pogled sholastičnega vprašanja; zakaj so potrebni, oz. ali so sploh potrebni, sindikati v družbenopolitičnih razmerah, v katerih je delavski razred nominalno, in lahko bi dejali tudi realno, vodilna družbenopolitična sila v strukturi in organizaciji oblasti? Vsa dosedanja praksa in teorija sta potrdili to vprašanje, čeprav ne v enakem duhu in v isti smeri. Dolgo sta v socializmu prevladovali teorija in praksa o sindikatih kot vzgojni organizaciji delavskega razreda. Kolikor je bila priznana tako imenovana zaščitniška funkcija sindikatov, so jo omejevali zgolj na razmerje sindikati — možno zlorabljanje oblasti v posameznih delovnih organizacijah glede na posamezne delavce oz. uslužbence, ne pa na globalno konfrontacijo sindikati — oblast, ki jo je mogoče integralno zlorabiti glede na praktično-politične in zgodovinsko-perspek-tivne pravice delavskega razreda. Naj mimogrede omenimo, da je tudi Lenin pripisoval vzgojni funkciji sindikatov prvobiten pomen, čeprav je še vedno menil, da je možen tudi splošen spopad: delavski razred — njegova država, kot ena od institucionaliziranih oblik njegove politične organizacije. Dileme v zvezi s funkcijo sindikata v socialistični družbi so bile v obdobju neposredno po prvi zmagoviti revoluciji proletariata povsem normalne. Revolucionarni zanos je bil v duhu in v vsakdanjem političnem gibanju še izredno močan, zato ni bilo moč kritično oceniti, da bi lahko oblast zlorabili ali napak uporabljali, posredno ali neposredno, proti tistim, v katerih imenu se izvaja, to je v imenu delavskega razreda. Koncentracija duha in sil je bila usmerjena k njenim tako pomembnim in za prvo socialistično državo tako specifičnim ciljem, kar je vsekakor vplivalo na prepričanje, da bodo tudi sindikati dosegli svoj namen le v kontekstu svoje vzgojne funkcije. Seveda to ni nikakršno opravičilo za njihovo enostranskost, obenem pa je edino možno pojasnilo. Tako pojasnilo pa ne more imeti nikakršnega smisla danes, po več kot petdesetletnih izkušnjah, ko se je pokazalo, da ni gibanje socialistične družbe nič manj zapleteno, če ni še celo bolj kompliciran pojav od razvoja in gibanja družbene strukture na temelju zasebne kapitalistične lastnine. Resna analiza o vlogi sindikatov v socialistični družbi torej ne more mimo obdobja Stalinovega kulta in mimo številnih dogodkov v vzhodnoevropskih socialističnih državah v zadnjih dveh desetletjih. Pred argumenti, ki jih je moč navesti iz teh izkušenj, padejo v vodo vse formalno-logične in še tako pretehtane »teorije« o sindikatih in njihovi prevladujoči vzgojni funkciji. Ti argumenti so povsem potrdili in celo poudarili zgodovinsko nujnost sindikatov kot oblike organiziranja delavskega razreda v socializmu, za širši gospodarski (tudi politični) boj, od sodelovanja do nasprotovanja, v primerjavi z drugimi organizacijami, zlasti tistimi, ki uporabljajo orožje oblasti. 384 III Le analiza o družbeno-gospodarski in politični strukturi in praksi socializma, ki izhaja iz tega, da ni nobene a priori nezmotljive družbenopolitične organizacije, ne glede na njene družbene temelje in na subjektivno usmerjenost, lahko vodi do ustreznih sklepov. Obstajajo bolj ali manj dobro organizirani sistemi, v okviru katerih delujejo mehanizmi, ki na minimum omejujejo možnosti napačnega odločanja in v katerih taki mehanizmi sploh ne morejo obstajati oziroma delovati. Analiza takih izhodišč nas vodi še do naslednjih ugotovitev: v daljnji prihodnosti bi se pokazali kot bolj učinkoviti — z manj pogoji, v katerih so možne subjektivne napake v procesu odločanja — tisti sistemi, ki so bolj zapleteno organizirani, katerih deli so v soodvisnem razmerju avtonomije, pa tudi v avtonomni soodvisnosti, v katerih je dialektična igra medsebojnega nadzorstva in kritike značilnost njihovega političnega življenja in razmerij. Soodvisni zapleteni družbenopolitični sistemi so na bolj naraven način razreševali notranja trenja in protislovja, če so bili kot celota širše zasnovani in če so kot posamezni deli globlje prodrli do srži realnega življenja, interesov in odnosov. V socializmu je bilo opaziti najbolj usodno zgrešene korake tedaj, kadar je država ali partija postala nezmotljiva sodnica, kadar je v teoriji prevladalo mnenje, da je treba vse duhovne in politične sile uporabiti za propagiranje sklepov, ki jih sprejema kot nepogrešljive vrednote posamezno središče, praksa vseh organizacij delavskega razreda pa se je sprevrgla v slepo pritrjevanje tistemu, kar so odločili v enotnem centru, ob nekritičnem ponavljanju v sami praksi. Sindikat, izredno močan mehanizem, skoraj povsem ločen od stvarnega življenja delavskega razreda, se je povsem usmeril k določenemu centru in uporabljal vso svojo moč za uresničevanje njegovih odločitev. Vzgojna funkcija sindikata se je sprevrgla v klasično orodje ideološke in politične indoktrinacije ter v odpravljanje nezadovoljstva in nemirov z obstoječim redom. Sindikati so tako iz sredstev in možnih instrumentov za ravnovesje in politično nadzorstvo postali člen v procesu totalitarizma in dejavnik totalitarnega sistema, obenem pa tudi eden od njegovih glavnih stebrov. Sindikalna birokracija, po svojem materialnem položaju in statusu skoraj izenačena z državno-partijsko birokracijo, je postala eden od glavnih dejavnikov boja za okostenelost obstoječih družbenogospodarskih in političnih odnosov. Iluzija o sindikalni organiziranosti in sindikalnih svoboščinah ovira revolucionarne zahteve in dejavnost samega delavskega razreda vse dotlej, ko protislovja dosežejo vrhunec in ko pride do klasičnih eksplozivnih situacij. IV Obstoj sindikatov v socializmu ima torej zgodovinski pomen le, če jim je priznana njihova zaščitniška funkcija. To pa ne pomeni le 385 Teorija In praksa, let. 9, it. 3, Ljubljana 1972 priznati možnosti kršenja gospodarskih in socialnih pravic posameznega delavca, kot posledico napak ali odtujenosti državno-birokrat-skega mehanizma, ampak tudi priznavanje možnosti za splošne konfrontacije med državno administracijo (državo) in delavskim razredom. Seveda gre vselej za konfrontacijo interesov oziroma za možnost zapostavljanja oz. ignoriranja takih interesov. Predvsem gre za priznavanje splošne konfrontacije, saj lahko boj proti kršenju individualnih interesov poteka tudi z drugačnimi sredstvi. V socializmu ni nujno, da je sindikat, ki hoče izpolnjevati svojo zaščitno funkcijo, za vsako ceno opozicijska sila. Veliko načinov je, ki vodijo do določenega cilja: ustreznih ali bolj ali manj sprejemljivih ukrepov, ki se nanašajo na interese delavskega razreda v najširšem pomenu besede. Osnovno vprašanje pa je v tem, da ima sindikat svobodo izbrati način, ki bo po njegovem mnenju najbolj ustrezal tako cilju kot tudi času, ko naj bi ta cilj uresničili. Ta svoboda izbire poti bo nepopolna, če ne sega do konca, vse do možnosti — organizirati realen pritisk delavskega razreda. Povsem jasno pa je, da k taki svobodi sodi tudi dokaj avtonomen položaj sindikatov v celotnem sistemu družbenopolitičnih odnosov. Taka samostojnost zajema tudi možnost analize in ocene sklepov ter programov s stališča specifičnih interesov delavskega razreda, tako stvarnih kot splošnih in zgodovinskih, pogoj, da bi bila taka možnost realna, pa je povezanost sindikatov z gibanjem realnih interesov delavskega razreda. Resnična samostojnost sindikatov je torej odvisna od njihove povezanosti z življenjem in delom delavskega razreda, kjer je obenem tudi njegova meja: sindikati se bodo kaj kmalu zapletli v spopade z delavskim razredom, če bo ta postavljal nerealne zahteve. Seveda pa ni popolnega poroštva, da se tudi dokaj samostojen sindikat ne bo znašel v praznem — med zahtevami, ki jih je postavil, ko mu je za nekaj časa uspelo imeti za seboj delavski razred, ter možnostmi, da te zahteve uresniči, kar bo delavski razred naposled moral uvideti. Sistem, v katerem je sindikat relativno samostojna sila, seveda še ne rešuje avtomatično vseh težav ter protislovij, značilnih za posamezno socialistično družbo. Je le dinamičen sistem, ki v dobršni meri z vmesnim vplivom različnih dejavnikov omogoča visoko stopnjo stvarnega odločanja. Državni organi, ki sprejemajo odločitve, so v nevarnosti, da bi bih izpostavljeni pritisku sindikatov oz. vsega delavskega razreda, zato so prisiljeni, da v predlogih odločitev upoštevajo zahteve in interese tega delavskega razreda. Sindikat, ki se noče zaplesti v spopade z delavskim razredom, mora nenehno poudarjati nujne zahteve, da bi opozoril na interese tega delavskega razreda, po drugi plati pa mora upoštevati tudi njihovo realnost. Če so ustrezni družbeni dejavniki gluhi za zahteve, ki jih je v krajšem časovnem obdobju večkrat postavil sindikat in če te zahteve nimajo neposrednih posledic na položaj delavskega razreda, je to kazalec, 386 v kolikšni meri je sindikat izoliran od delavskega razreda in njegovih interesov. Glavni dejavnik razgibanosti tega sistema pa izvira iz položaja samega delavskega razreda v njem. Ta razred je tisti dejavnik, ki je pravzaprav gibalo vsega sistema. V središču pozornosti je predvsem praktičen, pa tudi zgodovinski interes razreda. Državni organi, ki so po zakonih družbene ureditve dolžni skrbeti za interese delavskega razreda, so v takem primeru prisiljeni, da to store. Sindikati, ki so nastali predvsem zaradi zaščite interesov delavskega razreda, ne morejo upravičiti svojega obstoja mimo tega, z nekakimi vzgojnimi ali kakršnimikoli drugimi državotvornimi funkcijami. Na osnovi tega, ali so opozorili ali ne na kako šibko točko v interesih razreda, se meri njihov pomen in vloga. Državni organi in sindikati pa v medsebojnem soodvisju, povezano z uresničevanjem interesov delavskega razreda, črpajo moč za odpor oz. pritisk iz svojega neposrednega razmerja z delavskim razredom. Tako postane sistem sindikatov z dokaj samostojnim položajem pri uresničevanju zaščitne funkcije interesov delavskega razreda okvir, v katerem se pojavlja delavski razred vse pogosteje, čeprav še vedno posredno, kot zgodovinski subjekt. Možnosti za odklone sicer še obstajajo, a so precej manjše. V Iz logične analize bo vsekakor sledil sklep, da je položaj sindikatov v socialistični družbi, v kateri je državni princip prvobitna osnova družbenopolitične organizacije, drugačen kot v družbi, v kateri je temelj samoupravno načelo. Klasična zaščitna funkcija sindikata bi se vsekakor morala polneje izražati v razmerju do državne organizacije, v okviru katere so možna večja oddaljevanja od praktičnih in zgodovinskih interesov delavskega razreda. V samoupravni družbi je sindikat obrnjen k državni strukturi predvsem kot eden od »partnerjev« v splošnem procesu. Glede na samoupravne elemente za sindikat v taki logični strukturi ni prostora, saj se »delavski razred ne more bojevati proti delavskemu razredu«. Z mehanizmom in sistemom samoupravljanja je ta razred dovolj močan, da sam tudi neprestano rešuje težave v zvezi s svojim obstojem. Mar v tej logiki ni korenin tistih starih predsodkov, ki so obremenjevali našo zavest (in prakso) v ugotavljanju (in oblikovanju) stališč o razmerju med sindikatom (organizirani delavski razred) in državo (politična oblast delavskega razreda) iz časov po revoluciji, ko smo bili močno prežeti z ideologijo in idealiziranjem države, kot oblike politične oblasti delavskega razreda? Naša praksa (do določene mere pa tudi teorija) se ni odrekla le zaradi tega, ker smo poučeni s prakso, ki je dezideologizirala naše pojme o državi kot obliki politične oblasti delavskega razreda, ko smo spoznali, da so v tem okviru in na tej osnovi možne najbolj neverjetne oblike odtujevanja, temveč tudi zato, ker se je tudi sama 387 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 samoupravna praksa izkazala za veliko bolj zapleteno, kot je bilo pričakovati v najbolj resni analizi o družbenopolitičnih odnosih, shemi o idealno urejenih odnosih, o možnostih avtomatskega reševanja določenih spopadov med samoupravno strukturo in nekaterimi deli delavskega razreda. Vse dotlej, dokler so možne nekatere socialne diferenciacije, dokler so take diferenciacije objektivna nujnost, bodo tudi objektivni pogoji za oddaljevanje, zlorabe in kršenje pravic posameznih delavcev, delavskega razreda in delavcev nasploh. Organi samoupravljanja so le potencialno manj v nevarnosti, da bi postali subjekt vseh omenjenih sleparjenj in zlorab, a vse dotlej, dokler delujejo v danih objektivnih zgodovinskih razmerah, so tudi sami v nevarnosti, da postanejo objekt manipuliranj ter da se bodo njihove funkcije oddaljile in oddaljevale od praktičnih in zgodovinskih interesov delavskega razreda. Sindikati bodo v takem zgodovinskem kontekstu prevzeli svojo zaščitniško funkcijo in vlogo do celotne strukture samoupravljanja. Za zdaj ne obstaja popolna samoupravna družba. Ta družba se poraja in razvija v dialektičnem sorazmerju z državno strukturo na eni in z etatistično zavestjo na drugi strani. Medtem ko se neposredni samoupravni dejavnik ukoreninja v osnovnih družbenih enotah dokaj naglo, pa etatistični odnos, celo v obliki samoupravnosti, životari v širših družbenih skupnostih še dokaj dolgo, saj je samoupravno načelo postalo vodilna politična filozofija. Seveda je izid bitke predvsem odvisen od moči neposrednega samoupravnega odnosa in od njegove navzočnosti in možnosti deleža pri političnem mehanizmu družbenopolitičnih skupnosti. Možnost manipuliranja je v takem mehanizmu vselej večja kot pa v tistem, ki je bolj neposredno integriran in pod vplivom neposrednih dejavnikov družbenega dela. V takem primeru, kot je zadnji, je pri grobem kršenju in zlorabah in pri odkritem preziranju interesov delavcev možnost, da ti na tako ravnanje neposredno reagirajo. To se tudi dogaja v količkaj demokratizirani družbi; celo družba, ki ima najmanj realnih elementov samoupravnosti, je vsaj toliko demokratična, da dopušča možnost svobodnega gibanja take reakcije. V širših družbenopolitičnih skupnostih, do nacionalnih in drugih, je taka neposredna reakcija dokaj težavna. In če že pride do nje, je zgolj rezultat skrajno zaostrenih odnosov in spopadov med silami, ki so udeležene v družbeni igri (oziroma boju). Na ekstremne izlive nezadovoljstva je tudi reakcija dokaj ekstremna oz. enostranska. Iz nastalega protislovja lahko najde tudi pravo pot, kar pa ni nujno. Možno je, da se izhod poišče v oživljanju starih institucij in odnosov. Vsaka družba je zainteresirana za dokaj trdne pogoje in okvire svojega razvoja ter za ustrezne metode razreševanja družbenih protislovij. Samoupravni družbi je tudi potrebno, da v svojo politično strukturo vgradi institucije in elemente, ki se bodo med seboj nadzorovali in dopolnjevali in katerih gibanje bo pravzaprav dialektika odnosov med organizirano-samoupravnim, stihijskim in klasično- 388 državnim. Sindikati bodo lahko na ravni družbenopolitičnih skupnosti postali sredstvo za sintezo dela organizirano-samoupravnega in stihijskega gibanja. Delavski razred lahko na širši družbeni ravni, zlasti dotlej, dokler vanjo niso vneseni neposredni samoupravni elementi, najde v sindikatu eno od najbolj racionalnih sredstev boja, nasprotovanja in korekcije za državo, ki lahko preseže meje svojih funkcij kot politična oblast delavskega razreda. Seveda bodo ustrezne razmere sindikata najpogosteje delovale preventivno in manj aktivno, ker bo »nadzorovana« država manj tvegala in ne bo v tolikšni meri prezrla interesov delavskega razreda, če bo ta nastopal kot posebej organizirani partner. Ta mehanizem torej ne računa s klasično podobo zaščitne funkcije sindikatov, temveč predvsem s sodelovanjem. Sindikati in država se ne znajdejo vselej v položaju, ko država želi odločiti o stvari, ki se neposredno ali posredno tiče interesov delavskega razreda, ko bi moral sindikat reči »da« ali »ne« in ko učinkuje določeni mehanizem odnosov. Sindikat se pojavi kot dejavnik utrjevanja širše politike, ki lahko služi državi v splošno orientacijo in omogoča visoko stopnjo vključevanja ali ujemanja njenih odločitev s splošnim ali posebnim gibanjem interesov delavskega razreda. Sindikat nastopa kot mehanizem sinteze in prenašanja pobud delavskega razreda, tako glede zaščite njegovih interesov kot tudi glede odločitev v širših družbenih problemih in nalogah. V takem kontekstu se sindikat pojavlja kot delavska demokracija v okviru sistema samoupravljavske demokracije. Mar iz tega ne sledi filozofija idealiziranja sindikata in njegovih možnosti? Povsem upravičeno bi lahko zastavili naslednje vprašanje: če se nevarnosti odtujevanja ne morejo izogniti neposredni organi samoupravljanja v delovnih organizacijah in v širših družbenopolitičnih skupnostih, če ta nevarnost visi kot Damoklov meč nad državo, ki je oblika revolucionarne politične oblasti proletariata, kje je torej poroštvo, da sindikatom ne bo pretila taka nevarnost. Seveda bi bilo treba precej jasno povedati: tudi sindikat je tako kot vse druge organizacije delavskega razreda v nenehni nevarnosti, da se njegova vloga in funkcija odtujita in izmaličita. Noben političen mehanizem ne more biti sam zase poroštvo proti zlorabam in neustreznim odločitvam o razvoju. V politični socialistični družbi pa obstajajo določene zakonitosti. Z analizo takih zakonitosti je mogoče priti do določenih sklepov o sindikatih kot učinkoviti obliki deleža delavskega razreda pri sprejemanju sklepov o širšem družbenem planu, o njegovih aktualnih interesih in tudi o interesih za prihodnje. Ne da bi hoteli biti vsestranski, bi bilo treba opozoriti na nekaj dejavnikov, ki vsekakor pomenijo bistvo vseh omenjenih zakonitosti. Manj nevarnosti odtujitve grozi tisti politični socialistični družbi, v kateri so politične ustanove pod večjim neposrednim vplivom interesov delavskega razreda, ne da bi pri tem omenjali njihov neposredni delež. To pravilo pa lahko postane začarani krog, če ga ne 389 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 dopolnjuje neko drugo, katerega cilj bo, da čimbolj postane sestavni element danega objektivnega političnega mehanizma: vpliv interesov delavskega razreda na politične ustanove ni mogoče prepustiti slabi ali dobri volji subjektivnih dejavnikov raznih ustanov, temveč mora biti rezultat objektiviziranega in v dokajšnji meri avtomatskega mehanizma. Neposredni delež osnovnih organizmov je vsekakor eden od zelo ustreznih in preizkušenih sistemov, s čimer pa niso izčrpane vse možnosti. Zlasti v okviru širših družbenopolitičnih skupnosti, kjer neposredno sodelovanje otežuje vrsta pogojev in elementov, je možnosti še veliko. Ta objektivizirani mehanizem temelji na neposrednem deležu in ga je mogoče nadalje razviti v sistemu večstranske učinkovitosti organizacije. Polivalentnost pri tem ni odraz ustrezne delitve dela v okviru funkcije, temveč odraz možnosti za gibanje interesov delavskega razreda po več kanalih, da bi se lahko izrazili v svoji celovitosti. Vsak element večstranske organizacije obdrži v primerjavi z drugimi relativno samostojnost, tako da se izraža s potencialnim ali neposrednim korektivom drugih dejavnikov. Če se v tem sistemu sindikat pojavi kot korektiv za državne organe ali koga drugega, ni pri svojih ukrepih povsem avtonomen. V neposredni ali posredni konfrontaciji je prisiljen upoštevati stvarnost svojih stališč, saj je ta skrajni vir moči njihovega vpliva. Gre torej za sistem, v katerem imajo sindikati vlogo ustreznega družbenega korektiva in v katerem je ta nenehno prisiljen potrjevati objektivnost svojih stališč. Ta sistem izhaja iz postavke o možnostih odtujevanja vsake ustanove kot celote, v katerem pa so vsi njegovi dejavniki v razmerju medsebojnega nadzorovanja in vplivanja, tako da je čim manj možnosti za njihovo odtujitev. VI V različnih družbenopolitičnih sistemih socialistične demokracije so možni med komunistično organizacijo in sindikati različni praktični mehanizmi razmerij. Ti mehanizmi pa morajo zajemati, če naj bi bil vpliv delavskega razreda stvaren, določen element. Gre za že omenjeno avtonomnost. Razmerje transmisije je seveda eden od modelov in rešitev, bistvo funkcije sindikatov pa je povsem drugačno od tistega, ko se v njih izraža vpliv delavskega razreda in kaže gibanje njegovih interesov. Naše pojmovanje o vodilni vlogi komunistične organizacije izvira iz stare marksistične teorije. »Komunisti so del delavskega razreda, ki vidi najdlje.« »Njihov odnos do drugih partij delavskega razreda maksimalno črpa energijo, nakopičeno v njihovi strukturi,« je zapisano v Komunističnem manifestu. ZKJ si je zlasti po 4. plenumu prizadevala, da bi uresničila prakso v duhu teh idej. Ni se »odrekla« vlogi avantgardne organizacije delavskega razreda, kar seveda ni povsem subjektiven odraz pojmovanja njenega članstva, temveč izredna zgodovinska potreba. 390 Le uresničevanje te prakse je jasno potrjevalo tako sklepanje, saj je vpliv zveze komunistov vse pogosteje postajal odraz njene idejno-politične moči, namesto da bi odražal moč, ki izhaja iz politike oblasti in njenega mehanizma. S tem nočemo trditi, da se je taka praksa izkazala v vsej svoji popolnosti, a je postala vse bolj značilna. Zveza komunistov v duhu teh idej in prakse noče sprejemati političnih sklepov v zadnji instanci in navajati resnic, ki jih »ni moč ovreči«. Kot organizacija »najbolj zavestnega dela delavskega razreda« ostaja sredi idejnega in političnega življenja ter gibanja, kar seveda ni možno brez organiziranega političnega delovanja, brez sinteze stališč in sklepov itd. ZKJ se seveda ni odrekla odgovornosti za praktično-politično razreševanje stvari, saj je o tem jasno in pravočasno navedla svoja stališča. Je politična organizacija, tudi zaradi tega, ker se bojuje, da bi se določena stališča in sklepi spremenili v živo družbenopolitično in družbeno-gospodarsko razmerje. Prav pri tej točki pa nastajajo razlike pri tistih komunističnih organizacijah, katerim družbenopolitični status daje pravico sprejemati zadnje sklepe. Moč družbenopolitičnih sklepov in stališč, ki jih sprejema ZKJ, je v povezavi med njihovo vsebino in družbeno stvarnostjo ter njihovo usmerjenostjo v perspektive razvoja. Ti sklepi delujejo in postajajo del družbenopolitične stvarnosti prek zavesti delavskega razreda oz. vseh protagonistov v družbenopolitični strukturi. Njihova resnična vsebina pa se potrjuje v stikih s to strukturo in vso drugo družbeno realnostjo. Tak proces in odnos verifikacije pa terja dokajšnjo samostojnost vseh drugih organov in organizacij političnega sistema, ker ne temelji na avtomatičnem, temveč na kritično-dialektičnem sprejemanju ali odklanjanju sklepov in stališč ZKJ. V takem sistemu je seveda posebno vprašanje, kolikšna je stopnja pospešenosti ali konkretnosti sklepov ZKJ, saj je poleg vseh omenjenih dialektičnih odnosov odvisna od praktičnega odgovora na to vprašanje možnost za pravo iniciativo samega delavskega razreda; ves sistem pa temelji prav na gibanju širokih pobud delavskega razreda in drugih njegovih organizacij. Če želimo razmerje med avantgardo in množičnim gibanjem sindikatov podrobneje pojasniti, vidimo, da gre za dokaj zapleten kompleks medsebojnih vplivanj zavesti organizacije in stihije. Zveza komunistov nastopa z nedvomnim dejavnikom politične zavesti, v katere strukturi se najbolj racionalno odraža bistvo praktičnega kot tudi dolgoročnega interesa delavskega razreda. Družbeni okvir sindikatov pa predvsem omogoča izražanje praktične zavesti delavskega razreda, zavesti, ki izraža interes, izvirajoč iz njenega vsakdanjega življenja in delovnega prostora. Komponenta množičnosti sindikatov ima pri tem izredno prednost: omogoča maksimalno sti-hijno gibanje in izražanje interesov, vendar pa sindikat ni nekaka difuzna množica, v kateri se enostransko križajo stihijna gibanja, 391 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 temveč organizirana struktura, ki ta stihijna gibanja spreminja v določeno diferencirano zavest, spoznanje, zahtevo, predlog itd. Razmerje med ZKJ in sindikati pa se razčlenjuje v nekaj smeri: ni treba poudarjati, da zveza komunistov ni organizacija, ki si izmišlja stališča in sklepe na podlagi določenih hipotetičnih in abstraktnih razmer. Seveda ima ta zveza svoje kanale in vire o stanju interesov in odnosov družbenih sil, ki v vsakem obdobju (ali trenutku) ocenjujejo družbeni položaj. En sam kanal ali vir lahko vselej vodi do enostranskih ocen in sklepov, kar vsekakor zastavlja vprašanje o uresničitvi vloge vodilne idejnopolitične sile. Komunisti lahko vidijo prihodnost dlje od drugih delavcev, ne le na osnovi svoje boljše splošne obveščenosti, temveč tudi zato, ker so v nenehnem aktivnem stiku z delavskim razredom, njegovimi interesi in življenjem. Zato je kanal interesov in zavesti delavskega razreda prek sindikatov za zvezo komunistov izredno pomemben. V ugotovitvah, ki jih posreduje sindikat, zveza komunistov najde vir političnih informacij, ki ji služijo za njene politične sklepe in stališča oz. za nenehno in ponovno verificiranje. Sam sindikat pa je v stališčih ZKJ našel širšo osnovo, s katere lahko primerja lastne sklepe. Funkcionalnost odnosov je mogoče uresničiti le, če je zagotovljeno svobodno gibanje njenih elementov. V stališčih sindikatov bo zveza komunistov našla osnovo za svoje sklepe — če se taka stališča oblikujejo povsem svobodno, v množičnem demokratskem procesu in gibanju. In sindikat bo v stališčih ZKJ našel splošno podlago za svojo dejavnost, če je povsem samostojen pri njihovem sprejemanju ali zavračanju, stopnja takega sprejemanja oz. odklanjanja pa bo merilo njihove objektivnosti in povezanosti z življenjem. Odnosi med obema organizacijama bodo toliko bolj v skladu z njuno funkcijo, kolikor bolj bo njun mehanizem prevzel tudi neposredno akcijo in vpliv delavskega razreda. 392 Dušan Veljkovič Vidiki regionalnega gospodarskega razvoja1 Nasploh lahko ugotavljamo, da se je fenomen regionalizma uvrstil med osrednja vprašanja našega časa, kar velja tako za ekonomsko teorijo kot tudi za ekonomskopolitično prakso. Teoretična spoznanja na tem področju so vse bogatejša in vse bolj precizna. Ko je ekonomska teorija omajala klasični postulat o homogenosti ekonomskega prostora, se je najprej usmerila k problemu nezadostno razvitih regij. Analizirala je njihove resurse, strukturo, dejavnike gospodarske rasti in ovire, ki preprečujejo, da bi hitreje napredovale. Kmalu se je pokazalo, da so spremembe v prostorskem sistemu tesno povezane s procesom gospodarske rasti sleherne nacionalne ekonomije. V procesu gospodarske rasti je ugotovila visoko stopnjo odvisnosti med dinamiko razvoja regije in celotnega nacionalnega gospodarstva: kolikor večja je dinamika rasti nacionalnega gospodarstva, toliko večje so tudi spremembe v prostorskem sistemu; in kolikor bolj je rast regije harmonična, toliko hitrejša je dinamika dolgoročne ekspanzije narodnega gospodarstva. Prav ta preobrat v teoriji razvoja je utrdil koncept regije kot fundamentals element v raziskovanju optimuma. Analiza interregio-nalnih odnosov je odkrila vso kompleksnost razvojnega procesa v prostoru in času. »Ravnotežja med regijami ne proučujemo več skozi prizmo apriornih koncepcij, temveč je le-to postavljeno v mnogo koherentnejši okvir prostorskega ekonomskega optimuma.«2 Ker pa je ta »optimalni sistem« dinamičen pojem tudi glede na čas, sta ta dva dejavnika — prostor in čas — integrirana v teoriji ekonomskega razvoja kot »sili, ki delujeta v sistemu samem, ki sta v nekem smislu že vsebovani v različnih spremenljivkah sistema, dajeta mu čisto razločne bistvene značilnosti in domet«.3 V tem splošnem okviru je na- ' Pričujoči prispevek je del doktorske disertacije »Analyse comparative du développement économique régionale en pays de structure differénte zaposlenih na fakultetah, leta 1969 pa 59,4 .«/o Predpostavka je bila torej pravilna. Več kot polovica diplomantov je zaposlenih na fakultetah. Bistveno drugačna pa je struktura vpisanih študentov v magistrski študij: Razpredelnica 1 Zaposleni 1964/66 1967/68 1968/69 1966/67 na fakultetah 15,0 «/o 20,5 ®/o 13,8 % 7,4 o/o na raziskovalnih zavodih 18,9 »/o 30,4 »/o 30,8 o/o 15,2 o/o v gospodarstvu 52,4 »/o 33,7 »/o 40,8 o/o 53,0 o/o drugje 13,7 «/o 15,4 «/o 14,6 % 24,4 o/o • Dejansko je ta številka nekoliko manjša, ker na ekonomski fakulteti vpisujejo vsako leto le en semester. Statistični podatki pa so tudi nasploh na tem področju precej nezanesljivi. 426 Kaj je razlog temu, da diplomirajo predvsem le asistentje? Nedvomno imajo najboljše študijske pogoje in tudi jasno motivacijo. Če torej hočemo dobiti več magistrov, je treba tudi drugim študentom izboljšati študijske pogoje. Med vzroke za tako velik osip je treba prišteti tudi dejstvo, da si študentje (vsaj večina) v tem času ravno ustanovijo družino, pa je zato razumljivo, da jih (v naših razmerah) močneje zaposlujejo materialni in drugi problemi (stanovanje, otroško varstvo ipd.) kot pa študij. Verjetno pa med razloge osipa štejemo tudi »denarno moralo« naše družbe, ki ima za posledico, da se veliko najsposobnejših zaposli tam, kjer so visoki zaslužki. Raziskovalna dejavnost pa to prav gotovo ni. Prav gotovo pa za tak osip niso krivi le študentje, ampak tudi organizatorji. Marsikje se npr. tudi še več let po razpisu za magisterij študij dejansko ni začel. Tudi če pogledamo trajanje študija (formalno traja večinoma dve leti), niso razultati nič bolj razveseljivi, saj je v zadnjih treh letih (glej razpredelnico 2) študij trajal poprečno več kot štiri leta. Zelo zaskrbljujoče je tudi to, da se poprečno trajanje študija nenehno podaljšuje. Razpredelnica 2 Leta študija od vpisa v 1. sem. do diplomiranja dve tri štiri pet in več popreč. 1964 4 4 _ _ 2,5 1965 1 6 8 — 3,4 1966 — — 13 6 nad 3,7 1967 2 5 6 11 nad 3,0 1968 3 5 7 20 nad 4,2 1969 2 1 8 8 nad 4,2 Analiza diplomantov nam pokaže še neko pomembno spoznanje, še neki zaskrbljujoč podatek, ki bi moral biti še mnogo bolj alarmanten kot število diplomantov in trajanje študija, tj. starost magistrov (glej razpredelnico 3). Zadnji dve leti je približno polovica diplomantov starejših od 35 let, pretežna večina pa več kot 30. let. Tako pozno dosežena stopnja magistra ima brez dvoma zelo daljnosežne posledice. Znano je, da dosežejo znanstveniki vrh ustvarjalnih sposobnosti med 30. in 40. letom starosti. Pri nas pa v tej starosti komaj končajo magistraturo in potemtakem še nimajo (zlasti asistenti na univerzi) možnosti za samostojno znanstveno raziskovanje. Morda bi v ponazoritev veljalo omeniti, da je poprečna starost znanstvenikov Sibirske akademije znanosti 33 let, njenega inštituta za kiberne-tiko pa 26 let!7 Pri nas je torej bodoči raziskovalec v najbol justvar- ' G. M. Dobrov, »Nauka o nauči«, INTDI, Beograd 1969, str. 87. 427 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Razpredelnica 3 Leto Vsi Leta starosti do 25 26 27 28 29 30—34 34—39 40 in več 1966 1967 1968 1969 24 1 24 2 35 37 5 1116 4 5 2 2 3 8 4 3 12 1 1 9 10 11 2 3 3 4 9 10 6 jalnih letih še vedno le učenček, medtem ko so na ameriških univerzah mnogi v tej starosti že izredni profesorji. Ali ni morda prav to eden pomembnejših razlogov za slabo »učinkovitost« slovenske znanosti? 5. Potrebe po magistrih Če magisterij usposablja kadre predvsem za delo v raziskovalnih organizacijah in visokošolskih zavodih, potem moramo pri ocenjevanju potreb izhajati iz stanja v teh ustanovah. Govoriti o potrebah po magistrih, zlasti dovolj določeno, je zelo težko. Ne toliko zaradi tega, ker ustrezne institucije ne bi čutile potrebe po dolgoročnem kadrovskem planiranju, ampak zato, ker so njihove deklarirane potrebe največkrat le prazne želje, ki niso uresničljive, bodisi zaradi finančnih problemov ali pa ker ni kadra. Tej težavi se lahko delno izognemo, če prikažemo več variant potreb po magistrih (razpredelnica 4). Razpredelnica 4 Leto 1970 1971 1972 1970—1973 1970—1975 1. varianta 60 74 84 218 386 2. varianta 178 192 202 572 976 3. varianta 378 392 402 1072 1876 a) Reprodukcijska varianta Po stanju 1/10—1969 je na fakultetah (torej brez visokih šol) 250 asistentov brez magistrskega naziva, ki je pogoj za njihovo tretjo izvolitev. Poprečno bi jih torej moralo v naslednjih šestih letih končati magistrski študij 42 na leto. (Dejansko je ta številka še večja, ker prav gotovo večina asistentov ni stopila v delovno razmerje šele 1/10—1969, ampak večinoma že nekaj let prej, in morajo torej prej kot do leta 1976 pridobiti magistrski naziv.) K temu je treba prišteti še kadre iz raziskovalnih inštitutov. Ob sedanjem tempu naraščanja števila raziskovalcev v teh inštitutih 428 (48 na leto) in ob predpostavki, da bo obstoječa kvalifikacijska struktura (3,4 % magistrov), ostala, kakršna je, bi moralo končati podiplomski študij za potrebe inštitutov 1,5 (torej 2) raziskovalca na leto. K tem minimalnim potrebam je treba prišteti tudi asistente, za katere so se odprla mesta s predlogom o novi sistemizaciji delovnih mest na univerzi. Po tej sistemizaciji se je za leto 1970 odprlo 96 novih mest za asistente, 1971. leta še 83 in leta 1972 bo odprtih še nadaljnjih 58 novih mest. Torej samo po tej sistemizaciji bo moralo diplomirati (če računamo letna poprečja) v letu 1970 še 16, v letu 1971 30 in v letih 1972—78 po 40 študentov v podiplomskem študiju. Do leta 1978 bi rorej moralo diplomirati v podiplomskem študiju okrog 500 študentov ali (poprečno) v letu 1970 60, 1971. leta 74, v letih 1972—75 pa 84 študentov. b) Varianta obstoječih potreb Po anketi, ki jo je 1969. leta izvedel inštitut za filozofijo in sociologijo v 44 samostojnih inštitutih (registrirani zavodi), potrebujejo le-ti v naslednjih treh letih 259 magistrov in specialistov. Od tega imajo sami že 222 kandidatov. (»Anketa naučno istraživačkih organizacija«, 1969, knjiga 1, tabelarni pregled.) Če te potrebe preračunamo v odstotke vseh zaposlenih raziskovalcev v teh inštitutih in to potem posplošimo na vse raziskovalne organizacije (torej tudi enote) oziroma raziskovalce, (brez visokošolskih učiteljev), potem bi v naslednjih treh letih (1970, 1971, 1972) potrebovali 355 magistrov in specialistov ali poprečno na leto 118. Že po prvi varianti bi potrebovali poprečno na leto od 60—84 magistrov in specialistov, torej bi po tej varianti potrebovali poprečno letno od 178—202 diplomanta podiplomskega študija. Do leta 1973 bi tako potrebovali 574 magistrov in specialistov. c) Varianta dohitevanja razvoja v svetu Kljub novi sistematizaciji pedagoških delovnih mest ostaja na univerzi razmerje med učitelji in sodelavci 1:1. Vsekakor bi morali v prihodnjih šestih letih doseči razmerje 1 : 2, marsikje v svetu pa že danes obstaja razmerje 1 : 4. V tem primeru bi potrebovali še 1200 oziroma 2400 novih asistentov ali poprečno 200 (400) diplomantov na leto. V drugih okoliščinah, kot so danes pri nas, bi pri ugotavljanju potreb morali računati tudi z magistri in specialisti, ki jih potrebujejo gospodarstvo, družbene službe ipd. V našem sedanjem položaju to ni potrebno, kajti še so že kje »potrebe« po takšnih kadrih, potem je to bolj ali manj zgolj naključje. 429 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Po tej varianti bi torej morali prišteti k številu diplomantov v drugi varianti na leto še 200 diplomantov, tako da bi potem vsako leto moralo diplomirati okrog 370 študentov, kar je več kot dvakrat toliko, kot je vseh diplomantov doslej. Ker vemo, da izobraževalna skupnost ne bo mogla univerzi dati sredstev za tolikšno povečanje števila asistentov (če bi sploh dobili kandidate), ker bomo še naprej trmasto neracionalno zapravljali moči univerzitetnih učiteljev in ker je premalo sposobnih diplomantov ter tistih, ki bi se želeli zaposliti kot asistenti in raziskovalci, je seveda ta varianta v bližnji prihodnosti nerealna. To delno velja tudi za drugo varianto. Navajamo pa jo zato, da bi vendarle postalo bolj jasno, kako pri nas zaostajamo za razvojem v svetu. Dejstvo je, da drugje po svetu diplomira v podiplomskem študiju do 15 °/o diplomantov visokih šol. To je tudi odstotek propustnosti glede na kvaliteto. Če nočemo zniževati kvalitete in kriterijev, to pomeni, da pri nas do leta 1975 in še dlje ne bi smelo diplomirati več kot 150 magistrov in specialistov na leto (glede na število diplomantov na fakultetah). Po drugi strani pa vemo, da diplomira pri podiplomskem študiju okrog 15 o/o vpisanih študentov na podiplomski študij. Torej bi se moralo za podiplomski študij vpisati na leto okrog 750 študentov, da bi dobili 150 diplomantov. To je nemogoče, ker jih toliko komaj diplomira pri podiplomskem študiju. Če predpostavka o povečanju učinkovitosti študija ni uresničljiva, potem se logično postavi zahteva po (ogromno) večjem inputu univerze. Toda tega ne prenese srednja šola, kar pomeni, da je treba začeti že pri osnovni šoli. Rezultati take akcije bi obrodili plodove v najboljšem primeru šele po letu 1981. Edino stvarno rešitev je torej mogoče iskati v intenziviranju študija, tj. v izrazitem povečanju učinkovitosti univerze na vseh stopnjah. Najprej bi dala rezultate povečana učinkovitost samega podiplomskega študija. Toda tudi to bi se lahko realiziralo šele v letu 1973. Da bi pokrili minimalne potrebe (reprodukcijska varianta) — ki so gotovo pod realnimi — pa bi že v letih 1970—1973 morali povečati učinkovitost podiplomskega študija vsaj za 100%. Kaj to pomeni? Pomeni, da do leta 1973 ne moremo pričakovati bistvenega povečanja diplomantov podiplomskega študija. Ali drugače rečeno, da bo diplomantov še enkrat manj, kot so minimalne potrebe (pod realnostjo). Glede na to, kako urejanje takih zadev poteka pri nas, pa rezultatov večje učinkovitosti podiplomskega študija celo v najboljšem primeru ni pričakovati pred 1975. letom. To pa pomeni, da bo število diplomantov bistveno odvisno od števila študentov podiplomskega študija oziroma števila študentov, ki so končali fakultete. Od števila diplomantov druge stopnje jih diplomira v podiplomskem študiju 2—3 °/o. 430 Pregled potreb lahko strnemo v tole ugotovitev: Vse do leta 1975 bodo potrebe po diplomantih podiplomskega študija vsaj še enkrat večje, kot bo število diplomantov. Pomanjkanje bo tudi še vsaj naslednjih pet let, zlasti še, če ne začnemo takoj odločno ukrepati. 6. Financiranje Kriteriji za financiranje magistrskega študija so bili doslej predvsem kvantitativni (število ur, število študentov). Glede na to, da se magistrski študij priznava kot redna oblika študija, bi morali financirati tudi druge stroške in ne le funkcionalne. Da doslej podiplomskega študija niso obravnavali enakopravno z drugimi oblikami študija, kaže že dejstvo, da znašajo sredstva za magistrski študij, ki jih dobi univerza, le 1 % vseh njenih sredstev, medtem ko je študentov podiplomcev 2,7 °/o vseh študentov. V prihodnje bi morali bistveno spremeniti kriterije financiranja, ker sedanji način dejansko spodbuja neprimerno obliko študija, torej predvsem predavanje namesto raziskovalnega dela. Financirati bi bilo treba predvsem določene programe, torej kvaliteto in ne toliko kvantitete. S takim načinom financiranja bi lahko bolj kot doslej spodbujali nove, moderne koncepte (interdisciplinarnost, matematizacijo ipd.) in znanstvene metode (raziskovalno delo) v šolanju. Ob načinu pouka in financiranju bi morali postaviti tudi vprašanje osipa, ki verjetno ni docela neodvisen od teh dveh faktorjev. Poglejmo preprost račun. Po reprodukcijski varianti bi do leta 1975 potrebovali skoraj 400 magistrov in specialistov. Glede na dosedanji osip bi bilo torej prek 2.600 študentov. V šolskem letu 1969/70 je izobraževalna skupnost dala poprečno na študenta 3.000 dinarjev. Do leta 1975 bi morali torej izplačati še 7,80.000 dinarjev. Kaj pa če račun obrnemo? Vzemimo, da uspešno konča 70 % študentov, torej bi za 400 diplomantov bilo potrebnih okrog 600 študentov. V tem primeru bi (računajoč z isto vsoto) prišlo na študenta 13.000 dinarjev. Ali ne bi bil ravno to eden izmed pomembnih dejavnikov, da bi osip resnično znižali na največ 30 %>? Eden izmed virov financiranja magistrskega študija je tudi šolnina, ki znaša celo do 2.500 dinarjev za semester. Ne gre za to, da bi ugotavljali, kako je to nesocialistično, kako to ni v skladu s tem, da je to redna oblika študija ipd., ampak gre za neko drugo negativnost šolnine. Jasno je, da bo šolnino plačala svojemu študentu le tista organizacija, ki je zanj neposredno zainteresirana (fakultete in inštituti). S tem pa že tako in tako zaprt kadrovski sistem — zlasti na visokošolskih zavodih — še bolj zapiramo. 431 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 7. Ugotovitve in možnosti Dosedanje ugotovitve dovoljujejo, da povzamemo nekaj stališč, ki bi jih veljalo v nadaljnji razpravi o razvoju podiplomskega študija vsekakor upoštevati. Predvsem so dozorele razmere za to, da se uveljavi podiplomski študij kot redna oblika študija, ki ne pomeni več zgolj možnosti za izpopolnjevanje delovnih struktur na fakultetah, ampak postaja temelj za vzgojo celotnega raziskovalnega potenciala, vštevši potrebe gospodarskih organizacij oziroma njihovih razvojnih enot. To pa seveda zahteva, da uveljavimo nekatere konsekvence vsebinskega, organizacijskega in sistemskega značaja. 1. Predvsem je prevladalo spoznanje, da linearnega razvoja vseh raziskovalnih disciplin oziroma področij ne moremo več niti uveljavljati niti dopuščati, čeprav še ne vemo poti, kako v praksi uveljaviti vsebinske kriterije za pospešen, umerjen ali celo upočasnjen razvoj nekaterih disciplin oziroma področij. Brez dvoma pa nekatere elemente za oceno po kadrih že imamo, in to nas navaja k predlogu, da bi napore usmerili v oblikovanje raziskovalcev na tako imenovanih »raziskovalno-intenzivnih področjih« — tistih torej, ki so takšna že danes oziroma jih je mogoče kot »raziskovalno-intenzivne« dedu-cirati iz obstoječih silnic znanstveno-tehnološkega razvoja. 2. Bistvena ugotovitev, ki izhaja iz dosedanjega sistema in funkcije podiplomskega študija, je brez dvoma vsebovana v dejstvu, da obstoječi oziroma dosedanji sistem študija s svojim bistvom reproducirá katastrofalno starostno strukturo raziskovalnih delavcev in daleč previsok osip kandidatov. Ne samo, da je dejansko trajanje podiplomskega študija v poprečju skoraj trikrat daljše, kot je normirano, temveč moramo tudi ugotoviti, da je magisterij, takšen, kot trenutno je, bolj ovira kot pa spodbuda za hitrejše vključevanje v samostojno raziskovalno delo. Zato tudi obstaja predlog o enotnem doktorskem študiju kot prva alternativa oziroma drugačnem magisteriju, ki bi bil zasnovan predvsem na raziskovalnem delu, kot druga alternativa. Vsekakor se zdi za sistem, ki naj bi bil urejen kot redna oblika študija, primernejša druga alternativa, ki naj bi po krajši teoretični pripravi uvedla kandidata v raziskovalne projekte na individualni osnovi. To pa seveda zahteva, da se zagotovi ustrezen materialni položaj kandidatov in razvito raziskovalno delo na instituciji, ki študij organizira, hkrati pa veliko večjo integracijo posameznih raziskovalnih in pedagoških enot, ne samo v okviru posamezne stroke, temveč vsaj v okviru posameznih raziskovalnih področij; v razvoju podiplomskega študija je potemtakem smiselno stimulirati tista jedra, ki so že doslej pokazala rezultate. 3. Neustrezno je tudi financiranje podiplomskega študija, ki je predvsem odvisno od kvantitete študijskih obveznosti in števila študentov, vse premalo pa je bilo upoštevano, da je financiranje lahko spodbudno za razvoj posameznih, trenutno še »nekonjunkturnih« štu- 432 dijskih smeri. Vztrajati je treba pri stališču, da naloga organizatorja in financerja magisterija ni zgolj v tem, da zadovolji trenutne potrebe, temveč zaradi dolgoročnosti vsake podobne dejavnosti tudi v tem, da vzbudi potrebe in vnaša nove kvalitativne elemente v kadrovsko strukturo na področju, ki ga pokriva. 4. Raziskovalna dejavnost se vse bolj specializira, s tem pa izginjajo tudi meje med posameznimi raziskovalnimi disciplinami, ki so sicer na dodiplomski študijski ravni še dopustne, pri podiplomskem študiju pa bi kandidati morali dobiti širok vpogled posebno v mejna področja sorodnih disciplin, hkrati pa je zahteva po interdisciplinarnosti smotrna tudi s stališča organizacijske strukture posameznih strok, ki ne morejo biti organizirane monodisciplinarno. 5. Potreba po razvoju raziskovalnega potenciala je v navideznem nasprotju z obstoječimi družbenimi materialnimi možnostmi. Ni pa težko ugotoviti, da prav na tistih področjih, kjer so za raziskovalno delo potrebna največja sredstva in obstajajo celo samostojne raziskovalne institucije le počasi prodira spoznanje o smotrni nabavi opreme, izkoriščanju raziskovalnih zmogljivosti na institutih in drugih oblik sodelovanja. Še posebno premalo pa so proučene možnosti za morebitno jugoslovansko delitev dela na področju podiplomskega študija oziroma pošiljanja kandidatov na študij v tujino.8 ' Glede na velik oslp in z ozirom na zahtevo, da je raziskovalnemu delu treba dati čim večji pomen, bi morali razmišljati tudi o tem, da bi študente vsaj eno leto študija obvezno namestili v raziskovalne inštitute kot stažiste. 433 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Andrej Kirn Značilnosti sodobne znanstvenotehnične revolucije Uvodne misli Nobena politična organizacija ni toliko poudarila pomembnosti zveze med znanostjo in napredno družbeno akcijo kot komunistične partije, čeprav so v praksi pogosto kazale mačehovski odnos do znanosti in niso dale temeljite teoretične osmislitve spremenjene vloge znanosti v družbi, niti niso povzele praktičnih političnih posledic, ki izhajajo iz te spremenjene vloge. Šele zadnji čas se to stanje v socialističnih deželah korenito spreminja. Napisana so bila pomembna teoretična in empirična dela o družbenopolitičnih vidikih sedanjega stanja in perspektivah razvoja znanosti in tehnike, veliko je bilo strokovnih posvetovanj o tej problematiki, večkrat na pobudo partijskih in državnih organov, ustanovljene so bile posebne revije, posvečene tematiki »znanosti o znanosti«. V razvitih kapitalističnih deželah, zlasti v ZDA in na Japonskem, se je že pred drugo svetovno vojno začeli oblikovati mehanizem posvetovalnih znanstvenih teles pri vladi in parlamentu, ki so sistematično analizirala družbenopolitične vidike znanosti in tehnologije. Če odmislimo Mar-xova dognanja, ki so za svoj čas daljnosežno prognozirala spremenjeni družbeni položaj znanosti, je treba priznati, da so z redkimi izjemami nastala v kapitalističnih deželah temeljna dela, čeprav teoretično enostranska, vendar oprta na bogat temelj pomembnih empiričnih pojavov, ki so prikazala sodobne razsežnosti družbene vloge znanosti. Če hočejo komunisti ostati avantgardna sila, morajo imeti kar se da globok vpogled v današnjo družbeno vlogo znanosti in tehnologije in čimprej zaznati vsako pomembno perspektivno novost, ki se pojavi v tej vlogi. Teoretični vpogledi v sodobno družbeno vlogo znanstveno-tehničnega razvoja bodo v marsičem revolucioni-rali ekonomske, sociološke in politikološke kategorije, predvsem pa morajo vplivati na nacionalno politiko razvoja znanosti, tehnike in kulture sploh. 434 Poglavitni zgodovinski tipi odnosa med tehniko> in človekom Sodobna znanstveno-tehnična revolucija, ki se je začela pred kakimi 150 leti, je prva v človeški zgodovini. Pred njo je prihajalo le do ločenih revolucij v znanosti in tehniki, ki druga na drugo niso kaj bistveno vplivale. Znanost se je vseskozi kazala kot potencialna tehnika, čeprav so bila za prehod iz možnosti v dejanskost potrebna stoletja. Tehnika pa se je, nasprotno, kazala kot neosveščena znanost. Danes pa je težnja, da se na minimum skrči obdobje prehoda enega procesa v drugega. Danes si sodobne tehnike ne moremo misliti brez znanosti, kot si cele vrste znanstvenih disciplin, če ne že vseh, ne moremo misliti brez tehnike. Tehnični instrumenti so omogočili celo vrsto novih disciplin: mikroskop mikrobiologijo, elektronski mikroskop molekularno biologijo, teleskopi so omogočili nove znanosti v astronomiji. Tehnična oprema je spremenila podobo tudi tradicionalnih ved: radioelektronika je omogočila radiogeofi- 2 ziko, medicinsko elektroniko. Tehnika je prodrla v samo znanost, >n spremenila njene metode in samega človeka, ki se ukvarja z zna- 3 nostjo. Kontemplacija je bistveno dopolnjena z eksperimentiranjem, pogosto pa njej celo enostransko podrejena, kot je bilo prej na-sprotno eksperimentiranje enostransko podrejeno kontemplaciji. .E Kako bistveno se je spremenila zveza med tehniko in človekom, ^ lahko najbolje razberemo iz ustrezne klasifikacije razvoja proizvodne J® tehnike. Obstoje najrazličnejši klasifikacijski poskusi, ki pa bistvo g zgodovinske spremembe v odnosu med tehniko in človekom pogosto (Q prej prikrivajo, kot pa razkrivajo. C 1) Razdelitev tehnike po družbenoekonomskih formacijah. Ta klasifikacija je neustrezna, ker ne upošteva samostojne logike razvoja tehnike in njene zakonitosti izenačuje z ekonomskimi zakoni družbenega razvoja. Suženjska in fevdalna družba sta v bistvu imeli isto tehniko. 2) Energetski princip. Le-ta deli zgodovino tehnike po tem, katera vrsta energije je prevladovala: biološka, vodna, toplotna, električna, kemična, atomska. Ta kriterij je ostro kritiziral Marx v »Kapitalu«, ko je skušal razkriti bistveno razliko med orodjem in strojem. Ta kriterij je premalo globalen, ker odseva le spremembe, do katerih je prišlo v energetični funkciji človeka, in ne izraža bistva prevrata v drugih delovnih funkcijah človeka. Z uvedbo električnega pogona pri stružnici se bistveno konstrukcija stružnice ni spremenila in tudi ne sistem človekovih funkcij pri stružnici. Bistveno pa se je spremenil, ko je stružnica na električni pogon postajala vse bolj popolno avtomatizirana. 1 Pod »tehniko« in »tehničnim sistemom« ne razumem samo tehniko v neposredni materialni proizvodnji, ampak npr. tudi v prometu, laboratorijsko-raziskovalno tehniko, tehniko v izobraževalnem procesu idr. Iz konteksta pa je razvidno, da se tehnika nanaäa predvsem na proizvodno tehniko ali na laboratorijsko tehniko. Podrobneje so teoretični problemi v opredelitvi tehnike obdelani npr. v knjigi S. K. šuherdina »Osnovy istorii tehniki«, Moskva, 1961. 435 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 3) Tipološki princip. Tu kot kriterij klasifikacije ne nastopa kaka posamična zveza, temveč tip zveze, ki izraža vrsto sistemskih značilnosti. Ta kriterij deli vso zgodovino tehnike na: a) subjektivni tip zveze med človekom in tehniko, b) objektivni tip zveze med človekom in tehniko, c) svobodni tip zveze med človekom in tehniki (ll).2 Prvi tip zajema razvoj tehnike od prvotnega orodja do nastanka strojne proizvodnje. Elementarne strojne mehanizme, pa tudi že celo razne vrste avtomatov (npr. leteči golob, naprava, ki je posnemala gibanje človeka), sta dala že antika in srednji vek, vendar pa le-ti niso vplivali na proizvodnjo in niso prodrli vanjo. Subjektivni tip zveze je teoretično osmislil Aristotel s svojo teorijo štirih vzrokov: smotrnega, formalnega, gibalnega in materialnega. V bistvu so ti vzroki osnovni elementi delovnega procesa, ki se opravi individualno z ročnimi orodji. Za ta tip zveze je značilno, da je gibanje delovnega sredstva popolnoma odvisno od neposredne spretnosti, izvedenosti človeka. Ritem človeka določa gibanje orodja, ne pa nasprotno. Zato je razumljivo, da je antika tehniko razumela bistveno kot izurjenost, ne pa kot objektivni materialni sistem. V sklopu objektivnega tipa zveze postane človek privesek strojnega mehanizma, njegovo gibanje je bistveno podrejeno gibanju stroja ali sistemu strojev. Ritem strojnega sistema se ne ozira na naravni ritem posameznih proizvajalcev, temveč ustreza le »poprečnemu« abstraktnemu človeku, njegovim poprečnim zmogljivostim. Človek tu najbolj očitno postavlja meje, ovire razvoju tehnike s svojimi omejenimi biološkimi, fiziološkimi, psihološkimi in intelektualnimi sposobnostmi, ker je sam tujek, živ člen v umetnem, tehničnem sistemu. Svobodni tip zveze šele omogoči svobodni razvoj tako človeka kot tehnike same. Tehnika se svobodno razvije šele, ko človek izstopi iz tehničnega sistema kot njegov neposredni živi člen. To se zgodi tedaj, ko človek prenese na mehanizem ne samo mehanske in energetične funkcije, ampak izrazito funkcije človeške glave kot funkcije kontrole, upravljanja, logične funkcije, funkcije računanja. Individuum in tehnika nista več zrasla drug z drugim kot polž s hišico, med njima je določena razdalja, posredovanje, in prav ta razdalja je omogočila, da se tako človek kot tehnika lahko razvijata dalje vsak po svojih lastnih zmožnostih, po svojem bistvu. Družba kot celota je še naprej neločljivo povezana z znanstveno-tehnično osnovo kot v vseh prejšnjih obdobjih, ne pa več posameznik-proizva-jalec in tehnika. Znanstveno-tehnična revolucija je zajela vse sfere človeške civilizacije, vse sfere človeške dejavnosti. Od prejšnjih revolucij v * Prva Številka v oklepaju je zaporedna številka v seznamu uporabljene in citirane literature, druga pa označuje stran citiranega dela. 436 znanosti in tehniki se razlikuje po svoji vseobsežnosti in permanent-nosti. Industrializacija je npr. spremenila podobo temeljnih industrijskih panog, toda terciarni sektor ni doživel kvalitetnih sprememb (trgovina, storitve, administracija, šolstvo, zdravstvo itd.) Prejšnje revolucionarne civilizacijske spremembe so, potem ko so se uveljavile, desetletja, stoletja in celo tisočletja ostale nespremenjene, zdaj pa gre za nenehno in pospešeno spreminjanje. V okviru ene same generacije se spremene civilizacijske predpostavke in celotna struktura človeškega življenja. (1) Nobena izmed revolucij v dosedanji materialni kulturi človeka ni zahtevala takšne množično višje ravni na strani subjekta, kot to zahteva sedanja ZTR (znanstveno-tehnična revolucija). V sferi materialne proizvodnje je ZTR z enako intenzivnostjo zajela: človeka samega, delovno sredstvo, predmet dela, energetski vir. (1) Tradicionalna uporaba človeka kot enostavne nekvalificirane fizične sile bo postala ne samo zavora za razvoj proizvajalnih sil na različnih področjih, ampak se bo tudi čedalje bolj kazala kot nemogoče, negospodarno zapravljanje človeških sposobnosti, splošnega potenciala posamezne nacije in vsega človeštva. Intelektuali-zacija človeškega dela poteka na vseh področjih. Pokaže se, da je razmah človekovih sposobnosti najučinkovitejši način za večanje rasti proizvajalnih sil, temeljna zakonitost njihovega razvoja. Šele tedaj lahko postane razmah človekovih sposobnosti smoter sam po sebi in hkrati način in sredstvo družbenega razvoja. (1) Revolucija v delovnem sredstvu se najbolj izraža kot stopnja dosežene avtomatizacije. Marsikateri izmed teoretikov, ki obravnava avtomatizacijo s čisto tehnične plati, prezre socialni prevrat, ki ga prinaša s seboj avtomatizacija, spremenjeni položaj človeka v novem sestavu proizvajalnih sil. Na avtomatizacijo gledajo kot na podaljšano mehanizacijo (J. Diebold, J. R. Bright, H. Schelsky). Predmet dela se je z razvojem proizvajalnih sil najbolj počasi spreminjal. Kemizacija proizvodnje pa je potegnila človeka iz omejenega kroga naravnih snovi z danimi lastnostmi in se usmerila na predmete, katerih lastnosti je mogoče prilagoditi namenu. Kemična industrija se razvija danes praviloma dvakrat hitreje kot druge industrije. Delež človeka in živali kot vira energije se je skrčil na minimum, kar lepo pokaže spodnja razpredelnica. Model sprememb v deležu človeka, živali in tehnike pri uporabi energije (v %) na podlagi podatkov ZDA: 1850 1900 1930 1950 2000 (ocena) človek živali tehnika 15 79 6 10 52 38 4 12 84 3 1 96 0,5 99,5 (1) 437 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Tehnični sistemi in ekonomski sistemi Le če imamo v mislih razvito ali potencialno bistvo nekega tehničnega sistema, ne pa njegovega večjega ali manjšega kvantitativnega empiričnega obsega, je moč reči, da novi sistem tehnike zahteva tudi nove medčloveške, političnoekonomske in mednarodne odnose. Živimo v epohi, ko postaja čedalje bolj grozljiv razkol med doseženo ravnijo materialne tehnične kulture ter političnoekonom-skimi odnosi med ljudmi. Če so ista proizvajalno-tehnična sredstva prisotna v različnih družbenopolitičnih ureditvah, to še ne ovrže klasične marksistične trditve, da so temeljni lastninski odnosi odvisni od razvoja proizvajalnih sil. Avtomatizacija je uvedena tako v socialističnih kot v kapitalističnih deželah. Mar to že pomeni, da je tudi bistvo avtomatizirane proizvodnje, ko se bo razmahnilo v vsem svojem obsegu in kvaliteti, združljivo s privatnolastniškim in delniškim upravljanjem proizvodnje? Ravno avtomatizacija je na neprimerno večji ravni manifestirala družbeni značaj proizvajalnih sil. Med teoretiki na Zahodu srečamo pogosto dve popolnoma nasprotni si socialnopolitični razlagi posledic, ki jih bo prinesla ZTR, in zahtev, ki jih narekuje. 1) Ena struja trdi, da z avtomatizacijo avtomatično izginja razredna družba, ker postajajo razlike v standardu čedalje bolj nepomembne. Klasični proletarec z vsemi svojimi značilnostmi se čedalje bolj spreminja v intelektualnega delavca. Razredni boj nima več zgodovinske perspektive, kapitalistični red postaja čedalje bolj stabilen. Takšno razmišljanje je najprej popačilo kriterij razrednosti in zato je moč trditi, da razrednost izginja z boljšim standardom in če se delo čedalje bolj intelektualizira. Marx bistva razrednosti ni opredelil glede na to, ali ima delavec nekoliko več ali manj potrošniških dobrin, ali je bolj ali manj umski ali fizični delavec. Zanj je bilo bistveno, ali delavci razpolagajo z rezultati svojega dela in sami določajo cilje proizvodnje. Kljub visokemu standardu pa je to dvoje odvzeto delavskemu razredu na Zahodu. Ponekod sicer skušajo pritegniti tudi delavce k upravljanju podjetij, toda samo toliko in na taki ravni, da to ne more bistveno ogroziti privatnolastniške pozicije ali pozicije državne birokracije v podržavljeni industriji, ampak pravzaprav samo pripomore, da sistem s pomočjo delavcev brez motenj bolje funkcionira. Na temeljno globalno politiko podjetja delavci nimajo vpliva. Raziskave so pokazale, da delavci, ko je dosežena določena raven v standardu, ne postavljajo več na prvo mesto zahteve po višjem standardu, višjem osebnem dohodku, ampak je zanje predvsem pomembno socialno in psihološko ozračje v podjetju. Hierarhija tehničnega upravljanja še okrepi politično-upravno hierarhijo, kjer celotni sistem funkcionira po načelih soci-alno-političnega podrejanja in neenakopravnosti. Bistvo moderne tehnike vse bolj odpravlja odnos podrejenosti in nadrejenosti, ki izvira iz razlik v izobrazbi. Moderna tehnika ni več naklonjena strogi 438 piramidni shemi upravljanja, ampak vse bolj horizontalni, kjer se na isti ravni enakopravno med seboj dogovarjajo nosilci različnih nalog proizvodnega procesa. Samostojnost delavca v moderni tovarni postaja čedalje večja, ravno tako njegova odgovornost, ki ni omejena zgolj na majhen del proizvodnega procesa. Vprašanje je, kako bodo te težnje v industriji vplivale na globalni politični sistem, v katerem pa se uveljavljajo odnosi ali pa so že uveljavljeni, ki so v nasprotju z zgoraj omenjenimi tendencami na mikroravni industrijskih enot. Specifičnost političnega sistema omogoči, da se te tendence še bolj uveljavljajo, medtem ko je njihov razvoj zavrt v birokratskih in privatnolastniških političnih sistemih. Sama tehnična načela kibernetike razbijajo monopol in nadvlado centra nad deli in so uveljavila veliko samostojnost delov, podsistemov, enot. 2) Druga struja bolj naprednih mislecev, ki razmišljajo o odnosu med avtomatizacijo in ekonomskim sistemom, pa trdi, da avtomatizacija ni združljiva predvsem s kapitalističnim sistemom delitve družbenega bogastva. Avtomatizacija je združljiva le z množično proizvodnjo v neslutenem obsegu in tako je z njo socialno-politično načelo delitve po potrebi dobilo prvikrat ustrezno tehnično proizvodno osnovo. V manifestu »Tretja revolucija« (1964) prihajajo znani ameriški strokovnjaki do sklepa, da so sodobne spremembe v materialnem temelju človeškega življenja dobile tako kvaliteto, ki razbija meje sodobne industrijske civilizacije in možnosti kapitalističnega industrijskega sistema. Cela vrsta novih civilizacijskih značilnosti se skuša izraziti s takšnimi kategorijami, kot sta npr. »postindustrijska družba« ali »terciarna civilizacija«. Te kategorije imajo svoj smisel in realno vsebino, toda njihova ideološka omejenost je v tem, da popolnoma prezrejo vprašanje političnih razsežnosti takšne civilizacije. Znanost kot neposredna proizvajalna sila Ob nastajanju industrijske družbe so z velikim navdušenjem o vlogi znanosti v proizvodnji materialnih dobrin pisali filozofi, znanstveniki in socialni utopisti. Misel o znanosti kot neposredni j proizvajalni sili je prvi eksplicitno izrekel Marx s svojo mislijo, da i razvoj proizvodnje postaja bolj in bolj odvisen od stanja znanosti I in od njene uporabe. Z razvojem tehnike je ta misel stopala čedalje bolj v ospredje in v novejšem času so jo podrobneje empirično izdelali in preverjali ekonomisti, ki so se ukvarjali z modeli ekonom- / ske rasti. Velika pomanjkljivost teh študij je, da obravnavajo iz- . kjučno produktivni značaj naravoslovnih in tehničnih znanosti, ne pa tudi družbenih znanosti, ki vendar igrajo aplikativno vlogo tako v proizvodnji kot zunaj nje in nimajo več zgolj teoretičnega značaja. Pomanjkljivost je delno utemeljena v tem, ker je teže ek-saktno izmeriti neposreden prispevek teh ved in ker je še komaj 439 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 na začetku svojega razvoja metodologija merjenja učinkovitosti na-ravoslovno-tehničnih ved in izobraževanja sploh. V industrijski proizvodnji sta bili odločilni količina delovnih sredstev in množina delovne sile, zdaj pa igra čedalje bolj pomembno vlogo ne samo količina delovnih sredstev, ampak njihova nenehna kvalitetna sprememba in kvalitetna sprememba delovne sile. Model ekstenzivne gospodarske rasti čedalje bolj zamenjuje model intenzivne rasti, kjer znanost postaja odločilna velikost civilizacijske rasti sploh. Nekatere statistične posplošitve za ZDA kažejo, da je delež intenzivnih faktorjev v ekonomski rasti znašal v obdobju industrializacije okrog 30 °/o, na začetku ZTR (ki je v tem primeru omejeno približno z letom 1940) pa se je povzpel na 50 »/o, v povprečju leta 1947—1960 pa na 71,4 o/o (1)- Z večjimi ali manjšimi razlikami je podoben delež intenzivnih faktorjev v rasti bruto nacionalnega produkta zastopan tudi v drugih razvitih kapitalističnih deželah. Presenetljivo nizek pa je delež intenzivnih faktorjev v gospodarski rasti SZ v letih 1959—1963, 5,58 »/<> (1). Med intenzivne faktorje štejemo:, uporabo znanosti, novo tehnologijo, racionalizacijo upravljanja, po-1 višanje kvalifikacije. Vse več industrijskih področij postaja ena sama velika eksperimentalna baza znanosti. Industrije s povečanim koeficientom raziskovanja se imenujejo »znanstvene industrije«. (Sam izraz »na znanosti temelječe industrije« — science based industry — ni najbolj primeren, ker vsiljuje napačno predstavo, da danes še obstajajo industrije, ki ne temeljijo na znanosti. Znanstvene industrije se razlikujejo od ostalih po tem, da je njihova znanstvena osnova v nenehnem revolucioniranju, da poteka transfer znanstvenih spoznanj v tehnologijo brez velikega časovnega zaostajanja. Znanstvena osnova ostalih tehnologij pa je v počasnem spreminjanju). Koeficient razisko- i vanja posamezne industrije se meri ali z izdatki za raziskovanje in; razvoj v primerjavi s prodajo ali pa kot % raziskovalnega in raz-) vojnega kadra v primerjavi s celotnim številom zaposlenih. Takšne' industrije so zlasti: letalstvo, kozmična industrija, elektroindustrija, kemična industrija. Tehnološki prepad med industrijsko bolj razvitimi in manj razvitimi deželami je najgloblji v teh mladih industrijah, ki so zasnovane na permanentnem znanstvenoraziskovalnem delu. ZRD že zdavnaj ni več privilegij visokega šolstva. V sedanji delitvi ZRD med univerzo in industrijo ostaja univerza še vedno glavni nosilec temeljnih raziskovanj, toda ne več edini. Ponekod univerze opravijo manj kot polovico, drugje pa tudi do 2/3 temeljnih raziskovanj. V večini dežel OECD predstavljajo temeljna raziskovanja ponavadi 4—8 °/o vsega raziskovanja in razvoja v sektorju industrijskih podjetij, opravijo pa od 10—33 % vseh temeljnih raziskav v nacionalnem okviru, (2, 243—245). Delež temeljnih raziskav v posamičnih industrijskih sektorjih se zelo spreminja. Od vseh temeljnih raziskav, ki jih opravijo industrijska podjetja, jih pride naj- 440 več na kemično industrijo, elektroindustrijo in letalstvo. Temeljne raziskave so koncentrirane v velikih družbah, ker laže zdržijo riziko v času, ko je treba čakati na možnost praktične uporabe teoretičnega znanja. Kolikšen delež temeljnih raziskav bo potekal v industriji, ni odvisno samo od velikosti podjetja, kadrovske sestave, politike podjetja, temveč tudi od ravni dosežene tehnologije, ki sama zahteva in obenem omogoča različne ravni raziskovanja. Temeljne raziskave so še vedno prvi pogoj revolucionarnega napredka v tehnologiji^ Do znanja, ki je neposredno praktično uporabljivo, se res lahke hitreje dokopljemo, zato pa sta tudi njegov radij učinkovanja in intenzivnost njegovega učinkovanja omejena in povzročita spremembe le v kakem postopku ali fazi proizvodnega procesa, ne re-volucionirata pa cele proizvodne panoge ah pa celotne industrije. Vse do začetka 20. stoletja so se temeljna znanost in tehnološke inovacije neodvisno razvijale. Zdaj pa postaja fundamentalna znanost vir najpomembnejših tehnoloških inovacij. Kako se je povečala znanstvenoraziskovalna dejavnost v industriji, nam npr. pove že dejstvo, da je v letu 1900 prišlo iz podjetij 20 «/„ vseh prijavljenih patentov, leta 1957 pa že 60 %. Inovacije izrazito večajo konkurenčno sposobnosti podjetij (2, 273). Ker je znanost že v taki meri postala ali postaja neposredna proizvajalna sila, postaja eden izmed odločilnih dejavnikov, ki odločajo o položaju posamezne dežele v svetu. Financiranje znanosti in izobraževalnega sistema Ker postaja fizična sila v sodobni proizvodnji čedalje manj |j pomembna, je nujno potrebno korenito spremeniti politiko financiranja ZRD in celotnega izobraževalnega sistema. Stara shema o produktivni in neproduktivni sferi postaja čedalje bolj anahronizem. Ekonomisti v SZ in ZDA trdijo, da so naložbe v človekovo izo- , brazbo v načelu bolj učinkovite kot naložbe v materialne elemente. ' Posrečena je primerjava, da bo družba z najboljšim sistemom izobraževanja imela takšen položaj, kot so ga nekdaj imele družbe z največjim prirodnim bogastvom ali industrijskim potencialom. Sov-1 jetski ekonomist Kurakov je izračunal, da je vsak rubelj, vložen v dodatno izobraževanje in raziskovanje znanstveno-tehničnih dosežkov, v letih 1959—1965 zagotovil poprečno letni prirastek ND 53,3 kopejke, medtem ko je rubelj, vložen v osnovna in obratna sredstva, zagotovil le 39 kopejk prirastka ND (6). Sovjetski ekonomisti so za leto 1962 izračunali, da je 27 °/o ND bilo ustvarjenih na račun naložb v ljudsko izobraževanje in, v zvezi s tem, v povečanje kvalifikacije dela (10, 179). Konkretne raziskave so pokazale, da delavec z 9—10 razredi 2-krat hitreje sprejme novo tehniko kot njegov ko- , lega z znanjem 6—7 razredov. Raven izobrazbepo svoje vpliva tudi na število izumiteljev, novatorjev, racionalizatorjev med delavci. Iz- ' med delavcev, ki so imeli 5—6 razredov osnovne šole, je bilo število 441 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 racionalizatorjev v SZ samo 2 %, pri 7 razredih se je povzpelo na 40/0, pri 8 razredih na 11 0/0, pri 9—10 razredih pa kar na 23 "/o-Akademik Strumilin je izračunal, da vsak rubelj, vložen v pridobitev izobrazbe 7 razredov, poveča ND za 6 rabljev na leto. Skoda je, da tega niso sistematično preračunali za vse izobrazbene stopnje (10, 179—180). V vseh državah je uveljavljena praksa — z izjemo privatnih izobraževalnih institucij — da izdatki za osnovno šolstvo, splošne izobraževalne srednje šole ter za večji del vzdrževanja visokega šolstva, kolikor ni izrazito vezano na industrijo, bremenijo državno skupnost. Ker vemo, da velik del ZRD poteka v industriji, je zelo veliko raznih virov za financiranje ZRD. Povsod je opaziti veliko skrb države za ZRD. V veliki meri, če že ne v celoti, financira temeljne raziskave na univerzi, toda kot močan partner nastopa tudi v industriji ali pa jih naroča in finančno podpira tiste panoge, ki jim njena politika daje prednost ali same finančno ne zmorejo ZRD ali pa se še niso dovolj zavedele pomena ZRD. V celi vrsti razvitih industrijskih dežel financirajo ZRD iz zelo visoke stopnje centraliziranih sredstev pri državnih organizmih. Navedli bi lahko tri značilnosti odnosa države do ZRD glede na stopnjo industrijskega razvoja: 1) Industrijsko najbolj razvite dežele in po obsegu največje praviloma v dokaj večji meri koncentrirajo sredstva pri državnih organizmih (ZDA, Francija, Anglija, Švedska). 2) Dežele z izrazitim gospodarskim trendom industrijske ekspanzije prepuščajo v povojnem obdobju samemu gospodarstvu, da ustvarja sredstva za ZRD (Italija, Japonska, ZRN). 3) Nezadostno razvite dežele v največji meri koncentrirajo sred-1 stva za raziskovanje pri državi (Grčija, Španija, Portugalska) (4, 13). I Koncentracija sredstev pri državi še ne pomeni, da državne institucije nastopajo v isti meri tudi kot izvajalke ZRD. Nasprotno, očitna je razlika med strukturo vira finančnih sredstev in strukturo nosilcev raziskovalnih dejavnosti. Torej: centralizacija sredstev ob decentralizaciji dejavnosti. Pri nerazvitih mediteranskih deželah pa se centralizacija sredstev in centralizacija izvajanja ZRD v državnih institucijah pokrivata. Bolj ko je dežela razvita, več sredstev vlaga v razvojna raziskovanja. Več kot 80% vseh izdatkov federalne vlade ZDA za ZRD je namenjenih za razvojna in uporabna raziskovanja. Nesorazmerno velik delež temeljnih raziskav brez zadostnih ekonomskih učinkov je izvedenih v manj razvitih deželah. Raziskovanje v industriji zelo ovira razdrobljenost industrije na veliko število majhnih in srednje velikih podjetij. Statistične po-splošitve kažejo na veliko medsebojno odvisnost velikosti podjetja in raziskovanja. V takšni situaciji — in takšna je večidel tudi pri nas — iščejo v drugih deželah izhod v raziskovalnih združenjih, ki izvajajo kooperativna raziskovanja za določeno industrijsko panogo. 442 Obstajata dva tipa takih združenj: a) v enih sodeluje država s finančnimi sredstvi, katerih višina je odvisna od državne politike do razvoja posamičnih industrijskih sektorjev; b) raziskave financirajo sama industrijska podjetja, ki so članice združenja. Leta 1962 je bilo v 12 industrijsko razvitih deželah Zahodne Evrope 232 takih združenj prvega tipa in 148 drugega tipa. Veliko skrb posvečajo uporabi doseženih rezultatov raziskovanja. V ta namen so ustanovili posebne organe (Anglija, Holandija, SZ). Zanimiv je tale primer v Angliji: tam morajo podjetja, ki so članice raziskovalnega združenja, a so premajhna, da bi imela svoje raziskovalne odseke, imeti vsaj enega člana v osebju, ki bo znal uporabiti rezultate, dosežene v združenju. Nujnost optimalnih informacijskih sistemov Brez solidne informacijske službe danes ni mogoče narediti originalnega, uspešnega koraka v znanstveno-tehničnem razvoju, ker bomo venomer v nevarnosti, da bomo odkrivali in izdajali denar za nekaj, kar je že bilo odkrito. To se še dogaja kljub kolikor toliko zanesljivi informacijski službi, kaj pa šele brez nje. V ZDA in Angliji so ugotovili, da 20 % znanstvenoraziskovalnih in kon-strukcijsko-projektivnih del ne bi bilo treba izvajati, če bi imeli že poročila o opravljenih delih; to pa pomeni 1 milijardo 250 milijonov dolarjev nepotrebnih izdatkov. V SZ so odkrili v zadnjih letih okrog 40.000 dokumentov o mestih, kjer so ležišča raznih rud, pa so bili ti dokumenti že pozabljeni. Za mnoge rešitve pravijo, da je ceneje, če jih ponovno odkrijejo, kot pa če bi poskušali dognati, ali so bile take rešitve že izvedene, češ da bi to pomenilo isto kot iskati šivankino iglo v kupu sena. Soliden dokumentacijski sistem ni pomemben samo za tiste, ki so na meji znanstvenega in tehničnega ustvarjanja, ampak tudi za one, ki znanje posredujejo. V 18. stoletju je evropski učenjak lahko še sledil vsej znanstveni literaturi, ki je izšla v Evropi. Danes pa izhaja periodično 80.000 publikacij, od teh 45.000 iz naravoslovja in tehnike. Poleg tega se vsako leto publicira 200.000 opisov k raznim patentom. Danes je že približno 30 milijonov knjig iz naravoslovja in tehnike. Vsako leto se njihovo število poveča za 8—10%. Obseg neizkoriščenih informacij se veča v premem sorazmerju s kvadratom števila učenjakov. Stojimo pred grozljivo nevarnostjo, da bomo kljub nenehnemu večanju znanja vse manj vedeli, kaj nam je že bilo znano. Specializacija sicer zmanjšuje obseg neizkoriščenih informacij v svoji stroki, toda neznansko se poveča neizkoriščenost v odnosu do drugih strok. Učinkovito izkoriščanje v tej smeri pa je ravno porajalo nove znanstvene discipline. Če bi nam uspelo pomembno zni- 443 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 žati medsebojno neizkoriščenost informacij znanstvenih disciplin, bi j to silno pospešilo razvoj znanosti, njenih metod in način njenega | mišljenja. Prehod h kolektivnemu značaju znanstvenega dela precej zmanjšuje entropijo informacij. ' Sodobni učenjak je pred alternativo, ali naj zbira in prebira le informacije in se tako izogne možnosti ponavljanja in obenem sam ničesar ne ustvari ali pa naj se loti ustvarjanja in tako tvega, da bo odkril tisto, kar je že odkrito. Edini izhod iz teh dilem je v tem, da se vpelje moderna tehnologija, elektronika, v umsko delo ' in pa v tehnologiji obdelave informacij. Ves sedanji informacijsko-1 dokumentacijski sistem je v globoki krizi s svojimi tradicionalnimi tehničnimi sredstvi in metodami. V nekaterih deželah (Japonska, Italija, SZ idr.) obstajajo centralne nacionalne agencije za informatiko. Nepopoln informacijski sistem silno znižuje raven znanstveno-tehničnega ustvarjanja in še. bolj potenoira in vzdržuje »tehnološki prepad« med industrijsko; visoko razvitimi, srednje razvitimi in nerazvitimi deželami. Ne govore samo o »tehnološkem prepadu«, temveč tudi o »informacijskem ~ prepadu«. Eden izmed nujnih pogojev, da bi lahko vsaka dežela, kar najbolj izkoriščala svetovni rezervoar znanja, je dobra usklajenost med nacionalnimi informacijskimi sistemi in specializiranimi informacijskimi sistemi znotraj nacionalnih in mednacionalnih okvirov. Nekatere države že uresničujejo to nalogo. Dežele, ki se ne bodo aktivno vključile v graditev mednacionalnih informacijskih sistemov, jih tudi ne bodo mogle učinkovito izkoriščati, ker tak informacijski sistem ne bo prilagojen tudi njihovim potrebam, ker je nastal mimo njih. Ne poudarjajo samo akutne potrebe po visoko kvalificiranih kadrih s področja informatike, temveč tudi potrebo,) da se prouči porabnik informacij. Prej ali slej se bodo morali naj neki način elementi informatike včleniti v sistem učnih predmetov.' Vsaka dežela bo morala čimprej določiti vlogo elektronskih računalnikov v svojih informacijskih službah. Politika znanstvenih in . tehničnih informacij mora postati sestavni del vladne politike na I področju znanosti in tehnologije. Skoraj v vseh deželah informacijska' služba posredno ali neposredno bremeni vlado (2). Informatika ima! pomembne politične vidike. V določenem političnem sistemu lahko rabi za bolj spretno manipuliranje z ljudmi, za zavajanje ljudi, ustvarjanje zaželenega razpoloženja ipd., lahko pa postane mogočno l tehnično sredstvo za popolno obveščenost občanov, kar je eden izmed nujnih pogojev za odgovorno demokratično odločitev. Možnosti znanstveno-tehnične revolucije v majhni deželi ZTR dobiva svetovne razsežnosti. Vsako izogibanje soočenju s svetovnimi tendencami na vseh ravneh pomeni samozadovoljno zapiranje in životarjenje v svojem vrtičku. Znanstveno-tehnična de- 444 javnost, njeni rezultati imajo mednaroden značaj in zato tudi nobena država ne sme ostati ravnodušna do mednarodnega izkustva, čeprav je le-to različno v vsaki posamezni deželi in je pogojeno s političnim sistemom, stopnjo industrijskega razvoja ter različno kulturno in splošno zgodovinsko dediščino. Zanimanje za mednarodne izkušnje bo čedalje nujnejše, ker se tako kvalitativno kot kvantitativno poglablja internacionalni značaj znanosti v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Skozi najrazličnejše mednarodne izkušnje se prebijajo določeni tipi rešitev, obči strukturni principi, ki niso odvisni toliko od nacionalnih politično-zgodovinskih posebnosti, ampak jih bolj narekuje nuja samega znanstveno-tehničnega razvoja. Nismo še dovolj domislili tega, kakšne politične implikacije skrivajo v sebi superiorni znanstveno-tehnični sistemi. Premalo resno, konkretno, eksistencialno smo aplicirali Marxovo tezo o odnosu proizvajalnih sil in družbenih odnosov na sedanje nacionalne in svetovne okoliščine, zlasti še, ker kmalu ne bo več sledu o kvaliteti proizvajalnih sil, ki so obstajale v Marxovem času, pa vendar je Marx iz njih povzel tako daljnosežne socialne političnoekonomske sklepe. S takšnim smislom za prihodnost, za perspektive se je treba lotiti analize sedanjosti. Ali male dežele s skromnim znanstvenim in tehničnim potencialom in s počasnim tempom njegove rasti ne drsijo neopazno v vse oblike odvisnosti od dežel in podrejenosti deželam z velikanskim tehničnim in znanstvenim potencialom? Možno se je seveda tolažiti in apriorno pregnati realno možnost takšne zlovešče perspektive ob sedanjem tehnološkem prepadu, za katerega ne kaže ravno preveč, da bi se zmanjšal, temveč nasprotno, da se utegne še povečati. Ali ne bo ta prepad zavzel takšnih razsežnosti, da bi jih lahko primerjali s položajem, ki so ga v začetku novega veka neindustria-lizirane dežele sveta zavzele do industrializiranih dežel Evrope, Severne Amerike in kasneje Japonske? Med drugim bi se seveda lahko tolažili s tem, da so tiste dežele, ki so kasneje stopile na pot industrializacije, hitreje prešle to pot kakor dežele, ki so bile prve nosilke procesa industrializacije. Toda vprašanje je, ali je dandanes in v bližnji prihodnosti še mogoče nadomestiti zamude s pospešenim tempom razvoja. Bolj optimistično bi bilo nemara takole odgovoriti: z znanstveno-tehnično revolucijo postaja ves svet integrirana celota, kjer niso samo mali deli odvisni od velikih, ampak tudi veliki od malih. Nedvomno so medsebojno odvisni, toda vprašanje je, kakšna je narava te odvisnosti. Tudi gospodar je bil odvisen od svojega sužnja, toda gospodar se je v tej odvisnosti dobro počutil, ne pa suženj. Marsikomu se bodo mogoče takšna razmišljanja zdela preveč pesimistična, toda razlogov za to je dovolj, npr. samo tale podrobnost: nekatera gigantska industrijska podjetja dajejo več za raziskovanje kot npr. vsa Jugoslavija. Seveda bodo naše materialne možnosti vedno omejene v primerjavi z velikimi in nad tem dejstvom bi bilo nesmiselno pretakati solze, bolj pametno je vprašati 445 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 se, kaj kot mali lahko velikega naredimo. Izkušnje in rezultati dru- — gih dežel, ki so še bolj majhne kot mi, so v tem pogledu dovolj spodbudni. Sami izdatki za ZRD še ne govorijo sami po sebi, da se v skladu s tem dosegajo tudi rezultati ZRD. Važno je k temu dodati vsaj še tehnično opremljenost ZRD, koncentriranost znanstvenoraziskovalnih zmogljivosti, njihovo strukturo in kvaliteto, socialno klimo raziskovalnega dela, razmerje med posamičnimi tipi razisko- ( vanj itd. Z ozirom na nekatere enostavne kazalnike položaj ZRD v Sloveniji ni tako slab, če ga primerjamo z državami, ki so približno na enaki stopnji ekonomske razvitosti. V njeni strukturi so šibki zlasti nekateri členi, razmerja, ki slabijo učinkovitost celotne strukture (npr. premajhna udeležba družbenih sredstev tudi v razvojnem raziskovanju, neustrezna razmerja med obsegom posamičnih tipov raziskovanj, nizki stroški na raziskovalca, nizke investicije v raziskovalno opremo idr.) Pred nosilci politike znanosti je težka in odgovorna naloga, kako spremeniti neugodna razmerja v skladu z našimi komparativnimi prednostmi in našimi dolgoročnimi potrebami, interesi in vrednotami. Eden bistvenih elementov vsake politike je selekcija, le-ta je opredeljena ne samo s tem, kako se selekcionira ampak tudi s tem, kaj naj selekcionira, kaj ima na izbiro. Politiko je treba zasnovati že pri ponudbi predmeta za selekcioniranje ne pa šele potem, ko je predmet selekcioniranja že tu. Ponudbo pa lahko opredeljujeta v glavnem dva nosilca: a) raziskovalci sami, b) posamična področja družbenega dela zunaj znanosti. Ponudba prvega nosilca je bistveno opredeljena s tem, kaj raziskovalci zmorejo in kakšen je njihov raziskovalni interes. Ponudbe subjektov zunaj znanosti opredeljujejo kratkoročne in dolgoročne koristi, njihova sposobnost zaznavanja problemov in njihova presoja ter osveščenost, da se jih je potrebno lotiti z raziskovanjem. Če bi se usmerjenost raziskovalnih interesov in osveščenost glede potreb po raziskovanjih zunaj znanosti povsem pokrivali, ne bi bilo nikakršnih problemov. Ker pa take skladnosti ni, se mora raziskovalni'*! interes delno oblikovati in usmerjati tako, da sfera zunaj znanosti j nastopi nasproti znanosti s problemi, ki jih je potrebno raziskovati, i Če te zunanje determinante ni, bodo raziskovalci izbirali med tistim, kar so sami postavili na izbiro v skladu s svojim znanjem, sposobnostmi in raziskovalnim interesom. Ker ni nobene zunanje, drugačne vzpodbude, se ustaljeni raziskovalni interes lahko samo nenehno obnavlja. Pri oblikovanju usmerjenosti raziskovalnih interesov s strani zunanjih dejavnikov pa moramo upoštevati, da ima hitrost spreminjanja raziskovalnih interesov svoje meje, da je možno samo v določenem času pridobiti nova spoznanja in sposobnosti za načelno drugačne raziskovalne probleme. Če je program zunanjih dejavnikov v 446 prevelikem neskladju z dano raziskovalno usmerjenostjo in ne računa na njeno postopno spreminjanje, bo seveda ostal neizvedljiv ali pa bo nekvalitetno izveden kljub finančnim sredstvom, ki so na voljo. V primeru, da se znanstvena sfera zaveda problemov, ki so dolgo-1 ročna in življenjskega pomena za nacionalno in človeško skupnost sploh, bo vseskozi pozitivna samostojna logika raziskovalne usmerjenosti — kar pa ne bi mogla biti, če bi jo usmerjali zunanji dejavniki, ki se malo ali pa sploh ne zavedajo potreb po raziskovanju teh problemov. V družbah, kjer osveščenost glede raziskovalnih problemov ni , več izključno koncentrirana v sami znanosti, ampak je vključena v vsa področja družbenega dela, nastopajo zunanji dejavniki v usmerjanju raziskovalnega interesa nasproti znanosti vse manj kot nekaj tujega in vsiljenega, ampak se preoblikujejo v imanentne znanstvene interese. V družbah, kjer je opazna še precejšnja indiferentnost do raziskovanja na vseh področjih dela in kjer je že izoblikovana struktura interesov raziskovanja na načelu prevladujoče avtonomnosti (ki pa ne ustreza že osveščenim potrebam zunaj znanstvene sfere), je edini izhod v igri medsebojnega opredeljevanja zunanjih in notranjih dejavnikov raziskovalne usmerjenosti. Nobeno področje nima dovolj moči in pogojev, da bi lahko spremenilo obstoječa razmerja in lahko kljub dobrim željam tako stanje samo obnavlja. Uporabljena in citirana literatura: 1. Radovan Richta und Kolektiv: »Civilisation am Scheideweg-Soziale und menschliche Zusammenhänge der wissenschaftlichtechnischen Revolution«, Praga 1968 — nemški prevod. 2. »Tehnološki jaz«, INTDI, Beograd 1969. 3. Dr. M. Mladenovič, »Nauka u maloj zemlji«, INTDI, Beograd 1969. 4. Dr. Stevan Blagojevič, »Problemi razvoja i financiranja naučnoistraživačkog rada«. Beograd 1969. 5. Dr. Miroslav Pečuljič, »Naučno-tehnološka revolucija i samoupravljanje — Budučnost koja je počela«. Fakulteta političkih nauka, Beograd 1969. 6. I. G. Kurakov, »Prognoziranje naučnog-tehničeskog progresa«, »Voprosy Filo-sofii«, št. 10/1968. 7. A. A. Zvorykin in drugi, »Istorija tehniki«, Moskva 1962. 8. Tovmasjan, »Trud i tehnika«, Erevan 1965. 9. G. M. Dobrov, »Nauka o nauke«, Kijev 1966. 10. G. N. Volkov, »Sociologija nauki«, Moskva 1968. 11. Georg Klaus, »Kybernetik in philosophischer Sicht«, Dietz Verlag 1965. 12. Osnutek programa dela komisije za znanost pri univerzitetni konferenci ZKS, Ljubljana 1969. 13. Andrej Kirn, »Nekatere sistemske značilnosti sodobne znanosti, ki bi morale biti integrirane v pedagoški proces«, študija za pedagoški inštitut v Ljubljani, 1969. 14. Andrej Kirn, »Informacija o organizaciji znanstvenoraziskovalnega dela v nekaterih državah«, prirejeno za republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS, 1969. 15. Študija za pripremu srednjeročnog plana razvoja istraživačke djelatnosti u SFRJ, SSKND, Beograd 1971. 16. Jože Ster, »Problemi razvoja slovenske znanosti«, Teorija in praksa, št. 12, 1971. 447 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Gunnar Myrdal Objektivnost v družboslovnih raziskavah Problem Etos znanosti o družbi je iskanje »objektivne« resnice. Kdor proučuje družbo, trdno veruje, da je resnica dobra in koristna ter da so iluzije, zlasti oportunistične, razdiralne. Išče »realizem«, pojem, ki eden njegovih pomenov označuje »objektiven« pogled na stvarnost. Najbolj temeljni metodološki problemi, ki se z njimi srečujemo pri proučevanju družbe, so zato vprašanja: »kaj je objektivnost«, »kako doseči objektivnost pri poskusih, da bi lahko ugotovili dejstva in vzročne odnose med njimi«. Kako se je moč izogniti pogledu, ki ni brez predsodkov? Natančneje, kako se je moč tistemu, ki proučuje družbene probleme, osvoboditi (1) mogočne dediščine doslej-šnjih razprav na nekem področju, ki navadno vsebujejo normativne in teleološke pojme preteklih generacij in ki temeljijo na metafizičnih moralnih filozofijah naravnega prava in na utilitarizmu; od tod so izšle vse naše socialne in ekonomske teorije; (2) vpliva celotnega kulturnega, družbenega, ekonomskega in političnega okolja družbe, ki v njej živi, dela in služi za kruh in položaj; in (3) vplivom svoje osebnosti, kot so jo oblikovali ne le tradicija in okolje, ampak tudi lastna individualna zgodovina, konstitucija in nagnjenja? Družboslovec stoji tudi pred temle problemom: kako torej biti objektiven in hkrati praktičen? Kakšno je razmerje med željo po njenem spreminjanju? Kako združevati iskanje resničnega znanja z moralnimi in političnimi ocenami? Kako spraviti resnico v zvezo z ideali? V našem poklicu se še danes premalo zavedamo, da smo pri iskanju resnice — prav tako kot vsa človeška bitja ne glede na to, kaj hočejo doseči — pod vplivom tradicije, okolja in svoje osebnosti. Nadalje poznamo še neki iracionalen tabu pred tem, da sploh ne ob- 1 Objavljamo izbrana poglavja iz knjige G. Myrdala »Objectivity in Social Research«, ki je izšla v Londonu 1970. leta pri založbi Gerald Duckworth et CO LTD, 111 str. 448 ravnavamo okolnosti, da se tega premalo zavedamo. Prav osupljivo je, da ta tabu običajno spoštujemo, medtem ko ostane raziskovalec družbe docela naiven glede tega, kaj dela. To naivnost naj bi skušala uničiti sociologija znanosti in znanstvenikov, najmanj razvita disciplina med družbenimi vedami.2 To je pomembno, zakaj ti vplivi, če nad njimi nimamo pregleda, utegnejo povzročati sistematične pomisleke pri raziskovanju in tako voditi k znanju, ki bo imelo napake. Celo če bi bili vplivi na raziskovanje bolj razjasnjeni in bi si bil tako znanstvenik že bolj na jasnem glede sebe in svojih stališč pri iskanju resnice, bi še vedno v filozofiji znanosti o družbi ostal problem: ali so logična sredstva, ki je z njimi moč bolje zagotoviti objektivnost v raziskovanju. Na ta problem bom naravnal pričujoče razpravljanje. Kot bomo videli, so razpoložljiva logična sredstva, ki se z njimi varujemo pred pomisleki v grobem tale: doseči popolno osveščenost glede ocen, ki v resnici določajo naše teoretično kakor tudi praktično3 raziskovanje; temeljito preiskati ta vrednotenja s stališča njihove relevance, pomembnosti in možnosti v družbi, ki jo proučujemo; preoblikovati ta vrednotenja v nekatere vrednostne premise za raziskavo ter določiti način obdelave in opredeliti pojme glede na vrednostne premise, ki so bile eksplicitno navedene. Pristranosti v raziskovanju Samo-ozdravljujoča sposobnost družbene znanosti, ki smo o njej že govorili, pa ni niti trenuten niti temeljit proces. Redko teče zlahka ali v celoti. Kot družboslovci se varamo, če naivno verjamemo, da nismo tako človeški kot ljudje okoli nas in da se ne nagibamo oportuni-stično k sklepom, ki se ujemajo s predsodki drugih ljudi v naši družbi. S tem, da vztrajamo pri višjih vrednotenjih in da pripisujemo poglaviten pomen opazovanju dejstev, se lahko delno očistimo teh pristranosti. V naših vedah smo pod vplivom tradicije, pod vplivom kulturne in politične situacije v našem okolju in tudi pod vplivom naše specifične osebne konstitucije. Nismo avtomati kot elektronski stroji, ki jih čedalje bolj uporabljamo za obvladovanje velikih množic podatkov. Zaradi vsega tega pride v našem delu do sistematičnih pristranosti — celo v delu, ki ga je za računalni stroj programiral člo- 1 Gunnar Myrdal, Asian Drama. An Inquiry into the Poverty of Nations (Azijska drama. Raziskava o bedi narodov). (New York, Twentieth Century Fund and Pantheon Books, 1968). Prologue, Sec. 1. Strani 5—8. * Besedi »teoretično« in »praktično« (ali »politično«) uporabljam v pomenu, kot ga imata v filozofiji; prva je v zvezi z razmišljanjem z gledišča vzrokov in posledic, druga z razmišljanjem z gledišča sredstev in ciljev. 449 Teorija In prakaa, let. 9, it. 3, Ljubljana 1972 vek — če se ne zavarujemo s sociološkim in psihološkim pogledom v razmere, ki v njih živimo in delamo, ter s pomočjo logičnih metod za obvladovanje pristranosti (o čemer bomo govorili kasneje). Za ilustracijo moje teze, da je sicer znanstveno delo prej ali slej pristransko, bom posegel na nekatera področja, kjer imam raziskovalne skušnje. Pristranosti je lažje odkriti in podrobneje določiti, ko je preteklo nekaj časa in ko so se nekatere razmere spremenile. V knjigi »Politični element v razvoju ekonomske teorije« sem analiziral sistematične pristranosti v klasični in neoklasični teoriji. Pokazalo se je, da so imele metafizične moralne filozofije naravnega prava in utilita-rizma, ki se je iz njih razvila ekonomska teorija, pomemben vpliv. V tej dediščini pa je dejstvo, da se je ekonomska teorija najprej razvila v Angliji (ki je bila takrat najbogatejša dežela na svetu) in da so v Angliji premožnejši sloji vodili gospodarstvo (enako kot vse druge oblike višje kulture), odločilo, kakšen naj bo način obravnave in argumentiranja.4 Primer teh pristranosti, ki izvira iz takšne določenosti, je na primer dejstvo, da izraza »nezaposlenost« niso uporabljali skoraj do konca 19. stoletja5 — četudi je bila seveda nezaposlenost pogosto zelo velika. Ko sem začel študirati sporni črnski problem v Ameriki, sem uvidel, da so pristranosti v raziskovanju nadvse pomemben problem.6 V obširni razpravi o pristranostih v »Ameriški dilemi« sem ugotovil, da je znanstvena literatura o tem problemu skoraj vsa pristranska, vendar seveda v različnih smereh in na različnih stopnjah. Tudi sam sebe sem zalotil, da bolj pogosto navajam avtorje, da bi ilustriral mnenja o različnih vidikih problemov, kot pa da bi dokumentiral dejstva in odnose med njimi. Pri proučevanju problemov razvoja v Južni Aziji, kar je moje najnovejše raziskovanje, sem ugotovil, da so bili vsi glavni pojmi, teorije in modeli pristranski — tako v kolonialni dobi7 kot po drugi svetovni vojni.8 To pristransko povojno pojmovanje, ki ga imenujem »moderni pristop«, je pod hudim vplivom diplomacije in pobožnih želja, kot se kažejo v kontekstu hladne vojne. Takšne sistematične pristranosti poraja nekritična uporaba znanstvenih pristopov, ki so bili izdelani za ekonomske analize v razvitih državah Zahoda. Celo ustaljena terminologija — »svobodni svet«, »svobodna Azija«, »Dežele v razvoju« itd. — je polna sistematičnih pristranosti; te ter- 4 Glej tudi »Economic theory and Underdeveloped Regions« (Ekonomska teorija in manj razviti predeli), II. del, zlasti 10. poglavje. • Asian Drama (Azijska drama), II. del, 21. poglavje, strani 984—89. • »An American Dilemma« (Ameriška dilema), II. dodatek, strani 1035—45; »Value in Social Theory« (Vrednost v družbeni teoriji), 7. poglavje. ' Azijska drama, 21. poglavje, strani 977—84. " Prav tam, Prolog, strani 10—24, in passim v več poglavjih in v metodoloških dodatkih, str. 1839 in naprej. 450 minološke pomanjkljivosti pa kažejo na globje pristranosti v pristopu.9 Pristranosti so bolj pogoste v študijah o Južni Aziji kot tudi v študijah o drugih manj razvitih predelih zaradi tega, ker so tu statistika in dejanske informacije tako zelo šibke. Več predloženih podatkov, na primer o nezaposlenosti ali o slabi zaposlenosti, nima pomena ali pa pomeni nekaj povsem drugega, kot domnevamo, da pomeni; podatke in informacije so zbrali in analizirali s pomočjo pojmovnega aparata »modernega pristopa«, ki pa je neustrezen spričo realnosti v teh deželah, ki se toliko razlikujejo od razvitih dežel. Zbiranje podatkov in drugega empiričnega gradiva tako ne more biti nadzor nad pravilnostjo pristopa, kakršnega naj bi sicer omogočalo soočenje s podatki. Dejstva ne udarjajo eno ob drugo ter priložnost za samo-ozdravljujoč proces, ki smo ga že omenili, je negotova. Sistematične pristranosti, ki vladajo v raziskovanju problemov razvoja v Južni Aziji, krepi dejstvo, da je »moderni pristop« opor-tunističen in zadovoljuje želje tako radikalcev kot konservativcev'» v nekem območju. Oportunističen pa je tudi za ljudi v bogatih deželah Zahoda. Če bi bil »moderni pristop« logično dosleden in ustrezen realnosti, bi nam dežele v razvoju v Južni Aziji in drugod kazale veliko enostavnejše in bolj obvladljive probleme političnega usmerjanja. Pristranosti vodijo k napačnemu pojmovanju stvarnosti ter k zmotnim sklepom glede politike. Da ne bi navajal več abstraktnih ilustracij o razširjenosti in naravi sistematičnih pristranosti v družbenih vedah, bom samo poudaril, da pristranosti slabijo moč družbenih znanosti pri izčiščevanju izkrivljenih in zmotnih splošno razširjenih mnenj, o čemer sem že govoril, češ da je to vloga teh ved v naši družbi. Ker so pristranosti v raziskovanju, podobno kot izkrivljena splošna mnenja, oportunistična in pravzaprav praviloma na strani teh mnenj, jih lahko pristransko raziskovanje celo podpira, vsaj delno in za nekaj časa. Kako je raziskovanje v družbeni znanosti odvisno od trenutnih mnenj in vrednotenj v družbeni sredini, dramatično ilustrira dejstvo, da družbene znanosti redko kažejo pot k novim perspektivam. Namig za stalno preusmeritev v našem delu je povečini prihajal iz političnih interesov, ki vladajo v družbi, ki v njej živimo.11 Tako na primer poplava pisanja o nerazvitih deželah kaže na dejstvo, da so po osvoboditvi teh dežel izpod kolonialne oblasti in v splošnem ozračju hladne vojne dogodki v teh deželah postali politično pomembni tudi za razvite dežele. Ekonomske in socialne razmere se danes še ne razlikujejo dosti od razmer pred razpadom ko- » Prav tam. Prolog, str. 10—12, in I. dodatek »Diplomacija v terminologiji«; str. 1839—42. " Prav tam. Prolog, str. 20—24, et passim v celi knjigi. » Prav tam, Prologue, str. 8—12. 451 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 lonialnega sistema oblasti. Ampak takrat bogate dežele niso čutile, da bi bila usoda teh dežel in ljudi politično zelo pomembna. Prav tako smo lahko prepričani, da bo raziskovanje črnskega problema v Ameriki v prihodnjih letih deležno veliko več pozornosti s strani vlade, ustanov, univerz in posameznikov kot pa v zadnjih dvajsetih letih, kajti črnski upor je zdaj povečal politično pomembnost takšnega raziskovanja. Ta politična pogojenost smeri našega dela je morda le racionalen način prilagajanja dela potrebam, ki jih čuti družba, v kateri živimo in delamo. Kljub vsemu pa je treba razumeti znanstvenika na področju družbenih ved, ki želi, da bi mi kot poklicni strokovnjaki videli toliko daleč naprej, da bi znali prebrati kar je zapisano na oddaljeni steni: zakaj naj bi bila družba navadno presenečena, ko se kaj zgodi; zakaj naj bi jo dogodki našli nepripravljeno; zakaj naj bi bila prisiljena k improvizaciji? Dejstvo, da igra družbena pogojenost tako odločilno vlogo pri izbiri raziskovalnega področja, nam bi moralo še bolj odpreti oči za drugo vrsto pogojenosti: namreč za pristope, ki se zanje odločimo pri raziskovanju — s čimer mislim pojme, modele, in teorije, ki jih uporabljamo, ter način, kako izbiramo in urejamo svoja opažanja in predstavljamo rezultate raziskav. Ta drugi tip pogojenosti, čeprav morda ni poglavitni, je tisto, kar vodi v pristranost. Vloga skritih vrednotenj Stoletja je že v družbenih vedah tradicija, da se prikrijejo vrednotenja, ki so določila znanstveni pristop. Tako se na začetni stopnji mehanizem pristranskega raziskovanja ne razlikuje od mehanizma, ki deluje v poljudnem mišljenju. Kot je bilo že rečeno, družbene vede niso nič drugega kot skrajno rafinirana zdrava pamet. Podobno kot ljudje nasploh tudi družboslovci kaj pogosto prikrijejo vrednotenja in navzkrižja med njimi s tem, da navedejo svoja stališča, kot da so to logični sklepi iz dejanskih podatkov. Ker pa podobno kot navadni ljudje zakrijejo vrednotenja ,kot vrednotenja' in navajajo le »razloge«, postane njihovo pojmovanje stvarnosti kaj lahko izkrivljeno, se pravi pristransko. Znanstveniki na področju družbenih znanosti hočejo biti objektivni s tem, da »se držijo dejstev«. Najprej je treba priznati, da je preverjanje splošno razširjenih mnenj in znanstvenih domnev glede dejstev mnogokrat razkrinkalo posamezne pristranosti. To je tisto, kar imenujem samo-ozdravljujoči proces v znanstvenem delu, ki sem ga pokazal na zgledih iz zgodovine raziskovanja intelektualnih sposobnosti raznih rasnih in socialnih skupin. Vendar pa pristranosti v družbenih vedah ne moremo odpraviti enostavno s tem, da »se držimo dejstev« in da zboljšujemo metode za obravnavo statističnih podatkov. Podatki in obravnava podatkov so pogosto bolj nagnjeni k pristranosti, kot pa je »čisto mišljenje«. 452 Kaos vseh mogočih podatkov za raziskavo se ne organizira v sistematično znanje sam, zgolj z opazovanjem. Preden je mogoč pogled, je treba imeti vidik, in to vključuje vrednotenje. »Brez vrednotenj,« je zapisal moj pokojni prijatelj Louis Wirth, s katerim sem se pismeno pogovarjal o teh stvareh, »ne čutimo zanimanja ter nimamo občutka za relevanco ali pomembnost in zato tudi nimamo predmeta«.»2 Če znanstveniki pri svojih naporih, da bi bili stvarni, ne opredelijo svojih stališč eksplicitno, odpirajo možnosti za pristranost. Prav tako se znanstvenik ne more izogniti pristranostim s tem, da se ustavi pred praktičnimi in političnimi sklepi. Raziskovanje ni nič bolj obvarovano pred predpristranostjo, če raziskovalec noče urediti izsledkov v obliko, ki bi bila prikladna za praktično in politično rabo. Prav tako je kljub nasprotnim zagotovilom očitno, da se kljub temu skoraj vedno naredijo praktični in politični sklepi. Vsa naša literatura je prežeta z vrednostnimi sodbami, četudi gredo uvodne izjave v nasprotni smeri. Toda sklepi niso dani kot inference iz eksplicitnih vrednostnih premis, temveč so po staromodnem zatrdilu razvidni iz narave stvari: kot del tega, kar je dano kot objektivni podatki. Najpogosteje so uvedeni z vrednostno obremenjeno terminologijo. Besede kot na primer »ravnovesje«, »ravnotežje«, »stabilen«, »normalen«, »prilagajanje«, »zaostanek«, ali »funkcija« so bile v vseh družbenih vedah most med domnevno objektivno analizo ter političnim receptom.13 Pristranosti tako niso omejene zgolj na praktične in politične sklepe raziskav. Njihove korenine so mnogo globje. Pristranosti so neprijetne posledice prikritih ocen, ki so se vrinile v vse stopnje raziskave — od načrtovanja do končne prezentacije. Ker pa so prikrite, jih ne moremo primerno obravnavati in tako morejo ostati neopredeljene in nejasne. Psihologija, ki je podlaga pristranosti, je preprosta. Vsak raziskovalec kot zasebna oseba in kot odgovoren državljan je bolj ali manj vpleten v mrežo nasprotujočih si vrednotenj, ki smo jih že spoznali. Kakor laik tako je tudi znanstvenik pod vplivom psihološke potrebe po racionalizacijah. Isto velja tudi za vsak izvršni organ, ki odgovarja za raziskave, ter za poljudno in znanstveno javnost, pred katero nastopa znanstvenik in katere odzive iz oportunističnih razlogov ceni. Dejstvo, da so njegovi poklicni kolegi pogojeni na isti način, povečuje učinek neracionalnih vplivov. Če govorimo na splošno, opažamo, da se v vsakem posamičnem institucionalnem ali političnem okolju znanstveniki gibljejo kot čreda, svoja navzkrižja in posebne originalne lastnosti pa prihranijo za zadeve, ki ne odpirajo vprašanj o fundamental-nem sistemu pristranosti, ki so jim vsem skupni. 18 V pismu avtorju z dne 29. septembra 1939. " Ameriška dilema, str. 1047 in naši. 453 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Nasprotujoč najbolj poštenemu namenu vseh prizadetih, predvsem pa raziskovalcev samih, da bi bili odkriti in brez predsodkov, splošna potreba po racionalizaciji tako teži k temu, da vpliva na uporabljene pojme, modele in teorije; tako vpliva tudi na izbiro relevantnih podatkov, na beleženje zapažanj, na teoretične in praktične inference, bodisi implicitne ali eksplicitne, in končno na način prezentacij dognanj. Za vse te operacije skupaj uporabljam izraz »pristop«. Metoda za odkrivanje pristranosti je preprosta, četudi nekoliko mučna. Kadar ostanejo nenavedene vrednostne premise skrite in večidel nejasne, vsebujejo predloženi izsledki logične napake. Ko soočimo inference s premisami, najdemo skriti ,non sequitur', ki dopušča, da se v sklepanje vrinejo nenadzorovani vplivi s področja vrednotenja. To logično napako je moč ugotoviti s kritično analizo. Moja knjiga »Politični element v razvoju ekonomske teorije« se večidel ukvarja s takšno kritično analizo, in ponazarja logične napake v ekonomski teoriji. Razkrivanje skritih vrednotenj Na tem mestu v našem razpravljanju moramo kar najbolj poudariti, da v večini sodobnih in tudi prejšnjih raziskav na področju družbenih znanosti napaka ni v pomanjkanju »objektivnosti« v kon-vencionalnem pomenu neodvisnosti od vseh vrednotenj. Narobe: vsaka študija družbenega problema, ne glede na obseg, je določena in mora biti določena z vrednotenji. »Dezinteresirane« družbene znanosti nikoli ni bilo, in je — iz logičnih razlogov, nikoli tudi biti ne more. Toda vrednostne premise, ki dejansko in nujno določajo raziskovanja na družbenem področju, so v glavnem skrite. Raziskovalec lahko ostane celo pri tem, da se jih ne zaveda; takrat ostanejo implicitne in nejasne ter tako odpirajo vrata pristranostim. Edini način, kako lahko težimo v teoretični analizi, k »objektivnosti« je ta, da vrednotenja osvetlimo s polno lučjo, da pokažemo, da so specifična in eksplicitna, in da jim dopuščamo, da določajo naše teoretično delo. V praktični fazi nekega raziskovanja pa naj bodo nato izražene vrednostne premise, skupaj s podatki (ugotovljenimi s teoretično analizo ob uporabi istih vrednostnih premis), premise za vse politične sklepe. Tu se potegujem za to, da naj bodo vrednostne premise dane eksplicitno, tako da bo raziskovalno delo lahko težilo k »objektivnosti« — v edinem pomenu, ki ga ima ta izraz lahko v družbenih vedah. Prav tako pa jih moramo natančno določiti za takšne širše namene kot je poštenost, jasnost ter logična doslednost v znanstvenoraziskovalnem delu. 454 Terminološki eskapizem Tu je primerno mesto, da se na kratko pomudimo pri naporih v konvencialni družbeni znanosti, da bi se izognili terminom, ki sami zase že implicirajo vrednostno sodbo, in da bi jih nadomestili s takimi, ki nimajo očitnih asociacij z vrednotenjem. Ker pa je logično nujno, da je vse raziskovanje od začetka do konca prežeto z vrednotenjem, je moč pokazati, kako so bili vsi ti napori zaman, celo kako so prispevali k miselni zmedi v vseh poskusih, da bi opravljali raziskovanja brez vrednostnih premis. Še proti koncu devetnajstega stoletja in celo kasneje so družboslovci verjeli v obstoj vrednosti, ki naj bi jih bilo mogoče objektivno ugotoviti, in ki naj bi bile na ta način podobne drugim predstavam o stvarnosti v tem, da so resnične ali zmotne. Dejstvo, da je bilo naše poznavanje teh na videz »resničnih vrednot« še nepopolno, zlasti glede njihove merljivosti, ni prizadelo predstave, da obstoje kot del stvarnosti. Še na začetku našega stoletja je Knut Wicksell, slavni ekonomist iz hedonistične in utilitaristične tradicije, takole razmišljal: »Morda bodo nekega dne fiziologi uspeli izolirati in oceniti različne človekove potrebe po telesni toploti, prehrani, raznolikosti, razvedrilu, stimulaciji, okrasju, skladnosti, itd. ter tako ustvarili racionalno podlago za teorijo potrošnje.« Čeravno so družboslovci naslednjih generacij redko razglašali svoje prepričanje tako naravnost kot Wicksell, so naprej gradili na domnevi, da obstoje objektivne vrednote, ki naj bi bile v načelu spoznavne, četudi jih je le s težavo moč ugotavljati. Toda že zgodaj, pravzaprav že od časa Benthama dalje, je čutiti razločno težnjo, da bi se ta vrednotenja prikrilo s pomočjo neškodljivo zveneče terminologije. Umik iz hedonistične psihologije, ki je bila ogelni kamen utilitaristične moralne filozofije, se začenja v ekonomski teoriji z italijanskim sociologom in ekonomistom Vilfredom Pareto, ko je skoval izraz »ophilimite« kot nadomestilo za »utility« (tj. koristnost). Od takrat naprej se začne nepretrgana poplava terminoloških inovacij. Celotna moderna teorija o splošni blaginji, ki je v zadnjih letih brez potrebe zaposljevala toliko glav, je nasičena s te vrste eskapizmom. Gre za teoretski okvir, ki ne bi vseboval ničesar, če ne bi implicitno vključeval ene ali druge verzije stare diskreditirane racionalistične psihologije in utilitarne moralne filozofije. Ker pa jo implicira — kot je to razvidno iz praktičnih sklepov — postane ta teorija in njen okvir neutemeljena in zmotna.14 Uporaba algebraičnih formul (kakorkoli že utegnejo biti koristne za obvladovanje zapletenih odnosov), grških črk in drugih simbolov " Politični element v razvoju ekonomske teorije, 4. pogl. str. 80—103; in dodatek Paula Streetena, str. 208—17. 455 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 omogoča izmikanje pred navajanjem očitno impliciranih domnev in zlasti izmikanje pred tem, da bi se zavedli, kako so glavni pojmi obremenjeni z vrednotenjem. Tudi v drugih znanostih o družbi je bilo v zadnjih desetletjih posvečeno precej pozornosti te vrste razbohoteni terminologiji. Do velike mere gre za premišljen poskus, kako bi »objektivirali« nekaj, kar ni in sploh ne more biti objektivno. V študijah, ki so bolj specifične in praktične narave, pa je manj takšnih poskusov; to bi lahko ponazoril na področju črnca v Ameriki." »Znanstveno delo o črncih v politiki je osredotočeno na odvzemanje volilne pravice oziroma državljanskih pravic. To pomeni, da se je zanimanje porodilo iz pojmovanja, da je ravno dejstvo, da v Ameriki črnec pogosto nima volilne pravice kot drugi državljani, tista izredna stvar, ki jo je treba proučevati. Prav tako se je delo na pravnem statusu črncev osredotočilo na specifične vidike brezpravnosti črnca v pravnih zadevah. Prav tako je proučevanje izobrazbe črncev potekalo v glavnem s stališča diskriminacije. Isto velja za raziskovanja o črncu kot delavcu, ki si služi le vsakdanji kruh. Primerjali so življenjski standard črncev s standardom belcev. Udeležbo črnca v vodenju družbene blaginje so merili po merilih enakosti.« Diskriminacija — izraz, ki je seveda težko obremenjen z vrednostnimi sodbami — je bil tako ključni termin za večino študij o črnskem problemu v Združenih državah. Ta izraz — in vsi njegovi sinonimi in natančnejše opredelitve — ter celotni pristop k črnskemu problemu, ki ga označuje, je bil očitno izveden iz načel v ameriškem credu. S tem izrazom mislim čisto ekspliciten sistem vrednotenj na višji ravni, ki so jih vedno razglašali in razodevali v javnih razpravah, ki so vsebovani v ameriški ustavi, in ki po mojem mnenju kljub resnim pomanjkljivostim predstavljajo zgodovinsko težnjo. Celo pri obravnavanju črnskega problema so posamezni avtorji sem in tja poskušali uvesti nove in manj obravnavane besede, da bi bili bolj »objektivni«. Toda njihov učinek ni bil velik in zaradi tega so ostale dokaj neškodljive.16 Običajno so nove besede pomenile isto stvar; tedaj je bil edini rezultat to, da so skrivale implicirana vrednotenja pred zavestjo. V deželi, kot so Združene države — ne glede na to, kako malo veljajo ta višja vrednotenja v vsakdanjem življenju — je pomembno to, da se izjeme ocenjuje kot napačne s stališča nacionalnega etosa. V »Ameriški dilemi« sistem vrednotenj, ki izhajajo iz ameriškega " Ameriška dilema, II. dodatek, 2. del, str. 1063; (Vrednost v družbeni teoriji, 7. pogl., 4. del, str. 162—63). Glej moj esej »'Vrednostno nabiti' pojmi« v knjigi »Money, Growth, and Methodology and Other Essays in Economics in Honor of Johan Akerman« (Denar, rast, metodologija in drugi ekonomski eseji, izdani v počastitev Johana Akermana), Hugo Hegeland, urednik (Lund, CWK Gleerups Bokforlag, 1961), str. 273—88. 456 čreda, nastopa v vlogi eksplicitnih vrednostnih premis in je nadrobno popisan za razne probleme.17 Pri proučevanju manj razvitih dežel je težnja po ,objektivaciji' raziskovanja očitna na primer v pogostih poskusih, da bi našli definicijo za razvoj — in za nezadosten razvoj —, ne da bi se pri tem opirali na vrednostne premise. To seveda ni mogoče, saj vodi v hudo arbitrarnost. V »Azijski drami« je celo poglavje posvečeno eksplicitnemu pojasnjevanju vrednostnih premis, ki so uporabljene v študiji, ter pojasnjevanju motivov, iz katerih sem se odločil zanje.18 Skratka, kar smo povedali v pričujočem poglavju, je to, da ni nič narobe ,per se', z vrednostno obarvanimi pojmi, če so ti jasno definirani v smislu eksplicitno podanih vrednostnih premis. Če pa niso definirani na ta način in je tako implicirano vrednotenje prikrito, potem odpirajo vrata s predsodkom. Če pride do tega, potem to ni rezultat obremenjenosti vrednotenj, temveč rezultat tega, da so bili vrednostno obarvani pojmi kot taki prikriti, vrednotenja pa potem lahko ostanejo nejasna. Kovanje novih izrazov ni nobena rešitev. Takšni izrazi lahko rabijo le za to, da nam dajejo varljiv občutek varnosti, splošno javnost pa zaslepljujejo. Če so novi termini isti pristop k stvarnosti, ki jo proučujemo, kot stari, vrednostno obarvani termini, potem ni bilo v resnici nobene spremembe in bodo tudi novi termini kmalu postali nabiti z vrednostjo. Izbira vrednostnih premis Vrednostne premise v družboslovnem raziskovanju morajo izpolnjevati številne pogoje.18 Biti morajo eksplicitno dane in ne prikrite kot implicirane domneve. Bile naj bi specifične in konkretne do tolikšne stopnje, kot jo zahteva vrednotenje stvarnosti v smislu faktičnega znanja. Biti morajo smotrno izbrane, ker niso, a priori, same na sebi umevne in splošno veljavne zaradi tega, ker temeljijo na dejstvih ali na ,naravi stvari'. V tem smislu so v raziskavi element človekove volje ali hotenja, ki je potreben tako kot v vsaki smotrni dejavnosti. Zato so samo hipotetične narave, pač kolikor se nagibi volje ali hotenja razlikujejo. Nekatere epistemološke težave, povezane s to zadnjo zahtevo in nekaterimi drugimi omenjenimi, bomo obravnavali še posebej. Če je racionalnost ena od vrednostnih premis, kot je to normalno v našem tipu civilizacije, zbirka premis ne sme vključevati " Op. cit., Uvod in 2. poglavje, str. xli—Iv ter 26—49 et passim; (vrednost v družbeni teoriji, 4. poglavje, str. 65—67). '» Op. cit., 2. poglavje, str. 49—69, primerjaj Prolog, 9. det, str. 31—34 in Dodatke št. 1, str. 1839—42 ter št. 2, II—IV del, str. 1859—1940. » Glej »Ameriška dilema«, 2. dodatek, 4. del, str. 1057—64 (Vrednost v družbeni teoriji, 7. poglavje, 4. del, str. 153—64); ter »Azijska drama«, 2. poglavje, str. 49—89. 457 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 vzajemno nezdružljivih vrednostnih premis, ampak mora biti konsistenten sistem. Zadnja zahteva še posebej, pa tudi nekatere, ki jih bomo še omenili, implicira, da vrednostne premise ne morejo biti v celoti, a priori, neodvisne od raziskovanja. Raziskovalec naj bi začel s tem, da posveti pozornost nekaterim vrednostnim premisam, ki bi jih kazalo uporabiti, vendar mora biti ves čas pripravljen, da jih ustrezno prilagaja. Vrednostne premise je treba uporabljati ne le pri ciljih, temveč tudi pri sredstvih. Utilitaristična teza — da nobena stvar ni dobra ali slaba sama na sebi, ampak le zaradi dobrih ali slabih rezultatov — ni realistična, ker ljudje dejansko ocenjujemo tudi sredstva. Isto velja za stranske učinke, ki jih ima uresničevanje cilja z nekimi sredstvi.20 Nikakršnega moralnega nihilizma Dosedanja predstavitev problema vrednotenj in njihove vloge v družboslovju temelji na spoznanju, da vrednotenj ni moč — v nasprotju z verovanji — presojati po kriterijih resničnosti in dokončnosti. Vrednotenja so subjektivna dejstva. To pa implicira nekaj, kar se včasih imenuje .relativizem vrednot'. Če smo sprejeli to temeljno predpostavko, nikakor ne mislimo, da je zaradi nje težko ali celo nemogoče utemeljevati moralno stališče. Narobe, z zagovarjanjem nujnosti vrednostnih premis v vsem raziskovanju, bi se morale družbene vede bolj učinkovito odpreti moralni kritiki. Potem bi bilo nemogoče označiti ekonomijo za ,turobno znanost' v pomenu, da je zaprta za moralne pomisleke. Pač pa so ekonomisti, ki delajo na konvencionalen način in skušajo prikrivati vrednotenja v izhodiščih svojih raziskav, tisti, ki jih lahko pogosto po pravici, iz logičnih razlogov, zato grajamo. Pravzaprav nobena družbena veda ali področje družbenega raziskovanja ne more veljati za ,amoralno' ali .apolitično'. Znanost o družbi nikoli ne more biti .nevtralna' ali enostavno .faktična' ali .objektivna' v tradicionalnem pomenu teh terminov. Raziskovanje vedno po logični nujnosti temelji na moralnem in političnem vrednotenju, raziskovalec pa naj bi bil dolžan, da svoja vrednotenja eksplicitno pojasni. Če so ta vrednotenja odstrta in osvetljena, lahko vsak, ki se mu zdi, da je neka raziskava temeljila na vrednotenjih, ki naj bi bila po njegovem mnenju napačna, na tej podlagi raziskavi nasprotuje. Prav tako se mu ponuja priložnost, da zastavi študijo po svojem, modifi- " »Das Zweck-Mittel-Denken in der Nationalökonomie« (Pojmovanje ciljev in sredstev v nacionalni ekonomiji), Zeitschrift für Nationalökonomie, IV. zvezek, št. 3 (1933); (Vrednote v družbeni teoriji, 10. poglavje, str. 206—30). 458 cira izsledke na podlagi drugačnih, na novo izbranih vrednostnih premis. Dejansko bo spodbudno in veliko lažje moralno in politično argumentirati, ko bo konvencionalno družboslovje opustilo zmotne trditve, da mora ugotavljati relevantna in pomembna dejstva in celo dosegati praktične sklepe ne da bi eksplicitno podalo vrednostne premise. Relativizem vrednot torej čisto jasno ni moralni nihilizem. V naših srcih vsi nosimo kompleksne sisteme vrednotenj na različnih ravneh naše moralne osebnosti. Naše vsakdanje življenje je nepretrgan niz moralnih kompromisov med vrednotenji na višji in na nižji ravni. Vsi imamo priložnost, da težimo k uveljavljanju vrednotenj na višji ravni — v našem življenju ter v življenju naše skupnosti ali naroda. Lahko celo sežemo prek tega in se zato obračamo na tuje vlade in njihova ljudstva. Znanstveno proučevanje naj bi povečevalo, ne pa zmanjševalo učinkovitost moralne in politične diskusije. Družboslovje je vedno imelo za izhodišče svojega dela neke višje moralne vrednote in je tako sledilo podobni težnji ljudi nasploh, kadar delujejo v formalnih institucijah. Kot smo že lahko videli, je to ena od razlag za dejstvo, da družboslovno raziskovanje ni biio docela neučinkovito pri korigiranju izkrivljenih mnenj, ker je izkrivljenost ponavadi posledica oportunističnih poskusov, da bi prikrili vrednotenja na nižji ravni ter prav tako njihovo navzkrižje z vrednotami na višji ravni. Do neke mere je bilo družboslovno raziskovanje vedno uspešno pri prečiščevanju vrednotenj na nižji ravni s pomočjo korigiranja izkrivljenih mnenj. Seveda pa je tradicionalna in še vedno konvencionalna težnja v družboslovju, da bi bili ,pseudo-objektivni' in da bi prikrili vrednostne premise, vsebovane v posamezni raziskavi, oslabila družboslovno raziskovanje kot moralno silo v naši družbi. Le če bo družboslovje moralo priti na dan s temeljnimi vrednotenji, bo družboslovno raziskovanje postalo učinkovitejše v službi intelektualne in moralne katarze — kar je naš up za izboljševanje družbe. 459 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Josef Hindels Kaj je danes levo? Objavljamo odlomek iz novejše knjige avstrijskega socialističnega publicista Josefa Hindelsa. Knjiga je za nas izredno zanimiva, ker je glasnik idej levega nedogmatičnega marksizma, kakršnega zagovarja krog F. Mareka in E. Fischerja okoli revije Wiener Tagebuch. Ta krog se kot v Franciji Roger Garaudy spoprijema z vsemi družbenimi spremembami v kapitalističnem sistemu in jih skuša analizirati z marksistično metodo, da bi delavskemu gibanju, ki ostaja slej ko prej najpomembnejši dejavnik boja za socializem, lahko izdelal novo in učinkovito strategijo, ki bi hkrati ustrezala razmeram. V pričujoči knjigi analizira vse dejavnike, ki jim posveča posamezna poglavja: Evropski socializem in protikolonialne revolucije; Spremembe v komunizmu in levem socializmu; Kako kapitalističen je pozni kapitalizem?; Zoprna blaginja; Znanstveno-tehnična revolucija; Od poznega kapitalizma k socializmu; So reforme in revolucija nasprotje?; Reforme, ki sežejo do korenin; Soodločanje — vzvod družbenih sprememb; Brez študentskega gibanja nobene nove levice; Nova levica brez levega programa; Kam vodi nova levica; Kaj je danes levo? Ker pri nas toliko razpravljamo o novi levici, menimo, da je prav, če objavimo Hindelsovo analizo tega pojava, posebno ker pri nas takih poglobljenih teoretičnih marksističnih analiz manjka. Nova levica brez levega programa Poskus idejnega obračuna z novo levico je zelo težaven, ker gre za pisan mozaik smeri, tokov, grupacij, tendenc. Nepovezanost programatične izpovedi sodi prav tako kot notranja razdvojenost k značilnostim nove levice. Čeprav je bilo za nastanek nove levice gibanje na severnoameriških univerzah bistvenega pomena, bomo ta pojav zanemarili, saj ima značilne ameriške poteze. Vendar je v protestnih akcijah ameriških študentov odigralo rasno vprašanje poleg vojne v Vietnamu izredno vlogo. Poleg tega pa moramo upoštevati, da v ZDA ni tra- 460 dicionalnega socialističnega gibanja, torej moramo ondod tudi na problem zvez med novo levico in delavskimi organizacijami, ki je za Evropo tako pomemben, gledati drugače. Razpravljanje se omejuje zato na evropsko novo levico, pri čemer uporabljamo predvsem zahodnonemške in francoske vire. Pričujoči dokumenti, največkrat gre za polemične spise, so skoraj vedno naperjeni zoper drugo levico ali vsaj zoper osebnosti in tokove, ki so levici blizu. To ni naključje; samoumevnost nove levice zahteva razmejitev od tako imenovane stare levice, toda tudi prelom s tistimi teoretiki in ideologi, ki so še včeraj inspirirali njene lastne vrste. V tem boju za samoumevanje se nova levica ne nagiba samo k pretiravanju, ampak, skoraj bi lahko rekli, tudi k veselju do izoliranosti, do ločitve od resničnih ali potencialnih zaveznikov. Naj bi ne bilo ničesar poleg nje, kar bi imelo pravico imenovati se levo. To avtoritarno monopolno zahtevo antiavtoritet srečamo v vseh njihovih 3 izjavah. 0) Med najzanimivejše polemične spise sodi razpravljanje z Jiirge- g? nom Habermasom, ki daje globok vpogled v mišljenje in mentaliteto ideologov nove levice ne glede na razlike med njimi. Za zgodovino O konflikta je nujno, da navedemo nekaj podatkov: Jiirgen Habermas, ki ga je Wolfgang Abendroth imenoval najproduktivnejšega socialno-filozofskega misleca Zvezne republike Nemčije, je bil prvotno eden ^ izmed »duhovnih očetov« nemške nove levice in je odločilno vplival "S zlasti na njeno študentsko organizacijo (SDS). Iz njegovih spisov so a prav tako pogosto navajali kot iz Marcusejevih in Adornovih. Po- ^ zneje je prišlo do razlik, ki so končno dobile pomen odprtega pre- C loma. >2 Tudi tu ne smemo problema tako poenostaviti, da bi na ta "jjj prelom gledali kot na konflikt med »očetom« in njegovimi »upor- ™ niškimi sinovi«. Gre za vprašanja visoke politike, do katerih je ,2 Habermas zavzel zmerno levo liberalno stališče, medtem ko so nje- O govi mladi nasprotniki, med katerimi ni bilo malo Habermasovih ^ učencev, zavzeli ultraleve in anarhistične pozicije. Profesor je napravil v tem prerekanju dve napaki, ki ga postavljata v nerodno luč: v srditi polemiki z mladimi napadalci nove levice je skoval izraz »levi fašizem«. S tem je Jiirgen Habermas — proti svoji volji, v nasprotju s svojim levo liberalnim stališčem — glavna priča reakcije. Zdaj so se lahko podivjani malomeščani v svojem hujskanju proti levim študentom, ki je apeliralo na najnižje instinkte, sklicevali na naprednega socialnega filozofa. To so napravili v stolpcih bulvarskih listov ob vsaki priložnosti, ki se je ponudila, kar pa je konflikt med Habermasom in novo levico še bolj zaostrilo. Izraz »levi fašizem« je treba po mnenju pisca tega članka odločno zavrniti tudi zaradi tega, ker se obrača od resnične fašistične nevarnosti, ki grozi v Zvezni republiki, in prispeva k zmedi v anti-fašističnih vrstah. Tudi najostrejša kritika pustolovščin ultralevičarjev 461 Teorija In prakaa, let. 9, it. 3, Ljubljana 1972 ne sme peljati k temu, da bi jo metali v isti koš z neonacistično NPD s SA udarnimi oddelki. Jürgen Habermas bi moral vedeti, da grozi demokraciji v Nemčiji, prav tako kot v weimarski republiki, resna nevarnost samo z desne. Seveda z desnim ne smemo razumeti le neonacistične NPD, ampak tudi tiste antidemokratske sile, ki jih lahko najdemo v zbirni stranki velike buržoazije CDU-CSU. Torej je termin »levi fašizem« prav tako škodljiv kot Stalinova teorija o »socialnofašistični« naravi socialne demokracije, ki jo danes, kakor bomo še videli, mnogi govorniki nove levice spet zagovarjajo. Druga napaka, ki jo je napravil Jürgen Habermas, je v tem, da je poskušal svoje nasprotnike, pripadnike nove levice, ovreči z besednjakom, ki ga ni vzel iz sociologije, temveč iz psihiatrije: tu je med drugim govor o sanjarijah, infantilizmu, potencirani fantaziji, kljubovalnosti proti staršem, izgubi dejanskega stika. Ti klinično-psi-hiatrični pojmi nimajo v diskusiji o političnih in socioloških vprašanjih nič opraviti. Njihova uporaba — poleg vsega še v prerekanju starejšega z mladimi, profesorja s študenti — zbudi mučne občutke. Sam od sebe se vsiljuje sum, da hočejo ljudi, ki so postali neprijetni, razglasiti za klinične primere psihiatrije, s čimer postaja prerekanje in navajanje argumentov nepotrebno. Pisec torej nikakor ni na strani Jürgena Habermasa. Toda v polemičnem spisu1, ki je nastal iz tega konflikta, nas predvsem zanimajo ne napake liberalnega profesorja, ampak predstava, ki jo imajo o sebi njegovi mladi nasprotniki iz nove levice. Odklanjanje politike zavezništva V pismu, ki ga je Furio Cerutti naslovil najprej osebno na Habermasa, in vsebuje po mnenju pisca stališča, ki so značilna za novo levico v Evropi, gre za vprašanje politike zavezništva, ki je bistveno za socialistično strategijo v poznokapitalistični družbi. Kako lahko odvrnemo nevarnost izolacije, kateri zavezniki pridejo v poštev v boju za konkretne cilje na poti k socializmu? Nič manj pomembna pa ni politika zavezništva v boju proti reakcionarnim nevarnostim, proti novemu fašizmu, ki se začenja formirati v nekaterih poznokapitalističnih deželah. Najbližja preteklost nas je vendar naučila, da je enotna fronta vseh antifašistov brez razlike glede njihove politične oziroma ideološke usmeritve zgodovinska nujnost. Eden bistvenih vzrokov za zmago fašističnega barbarstva je, da v 20. in 30. letih ni prišlo do enotne antifašistične fronte. Furio Cerutti je diametralno nasprotnega mnenja. V svojem pismu Jürgenu Habermasu, ki ga je povezal z ultralevičarsko in anarhistično kritiko komunistov, piše med drugim: 1 Die Linke antwortet Jürgen Habermas, Europäische Verlangsanstalt, Frankfurt, am Main 1969. 462 »Že v 30. in 40. letih, zlasti pa od povojnega časa do danes, je postala politika zavezništva, politika antifašistične enotne fronte, oprte na rnitologizacijo rezistence, sestavina tiste parlamentarne politike komunistov in socialistov, ki je vsako avtonomno revolucionarno iniciativo od spodaj postavila na laž, češ da je nerealna in levo ekstremistična dejavnost razkola, in jo sabotirala — da bi jo v najboljšem primeru privedla nazaj na pot parlamentarizma in strankine politike (glej danes stališče KPF in KPI do študentskega gibanja). Ta zavezniška politika, politika gentlemanskega sporazuma v vrhovih (npr. KPF in federacija), kanaliziranja in vodstva opozicije, je iz imanentnih vzrokov odločno podprla strankine aparate, birokratizacijo levičarjev, proti kateri se je danes obrnilo študentsko gibanje s svojo ,teach-in-demokracija'. ,Politiko zavezništva' danes brez nadaljnjega razpravljanja identificirajo s historično funkcijo požarne brambe etabliranih levih strank in množičnih organizacij v zahodni Evropi.« To skrajnje sektaško stališče o vprašanju politike zavezništva ima daljnosežne posledice: vsaj deloma pojasnjuje skaljen odnos nove levice ne samo do desnih birokratskih vrhov delavskega gibanja, ampak tudi do njihovega levega krila. Razlaga, zakaj tudi levi socialisti in člani sindikata, ki simpatizirajo s študentskim protestnim gibanjem, in se jim zdijo mnoge akcije nove levice koristne, neskončno težko navežejo pristne stike z zagovorniki te smeri. Vendar je vsak zaveznik, ki dela v obstoječih organizacijah delavskega gibanja, že od samega začetka ožigosan. Furio Cerutti si na videz sploh ne more predstavljati progresivne politike zavezništva, ki bi presegala meje poznokapitalistične družbe. Toda brez takšne politike zavezništva prehod v socializem ni mogoč, ker levičarji nikjer niso dovolj močni, da bi sami izsilili to družbeno spremembo. Vzemimo primer soodločanja v podjetjih in v družbi, o katerem je že bil govor, da ga lahko uveljavimo le proti najhujšemu odporu lastnikov produkcijskih sredstev in njihovih glavnih managerjev. Ali je kje le najmanjša možnost, da zlomimo ta odpor, če ne zberemo široke fronte borcev za soodločanje, ki ga bo brez zavezništva komaj mogoče izpeljati? Ali ni potrebno, da tudi krščanske delavce in uslužbence, ki v drugih vprašanjih niso pripravljeni sprejeti socialističnih stališč, pridobimo za boj za soodločanje, pri čemer se je celo mogoče opirati na izjave levokrščanskih socialnih naukov in citirati papeževe okrožnice? Nova levica meni, da v temeljih zavezništvu v podjetjih ni ugovarjati. Toda kakor hitro pride do pogovorov med vrhovi, bi bila izdaja popolna. Zato tudi zahodnoevropskim komunistom nihče ni očital njihove stalinistične preteklosti, ampak je bila kritika naperjena zoper njihovo pripravljenost, da se povežejo s tistimi, ki so jih prej zmerjali s »socialfašisti«. 463 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Nerealno je ostro postavljati zaveznike od spodaj proti zaveznikom od zgoraj. Obe zavezništvi sta v nekaterih situacijah potrebni, pri čemer naj bi iniciativa od spodaj, aktivnost podjetij, preprečevala preveč birokratske manipulacije na vrhu. Kdor pa zavezništvo vrhov načelno odklanja celo v boju proti novi fašistični nevarnosti, se resnično podaja v izolacijo. Tudi stališče do rezistence je osupljivo. V onih deželah, kjer je bila do konca druge svetovne vojne fašistična diktatura, danes ni nevarnosti mitologiziranja, ampak izrinjanja, zamolčanja o uporu zoper fašizem in naukov za sedanjost, ki iz tega izhajajo. Vendar moramo najpomembnejšega teh naukov, nujnost široke antifašistične enotne fronte, ki bi zajela vse svetovnonazorske grupacije in to razumela, braniti v začetkih. Zbegan pa je pisec na tistih mestih Ceruttijevega pisma, kjer je govora o »socialfašistih«: »O ,ničevosti diskusije' bi se morali tudi prepričati — vendar ne o diskusiji med študenti, učenci in mladimi delavci, ki so s svojo aktivnostjo razvili nove oblike komunikacije, pojasnil in solidarnosti. Brez uspeha in begajoča bi bila pa diskusija s socialfašisti v zahodno-berlinski SPD in mnogimi ,liberalci', katerih omejenost v družbeno-teoretičnih vprašanjih je postalo podlaga avtoritativnega odnosa.«2 V stalinistični eri od komunistov razširjeno teorijo o »social-fašistični« naravi socialne demokracije, ki da je »dvojček fašizma«, so danes tisti komunisti, ki so se razvili dalje in niso ostali v stalinistični preteklosti, odločno odklonili. Za sociološko preskušnjo velja pojem »socialni fašizem« prav tako malo kot za soočanje z zgodovinskimi skušnjami. Socialna demokracija je tam, kjer stoji pod desnim vodstvom, malomeščanska delavska stranka, ki si prizadeva za socialne izboljšave v okvirih kapitalizma. S fašizmom nima opraviti. Narobe: kjer je vedno prihajal fašizem do moči, je neusmiljeno razbil vse organizacije delavskega gibanja, tudi desno usmerjene socialdemokrate. Tisti socialni demokrati brez hrbtenice, ki so se leta 1933 žalostno poskušali dogovoriti s Hitlerjem, so pomen fašizma ocenili prav tako napak kot pripadniki Stalinove teorije o »socialnem fašizmu«. Če danes govorniki nove levice označujejo socialne demokrate (pa naj stojijo še tako močno desno) kot »socialne fašiste«, potem to ni niti novo niti originalno, ampak zgolj ponovitev napačne teorije, ki jo je zgodovina zavrgla. »Vojno institucijam!« Poučen je prispevek Arnhelma Neusiissa, ki je prvi v republikanskem klubu zahteval diskusijo. Tako zelo poučen je zato, ker ta profilirani zastopnik nove levice ni ovrgel tez Jurgena Habermasa, 1 Op. cit. 464 usmerjenih proti marksizmu, ampak je iz njih zgolj izpeljal nove sklepe: »Toliko bolj čudno je, da Habermas proti SDS in njeni dozdevni teoriji navaja argumente, ki jih je sam razvil v različnih objavah (npr. teza o rastoči nepomembnosti neposredne ekonomske nujnosti današnjega imperializma; zlasti na primeru vojne v Vietnamu). Toda predvsem je prav teza, da razredna struktura ni več vzvod za revolucionarnost, pod vplivom del Herberta Marcuseja postala pomembno izhodišče za strategijo antiavtoritarnih, tiste strategije, ki naj po Habermasu temelji na nasprotnih predstavah. Kakor je znano, je antiavtoritarni tabor zamenjal pravilo: »Proletarci vseh dežel, združite se!« s spremenjeno Biichnerjevo parolo: »Mir ljudem, vojno institucijam!« Teorija o »nasprotnih signalih«, ki je na 22. konferenci delegatov SDS zbudila razburjenje, je temeljila na argumentu, da se razredna zavest dandanes ne da več politično aktualizirati. Tudi pomembne kampanje SDS lahko (kot npr. anti-Springerjeve akcije, aktivnosti proti bedi, demonstracije zaradi Vietnama in sama praksa na visokih šolah) veljajo komaj kot odlično razredno strateško usmerjene. Končno pa moramo dopolniti zloglasni očitek »levega fašizma«, ki ga je Habermas na kongresu v Hannovru izrekel proti Rudiju Dutscheju, češ, naj označi pozicijo, ki ni usmerjena več na razredno-teoretične predstave; tako lahko domnevamo, da Hebarmas svojega lastnega očitka ni razumel.«3 Veliki razredni boji v Franciji in Italiji so dokazali, kot so povedali tudi drugi predstavniki nove levice, ki jih bomo še citirali, da se da razredno zavest dandanes zelo dobro aktualizirati. Vendarle je zamenjava Marxove parole: »Proletarci vseh dežel, združite se« s spremenjeno Biichnerjevo parolo: »Mir ljudem, vojno institucijam« značilna tudi za tiste predstavnike nove levice, ki se ne držijo več ovrženih Marcusejevih teorij. Opraviti imamo z logičnim sklepom o odvračanju od marksizma, z zapustitvijo razrednega stališča. Ali bodo v razredni družbi napovedali vojno »institucijam«, ne da bi se menili za njeno socialno postavitev cilja in njeno razredno vsebino? Vzemimo primer: V neki poznokapitalistični deželi je delavcem uspelo priboriti si antikapitalistične strukturne reforme z ostrimi spori. Med drugim so ustanovili državno gospodarsko komisijo, v kateri so imeli delojemalci in potrošniki pravico do soodločanja. Je naloga levičarjev, da tej insituciji, ki so jo izsilili razrednemu nasprotniku, napovedo vojno? Kaj ni to vojna napoved svojim interesom? Seveda tudi institucije, v katerih imajo zastopniki delavskega gibanja vodilno vlogo, niso brez birokratizma in avtoritarnih teženj. Na tip »tovariša managerja«, ki je prevzel navade arogantnega šefa, ' Op. cit. 465 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 naletimo vsepovsod tam, kjer upravljajo funkcionarji delavskega gibanja. K najpomembnejšim nalogam levičarjev sodi, da brzdajo »tovariša managerja« in skrbijo tudi za demokratični nadzor institucij, ki jih ta upravlja ali soupravlja. Pri tem pa bodo prišli vedno v konflikt z oblastnimi birokrati in tehnokrati, ki sami sebe brezmejno precenjujejo. Vendar prehod od poznega kapitalizma k socializmu brez vrste institucij, v katerih je treba aktivno sodelovati, ni mogoč. Kdor napove vojno vsem institucijam, odklanja sodelovanje v njih, češ da je sistemsko imanentno, se odpove socialistični strategiji v poznokapi-talistični družbi. Koncepcija antiavtoritarnosti, zanika, da ima razredni boj velik pomen; razredni boj, ki se bije v podjetjih, na cesti, toda tudi v institucijah, ki lahko postanejo instrumenti antikapitalizma in zanika vlogo delavskega razreda. Nova levica in sindikati Ta odpoved socialistični strategiji bo posebno jasna pri razpravljanju s sindikati, ki morajo pri prehodu v socializem izpolniti pomembne naloge. Helmut Schauer je v svojem prispevku O aparatih sindikatov in mejah akcijskega torišča upravičeno kritiziral zelo razširjeni konservativizem sindikatov in težnjo sindikalnega aparata, da bi se združil z obstoječo družbo. Toda če pride do razvijanja konkretnega koncepta strategije sindikatov, kritik nove levice nima ničesar povedati. Tukaj beremo npr. med drugim o zelo aktualni temi o stališču sindikatov do avtomatizacije: »Katera smer pretežno vodi diskusijo v vodstvu delavskih sindikatov, se jasno kaže na mestih, kjer poskušajo vpeljati avtomatizacijo kot nov način proizvodnje. Tako so na primer na kongresih za avtomatizacijo IG kovinarjev z pozitivno znanostjo preiskali posledice avtomatiziranega načina proizvodnje in njegov učinek na ,faktor človeka'. Toda racionalnosti kapitalistične proizvodnje niso nikjer vključili v obravnavo in temeljito moramo iskati, če hočemo najti misel, ki se je dotika. ,Tveganje in možnosti avtomatizacije', to je končno vprašanje, kako bodo ljudje lahko tako odškodovani, da bodo prenašali avtomatizacijo, ji ne bodo nasprotovali in bodo sledili racionalnosti aparata.«* Leva kritika bi morala po mnenju pisca začeti z očitkom, da so se sindikati prepozno in premalo intenzivno ukvarjali s socialnimi posledicami avtomatizacije za delavce in uslužbence. Tej temi posvečena zasedanja IG kovinarjev bi morali pozdraviti in priporočati tudi drugim sindikatom, naj jih posnemajo. 4 Op. cit. 466 Tega, da se delavski sindikati kot interesna zastopstva potegujejo za odškodnino za tiste delojemalce, ki so zaradi tehničnega razvoja oškodovani, in si prizadevajo skleniti pogodbe o t.i. racionalni zaščiti, jim ne moremo očitati, ampak sodi to k njihovim dolžnostim. Delavski sindikat, ki se ne zavzema v vsaki situaciji za materialne interese svojih članov, neha biti sindikat. Očitek Helmuta Schauerja, da o racionalnosti kapitalistične proizvodnje nikjer ne dvomijo, je popolnoma upravičen, dokler je naperjen proti konservativnim vodstvom delavskih sindikatov. Toda ne omenja, kako se ta dvom o kapitalistični proizvodnji konkretno izraža. Sindikati vendar ne morejo tehničnega napredka zavrniti kot tisti, ki so napadali stroje v preteklosti, ker se to dogaja v pozno-kapitalistični družbi. Ne morejo odkloniti avtomatizacije in sprejeti stališče vsesplošnega odklanjanja. Kaj se lahko torej zgodi? Dvom o kapitalistični proizvodnji je mogoč le, če izhajajo sindikati iz nujne racionalne zaščite, če delavcem in uslužbencem zagotovijo pravico do informacije in soodločanja pri organizacijski in tehnični preureditvi obratov. Toda o tem ni govora v kritiki Helmuta Schauerja in drugih zastopnikov novih levičarjev. Pogrešamo vsak namig na konkretno vsebino leve politike sindikatov. Kako slabo novi levičarji razumejo naloge sindikatov v pozno-kapitalistični družbi in tudi pri prehodu v socializem, dokazuje tale prispevek Helmuta Schauerja: »Predstavljajmo si, kako bi lahko reagiral IG kovinarjev, če bi z ustreznimi akcijami pri VW spravili na dan velik škandal, da avtomobilska industrija pri vedno večji rasti proizvaja vedno hitreje in s tem povzroča sistematično smrt na cestah. Takšne akcije bi drugače kot pri Springerju zajele dejansko potrato delovne moči, na katero se navezuje v veliki meri odprava delovnih mest, v čemer pa bi omejena zavest vendar morala videti ogrožanje eksistence.«^ Razsipavanje materialnih vrednot ne velja samo za avtomobilsko industrijo, ampak je specifično znamenje poznega kapitalizma, ki ga je prej citirani nacionalni ekonomist Adolf Kozlik imenoval »razsipni kapitalizem«. Če nam uspe, da dosežemo antikapitalistične strukturne reforme v gospodarstvu, bo ta razsipnost vsaj omejena. Če pride pri tem do »ukinitve delovnih mest v širokem obsegu«, kakor misli Helmut Schauer, potem to nikakor ni izraz »omejene zavesti«, če gledamo v tem najprej ogrožanje eksistence. Resnično ogroženi so prizadeti delavci, ki imajo pravico do sindikalne pomoči. Vsekakor ta pomoč ne sme biti v tem, da bi nepotrebna delovna mesta umetno ohranjevali, ampak bi morali s pravočasnim planiranjem priskrbeti tem sproščenim delovnim močem nova delovna mesta, kjer bi se lahko ukvarjali s pametno dejavnostjo. To pravočasno planiranje suponira seveda eksistenco obratnih in drugih institucij, v katerih bi predstavnik delavcev in uslužben- » Op. cit. 467 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 cev odločali o najpomembnejših zadevah. Leva politika delavskih sindikatov, ki napoveduje vojno tudi tem institucijam v imenu anti-avtoritete, bi morala zgubiti vsako verodostojnost. Kajti kako naj bodo interesi tistih, ki so odvisni od mezd, učinkovito zastopani v nujnih strukturnih spremembah v gospodarstvu? Na teh primerih se kaže kljub vsej mnogovrstnosti posebnost novih levičarjev: njihovi govorniki so sijajni kritiki obstoječe družbe. Imajo ostro oko za slabosti, deformacije, birokratske izrodke eta-bliranega delavskega gibanja. Njihova kritika je koristna tudi, če pretirava in posplošuje. Vsekakor ji moramo dati prednost pred tisto malomeščansko samozadovoljnostjo, nasitnostjo, ki jo pogosto srečamo na čelu delavskih gibanj, predvsem tistih, ki svoj osebni vzpon enačijo z vzponom razreda, ki ga zastopajo. Toda nova levica obtiči v zanikanju. Nima levega programa za čas prehoda od poznega kapitalizma do socializma. Ne zadošča, da obstoječe kritiziramo, in tisto, kar šele pride, koncipiramo v fantaziji. Levičarji morajo tudi konkretno povedati, kaj naj se v sedanjosti zgodi, kateri družbenopolitični posegi so danes mogoči in nujni. Nova levica spominja na planinca, ki sanja o tem, da bo dosegel najvišje vrhove, vendar zavrača planiranje posameznih etap težkega vzpona.6 Prevedel: Janko Prunk Branko Djukič Lenin o samoupravljanju V okviru svojega nauka o politični organizaciji socialistične družbe je Lenin v času, ko se je razmahnil imperializem, vendar pa socializem že začel svoj zmagoviti pohod, še razvil nauk klasikov znanstvenega socializma Marsa in Engelsa o samoupravljanju. Lenin se je pogosto ukvarjal s tem vprašanjem, čeprav mu je, tako kot Mara in Engels pred njim, posvečal precej manj pozornosti kakor drugim problemom, povezanim z razvojem in delovanjem socialistične družbe (na primer proletarski revoluciji, diktaturi pro- • über die organisatorische und ideologische Vielfalt der Neuen Linken informiert, soweit es sich um bundesdeutsche Gruppen handelt, Nikolaus J. Ryschkowsky, Die linke linke, Günter Olsog-Verlag, München—Wien 1968. 468 letariata, vlogi partije itd.). To je tudi razumljivo glede na konkretne naloge, ki so čakale proletariat v času, ko je Lenin živel. Da bi pravilno razumeli Leninov nauk o samoupravljanju, je treba poudariti, da je bil njegov odnos do tega vprašanja dialektičen. Njegovo vrednost in pomen je cenil po tem, koliko je koristno za uresničitev in razvoj socialistične družbe. Čeprav je Lenin predvidel samoupravljanje, ga je sprejel kot obliko, s katero bo mogoče zagotoviti čim širše sodelovanje delavskega razreda in delavcev sploh v upravljanju in graditvi socialistične družbe. Teoretiki utopičnega in anarhičnega socializma so sodili, da je socialistično družbo in samoupravljanje v njej v prihodnosti mogoče uresničiti predvsem na podlagi njihovih predlogov in želja (na primer Moore, Fourier, Owen, Louis Blanc, Proudhon). Lenin pa je nasprotno, navezujoč v novih razmerah na misli Marxa in Engelsa, zagovarjal mnenje, da so za uresničitev samoupravljanja potrebni določeni družbenopolitični in ekonomski pogoji. Pogoji za samoupravljanje Da bi se samoupravljanje čimbolj uveljavilo, so po Leninovem mnenju potrebni nekateri pogoji, med katerimi je spodnje štel za poglavitne: — osvoboditev človekove osebnosti, — uresničitev diktature proletariata, — zavest delavskega razreda. Lenin je sodil, da je za osvoboditev človekove osebnosti predvsem nujno, da obstaja takšna dejanska skupnost, v kateri človek ne bo abstrakten državljan in ki ne bo združitev enega razreda nasproti drugemu, temveč v kateri bo v asociaciji z drugimi ljudmi uresničeval svojo svobodo. Toda da bi se človek mogel počutiti kot osvobojena osebnost, je po Leninovem mnenju predvsem potrebno izvesti dezalienacijo na področju proizvodnje, in to predvsem z odpravo zasebne lastnine. Hkrati s tem si morajo proizvajalci neizogibno podrediti delovne pogoje in proizvajalna sredstva, oblikovati pa se morajo takšni družbenoekonomski odnosi, v katerih bo, kot poudarja Marx v »Kapitalu«, nadomestila delno individuo, ki je zgolj nosilec neke delne družbene funkcije, znanstveno vsestransko razvita individua, za katero so različne družbene funkcije le način dejavnosti. Lenin je torej zagovarjal stališče, da delavski razred ne more uresničiti socialistične družbe in samoupravljanja v njej, če ne nastanejo spremembe v proizvodnih odnosih. Glede tega je Lenin veliko bolj izrecen kot Marx in Engels. Po njegovem mnenju je širše in bolj vsestransko sodelovanje množic pri upravljanju možno šele pod diktaturo proletariata kot najširše demokracije, kajti le-ta »duši izkoriščevalce, buržoazijo in 469 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 zato ni licemerska, ne obljublja jim svobode in demokracije, delavcem pa daje pravo demokracijo.« (Podčrtal Lenin — opomba avtorja; »Proletarska revolucija in odpadnik Kautsky«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XII. zv„ str. 281.) Lenin je, kot poudarja Edvard Kardelj, videl v diktaturi pro-letariata specifično zvezo delavskega razreda z drugimi sloji delavcev, predvsem z delovnim kmečkim prebivalstvom. Hkrati je sodil, da sta uresničitev in razvoj samoupravljanja v socialistični družbi odvisna v veliki meri od stopnje zavesti in zrelosti delavskega razreda, in glede tega si ni delal nobenih iluzij. Vendar pa je hkrati poudarjal, da se mora prav v takih razmerah zavest delavcev in drugih državljanov nujno krepiti. Lenin ni prav nič podcenjeval pomena borbenih izkušenj delavcev glede upravljanja kakor tudi ne izkušenj pariške komune. Zahteval je, da je treba, kakor hitro delavski razred prevzame oblast, začeti izobraževati vse delavce. »Nismo utopisti,« je pisal Lenin, »vemo, da sleherni polkva-lificirani delavec ali vsaka kuharica nista sposobna takoj začeti upravljati državo. Glede tega se strinjamo s kadeti, z Berškovsko in s Ceretelijem. Toda mi se razlikujemo od vseh teh državljanov, ker zahtevamo, da se takoj opusti predsodek, češ da so zdaj le bogataši ali uradniki, ki izvirajo iz bogatih družin, sposobni, da upravljajo državo, da opravljajo tekoče vsakdanje delo upravljanja. Zahtevamo, da zavestni delavci in vojaki vodijo izobraževanje na področju upravljanja države ter da je treba k temu izobraževanju takoj začeti pritegovati vse delavce, vse reveže. (Podčrtal Lenin — pripomba avtorja; »Ali se bodo boljševiki obdržali na oblasti?«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XI. zv., str. 344.) Po Leninovem mnenju bo delavski razred toliko bolj sposoben, da neposredno sodeluje pri upravljanju, kolikor večja bosta njegova zavest in zrelost. S splošnim proizvodnim in tehnološkim napredkom nastajajo tudi številni ugodni pogoji za rast zavesti delavskega razreda, s tem pa tudi za sodelovanje delavcev in vseh državljanov v upravljanju. Kot poudarja Lenin v delu »Država in revolucija«, so to: splošna pismenost, ki so jo že dosegli v mnogih najnaprednejših kapitalističnih deželah, izobraževanje in discipliniranje milijonov delavcev prek velikega, zamotanega, podružbljenega aparata pošte, železnic, velikih tovarn, trgovine na debelo in bančništva. Pomembno vlogo pri vsem tem bodo imeli sindikati kot »pripravljalna šola proletarcev za uresničitev njihove diktature, potrebno zedinjenje delavcev za postopni prehod upravljanja dežele v roke delavskega razreda (ne posameznih strok), nato pa v roke vseh delavcev« (podčrtal Lenin — pripomba avtorja; V. I. Lenin, »Dela«, XXV. zv., str. 197, III. izdaja v ruščini). Lenin je posebno opozarjal, da imajo sindikati zelo pomembno nalogo, da usposabljajo delavce za upravljanje, ker je sodil, da bo le tako mogoče zgraditi socialistično družbo. Ko je govoril o tej 470 nalogi na II. kongresu sindikatov ZSSR, je dejal: »Treba je čedalje bolj širiti sodelovanje samih delavcev v upravljanju gospodarstva in pri graditvi nove proizvodnje. Če te naloge ne rešimo, če sindikatov ne bomo spremenili v organe, ki bodo izobraževali desetkrat širše množice kot doslej za neposredno sodelovanje v upravljanju države, potem komunistične graditve ne bomo pripeljali do konca.« (V. I. Lenin, XXIII. zv., str. 491. III. izdaja v ruščini.) O organizaciji komunalnega samoupravljanja Za zgled, kakšno naj bi bilo samoupravljanje v socialistični družbi, je Lenin, tako kot pred njim Mane in Engels, navedel samoupravljanje v pariški komuni. Komuna je bila za Lenina, tako kot prej za Marxa in Engelsa, tista odkrita oblika, s katero je bilo mogoče ob osvoboditvi dela in najširšem samoupravljanju uresničiti socialistično družbo. Po njegovem mnenju je bila komuna z razvitim samoupravljanjem tudi »prvi svetovnozgodovinski korak« v razvoju diktature proletariata, sovjetska oblast pa drugi korak. Na več mestih, posebno pa v delu »Država in revolucija«, je poudarjal, da je bila komuna država novega tipa in prvi vzor sovjetske oblasti. Organiziranje upravljanja je bila po Leninovem mnenju ena izmed najpomembnejših nalog, ki jo je bilo treba uresničiti v novi sovjetski državi, in zato je posvečal veliko pozornost organizaciji komunalnega in delavskega samoupravljanja. »Moramo pokazati,« je govoril v zvezi s tem Lenin, »da smo dostojni izvrševalci te najtežje in najbolj nehvaležne naloge socialističnega prevrata.« Po Leninovem mnenju mora imeti komunalno samoupravljanje v socialistični družbi delovni značaj, temu pa mora biti prilagojena vsa njegova organizacija. Kar zadeva oblike, v katerih naj bi se uresničevalo sodelovanje državljanov pri upravljanju, je bil Lenin mnenja, da jih ni mogoče postaviti šablonsko, temveč glede na konkretne politične, gospodarske in druge možnosti. Vendar pa je pri tem opozoril na nekatere oblike, o katerih je sodil, da so temeljne. Predvsem je poudarjal pomen neposrednega samoupravljanja in štel volitve za eno izmed oblik udeležbe v njem, vendar v tem smislu, da se z volitvami določajo osebe, ki bodo delale za ljudstvo. Lenin je prav v tej pravici ljudstva, da si v okviru komun izvoli aparat, ki bi mu služil, videl najpomembnejši — delovni značaj volitev, kot poudarja v delu »Država in revolucija«. Pomen teh volitev, ki potekajo v novih razmerah v socialistični družbi, je bil za Lenina v tem, da se izvedejo brez kakršnihkoli birokratskih formalnosti in omejitev za delavski razred ter da množice same določajo rok in način volitev, kar pa so teoretiki reformističnega socializma in buržuazni teoretiki večidel zamolčali. Lenin je tudi sodil, da se bo neposredno sodelovanje državljanov pri upravljanju socialistične družbe uresničevalo tudi v drugih oblikah. V zvezi s tem je konkretno opozoril na sovjete kot organi- 471 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 zacijo delavskih množic, v kateri se uresničuje neposredno upravljanje. Sovjeti so po njegovem mnenju najvišja oblika demokratizma in neposredna organizacija samih delovnih in izkoriščanih množic, ki prek njih upravljajo družbo. »Sovjeti,« je pisal Lenin, »so bile prave organizacije ljudskih množic, delavcev in kmetov. Sovjeti so bile prave organizacije velike večine ljudstva.« (»Nauki revolucije«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XI. zv., str. 72.) Lenin je posvečal veliko pozornost tudi oblikam posrednega sodelovanja državljanov pri upravljanju, pri čemer je poudarjal, da so upravičene le, če služijo interesom ljudstva in če imajo delovni značaj. Kot zelo pomembno obliko tega posrednega sodelovanja državljanov pri upravljanju je navajal sovjete, v katerih ni videl zgolj neposredne organizacije delavskih množic, temveč tudi delovne predstavniške organe, ki naj bi jih redno volili in odpoklicevali, v katerih bi se po vrsti izmenjali vsi državljani in bi se uresničevalo samoupravljanje. Tako bi po njegovem mnenju z uvedbo načela rotacije v delu sovjetov, katerih prednost je posebej poudarjal, nastali pogoji za preprečevanje in odpravljanje birokratizma ter za povezovanje neposrednega in posrednega samoupravljanja. Po Leninovem mnenju, ki se je zlasti uveljavilo v osnutku programa RKP(b), sprejetem na VIII. kongresu RKP(b) marca 1919, je za to, da se dosežejo na tem področju uspešni rezultati potrebno: »Prvič ... da vsak član sovjeta obvezno opravlja določeno delo pri upravljanju države, drugič, da se ta dela dosledno po vrsti izmenjujejo, tako da zajamejo cel krog poslov, povezanih z državnim upravljanjem z vsemi njegovimi vejami, in tretjič, da se z vrsto postopnih, previdno izbranih in stalno izvajanih ukrepov celotno delovno prebivalstvo popolnoma vključi v samostojno sodelovanje pri upravljanju države« (»Osnutek programa RKP(b)«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XIII. zv., str. 56.) Lenin je sodil, da bodo imeli posebno pomembno vlogo pri tem krajevni sovjeti, ki so bili po njegovem mnenju temeljna teritorialna oblika celega sistema politične organizacije socialistične družbe v obdobju diktature proletariata oziroma sovjetskega sistema. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Lenin, ko je opozarjal na takšno vlogo krajevnih sovjetov, hkrati zagovarjal stališče, da je ob njihovem delovanju in ob obstoju drugih oblik sodelovanja državljanov pri upravljanju, sistem lokalnega samoupravljanja sestavni del sistema lokalnih aparatov državne organizacije vladajočega razreda. To se zlasti vidi v Leninovem delu »Pripombe h knjigi N. I. Buharina« (nanaša se na knjigo »Ekonomika prehodnega obdobja« — pripomba avtorja). V tej knjigi pravi Buharin med drugim: »... sistem tako imenovane, krajevne samouprave v sleherni razredni družbi (torej v takšni družbi, kjer obstaja država) ni nič drugega kot sestavni del krajevnih aparatov državne organizacije vladajočega razreda...« Lenin je ob tem pripomnil v svoji knjigi 472 »natanko tako«. (Podčrtal Buharin — pripomba avtorja, »Pripombe h knjigi N. I. Buharina«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XIII. zv., str. 543.) Lenin je sodil, da delavni predstavniški organi, ki morajo delovati v krajevnih skupnostih, v socialistični družbi morajo odgovarjati za svoje delo državljanom, ki so jih izvolili in ki jih lahko odpokličejo. Glede na značilnosti Sovjetske zveze v obdobju po oktobrski revoluciji je Lenin kot samo začasen ukrep sprejel tudi njihovo odgovornost delovnim predstavniškem organom širših družbenopolitičnih skupnosti. Lenin je nastopal proti načelu dvojne odgovornosti, če bi uporaba tega načela ovirala dosego zakonitosti. To se zlasti kaže v njegovem članku »O dvojnem podrejanju in zakonitosti«. Gledano vsestransko je Lenin sodil, o tem pa sta govorila v glavnem načelno tudi Marx in Engels v številnih svojih delih, da je treba takrat, ko je delavski razred na oblasti, v socialistični družbi zagotoviti državljanom možnost, in sicer zlasti v krajevnih skupnostih kot temeljnih enotah te družbe, da vsi v različnih oblikah neposredno in posredno sodelujejo pri upravljanju. Kar zadeva posle upravljanja, pri reševanju katerih naj bi sodelovali državljani bodisi neposredno ah posredno, je bilo Leninovo stališče popolnoma določeno. Ker so v komunalnem sistemu komune temeljne družbenopolitične skupnosti, imajo državljani neposredno ali prek svojih predstavniških organov pravico, da se ukvarjajo z vsemi vprašanji, ki zadevajo delovanje in dejavnost teh skupnosti, ne glede na to, ali se nanašajo na področje politične oblasti, gospodarstva ali javnih služb, ter da odločajo o njih. Pri tem je treba vendarle poudariti, da Lenin ni določil, kateri so problemi, s katerimi naj bi se neposredno ukvarjali državljani, in kateri problemi, s katerimi naj bi se ukvarjali njihovi delovni predstavniški organi. Menil je, da se bo to konkretno rešilo v skladu s specifičnimi razmerami v vsaki deželi, kjer gradijo socializem. Glede tega velja zanj tisto, kar je Lefevre napisal o Marxu, ko je pojasnjeval, zakaj ta klasik znanstvenega socializma ni nadrobno opisoval organizacije socialistične države; vedel je namreč, da bi bilo sleherno predvidevanje glede tega »ničevo, neplodno in vredno obsodbe kot utopija«. (»Misel Karla Marxa«, Henri Lefevre, str. 317.) Ko je Lenin poudarjal delovni značaj organov samoupravljanja v socialistični družbi, je sodil, tako kot sta pred njim sodila Marx in Engels, da je treba opozoriti, da morajo biti ti organi hkrati tudi izvršilni in zakonodajni, kar pomeni, da se morajo ukvarjati z vsemi problemi, za katere so jih pooblastili državljani, ter da odločajo o njih. Kot je poudaril Lenin, bi morala komuna biti ne parlamentaren, temveč deloven organ, in sicer izvršilen in zakonodajen hkrati. 473 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Po Leninovem mnenju krajevne skupnosti v socialistični družbi prostovoljno prepuščajo določen del funkcij, nujnih za odpravljanje skupnih zadev, organom širših družbenopolitičnih skupnosti, s čimer ni niti najmanj zmanjšana njihova samostojnost glede odločanja o svojih problemih. Lenin je bil načelno proti slehernemu vmešavanju širših družbenopolitičnih skupnosti v zadeve krajevnih skupnosti, če bi s tem količkaj kršile njihovo samostojnost pri upravljanju in če so sprejeti sklepi v skadu s splošnimi koristmi. Toda upoštevajoč družbenopolitične in gospodarske razmere v razvoju Sovjetske zveze v obdobju po oktobrski revoluciji, je Lenin, ki je sodil, da je v njih potrebna čim močnejša centralizacija, dopuščal kot začasni ukrep tudi vmešavanje organov širših družbenopolitičnih skupnosti v zadeve krajevnih skupnosti. Poudarjal je, da je v takšnih razmerah centralizacija potrebna proletarijatu ne le za to, da bi dosegel čim popolnejšo zmago nad buržoazijo, temveč tudi zato, da bi zavaroval prihodnost socialistične družbe, in to zlasti v deželi, kakršna je bila Rusija. Vendar pa je Lenin hkrati sodil, da potem, ko bodo odpravljene nevarnosti, ki grozijo socialistični družbi od buržoazije, ne bo več potrebno, da bi se organi širših družbenopolitičnih skupnosti vmešavali v zadeve krajevnih skupnosti — komun. V nasprotju s takšnimi Leninovimi stališči je Stalin na primer sodil, da morajo vse temeljne probleme reševati osrednji organi oblasti. Naloga lokalnih organov oblasti pa naj bi bila po njegovem mnenju v tem, da bi izvrševali ukaze osrednjih organov, samoupravljanje v krajevnih skupnostih pa naj bi bilo omejeno zgolj na reševanje tistih vprašanj, ki za osrednje organe niso zanimiva. Opozarjamo, da so podobna stališča zagovarjali tudi nekateri teoretiki reformističnega socializma, kot na primer Kautsky. Ti so sodili, da je treba temeljna politična vprašanja v socialistični kot v buržoazni družbi reševati v parlamentu, v krajevni skupnosti pa naj bi reševali le vprašanja »lokalnega pomena«. Po mnenju Kautskega, kot ga navaja v knjigi »Pot k oblasti«, je treba predvsem vprašanja položaja delavskega razreda reševati v parlamentu. Dosedanja praksa in dosežki dežel, v katerih gradijo socializem, so kljub določenim deformacijam pokazali načelno pravilnost Leninovega nauka o organizaciji komunalnega samoupravljanja. Hkrati se je jasno izkazalo, da v nobeni izmed teh dežel razmere niso v celoti dozorele za sodelovanje množic v upravljanju sploh, zlasti pri opravljanju določenih dolžnosti (na primer, da bi ljudstvo opravljalo dolžnosti oboroženih sil in milice, da bi državljani opravljali številne posle evidence in nadzorstva, da bi ljudstvo neposredno nadzorovalo državni aparat, da bi se državljani neprestano izmenjavali v upravljanju itd.). To je cilj, h katerega uresničitvi je še treba težiti. Z uvedbo komunalnega sistema in z nepretrganim razvojem komunalnega samoupravljanja se je naša dežela še najbolj približala Leninovim pogledom. 474 O organizaciji delavskega samoupravljanja Organizacija delavskega samoupravljanja je za socialistično družbo eden izmed pomembnih dejavnikov njenega delovanja. Zatorej ni čudno, da so klasiki znanstvenega socializma, zlasti pa Lenin, posvečati temu veliko pozornost, obravnavali pa so ga, tako kot mnoga druga vprašanja, predvsem dialektično. Klasiki znanstvenega socializma in zlasti Lenin so se, kolikor so jim družbenopolitične in ekonomske razmere ter možnost predvidevanja dovoljevale, v okviru svojega nauka o samoupravljanju — ukvarjali tudi z vprašanjem organizacije delavskega samoupravljanja v socialistični družbi. Pri tem je popolnoma razumljivo, da sta bila Marx in Engels glede na razmere, v katerih sta delovala in gradila svoj nauk, precej bolj splošna kot Lenin. Lenin, ki je doživel obstoj in razvoj prve socialistične države, je v teh razmerah lahko še razvil nauk o delavskem samoupravljanju. V zvezi s tem je treba zlasti opozoriti na njegove misli o delavskem nadzorstvu, ki ga je po pomenu primerjal z diktaturo proletariata. Lenin je takole pisal o pomenu delavskega nadzorstva: »Delavsko nadzorstvo smo pri nas uvedli kot zakon, toda v življenje in celo v zavest širokih proletarskih množic je šele začelo prodirati... Dokler pa delavsko nadzorstvo ne postane dejstvo, dokler najnaprednejši delavci ne organizirajo in uresničujejo svojo zmagovito in neusmiljeno vojno proti tistim, ki to nadzorstvo kršijo ali zanj ne skrbijo, vse dotlej ne bo mogoče od prvega koraka (delavskega nadzorstva) storiti drugega koraka k socializmu, to je preiti na delavsko urejanje proizvodnje.« (»Pomen boja za vseljudsko evidenco in nadzorstvo«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XII. zv., str. 202.) To hkrati pomeni, da je Lenin kljub vsemu pomenu, ki ga je pripisoval delavskemu nadzorstvu, vendarle gledal nanj kot na prehodni stadij k delavskemu upravljanju. V znanem delu »Prihodnje naloge sovjetske oblasti« se je Lenin posebej zadržal pri sodelovanju delavskega razreda pri upravljanju in poudaril, da je temeljni cilj sovjetske oblasti, da stoodstotno pritegne reveže k praktičnemu sodelovanju v upravljanju, kolikor bolj raznovrstne pa bodo oblike tega upravljanja, toliko bolj se bodo delavci uveljavljali. V tem delu je Lenin poudaril tri glavne naloge, ki čakajo partijo na področju uresničevanja revolucionarnih ukrepov: — prvič, prepričati večino ljudstva o pravilnosti svojega programa in taktike; — drugič, osvojiti politično oblast in zadušiti odpor izkoriščevalcev; — tretjič, organizirati upravljanje. Zadnja naloga, ki je posebnega pomena, postane po Leninovem mnenju po prevzemu oblasti »glavna, osrednja naloga«. Ni bilo 475 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 lahko opraviti te naloge, ki je zelo zamotana, kajti glede njenega uresničevanja ni bilo nobenih izkušenj. Lenin je tudi v drugih delih opozarjal na pomen delavskega samoupravljanja in oblike njegovega organiziranja, čeprav ga ni podrobneje razčlenjeval, kar je tudi razumljivo glede na tedanje politične in gospodarske razmere v SZ. »Naloga upravljanja države,« piše v pozneje odkritih poglavjih Leninovega dela »Prihodnje naloge sovjetske oblasti«, »je prvič v zgodovini prešla na področje gospodarstva, medtem ko so besedo upravljanje prej navadno šteli za politični problem. Tako dobivajo politični problemi drugostopenjski pomen v primerjavi z gospodarskimi.« Nekaj misli o tem, kako si zamišlja delavsko samoupravljanje, je Lenin razgrnil tudi v svojem znanem delu »Država in revolucija«, zlasti v tistem delu, kjer kritizira stališča Karla Kautskega, ki je trdil, da bodo v socialistični družbi lahko obstajale različne oblike upravljanja podjetij, kot so birokratsko, sindikalno, zadružno in individualno. Lenin je napadel to mnenje in poudaril, da pomeni korak nazaj k primerjavi s tistim, kar sta Mara in Engels razlagala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ob primeru pariške komune. Lenin je tudi poudarjal, da bo v socialistični družbi neki organ v novem parlamentu, sestavljen iz delavskih delegatov, določal plan in nadzoroval, kako upravlja aparat, sestavljen iz delavcev in uslužbencev, ki so zrušili staro oblast, ter da bodo v proizvodnji upravljali sami delavci. Delavski sveti, sestavljeni iz delavskih delegatov, bodo sprejemali načrte podjetij in nadzorovali izvajanje teh načrtov. Le-ti so delovna institucija in so hkrati temelj proletarske države ter diktature pro-letariata. Po Leninovem mnenju so delavski sveti ena izmed najpomembnejših oblik organizacije delavskega samoupravljanja, gospodarski temelj za aktivno sodelovanje delovnih množic pri graditvi socialistične družbe. Prav delavski sveti so socialistični način združevanja delovne sile in proizvajalnih sredstev. Na nekatere oblike organizacije delavskega upravljanja v socialistični družbi in sploh na pomen tega upravljanja so ob Leninovi pomoči in podpori opozorili na prvem in drugem kongresu III. inter-nacionale. Tako je na primer v platformi, ki so jo pripravili za sklicanje ustanovnega kongresa komunistične internacionale, poudarjeno med drugim, da »sta danes najpoglavitnejši nalogi uvedba delavske uprave in centralizacija gospodarskih funkcij v rokah organov proletarske diktature« (Prvi kongres III. internacionale«, str. 23). Po mnenjih s tega kongresa je mogoče šteti za organe delavskega upravljanja tudi tovarniške odbore v Nemčiji in odbore sindikalnih zaupnikov v Angliji. Na II. kongresu III. internacionale so posebej poudarili, da bi morali biti tovarniški sveti skupaj s sindikati močno orožje revolu- 476 cije. Po uvedbi proletarske države oziroma diktature proletariata pa naj bi postali glavni elementi reorganizacije gospodarskega življenja na socialističnem temelju. Tu je treba poudariti, da je Lenin v mnogih svojih delih opozarjal na pomembno vlogo delavskih organizacij. Zlasti je poudarjal vlogo sindikatov pri razvoju delavskega samoupravljanja, uresničevanju različnih njegovih oblik in usposabljanju delavcev za upravljanje. Pri tem je sodil, da je od uspeha pri uresničevanju teh nalog močno odvisen tudi nadaljnji razvoj socialistične družbe. Poleg tega, da je Lenin dopuščal možnost, da sindikati kot svobodna združenja delavcev, ki organizacijsko obsegajo novi vladajoči delavski razred, upravljajo proizvodnjo, je zahteval od sindikatov, da sodelujejo pri obnovi proizvodnih sil dežele, organizaciji delavskega nadzorstva, evidenci, delitvi delovne sile, izdelavi gospodarskih načrtov, proizvodnih programov, pri uvajanju discipline, varstvu delavcev itd. Velja poudariti tudi to, da je imel Lenin izredno razvit občutek za oceno konkretnih družbenih razmer, v katerih je mogoče uveljavljati napredne ideje v revolucionarni praksi. Kot veliki revolucionarni mislec je opozarjal, kako škodljivo je lahko za revolucijo in kako nevarno je, da se te ideje kompromitirajo, če bi nastopili prezgodaj, če te ideje ne bi bile v skladu z obstoječim družbenim in materialnim gibanjem ter dejanskimi potrebami določene etape revolucionarnega razvoja. V znani polemiki z »delavsko opozicijo« Lenin na primer ni kritiziral delavskega samoupravljanja, katerega revolucionarno vsebino je tudi sam globoko razumel, temveč anarho-sindikalistične poglede in nerealnost stališč pripadnikov te skupine, ki so se zavzemali, naj bi uvedli delavsko samoupravljanje, niso pa upoštevali tedanjih konkretnih razmer, v katerih je obstajala in se razvijala sovjetska oblast ter gospodarsko življenje. Lenin ni mogel podati dokončne podobe o organizaciji delavskega samoupravljanja v socialistični družbi, toda tudi na tem področju se je na podlagi izkušenj in dosežkov različnih dežel, zlasti pa naše dežele, izkazala v popolnosti, tako v teoriji kot v praksi, pravilnost njegovega nauka. O pomenu samoupravljanja Lenin je sodil, da je samoupravljanje nasploh zelo pomembno za obstoj in razvoj socialistične družbe in da je od tega, kako bo uresničeno, odvisno, kako se bo razvijala ta družba. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Lenin gledal na razvoj samoupravljanja kot na nadaljnje gibanje revolucije in graditev socialistične družbe. »Proletariat je treba opozarjati,« je pisal Lenin, »kako naj s konkretnimi ukrepi vodi revolucijo naprej. Voditi revolucijo naprej pomeni uresničiti samoupravljanje. Samoupravljanje ne ovira rasti 477 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 demokracije. Komuna pomeni popolno samoupravljanje.« (V. I. Lenin, »Dela«, XXV. zv., str. 122—123, v ruščini.) V tem okviru je Lenin posebej opozarjal na pomen komunalnega samoupravljanja. Tako kot Mane in Engels je sodil, da mora biti občina temeljna družbenopolitična skupnost v socialistični družbi, kajti komunalni sistem naj dejansko nadomesti državo, temelj političnega upravljanja in družbenega samoupravljanja v tem sistemu pa je lahko samo komunalno samoupravljanje. Kako zelo je Lenin cenil pomen komunalnega samoupravljanja, je najbolje videti iz tega, da je med spreminjanjem partijskega programa in pri izdelavi ustave ruske sovjetske republike leta 1917 zahteval, naj program, zlasti pa ustava zagotovita, »širšo lokalno samoupravljanje; okrožno samoupravljanje za tista območja, kjer se kažejo posebne življenjske razmere in sestava prebivalstva; odpravo vseh lokalnih in okrožnih oblasti, ki jih je postavila država«. (Podčrtal Lenin — pripomba avtorja; V. I. Lenin, »Dela«, XXIV. zv., str. 434, v ruščini.) Lenin je prav tako večkrat opozoril na pomen delavskega samoupravljanja za razvoj socialistične družbe. Medtem ko je vztrajal pri revolucionarnem etatizmu diktature proletariata, ki ga je imel za nujnega v specifičnih razmerah zaostalosti mlade sovjetske države in kapitalistične obkolitve, je Lenin posebej poudarjal pomen delavskega samoupravljanja za obstoj in razvoj socialistične družbe v ZSSR. Ko je Lenin razčlenjeval prve izkušnje sovjetske oblasti v času, ko se je razvnel ogorčen boj za to, da se ohranijo pridobitve revolucije, je opozarjal, »da nam je le sodelovanje delavcev v skupnem upravljanju države omogočilo, da smo se obdržali v tako neverjetnih težavah«. (»Dve leti sovjetske oblasti«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XIII. zv., str. 291.) V skadu s tem je Lenin hkrati opozarjal, da se mora neprestano razvijati delavsko samoupravljanje, ki je temeljno jamstvo za obstoj socialistične družbe in edina pot, po kateri je mogoče zagotoviti zmago revolucije. Lenin je videl v samoupravljanju obliko odmiranja države. Glede tega vprašanja je sprejemal temeljne postavke Marxa in Engelsa. Tako je hkrati poudarjal, da je glede na obstoj ZSSR kot edine socialistične države treba neprestano krepiti državni aparat, vendar le kot začasni ukrep ob čedalje bolj razvitem samoupravljanju. Leninu so očitali, da se je s svojim naukom o samoupravljanju postavljal na anarhistične in revizionistične pozicije. Prav v zvezi s svojim stališčem do vprašanja odmiranja države jim je Lenin na kratko odgovoril: »Oportunisti lahko štejejo tudi Engelsa za anarhista, saj se je zavzemal za odmiranje države.« (»V. I. Lenin, »Dela«, XXV. zv., str 406, v ruščini.) Lenin je posebno poudarjal, da je treba neprestano razvijati demokracijo in samoupravljanje, kajti kolikor bolj popolna sta demokracija in samoupravljanje, toliko boljši so pogoji za razvoj 478 maksimalne iniciative posameznikov, krajevnih skupnosti in širših družbenopolitičnih skupnosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na to, da je Lenin v delu »Država in revolucija«, ko je dalje razvijal misli Marxa in Engelsa, ter v vrsti drugih del, zlasti v »Kritiki gotskega programa«, izrecno poudarjal, da je v socialistični družbi perspektiva vseh organov oblasti, tako tudi v krajevnih, v tem, da se spreminjajo v organe samoupravljanja, da se funkcije teh organov neprestano prenašajo na državljane. Lenin je poudarjal tudi, da samoupravljanje ne pomeni decentralizacije državne oblasti niti prenašanje državne oblasti na krajevne organe, temveč odmiranje države in njene oblasti sploh ter krepitev sodelovanja državljnov v upravljanju, in to predvsem v okviru krajevnih skupnosti. To hkrati pomeni, da se bodo v socialistični družbi spričo odmiranja države ter razvoja demokracije in samoupravljanja, in to predvsem v krajevnih skupnostih, organi oblasti postopoma spremenili v organe samoupravljanja. Marx in Engels na podlagi izkušenj pariške komune nista mogla bolj konkretno predvideti oblik in vloge teh organov družbenega samoupravljanja, čeprav sta poudarjala, da bodo morali imeti, tako kot celotna organizacija samoupravljanja v socialistični družbi, deloven in konkreten značaj, ne pa formalnega. To je Lenin videl šele v sovjetih, katerih pomen je po njegovem mnenju prav v tem, da kot neposredna organizacija množic pritegujejo te množice in jim lajšajo upravljanje države. Vendar za Lenina sovjeti niso bili zgolj neposredna organizacija množic, ki le-te priteguje in jim lajša upravljanje države, sovjeti so bili hkrati nova oblika državne oblasti, ki je omogočila širokim množicam delavcev, da sodelujejo v upravljanju, in delovni predstavniški organi ljudstva, ki se prav po tem, da jih ljudstvo svobodno voli, da delajo za ljudstvo in mu omogočajo, da upravlja, bistveno razlikujejo od vseh državnih organizacij in organov v kapitalizmu. »... sovjetska oblast je prva na svetu (strogo gledano druga, kajti isto je začela izvajati tudi pariška komuna) — poudarja Lenin — »pritegnila množice, in to prav izkoriščane množice k upravljanju ... Sovjeti so neposredna organizacija samih izkoriščanih množic, ki na vse mogoče načine lajšajo tem množicam, da same urejajo državo in jo upravljajo...« (Podčrtal Lenin — pripomba avtorja; »Proletarska revolucija in odpadnik Kautsky«, V. I. Lenin, Izbrana üela, XIII. zv., str. 372—373.) Omenjeno vlogo teh organov družbenega samoupravljanja je Lenin zlasti poudarjal, ko je govoril o krajevnih sovjetih, v katerih je videl takšne oblike organiziranja državljanov v krajevnih skupnostih, v katerih se mora njihova udeležba v upravljanju najbolj neposredno uveljaviti. Naj je Lenin še tako vztrajal pri etatističnih ukrepih v obdobju po oktobrski revoluciji — s katerimi je v razmerah materialne in kulturne zaostalosti, podedovane po carski Rusiji, edino bilo mogoče 479 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 organizirati deželo za socialistični razvoj in širjenje množične osnove sovjetske oblasti — je v enem izmed svojih zadnjih govorov leta 1922 (govor na IV. zasedanju izvršnega komiteja sovjetov) poudaril, da je »revolucija zato dosegla uspehe, ki jih zaznamuje, ker smo prav oblasti in izkušnjam samih krajevnih skupnosti vedno posvečali največjo pozornost«. (»Govor na IV. zasedanju izvršnega komiteja sovjetov,« V. I. Lenin, »Dela«, XIII. zv., str. 319, v ruščini.) S takšnim širjenjem demokracije in samoupravljanja, zlasti komunalnega, nastajajo hkrati pogoji za odpravo slehernega upravljanja in svobodnejše delovanje človekove osebnosti. »V socializmu,« je pisal Lenin, »bo nujno zaživelo marsikaj iz primitivne demokracije, kajti prvič v zgodovini civiliziranih družb se množica prebivalstva dviga do samostojne udeležbe ne le pri glasovanju in volitvah, temveč tudi pri vsakodnevnem upravljanju. V socializmu bodo vsi upravljali po vrsti in hitro se bodo privadili na to, da ne upravlja nihče.« (Podčrtal Lenin — pripomba avtorja; »Država in revolucija«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XI. zv., str. 272.) Lenin je v odmiranju države in prehodu od razrednega in državnega upravljanja k odpravi slehernega upravljanja videl dolgotrajen proces, ki bo glede na družbenopolitične razmere v posameznih deželah in posameznih obdobjih potekal na različne načine. Pri tem je hkrati opozarjal, da je razvoj tega procesa v veliki meri odvisen od razvoja samoupravljanja. Lenin je sodil tudi, da je samoupravljanje pomembno sredstvo za odpravljanje in zatiranje birokratizma. Celo v težavnih razmerah po oktobrski revoluciji se je zavzemal za razrešitev samoupravljanja, ker je videl v njem najpomembnejše sredstvo za zatiranje rastoče moči birokratizma in za podružbljenje tistih funkcij, ki so bile v rokah birokratskega aparata. Tega vprašanja odpravljanja in zatiranja birokratizma Lenin ni obravnaval le z vidika vloge uradništva, čeprav je menil, da je ta vidik pomemben. Po njegovem mnenju je obstoj uradništva nujen v socialistični družbi, vendar obstoj takšnega uradništva, da bodo z njegovo krepitvijo nastali pogoji za odpravo sleherne vrste uradnikov. »O odpravi uradništva takoj, povsod in do konca ne more biti govora,« je pisal Lenin, to je utopija. Toda razbiti takoj stari uradniški stroj in takoj začeti graditi novega, ki bo omogočal postopno odpravo slehernega uradništva, to ni utopija, to so izkušnje komune, to je neposredna najbližja naloga revolucionarnega proletariata.« (Podčrtal Lenin — pripomba avtorja; »Država in revolucija«, V. I. Lenin, Izbrana dela, XI. zv., str. 218.) Po mnenju Marxa in Engelsa, ki sta ga opirala na izkušnje pariške komune, je mogoče spremeniti uradništvo v aparat, ki služi ljudstvu le tedaj, če je uradništvo voljeno in menjano, če njegove plače ne bodo večje od plač delavcev in če bodo vsi državljani opravljali funkcije kontrole in nadzorstva. 480 Toda Lenin je šel še dlje in posebno opozarjal na čim širše sodelovanje državljanov v upravljanju kot najzanesljivejše sredstvo za odpravljanje birokratizma in utrditev socialistične družbe. V zvezi s tem je leta 1919 pisal: »Boriti se proti birokratizmu do konca, do popolne zmage nad njim, je mogoče edino takrat, ko celotno prebivalstvo sodeluje v upravljanju.« (»Referat o partijskem programu,« V. I. Lenin, XIII. zv., str. 96.) Tako po Leninovem mnenju nastajajo tudi čedalje ugodnejše razmere za krepitev in razvoj dezalienacije na področju političnih odnosov in za čedalje pomembnejšo vlogo človekove osebnosti. Lenin je v dejanski udeležbi celotnega prebivalstva v upravljanju videl višji tip demokracije, v katerem je spričo te udeležbe hkrati preprečeno tudi birokratsko prisvajanje oblasti in spreminjanje diktature proletariata v diktaturo birokracije. Lenin je sploh sodil, da bodo z družbenim samoupravljanjem nastali pogoji ne le za odpravljanje in zatiranje birokratizma v krajevnih, temveč tudi v širših družbenopolitičnih skupnostih. »Toda glavna pomoč«, je pisal Lenin, »glede tega (tu je mislil na zboljšanje dela tržnega aparata in na to, kako se osvoboditi birokratizma — opomba avtorja) prihaja in bo prihajala iz manjših krajev. Pri nas je na splošno gledano boljši položaj v manjših krajih — kolikor jaz lahko vidim — kot v centru, to pa je tudi razumljivo, ker se zlo birokratizma, razumljivo, koncentrira v centru.« (»O davku v naturi«, V. I. Lenin, Izbrana dela, X. zv., str. 422.) Lenin je tudi sodil, da s spodkopavanjem moči birokratskega aparata na področju proizvodnih odnosov slabi njegova moč nasploh. To pa je po njegovem mnenju mogoče uresničiti predvsem s tem, da se lastnina vzame iz rok buržoazije, da se izroči delavcem in pa z nenehnim razvojem delavskega upravljanja. Kolikor širše bo samoupravljanje, kolikor ugodnejše bodo možnosti za sodelovanje delavcev in državljanov sploh pri upravljanju in kolikor hitreje bo potekal proces odmiranja države, s tem pa se bo tudi krčil državni aparat, njegovo delo pa izboljševalo, toliko ugodnejši bodo po Leninovem mnenju pogoji za odpravljanje in zatiranje birokratizma. Zgodovina in razvoj SZ po Leninovi smrti sta jasno pokazala, kakšne deformacije lahko nastanejo v razvoju socialistične države, kjer ne upoštevajo tega vidika, na katerega je Lenin opozarjal v vrsti svojih del. V naši deželi si v skladu z razmerami pri nas nenehno prizadevamo za razvoj samoupravljanja, pri čemer nam je Leninov nauk eden izmed pomembnih kažipotov. 481 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Drago Košmrlj KPI za demokratični preobrat v Italiji O sedanjem političnem trenutku v Italiji govorijo znamenja najbolj globoke in tudi najbolj zapletene splošne krize vsega povojnega obdobja italijanske republike. Eno izmed vidnih, pa čeprav zgolj zunanjih znamenj te krize je nedvomno dejstvo, da se je zdaj prvič zgodilo — pa čeprav pozna politična zgodovina povojne Italije vrsto vladnih in političnih kriz — da so morali razpisati predčasne volitve. Zaradi težavnosti in zapletenosti trenutka sodijo te volitve hkrati med najbolj negotove, usodne in odločilne. Krizno stanje je zajelo prav vse sektorje notranjega življenja dežele. Gospodarstvo kaže v zadnjih letih znamenja stagnacije, ta je prizadela zlasti manjša in srednja industrijska podjetja. Prepad med razvitim severom in zaostalim jugom nima le posledic gospodarske narave, ko se gospodarski razvoj omejuje samo na ozko območje razvitejšega severa, pač pa nosi s seboj tudi težke socialne in druge posledice, beg delovne sile v tujino, vzdrževanje preživelih oblik vele-posestništva na jugu in podobno. V krizi je zastarela in neustrezna državna zgradba, ki ni sposobna ujeti koraka z družbenim napredkom in z vsemi spremembami, ki jih je ta napredek prinesel v življenje dežele. Odtod globoka protislovja, ki krnijo in zavirajo demokratični razvoj družbe. V zvezi s tem nastajajo vidna protislovja med potrebami življenja in obstoječim sistemom v vrsti dejavnosti in institucij, v šolstvu, prosveti nasploh, zdravstvu, pokojninskemu in socialno-varstvenemu sistemu in na številnih drugih področjih. Kriza je prav tako zajela celotno politično življenje, še posebej celotno zgradbo strankarskega življenja, ki je ujeto v klešče skorajda nepremakljivega razmerja v odnosih med posameznimi političnimi strankami. Danes nobena politična stranka, pa tudi nikakršna koalicija strank, ki bi sploh bila mogoča, ni sposobna vzpostaviti solidne vlade, kaj šele sprejeti in speljati program, ki bi ustrezal dejanskim potrebam dežele in težnjam delovnih množic. Prav za prav je Italija stopila v odločilno obdobje, ki govori, kako po starem več ne gre, po novem pa še ne more. Predčasne volitve so se navrgle kot nujnost prav zaradi tega, ker se je pokazalo, da ni več mogoče obnoviti for- 482 mule leve sredine, ki je bila polno desetletje izvirna italijanska oblika vladavine in sožitja med posameznimi političnimi silami italijanskega notranjega življenja. Trije pomembni dogodki v neposredni preteklosti so nakazovali končni razpad levosredinske koalicije. Prvi tak dogodek so bile zadnje parlamentarne volitve leta 1968, ki so prinesle za vse demokratične sile in zlasti za koalicijske stranke vidno presenečenje — rast moči skrajnje desnice. Poglavitna sila vladne koalicije, krščanskodemokrat-ska stranka, je doživela občuten osip njenih glasov z desne, ki so prešli sicer tenak zid, ki jih je ločil od skrajnje desnice. Drugi dogodek, ki je bil opozorilno znamenje, kako nevarno se kopičijo nerešena gospodarska in socialna vprašanja, je bila »vroča jesen« leta 1969, ki so o njej govorili množični izbruhi stavkovnega gibanja po vsej deželi, po dolgem in počez. Oba ta dva dogodka pa sta pogodila postopno prehajanje vodilne sile v vladni koaliciji, krščan- ,22» sko demokratske stranke, na desno, na eni strani, da bi zajeli in C vrnili izgubljene glasove, na drugi strani — in predvsem zaradi tega J§ — da bi zajezili nevarnost odločilnejšega zasuka na levo, ki naj bi "i ga spodbudila »vroča jesen«. Stavkovno gibanje je tako spodbudilo še večjo dejavnost skrajne desnice, ki je prišla kot dobrodošel za- O veznik vsem konservativnim silam v vladni koaliciji proti nevarnostim zasuka na levo. S tem pa se je tudi končal proces razpadanja formule > leve sredine. Na dokaz in potrditev ni bilo treba dolgo čakati, dale J® so ga predsedniške volitve. Na njih se je — prvič po desetih letih © — že pokazala polarizacija političnih sil. Na eni strani so predsed-niške volitve decembra 1971. leta prinesle kot nov pojav enotnost O vseh levih sil od skrajne levice, prek komunistov, socialproletarcev in C socialistov do neodvisne levice. Drugi pol pa je bila volilna zveza q krščanskih demokratov, socialnih demokratov in republikancev z li- w beralci — ob tihi podpori dela neofašistov. Torej zveza sredinskih in g desnih sil, ki je z nekaj glasovi večine omogočila izvolitev svojega kandidata. 0) Ves ta proces je še bolj poglobil demoralizacije nekaterih plasti £ množic, zlasti z najnižje in srednje socialne lestvice, ki so videle v nemoči političnih strank in v njihovem medsebojnem spopadanju prav za prav nemoč sedanjega sistema in so zato našle pot bodisi k skrajni levici ali skrajni desnici. K temu je pripomogla v izdatni meri tudi neučinkovita politika koalicije levosredinskih strank. V vseh desetih letih je koalicija sicer sprejemala razne programe, ki so vsebovali vrsto pomembnih reform, toda zaradi konservativne duše, ki so jo tej koaliciji vsilili vodilni krogi krščansko demokratske stranke, so se načrtovane reforme spreminjale in razvodnjevale v polreforme, nikdar ni nobena vlada zmogla uresničiti celotnega programa, pač pa le drobec iz velikega svežnja načrtov. Vse te polovičarske in po drobcih dodajane reforme so imele prej negativni kot pozitivni učinek in so delovale k spodbujanju skrajnih sil na desni in levi. Značilno je, da je bila opozicijska komunistična partija tista, ki je prispevala k 483 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 podaljšanju življenja levosredinske koalicije. V lanskem obdobju je parlament številne zakone sprejel edinole po zaslugi glasov KPI, sicer bi vlada ostala v manjšini in parlament bi morali razpustiti. Tako je s podporo komunističnih poslancev Italija dobila edini pomembnejši zakon, ki posega v najbolj občutljivo področje življenja državljanov, zakon o razporoki. Tak razvoj je pripeljal deželo v stanje, ki skriva v sebi neposredno nevarnost za usodo obstoječega demokratičnega sistema. Premik na desno relativno najmočnejše in najvplivnejše politične sile, krščansko demokratske stranke, in vidno rastoča dejavnost neofašističnih sil, ki dobivajo občutno množično podporo v nekaterih plasteh prebivalstva, vse to je pripeljalo notranji razvoj do trenutka, ko se kaže realna nevarnost usodnega zasuka fia desno z vsemi daljnosežnimi posledicami. V tem je tudi vsa pomembnost in odločilnost bližnjih volitev v Italiji. Značilno je, da se neofašisti ne sklicujejo niti na Mussolinija niti na leto 1921, ko je Mussolini izvedel svoj znani pohod na Rim. Sklicujejo se na stanje v Španiji leta 1936 in tedanjo ljudsko fronto enačijo s sedanjo zvezo vseh levih sil, ki je nastopila skupaj prvič ob presedniških volitvah. Pod tem zornim kotom bi kazalo gledati in vrednotiti pomen in vsebino nedavnega 13. kongresa KPI kot druge najmočnejše politične sile v deželi in kot nedvomno poglavitne predstavnice delavskega razreda Italije. Kako se je partija postavila na kongresu spričo stanja, kakršno je značilno za sedanji politični trenutek v Italiji. Kaj je dal kongres italijanskim množicam v času, ko je celotno politično življenje dežele na odločilnem razpotju. Kongres je pokazal, da KPI ni spremenila bistva svoje politične usmeritve, ki jo je v temeljih zarisal že njen veliki voditelj Togliatti in ki so jo izoblikovali v razpravah in sklepih prejšnjih kongresov. Tisto, kar je novo in značilno za sedanji 13. kongres, ni torej bistvena sprememba strateških ciljev partije; poglavitna značilnost in pomen kongresa je v tem, da je svojo izdelano politično taktiko in strategijo prilagodil sedanjemu trenutku in podredil enemu samemu cilju: preprečiti desnim silam, da bi uresničile zasuk na desno in tako spremenile smer notranjega razvoja dežele. Vendar je moral kongres storiti še nekaj več, moral je poleg tega odpreti novo alternativo nadaljnjemu razvoju in jo prikazal v taki obliki in taki luči, ki bo razumljiva in sprejemljiva za najširše plasti italijanske družbe. Levica sama, pa čeprav združena in enotna, je prešibka, da bi prevzela vladavino dežele v svoje roke. Skušnje so tudi pokazale, da je poskus, da bi vključili del delavskega razreda v upravljanje dežele v obliki sodelovanja socialistične stranke kot politične predstavnice tega dela delavskega razreda, spodletel zato, ker je bil njegov delež v oblasti prešibak. Kongres komunistične partije je zato obnovil že staro zahtevo partije po tako imenovani novi večini, ki bi bila sposobna uresničiti napredne reforme. Ta nova večina bi vključevala tudi neposredno udeležbo komunistične partije pri upravljanju dežele. Vendar je zdaj 484 nova pot, ki jo je kongres izoblikoval za uresničitev nove večine. Nikakor ne gre za sporazume in dogovore med obstoječimi strankami, se pravi za koalicijo, ki bi jo izvedli z vrha. Narobe, kongres se je zavzel za demokratični zasuk, ki naj ga uresničijo vse poglavitne politične sile, vendar od spodaj. Bližnje volitve naj bi bile eden izmed vzvodov take nove zveze demokratičnih sil. Dragoceno izhodišče za tako demokratično preobrazbo je že dosežena enotnost vseh levih sil. Ta enotnost se je prvič preskusila na predsedniških volitvah. Tedaj sicer ni mogla preprečiti načrtov desnice, dosegla pa je, da so odstranili nevarnost tako imenovanega predsedniškega sistema v Italiji, katerega pobudnik in nosilec je bil prvotni kandidat krščansko demokratske stranke, Fanfani. Glede na razmerje sil torej združeni in enotni levici ni mogoče uresničiti demokratičnega preobrata. Potreben je zaveznik in to so katoliške množice. Potemtakem je kongres izhajal iz spoznanja, da kakor ni mogoče nikakršnega demokratičnega preobrata brez sodelovanja KPI, prav tako tak preobrat ni mogoč brez sodelovanja komunistov in socialistov s katoličani. Ta predlog, ki je pomenil hkrati nekakšno posredno vključevanje kongresnih razprav v predvolilni boj, utemeljujejo komunisti na prepričanju, da so v vrstah katoliških množic, se pravi tudi v sami krščansko demokratski stranki, številni antifašisti, privrženci republikanske in demokratične ureditve. Še več, kongres je izhajal iz prepričanja, da je velika večina članstva v krščanskodemokratski stranki antifašistično, demokratično usmerjena. Glede očitnega zasuka krščanskodemokratske stranke na desno in zlasti glede na stvarno nevarnost za demokratični sistem spričo vzpona neofašistov, je ralno pričakovati, da bodo katoliške množice razbile spone interklasizma, s katerim jih drži skupaj njihova stranka, in se odločile za demokratično alternativo. V tem vidijo komunisti stvarne možnosti in tudi okvire za prihodnje sodelovanje med množicami, ki so članice levih strank, in katoliškimi, demokratično usmerjenimi množicami. Vendar je potrebno, da volitve, kot prva preskušnja in prvi spopad med demokratičnimi in desničarskimi silami, prinesejo tolikšen osip krščanskodemokratske levice, da bo to dejstvo izsililo spremembe v vodstvu stranke in z njimi novo usmeritev stranke. Kongres je zato izdelal tak neposreden program, ki v ničemer ne more odbijati katoliških množic od sodelovanja z levimi silami, vključno s komunistično partijo. Na kongresu ni zato bilo zahtev po spremembi obstoječega sistema, odpovedali so se celo vsakršni nacionalizaciji, poudarjali so celo potrebnost zasebne lastnine in zagotov-Ijali jamstva zanjo. Tisto, kar partija želi na gospodarskem področju, je razcvet proizvodnje, ki naj zagotovi polno zaposlitev, boj pa so napovedali vsem zajedalskim, parazitskim pojavom in silam v gospodarstvu. Osrednja zahteva kongresa se zato osredotoča na pravico javnosti pri upravljanju vsega gospodarskega, državnega in družbenega življenja. Kongres je izdelal obširen program reform, ki naj zajamejo prav vsa področja od gospodarstva, socialnega življenja, šol- 485 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 stva do vojske in policije. Vse te zahteve po demokratizaciji so take, da jih more sprejeti velika večina delovnih ljudi in tudi srednjih slojev. Kajti veliko nalogo demokratične obnove Italije lahko opravijo samo združene demokratične sile s podporo vsega ljudstva. Gre torej za poziv vsem demokratičnim silam dežele, naj se združijo pod novo obliko vladne večine, ki bi jo sestavljali komunisti, socialisti in katoličani, se pravi zveza vseh antifašističnih sil Italije pred nevarnostjo nadvlade desnih sil. Toda — tako pravi kongresna resolucija — desno nevarnost je moč potolči samo z rešitvijo vseh pekočih problemov dežele in z zavarovanjem ter razširjanjem demokracije. Opora je slej ko prej demokratična in antifašistična ustava, ki so jo prav tako dosegle združene antifašistične množice. Demokratični preobrat je jamstvo, da bodo z uspehom rešili velike probleme, kot so vprašanje juga, kmetijstva, žensko vprašanje, zdomstvo, polna zaposlenost, šolstvo, zdravstvo. Demokratični preobrat pomeni še demokratizacijo državne zgradbe na temelju potreb in teženj ljudskih množic. Končno, demokratični preobrat vsebuje tudi boj za ohranitev miru, boj za polno neodvisnost Italije, za popuščanje napetosti in za varnost ter sodelovanje v Evropi. Četudi so na kongresu močno prevladala notranja vprašanja, je vendarle dobilo na njem ustrezno mesto vprašanje mednarodne dejavnosti Italije. Partija je težišče postavila na evropska vprašanja in med njimi zlasti na demokratizacijo zahodnogospodarske skupnosti in sicer tako, da jo odtrgajo spod ameriškega vpliva in spod vpliva velikih monopolov. Evropska konferenca oziroma evropska varnost je po sodbi kongresa eno izmed najbolj pomembnih vprašanj, ki neposredno zadevajo Italijo. Značilno je, da sedanji kongres ni — za razliko od prejšnjega — postavil vprašanje izstopa Italije iz atlantskega zavezništva in nevtralnosti Italije, pač pa se je zavzel za tak razvoj, ki bi pripeljal do odprave obeh blokov. Kongres je vnovič potrdil znano stališče italijanske partije glede odnosov med komunističnimi partijami in socialističnimi državami. Zavzel se je za polno avtonomijo vsake komunistične partije in vnovič potrdil Togliattijevo stališče o »enotnosti v različnosti«. Podobno načelo o avtonomnosti je kongres postavil tudi glede sodelovanja znotraj dežele med posameznimi skupinami, ki naj sestavljajo novo večino. Kot partija zase zahteva samostojnost odločanja, prav tako zagotavlja trajno avtonomijo vsem silam, ki bi sestavljale bodisi bližnjo zvezo, ko se bo morebiti oblikovala vlada nove večine, kot tudi v dolgoročnem sodelovanju pri uresničevanju italijanske poti v socializem, ki so jo tudi na tem kongresu vnovič potrdili. Kongres je opozoril članstvo partije in vse delovne ljudi, da bo pot k uresničitvi demokratičnega preobrata zahtevala hude in ostre boje vseh demokratičnih množic. Prva taka preskušnja, ki bo hkrati tudi preskušnja za politično taktiko, ki jo je izdelal kongres, bodo slej ko prej volitve 7. maja. Volitve bodo odločilen in velik spopad med silami napredka in reakcije, opozarja kongresna resolucija. 486 Borisav Džuverovič UDK 070.1:378.18:659.4 Mladinsko javno mnenje in mladinsko—študentski tisk a) Značaj mladinskega mnenja Q c V vsaki družbi se javno mnenje loči po razmerah in dejavnikih, ki © ga pogojujejo. Nosilci posameznih specifičnih stališč so lahko razne E družbene skupine, ki jih povezujejo nekatere skupne družbene značil- C nosti in interesi. V našem primeru je ta socialna kategorija, ki ob- g likuje lastno mnenje, mladina. Njeno specifično stališče (pogosto C protestno usmerjeno) se je zlasti očitno pokazalo med znanimi mla- Ž dinskimi nemiri. V zadnjem času pa mnogi zatrjujejo, da je bil dosežen sporazum med generacijami in da je mladina baje opustila hujše proteste, ker je dobila precej ugodnosti: sprejeta je bila kot tak partner pri delitvi družbene moči, na katerega je treba računati, dobila je precej mest, poleg tega pa je postal njen glas bolj upoštevan. Kaj je pravzaprav glas mladine, kako se oblikuje in v kolikšni meri je bil dosežen sporazum z družbo? Precej ločeno od družbene ureditve, še zlasti pa od geografskih širin in dolžin, se postopoma oblikuje posebno mnenje, ki bi ga lahko imenovali mladinsko, v katerega osnovnem stališču razberemo tisto, čemur je mogoče reči glas mladih. Seveda to mnenje tako kot tudi splošno javno mnenje, ne vsebuje jasno izraženega stališča, temveč nedoločen, neobvezen in neizoblikovan glas, dokaj pritajen, saj je v bistvu le glas množice, mase.1 Res da je bilo stališče posameznih kategorij mladine pogosto tudi povsem jasno izraženo (v akcijskih programih, njihovih glasilih, na raznih javnih tribunah ipd.), v globalnem pogledu pa bi bilo težko najti kako bolj določeno mnenje, ki bi predstavljalo popolnoma mladinsko stališče. Kljub tem pripombam pa bi bilo mogoče namesto fenomenološke razlage elementov sprejeti kot operacionalno definicijo mladin- 1 O pojmu mnenja obširneje Ljuba Tadič, Družbena ureditev in svoboda, »Kultura«, Beograd 1967, str. 234. 487 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 skega mnenja mišljenje, da je lahko »skupek družbeno pogojenih stališč bolj ali manj organizirane družbene skupine o vprašanjih, ki so skupnega interesa, ta interes pa spodbuja določeno družbeno ravnanje«.2 To teoretično stališče za definicijo o splošnem mnenju je sprejemljivo tudi za mladino kot socialno skupino, ki jo povezuje več skupnih lastnosti in interesov. Čeprav kategorijo mladih sestavlja vrsta bolj ah manj strukturiranih skupin, z različnimi družbenimi položaji, lahko gledamo nanjo tudi kot na celoto, za katero so značilne nekatere skupne antropološke in tudi socialno pogojene lastnosti. Za močnejšo politizacijo niso vzrok le naravna nagnjenja mladih k političnim dejavnostim v družbi, temveč odločilno deluje že njihov družbeni položaj, da se pokažejo ustrezne reakcije. Glas mladine ni in ne more biti običajen zbor, ki bi gromov-niško izražal kake posebne interese. Takih zborov ni bilo opaziti ne v Parizu ne v drugih evropskih središčih, še manj v Beogradu, Sarajevu ali drugih naših mestih. Protesti so imeli širše obeležje, nastali so kot posledica nasprotij med potrošniškim duhom časa, v katerem »razne modne spremembe, modna strujanja in valovanja pomenijo nenehno praznino, ki jo je treba izpolniti z nečim novim«.3 O jugoslovanski mladini bi bilo težko trditi, da je tako odtujena kot mladina v visoko razvitih državah, upoštevaje, da živi v razmerah balkanske kulture in civilizacije. Njene zahteve, čeprav imajo drugačno obliko kot protesti v visoko industrializiranih državah (če se nanašajo na politične razmere), pa v bistvu pomenijo protest proti razmeram, ki zavirajo svoboden razvoj osebnosti, zlasti mladega človeka. Razmere, na katere so se nanašali junijski protesti, so odklonili kot odklon od že sprejetih splošno veljavnih vrednot, tj. resničnega samoupravljanja. To je najbolje razvidno iz uvodnega stališča akcijskega programa beograjskih študentov, v katerem zahtevajo naglejše in bolj učinkovito razreševanje osrednjih problemov naše družbe kot samoupravne skupnosti svobodnih narodov in narodnosti; odločno zahtevajo tudi reformo celotnega sistema šolstva, da bi ga uskladili s sistemom samoupravljanja (omeniti je treba, da so reformo šolstva zahtevali v vseh družbah, tako na vzhodu kot zahodu). Navedena zahteva iz junijskega akcijskega programa v tej zvezi kaže, da je mogoče mladinsko-študentsko mnenje od časa do časa povsem jasno usmeriti, a da je vselej pogojeno z okoliščinami, v katerih nastaja. Pred junijskimi protesti smo pri nas pogosto poudarjali, da ne obstaja pravo mladinsko mnenje o pomembnih družbenih vprašanjih, celo o »stanovskih« ne. Namesto tega se je večkrat omenjalo tako imenovano kavarniško mnenje, opravljive in pasivne govorice. Apolitičnost in letargija sta bili očitni. Tisk (študentski in mladinski • Igor Leandrov: Množično obveščanje kot znanstvena disciplina, Inštitut družbenih znanosti, Beograd 1966, str. 87. ' O potrošniškem duhu časa in razmerju mladih do tega duha (zlasti v visoko razvitih zahodnih državah), obsežneje v knjigi Edgar Morin: Duh časa«, Beograd 1967. 488 nasploh) je žvotaril, podobno kot tudi organizacije, ki so ga izdajale. Obrobnost časopisja je odražala obrobnost mladine. Mladina ni imela dovolj družbene moči in je bila v zaledju političnih dogodkov in sprejemanja odločitev. To je pripomoglo, da se je heterogeni sloj mladine (heterogen zlasti po socialni strukturi in kulturno-izo-braževalnih obeležjih) postavil kot enotna zapostavljena kategorija. Tak družbeni položaj je izzval vse močnejše uporništvo te velike grupacije v družbi. Ko je upor prekipel prek kritične točke, so se pokazali konflikti. Kumulirana frustracija se je pokazala kot odkrit spopad s pojmovanji »stare« generacije, ki je začrtovala osnovno smer družbenega razvoja brez sodelovanja mladih (pri tem je večinoma mišljen delež pri sprejemanju družbeno pomembnejših odločitev). Obenem s prebujanjem »stanu« je oživel tudi njegov tisk — vsevidno oko, ki je prevzelo v narodovih razmerah vlogo razuma; obenem pa je izražalo tudi občutja. Časopisje se je zbudilo iz dremeža in ob impulzih novo nastalega političnega ozračja prevzelo ustrezno vlogo pri oblikovanju enotnega javnega mnenja mladine, recipročno vplivu vseh teh razmer. Glas mladine se je pokazal tudi v pisani besedi in tako izzval odmeve. Nesporazumi s študentskim tiskom se v bistvu prav nič ne razločujejo od nesporazumov z družbenimi dejavniki. Prikrili so celo neposredna nasprotja in jih prenesli na relativno svobodno področje. Tako je nastal vtis, da so se nesporazumi med mladino in »starim« prenehali in da se sedaj pojavljajo novi, ki so manj povezani s prejšnjimi. Če mladinski tisk v resnici izraža splošna pojmovanja, težnje in stremljenja mladine, potlej je jasno, da se ni značaj nesporazumov nič spremenil, temveč le njihova oblika. Spopad med generacijskimi pojmovanji o vrednotah se ni prenehal in ni prišlo do pomnjenja, kar se najbolj zgovorno kaže v sedanjem položaju mladinskega, zlasti študentskega tiska v družbi in še zlasti v strukturi drugih sredstev množičnega obveščanja. V zadnjih nekaj letih so se bolj kot kdaj prej oddaljila od stališča študentskih in nekaterih mladinskih listov pojmovanj predstavnikov bulvarskega tiska v visokih nakladah in tiste vrste javnega mnenja, ki se oblikuje pod njihovim vplivom. Ti listi, ki se po svoji usmeritvi morajo obračati k mladini, katere mnenja in razpoloženja izražajo pred javnostjo, se vselej izpostavljajo tveganju, da se bodo morali spopasti z mnenji drugih kategorij, katerih ocene o tekočih vprašnjih se bistveno razločujejo od mladinskih. Junijski dogodki in pogostne prepovedi časopisov o tem najbolj zgovorno pričajo. Spopadi med mladinskim tiskom in njegovim mnenjem ter drugimi predstavniki splošnega javnega mnenja so se pokazali na dveh področjih: na političnem in kulturnem. Politični nesporazumi so prišli še posebej do izraza v številnih prepovedih študentskih in drugih mladinskih listov. Prejšnjo tezo, 489 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 da so družbenopolitični nesporazumi generacij prešli na področje tiska, potrjuje dejstvo, da so prepovedovali zgolj mladinske liste. Vse to pa samo po sebi ne bi bilo pomembno, če pri tem ne bi upoštevali, da je mladinsko javno mnenje, to je tisti, ki predstavljajo te liste, podprlo prav te časopise, kljub prepovedi in ostrim kritikam s pristojnih mest. (Pri tem bi bilo odveč posamič naštevati liste ali razprave ter odločitve z mladinskih tribun in forumov, ki so podprli svoja glasila.) Druga vrsta nesporazumom se je pokazala v zvezi s sprejemanjem oziroma odklanjanjem kulturnih vrednot, tako na ustvarjalnem področju kot tudi v vsakdanjem življenju. Kot najbolj zgovoren primer takega nesporazuma naj omenimo žolčne polemike (ob koncu leta 1968) med slovenskimi mladimi ustvarjalci in njihovimi predhodniki. Nekateri vidni slovenski kulturniki so ostro napadli mlade in jih obtožili, da omalovažujejo umetnost in kulturo in da povsem zavračajo veljavne vrednote. Eden od predstavnikov mlade generacije je izjavil: »Iz takih razmer ne bomo našli izhoda, preden ne najdemo skupnega jezika, novega jezika, sistema vrednot, ki bo postavljal nove vrednote.«4 Replika starejših umetnikov je bila patetična? »Mar naj vsaka nova generacija obenem z navlako, ki se po sili družbenih nasprotij nabere od prejšnje, pomeče na gnojišče vse vrednote, ki po zakonitosti revolucije pripadajo tej starejši generaciji?«5 Ta povsem nasprotna stališča kažejo, da pri pojmovanju kulturnih in političnih vrednot ni lahko priti do soglasja. Za nas je to bistveno, katera od teh orientacij pa je z občečloveškega stališča pravilnejša, nas za zdaj ne zanima. Ta podatek je za nas zanimiv le kot dejstvo, ki bi ga bilo seveda treba posebej razčlenjevati. Mladinski tisk vpliva na mladinsko javno mnenje skoraj prav tako kot mnenje nanj. Njuna soodvisnost se kaže na vseh področjih. »Tako kot je svobodni tisk prozvod javnega mnenja, ga tudi sam ustvarja«, je govoril Marx. Preganjati mladinski tisk torej pomeni preganjati mlade (pod pogojem, da je ta tisk izraz mladinskega mnenja), kratiti svobodo tiska pomeni kratiti svobodo mladine, kritika študentskega tiska je kritika študentov ... Dokler bo obstajal poseben položaj mladine, bodo živi tudi njeni posebni problemi, a to so pogoji za oblikovanje posebnega mnenja, ki se lahko tudi razločuje od splošnega. Zato je mladinsko jvno mnenje pogojeno predvsem od družbenih dejavnikov in šele potlej od antropoloških. V svojem bistvu so mladinski Usti odprte tribune, čeprav so po formalni plati forumska glasila. Pri tem pa se zastavljata bistveni vprašanji: a) v kolikšni meri omenjena glasila izražajo resnična stališča mladih (katerih tribuna so), in b) kdo je pristojen ocenje- < Po »Politiki«, 22. 11. 1968. • »Politika«, 11. 11. 1968. 490 vati, ali ta glasila, in v kolikšni meri, zastopajo taka stališča. Lahko to store politične organzacije (Zveza mladine, Zveza študentov in ZK), posameznik ali ustanove, ali pa le mladi bralci, »konzumenti«? Pri tem pa je treba razčleniti tudi značaj te mladinsko-študent-ske publicistike. Zanimivo bi bilo tudi pregledati, kolikšna je naklada, razširjenost in značaj teh listov. Zlasti zanimivo pa je spremljati osnovna družbena izhodišča te vrste publicistike v primerjavi s celotno družbo. b) Družbena izhodišča mladinskega tiska V Jugoslaviji izhaja več kot 150 mladinsko-študentskih listov in revij. Namenjeni so različnim socialnim, kulturnim in političnim sredinam in imajo tudi različno obeležje. Vsi pa imajo podoben družbeni in gospodarski položaj, zlasti v primerjavi s tako imenovanim tiskom z visoko naklado. Zato težaven položaj »mladega tiska« vpliva na medsebojno solidarnost njegovih listov. Nekdaj je veljala kot najpomembnejše merilo pri ocenjevanju kakega lista njegova naklada. Danes je tako merilo postalo dokaj relativno. Dogaja se, da imajo nekateri časopisi z majhno naklado zelo močan družbeni vpliv na bralce, po drugi strani pa je precej listov, ki jih »tiskajo na veliko« in ki v mladinsko-študentskem političnem življenju skoraj nimajo odmeva. Na splošno pa je ta vrsta tiska pritegnila nase precej pozornosti. Pri razčlenjevanju novih tendenc v mladinsko-študentski publicistiki je treba upoštevati, da je bila večinoma dokaj veren odraz in izraz mladinsko-študentskega javnega mnenja, zlasti v konfliktnih razmerah. Tisti listi, ki v takih razmerah niso jasno izrazili mnenja, so ostali brezimni. Ti listi nihajo med oficialnimi stališči svojih založnikov (mladinskih ali študentskih forumov) in širokim aktiviz-mom študentskega gibanja, ostajajo nedorečeni, brez jasnih stališč in poguma, da bi se iztrgali iz varnega okrilja svojih mecenov. Zato se tudi oddaljujejo od mladih bralcev, kar je najhujša kazen, na katero so se sami obsodili. Zanimivo je, da se ni v obrambo nekaterih misli teh listov postavil skoraj noben mladinsko-študentski časopis, čeprav jih je prej povezovala tiha solidarnost. Tem listom so sicer zares izkazovali načelno podporo, a ne tako odločno kot v času napadov na ljubljansko »Tribuno« v zvezi z njeno kulturno usmeritvijo, ali pa na beograjskega »Študenta« med študentskimi nemiri leta 1968. To drugo vrsto časopisja (zadnja dva primera le v ilustracijo, našteli pa bi lahko še precej takih listov in zgledov) so podprli skoraj vsi drugi listi, pri tem pa večinoma objavljali na svojih straneh »zaznamovane« članke, pisali komentarje, v katerih so jih zagovarjali, in na vse mogoče načine pomagali, da bi javno povedana beseda mladih prodra v čim širše kroge in da bi jo tako ocenila čim širša javnost. 491 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Rečeno je bilo, da so se mladinski in študentski listi podpirali med seboj, kadar je kdo pritiskal nanje. V času, ko skoraj ni bilo opaziti takih pritiskov, pa se je pokazalo, da je bila solidarnost v dokajšnji meri le navidezna in začasna. Šele tedaj, ko so dejavnosti »zamrle«, so prišle na dan vse razlike pri ocenjevanju pomena, ki ga je imela politizacija mlade generacije. Ti razločki se med junijskimi in poznejšimi strujanji niso mogli jasneje pokazati prav zaradi zunanjih pritiskov (ki jih je bilo čutiti na mladinsko-študentske liste) in navidezne solidarnosti, ki so jo izzvali ti politični pritiski. Šele po sedemdesetih letih je na novo nastala družbena in politična konstelacija povsem potrdila prejšnje stališče, da je način pisanja mladinskih listov in odmeva v njih družbeno pogojen. To bistveno novo orientacijo je pogojevalo usmerjanje politike v pojasnjevanje in uveljavljanje nacionalnih kultur v posameznih republikah. Ker tudi listi mladih zastopajo bistvena stališča opredelitve svojega naroda, je prišlo tudi med njimi do očitnejših razlik. Kruta družbena stvarnost je torej raztrgala tančice, ki so prikrivale razlike v orientaciji. Zato je tudi prihajalo do novih polemik, prepovedi, nesporazumov s političnimi dejavniki in ustanovami. Zaradi tega so nekatere mladinsko-študentske liste kritizirali, druge prepovedovali, tretje etiketirali, pri četrtih zamenjavali urednike, pri petih menjali orientacijo, šesti so zašli v finančne težave, sedmi so kritizirali nacionalizem, osmi občasno zapadli vanj, deveti se zavzemali za »čiste račune«, deseti so se morali ubadati z lastnimi, enajsti so napadali veliki tisk, dvanajsti pa klečeplazili pred njim. Nekateri pa so molče sprejemali status quo, se komodno utapljali v svoj visoki standard. Ta vrsta časopisov se ni ubadala s kakimi posebnimi težavami ali »zadevami«. Od kod toliko teženj pri tako majhni nakladi jugoslovanskega mladinskega tiska? Ko se je v političnih razmerah v zvezi z mladino pokazala precejšnja stagnacija, je njen tisk še nadalje ostal pri starem, a morda je bilo zanj še teže (ker se je spremenil način delovanja mladine, ostal pa je enak družbeni kontekst in skoraj enak položaj mladih v družbi). Posamezni mladinski listi izhajajo v sredinah, kjer je položaj mladih precej težji kot drugod; v nekaterih okoljih, ne glede na razmere listov, so se odločili za pot manjšega odpora in zastopajo le »oficialna« stališča, zaradi česar so si pogosto v nasprotju med proklamiranim in realnim zato izgubljajo tla pod nogami. Tretja vrsta mladinskih, zlasti študentskih listov pa gre v drugo skrajnost; ker ne verjame v realne možnosti izboljšanja splošnega, obenem pa tudi mladinskega življenjskega in delovnega standarda se formalno obrača proti vsem in vse kritizira kot birokratizem, nezainteresira-nost, pomanjkanje posluha za težave mladih itd. Zanimivo je, da je bilo pred nekaj leti opaziti povsem drugačno hotenje mladinskih in študentskih listov. Protisocialistična 492 usmerjenost in iskanje skupnih interesnih področij sta bila značilna za ves tisk mladine in študentov. To iskanje skupnega pa je napredovalo vzporedno z odporom proti tako imenovanemu velikemu tisku, ki je skušal vse poenostavljati in prikazovati le v »zaželeni« luči. Posebej je treba omeniti, da so nekateri študentsko-mladinski listi kritizirali »velike« časopise in osebnosti, predvsem iz svoje srede. Takšne tendence so povsem zdrave, saj je normalno, da vsakdo najbolje pozna lastne probleme. Mladinski tisk je bil, je in bo najbrž tudi ostal tisti aktivni dejavnik, ki kritično presoja pojave v družbi, zlasti pa prizadevanja časopisja z visoko naklado, da bi nenehno izbirali med zaželenimi in nezaželenimi temami pisanja, da bi pojave karikirali, pisali na senzacionalističen način, posvečali pozornost v družbi le avtoritetam in ljudem z višjimi funkcijami, da bi na primer pisali več o mamilih kot o težavah v zvezi z zaposlovanjem mladine itd. Poleg tega so mladinski listi pogosto zasmehovali nekatero časopisje z visoko naklado, ker je neresnično poročalo o gibanjih, problemih in dejavnostih mladih. Uvedli so celo »sramotne stebre«, na katerih so obravnavali več časopisov, ki so napačno predstavili težave študentov in mladine; pri tem naj omenimo, da analize o vsebini tiska, ki se nanaša na mladino, kažejo, da se naše časopisje z visoko naklado povsem pomanjkljivo loteva te socialne grupacije. Ta kazalec je za mladinsko organizacijo dokaj pomemben in prav gotovo bi bilo treba kaj ukreniti glede razmerja med uredništvi listov in organizacijami (ne le političnimi), mladinskimi in študentskimi. Pri pojasnjevanju pojava, da se je pomen sodobnega mladinskega tiska naglo povečal, da sedaj veliko več bero kot prej, da je ta tisk postal v procesu javnega dialoga veliko bolj pomemben in bolj samostojen, pa ne smemo pozabiti, da se je spremenil tudi smisel političnega in kulturnega angažiranja mladine v samoupravni družbi. Agitatorsko, klasično delovanje danes nima več posebnega učinka. Nasprotno, če bi se mladinski listi spremenili v običajne informatorje o dejavnostih forumov, ki jih izdajajo, bi kaj naglo izgubili svoje bralce, njihovo podporo in sodelovanje. Časopis brez pravega kroga bralcev pa je kot suh list. c) Posebnosti študentskega tiska Za vse tiste, ki proučujejo sodobne pojave v naši družbi, zlasti v zvezi z aktivizacijo mlade generacije, so vprašanje študentskega tiska in njegove osnovne značilnosti izredno zanimiv sociološki problem. Družbeni položaj študentskega tiska in njegova funkcija sta postala zlasti zanimiva in še posebno pomembna predvsem s stališča izpopolnjevanja osnovnih vrednot, ki so se rodile iz zadnjih študentskih strujanj. Družbeni položaj tiska določa na eni strani predvsem njegovo razmerje do družbe nasploh in na drugi do študentske javnosti. 493 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Njegovo razmerje do družbe se kaže kot izraz mnenja pripadnikov posamezne generacije intelektualcev, pa tudi kot samostojni ustvarjalec ustreznih vrednot, njegova funkcija pa se ne izčrpava le v Interpretaciji, temveč tudi v vrednotnem angažiranju na družbenem področju. Ker je »svobodni tisk« postal aktiven dejavnik in ker je tudi sam proizvod javnega mnenja, tudi sam ustvarja to mnenje. S sociološkega stališča ima študentski tisk posebne značilnosti, ki so pogojene z nekaterimi specifičnimi stalnimi lastnostmi bralcev, katerim je ta tisk namenjen. Prvič je namenjen skupini, katere člani so na približno enaki kulturni ravni, kar je posledica približno enake šolske izobrazbe. Drugič se ti bralci ukvarjajo zgolj z umskim delom, ki je neposredno povezano tudi z obveščanjem tiska. Tretjič, ker ti bralci in sodelavci sodijo v skupino, ki je relativno na visoki kulturni ravni, imajo že po naravi svojega dela več nagnjenja do verbalnih stikov, v nasprotju od delavske in kmečke mladine, četrtič so študentje kategorija, ki imajo v svojih starostnih in kulturnih pogledih zelo velike potrebe, njihov gospodarski položaj pa jim ne dovoljuje, da bi jih vsaj deloma zadovoljili. Petič konzumenti te vrste tiska, študentje, niso formalno vezani za nobeno ustanovo, ki bi lahko proti njim ostro ukrepala. Šestič pa je morda najpomembnejša posebnost prav tista, ki izhaja iz začasnega študentskega statusa. Sartre je na primer pri določanju pojma študenta posebej opozoril, da ga »definirajo« njegova leta in odnos do znanja. Študent je po Sartrovem mnenju nekdo, ki se mora nekega dne odreči temu statusu, kar velja za vsako družbo, celo tisto, o kateri sanjarimo«.® Te in druge značilnosti bralcev študentskega tiska dovoljujejo, da je lahko profil tega tiska nekoliko drugačen od drugih listov, ki jih kupujejo socialno in kulturno povsem različne grupacije. To je najmočnejši člen v verigi, ki določa smisel in profil listov in ki ga sestavljajo: prvič: bralci, drugič: vsebina, ki je tem bralcem namenjena, tretjič: uredniški in sodelavski krog ljudi, ki pišejo in določajo vsebino lista, in četrtič: založniki, ki dajejo denar. Ker je študentski tisk večinoma izraz družbenega položaja študentske mladine, nas ne preseneča zelo močno izražena politična aktivizacija v družbi. Ta aktivizacija je odraz pospešene politizacije vse mladine, zlasti študentov. Ta proces ni nastal sam, temveč iz celotne konstelacije družbenih razmerij, v katerih so imeli študentje podrejeno vlogo; zato sta med njimi rasla nezadovoljstvo in upor, kar je na koncu prešlo v eksplozijo. Pri tej politizaciji študentov bi lahko dejali, da so se zavedli, da bodo morali sami sodelovati v aktualnih političnih bojih, če hočejo zadovoljiti svojim zahtevam.7 Tak zaključek je lahko izhodišče v analizi nagle politizacije mladine na vseh področjih, zlasti v javnem obveščanju. ' Dialog Cohn Bendit-Sartre, Tanjug (Bilten »Mladina in študentje«, 9.1.1969). 7 Serge Goffard: Les Etudiants communist dans l'action, La Nouvelle critique, Pariz štev. 15/1968, str. 14. 494 Približno enak položaj vseh študentskih glasil jih je združil v enotno gibanje, ki se je rodilo zadnja leta povsem spontano, a ne slučajno. Njihova nekdanja obrobnost v družbenem dogajanju, omejenost na ozki študentski status (katerega letargija je bila očitna) omalovažujoči cinizem velikih »svetovnih« predstavnikov sedme sile in naposled v procesu nastajanja gibanja pritiski raznih organov oblasti — vse to je povzročilo, da se je med študentskimi listi v določenem obdobju pokazala zelo močna solidarnost. V Jugoslaviji se je ta solidarnost zelo očitno manifestirala potlej, ko so bili prepovedani nekateri študentski in mladinski listi in ko so jih kritizirali od zunaj. Ta solidarnost je nastajala postopoma, glede na spremembe družbene konstelacije. Kljub transformaciji bi lahko opozorili na nekaj njenih oblik. Prva oblika solidarnosti v mladinsko-študentskem tisku se je pojavil kot odmev na administrativne ukrepe pristojnih sodnih organov. V tej zvezi je treba omeniti »težave« oziroma »primere«: v Zagrebu »Omladinski tjednik«, »Polet«, »Prolog«, »Razlog«, »Študentski list«, »Paradoks«, v Beogradu: »Študent«, »Vidik«, »Susret«, v Ljubljani: »Tribuna«, »Problemi«, v Sarajevu: »Lica«, v Nišu: »Študentske novine«, v Novem Sadu »Index« itd.8 V zlasti močni obliki se je pokazala solidarnost študentskih listov med spopadom z burvarskim tiskom in tistim delom javnega mnenja, ki se oblikuje pod njegovim vplivom. Ne da bi vrednotili stališča ene ali druge strani, je treba opozoriti, da so se v tem spopadu poleg solidarnosti pokazale še nekatere druge značilnosti študentskega tiska: poistovetenje s študentskim javnim mnenjem, močno izražena impulzivnost, skrajna kritičnost do »sterilne« polemike, prizadevanje obveščati svoje bralce o spornih vprašanjih itd. Ko so na primer nekateri bulvarski listi ostro kritizirali beograjskega »Študenta«, je drugi študentski list (»Index«) to ocenil kot »nasilni obračun«; pri tem je omenil, da je nekaterim birokratskim silam postalo jasno, da bodo z administrativnimi prepovedmi študentskih listov in drugih časopisov, ki pišejo o študentih, dosegli nasproten učinek in da je treba spremeniti taktiko, to je, pustiti jih pisati, v listih z visoko naklado pa prepričevati ljudi, da so, najbolj milo rečeno, izdajalci.9 Ta citat dovolj zgovorno osvetljuje, do kod gre solidarnost študentskih listov. (Ugotavljanje o resničnosti navedenih trditev ne sodi k temu članku). Tretja oblika solidarnosti je za poznavalce študentskih razmer nekolikanj presenetljiva, ker je nastala med študentskimi listi in univerzitetnimi forumi, ki so večinoma njihovi založniki. Videti pa je, da je ta oblika solidarnosti dokaj navidezna, ker se je že ob samem začetku študentskih akcij pokazalo nezadovoljstvo s tedanjimi vodstvi, ki niso bila kos temu, da bi prek študentske organizacije 8 O tem obširneje: Problematični mladinski tisk, »Susret«, 30. 11. 1968, o zadnjih dogodkih pa je obsežnejše pisal ves »veliki« tisk. • »Index«, Novi Sad, 25. 10. 1968. 495 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 ustrezno začrtala družbeni položaj študentov. Ta pojav je še zlasti zanimiv in bi ga veljalo posebej razčlenjevati. Tu smo ga le nakazali. Četrto obliko solidarnosti, ki se je pokazala v študentskem tisku, bi lahko imenovali generacijsko solidarnost. To je obenem tudi nov problem, ki ga je treba izraziti, upoštevaje več vidikov, ker posega v srž družbenega angažiranja mlade generacije. Dejstvo, da je doslej protestirala le mlada generacija, daje misliti o njenem položaju, celo v primeru, če ne bi bili znani drugi kazalci. Za tako kratko fragmentarno analizo je lep primer generacijskih odnosov študentskega poema, v kateri je med drugim rečeno: »Nek sunce padne u srca naša Nek munja zemljom seva Kljusinu istoriju poterajmo Leva! Leva! Leva! Za hrabrost očeva znamo iz knjiga Hvala! Budučnost več zagreva Danas i dalje naša je briga Leva! Leva! Leva!«10 Seveda se je ta zahteva mlade generacije manifestirala na več načinov in imela tudi odmev v javnosti. To potrjuje tudi celotna uveljavitev mladine. Takšne zahteve, ki so temeljile na odločno izraženih stališčih študentskega javnega mnenja, so veliko pripomogli k temu, da je mladinski tisk dobil status resno upoštevanega dejavnika v družbenopolitičnih dogajanjih. Vse te oblike solidarnosti so se pojavljale pravzaprav takrat, kadar se je študentski tisk znašel pod pritiskom, kot smo že omenili, pa je ta solidarnost od časa do časa plahnela in se celo sprevračala v svoje nasprotje. Pogosto se je med študentskimi listi vnemala polemika, polna nasprotij in nestrpnega etiketiranja, zlasti tedaj, kadar se je razpravljalo o tako imenovanem nacionalnem vprašanju, v času večje emancipacije nacionalnih kultur. Tedaj je bilo opaziti precej pojavov, ki ne izražajo splošnega duha mladinskega študentovskega tiska. Ločeno od tipa države in zemljepisne lege lahko navedemo tako posebej izraženo značilnost študentovskega gibanja in v tej zvezi tudi njegovega tiska: izredno stopnjo kritičnosti. Kritično razmerje do družbene stvarnosti je morda ena od najpomembnejših vrednot, ki so se izkristalizirale zadnja leta med študenti in v njihovi publicistiki. Ta kritičnost je pogosto presegala običajno mero in zaradi tega je večinoma prihajalo do nesporazumov. Znano je, kako je celotno študentsko gibanje v svetu kritično izpovedalo svoje stališče do tradicionalnih vrednot družbenega življenja, študentsko časopisje pa je kar Koračnica rdeče univerze, »Index«, Izredna izdaja, 9. 6.1968. 496 se da odločno izražalo to kritičnost; to je tudi razumljivo, če upoštevamo njeno sociološko posebnost, da je vselej družbeno pogojena. Upoštevaje, da so študentski listi večinoma tribune, ki naj bi izražale splošnega duha, ozračje in razpoloženje med študentsko mladino, in da je duh te mladine zelo kritičen, se že sama vsiljuje omenjena značilnost študentske publicistike. Ker ni namen tega članka ocenjevati to kritičnost, naj omenim še neko drugo posebnost, ki je v neposredni zvezi s prejšnjo. Gre za veliko odprtost te vrste tiska kot podmeno za demokratsko in javno navajanje vseh mnenj k kritičnim ocenam javnosti. Pri tem je treba omeniti, da smo že dlje časa pogrešali tako kritičnost in odkritost, kar je bilo kot nalašč za lagoden dremež konservativnega, neživljenjskega in po statusu omejenega angažmaja študentov. Ko je začela ta kritičnost pronicati, so se uveljavile tudi tiste sile, ki so ji dale precejšen polet. Ta kritični duh bi moral biti vse bolj značilen za univerzitetno sredino in zato ga je treba nadalje spodbujati in razvijati. Če bi v kritiki čimbolj skoparili z nedoločenimi in nenatančnimi definicijami, nejasnim in abstraktnim, bi se njena družbena učinkovitost močno povečala. Ob tej priložnosti se zastavlja vprašanje svobode tiska in njenega omejevanja, saj je med izobraženci živ njen do kraja prefinjeni fluidni občutek čiste, dognane, neovirane misli, razuma in še zlasti znanja. Opozoril sem že na značilnost: odkritost in kritičnost, ki v bistvu pomenita svoboden polet duha mlade generacije, duha brez družbenih skrivnosti. Marx je z zanosom govoril o svobodnem, v ničemer oviranem duhu in odkriti kritiki: »----mar kritika ne izgublja svojega racionalnega obeležja, če ne deluje odkrito, temveč tajno, teoretično, namesto praktično, če ni nad strankami, temveč sama ustvarja stranko, če ne uporablja ostrega noža razuma, temveč skrivne škarje samovoljnosti, če noče sama kritizirati, pri tem pa ne trpi kritike drugih.«11 Zares bi bilo lepo, če bi v našem tisku spodbujali in razvijali tako kritiko, še zlasti med intelektualci. Razvit kritični duh študentskega tiska je do neke mere pogojen tudi z njegovim razmerjem do obstoječih vrednot, najsi bo splošno družbenih ali samo kulturnih. To razmerje je v zadnjem času dobilo zelo zanimivo obeležje, ker je mlada generacija izobražencev odkrito izpovedala povsem novo stališče do tradicionalnih vrednot. Prišlo je do nekakega »rušenja« starih vrednot, kar se je pokazalo na političnem in kulturnem področju. O opuščanju političnih meril o vrednotah in zahtevah, da se spremene, se je doslej več govorilo, sedaj pa so jeli opozarjati tudi na to drugo vrsto spopadov. Omenili smo že polemike, nastale med »staro« generacijo kulturnikov in predstavniki novega vala, študenti, zbranimi okoli »Tribune« in »Kataloga«. V tej polemiki so mladi odkrito nastopili proti ustaljenemu, nesprejemljivemu sistemu družbenih vrednot in napovedali nove tendence. » Kari Mara: »Birokracija in javnost«, Beograd 1964, str. 92. 497 Teorija In praksa, let. 9, St. 3, Ljubljana 1972 Očitno se generacijski nesporazumi najbolj živo odražajo v študentskem tisku, ki je bil v tem primeru tudi povod za žolčne polemike in medsebojna kultura obračunavanja. Funkcija tega tiska v polemiki je očitno velika, obenem pa se kaže tudi potreba dati smisel tej kritiki oziroma »nadomestiti« veljavne vrednote. Pri tem bi lahko prevzel študentski tisk še pomembnejšo vlogo in se postavil kot aktivni subjekt, ne pa kot pasivni kontemplator o tem, kar se dogaja. Tisk bi tako postal, kot je dejal Marx, aktiven ustvarjalec, ki spreminja, preobraža objekte, naravo zunaj sebe in v sebi, jo humanizira, da bi bolj sprostil lastne sile. »Vrednote so namreč rezultat te univerzalne akcije, polne padcev, a tudi uspehov, poti v stran, pa tudi dviganja k višjim stališčem, rezultat človeške dejavnosti, ne pa ugotavljanja nečesa, kar bi bilo za vselej določeno in za vse večne čase potrjeno ter bi tako postalo nadstvarno in nečloveško.«" To je zadostna distanca od prve in druge skrajnosti v socialno-antropološkem lotevanju kulturne tradicije in sprejemanju, obenem pa opuščanju njenih splošno veljavnih vrednot. « Vuko Pavičevič: Razmerje med vrednotami in stvarnostjo, »Kultura«, Beograd 1958, str. 132. 498 I s o 5! Razmišljanje o poslancu S O vlogi skupščinskega poslanca v naši družbi v preteklosti, v sedanjosti, v prihodnosti; dalje, v zvezi s t. i. razlikami med meščansko in našo demokracijo; o poslančevih stikih z »bazo«; o njegovi odgovornosti in neodgovornosti; o poslancu kot ustvarjalni osebnosti — o vsem tem je bilo prelitega le mnogo črnila. Pa ga najbrž še bo glede na drugo fazo ustavnih sprememb, ki naj, kot pravijo, odpravi še preostale sestavine klasične predstavniške demokracije pri nas in vzpostavi neposreden vpliv »baze« ne le na dogajanja v ožjem, marveč tudi v širših socialnih okoljih, ne le v krajevni skupnosti ali podjetju, marveč tudi v republiki in v federaciji. Ne, o tem ne bom pisal. Tudi ne bi rad o poslancu pisal na takšen način, kot je pretežno v navadi v dnevnem časopisju. Tam objavljajo občasna poročila o poslanski dejavnosti največkrat na zasedanjih skupščinskih zborov in odborov in ustvarjajo vtis o odločilnem poseganju v družbene odločitve teh nekaj stotin državljanov, ki so bili izvoljeni na volitvah, imajo poslansko imuniteto in mesečni pavšal za poravnavo osnovnih stroškov v zvezi s poslansko dejavnostjo. Poročajo, od časa do časa, o raznih t. i. poslanskih vprašanjih, ki jih le-ti zastavljajo članom republiške ali zvezne vlade, tudi o poslanskih poseganjih v razpravo ob sprejemanju desetin in stotin različnih predpisov, od »temeljniha zakonov pa do zakonov o spremembah že spremenjenih zakonov, in da ne bom pozabil, še do resolucij in priporočil o razvoju različnih področij našega družbenega življenja. Tudi ne bom pisal pisma mojemu poslancu, ki je že nekaj časa v navadi v resnem, potresnem ali celo humorističnem tisku, da bi avtorji z rabo poslanskega instituta kot enega izmed simbolov demokracije glo-sirali žgoča vprašanja naše stvarnosti. Rad pa bi zapisal in s tem sporočil tudi drugim nekaj skromnih opažanj o vlogi, moči in nemdči, pa tudi o profilu poslanca pri nas, ki se je pokazal kot kamen spotike oziroma zaželena ali nezaželena podoba politične stvarnosti. Tudi jaz imam vtis, ki bi ga težko podkrepil z dokazili ali pa mi je to nerodno storiti zaradi drugih, da je postal (morda samo postaja ali pa je to le moj napačen vtis) določen tip poslanca problematičen. Če rečem, da je postal problematičen, ne mislim s tem nič velikega in dramatičnega. Mislim preprosto na to, da v politiki prevladujočim gledanjem, kakor vse kaže, ne ustreza, jim je v napoto tako, da ne vedo z njim kaj početi, je predmet idejno-politične kritike ali pa ga 499 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 celo navajajo kot primer, kako se ne sme delati, pa tudi kot mali dokaz, da nekateri še niso s svojo zavestjo prešli zenita meščanske parlamentarne demokracije. In kakšen je ta problematični tip poslanca? Ne bi rad delal vtisa, da želim biti v opisu za vsako ceno izviren. Zato bom vsaj za začetek ponovil, kar je bilo v naši reviji že zapisano: »Prava zagnanost poslancev v prvi polovici mandatne dobe... govori o tem, da so zvečine ostali angažirani in ustvarjalni. Neko spoznanje, do katerega pridejo eni prej, drugi pozneje, ki pa zadeva ravno moč vplivanja na vsesplošne tokove dogajanj v skupščini in zunaj nje, pa pri mnogih poslancih dokaj omili to zagnanost in angažiranost... Še vedno pa je tako, da so najbolj vplivni tisti poslanci, ki reproducirajo, in ne poslanci, ki ustvarjajo. Razloček je najbrž na dlani. Poslanec, ki je do te mere angažiran in ustvarjalen, da v svoji razpravi predlaga drugačne rešitve, kot so predlagane v gradivu, ki si dovoli oceniti delo tega ali onega organa ali posameznika, pa naj svoja izvajanja podkrepi s še tako krepkimi argumenti, praviloma ne dobi nasprotnika, ki bi enako angažirano in ustvarjalno navajal nasprotne argumente in spodbujal ta stališča, temveč sliši obrazložitev, ki jo ve vnaprej. Kaj rado se oceni takšna angažiranost kot ,nepodpiranje linije', predrznost, in podobno, čemur sledi celo javno diskreditiranje v sredstvih obveščanja.« K opisu »lastnosti« problematičnega tipa poslanca, ki sem ga citiral, je mogoče to in ono še dodati. Storil bom to na obrnjeni način, s tem da bom opisal tipa poslancev ki se zanju zdi, da sta neproblematična. Najprej je to »molčeči poslanec«; ta prihaja na seje zborov in odborov in je njegovo, vsaj zunanje, angažiranje omejeno na glasovanje in nato, da disciplinirano sledi poteku dnevnega reda. Težko je uganiti, kaj se skriva pod to mirnostjo in molčečnostjo. Ali spoznanje, da kakšna druga oblika parti-cipiranja nima nobenega pomena, ali prepričanje, da je izid razprav že vnaprej določen, ali sklepanje, da ni prav nobenega pomena »eksponi-rati se« na nobeni strani, ali mnenje, da ni mogoče biti bolj pameten od pametnih in da so pripravljalci sklepov, osnutkov, predlogov in rešitev Že po poklicni dolžnosti vse kar najbolje predlagali? Kdo ve? Verjetno pa drži, da molk kot določena oblika lojalnosti do predlaganih rešitev in do usmerjevalca skupščinskega življenja ni le oblika vedenja in obnašanja teh poslancev zgolj ob »normalnih« razmerah, ko potekajo rutinske, nevznemirljive seje, marveč tudi takrat, ko izid sprožene polemike, drugačnih rešitev ali dodatnih predlogov spravlja v nejevoljo in negotovost tiste oblikovalce našega političnega življenja, ki si ne želijo vznemirljivega političnega ozračja in vidijo, temu skoraj nikoli ne morejo uiti, v vsaki problematizaciji predlaganih rešitev izraze interesov, ki v končnih posledicah nasprotujejo deklarirani poti našega družbenega razvoja. Neproblematičen je tudi tip »«produktivnega poslanca«, kakor ga je pojmoval eden izmed avtorjev, ki so sodelovali v omenjeni anketi revije »Teorija in praksa«. To so poslanci, ki praviloma ne molčijo, čeprav tudi niso preveč glasni, poglavitna vsebina njihovega javnega nastopanja pa je obnavljanje (ali ponavljanje) stavkov, stališč in argumentov, ki so jih že izrekli utemeljevalci predlaganih rešitev. Njihov način angažiranja pride posebno do veljave v t. i. »odločilnih trenutkih«, takrat, ko se po mnenju nekaterih bijejo sicer majhne, pa vendar »politične bitke« in ko si ta tip poslancev močno prizadeva podpreti »pravo« rešitev ali predlog. Tudi tu je težko uganiti, kaj vse se skriva za tem vnetim in 500 zagretim podpiranjem zaželenih rešitev. Ali gre za resnično osebno prepričanje ali za željo dokazati osebno »neproblematičnost« ali za kaj drugega. Verjetno pa moremo sklepati, da je tudi ta oblika lojalnosti do usmerjevalcev skupščinskega življenja ne le uradno neproblematična, marveč vsaj v določenih trenutkih zelo zaželena. V vsem tem nekoliko shematičnem opisovanju ne želim izražati nekakšne kritike drugih. V tem je tudi samokritika toliko, kolikor se tudi sam vdajam navadam in običajem, ki jih označujem za negativne. Smisel takega pisanja pa vidim v tem, da bi si vsi morali prizadevati sneti različne krinke, ki si jih nadevamo dan za dnem, ko igramo, pravijo sociologi, svoje družbene vloge. Poleg tega pa je morda smisel takega pisanja tudi v tem, da bi mogel takšen način razmišljanja pomagati razlikovati tisto, kar je opredeljeno kot zaželeno, od tistega, kar se v resnici dogaja. Ne nazadnje pa bi to pismo lahko prispevalo kak kanček realnosti in treznega mišljenja k sedanjim in prihodnjim dialogom in polemikam o tem, kako spreminjati naš skupščinski sistem iz predstavniškega v delegatskega. Osebno se zavzemam za to, da bi tisti, ki bodo v prihodnjih mandatnih obdobjih sedeli in razpravljali v skupščinskih klopeh, resnično izražali interese in želje tistih, v imenu katerih bodo nastopali. Toda če bodo to hoteli in delali, potem se bodo slej ko prej morali v sebi spopasti z določenimi, v tem sestavku opisanimi tipi angažiranja. Izražanja resničnih interesov in želja »baze«, skupin, ki jih bodo delegati zastopali, so namreč zaradi same narave in sestave interesov te »baze« marsikdaj v medsebojnem nasprotju, pa tudi v nasprotju z vizijo tistih, ki bodo skupščinsko delo vodili in usmerjali. In če bo tako, potem bi moglo tudi to razmišljanje koristiti ne le v sedanjem trenutku iztreznjevanja, marveč tudi v prihodnosti. Z. ROTER V odgovor tovarišu Kejžarju Pričakoval sem, da se bo kdo oglasil k prispevku o ateistični vzgoji — zdaj vidim, da se nimam česa bati. Polemika, ki jo je poslal tovariš Kejžar, ne govori o stvareh, ki sem jih res malo preohlapno napisal in za katere me je bilo strah, da mi jih bo kdo očital. Polemika se dotika stvari, za katere najtrdneje jamčim, in mi tako le pomaga, da jih še enkrat razložiž s kakšnega drugega vidika. Očitkov se bom lotil kar po vrstnem redu, kakor si sledijo v polemiki. 1. ... »ko izganja izme vsake vrste iz šol, toda ali gre res za to? Ali se ne skriva za tem tudi — vsaj objektivno— težnja po nazorsko neopredeljeni, neangažirani šoli?« O prvem delu stavka ni da bi govoril, ker je navadno podtikanje; niti z enim stavkom namreč ne preganjam izmov, torej sistemov nasploh, temveč le določene sisteme, ki se le navidezno skladajo z marksizmom, v resnici pa ga s svojo poenostavljenostjo izrinjajo. Če je prvi očitek podtaknjen, je drugi naravnost absurden. Najbrž tovariš Kejžar 501 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 ni dobro prebral prispevka v 10. številki TiP, kjer zelo jasno in nedvoumno govorim o tem, da nazorsko neopredeljenih šol ni, tudi če bi jih kdo hotel imeti. Noben količkaj razsoden človek si torej ne more želeti neopredeljene šole, čemu bi si jo jaz, ko se ravno zavzemam z drugačno angažiranost, kot jo poznamo. O tem, ali je mimo moje volje objektivno tako, pa malo pozneje. 2. ... »Ali je ateizem res samo izem brez boga ...« Predvsem, ateizem ni sinonim za marksizem. Če primerjamo meščanski ateizem, ki ga je rodila Francija v svoji meščansko revolucionarni dobi — in idealizem; pa ni treba ravno Heglovega tipa, nikakor ne morem dati prednosti takšnemu ateizmu. Pa primerjava med Marxovo kritiko religije in Diihringovim donkihotskim ateizmom? Skupno vsem meščanskim in quasi dialektičnim ateizmom je predvsem to, da se izživljajo v pobijanju ontoloških dokazov za božje bivanje; značilnost Marxove filozofije pa je, da analizira zgodovinskost verovanja v boga. Ta zgodovinskost je torej edina lahko predmet znanosti, to lahko človeški um zadovoljivo pojasni, zanikanje boga oziroma dokazovanje v tej smeri pa je nekaj takega, kot če bi dokazovali, da nekje v središču devetega osončja zares ne bivajo tri zlate kroglice, ki imajo nalepljene sive brčice ... Deizem je danes tako abstrakten in gibljiv, da zlahka absorbira in prizna vsa odkritja naravoslovnih znanosti, ker si jemlje v zakup le prostor tako imenovanih večnostnih kategorij, ki zavoljo svoje, iz merljivosti izločene narave niso in ne morejo biti predmet znanosti, tedaj tudi ne diamata. V svojem članku sem hotel povedati, da filozofija ni sposobna direktno zanikati boga. To lahko doseže le s kritiko in zgodovinsko analizo miselnega razvoja človeštva. 3. ... »Ali pa bomo z nizanjem med seboj nepovezanih dejstev ustvarjali pri mladih ljudeh, ki šele stopajo na pot znanja o svetu, ustvarjali zmedo in občutek nemoči, morda še skepse in strahu in jih s tem objektivno peljali v stisko, iz katere je seveda tudi misel o bogu eden izmed možnih izhodov.« Ta očitek je prav gotovo najznačilnejši, kar pa ni naključje, ker je to v resnici hrana in izziv sleherni filozofiji. Kaj je namreč bolj elementarno potrebnega človeškemu duhu kakor urediti si vizijo sveta tako, da si stvari namensko in smiselno sledijo in se smotrno stekajo v človeškem bitju, da postane njegova neskončnosmerna struktura toliko enostavna, da je dojemljiva človeškim organom in tako praktično uporabljiva. In kaj bi moglo biti človeško bolj razumljivo kakor strah pred večpomenskostjo, želja, da bi stali ob poti jasno označeni kažipoti, ki bi zmeraj vodili v pravo smer? Toda svet se ne da ujeti. Občutek nemoči, dvom, stiska ostanejo tudi potem, ko smo z znanostmi razložili shema-tiko biti. Če bi lahko znanost odpravila stisko, bi bila osrečitev ljudi stvar dobro napisanih učbenikov in smotrno uporabljenih računalnikov. Katere so stiske ljudi? Stiska trajanja — nasprotje med končnim in neskončnim, stiska zamisli — nasprotje med vizijo in stvarnostjo, stiska majhnosti — med brezmejnim in omejenim. V vseh teh razmerjih je le en element ulovljiv znanostim, drugi pa mu je a priori nedosegljiv — pa vendar dovolj glasno pričujoč, da ustvarja stisko, dvom, negotovost... Ali pa sploh je cilj znanosti, da obračunava s tistim, s čimer je zavezan samo vsak zase, v svojem osebnem občutenju in dojemanju? Ali ne temeljijo napake vseh univerzalnih sistemov ravno na tem, da so hoteli 502 poravnati račune, ki jih more in mora plačati samo posameznik? ]e mar naključje, da se Marx ni spuščal v probleme morale in nam je s tem naložil neprijetno nalogo, da smo tako imenovano socialistično moralo skoraj v celoti prepisali iz katekizma z napakami vred? Mar ni bilo Marxu več kot jasno, da znanost ni moderno božanstvo, ki bi lahko odgovorilo človeku na vsa vprašanja, tudi tista o sreči in nesreči, o krivdi in odgovornosti... Zahtevati tako znanost in tako didaktično prirejanje znanosti je torej jalovo početje, ki se k njemu zatekajo le tisti politični sistemi, ki hočejo v celoti kontrolirati in usmerjati dejanje in nehanje svojih podložnikov! In kdo naj bo zdaj kriv, da ljudje večkrat najdejo izhod iz stisk v bogu? To najbrž, da jih ateistična vzgoja, ki sem jo kritiziral, ne zadovolji, da se socializem še ni dokopal do originalnejših moralnih rešitev, da jim odgovarjamo na vprašanja, ki niso bila izrečena, na tista resnična pa jim ne odgovarjamo itd. Sklep k tej točki bi torej bil, da znanost najbrž ni najvišja oblika zavesti ali pa ima ob sebi vsaj še kako drugo, enako pomembno — in da se gotovosti, optimizma in duhovne urejenosti najbrž ne da izračunati in računa razmnožiti... 4. ... »Če sem prav razumel to tezo, tovariš O. na nekem področju enači cerkev s socialistično državo {'.), tako da cerkvi pripisuje manipuliranje s človeško zavestjo s pomočjo religije, da bi se prek nje dokopala do oblasti, in hkrati trdi, da prav tako počne socialistična država, ki uporablja sicer drugačna slepila in narkotike, toda z istim namenom in učinkom. Če bi bila ta teza resnična, bi pomenilo, da proklamirani cilji razvoja socialistične družbe in možnosti človeka v njej niso realistična projekcija in dejanski namen delovanja socialistične družbe, ampak le neke vrste nadomestek za nebesa in posmrtno plačilo. Vizijo razvoja človeštva v smeri socializma in komunizma naj bi torej vrednostno enačili Z religijo?« V zvezi s socialistično državo sem napisal samo tole: »... ker tudi socialistična država ne more obstati brez določene doze slepil in narkotičnih sredstev.« To sem v resnici zapisal in to trdim tudi zdaj. Mar se ni začelo narkotiziranje in zaslepljevanje že takrat, ko socialistična država še sploh ni obstajala, ko so vneti komisarji obljubljali kmetom državo brez davkov, in podobno. Samo človek, ki že dvajset let ni pokukal iz izbe na čisti zrak, je lahko tako naiven, da ne verjame v zaslepljevanje po socialistični državi. Kaj pa si nazadnje tovariš Kejžar predstavlja pod firmo socialistične države? Menda ne palčkov, ki so ponoči prilezli iz učbenikov in si začeli urejati svoj svet po tekstu, iz katerega so izšli? Ne smemo pozabiti, da je socialistična država po svoji globalni strukturi še vedno bližja buržoazni državi kakor pa viziji komunistične ureditve. Saj je ves naš način življenja urejen po kriterijih buržoaznega Zahoda, z njim se vsakokrat primerjamo in merimo svojo rast. V kakem smislu pa je program socializma nadomestek za nebesa? Krščanstvo je zahtevalo od človeka notranjo čistost, da je lahko računal na plačilo. Socializem se zadovolji z zunanjo »čistostjo«, to je zgolj s pripadnostjo naprednim gibanjem, z aktivnostjo, za katero je dovolj, da je objektivno napredna, v posameznosti pa je lahko celo moralno gnila. V moralnem smislu je torej to korak nazaj, ker je to, kar se je v katolicizmu zgodilo kot deviacija, program socializma uzakonil kot teoretično 503 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 predpostavko. Kriterij krščanstva je bil moralnost, kriterij pripadnosti socializmu pa naprednost. V tem vidim past socializma. Praksa sama dovolj jasno kaze, da se nam socialistična načela drobe v rokah, dokler jih skušamo oživljati samo kot objektivne indikacije in trende; manjka jim tisto, kar bi tudi posameznika odgovorno uravnavalo v uresničevanje spoznane splošnosti. Končno nam mora enkrat priti v zavest, da DOBRA družba ni samo napredna, visoko produktivna, bogato strukturirana, pač pa da mora biti tudi utemeljena in zavarovana v slehernem njenem posameznem členu. Ta kvaliteta družbe pa je predmet filozofije, morale, včasih tudi umetnosti; vse to pa so stvari, ki se jih kar nekako sramujemo, ohranjamo jih le še kot starine, ne znamo pa jih vplesti v sodobne življenjske tokove. Cilji socialistične družbe so po vsem tem uresničljivi le pogojno, nikakor ne sami po sebi, že zaradi nekaterih indikacij, ki bi na to namer-jale. Ravnanja ljudi pa ne moremo vselej razložiti z znanostjo, kakor tudi ravnanje ne more biti vedno znanstveno, včasih pa celo ne sme biti! V marsikaj je treba torej verjeti, pa četudi se nam ta vera včasih zamaje ob grozljivih močeh, ki so ušle človeku iz rok in groze uničiti življenje. Energije je, žal, več kakor pameti, to pa je prej indikacija uničenja kakor pa realizacije socialističnih načel; znanost je tu brez moči, ker je v enačbi preveč neznank, znana števila pa so povečini negativna ... Ravno v takem razmerju pa je toliko pomembnejši en človek, posameznik, ki se odloča za cilje socializma ne glede na smer svetovnih vetrov, odloča se tako po svoji veri, ne pa po nekem objektivnem računu! V pričujoči polemiki, na katero odgovarjam, je še nekaj očitkov, češ da niso vsi učitelji tako primitivni in nevedni, kakor jim natikam itd... Tu nimam ničesar posebnega pripisati. Tisti, ki jih je kritika zadela, imajo tehten vzrok, da se razburjajo in premišljajo, tisti, ki jih ni, pa streljajo mimo, ko se oglašajo. Nikjer pa nisem zapisal, da vsi učitelji filozofije in zgodovine učijo napak! Če bi skušal oceniti polemiko na splošno, bi ugotovil, da veje iz nje dokajšnja mera poklicne užaljenosti, ki pa je seveda popolnoma neutemeljena in je kvečjemu rezultat površnega branja obeh mojih prispevkov. Takšne manire najbrž ne prispevajo k iskanju resnice. Druga splošna značilnost prispevka pa je zelo idealizirano gledanje na obravnavani predmet, rekel bi lahko, da gre celo za kabinetsko opazovanje življenja. Človeku ni treba brati več kot Pavliho, da bi lahko našel neresnico v duhu članka. Kaj pa naredi večjo škodo mlademu človeku kakor idealizirana šolska podoba družbe in življenja, ki sicer res zagotavlja gotovost, zavest brez stiske; ob dotiku z resničnim življenjem, polnim stisk in dvomov (nalog za iskanje samega sebe), pa se tak človek, nevajen in občutljiv, zgrozi ob resničnosti ter se pred njo umakne v vero »a priori nedokazljivih rešitev« ali pa se celo pokonča. Prava vzgoja bi te morala navajati in pripravljati na stvari, s katerimi se sleherni v življenju vsak trenutek srečuje: bolečino, dvom, stisko, nemoč, strah ... Udobje in jasnosti znamo prenašati tudi brez vzgoje! V. OSLA K 504 Ne samo besede, tudi dejanja Večkrat se zgodi, da ljudje, ki ne živijo v popolnoma podobnih razmerah, ki pa jih spodbujajo k razmišljanju podobni problemi, pridejo do podobnih sklepov. Take primere navadno pripišemo približno enakemu obsegu znanja in enakemu končnemu namenu — da bi poiskali ustrezne in najboljše odgovore na žgoča vprašanja. Človek je zato vedno zadovoljen, ko najde v besedah, ki so bile izrečene v drugačnih razmerah, toda v istem času, približno enak način razmišljanja, o svetu okoli sebe. To je navsezadnje dokaze, da je bilo sklepanje sprejemljivo. Skoraj ne bi mogli najti kakega pomembnejšega sestanka v zadnjem času, kjer ne bi posebej poudarili, da ni dovolj ostati zgolj pri besedah, ampak da je treba dokazovati predvsem z dejanji. To je torej misel, ki nas neprestano spremlja. Toda prav zato, ker jo je treba ponavljati tolikokrat in toliko časa, si ob njej zastavljam vprašanje: ali bi to vredno politično-mobilizacijsko geslo znova in znova ponavljali, če ne bi bili na tihem še vedno prepričani, da izrečemo več besed, kot pa jih navsezadnje uresničimo? Vprašanje pa bi lahko tudi obrnila: ali so besede — obljube, načrti, napotila — vedno na realističnih tleh, ali se ob besedah zavedamo tudi tega, da nekdo pričakuje in potrebuje njihovo konkretizacijo? Da si taka vprašanja zastavljajo tudi drugi, dokazujejo prizadevanja, da bi na vseh ravneh, na državni in na ravni različnih družbenopolitičnih organizacij, dosegli neke višje standarde učinkovitosti. Zelo jedrnato pa je to misel opredelila tudi Latinka Perovič na nedavnem pogovoru o temi »Aktualni politični problemi po 2. konferenci ZKJ«, ko je dejala: »Za nami ne morejo ostati samo prazne besede in ožigosani ljudje, marveč rezultati, ki krepijo pozicije socializma. To je veliko težja, očitno pa tudi najmanj zmotna pot v razpoznavanju protisocialističnih tendenc in sovražnih sil.* Če torej še kdo sodi, da za nami ne morejo ostati samo prazne besede in ožigosani ljudje, potem sklepam, da se je v minulem obdobju dogajalo tudi to, ali pa celo, da je bilo doseganje vidnih rezultatov in argumentiranje z njimi v procesu razpoznavanja dobrega, od slabega potisnjeno v ozadje. Zdi se, da ta trenutek ni najbolj naklonjen globokemu razmišljanju o odnosih v družbi in partiji, ker naj bi končni smoter želene in nujne učinkovitosti zavračal nepotrebno »filozofiranje« in zahteval bolj preprosto obliko državljanske in partijske poslušnosti brez preprostega vpraševanja, zakaj in kako. Deloma je taka opredelitev učinkovitosti prav gotovo razumna in sprejemljiva, toda pojav ima v sebi tudi nevarnosti, ki jih je bilo nujno in upravičeno obsoditi in odpraviti, utegnejo biti prizadete tudi nekatere že uveljavljene metode demokratičnega političnega dela. Zaostrovanje odnosa proti tisku je — zaradi posebnih razmer na Hrvatskem — postalo splošna jugoslovanska praksa. Neposredni izraz tega je načrt zakona o zlorabi pravice o svobodi tiska, ki so ga poslanci večinoma že zavrnili kot nesprejemljivo represivno orožje, ki se kaj malo ujema z duhom ustavnih sprememb, seveda pa je tudi daleč od splošne želje po demokratizaciji družbenih odnosov. V takem položaju skoraj neposredno raste strah in tudi oportunizem tistih, ki bi zaradi svojega 505 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 znanja in položaja imeli kaj povedati in bi celo morali to storiti, pa ostajajo v senci in neprizadeti. V minulem obdobju je bilo opaziti, da so tako stali ob strani dogodkov pomembni in celo vrhunski kulturni in znanstveni delavci. Pa ne gre samo zanje, gre za odnos intelektualcev v širokem pomenu besede do mnogih akcij v zadnjem času. Prepričana sem, da je mnogim popolnoma jasna škodljivost nekega -izma, pogosto celo poprej, preden stvar izbruhne, toda s tem še ni rečeno, da želijo biti v zaostrenih položajih na prvih mestih ali da sploh nočejo biti kolesca v stroju, ki je dotlej spal, potem pa se je nenadoma zapodil proti sovražnikom, ne da bi prej dobro preveril, ali ne podira hkrati tudi kakih prijateljev. Akcije, ki v celoti nastanejo po želji forumov, so na neki način najlažja pot za delovanje članstva, pogosto lažja kot zavestno, kritično ustvarjalno neprestano delo. Kadar je akcija začrtana od zgoraj, se je težko kaj zmotiti. Toda tak kampanjski način ne ustreza vsem ljudem: črno-belo prikazovanje problemov in nenadna prevelika preprostost doseganja rezultatov vzbujata dvome. Čim več izkušenj o podobnih kampanjskih akcijah v preteklosti je na voljo, čim bolj raste izobrazbena raven, temveč je ljudi, ki zahtevajo nepretrgano in stalno preverjanje dela, takojšnje ugotavljanje napak ter javno in demokratično razgrinjanje življenjsko pomembnih vprašanj, ko so še v fazi priprave, ne šele potem, ko so le na pol izvedena. Široko snovanje, dogovorjena raven demokratičnega življenja in akcija, ki naj bi jo pripravili v razpravi, to je za mnoge prava pot, v kateri bi ugotovili razlike in se opredelili. Samo boj proti negativnim pojavom — pri čemer definicija negativnega pojava ni jasna ali pa se spreminja — ni dokončna rešitev. V takem primeru so vse sile vključene v odkrivanje in odpravljanje negativnih pojavov in zmanjka časa za ustvarjalno delo. Tako se začne začarani krog: ker tudi iz nove akcije ni nobenih oprijemljivih rezultatov, je tudi čedalje več ljudi nezadovoljnih in čedalje več jih ostaja ob strani. Elementarni vzrok nezadovoljstva se pozneje izgubi iz spomina — torej pomanjkljiva ustvarjalnost — ostane samo še pojem nekoga, ki je sumljiv, ker se z vsem larom ne vključuje v boj proti negativnim pojavom. Logično je, da v takem ozračju kar same na sebi zginjajo metode demokratičnega boja mnenj, širokega in javnega razpravljanja o zadevah, še preden dobijo pečat »dobrega in zanesljivega«. Demokracija je neko tveganje, toda če smo trdni, če imamo argumente, če se ne bojimo in smo prepričani, da je naša varnost v okviru zakonov in ustave zagotovljena, potem ni nobene nevarnosti, da ne bi demokracija pokazala svoje dobre strani in da v demokratičnem boju — pravila naj veljajo v enaki meri za posameznike in za forume — ne bi zmagalo najboljše stališče. M. D. MURKO Čemu novi zvezni zakon o tisku? Ze dolgo časa ni nobena zakonodajna pobuda v zvezi na negospodarskem področju zbudila toliko pomislekov, različnih mnenj in tudi hude krvi, kot jih je povzročil zdaj osnutek novega zveznega zakona o prepre- 506 čevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik obveščanja. Pridržki zoper zakonski osnutek so resni in vsestranski, pravni in politični, formalni in vsebinski. Navdih in zakonsko utemeljitev so pobudniki zakona našli v deveti točki XXX. ustavnega dopolnila zvezne ustave, po katerem federacija predpisuje omejitve in prepovedi svobode uporabe tiska in drugih oblik obveščanja, kadar gre za rušenje temeljev socialistične demokratične ureditve, določene z ustavo SFRJ, ali če je s tem ogrožena neodvisnost dežele, mir ali enakopravno mednarodno sodelovanje. Osnutek zakona našteva, v katerih primerih gre za taka kazenska dejanja, ko je moč izreči prepoved razpečevanja tiska. Bržkone bi se dalo tudi k tako sestavljenemu seznamu izreči tehtno pripombo, saj je vprašljivo, če res vse naštete osebnosti in institucije potrebujejo tako strogo zaščito pred zlorabo svobode obveščanja, da jo je potrebno sankcionirati z zaplembo in prepovedjo razširjanja tiska. Toda bistvo pripomb ni zgolj v tem, saj je nomenklatura kaznivih dejanj v osnutku zakona v glavnem povzeta po doslej veljavnem zakonu o tisku in drugih oblikah obveščanja in zato ne vnaša bistvene novosti v našo zakonodajo. Prej bi bilo mogoče oporekati, kako je to storjeno zdaj z novim zakonskim osnutkom! Dosedanji zakon o tisku in o drugih oblikah obveščanja je bil zgrajen logično, celovito in demokratično. Izhajal je iz temeljne pravice do obveščanja in iz svobode informiranja, vse to je nadrobno zagotavljal in opredeljeval, šele nato pa je spregovoril tudi o zlorabah, prepovedih in sankcijah. Bil je to, zlasti v času sprejetja (1960. leta) nedvomno eden najbolj demokratičnih in naprednih zakonov o tisku in o obveščanju v svetu nasploh. Novi zvezni zakon, kot ga predlagajo nekateri zvezni organi, pa je v nasprotju s prejšnjim le delen normativni akt, ki ureja zgolj zlorabo svobode tiska in zato samo prepoveduje, preprečuje, kaznuje. Ze prvi člen začenja z besedami: »Prepovedano je ...« Pobudniki zveznega zakona so sami občutili to slabost in so zato v najnovejši tekst osnutka vstavili novi prvi člen, ki naj bi ublažil neprijetni prohibicijski ton in ki zdaj pravi, da »pri uresničevanju svobode tiska in drugih oblik obveščanja nihče ne sme uporabljati sredstev obveščanja za rušenje temeljev socialistične demokratske ureditve določene z ustavo SFRJ...«. Toda že naslednji člen spet začenja: »Prepovedano je ...«. Tako tudi olepševalno in blažilno pridodan novi začetni člen ne more bistveno omiliti — kot je nekdo zaskrbljeno, brez pikrosti dejal — »obznanaškk vtis predloženega zakonskega osnutka. In res, že površen pogled na zakonski osnutek zbuja nelagodno primerjavo, da smo namesto z demokratičnim zakonom, ki v samoupravni socialistični družbi proglaša temeljne svoboščine na področju obveščanja z družbeno dogovorjenimi okviri in omejitvami, soočeni z zakonskim projektom, ki še najbolj zbuja asociacije na dekret kakega polkovniškega režima takoj po uspešno opravljenem državnem udaru. Represivni značaj, ki ga nehote kaže zakonski osnutek, lahko doma in v tujini zbudi dojem pritiska na sredstva obveščanja v sedanjem političnem trenutku. Prav gotovo je res, da zakonov ne pišemo in ne sprejemamo zgolj zato, da bi s tem krasili pročelje naše samoupravne socialistične družbe, toda ali si lahko brez škode in z mirno vestjo privoščimo povsem neutemeljene komentarje in neupravičene kritike na našo družbeno 507 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 ureditev z nezadostno premišljenim zakonskim aktom? Se več. Ali je tak zakon, s takim značajem in odmevom res tisto, kar v trenutnem političnem položaju — pa naj si še tako priostreno izprašujemo vest in kritično presojamo svoja dejanja in ravnanja po 21. in 22. seji predsedstva in po drugi konferenci ZKJ — potrebujemo za urejanje nekaterih temeljnih in perečih vprašanj na področju družbenega obveščanja? Nekateri poučeni pravniki trdijo, da je novo zakonsko pobudo v zvezi sprožil pravzaprav »droben spodrsljaj«, ko so v ustavni zakon pozabili napisati, da določbe o prepovedi razpečevanja tiska veljajo še naprej, kot jih je vseboval stari zakon o tisku (t. j. členi 52. do 66. — Tako so namreč s podaljšanjem veljavnosti členov 67. do 79. in od 91. do 130. iz starega zakona o tisku uredili začasno tudi položaj tujega tiska in tuje informativne dejavnosti pri nas.). Zato naj bi nastal pravni vakuum, ki naj ga zapolni prav predloženi zakonski osnutek. Toda ob takem dokazovanju in umovanju se vsiljujeta vsaj dve vprašanji. Najprej zanimivo vprašanje za pravne strokovnjake: ali in koliko dejansko obstaja pravni vakuum, saj so določbe bivšega zakona o tisku glede prepovedi razpečevanja tiska (čl. 52. do 66. ki jih je federacija »pozabila« podaljšati v ustavnem zakonu) podaljšale vse republike? In drugo: na temelju česa je zveza po prvem januarju (odkar naj bi nastal »pravi vakuum«) prepovedala razpečevanje tujega tiska v naši državi? Ob posameznih členih za zdaj samo en tehten pomislek. Po besedilu drugega odstavka 6. člena (v novem osnutku je to zdaj 8. člen) naj bi imelo pravico izreči prepoved razpečevanja tiska sleherno okrožno sodišče, kjer se širi sporni tisk, če ni bil sprožen postopek za prepoved razpečevanja pri pristojnem sodišču, na področju katerega so stvari bile natisnjene ali razmnožene. Drugače povedano, ta določba daje pravico kateremukoli okrožnemu sodišču n. pr. v Sloveniji, da prepove razpečevanje, denimo, »POLITIKE« ali »BORBE«, ne samo na svojem območju temveč po vsej Jugoslaviji. Začasno prepoved pa lahko doseže že katerikoli okrožni javni tožilec in se ta »izvršuje na ozemlju vse države« (5. člen). Ali si lahko mislimo do kakšnih nesporazumov, pravnih kolizij, političnih zapetljajev in resnih težav v mednacionalnih odnosih lahko pripelje uresničevanje take določbe? Pripomb k posameznim členom bi bilo še več. Toda trenutno gre za bistveno: ali je smotrno izdajati tak zakonski torzo, s takim značajem, vsebino in s takim možnim odmevom? In če tak zakonski osnutek ni sprejemljiv, kaj storiti in ukreniti? Zdi se, da so trenutno najbolj smiselni in trezni predlogi Tiskovnega sveta pri republiški konferenci SZDL, ki je po obravnavi zveznega osnutka sklenil predlagati, da naj gre zakonska pobuda po rednem postopku in skozi javno razpravo, da kaže izdelati en sam, celovitejši zakon za vse področje obveščanja, ki še sodi v pristojnost federacije in to vzporedno s pripravami za izdelavo republiških zakonov o obveščanju, saj le tako lahko zagotovimo smotrnost in skladnost pravnega sistema v SFRJ. Kakršenkoli zakon o tisku in drugih oblikah obveščanja je pomemben družbeni akt, je barometer za doseženo stopnjo demokratičnosti družbe, je temeljni kamen v izgradnji sistema samoupravljanja. Zatorej: ne z dežja pod kap — ne popravljajmo pravnega spodrsljaja tako, da zagrešimo hudo, neodpustljivo politično napako! T. MARTELANC 508 Občani na robu zakona Marsikateri, sicer čisto pošten občan se je pričel v teh dnevih, ko trka na vrata pomlad, ki napoveduje poletje, pripravljati na to, da bo vsaj del tega poletja preživel »na robu zakona«, v nenehnem stiku z nezaupljivo milico in prav tako nezaupljivimi občinskimi uslužbenci in številnimi drugimi predstavniki organizirane družbe, ki jim bo moral venomer dokazovati, da pravzaprav ne počne nič nezakonitega, da nima nobenih skritih in temačnih namenov, da ne namerava spodkopavati varnosti te družbe, ji gmotno škodovati... da, skratka, ne počne nič drugega kot to, da želi preživeti svoj dopust tako, kot si je zamislil in kot ga preživlja na stotisoče njemu podobnih po vsem svetu. Vse, kar želi, je, da mu vsaj malo zaupajo in ga pustijo kolikor toliko pri miru, ko si ob morju natakne masko na obraz in plavuti na noge ter se potopi, da bi lovil ribe, morebiti fotografiral ali pa se celo potapljal zgolj zaradi tega, da bi si ogledoval podvodni svet. Nekaj malega jih je tudi takšnih, ki se potapljajo Z dihalnimi napravami, kar seveda pomeni v stiku z oblastjo še prav posebno nevarnost za njihovega lastnika ali uporabnika. Vse te zadeve, ki jih je mogoče početi pod morsko gladino, obravnava pravilnik o izvrševanju podvodnih aktivnosti (Ur. 1. SFRJ 31/1967), in poudarim naj, da imam v mislih iz prejšnjih vrstic samo tiste občane, ki se v celoti in brez pridržkov podrejajo določilom tega pravilnika: potapljajo se zgolj na območjih, ki niso posebej prepovedana, lovijo ribe s predpisanim veljavnim dovoljenjem in brez dihalnih naprav in drugih prepovedanih pripomočkov, ne snemajo na sicer dovoljenih območjih s filmskimi kamerami, temveč samo s fotografskimi aparati1, puščajo pri miru arheološke najdbe itd., itd., itd., upoštevajo, skratka, ta pravilnik prav tako kot cestno prometne predpise, navodila o redu na smučiščih ali pa napotila gorske straže v hribih. Takšnih »poštenih« potapljačev nas je vsaj toliko kot »poštenih« voznikov, smučarjev, planincev — in vendar preživimo svoj dopust pod vtisom neprestano osumljenih prestopnikov. Kako drugačna so srečanja s prometno milico, z graničarji v gorskih predelih — kakor so srečanja z ribiško stražo, pomorsko milico in včasih 1 Ne glede na to, da pišem o domačih športnikih, ki pravilnik o izvrševanju podvodnih aktivnosti v celoti sprejemajo, in o odnosu kontrolnih organov do njih, je nekaj nelogičnosti že v samem pravilniku. Dovoljevanje fotografiranja ob hkratnem omejevanju filmanja pod vodo je popoln nesmisel za vsakega, ki ima z zadevo vsaj malo izkušenj. Ker je problem verjetno v preprečevanju vohunske dejavnosti, ne vidim, v čem bi bilo filmanje nevarnejše od fotografiranja — kvečjemu bi bilo lahko res nasprotno. Prav tako ni jasno, zakaj posebno občinsko dovoljenje za raziskovanje lastnosti morja in morskega dna — kolikor ni s tem oviran pomorski transport, ribištvo ipd. Prav tako ni jasen aprioren zaostren odnos do športnih potapljačev, ki meji že na šikaniranje. Poznamo veliko primerov, da se pričenjajo dolgoletni stalni potapljaški gostje odločati za tuje obale, ker postaja naš odnos do njih — milo rečeno — nerazumljiv. Pojavljajo se celo primeri, da se za tuje obale v aranžmaju tujih turističnih podjetij odločajo naši potaplači, pa ne samo zato, ker bi se jadranskega podvodja naveličali, prej zaradi slabih izkušenj z nadvodjem. 509 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 celo s predstavniki pristaniških kapitanij. Prijazen pozdrav ob preverjanju vrste dokumentov, ki jih potrebuješ, recimo, za to, da loviš s puško ob svojem zasidranem čolnu, šteješ že za nadvse prijetno presenečenje. Večkrat je še posebno zabavno, da zahtevajo od tebe dokumente, ki jih ne potrebuješ in jih ni: prav nobenega dovoljenja namreč ne potrebuješ (ni predpisano) za potapljanje z dihalnim aparatom in fotografiranje, žal pa so prav ta dejanja organom oblasti med vsemi najbolj nerazumljiva, pa čeprav se dogajajo v conah, ki so desetine milj daleč od prepovedanih. Žal pa je dejstvo, da je potapljanje šport, ki zajema čedalje večje množice, saj je v svojih preprostejših oblikah neprimerno cenejši od najmanj zahtevnega smučanja (ni šport za snobe: v pojasnilo tistim bralcem, ki nimajo z njim nobenih izkušenj), dražja oprema pa ni dosegljiva samo Z nabitimi denarnicami, ampak tudi z aktivnim članstvom v potapljaških društvih, ki so dostopna vsakomur. Edino, kar ga loči od že uveljavljenih športov v naravi (planinstvo, alpinizem, smučanje, taborništvo, čolnarjenje, jadranje itd.), je njegova relativna mladost. S tem v zvezi je očitno neverjetna inercija predsodkov, ki ne more doumeti normalne športne Želje po fizičnem udejstvovanju, združene z globokim doživljanjem narave in samega sebe v njej. V športnih potapljačih rajši vidijo vse potencialne nevarnosti: ropanje ribjega in arheološkega bogastva in seveda vohunjenje. Za primerjavo: kot bi gledali v voznikih motornih vozil zgolj morilce — ker prihaja tudi do prometnih nesreč. Ta zapis ni nastal iz občutka osebne ogroženosti, leta neprijetnih presenečenj so zaradi izkušenj že mimo in ostajajo samo še neprijetnosti brez presenečenj, tudi ni podoba vedno in povsod tako črna, kot sem jo naslikal, vendar ne nameravam pisati o izjemah. Gre za to, da postajajo podvodne aktivnosti po svetu že del turističnega gospodarjenja (ali ste že slišali za velike organizirane izlete v Rdeče morje, na obale Kenije in drugam, ki jih prirejajo evropske turistične agencije, za podvodne naravne nacionalne parke ob ameriških obalah z množicami podvodnih obiskovalcev), o kakršnem se nam za zdaj kvečjemu sanja, organizirani športni potapljači z dobrim poznavanjem morja nad gladino in pod njo pa najbrž tudi niso čisto nepomembna postavka v konceptu splošne ljudske obrambe. Gre za to, da se zavemo (zavedo) teh dejstev in preselimo naš odnos do tega športa iz ropotarnice mitov o potopljenih zakladih, nespoznavnih nevarnostih in občutkih stalne ogroženosti in kaj vem še česa v svetlobo zadnje tretjine dvajsetega stoletja in v zavest o tem, da pomorski turizem že dolgo ni več samo pretegovanje po hotelskih peščinah. Gre pravzaprav samo za način nadzora nad izvajanjem predpisov, ki jih velika večina prizadetih tako in tako priznava. Tega nisem zapisal zato, ker bi hotel trditi, da je opisani položaj naših podvodnih ribičev edini med tistimi na robu zakona. Le v informacijo. M. MURKO 510 Boštjan Markič Mednarodno združenje za politične vede Mednarodno združenje za politične vede, ki si je zastavilo za cilj razvoj političnih ved v svetu, je bilo ustanovljeno že leta 1949 in ima tako za seboj že več kot dvaindvajset let razgibane in čedalje bolj razširjajoče se dejavnosti.1 Ustanovila ga je specializirana agencija organizacije združenih narodov Unesco. To združenje (International Political Science Association — IPSA) je imelo do danes že osem svetovnih kongresov. Od ustanovitve IPSA v Parizu 1949. leta, ko so bili zgrajeni temelji tej pomembni mednarodni strokovni organizaciji, so bili doslej svetovni kongresi v Ziirichu (1950), Haagu (1952), Stockholmu (1955), Rimu (1958), Parizu (1961), Ženevi (1964), Bruslju (1967) ter v Miinchnu (1970) torej samo v evropskih središčih, čeprav so politične vede močno razvite tudi v ZDA. Sedež mednarodnega združenja za politične vede je v Parizu, generalni sekretariat, ki ga sedaj vodi André Philippart z Université Libre de Bruxelles, pa je v Belgiji (Bruselj). IPSA je sprejela 1 Mednarodno združenje za politične vede (IPSA — International Political Science Association) je izdalo ob dvajsetletnici združenja 1949—1969 posebno poročilo, ki ga je pripravil André Philippart, generalni sekretar IPSA. e M o Ki « na sestanku sveta v Stockholmu 1955. leta svoja pravila, nekakšno ustavo, ki je z nekaterimi kasnejšimi dopolnitvami še vedno v veljavi. V njej so določeni cilji te organizacije, pogoji članstva, organi ter določeni finančni viri organizacije. Temeljni cilji IPSA — in treba je reči, da so bili v več kot dvaindvajsetih letih v dokajšnji meri že doseženi — so predvsem pomoč pri ustanavljanju in razvoju nacionalnih združenj za politične vede, olajšanje pretoka informacij o dosežkih političnih ved, pripravljanje konferenc in strokovnih okroglih miz ter seminarjev, spodbujanje osebnih strokovnih stikov med politologi (to je zlasti v zahodnem svetu izjemno močno razvito in je ena izmed temeljnih vezi za medsebojno izmenjavo izkušenj), zagotavljanje dokumentacijske službe ter končno tudi pospeševanje mednarodno načrtovanega raziskovanja na področju političnih ved. Mednarodnemu združenju za politične vede je uspelo pritegniti pri svojem dosedanjem delu v vodstvo te institucije vrsto pomembnih imen iz svetovne politologije. Tako so bili doslej med drugimi predsedniki tega združenja zdaj že pokojni Quincy Wright, čigar delo »A study of war« je še danes pomembno po- 511 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 litološko delo, dalje, W. A. Robson iz London School of Economics and Political Science, Jacques Chapsal iz francoskega Institut d'Etudes politiques ter Carl J. Friedrich s Harvard University, ki ga mimo drugega poznamo tudi po njegovih razpravah o federalizmu. V vodstvenih telesih IPSA so med drugimi delovali tudi tile znani politologi: S. E. Finer, J. Wiatr, M. Duverger, R. Aron ter S. Lavau. Med predstavniki Jugoslavije naj na prvem mestu omenimo profesorja beograjske univerze J. Djor-djeviča ki je bil nekaj časa ne samo član izvršilnega odbora IPSA, temveč tudi predsednik (v času od 1958 do 1964). Kot predstavniki nacionalnih združenj so na zasedanjih sveta IPSA med Jugoslovani poleg J. Djordjeviča sodelovali še profesor L. Gerškovič iz Zagreba in profesor N. Pašič iz Beograda ter tudi naša ožja rojaka akademik M. Šnuderl in politik ter profesor beograjske fakultete za politične vede A. Vratuša. Temeljna dejavnost Mednarodnega združenja za politične vede je doslej obsegala kongrese, strokovne okrogle mize in seminarje ter razčlenjeno publicistično dejavnost. Dosedanji svetovni kongresi IPSA Teme, ki so jih doslej obravnavali svetovni kongresi IPSA, so zajele vsa najpomembnejša področja političnih ved. Z vsakim nadaljnjim kongresom je postajala dejavnost IPSA širša, vključene so bile nove teme, čedalje večji je bil krog referentov in poročevalcev iz posameznih nacionalnih združenj za politične vede. Prvi kongres v Ziirichu 1950. leta je v bistvu pomenil skromen začetek, ton pa sta mu dala prispevek francoskega politologa M. Duvergea o vplivu volilnih sistemov na politično življe- nje ter razprava o vlogi državljana v načrtovani družbi. Naslednji, haški kongres 1952 je že dokazal, da seme, zasejano na prvem kongresu, ni padlo na jalova tla in da so politologi odločeni razvijati politološko misel v svetovnih okvirih. Osrednje teme tega kongresa so bile: krajevna samouprava kot temelj demokracije, vpliv ideologije na politične spremembe, problem pouka političnih ved ter politična vloga žena. Na tem kongresu so že aktivno sodelovali s svojimi prispevki tudi predstavniki Jugoslavije J. Djordjevič, L. Gerškovič in M. Šnuderl. Tretji kongres IPSA v Stockholmu 1955 je pomenil napredek tako glede števila posameznih udeležencev kot tudi glede nacionalnih politoloških združenj, ki so se kongresa udeležila. Za osrednjo temo kongresa lahko označimo razpravo o političnih partijah. Mimo drugih so tu s svojimi prispevki nastopili tudi R. T. McKenzie, G. E. Lavau, A. Leiserson, M. Duverger ter naša predstavnika J. Djordjevič (Politične partije in družbeni razredi v Jugoslaviji) in M. Šnuderl (Socialistična demokracija in sistem političnih partij). Šesti kongres IPSA v Rimu 1958. leta je bil vsebinsko že izrazito večplasten in se je med drugim dotikal vprašanja krajevne samouprave v razvijajočih se državah, odnosov med teorijo in prakso v političnih vedah, interesih združenj ter odnsov med zakonodajnimi in izvršilnimi organi. Tudi tu delež predstavnikov Jugoslavije ni nepomemben. J. Djordjevič je razpravljal o temi »Sistem krajevne samouprave v Jugoslaviji ter o odnosu med teorijo in prakso v politični znanosti«, A. Vratuša pa o temi »Krajevna samouprava v nerazvitih deželah«. Peti, šesti in sedmi kongres IPSA (Pariz 1961, Ženeva 1964 ter 512 Bruselj 19672) so značilni po čedalje večji udeležbi delegatov ter po zelo raznoliki tematiki, ki so jo obravnavali. * Problematika, zajeta na teh treh kongresih, se razpenfa od analize vloge tehnokracije in strokovnjakov v političnem življenju, političnega obnašanja, političnih vodstev in tipologije političnih sistemov prek novih teženj v teoriji in praksi fevdalizma ter politične, upravne in ekonomske decentralizacije do obravnavanja mednarodnih organizacij, nevtralizma in nerazvitosti. Zanimivo je, da je na primer tema »Teorija in praksa predstavništva« na osmem svetovnem kongresu v Bruslju zbrala veliko kvalificiranih razpravljavcev tako iz meščanskih držav (Lavau, Birch) kakor tudi iz socialističnih držav (Krutogolov, Sobolewski, Erlich). Profesor Lukič z beograjske univerze je k tej temi dal pomemben prispevek z naslovom »Predstavništvo interesov delavcev v jugoslovanskih predstavniških telesih«. Poleg omenjenega Lukičevega referata naj, govoreč o petem, šestem in sedmem svetovnem kongresu 1PSA, omenimo še prispevke A. Vratuše (»Mnogonacionalna federativna skupnost Jugoslavije« ter »Samoupravna decentralizacija v jugoslovanski praksi«), J. Djor-djeviča (»Tehnokracija in vloga strokovnjakov« ter »O političnih voditeljih«), I. Srničeve (»Značilnosti in izkušnje jugoslovanskega federalizma«), ter N. Pašiča (»Sestavine marksistične klasifikacije političnih sistemov«). 1 O sedmem svetovnem kongresu IPSA v Bruslju smo v reviji »Teorija in praksa« že podrobneje pisali, glej v zvezi s tem: B. Marki2, »Nadaljnji razvoj političnih znanosti« (ob VII. kongresu IPSA), TiP, št. 8—9/1968. Okrogle mize in strokovni seminarji Zelo razgibana je bila v preteklosti dejavnost Mednarodnega združenja za politične vede tudi ob srečanjih pri tako imenovanih okroglih mizah in na strokovnih seminarjih. Naj med njimi omenimo le nekaj najpomembnejših. Tako je a) okrogla miza v Pittsburgu leta 1957 obravnavala problematiko skupin pritiska, ki so ne le v ZDA, temveč tudi v drugih državah izredno pomemben in vpliven dejavnik. Glavni referent je bil prof. Henry W. Ehrmann. Iz gradiva posvetovanja je nastala tudi knjiga »Interesne skupine na štirih celinah«, ki jo je uredil Ehrmann, izšla pa je pri Pittsburg University Press. Delo je pomemben politološki vodnik za vsakogar, ki se želi poglobiti v zapleteno problematiko interesnih skupin. Jugoslovani smo bili prireditelji b) okrogle mize v Opatiji 1959. leta o temi: »Odnosi med vojaško in civilno oblastjo«, torej o temi, ki je, kot nam dokazuje dan za dnem, vedno aktualna prav vseh političnih meridianih, in pa o temi »Politična znanost v Evropi«. Okrogla miza c) v znanem ameriškem univerzitetnem središču Ann Arbor 1960. leta je obravnavala problem raziskav pri študiju političnega obnašanja, č) v Jablonni na Poljskem pa problem predstavništva, kjer je med drugim M. Jovičič obravnaval temo »Predstavniški in izvršilni organi v Jugoslaviji«. Okrogla miza d) v Salz-burgu se je dotikala vprašanja modernizacije politike. Zanjo je profesor N. Pašič pripravil referat z naslovom »Socializem in modernizacija politike«. Temeljno misel Pašičevega prispevka bi lahko zaostrili v naslednje: zahteva po modernizaciji političnega življenja je bolj določeno izražena v socialistični družbi kot v ekonomsko raz- 513 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 vitih kapitalističnih državah. Le izpolnitev novih oblik neposredne udeležbe državljanov lahko zagotovi njihovo odločilno mesto v političnem življenju in obenem prepreči težnje po izroditvi države v odločujoč in neranljiv instrument družbene kontrole. Rio de Janeiro je bil gostitelj e) okrogle mize o temi »Politični modeli in nacionalni razvoj ter politična udeležba v sodobnih razmerah«, ki jo je pripravilo razgibano brazilsko združenje za politične vede. Okrogla miza je mimo drugega opozorila tudi na lep razvoj, ki ga je dosegla brazilska politična znanost.3 Okrogle mize so se udeležili številni latin-skoameriški politologi, med brazilskimi tudi Candido Mendes, poleg Cavalcantija najbolj veljaven brazilski politolog. Ob okrogli mizi je Kari Deutsch nastopil z referatom »Politični modeli in nacionalni razvoj«. Publicistična dejavnost IPSA Pomembno področje uveljavljanja IPSA je publicistična dejavnost, ki se najbolj jasno kaže v izdajanju International Political Science Abstracts. Ta izhaja že od 1950. leta, in sicer štirikrat na leto ter v smiselno zaokroženih povzetkih predstavlja pomembne članke s področja političnih ved iz vsega sveta. Tako je dokumentacija, ki jo prinaša International Political Science Abstracts, nenavadno pomemben vir informacij za politologe vseh dežela in pomemben pomočnik pri pisanju doktorskih disertacij, magistrskih nalog in pri drugem znanstvenoraziskovalnem delu. Metodo klasifikacije je International Political Science Abstracts nenehno izpopolnjeval, tako da se- ' Več o političnih vedah v Braziliji glej tudi v našem zapisu »Politične vede v Braziliji«, TiP, št. 1/1968. danja klasifikacija obsega metodo in teorijo politične znanosti, politične ideje, politične institucije, politični proces, mednarodne odnose in študije o posameznih nacionalnih področjih. Če govorimo o publicistični dejavnosti IPSA, tudi ne kaže prezreti »Mednarodne bibliografije političnih ved«, ki je do leta 1968 zajela že nad 65.000 knjig, razprav in člankov in je lahko pomemben kažipot tudi za jugoslovanske politologe. IPSA tudi redno izdaja gradiva svojih svetovnih kongresov, okroglih miz in strokovnih seminarjev ter tudi strokovna dela posameznih politologov. Zadnji kongres IPSA v Miinchnu Posebno mesto v dosedanjem delovanju Mednarodnega združenja za politične vede pripada osmemu kongresu v Miinchnu 1970. leta, ki je zajel izjemno široko vrsto problemov s področja političnih ved, tako da je bilo delo kongresa razdeljeno v 19 delovnih skupin. Delo kongresa je spremljalo nenavadno veliko število udeležencev — nad 900, kar je največ doslej — bili pa so iz 41 držav. Kongres je bil v času, ko je bil predsednik IPSA Carl J.Friedrich. Dela kongresa se je udeležilo tudi močno zastopstvo Jugoslovanskega združenja za politične vede (nedvomno je v tem pogledu vplivala tudi geografska bližina kongresa), med njimi tudi predstavniki Slovenskega politološkega društva A. Bibič, V. Benko, S. Južnič, D. Zaje, M. Maček in B. Markič. Zastopniki iz Jugoslavije so imeli na kongresu več referatov in intervencij. Če bi hoteli navesti nekatere najpomembnejše teme, ki jih je obravnaval osmi svetovni kongres IPSA, bi omenili: Kvantitativne in matematične metode v politični znanosti (referent K. Deutsch), So- 514 dobne razvojne težnje politične teorije (referent S. Bernard), Zgodovina politične misli (prispevki so obravnavali misli Hegla in Lenina), Mladina in politika, Psihologija in politika, Stratifikacija elit in politični sistem, Cerkev in politične institucije. Kongresa se je udeležilo zelo veliko število ameriških politologov, pa tudi sovjetska delegacija ni bila majhna, tako da se je navzočnost teh dveh »velesil« čutila tudi pri delu kongresa, seveda z vsemi svetlobami in sencami. Za novega predsednika IPSA je bil v Munchnu izvoljen profesor Stein Rokkan z univerze v Ber-genu, med člani izvršilnega odbora IPSA pa so tudi K. Deutsch, V. Čikadze, S. Finer, G. Sartori, J. Wiatr in beograjski profesor N. Pašič. Prihodnji svetovni kongres Čeprav bo deveti svetovni kongres Mednarodnega združenja za politične vede šele poleti 1973 v Montrealu, so se delovna telesa združenja že pričela intenzivno strokovno pripravljati. Za glavni temi devetega kongresa IPSA sta določeni »Politika med ekonomijo in kulturo« ter »Mednarodni konflikti«. Prvo temo bodo obravnavali v vrsti posebnih komisij s pod-temami, kot so: Kulturna analiza politične akcije, Središče in obrobje, Ekonomske, kulturne in ideološke razsežnosti teritorialnega konflikta, Politična vloga nasilja. Druga tema bo prav tako podrobneje razčlenjena v komisijah s te-mile podtemami: Imperializem in mednarodna neenakopravnost, Spopadi med družbenimi sistemi, Kon- trola oborožitve in razorožitev, Poleg naštetega bodo posebni raziskovalni komiteji in tako imenovane skupine specialistov pripravile še razpravo o temah, kot so na primer: Stratifikacija in obnašanje elit, Politizacija uprave, Znanstvena politika, Delavci in politika, Eksperimentiranje in politična znanost. Politične vede v Jugoslaviji, čeprav pravzaprav relativno mlade, doživljajo v zadnjih letih skokovit razvoj in zato tudi naravno teže po uveljavitvi v svetovnem prostoru. Zgledna aktivna udeležba Jugoslovanov na zadnjih svetovnih kongresih IPSA je ne samo obet, ampak obenem tudi obveza za aktiven poseg v politološko dogajanje na prihodnjem svetovnem politološkem kongresu leta 1973 v Montrealu. Oddaljenost kraja kongresa ne bi smela biti nepremostljiva ali skrajno otežujoča ovira. Nikakršnega razloga ni, da se v priprave za udeležbo na kongresu v Montrealu ne bi vključilo tudi slovensko politološko društvo, ki že več let deluje pod predsedstvom profesorja ljubljanske FSPN dr. A. Bibiča. Podrobnejše priprave slovenskih politologov za udeležbo na prihodnjem politološkem kongresu so stvar omenjenega društva, pa tudi katedre za politologijo na FSPN v Ljubljani, že zdaj pa lahko omenimo, da bi naš prispevek na devetem kongresu IPSA — glede na izpričano strokovnost — lahko iskali v smeri vsebinskega posega pri temi o mednarodnih konfliktih, pri obravnavanju problematike stratifikacije in obnašanja elit ter pri temi »Delavci in politika«. 515 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Evgen Pusič Problemi upravljanja Glede na sodobne jugoslovanske probleme pri organiziranju družbe že sam naslov knjige obljublja zanimivo in aktualno vsebino. Knjiga je pravzaprav razdeljena na dva dela, na uvodno študijo (skoraj cela prva tretjina) in na izbrane tekste različnih avtorjev (preostali dve tretjini). V tem, drugem delu je dvanajst prispevkov avtorjev različnih narodnosti in različne splošne ter idejne usmeritve. Zato je razumljivo, da problem upravljanja obravnavajo iz zelo različnih zornih kotov. V uvodni študiji obravnava in prikazuje avtor Evgen Pusič genezo upravljavske teorije in prakse tako rekoč od Mojzesa pa do moderne kapitalistične in socialistične družbe. Njegovo izhodišče je, da moramo prihodnost vedno graditi iz preteklosti, če hočemo biti realni. To velja kljub dejstvu, da se nam še včeraj moderno danes zdi že zastarelo. Tako izhodišče je zlasti primerno tudi za reševanje naših sodobnih problemov upravljanja na vseh področjih. Avtor prepričljivo in dokumentirano (zato naziv »študija« ni pretiran) prikazuje, kako se je v družbenem življenju ljudi politično upravljanje skupnih zadev sčasoma ločilo od ekonomskega upravljanja s stališča posameznih interesov. Politično upravljanje se je potem še diferenciralo na sprejemanje splošnih odločitev (legislativa) in na izvrševanje (eksekutiva). Znotraj eksekutive pa še naprej poteka proces diferenciacije na zadeve vladanja (splošno izvrševanje) in na upravo kot konkretno dejavnost. Pojem uprave ali državna uprava se pogosto nanaša le na tisti del, ki izvaja konkretno dejavnost. Čeprav je potekal razvoj v vsaki veji posebej in dokaj avtonomno, je objektivni razvoj družbenih odnosov v 20. stoletju ponovno pripeljal do zbliževanja političnega in gospodarskega upravljanja. Uprava je prvotno predvsem instrument izvrševanja politične volje. Večina kritike, ki poskuša ali omejiti oblast uprave ali pa jo popolnoma odpraviti, je usmerjena na to funkcijo uprava. Razvoj družbenih odnosov pa je pripeljal do tega, da je uprava postopoma postala nosilec cele vrste družbeno potrebnih dejavnosti. Ta element uprave kot skupne službe je očitno trajnejše narave kot pa funkcija uprave kot oblasti. Če na eni strani poskušajo omejiti politični vpliv uprave z najrazličnejšimi posegi v kontrolo njenega dela, pa je ekonomično opravljanje skupnih zadev čedalje bolj skupna skrb vseh prizadetih. Sociološka kritika klasične upravne šole je »odkrila« še neko razsežnost vsake uprave. To so avtonomni interesi zaposlenih v upravi kot posebne skupine. V vsakodnevni dejavnosti uprave se ti interesi seveda prepletajo v enoten proces upravljanja družbenih zadev. Avtor navaja tole temeljno protislovje v sodobnem razvoju uprave: — nasprotovanje med interesi »gospodarjev« in »aparata« (Lenin), — nasprotovanje med težnjami po večji demokratičnosti v upravi in težnjami po monokratizmu, 516 — nasprotje med specializacijo upravnih zadev in nujnostjo integracije. Vsa ta nasprotja dobijo poseben izraz in nove možnosti razreševanja v samoupravni družbi, kakršno npr. poskušamo razvijati v Jugoslaviji. Tudi vsakdanje praktično življenje nam odkriva vrsto vprašanj v zvezi s funkcioniranjem naše, tako državne kot tudi ekonomske (podjetniške) uprave — predvsem problem njene politične moči na eni in učinkovitosti oziroma ekonomičnosti pri opravljanju skupnih zadev na drugi strani. Zal avtor vprašanja (nove) vloge uprave v samoupravni družbi in možnosti razreševanja teh vprašanj le postavlja, ne daje pa nanje tudi odgovora. Vendar moramo priznati, da odgovora pravzaprav še ni mogoče dati, ker ga očitno še ni dala niti naša teorija niti praksa. V drugem delu (izbrani teksti) je prvi prispevek Luciena Mehla: »Za kiberaetično teorijo upravnega delovanja«. Avtor poda koncentriran, vendar logično utemeljen splošen kibernetični model upravljanja podjetja in izvede tudi model politično upravnega sistema. Poglavitni odliki sta racionalnost in uporaba servisnega mehanizma, ki naj bi zagotovil, da se sistem upravljanja sam izboljšuje (tudi od znotraj, ne samo od zunaj) glede na rezultate svojega funkcioniranja. Praktična uporaba modela je manj izdelana. Naslednji je prispevek Leona Gerškoviča: »Problemi družbene uprave«. Prispevek je teoretične narave in predvsem obravnava oziroma utemeljuje ločitve politično izvršilnih in upravnih zadev pri nas. Obravnava tudi problem uprave v večstrankarskem, enostrankarskem in brezstrankarskem sistemu. Edvard Kardelj (»Splošni pogoji in problemi družbenega razvoja v Jugoslaviji«) obravnava splošna vprašanja družbene organizacije v Jugoslaviji in generalne cilje na- šega samoupravnega družbenega razvoja. V prispevku štirih sovjetskih avtorjev (M. I. Piskotin, B. M. Laza-rev, N. G. Sališčeva, J. A. Tihomi-rov: »O znanosti upravljanja«) je zanimivo predvsem dejstvo, da so tudi v Sovjetski zvezi na področju upravljanja vsaj teoretično že premagali ideje subjektivizma in voluntarizma. Znanost upravljanja opredeljujejo kot kompleksno znanost o bistvu in vsebini procesa upravljanja državnih in družbenih zadev, o organizaciji upravljanja podjetij in ustanov s področja gospodarstva in kulture, o poteh racionalizacije sistemov in struktur, izpolnjevanju oblik in metod dela upravnega aparata na podlagi dosežkov znanosti in tehnike ter njegovo nadaljnjo demokratizacijo. Dalje opredeljujejo nekaj konkretnih področij dejavnosti upravne znanosti. V naslednjem tekstu F. E. Emery in E. L. Trist obravnavata različne možne odnose med organizacijo in okoljem. Dokazujeta vzročno zvezo med spremembami okolja in uspešnostjo organizacije in obravnavata načine prilagajanja organizacije spremembam v okolju. Posebnega pomena pri tem je an-ticipiranje sprememb v okolju. R. M. Cyert in J.G.March sta avtorja prispevka iz knjige »A Behavioral Theory of the Firm«, ki je izšla 1963. leta. Ponatisnjeni in prevedeni tekst je povzetek njunega teoretičnega modela sprejemanja odločitev oziroma procesa odločanja v organizaciji. Sprejemanje odločitev analizirata na podlagi spremenljivk, ki vplivajo na cilj organizacije, na pričakovanje o rezultatih, in na podlagi spremenljivk, ki vplivajo na izbiro v organizaciji. Jedro teorije odločanja, ki jo prikazujeta, pomenijo tile »povezujoči« pojmi: 1. reševanje objektivne neusklajenosti, 2. izogibanje negotovosti, 517 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 3. iskanje, izzvano s problemom in 4. učenje na temelju pridobljenih izkušenj v organizaciji. E. Kern navaja v prispevku »Ob današnji problematiki izhodišč upravnega prava« pregled pomembnejših avtorjev s tega področja in tudi povzetke nekaterih najznačilnejših misli. Zastopa stališče, da mora pravna znanost premagati prepad, ki je nastal med družbenimi dogajanji in pravno konstrukcijo. Naslednji prispevek V. A. Thomp-sona (»Uprava in inovacija«) je eden najzanimivejših v vsej knjigi. Avtor definira inovacijo kot sposobnost za spremembo in prilago-jevanje, organizacijo pa kot orodje (ali orožje) za doseganje cilja. Dalje poda kritičen prikaz temeljnih odnosov v monokratski organizaciji, za katero ugotavlja, da spodbuja konformnost, ne pa novacije. Članek končuje opis poglavitnih značilnosti inovativne organizacije predvsem v stališča odnosov med ravnmi in ljudmi v organizaciji. T. Pirker razvija Engelsovo tezo iz »Razvoja socializma od utopije do znanosti« o tem, da bo namesto upravljanja ljudi prišlo do upravljanja stvari. Za današnje visoko razvite industrijske družbe tudi lahko razlikujemo tri tipe utopij v upravljanju družbe: birokra-tično, demokratično in kiberne-tično. M. Crozier (»O birokraciji kot sistemu organizacije«) poda najprej zgoščeno kritiko različnih »šol« upravljanja: klasične šole, medčloveških odnosov in vpliva. Potem opisuje temeljne sestavne dele birokratske organizacije in analizira prednosti birokratskega sistema organizacij ter njegovo uporabnost. P.M.Blau in W.R.Scott obravnavata v prispevku »Dileme formalne organizacije« tri dileme: — koordinacijo in komunikacijo, — upravno disciplino in profesionalno strokovnost ter — načrtovanje upravne dejavnosti in iniciativo. S. N. Eisenstadt (»Uprava, birokratizacija in debirokratizacija«) izhaja iz opredelitve dveh temeljnih značilnosti uprave: 1. uprava kot orodje ail mehanizem za uspešno in učinkovito uresničevanje določenega cilja in 2. uprava kot instrument oblasti, kot izvajanje nadzora nad ljudmi in različnimi področji družbenega življenja. Oba elementa sta v dinamičnem ravnotežju. Obdeluje tri tipe tega ravnotežja: prvi tip je tisti, v katerem upravna organizacija obdrži avtonomijo in posebnost; drugi tip je birokratizacija v smislu razširitve sfere dejavnosti in moči birokratskega sistema; tretja alternativa pa je debirokratizacija. Serijo prispevkov končuje poglavje iz znane Likertove knjige »New Patterns of Management«, kjer avtor razvija svojo teorijo skupinskega odločanja in vodenja s pomočjo prekrivajočih se skupin. 2e tako kratek povzetek vsebine knjige nam dopušča sklep o izredno koristni pobudi njenega avtorja, ki mu je s skrbnim izborom tekstov uspelo v eni sami knjigi približati našemu bralcu vrsto teorij upravljanja in tudi kritiko teh teorij. B. KAVČIČ 518 Louis Althusser Za Marxa Beograjska založba Nolit oziroma njena zbirka Sazvežda je vendarle ostala zvesta svojemu načelu, ki ji je omogočilo, da je postala ena najboljših zbirk na jugoslovanskem knjižnem trgu, načelu izdajati dela — povečini novejšega datuma, čeprav to ni nujno — ki so aktualnost in bestseller v svetovnem intelektualnem prostoru. Pravim vendarle, ker je nekaj časa kazalo, da se ob Althusserju1 to ne bo zgodilo. Althusserjevo najpopularnejše delo »Za Marxa« je dolgo čakalo na uvrstitev v seznam napovedanih izdaj, še dalj časa pa na končno izdajo — potem, ko je doživelo v domovini že šest izdaj, celo švedski in madžarski prevod, in ko je tudi že obsežnejše Althusserjevo delo oziroma delo njegovih sodelavcev »Lire le Capitale« doživelo več izdaj in tudi že skrajšano žepno izdajo. Mimogrede rečeno, »Teorija in praksa« je že zelo zgodaj, že leta 1966 v svoji 6.—7. številki, objavila odlomek iz Althusserjevega predgovora k delu »Pour Marx«; očitno zaradi Althusserjevega poudarjanja, kako nujno je teoretično delo v strogem pomenu besede v marksizmu, ne da bi lahko že takrat precenili mesto, ki ga je 1 Louis Althusser, »Za Marxa«, Nolit, Beograd 1971 (izvirnik: L. Ai, Pour Marx, Maspero, Paris 1965), Strani 288. imelo ali bo imelo Althusserjevo delo v sodobnih marksističnih razpravah. Zadrege založbe oziroma urednika pravzaprav ni težko razložiti. Če je Althusserjevo delo doživelo v svetu v marksističnih in nemark-sističnih krogih velik odmev in živahne razprave — z živahnim pritrjevanjem, pa tudi nič manj odločnim odklanjanjem — je bil zakasneli odmev v jugoslovanski filozofski publicistiki skoraj soglasno negativen: »nedialektična«, »struk-turalistična«, »neodogmatska« ali celo »neostalinistična« interpretacija Marxa, davek pozitivizmu in anti-humanističnim tendencam sodobne buržoazne misli in podobno (reakcije, ki niso bile redke tudi v delu svetovne marksistične javnosti). Take ocene najdemo npr. v kolektivnem delu »Problemi filozofije marksizma« (Rad, Beograd 1967) v Mikecinovem delu »Marx i marksisti«, v novi dopolnjeni izdaji »Istorije marksizma« P. Vranicke-ga, v članku B. Majerja »Človek-struktura-zgodovina« i(v reviji »An-thropos«, 1970/11, III—IV). Rezultat te zadrege je viden tudi v sami Nolitovi izdaji. V nasprotju s tradicijo zbirke delo ni izšlo niti z uvodom in komentarjem jugoslovanskega avtorja niti brez komentarja, temveč opremljeno s prevodi dveh člankov iz francoske revije »Les Temps Modernes«: s člankom N. Poulantzasa, ki je sicer kritičen, a kljub temu ugotavlja, da ima »Althusserjevo prizadevanje kapitalen pomen« in da pomeni »datum v zgodovini marksistične teorije, ker je že zdaj nujen delovni instrument za vsakega marksističnega raziskovalca«; ter člankom R. Pari-sa, ki z levo roko zavrača Althus-serjeve koncepcije, ker pač niso v skladu z njegovo — in itudi sicer razširjeno — vizijo Marxa in marksizma, ne da bi se skušal poglobiti v Althusserjevo mišljenje. 519 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 Ob tako soglasno negativni oceni Althusserjevega dela, ki, kot je videti, prevladuje v naši filozofski publicistiki, se seveda postavlja vprašanje, kje in v čem je potem vzrok priznanju ali vsaj živahnim razpravam, ki jih je Althusserjevo delo v svetu vzbudilo. V okviru naše recenzije ni mogoče utemeljeno oceniti Althusserjevega prispevka k marksizmu, še zlasti, ker je obravnavano delo le del njegovega opusa. Zadovoljili se bomo le z bežnim prikazom nekaterih temeljnih idej in tez, ki so bile predmet razprav in sporov — prikazom, ki ne bo skrival težnje, da nakaže, kako je v vprašanjih in tezah, ki jih Alt-husser postavlja, morda le lahko kaj več, kot pa to dopuščajo ocene o njegovem »neodogmatizmu« in »antihumanizmu«. Delo »Za Marxa« je pravzaprav zbornik Althusserjevih člankov iz let 1960—1965. Začenja se s sestavkom »Feuer-bachovi ,Filozofski manifesti'«, kjer Althusser poudarja pomen študija Feuerbachovih del, da se ne bi Marxu pripisovalo avtorstvo pojmov in problematike, ki si jih je dejansko sposodil pri Feuerbachu; da ne bi spregledali, kako je Feuer-bachova problematika navzoča pri Marxu tudi tam, kjer sicer govori o stvareh, o katerih Feuerbach ni pisal (o politiki, proletariatu, revoluciji) in ki so videti že specifično marksistične. »Likvidacija naše predhodne filozofske zavesti«, o kateri je govoril Marx, je pomenila ne samo opustitev posameznih Feuerbachovih (in heglovskih) pojmov, temveč tudi same Feuert>a-chove in Heglove problematike. »Koren človeka je človek sam«, »Filozofija je glava človeške emancipacije, Proletariat pa njeno srce«, te in podobne formule so po Alt-husserju neposredno sposojene od Feuerbacha ali jih je vsaj Feuer-bach neposredno inspiriral. Članek »O mladem Marxu« razvija in razširja zgornjo temo. Mar-xova misel ostaja feuerbachovska in antropološka tudi v delih o politiki (»Židovsko vprašanje«) ter zgodovini in ekonomiji (»Rokopisi iz 1844«) celo takrat, ko je Marx opustil Feuerbachovo terminologijo, ker ohranja Feuerbachovo antropološko problematiko, to je način postavljanja vprašanj, »konkretno determinirano strukturo misli in vseh mogočih misli te misli«. (Vsi citati so iz obravnavanega dela.) Na staro vprašanje o odnosu »mladega Marxa« do »starega Marxa« Althusser odgovarja, da »absolutno ni mogoče reči, da Mar-xova mladost pripada marksizmu«, drži pa, da njegova mladost pelje k marksizmu zaradi odločnega Mar-xovega boja, ker je zavrgel vire in iluzije, ki ga je z njimi hranil čas, v katerem je živel. Althusser ne pozna »svetega strahu pred izgubo Marxove integritete in celovitosti«, ki navaja mnoge avtorje ali k branju »Kapitala« skozi »Židovsko vprašanje« ali k branju »Židovskega vprašanja« skozi »Kapital«. Namesto prizadevanja, da bi za vsako ceno našli »dialektične« zveze med različnimi Marxovimi mislimi (ki je nujno pri obravnavanju Marxovih del kot svetih knjig, kjer je vsaka beseda inspirirana od Svetega duha in sveta), Althusser dopušča in odpira možnost, da se v celotnem Marxovem delu prepleta več načinov mišljenja, več problematik, tako stara Feuerbachova in Heglova in nova, ki jo sam z muko šele oblikuje, ne da bi se mu vedno posrečilo formulirati jo izrecno in koherentno. Članka »Protislovje in naddeter-miniranost« ter »O materialistični dialektiki« poskušata (med drugim) pokazati marksistično dialektiko in Marxovo kategorijo protislovja ne le kot na »noge postavljen« Heglov sistem ali metodo, temveč kot ne- 520 kaj radikalno novega. Marx ni mogel uporabljati heglovske dialektike in njenih kategorij — alienacije, negacije negacije, ukinjanja — ker ni mogel izhajati iz izvorno enotnega in enostavnega (duha, principa ipd.) kot idealist Hegel. Marx je' kot znanstvenik delal na že danih kompleksnih strukturah; njegov teoretični problem je bil: kako misliti vpliv, učinek strukturirane celote na njene »sestavne dele«. Specifičnost Marxovega pojmovanja protislovja je v tem, da skuša z njim izražati naddeterminiranost vsakega elementa dane (družbene) strukture po strukturi sami. Pri tem je po sili razmer — nedosledno — uporabljal tudi heglovsko terminologijo in marsikdaj tudi posamezne pojme; od tod tudi nedorečenost in nekoherentnost mnogih mest v Marxovih delih. Naloga marksistične filozofije oziroma teorije je, da te nove pojme, ki jih je Marx praktično, »pri delu« uporabljal, tudi teoretično formulira. V teh člankih poskuša prikazati spoznavni proces kot posebno obliko družbene prakse. Z razlikovanjem dominantne vloge in vloge, determinirajoče v zadnji instanci, zavrača kot »ekonomizem« vsak poskus, katerikoli družbeni instanci (npr. ekonomiji) enkrat za vselej dati dominantno ali podrejeno vlogo v družbeni strukturi. Determinirajoča vloga produkcijske baze v zadnji instanci je prav v stalnem premeščanju konkretne dominantne vloge med raznimi družbenimi sferami. Največ prahu je zbudil članek »Marksizem in humanizem«, kjer Althusser meni, da je specifičnost marksizma v tem, da je Marx zavrgel »vsako teorijo, ki zgodovino in politiko utemeljuje na človekovem bistvu«. »Človek«, »človeško bistvo« so ideološki in ne znanstveni pojmi; »človek« zato ne more rabiti za teoretski pojem, teoretsko osnovo za znanstvene eksplikacije. Marxova misel v »Tezah o Feuer-bachu«, da je »človek ... celokup-nost družbenih odnosov«, ni definicija človeškega bistva, temveč napotek, ki je bil realiziran v celotnem kasnejšem Marxovem delu: če hočemo kaj spoznati o človeškem svetu, nehajmo vrtati po izoliranem posamezniku, človeku kot takem, usmerimo se v proučevanje družbenih odnosov. Te odnose pa je Marx analiziral, ko je ustvaril znanstvene pojme produkcijskih sil, družbenoekonomske formacije itd., ne pa s pomočjo lastnosti človeške narave, bistva in podobnega. Tak Marxov teoretični ahumani-zem oziroma antihumanizem pa »ima za posledico priznanje in spoznanje humanizma — kot ideologije«; na noben način »ne odpravlja zgodovinske eksistence humanizma«. Marx ni nikdar zapadel v ideološko iluzijo, ki veruje, da bi spoznanje nekega predmeta lahko zamenjalo predmet sam. Antihumanizem marksizma kot znanosti ne more zamenjati niti uničiti humanizma kot ideologije. »Poznavanje neke ideologije kot spoznavanje pogojev njene možnosti, strukture, njene specifične logike in praktične vloge je hkrati tudi spoznanje pogojev njene nujnosti.« »Ideologija ni zabloda ali slučajen izrastek zgodovine«, je organski del vsake družbe. Samo priznanje njenega obstoja in njene nujnosti omogoča, da se ideologija izkoristi oziroma preobrazi v »instrument zavestne akcije v zgodovini«. Nedvomno že zadnji problem, kot ga je zastavil Althusser, kliče po daljnosežni razpravi. Isto bi lahko rekli za druge, ob tem prikazu navržene teze, in za tiste, ki jih tu nismo niti omenili. Očitno pa je tudi, da misli, ki odpira toliko razprav in ki daje slutiti možnosti mnogih novih poti, ni mogoče (ne 521 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 glede na našo kritičnost do nje) odpraviti zgolj s sklicevanjem na razvoj Marxove misli v minulih dveh desetletjih, ki je tekel v drugačni smeri kot Althusserjevo prizadevanje: v poudarjanje humanistične in etične dimenzije Marxove misli. (Razen seveda, če živimo v iluziji, da so v filozofiji in znanosti katerikoli problemi lahko rešeni enkrat za vselej.) M. KERŠEVAN (Iz dokumentacije InStituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM AXELOS Kosistas: Marx i Heidegger. Putokaz budučem mišljenju. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 11, str. 1970 do 1998. JOVIVIč Ljiljana: Mandelov doprinos marksističkoj ekonomskoj teoriji. Marksizam u svijetu. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 11, str. 1999—2021. VRANICKI Predrag: Historija marksizma. 2. preradeno i prošireno izd. Zagreb, Naprijed 1971. 2 knj. — sign. 11/12. 663. II. FILOZOFIJA GADAMER Hans G.: Problem herme-neutike. Univerzalnost problema her-meneutike. Pitanja, Zagreb, 1971, št. 28, str. 811—818. SCHULZ Walter: Napomene uz herme-neutiku Gadamera. Pitanja, Zagreb, 1971, št. 28, str. 819—825. IU. SOCIOLOGIJA ARZENSEK Vladimir: »Konfliktni model« i struktura jugoslovenskog društva. Konflikt u modernoj sociološkoj teoriji. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 361—374. BILANDŽIč Dušan: O nekim karakteristikama današnjeg društvenog razvoja Jugoslavije (I). Naše teme, Zagreb, 1971, št. 11, str. 1851—1882. BRAJSA P. & J. Ozimec: Obiteljski aspekt društvenih konflikata. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 499-509. BROČIČ Manojlo: Medgeneracijske kon-fliktnosti — tudi vzgib družbenega napredovanja. Naši razgledi, Lj., 25. Febr. 1972, št. 4. BURIC Olivera: Za otroke je odločilno ozračje v družini. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. D2INIČ Firdus: Med vzroki navzkrižij: ljudje branijo svoje vloge, ne pa argumentov. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. ERLICH Vera: Porodica i konflikt u društvu. Obespravljena generacija. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, 489— 498. GOLOB Matija: Sociologija naselij tudi za ostarele na vasi? Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. GORICAR Jože: Družbeni konflikti in socialistični razvoj Jugoslavije, Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. JAKOPIČ-GARBAJS Marinka: Kdo postane toksikoman — in zakaj? Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. JOGAN Maca: Vprašanja vseh ravni in razsežnosti. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. 522 KOščEVIč Vladimir: Razvoj radnog mjesta. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 11, str. 1910—1932. LUKIČ Radomir: Društveno raslojavanje kao uzrok društvenih sukoba u Jugoslaviji. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 341—361. MARTINIč Tena: Slobodno vrijeme, kriza ili obnova slobode? Naše teme, Zagreb, 1971, št. U, str. 1933—1940. MLINAR Zdravko: Društvene vrednosti, razvoj i konflikti. Uloga konflikata u Jugoslaviji: dva tipa situacije. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 375— 397. MLINAR Zdravko: Znanje o družbi naj gradi ne le komentira. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. MOZINA Stane: Poudarek na analizi in reševanju konfliktov v delovnih organizacijah. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. MOŽINA Stane: Izvori konflikata u rad-nim organizacijama. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 449—460. PAVIČEVIČ Svetisav: Društveni položaj umetniikog stvaralaštva. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1403— 1413. POPOVIC Mihailo V.: Heteregenost društvenih sistema i sadašnja kriza ju-goslovenskog društva. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 417-^125. RADOVANOVIC Miroslav: Savremeno jugoslovensko društvo u sukobu sa samim sobom. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 399—416. RALIC Prvoslav: Radikalna socijalna revolucija — rešenje krize. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1289— 1299. STANKOVIČ Jugoslav: Sistemski konflikti — vir na ekonomskem področju in v političnem procesu. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. SUPEK Rudi: Socijalni konflikti i društveni sistem. Historicitet, sistem i su-kobi. Sociologija, Beograd, 1971, št. 323—340. ŠELIH Alenka: Dezorganizacija družine in njen vpliv na mladinsko prestop-ništvo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Lj., 1971, št. 4, str. 251— 257. TODOROVIč Aleksandar: Uslovi i uzroci maloletničkog prestupništva u urbanim i ruralnim sredinama. Beograd, Institut za kriminološka i kriminali-stička ispitivanjima — IDN 1971. 180 str. (Omladina i društvo. 1.) — sign. 12. 762—1. TOMŠIČ Vida: Kriminaliteta in socialne spremembe. Na Podlagi gradiva ZN pripravil Boštjan Zupančič. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Lj., 1971, št. 4, str. 244—250. ŽUPANOV Josip: Konflikti u radnim organizacijama. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 427—447. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - ŠOLSTVO ADAMČIK Stanislav: Tendencije razvoja umetničkog amaterizma. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 12, str. 1087— 1098. —: DVOLIČNOST družbe do rumenega tiska je hujša od njegovih kričavih stolpcev. Ali lahko zajezimo šund? Komunist, Lj., 18. febr. 1972, št. 7. ECO Umberto: Srednji vek se je začel. Današnje čase je mogoče primerjati s srednjim vekom (I). Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. FORSTNERIČ France — Marijan Kram-berger: »Državljan te dežele«. Pogovor____Problemi, Lj., št. 103—104, str. 14—17. KERMAUNER Taras: Konflikti u kulturi. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 461—471. KOJOVIč Miroljub: Stvaranje humane sredine i tehnologija. Komuna, Beograd. 1971, št. 12, str. 21—25. —: LISTINA o knjigi. Leto 1972 — mednarodno leto knjige. Bilten UNESCO. Naši razgledi, Lj., 11. febr. 1972, št. 3. MILIč Vladimir: Nauka, tehnika i ideologija u kasnokapitalističkom društvu. Gledišta, Beograd, 1972, št. 1, str. 154—165. NOVOSEL Pavao: Samoupravljanje i konflikt kultura. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 483—488. PARTOŠ Judit & Lajoš Varga: Pozorište i njegova publika. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 11, str. 967—983. RICHTMAN-AUGUŠTIN Dunja: Kulturni konflikt i valorizacija tradicije. Sociologija, Beograd, 1971, št. 3, str. 473—482. 523 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 ŠARCEVIC Abdulah: Iskon i smisao. Covjek i sudbina kulture Zapada. Sarajevo, Svjetlost 1971. 403 +(I) str. (Pogledi, 11.) — sign. 4677—11. ŠIFTAR Vanek: Izobraževanje v splošnih aktih gospodarskih delovnih organizacij. Dialogi, Maribor, 1972, št. 1, str. 60—64. (nad. sledi). TOFLER Al vin: Sok budučnosti. Gledišta, Beograd, 1972, št. 1, str. 166—179. VIŽINTIN August: Dugoročan plan razvoja biblioteka Ljubljane. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 12, str. 1055— 1065. WANEL Paddy & Stewart Hall: Film kao industrija. Kulturni život, Beograd, 1971, str. 954—966. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: BERBEROVIC Ljubomir: Za humani smisao svjetske politike. Encyclopaedia moderna, Zagreb, 1971, št. 17. GLIGORIC Stojan: Interpretacije socija-lizma u arapskim zemljama. (Klasifikacija). Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1387—1402. KUVAČIČ Ivan: O radikalnoj desnici. Osvrt. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 11, str. 1961—1969. 2. Družbenopolitični sistem SFRJ: —: AKCIJSKI program. (2. seja konference ZKJ, 25.-27. jan. 1972.) Komunist, Lj„ 4. febr. 1972, Dokumenti. CETKOVIC Vladan: Nova uloga Socija-lističkog saveza u razvijanju neposredne demokratije. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1337—1346. DOLANC Stane: Naloge izvršnega biroja. Komunist, Lj., 11. febr. 1972, št. 6. DRAGAN Zvone: Gospodarsko-politična (ne)ravnotežja. Naši razgledi, Lj., 11. febr. 1972, št. 3. GLOBEVNIK Josip: Temeljne pravice človeka in občana v ustavni ureditvi. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. KARDELJ Edvard: Društvena uloga komune i dalji razvoj samoupravnih odnosa u njoj. Komuna, Beograd, 1971, št. 10, str. 2—7. KARDELJ Edvard: Zahtevne in odgovorne naloge. Komunist, Lj., 18. febr. 1972, št. 7. KRAIGHER Sergej: Republika kao država i samoupravna zajednica. Komuna, Beograd, 1971, št. 12, str. 3—7. —: OPSTINA i promene u političkom sistemu. Komuna, Beograd, 1971, št. 11, str. 2—24. PETKOVSKI Boro: Sindikat i društveno-ekonomski odnosi. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1322—1336. RAICEVIC Jovan: Reafirmacija klasno-samoupravne orijentacije. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1263 do 1273. STANOVCIČ Vojisiav: Samoupravljanje u radnoj organizaciji i demokratija u globalnom društvu. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1300—1321. STROBL Majda: Uvodno izlaganje na sa-vetovanju (Stalne konferencije gradova). Komuna, Beograd, 1971, št. 11, str. 26—28. S. Politični sistemi in organizacije: BEBLER Aleš: Zgodovinski pomen Bangladeša. Naši razgledi, Lj., 11. febr. 1972. VLASTOVIC Slobodan: Nixon na Kitajskem. Spremembe na svetovnem prizorišču. Komunist, Lj., 18. febr. 1972, št. 7. VUKADINOVIC Radovan: Američka po-litička misao o novim tendencijama u odnosima SAD—SSSR. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1373 do 1386. 5. Mednarodni odnosi: IBLER Vladimir: Medunarodni odnosi. Zagreb, Naprijed 1971. 501 + (I) str. (Hrestomatija političke znanosti.) — sign. 11/11.607. PASIC Najdan: Nacionalni odnosi i samoupravljanje. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, str. 1274—1288. PIRJEVEC Dušan: Preraščanje in razlika. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. PLETERSKI Janko: Vprašanje naroda v socializmu. Naši razgledi, Lj., 11. febr. 1971, št. 3. RACE Boris: O osnutku ukrepov v korist slovenske manjšine v Italiji. Dialogi, Maribor, 1972, št. 1, str. 43—46. 524 RUS VELJKO: Razvojne posebnosti ma-loga naroda. Pitanja, Zagreb, 1971, št. 28, str. 769—786. VII. POLITIČNA EKONOMUA IN GOSPODARSTVO MUJBEGOVIČ Vera: Trajnost dela Roze Luksemburg. Gledišta, Beograd, 1972, št. 1, str. 87—95. ROZMAN FRANC: Se nekaj o Antonu Fiisterju. Dopolnilo k poročilu F. Klopčiča o knjigi M. Britovška. Naši razgledi, Lj., 11. febr. 1972, št. 4. BULAT Stojan: Posledice inflacije. Soci-jalizam, Beograd 1971, št. 11—12, str. 1347—1363. DASIC Dacid: Neke mogučnosti samo-upravnog regulisanja materijalnih odnosa izmedu živog i minulog rada. Komuna, Beograd, 1971, št. 10, str. 22 do 25. ILIC Bogdan: Saradnja jugoslovenskih i inostranih privrednih subjekata. Soci-jalizam, Beograd, 1971, št. 11—12, stran 1364—1373. RAIC Aleksandar: Samoupravna integracija u privredi, protivrečnosti centralizacije i uloga političkog faktora. Naše teme, Zagreb, 1971, št. U, stran 1883—1909. TADEL Tomo: Politična ekonomija in naša stvarnost. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE BARBIC Ana: Dileme u teoriji masovnog komuniciranja. Sociologija, Beograd, 1971, št. 1, str. 43. —: SREDSTVA masovnih komunikacija i knjiga. (Posvetovanje v Ljubljani, 23. nov. 1971.) Kulturni život, Beograd, 1971, št. 12, str. 985—1037. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGAN IZACUE ROTER Zdenko: Religija in konflikti. Naši razgledi, Lj., 25. febr. 1972, št. 4. X. ZGODOVINA — GEOGRAFU A —: ISTORIOGRAFIJA i revolucija. (Diskusija redakcije »Gledišta«) Gledišta, Beograd, 1972, št. 1, str. 7—78. Iz domačih revij GLEDIŠTA, Beograd, št. 2/1972 JAVNA RAZPRAVA: Kako je danes socializem mogoč?; Dogajanja: ANKA BJE-LOBABA: Socialistične ideje v Srbiji in Pariška komuna; RATKO MARKOV1Č: Ali sekamo lastne korenine?; DEJAN M. POPOVIč: Forum romanum 1972; ARTUR POLAČEK: O naravi izredno-sti; Raziskovanja: MILOJE PETROVIČ: Kategorija prakse v vrstah jugoslovanskih filozofov; IVAN KUVAČIČ: O izvorih nacionalizma; ERNST BLOCH: Marksizem in naravno pravo; Pogledi, recenzije, prikazi, anotacije: DRAGAN STOJANO-VIČ: Zgodovina književnosti; ALEKSANDER SEKULOVIČ: Učna knjiga ali horoskop; JOHN KENNETH GAL-BRAITH: Gospodarstvo, mir in smeh (Lazar Pejič); TIHOMIR JOVANOVSKI: Teorija denarnega ravnotežja v socialističnem gospodarstvu (Todor Pop Todo-rov). NAŠE TEME, Zagreb, št. 12/1971 članki in razprave: DUŠAN BILAN-Džlč: Sedanji zgodovinski trenutek in možne smeri družbenega razvoja (II); JOSIP ŽUPANOV: Sociologija in samoupravljanje; NIKOLA PASTUOVIč: Distribucija vpliva v vaših podjetjih; JO-VAN MIRIČ: Država in pravo v odnosu do občin in posebnih interesov; SAVO PEšIč: KPJ in naši prostovoljci v španski državljanski vojni; Pogledi: ZDRAVKO ZIMA: Che Guevara in Latinska Amerika ali o avtentičnih poteh revolucije; Esej: PETER BERGER-STANLEY PUL-BERG: Postvarenje in sociološka kritika zavesti; Dokumenti: Gradivo ob vprašanju skupine »Delavska opozicija« na XI. kon- 525 Teorija In praksa, let. 9, št. 3, Ljubljana 1972 gresu RKP(b); Razstava knjig: U. in M. Dulovič: Memoriranje in iskanje informacij — metode in sredstva (Ante Lešaja); V.VINOGRADOV: Stilistika in poetika (Etel Somborac); Iz domačh in tujih revij. SOCIJALIZAM, Beograd, št. 1/1972 Študije in članki: 2IVOJIN RAKO-CEVIC: Programatična meja ekonomske politike; BALSA ŠPADIJER: Razvoj jugoslovanskega samoupravnega federalizma in ustavni amandmaji; RATKO B020-VIC: Naravnanost v ustvarjanju človeških potreb; ZORICA PRIKLMAJER-TOMA-NOVIC: Teorija partije v komunističnem gibanju Zahoda; Komentarji: MILIJA KOMATINA: Razred in avantgarda v luči druge konference ZKJ; Prispevki: LAZAR BUROVSKI: Prispevek k razpravi o novi ustanovni opredelitvi občine: MILAN VUKASOVIč: Sindikat v novih pogojih; Prikazi: KACUSA MIJANO-VIC: Valter Benjamin: Proti kritiki sile; DRAGICA JANJIč: Študija Pentagona; O. BABAROVIC-LJ. PALIGORIČ: Can-dido Mendes: Gibanje v akciji — katoliška levica v Braziliji; PREGLED, Sarajevo, št. 2/1972 Članki: ENVER REDŽIC: Jugoslovanska državna skupnost v dokumentih vodstva KPJ o vstaji 1941. leta; HAMDIJA KAPIDŽIč: Položaj Bosne in Hercegovine za časa avstro-ogrske uprave; GRU-JICA 2ARKOVIČ: Kadrovska podoba univerze; DRAGOSLAV MIRKOVIC: Učinkovitost študija; SANA SALAHO-VIC: Znanstveni in tehnično-tehnološki razvoj ter tendence v izobraževanju žena Jugoslavije; Iz kulturne zgodovine narodov BIH: NEVENKA GOSIČ: Bosenski frančiškani in književno-jezikovna praksa katoliške propagande v Bolgariji; Mednarodni pregled: DUŠAN BRKIC: Kitajska med včeraj in jutri; Pogledi: TAHIR T AN O VIČ: O etiki na sodišču in okoli sodišča: Prikazi: IL1JAS BOSNJOVIC: Problemi znanstvenoraziskovalnega dela; TIHOMIR JANOVSKI: Teorija denarnega ravnotežja v socialističnem gospodarstvu (Todor Pop Todorov); SULEJMAN BAKARšIČ: Monografija o gradiščanskih Hrvatih; 526 AVTORSKI SINOPSISI UDC 001.89(497.1) OSREDKAR, prof. dr. Milan: Reflections on research in our country Teorija in praksa, Vol. 9, No. 3, p. 362—370, Ljubljana 1972 Data from other contries about programming and financing research are of limited use, domestic data do not exist, however. A quick analysis shows that most innovation is imported in this country. For competent import and adaptation to our needs up to date knowledge is required which only scientific school can offer. Its level thus determines the level of innovation. Drawing from worlds scientific treasury of knowledge is possible for the competent only. The purpose of fundamental research is to create and to verify the competence. The alternative to own competence is innovation through commercial channels which might be less desired due to the profit oriented motivation of the seller, different from buyers interests. More means are required for science in general and for the university, more stimulus for science — industry cooperation, more guaranties for the appropriate use of means. UDC 329(497.1)323.3 HAFNER, Vinko: The League of Communists and the Working Class Teorija In praksa, Vol. 9, No. 3, p. 371—382, Ljubljana 1972 The author speaks about the relations between the League of Communists and the working class from the point of view of the participation of the workers in the social structure of the members of the League of Communists; he establishes that there exists no persuasive proof of a firm connection between the class and its political vanguard as a sufficiently numerous participation of workers and their decisive influence in the League of Communists. He illustrates this too weak connection by data showing that 73 •/o of employees in Slovenia are workers and 27 % other employees (above all intellectuals), the social structure of the members of the League of Communists of Slovenia, on the other hand, shows an opposite picture. In the League of Communists 34 % of the members are workers and 66 °/o other employees. With the process of the formation of social layers a new social and ideological and political unity is established in the League of Communists, a unity which is not based upon the social interests of the worker and the working class as a whole but rather on the more narrow interests of its upper layers, middle strata, which today have a large majority and the strongest actual influence in the League of Communists. This gives reasons for the demand for a profound change in the social structure of the members in the League of Communists. UDC 070.1:378.18:659.4 DÏUVEROVIC, Borisav: The Public Opinion of Youth and Press for Youth and Students Teorija In praksa, Vol. 9, No. 3, p. 487-^*98, Ljubljana 1972 The author considers the phenomenon of the public opinion of youth and its institutionalized forms, the press for youth and students. Even though the category youth consists of several more or less structured groups with different social positions, it can be regarded as a whole characterized by common anthropological and socially conditioned characteristics. It the conditions of a more intense political life and above all in sharpened conflicts with the concepts of the »old« generation, this public opinion is getting more explicit, this change is also reflected in the press for youth and its influence upon youth. In the time of sharper confrontation there emerges also differentiation within the press for youth. The number of printed copies is no longer the measure of influence, a true political involvement and accordance with the public opinion of youth and students become criteria of influence and response. Periodicals which oscillated between the official views of different forums and a wide youth activism, having insufficient courage to get away from the safe protection of patrons, have remained unknown. This is the worst punishment — their own condemnation. 527 Teorija In praksa, let. 9, it. 3, Ljubljana 1972 AVTORSKI SINOPSISI UDK 001.89(497.1) OSREDKAR, prof. dr. Milan: Razmišljanje o raziskovalnem delu pri nas Teorija in praksa, Ljubljana 1972, let. 9, št. 3, str. 362—370 Podatki o programiranju in financiranju raziskav iz drugih držav so omejeno uporabni, domačih pa praktično ni. Približna analiza pokaže, da pride v naši družbi pretežna večina inovacije, dobre in neprimerne iz uvoza. Za dober uvoz in prilagoditev na naše razmere je potrebno najsodobnejše znanje, ki ga lahko nudi le znanstvena šola. Njena raven torej določa raven inovacije. Iz svetovne zakladnice znanja črpa lahko le tisti, ki je za to usposobljen. Namen osnovnih raziskav je usposabljati za črpanje, preverjati znanje. Alternativa lastnim sposobnostim je inovacija po trgovskih kanalih, ki so manj priporočljivi tudi zaradi trgovskih interesov prodajalca, različnih od interesov kupca. Potrebno je več sredstev za znanost na splošno in za univerzo, več stimulacije za povezavo znanosti z gospodarstvom, več zagotovil, da bodo sredstva dobro uporabljena. UDK 329(497.1)323.3 HAFNER, Vinko: Zveza komunistov in delavski razred Teorija in praksa, Ljubljana 1972, let. 9, št. 3, str. 371—382 Avtor obravnava odnos med ZK in delavskim razredom z vidika udeležbe delavcev v socialni strukturi članstva ZK; pri tem ugotavlja, da ni nobenega bolj prepričljivega dokaza za trdno povezanost med razredom in njegovo politično avantgardo kot je dovolj številna udeležba delavcev in njihov odločilni vpliv v ZK. Preslabotno povezanost osvetljuje s podatki, da je od vseh zaposlenih v Sloveniji 73 '/a delavcev in 27 "/o drugih (predvsem umskih delavcev), socialna struktura članstva ZKS pa kaže obratno sliko. V Zvezi komunistov Slovenije je bilo med članstvom 34 "/• delavcev in 66 % drugih zaposlenih. S procesom socialnega razslojevanja poteka v ZK obenem tudi nova socialna in idejno-politična enotnost, ki ne temelji na socialnih interesih delavstva in delavskega razreda kot celote, temveč na ožjih interesih njegovih gornjih plasti, srednjih slojev, ki imajo danes v ZK izrazito večino in največji dejanski vpliv. S tem je utemeljena zahteva po koreniti spremembi v socialni strukturi članstva ZK. UDK 070.1:378.18:659.4 D2UVEROVTČ, Borisav: Javno mnenje mladih in mladinsko-študentski tisk Teorija in praksa, Ljubljana 1972, let. 9, št. 3, str. 487—498 Avtor razmišlja o fenomenu mladinskega javnega mnenja ter njegovih institucionaliziranih oblikah, mladinskem in študentskem tisku, čeprav sestavlja kategorijo mladih vrsta bolj ali manj strukturiranih skupin z različnim družbenim položajem, lahko gledamo nanjo kot na celoto, za katero so značilne nekatere skupne antropološke in tudi socialno pogojene lastnosti. V razmerah intenzivnejšega političnega življenja, zlasti v zaostrenih spopadih s pojmovanji »stare« generacije, postaja to javno mnenje mnogo izrazitejše, z njim pa tudi mladinski tisk z njegovim povratnim učinkom na mladino. V času ostrejših konfrontacij prihaja tudi do diferenciacije v samem mladinskem časopisju. Naklada kot merilo vplivnosti odpove, kriterij vplivnosti in odmevnosti je resnična politična angažiranost in usklajenost z mladinsko-študentskim javnim mnenjem. Listi, ki so nihali med uradnimi stališči forumov in širokim mladinskim aktivizmom, ki so imeli premalo državljanskega poguma, da bi se iztrgali iz varnega okrilja mecenov, so ostali brezimni. To pa je najhujša kazen, na katero so se sami obsodili. 528 Tuji avtorji Josef Hindels je avtor, ki je dobro znan v novejši marksistični publicistiki. Rojen je leta 1916 na Dunaju; kot pripadnika leve socialne demokracije ga je avstrofašistični režim preganjal. 1937 je emigriral na Norveško in potem na Švedsko. Leta 1946 se je vrnil v Avstrijo, kjer je član levega krila SPO. Bil je sekretar sindikata privatnih nameščencev, danes pa je v vodstvu delavske zbornice. Poleg več člankov je napisal še tele knjige: Hitler ni bil naključje (1962), Ali živi Stalin v Pekingu? (1964) in Kaj je danes levo? Socialistična strategija v poznem kapitalizmu (1970). Gunnar K. Myrdal rojen 6. decembra 1898, je znani švedslci ekonomist in sociolog, profesor za mednarodno gospodarstvo na univerzi v Stockholmu; bil je predsednik državne komisije za gospodarsko načrtovanje, minister za trgovino in industrijo (1945—1947) ter sektretar ekonomske komisije OZN za Evropo (1947—1957). Napisal je večje število del, med katerimi so zlasti znane: Asian Drama: An Inquiri into the Poverty of Nations (Azijska drama. Raziskava o bedi narodov, 1968), Challenge to Affluence (Izziv obilju, 1963), Beyond the Welfare State (Onkraj državne blaginje, 1960), Economic Theory and Under-Developed Regions: Rich Lands and Poor (Ekonomska teorija in manj razviti predeli. Bogate in revne dežele, 1957), An International Economy. Problems and Prospects (Mednarodno gospodarstvo. Problemi in perspektive, 1956), Development and Under-Development. The Mechanism of National and International Inequality (Razviti in nerazviti. Mehanizem neenakosti v državnih in mednarodnih razsežnostih), The Political Element in the Development of Economic Theory (Politični element v razvoju ekonomske teorije, 1932), An America Dilemma: The Negro Problem and Modern Democracy (Ameriška dilema. Črnski problem in sodobna demokracija, 1944), Objectivity in Social Research (Objektivnost v družboslovnem raziskovanju, 1970). • Franc Urevc: Stabilizacija gospodarstva in zamrznitev cen • Marjan Dolenc: Gospodarski trenutek • France Cerne: O nekaterih teoretičnih vprašanjih našega tržnega sistema • Okrogla miza: Dileme o vlogi subjektivnih sil v družbenem razvoju (nadaljevanje) • Adolf Bibič: Položaj in perspektive političnih znanosti v Sloveniji • Boštjan Markič: Kandidiranje kot temeljna sestavina volilnega procesa • Kaslm Suljevlč: nične kategorije • Boris Kidrič: Boj blrokratizmu, iS karierizmu In drugim nezdra-> vim pojavom (zbrana dela Bo-0) risa Kidriča), Govor B. Kidriča na VI. kongresu KMI (zgodo-vinski arhiv) ■C • Josip Globevnik: Premoženjski ¡S, spori o zahtevlkh manjše vred-E nosti "O • Dušan F. Likar: Armada v luči 09 kibernetike "55 • Sveto Kovačevič: Samouprav-PB Ijanje in vseljudska obramba S * Peter Gibbon: Razredna dia-„ lektika v Ulstru « Mitja Jermol: Delna in popolna prepoved jedrskih poskusov 09 t/i > rsi