_	v „' .J J>J, '„____„^.-LJ.'a
Vsebina I. zvezka.
Stra n
1.	P. Ladislav Hrovat, c. kr. prof. v p. Sp. F. H.......1
2.	Kam? Zl. J. —ek...............4
H.	Kakor — nekdaj! Zl. Josephus ..................4
4.	Erazem Tattenbach. Žaloigra. Piše Prokop..............5
5.	Gostačeva hči. Piše T.	..... .13
6.	Florijan Skomljan. Piše Martin Molele .....	17
7.	Na valovih Savinje. Sp. A. Sušnik ....	.22
8.	Sebi. Zl. J. —ek........................24
9.	Povodni mož. Zl. A. H.	. ......25
10.	Misli. Zl. —a—...............26
11.	Andrej Kačič-Miošič, narodni hrvaški pesnik. Piše Fr. Kovačic .	26
12.	Dva kralja. Romanca. Zl. A. 31. . . . .......30
13.	Črtice iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega. Piše —i—	31
14.	Beseda — kje si? Piše J. M.............36
15.	Časnikarstvo poljsko (varšavsko). Piše Tytus Sopodzko	38
16.	Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu. Piše F. S. Lekše	39
17.	Slovstvo..................43
A.	Slovensko. Letopis Matice Slovenske za 1. 1890. Uredil Anton Partei. — Občna zgodovina za slov. ljudstvo. Piše Jos. Stare. —
B.	Hrvaško. Ptice. Nap. Davorin Trstenjak. — O pristojnom ponašanju j čistoči. Nap. Jos. Kotarski. — Duhovna razmatranja. Nap. dr. M. Stiglič. — Ruska biblioteka. — C. Češko. Život na onom svete. Pod. Elias Meric. — O bide lidske. — Kratochvilnä historie o ptäku Velikanu Velikanoviči. Nap. Fr. C. — D. Srbsko. Narodne pripovijesti i presude. Pok. Vuk vit. Vrčevič.
18.	Raznoterosti . ...... ........47
Naše slike. — Ladija v ljubljanskem barju.
M I i ©b
I.	P. Ladislav Hrovat ...	.....1
2.	Sveta družina v betlehemskem hlevu..............9
3.	Povodni mož	.............25
4.	Andrej Kačič-Miošič .	... .....27
5.	Slikar ...... ........	31
6.	Obdarjevanje konj v Št. Jerneju na Dolenjskem ...	33
7.	Ljubljanska stolnica in škofijska palača......40, 41

Cena: Za celo leto S gld.; za pol leta 1 gld. 50 kr. Za več dijakov skupaj rta l. 2 gld. 60 kr. Uredništvo in upravništvo je v Marija-nišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katoliška
Bukvamai*
P, Ladislav Hrovat,
(Spisal F. II.)
Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan.
S. Gregorčič.
besede pesnikove pač moremo po pravici izreči o možu, katerega sliko zreš, čitatelj, tu doli, o možu, ki je — dejal bi —posvetil vse svoje moči do sive starosti v to, da bi se lepo razvila mila slovenščina in zadobila svoje pravice v javnem
življenju. Ni se boril na političnem polju, ampak »z uma s vitli m mečem« in ljubečim srcem je učil dolgo, dolgo let mladino, kako naj slovenski pravilno piše, in cepil v mlada, za ideale vneta srca ljubezen do materinega jezika, mile slovenščine. Ta mož je p. Ladislav Uro v at,
c. kr. profesor v pokoju in lastnik zlatega križca za zasluge s krono. Ni naš namen, tudi ni prostora, da bi na dolgo opisovali zasluge tega vrlega frančiškana za razvoj slovenskega jezika in narodne ideje. Le v prav kratkih potezah hočemo omeniti njegovo slovstveno delovanje in ga tako
poslaviti tudi v našem listu, ko ga je po-slavil sam svetli cesar. Rojen je bil v Zgornjem Tuhinju L 1825., dne 10. marca, in krščen za Jožefa. Njegov oče Martin je imel v mali vasici, »Velike Hribe« imenovani, majhen mlin in poleg tega kos zemljišča.
*) Treba čitatelju tudi pojasniti, kako smo dobili sliko našega slavljenca. Vrli g. pater se
nikakor ni dal fotografovati, dasi so ga prosili in bi bil s tem mnogim ustregel. A pokojni
Veljal pa je po vsi Tuhinjski dolini za učenega in modrega moža, ker je imel v svoji miznici veliko slovenskih knjig, katere je sam do sive starosti, do 85. leta, marljivo prebiral. Ob nedeljah in praznikih pa je rad sosedom ali svoji družini čital kaj poučnega iz svojih knjig. Kaliževa hiša je imela več knjig nego vsa dolina skupaj; zakaj v onem času, ko še vsaka fara ni imela svoje šole, bila je slovenska knjiga na kmetih jako redka, in kdor je znal brati, veljal je za učenega. Tudi je skrbel, da bi se otroci naučili brati. Jožeta pa je pri pičlih dohodkih in slabih letinah, ki so bile v teh letih, vendar le odločil za šolo, pa mu tudi vedno zatrjeval: »Moraš se učiti tako, da boš kedaj znal tudi sam bukve pisati«.
Normalko je zvršil v Kameniku in potem šel v latinske šole v Ljubljano. Po šesti šoli je 1. 1845. stopil v frančiškanski red in 1. 1848. zvršil takratne modroslovske šole na domači šoli v Gorici. Dne 22. sept. leta 1849. je bil posvečen v mašnika. Po dokončanih bogoslovskih šolah so ga 1. 1852. poslali predstojniki na vseučilišče na Dunaj, da se pripravi za učitelja klasične filo-logijo. Ker so o tem času v Novem Mestu razširili šestrazredno gimnazijo po novi uredbi v osemrazredno, potreboval je red za to preosnovo potrebnih močij. Iz tega vzroka se oglasi marljivi gospod že leta 1854., da bi napravil preskušnjo za klasično filologijo. Po izpitu so ga še istega leta poslali predniki za učitelja na novomeško gimnazijo.
Precej je pričel tudi slovstveno delovanje. V šolskem poročilu 1. 1856. je
p. Aleksander Roblek, znan kot slikar, naslikal ga je — hočeš nočeš — pred več leti; sliko je posnel fotograf, in po fotografiji je narisal našo sliko domač risar. Isti risar mu je pripel tudi zlati križec — s svojo roko. Uredn.
priobčil spis po Ilijadi Hectors Charakteristik in 1. 1858. sestavek o latinskem časoslovju (das aor. perfection in lat. Folgesätzen).
V tem času je jela tudi slovenščina dobivati večjo veljavo po šolah. A le tedaj se more poučevati s pridom, ako imajo učenci veselje do materinega jezika in pa primernih knjig. Za slovenščino ves vneti učitelj je brzo spoznal, da se pogreša obojega. Zato je porabil vsako priliko, da bi v mladini budil ljubezen do materinega jezika in pa do staroslovenščine. Prav lepo to kažejo besede, katere je položil koncem šolskega leta 1861. na jezik nadepolnemu mladeniču I. Lj. — Naj iz tega lepega govora navedem nekaj odstavkov, ki značijo njegovo mišljenje.
»Stanovali so nekdanji Slovenci z lastnimi knezi v deželi, ki je še dandanašnji zemlja slovenska. Ali ta zemlja je bila vse večja, kakor je sedaj. Njih meje so segale od sinje Adrije do deroče Donave, od iztočja Save čez Ko-
v
roško, Štajersko in Solnograško do bistrega Ina — pač lepa širjava! Glas našega krepkega jezika je odmeval po panonskih ravninah in po noriških planinah ; sladka pesem, očitalnica mehke čuti slovenske, se je glasila po zelenih dolinah in visokih hribih. To ti je bila prilika, jezik izobraževati! Pesem zahteva mehke čuti, gibčne govorice; pesem mehča čuti in izobražuje jezik. Slovenci so in so bili mehke čuti, pevni narod; gladili so pa že tudi takrat besedo, zakaj zgodovina nam pravi, cla se je med novejšimi jeziki slovenski jezik najprej začel izobraževati. Imamo pa tudi med vsemi Slovani najslavneje spomenike, ki segajo v deseto, da! celo v osmo stoletje, ki so nam priča, da je bil naš jezik nekdaj bogatejši v besedi in izrazih, urnejši v oblikah, kakor je
sedaj. Pa nemila osoda ga je ovirala V izobraževanju, da so ga prehiteli drugi.
Materi Sloveniji došlo je pa tudi to veselje, da so Slovenci prvi kristijani bili med vsemi Slovani. — Hodili so v slovenske pokrajine že prej ozna-novalei z Laškega in Nemškega, ali niso imeli pravega pospeha, kajti jezika niso umeli ter po tolmačih govorili, oznanovavci so bili iz dežela, s katerimi so se Slovenci morali boriti, prinesli so svete resnice, pa tudi davke in tlako. Slovenci so čislali dari, pa sovražili darivca.
Potem šele je nastopila doba pravega veselja za mater Slovenijo, ko so bili poklicali slovenski knezi Rastislav, Svatopluk in Kocelj sv. brata Cirila in Metoda v naše dežele. Ona sta prinesla sv. vere luč, pa tudi prave omike ključ. — Učila sta Slovence moliti, pa tudi brati; stavila sta cerkve, pa tudi šole; po slovensko sta maševala, po slovensko opravljala cerkvene obrede. Ciril je zložil abecedo, slovenskemu jeziku primerno in izvrstno, kakoršne še dandanašnji noben evropejskih narodov nima; kmalu sta si zbrala 50 učencev — slovenskih sinov, delala sta ž njimi in pisala, sv. pismo prestavljala. In tako po širokem ob enem času z vspehom delati je bilo takrat lahko mogoče, kajti slovenski jezik je bil izobražen. Slovenci so bili še skupaj, ter imeli enake običaje, enako govorico, če ravno po dolgi legi sveta nekoliko različna narečja. Cirilove prestave so bile last celega slovenskega naroda. In če si jih dandanašnji Slovenci, Slovaki in Bolgari prisvojujejo, delajo pač vsi prav, kajti bili so nekdaj vsi en narod.
Tista doba je bila najslavnejša doba slovenskega slovstva, največje veselje za mater Slovenijo; ali žal! trpela je le kakih trideset let.
Kmalu so se vzdignile na slovenskem obnebju hude nevihte. Nemci so si svojih panonske pokrajine, češ, da so jih oni prvi obdelovali: zakaj bi vžival Grk sad njih truda in znoja! . . . Zaspala je slovenščina po naših krajih. Več kot 600 let je bila brez dušne hrane. V slovenskem jeziku se ni več učilo, nič pisalo, nič bralo. Slovenski jezik se je slišal le še pri mirnih čedah, okoli domačega pohištva in v veži božji. Bolj izobraženi so se poprijemali tuje omike, posnemali tuje šege in tujo obleko in trosili tuji jezik; seveda se je tudi borni kmetic raji po mogočnem grajščaku obračal. V takih okoliščinah si hči stare Kirilice pomagati ni mogla; ali vse nezgode je vendar le niso zatrle ; pod trhlim truplom je klila iskra Slovenije, značaj narodov je ostal slovenski, je trden in krščanski narod, kakor o Metodovih časih. Govorica se je nekaj premenila; ali hči je podobna materi Kirilici.
Prva zarja bolje dobe je zasijala mladi slovenščini v 16. stoletju. Trüber je prvi
v
začel slovenski pisati. Z njim so delali: Dalmatin, Krel in Bohorič. Ali ti možaki niso delali iz ljubezni do slovenščine, ampak le, da bi tisto svojo »reine Lehre« hitro zatrosili med Slovence; niso delali v narodnem duhu, ampak na nemški podlagi, oblekli so slovenščino v tujo obleko, ter so jo po nemških pravilih osnovali in ji »artikel« vsilili. Hitro se je bila vzbudila slovenščina; ali kot blaga devojka vidi, da ji še ni čas vstati, trudna predolgega spanja glavo položi in zopet zadremlje.
Kar — dan napoči, zarja zašije, Vodnik zakliče: »Slovenija vstani!« Slovenija vstaja in vzdiha, kdo kliče na dan? Vodnik pristopi in spravi Slovenijo na noge. Vodnik je občutil mile glasove vile slovenske, vbral je strune in v na-
1*
4
Kam? — Kakor — nekdaj!
rodnem duhu zapel. — Pridruži se Vodniku krepki junak, slavni Kopitar. Delala sta z združenimi močmi, kar je bil napeljal prvi, izpeljal je drugi. Napadel je Kopitar »germanizme«, iztrebil »artikel«. Našel je zapuščeni hčeri milj eno mater. Odkazal je vir, kje si mora pomoči iskati tisti, ki se hoče temeljito izobraziti v slovenskem jeziku.
Je pa tudi v resnici staroslovenščina močen vir. Ona ima veliko besed, ki so sedaj ali čisto pozabljene, ali jih rabimo v drugem pomenu, ali pa le še odrastlike imamo, korenina pa je usahnila ; ima čvrsto izražene in gladke olikane oblike. Seveda mrtvih obuditi ni
mogoče, ali kdor se hoče temeljito izuriti v slovenskem slovstvu, mora se poprijeti staroslovenščine. Kar je utrjeno v starem, bode mu pravilo za nove reči. Dalje mora gnati vsakega dobrega sina, da pozve, kako so govorili naši prededje v starih časih, v devetem in desetem stoletju. Vsak ukaželjni mladi Slovenec, ki se zave narodnosti slovenske, naj bi se poprijel tega uka že tudi iz ljubezni do stare matere. Slovenščina preganjanje trpi, kar je umrl Metod; vsaj mi, njeni otroci, jej ne delajmo žalosti!« (»Novice« 1861. str. 302).
(Konec.)
Kam?
R=V\tam bi zletelo
T Moje srce t Tje, kjer se solnce Vtaplja v morje.
Morje shladilo Žar bi ognjen; In me stopilo V prašek voden.
Z morjem veslalo Y širni bi svet; Ž njim bi nazaj se Vračalo spet. —
It
Me vedno.
_ . . 7
Kakor — nekdaj!
^ Tu klopica stojiš t Še vedno,
kakor nekdaj,
t
kakor nekdaj, — Ob lipici sloniš.
Še vedno, — kakor nekdaj, —
Potoček tu šumljaš, Še vedno, — kakor nekdaj, — Med cvetkami skakljaš.
In zopet, — kakor nekdaj, —
Pri mizi jaz sedim, In zopet, — kakor nekdaj, — Ti v tvoje dno strmim.
A nič več, — kakor nekdaj, —
Si s tabo ne želim; Po svetu, — kakor nekdaj, — Zdaj več ne hrepenim.
Ljubezni, — kakor nekdaj, —
Ne iščem sred sveta: Doma le, — kakor nekdaj, — Ljubezen se smehlja.
Josephus.
Erazem Tattenbach.
Zaloigra v petih dejanjih..
(,Spisal Prokop.)
Uvod.
w eč razlogov je napotilo urednika, da je sprejel v list to igro. Prvič že pesniški umotvor sam,
wCg)0'	V
?ki bode vzbujal zanimanje čitateljev. Uredniku treba skrbeti, da je v listu dovolj razlike. Citatelju že preseda, ako se ponavlja vedno vse po istem načinu. Drugič je snov te žaloigre nekaterim čitateljem deloma znana in sicer iz povesti Jurčičeve: »Ivan Erazem Tatenbah«. Menda se ne motimo, misleč, da je tudi našega pesnika prav ona povest navdušila za to žaloigro. In naposled bode imel urednik priliko, da izpregovori v listu nekoliko o dramatiki v obče in posebej o žaloigrah, ozirajoč se na to igro. Ocenil bode igro samo, pokazal njene dobre in nedostatne strani, primerjal igro bodisi z ono povestjo, bodisi z drugimi žaloigrami in tako podal čitateljem praktičen pouk o tej vrsti pesništva.
Ker nimajo vsi čitatelji v rokah obširne zgodovine, ki bi jih poučila o snovi te igre, naj povem v kratkih črtah zgodovinski razvoj, ki je podlaga temu igrokazu.
Cesar Leopold I. (1658 — 1705) je bil jako blag in miren vladar, vendar je imel opraviti z raznimi sovražniki: na jugu s Turki, na zapadu pa so mu hoteli škodovati Francozi. Pa tudi notranji nasprotniki so mu delali skrbi.
Ko je cesarska vojska leta 1664. s pomočjo Francozov in po hrabrosti Hrvatov premagala pri St. Gothartu Turke, sklenili so cesarski prehitro premirje za 20 let, dasi bi bili lahko Turka še bolj pobili. Zlasti so bili Ogri z vasvarskim mirom nezadovoljni in še bolj z Leopoldovo vlado. A vlada je bila nezadovoljna z Ogri. Rekla je, da se v poslednji turški vojski Ogri niso dobro obnašali. Zaradi varnosti je postavila nekaj avstrijskih vojakov na mejo turško, kar je pa poleg drugih stvarij Ogre jezilo. Pač več vzroka za nezadovoljnost je bilo na Hrvaškem: Hrvatje so v turških vojskah največ trpeli, a najmanj plačila dobili. Morebiti res ni bilo pri Leopoldovih svetovalcih vse tako, kakor bi moralo biti, a Ogri se niso mogli pritoževati. Uživali so toliko slobode, da je bil vsak plemenitnik nekak kralj, — kakor piše neki pisatelj iz one dobe, — in kralj sam jim je bil le zaščitnik. Ko so začeli nekaterim veljakom vedno bolj rojiti po glavi sebični nameni, napravili so 1. 1666. zaroto proti Avstriji in cesarju. Na čelu te znamenite zarote so bili: Peter Zrinski, častilakomen mož, ki je bil tedaj hrvaški ban; Frankopan, njegov svak; Franc Rakoczy, ki je bil zet Zrinskega; Wesseleny je bil palatin, a že 1. 1667. umrl; grof Nadasdy, ki bi bil rad postal palatin, a ko mu je izpodletelo, pridružil se je nezadovoljnežem; naposled je bil v tej zaroti še imenitni grof Erazem Tattenbach, ki je imel na Štajerskem mnogo posestev, a želel dobiti tudi Celje. Pridružil se je zarotnikom 1. 1667. O njegovem značaju pripovedujejo, da je bil častiželjen, udan strastem in malo pogumen.
Po raznih potih so zvedeli cesarski o zaroti. L. 1670. so večino izmed njih zaprli. Tattenbacha dne 22. marca v Gradcu. Služabnik Tattenbachov je izdal vladi medsebojno pogodbo. Začela se je ostra pravda, obsodili so zarotnike, obglavili Zrinskega inFrankopana in dne X. decembra 1671.1. tudi Tattenbacha v Gradcu.
Taka je zgodovinska podlaga naši žaloigri. Ne moremo še sedaj govoriti, ali je ta snov primerna za žaloigro, ali ni: čitatelj naj se prepriča sam, mi pa bodemo pozneje rekli o tem besedo. A izvestno je v tem mnogo tragičnih momentov, izvestno sme umevati pesnik dogodke tudi nekoliko drugače, kakor jih umevajo navadno, — da piše le dosledno in resnično.
Kakor smo omenili, napisal je Jurčič roman po tej snovi. Povest prvega slovenskega pripovedovalca sloni na zgodovinskih tleh, Tattenbach je risan, kakor ga riše zgodovina. Dogodki, tam opisani, vrše se kakih pet let in na raznih krajih.
Dramatik se mora gibati v tesnejših mejah, nego povestničar, bodisi glede na čas, bodisi na prostor. Ima pa zato več drugih pripomočkov, katere lahko rabi, da stavi gledalcem prave slike iz življenja pred oči. Nečemo tu tajiti, da se v tej igri ni trudil niti pisatelj, niti urednik, da bi naredil razvoj preveč zapleten: kar je preveč zavito, zavozlano in umetelno, tudi ni jasno in dobro. Za list ni smela biti igra dolga, da ni naposled vedno le ista tvarina v vseh številkah.
Toliko se nam je zdelo potrebno povedati, predno podamo igro samo.
OSEBE.
PETER ZRINSKI, ban hrvaški. FRAN RAKOCZY, njegov zet, \ ogerski FRAN NADASDY,	pleme-
FRAN FRANKOPAN,	i nitaši.
ERAZEM TATTENBACH, štajerski grof. ANTONIJA, njegova soproga. MIRKO, njiju sin.
JANKO WEILER, priročni pisar grofov.
MARKO, kmečki ženin.
ANA, njegova nevesta.
DUHOVNIK.
MENIH.
SODNIKI.
DVA GODCA.
MLAD CIGAN.
MLADA CIGANKA.
SPREMSTVO.
DR. GALLUS, zdravnik in zvezdogled.
Sodniški sluge, seli, vojaki, cigani, ljudstvo. (Dejanje se vrši deloma na hrvaški grajščini Zrinskega ob ogersko - štajerski meji, deloma na štajerski grajščini Tattenbachovi blizu tam, deloma v Gradcu 1. 1670.— 1671.)
I. Dej
1.	prizor.
Zrinski, Rakoczy, Nadasdy, Frankopan.
Na gradu Zrinskega.
Franlcopan. Kako ga dolgo ni 1 Za uro ura Potekla je, in čakanja ni konec: Se vedno sluha ni o njem, ne duha.
Zrinski.
Da pride, vem. Ne sodimo prenaglo: Opravek nujen lahko ga ovira. Besede dane ne prelomi nikdar.
Sluga.
Pisar gospoda grofa Tattenbacha Prijezdil ravnokar je —
Zrinski.
Reci mu,
Da naj takoj sem pride!
Sluga.
Da, gospod.
Zrinski
Kaj mora neki biti, da pisarja Pošilja semkaj ?
2.	prizor.
Prejšnji, pisar.
Pisar.
Klanjam se, gospoda. Gospod moj, grof, mi je naročil, naj Pojezdim v grad vaš, in naj vam povem, Da pride stoprv na večer k gospodi, Ker posli važni so ga zadržali.
anje.
Zrinski.
Ze prav; odidi in se pokrepčaj! Pisar.
Prelepa hvala, cenjeni gospod!
3. prizor.
Prejšnji brez pisarja.
Nadasdy.
Ne škodi nič, da ni še došel grof, Lahko se zgovorimo, kaj, kako Prospeva naša reč!
Rakoczy.
Da, prav tako!
Nadasdy. Gospodje čislani, tako kot zdaj Ne sme ostati, to vam pravim. Ne sme — in pač ne bode! Vprašam vas: Čemu je treba nam cesarja? Mar Ne moremo gospodje sami svoji V deželah dedov svojih bivati? Madjari mi le na-se se oprimo, Bodimo sami gospodarji. Oger Ne rabi oskrbnika lasti svoji, Ki mu zapravi vse, če ga je volja. Čemu nam tlači narodne pravice, In kar jih ni, pa bode jih v bodoče; Storili svojo smo dolžnost, prosili, Da naj vojake iz dežel odstrani, Naj vrne stara prava — a zaman. Grof Auersperg in Lobkowitz sta več — Krvnika ta prokleta — kot smo mi.
In kaj nam preostaja, bratje dragi, Kot buna, vojske moč in meča strah? Uprimo se, odbijmo silo s silo! Končano v kratkem bode to nasilstvo. A vendar treba nam zaveznikov: Nikdar ne žene jedna kaplja mlina, A kapelj sto stotero moč ima.
Rakoczy.
Apafy nam pomoči ni odrekel, In Ludovik francoski tudi ne; Da večja naša bode sila, smo V pomoč pozvali tudi sultana. Lepo naj bode, ali ne lepo, — Ne vprašamo po tem — a biti mora.
Zrinski.
Vsakako pa skrbite, da Erazem Ostane zvest — sicer premajhna moč, Da v boju zmago nam bi pridobila — A dvor ga ljubi, in pozvedeti Nam lahko bo, kar nam sicer je skrito. In kaj! Vse Štajersko seboj potegne.
Frankopan. Bojim se, da se trudimo zaman, Strašljivec je, »zarota« plaši ga, Zakaj cesarju močno je udan. Kaj bolje ni, če pravih mu namer Se ne povemo?
Nadasdy.
Da, tako, tako!
Rakoczy.
Mar misliš res, da je plašljivec on? Zrinski.
Tako ne mislim! Strah ga ne odvrača; A vest mu ne pripušča, da nezvest Prelomil bi prisego njemu sveto.
Nadasdy.
Tako je res.
Frankopan.
Zatorej mislil sem, Da bilo bi najbolje govoriti O tej zaroti malo pač drugače, Kot je resnica. Le o svetnikih Na Dunaju menimo se cesarskih, In te sovraži britko on, kot mi.
Zrinski.
To sam poslednjič mi je pravil skrivno. Slušajte, kar mi sam je pravil letos. Udova ga pomoči je prosila, Krivica jo je tlačila okrutna: Na dvor cesarski s tožbo grof hiti: Nad vse je mehkega srca, usmiljen. A tam brezbrižno mu odvrnejo, Da s takimi rečmi se ne pečajo. In svetnikov nekdo ga še razžali. Nadasdy.
Zdi nas je prav. Zato pazimo skrbno, Da svetnike le vidi pred očmi.
Rakoczy.
Kako prikrivati vam bode možno, Če delamo očitno vse drugače, Kot smo mu govorili? To povejte! Nadasdy.
To je malenkost; podkupili smo Pisarja, da naj piše, kar bo treba, In naj stvari, v katerih bi se prava Pokazati namera morala Prikrije Tattenbachu. Le nedolžna Dozdeva se mu vsa še igra, A dela naj le to, kar mi velimo. Le nekaj zlatov damo še pisarju, Ne dvomim, da se konec ne posreči Zlato je težko in odvesi mnogo.
Frankopan. Reči pa važne rajši vse sami Uredimo; Erazem ni za to -— Preneodločen je v ravnanju svojem. Ce se nam stvar posreči, dobro zanj, Potem stoprv naj zve, kaj vse je bilo; Ce pa izpodleti nam to podjetje, Milejša vsem osoda bode ž njim. Rakoczy.
Tako tedaj, kot smo se domenili, Storimo.
Zrinski. Saj najbolje, mislim, bode, Da kar sedaj pokličemo pisarja.
Rakoczy.
Takoj, takoj; kdo ve, kaj jutri pride ?
Nadasdy.
Res skrajni čas je, da zvršimo vse.
ZrinsJci. (Slugi pozvonivši.) Pisar naj pride.
Sluga.
Precej, vaša milost! Frankopan. Da, bratje dragi, ura se nam bliža, Končati delo treba, sad pobrati. A kakor potniku zvrti se v glavi, Na vrh prispevšemu, ko zre v globino: Tako i nam je dvakrat uma treba, In dvakrat treba žile je napeti, Da svoje delo srečno dokončamo.
A. prizor. Prejšnji. Pisar.
Pisar.
Poklicali ste pred-se me, gospoda. Zrinski.
Na pij, ker vidim, da je grlo suho. Pisar.
Prelepa hvala: vino, to pa to! Na vaše zdravje, živeli gospod!
Zrinski.
No, ali ti ugaja ? Za zvestobo
Pil vina boljšega od tega boš,
Pač zvest si bil doslej, še dalje bodi.
Frankopan. Od tebe zavisi'. Zlata na mere Prislužiš lahko si, gospod postaneš; Med belimi gradovi tudi tvoj Oziral grad ponosno bo se v svet. Pisar.
Ce bi le mogel!
Zrinski.
Viteško besedo Zastavljam ti, da vse ti spolni se. A tvoja je naloga, čuj, naslednja: Pravična stvar nam dala meč je v roke, Da v boju rešimo si svojo pravdo. In veš -— ker sam si pisal —: tvoj gospod Zaveznik nam je, dal nam je besedo, Za slobodo in pravdo ves gori. A on drugače misli si to našo zvezo, Kot je v resnici. Prav nedolžno upa, Da cesar zbal se bo veljakov močnih, Da z žuganjem in grožnjo dvor vkrotimo
In vse dobimo, kar želi srce. A to so le njegove prazne sanje: Le meč razseka nemške nam okove, Le meč odtira tujce iz dežele, Le z mečem pridemo v cesarski Beč. A Tattenbach za meč prijeti neče, S cesarjem boj ostuden se mu zdi. In vendar s silo on začne naj tudi,
v
Naj Štajersko razvname, kmete skliče, Zapad in vzhod se združita za boj. Tako vrtinec v celi Avstriji bo plesal In narodom na jugu dal slobodo. Zato pa ti pogum mu vlij v srce, In ti še zadnjo spiši nam pogodbo, In Tattenbach ime naj sam podpiše, Da, ko poziv zglasi na boj se mu, I on več tisoč mož oboroži. Pogodbo to s podpisom ti nam daš : Braniti se potem ne more vojske. Pač treba še, da vedno sam ga vnemaš, In dan za dnem nagibaš za namen. Tako torej: to sreče je pogoj. Storiš li to?
Pisar. Storim. Zrinski.
Prisezi nam!
Pisar.
Prisegam, grad pa bodi mi plačilo. Zrinski.
Od nas zaveznikov ti grad dobiš.
Frankopan. Gorje pa, če komu besedo črhneš O tem, kar čul si zdaj! Ne bodeš več — Povem ti — dne preživel.
Pisar.
Oj, gospod,
Prisegam vam. —
Frankopan.
Prisege moč te veže.
Nadasdy.
In so ti vsi pogoji všeč ? Govori! Pisar.
O vse storim, kot mi velevate.
Sveta družina v betlehemskem hlevu.
Frankopan. Na, tu imaš nekoliko drobiža, Da delo bolje pojde ti od rok.
Pisar.
Hč, zlat drobiž je vreden vse časti. (Posluša). Če se ne motim, je prijezdil v grad — Da, da, — on je! Gospodi klanjam se.
Frankopan. Le idi in spominjaj se obljub!
Pisar.
Vaš zvesti sluga — zanesite se!
5.	prizor.
Prejšnji brez pisarja.
Nadasdy.
Tako, zdaj — mislim — ide vse po redu. Le to s skrbjo me je težilo, zdaj Je vse tako, kot morem si želeti.
Frankopan. Oj sreča, zasmehljaj s prijaznim licem Naklepom tem se! Nič brez tebe nismo. Na vejici kot kaplja vsi visimo —-Pa kaj nam to! Pogum, junak, pogum! Saj igra je življenje": ta dobi, Da oni izgubi. Mi — ali cesar!
Zrinski.
v
Pustimo misli take ! — Cuj, — koraki — On je; vsprejmimo ga srčno in častno.
6.	prizor.
Prejšnji, Tattenbach.
Nadasdy.
Na zdravje, Tattenbach! Kako ti je?
Zrinski.
Težko smo vsi pričakovali tebe —
Frankopan. In skoro mislili, da te ne bo.
Rakoczy.
A vendar si prišel! Zdravstvuj, zdrav-
stvuj!
Tattenbach. Pozdrav, prijatelji! Pa brez zamere, Ker nisem mogel priti.
Frankopan.
Kje si bil ?
Tattenbach.
Naj vam povem od kraja. V nemškem
Gradcu
Imel sem nekaj malega opravka Pri grofu Gutensteinu. — A prokleto! — Ko jedva nama govor se razplete, Pa pošlje v grad sodnik beriča pome, Rekoč mi, naj se oglasim pri njem, Ker ima posla važnega z menoj. Nemudoma se oprostim pri grofu Veleč, da se povrnem, kar najpreje. Hitim, sodnik me vsprejme in odvede V pisarno. Sedeva. Potem prične Razpravljati na dolgo in široko Stvari veliko, — mari mi je tega! — Naposled mož prav čudno se namuzne, Po dolgem govoru skrivnostno deje, Da sem zatožen carju Leopoldu, Da sem njegov nasprotnik in so vrag, Da sem zarotnik in upornik skriven. — No, kaj ti je Nadasdy?
Nadasdy.
Meni? Nič.
Tattenbach. Zavrela mi je kri, ko sem to slišal. Kdo more reči to ? Kdo dokazati ? Zaroti nikdar nisem se udal.
Zrinski.
(Tiho). Osodna stvar! Na sumu nas imajo.
Frankopan. Le nadaljuj!... »da si upornik skriven...« Tattenbach.
»Da sem zarotnik in upornik skriven« —-Tako mi je govoril ter pristavil: »Pa brez zamere, milostni gospod, Le kar veleli so, le to sem storil.« Jaz, ne zmenivši se za govorjenje Sodnikovo, odšel sem iz sodišča. Premišljeval sem, kdo bi me utegnil Tako zvijačno dvoru očrniti. — Ugibam — no, in slednjič se domislim, Kaj, ko bi to bil svetnik Auersperg? Da, ta je ali nihče! — Čujte: Zadnjič Ko sva menila se na Dunaju O tem in onem, prideva slučajno
Na kmečki »punt«. Tedaj sem jaz, (Če tudi nisem rekel »prav je bilo«, Marveč obsojal njihovo ravnanje), Dejal, da so upornike preveč In brez usmiljenosti kaznovali. Da to ni bilo ravno plemenito, Usmiljenje še kmetu naj velja. A on je trdil, da še vse premalo So kaznovali jih. — Zaman moj trud, Ko sem mu hotel spričati nasprotno, Da tudi njemu prav bi se ne zdelo, Ko bi sežigali mu žive ude. Že nekdaj preje sva se sprla bila, A vendar ne, Bog zna, kako; sedaj pa Razjarjena sva se oba ločila. Zatorej mislim, da takoj je javil Ter Leopoldu me očrnil zlobno, Tako še cesar sumi! To boli, Če krive ti podtikajo stvari.
Nadasdy.
Prokleto to kovarstvo in ta svetnik! Da bi ga vrag! In res, ti svetovalci Ravnajo tam na Dunaju oblastno, Kot da država so; a Leopold Se da voditi, kakor malo dete.
ZrinsTci.
Da, dobro bilo bi v precep jih vzeti, Velika že predrznost je njihova.
Nadasdy.
Kaj ti ? Pri nas jih čutimo! Kaj vse Počno ti zlodeji ničvredni! Nikdar Ne pala bi Madjarska v roko Turkom, Da niso ti cesarja preslepili. Vse proti njim se buni. Prav tako!
Zrinski. Resnico govoriš, prijatelj!
Bakoczy.
Da!
Nadasdy.
Najbolje, da jih kar najprej mogoče Odstranimo!
Bakoczy.
Da, da! Odstraniti
Jih treba.
Frankopan.
Vrage zapodimo strani!
(Med tem se je storila noč, in sluga je prinesel že sredi Tattenbachovega pripovedovanja luči v dvorano. V daljini se sliši petje.) Nocoj nocoj je lepa noč, In lun'ca sveti celo noč, In lun'ca sveti celo noč, Men' pa zaspat' ni moč.
Tattenbach. (Gre k odprtemu oknu poslušat.)
Kako lepo, kako čarobno sega V srce preproste pesmi glas ! Oj pač, Srečnejši ti so pevci, nego mi, Ki srečo vso pohlepu damo v dar.
Zrinski.
(Med tem, ko Tattenbach posluša.) Na pravo struno smo, možje, zadeli, Sedaj poskusimo, kar nam mogoče!
(Tattenbach se vrne.) Nadasdy.
Gospoda, poslušajte, kaj vam pravim: Odpravimo te svetnike! Ne res ?
Bakoczy.
Da, prav tako! Pa ne odlašajte!
Tattenbach. I meni so preveč!
Nadasdy.
Toda, kako?
Bakoczy.
Če radi ne gredo, pa meč jih udri!
Tattenbach. Nevarno se mi tako zdi početje, In kri bi tekla zopet. Ne tako! Le s skupno — krepko tirjajmo besedo, Da Leopold prežene to zalego, Iztrebi Lobkowitza in še druge; Zahtevajmo, da mora se zgoditi, Saj mi smo gospodarji zemlje svoje In žugajmo, da kmetje se uprö.
Nadasdy.
Težko, težko : moj dragi, ti ne umeš! Potem še slabše bi se nam godilo, In vzeli bi še to, kar zdaj imamo. Sploh so besede lahke, čin težak, Le v meču išči si junak pomoči!
Tattenbach. Pa le recimo, ko bi se po robu Mi vsi postavili, vsak s trumo svojo;
v
Ce zbere Leopold po carstvu vojno, Nas razpode, kot volk ovčic krdelo. Dovolj imamo vzgledov že krvavih, Čemu še mi poskušali bi srečo. Usode roka tepe in ne boža, Previdno le ravnajmo in brez meča. Glas vzbuja glas, a kri po krvi vpije.
Nadasdy.
Ne boj se, Tattenbach! Prehudo sodiš. Premalo nam zaupaš. Kdo je z nami ? Pol Ogerske; kaj pravim: pol — ne! cela In plemstvo vse in narod ž njimi vred Za Zrinskim vse Hrvaško ide v boj. Se kadar cesar kliče trume vkup, Ne vabi jih rogov cesarskih glas, Marveč ime in slava Zrinskega.
(Zrinski naredi pri zadnjih besedah znamenje, s katerim hoče slavo odkloniti.)
Vsakomur svoje! Tudi tebi, Zrinski! Zato pač lahko daš še ti besedo, Da nam pomoreš v naši sveti stvari, Da smemo šteti te odslej med svoje, Ko brez odloga poj demo na delo.
FranTcopan. Pogumnega podpira sreča, bratec, Pogled obračaj svoj v sedanjost, ne V bodočnost! Mož strahu naj ne pozna.
Rakoczy.
In če bi stvar se ponesrečila -—-Mar mislite, da Leopold ničesar Ni Zrinskemu dolžan? O kaj bi bilo, Da ni se Zrinski Turkom v bran postavil! Sploh pa zaveza proti carstvu ni, Ne proti Leopoldu! Ni se treba Ničesar bati! —
Nadasdy.
Da, tako je prav!
Zrinski.
Nu, Tattenbach! kaj še se obotavljaš? Kaj še premišljaš? Bodi mož, udaj Se nam, ki vsi smo misli jedne, te:
Osrečiti domovje in svoj narod; Saj sveta je ljubezen domovinska, In sveta domovini je sloboda. Pogum, moj Tattenbach! ne omahuj!
(Stopi k njemu in ga prime za roko.)
Udari s to desnico na moj meč, Pokaži, da si vreden vojvodstva!
v
Ce cesar knežje ti ne da časti, Pribori sam si žezlo z močno roko.
Rakoczy.
Ne daj se dlje prositi, Tattenbach In reci vendar moško že besedo!
Tattenbach. Ker vi zahtevate, naj bo, storim. Vsi skupno slednjič prosimo cesarja, Da naj odžene slabih svetov roj, In žugamo, da v boj ne gremo zanj, Da huda mu preti, če ne stori. Za to sem jaz, za to sem v vaši zvezi, Na meč polagam to besedo svojo.
(Položi roko na meč, potem še drugi.) Zrinski.
Tako je prav, to zadnji naš posvet je, Na meču roka — zveze je dokaz.
Rakoczy. (Vsi stopijo k mizi.)
Na zdravje tvoje in nas vseh, Bog živi Se dolgo nas domovju v prid in slavo!
Frankopan.
Na zdravje!
Zrinski.
v
Živeli! Nadasdy.
Na mnogo let!
Tattenbach. Daj Bog — na zdravje!
Zrinski. Dobro srečo vsem. (Pijd.) Kar smo sklenili, to velja, ostane, Kot meča jeklo. Pismo pa pisar Takoj napravi — zveze naše pričo.
Tattenbach. Vrti se čudno v glavi in nemir Poraja se. Kdo ve, kam to nas z vede !
Zrinski.
Prijatelj moj! Za nado glej in bodi Vesel, kot si sicer bil, Tattenbach! Usode človek je igrača in po morju Življenja ga kot čoln drvi vihar. —
Tattenbach. Pa bodi konec temu ! Oj mrakovi, Zbežite iz srca, da spet veselo Obraz cvetoč življenja nas pozdravi.
(Tattenbach dvigne čašo, vsi trčijo in pijö. Razlega se šum po dvorani; zastor pade.)
Gostačeva hči.
(Spisal I.
T.)

plod visoko zidano hišo, stoječo "p med sadnim drevjem nekoliko gori na višku, razgrnen je prostrani travnik Korenov. Cela soseska nima tako plodnega in priročnega zemljišča, nego je to. Trikrat na leto je prevleče bujno zelenilo, ki pade pod ostro koso, in še po tretji košnji najde goveda dovolj tečne piče.
Davi je kazalo lepo. Niti oblačka ni bilo na obzorju. Oče Koren je včeraj napovedal košnjo. Kdo ne ve, kako težavno delo je to, in vendar kako polno veselja! Praznično opravljeni, lahkih nog in radostnega srca hite kosci na delo ter poukavajo in popevajo, da odmevata hrib in log. In grabljice, snažno oblečene, goloroke, z belimi predpasniki, se sučejo živahno kakor na plesišču. Tu je doma pravo, neprisiljeno, nedolžno veselje; mlada in stara kri se vdeležuje tega skupnega dela. Truda-polno delo si izpremene vrli ratarji ne-vedoč v ljubko narodno praznovanje.
In tako praznovanje se je obetalo na Korenovem travniku. Oče Joža je po-
Večkrat sam' iz en'ga dneva Rada pride dolga reva.
Vodnik.
vabil dva najemnika in par grabljfc,
da jim pomagajo pri delu. Še pred
petelinjim petjem so prihiteli oče, sin
Jurij, hlapec Andrej in najemnika nad
bujno travo; predno se je posušila rosa,
bila je »pobita« vsa. Kakor bi bil na
svatovščini, ukal in rajal je Jurij brez
konca in kraja:
»Rožmarinovo jutro, Nagelnov dan.«
In prav je pel!
Popoldne so prišle pomagat i ženske: dve dekli, gostačeva hči Manica in dve pöstarni ženici, Barba in Jera, da hitreje zmešajo in zgrabijo pokošeno travo. Mrva je najlepša in najboljša tedaj, kadar posušene ne opade več rosa; zato so hiteli vsi in brez najmanjšega opote-kanja zrivali jo v redovje.
Ali očetu se zdi to še vse prepočasno. On bi najraji, da bi vsa otava z enim mahom bila na kupu, na vozu in pod streho.
»Grabite, grabite, hitite! Sopärica je taka, muhe tako sitne, in mrva daje tako hud duh . . . dež, še ploha bode
Opomba. Odlomek prvega poglavja te povesti je spisal pokojni Ogrinec, tu je le malo premenjen.
do večera!« vpije in, v strahu, da bi kaka kaplja ne porjavela lepo zelenega sena, skače ter hlasta mrvo, kakor bi mu šlo za večno življenje. Kaplja mu zalija kapljo na licu, pa ne utegne, da bi si otrl pot ali da bi pobral slamnik, ki mu je že davno pal z razmršene glave in sedaj poveznen leži tam na goli senožeti. Tudi rjave, irhaste hlače ima samo še na eno nosalko pripete okoli premočene srajce; namestu gumbe si je v naglici zataknil vrbov klinček.
Koren baš poseže po zvalek mrve, pa petelin, ki je tudi pripeljal z dvorišča kokošjo čredo kobilice lovit po ogolje-nem travniku, skoči za neko gomaznijo njemu na vile ter mu razgrne ves zvalek. Oče razjarjen zavihti vile, pa spretnejši kokodajec se hitro umakne z nevarnega mesta, suvaje razstre krila, zaklopoče ž njima ter zmagosvestno zapoje: »Kikeriki ! «
»Saj sem dejal — petelin tudi poje popoldne, kokoši se obirajo, in krt rije tam doli: gotovo se vreme izpreminja!« meni Koren v drugič in skrbno pogleda kvišku. Izza juga gleda debel, groma-dast oblak. Počasi leze po jasnem obzorju proti žarkemu solncu.
»Kar na kupe, na kupe ž njo! Saj je ne odtegnemo. Ne bode pol ure, da kane!« kriči zopet in videč, da gostačeva Manica nekaj odgovarja sinu Juriju, ki zmerom najraji izpred nje odjemlje zgrabke, zareži nevoljen tjekaj vprašaj oč :
»Kaj pa tvoj stari okleva, da ga tako dolgo ni sem?«
»Oh! Kar nič ne morejo danes po koncu, tako jih trga v nogi!« odgovori Mana vsa preplašena.
»Oj, dedec ti, sključeni! — Vsa mrva na travniku — tako se mudi: pa — ne more! Polega v bajti! Zato mi gostuje? Kar poderem mu jo!« rohni
Koren in jezno sune z vilami, da se jim rog ulomi.
»Jurij, domov pojdi pa naprezi veliki voz. — Pa, čaj, saj grem sam!« reče oče in pohiti po travniku srdito hudo-vaje se nad svojim gostačem.
Dober lučaj na desno od Korenove hiše stoji bajta. V njej leži danes Maničin oče Tomaž, onemogel starec, hrom na levi nogi.
Ko prirohni Koron mimo nje, postopi tje k steni pa zahršči skozi okno noter:
»No, motavilo! Vsa mrva pokošena na travniku, ploha pride vsak čas — pa ne, da bi šel in prijel malo za grablje!«
»Saj bi rad, prav rad, pa ne morem! Vzdigniti ne morem noge, tako me boli!« pojekuje Tomaž notri.
»O, poznam jaz tako bolezen. —
v
Človek delaj in delaj, berači pa bi pole-gali doma! Zato imam bajto? Precej mora vsaksebi!« zagrozi Koren, zagrabi debel kol ob steni ter ž njim izpodbije podporno, katero je bil Tomaž ostrešju podslonil. Celi vogel krehaje se zaječi.
»Jojmene! Bog pomagaj!« zavpije prestrašena Manica na travniku, in vsi delavci, priče Korenove okrutnosti, gledajo tje gori.
»Da, naj se bajta le sesede na-nj, pa je ne bode treba podirati!« kriči Koren odhajajoč proti svoji hiši.
»Primaruha — ko bi moj oče ne bili, ne vem, kaj bi rekel in storil«, meni Jurij in vile se mu tresejo v rokah. Tudi drugi vsi milujoč pogledujejo tje gori proti bajti, in nehote se jim ustavljajo vile in grablje. Le starikave Jcre navidezno vse to nič ne moti -— še marneje vali mrvo vkupe. A kako pikro škili izpod čela, kako hinavsko se kremži na smeh njen zgubančeni obraz! Zadovoljno mrmra nekaj s seboj, in da ne bi se sramovala tovarišic, gotovo bi iz-
bruhnila svoj gnjev, ki se ji kuha v srcu. Manica pa molče pusti grablje na tleh in tiho ihteč teče očetu pomagat. Plazeč se po tleh, priplazil se je ta ravno iz veže, ko je ona pritekla.
»Kar nazaj pojdi, Mana, pa hiti! Res bode dež — tako mi trga po nogi! O, ko bi mogel jaz!« javka starec jako bled, in siva glava mu leze na stran.
»Tu venkaj na travo ležite«, pravi hči, silno užaljena in sama pomaga očetu izpod ostrešja, boječ se, da bi se
v
ne ščenilo na kup. »Ce bodete le mogli, morate jutri kam drugam !« govori očetu in joka.
»Bode že Bog dal kako«, odgovori starec mirno in udano; »pa pojdi, pojdi, menda že kaplja!« dostavi, ko se mu je utrnila hčerina solza na suho roko.
Manica hiti nazaj k mrvi in se tiho pridruži ostalim. Kmalu potem pridrvi Koren voz in ga zapelje med zgrabke.
»Brž, brž, kar na kola ž njo! Za jugom je vse že do tal, skoro bo tukaj tudi!« vpije in nakladaje mrvo v eno mer godrnja nad svojim gostačem.
Naenkrat, kakor bi odrezal, omolkne Koren pa plaho pogleda okoli sebe. Soparen veterc je pripihljal po mirnem zraku ter z voza posnel nekoliko mrve, katero sedaj tam na sredi travnika suče v podolgast vrtinec. Brž za njim potegne močneji veter. Mrva zapleše po senožeti, listje po drevju na okoli trepeta, veje se razpogujejo, tam na bližnjem brdu pa šumi v borovju, kakor bi voda tekla preko njega. Koren pogleda tje; usta se mu odpro na besedo, pa v istem hipu mu jo zaduši prihrumeli vihar, ki z divjim piscem in vriščem rine in drvi preko travnika. Seno se vzdiga, leti in se trosi na vse strani. Drevje se zvija in sklanja, vrhovi po-jekujejo, veje se krehajo in daleč od debla treskajo na tla.
Koren zopet vpije in ukazuje, pa težko ga je umeti: tako cvili, žvižga in hršči razdivjani zrak.
Dočim drugi delajo, kar jim duša da, in v silni zmešnjavi trenkajo drug ob drugega, teka Jera po travniku sem-tertje in preobrača vse neporabljeno orodje: grablje, vile, klepalnike narobe, da štrle z zobmi in nogami proti nebu.
»Ali se ti pamet meša, babniea, da rogoviliš okoli kakor nora in kozelce prekucavaš«, zareži Joža ves razsrjen na-njo, da se žena od strahu vsa zgane. »Toliko trpim, da se ne stegnem, ti pa okrog frfraš kakor čarovnica.«
»Joža, le nikar se ne jezi nad čarovnicami, da ti še kaj hujšega ne narede«, odreže se Jera svojeglavno. »Ali veš
v
odkod ves ta hruše in trušč ? Čarovnice gredo na Klek; glej jih, tam gori metle jahajo, točo delajo; hudobec jih podi naprej. Ravno sedaj sem jih hotela od-poditi, zato sem vse preobrnila. Ti pa mi vso moč jemlješ. Le tiho bodi, sicer bodeš čutil njih jezo; vse ti zbijejo. Bog nas varuj in sveti Primož, ki strele lovi!«
»Pojdi se solit, saj si sama čarovnica«, zarohni zopet Koren.
»Jera, mar moli in nikar norcev ne brij!« svari pobožno Barba. »Ali ne veš, kolikokrat smo že v cerkvi slišali, da ni čarovnic, in da nam le Bog more pomagati ?«
Jera pa mrmra sama s seboj: »Ti mi bodeš pravila, da jih ni ? Kaj neki ti veš?« in jezno zgrabi grablje ter vali mrvo na kup.
v
Cez nekoliko časa začne pešati vihar ob zemlji, s toliko večjo silo pa podi in vali oblake po obzorju. Naglo se jame mračiti in v malo minutah na-
v
stane grozna pol-temina. On oblak, kakor razpuljen in razšiban, vleče se nizko proti tlom, da se bode plazil kar
ob slemenu Korenove hiše, — menijo plašeči se kosci. Za njim pa vedno bliže in bliže pošvigujejo strele, buči zamolklo gromenje in neprestano strašno nevarno »vrši v megli«.
»Sam Bog nas varuj hude ure!« vzdihne Manica, dasi njej vremenje ničesar ne more vzeti.
»Da, nas varuj — in takih ljudij, kakor je tvoj stari v bajti!« pristavi Koren pikro in mahne z vilami po konjih, da jih požene na prepeljaj.
V tem hipu zažari iz temnega oblaka in h krati že stoji stara tepka tik hiše vsa v iskrah, kakor z višnjevo-zablišče-limi svetinjami posuta po deblu navzdol.
»Bog in sveti božji križ!« vskliknejo ženske in se pobožno prekrižajo, vsaka meneč, da je treščilo v njo. Toda strela ni užgala: bila je vodena. Ko obleščeni delavci zopet izpregledajo, vidijo samo, kako se rjavi tepki kreha trhli vrh in ječaje polagoma grudi hiši na sleme, v tem ko grom neznano bučeč drdra po obnebju naprej, da se zemlja potresa.
Brž nato začno padati posamezne kaplje, debele in mrzle, pa čimdalje gostejše ; kokoši kar povesijo repe in steko proti domu. Vetrovi začno iz nova pritegovati, bliska se na vse strani, strele švigajo kakor goreče kače zaporedoma in sikajo vse navskriž temnega obzorja, in grom potreskuje za gromom, kakor bi se vse nebo prekucävalo na kupe. Od severa sem se naglo goli sivi oblak, za njim spo belkasti curki do tal, vedno bliže in bliže, vedno glasneje deroči in cokotajoči. Ena strela še razorje megle, potrese in ožme jih mogočen tresek in vspe se divji lijak, ki hipoma ogrne celo okolico v neprozorno ploho.
Sedaj je delo z mrvo pri kraju. Jurij tira hitro naloženi voz pod plašč h kozolcu, drugi delavci pa bcže v zavetje pod streho. Koren sam še ostane na
travniku ter nič meneč se za ploho skače na okoli in navskriž pa popravlja kupe mrvi tako, da bi bolje ocejali kap. Toda razdivjani pišč pritiska vse huje in huje ter Korenu izpod rok trga in trosi seno okrog in okrog po senožeti.
»Ali bode sodni dan, kali?« godrnja mož togotno, videč, da je brezuspešno vse njegovo prizadevanje.
Da, uspeh vsega njegovega današnjega dela je res obsojen na pogubo. Mali potoček, ki se je sicer tako krotko vil in žuborel okoli gornje strani njegovega travnika in tolikrat tako rodovitno mu primakal, narašča sedaj naglo v deroč potok, ki čimclalje burneje sko-kota, čimdalje glasneje vrši in bobni ter na več krajih že plivka iz svoje preplitve struge. Nebrojni hudourniki, z brega valeč razno sodrgo, vro va-nj pa ga brž prenapolnijo, voda • se jezi, da, tu pa tam že udarja čez kraj ter se curkoma udira na travnik.
»Ho, glej! sedaj pa še voda vzame mrvo! — Motiko in rovnico!« kriči Koren proti domu ter hiti k jarku. Pa, v pregušljivem vršenju ne čuje ga živa duša. Z golimi rokami rine torej v vodo in sam trga zaježeno ruševje in protje iz nje, toda zaman. Voda že čez in čez lije na senožet. Posamezni curki so se preko vse košnje hitro združili v en peneč vodeni val, ki že vzdiguje in poplavlja mrvo z nagnenega travnika, valeč jo po potih naprej in vse križem na polje.
Jurij, z doma zagledavši to nezgodo, priteče sedaj z motiko, pa že ne vidi zgrabka mrvi, da bi ga reševal. Daleč in vse križem doli po potih, po njivah in pašnikih, koder se žene povoden, vidijo se posamezni zvalki mrve, plavajoči pomešani z blatom, s peskom in raznim drobjem. Nobeni živini ne bo taka mrva za klajo, morebiti za steljo!
V pol-uri je Korenu najmanj šest voz najbolje mrve uničene.
»Vidiš, to je plačilo tolikega truda in skrbi! Taki so ljudje: nobeden ne pomaga!« kriči oče od jeze obledel; grize se v ustne in nosnice se mu tresejo.
»To je bil res sodnji dan!« pristavi sin Jurij. »Piš je bajto polomil. Podboj je pal na gostača. Kri mu gre iz ust. Ne vem, ali še živi.«
»Naj se pa stegne! Ena nadloga manj!« zareži oče in polagoma koraka domov.
Jurij zamišljen stopa za njim.
Proti večeru se zjasni najprej na za-padu. Kmalu potem že plavajo nežno-nadrobljene meglice po celem obzorju, kakor bele ovčice po prostrani livadi.
Lahen vetrič pihlja čez opustošeno ravan ter hladi vročo glavo Korenovega očeta, ki sloneč ob oknu svoje stanice premišljuje današnjo nesrečo. Jeza, nevolja, žalost mu ne dado potrebnega pokoja.
In še nekdo ne more nocoj zatisniti očij! Tam gori nacl hlevom stoji pri strešnem oknu Jurij ter ozirajoč se po kraju nesreče, kliče si v spomin vesele in žalostne dogodke preteklega dne. Kako jutro! Kak večer! Vse navskriž se mu pode misli po glavi: zakaj je moralo to priti? In danes? Težko mu je pri srcu, silno težko; kar razpočiti se mu hoče. Ura odbije že polnoči, ko leže, dušno in telesno utrujen, počivat. Sladko spij, vrli mladenič, in sanjaj prijetnejše sanje!
(Dalje.)
Florijan Skomljan.
{Za pouk in kratek čas. — Sestavil Martin Mole k.)
(š^s vsakem kraju, v vsaki soseski jjU5 imajo kakega posebneža, ki ne dela in ne govori povsem tako, kakor drugi ljudje, ampak hodi po svojih potih. Po značaju utegne biti tak posebnež bolj resen, nego so drugi, ali pa bolj šaljiv, nego so drugi. Ako spada v drugo vrsto, obrača vse na šaljivo ali na smešno stran, da ne veš, govori li po resnici, ali se le šali in norčuje. Tudi najresnejše delo mu daje priliko za kako šalo, ali dovtip, ali kratkočasilo besedo.
Naš slovenski narod jih ima povsodi, in zato porabljajo tudi pisatelji v povestih take značaje. »Krjavelj« Jurčičev je nekak vzor za take podobe.
„DOM IN SVET" 1891, štev. 1.
Kdor pozna katerega izmed takih »originalov«, ve, da imajo v društvenem življenju tudi svojo nalogo in svoj namen. Kolikokrat povedo drugim z besedo in z dejanjem resnico, kolikokrat so drugim v zabavo in kratek čas, kolikokrat tudi, žali, v svarilen vzgled! Kako enolično bi bilo tu pa tam življenje, ako bi taki ljudje ne opozarjali na stvari, ki drugim ne pridejo na misel!
Zato pa tudi ni napačno, ako med drugo tvarino tega lista stavimo resnično
v
zgodovino Florijana Skomljana. Ce je bil časi res nekam čuden, ne dene nič: saj ni, da bi morali vsi po vsakdanjih pravilih živeti. Ako je pa bil tudi ne-
2
roden, — no, Bog mu je odpustil in čitatelj mu bode tudi, ker se je vselej poboljšal, spoznavši svoje napake.
Naš Florijan se je porodil na precej visokem kraju, s katerega se vidi Kum in Ribniška »Ohcet«. Kakor je pravil, bilo jih je več otrok, stariši pa so bili bolj revni, zatorej so morali otroci iti počasi s trebuhom za kruhom, ker se doma niso mogli preži viti.
Naš Florijan si je začel ljubi kruhek služiti pri drugih ljudeh ter opravljal prav imenitno službo — službo navadnih kmečkih otrok: pasel je živinico in ne-pokojno drobnico. Za mladega dečka je bil to imeniten poklic; boljšega si še misliti ni mogel. O kako prosto je dihal z vaškimi pastirji na paši, kjer so »zajčke« igrali po zeleni praproti in »svinjko« vganjali po prijazni tratini! Težavno je bilo to opravilo, časi jo je kar celo popoldne »pasel«. To je bilo letanja in kretanja na vse strani, ker so mu jo sovražniki krepko odbijali s palicami! Po takem trudapolnem delu ni mogel celo noč zatisniti očesa.
Ali glejte, to mu je pomagalo, da se je utrdil za poznejša leta.
Florijan je bil srednje postave, nizkega čela in širokih ust, da bi bil Ribničan o njem lahko mero vzel za svoje žlice po znani popevki:
Od širocih ust so mero vzeli, So žlice delati začeli, So stor'li robe te Za cele dežele-le-16.
Oblečen je bil Florijan pa tako-le: Imel je prtene hlačice, nekako do kolen, iz enake robe tudi srajco, ki je bila za pestjo dobro pomazana s samimi domačimi »polži«. Pokrivalo mu je bilo, kar je v hitrici prej zgrabil, ko je vstajal, ali kaka kučma ali kak oguljen klobuk, ki je bil najbolj pripraven za »tatermana« (strašilo) v prosu; saj dober, nov klo-
bučiček bi ne bil zanj, ker je imel lepo navado, cla je metal klobuk za živino, še raji za ovcami, da so uboge plašljive reve begale po pašniku, kakor bi jih bil volk razkropil.
Tak klobuk je opravljal še več drugih služeb. Kadar ni hotelo goreti, prijel je svojo komuzo za krajevce ter ž njo ogenj podpihal; kadar je krompir spekel, pokusil ga je najprej klobuk, potlej šele Florijan, in če je kedaj kam sedel, dejal je potrpežljivi klobuček pod-se za blazino.
Naš Florijan seje za pravo zval Anton; a kaj si hočemo, da so ga pastirji prekrstili in sicer zaradi tega, ker je sedel rad pri ognju in po žrjavici brskal. Da bi slabo žrjavico oživil, pel je zopet klobučiček staro pesem: »Ali ne bodeš gorelo! Kaj se kisaš in se kisaš ? Le gori le, saj tudi jaz trpim, krotišče!«
Brez krompirja ni rad pasel Florijan v jesenskem času; ako ni bilo domačega, lotil se je ljudskega, kar ni bilo prav. Navadno ga je natlačil v nedrije; da pa ni po hlačnicah zbežal, prepasal se je trdno z jermenom, ki je imel obodce iz medi. Vedno pa mu je lep konec jermena spredaj mahljal, kar je bilo Florijanu jako všeč, češ, da ima tako dolg jermen z obodci. Za jermen je imel privezan tudi »pipec« : saj pastirja brez pipca si še misliti ni mogel, kakor ne berača brez malhe.
Florijan je bil precej prebrisan dečko. Kar je bilo burkastega, pobral je hitro in si zapomnil; krščanski nauk pa mu ni nič rad šel v glavo. Vendar je rad molil ter se Bogu, Materi Božji, angelju varihu in svojemu patronu vsak dan priporočal, posebno še poletni čas, da bi ne izgubil živine, ki je rada bezljala.
Kdor ni bil pastir, ta še ne ve, kaj se pravi za živino letati po hribih in dolinah, po gladkih ravnicah in po
grmovju; to je težje delo, kakor vroč močnik jesti ali vrelo kašo. Pa kako je bilo to Florijanu pozneje koristno, ko je moral pri vojakih letati, da je bilo joj, in večkrat iti na pot, če tudi jed še ni bila kuhana!
»No, to je moja sreča«, dejal je Florijan, »da sem se v mladosti navadil letati.«
Ko je bil Florijan pastir, stikal je rad po ptičjih gnezdih, kakor še sedaj delajo malopridni paglavci. Ni ga bilo tako visokega drevesa, da bi ne bil nanj splezal. Marsikaterega mladega ptička je končal: kar vrat mu je zavil. Florijanu je bilo zaradi tega v poznejših letih močno žal. V mladosti jih je preganjal in rad lovil v zadrge, zlasti za Božič, da bi na sveti dan imel pečenko; po cel mesec prej jih je lovil — seveda so imeli nekateri zaradi tega še prav poseben okus.
Pozneje je pa ptičke rad imel, trosil je po zimi ubogim revicam še zrna na tla, še raji na kak vzvišen kraj, da jih ni zalezel maček.
Florijan je posebno čislal mlade veverice ; saj jih je lahko prodal v Radeče ali na Zidani Most in sicer glavo po 10 kr. bakrenega denarja.
Nekega dne zagleda na visoki smreki veliko, okroglasto gnezdo. Začetkom misli, da so kragulji; ko pa spleza do gnezda, vidi, da so veverice. »Oho! to so veverice! Smo že skup!« Pet jih je potlačil v nedrije in se dobro prepasal, da bi mu ne ušle nizdolu po hlačicah. Ali groza! Razlezle so se mu po hrbtu in ga močno opraskale. »Pustim vas pa ne«, del je sam pri sebi, »denar se težko služi.« Ena je bila rujava: »ta ima že posebno dlako v možganih«, de Florijan, »to boclem prodal dražje kakor črne«. Res, šla je za tri »kebre« dražje.
To je bil prvi denar, ki ga je Florijan imel v lasti, zanj si je kupil dva hlač-nika (naramnici) in slamnik na semnju
v
v St. Lorencu na Temenici; gospodar iz Tehaboja ga je bil seboj vzel, da mu je pomagal voli goniti. Kako se je Florijan tukaj čudil, da imajo ljudje toliko blaga na prodaj, zastonj pa ničesar ne dado, k večjemu katero po plečih, če se hitro ne umakneš!
Drugo leto je služil na Veliki Gobi pri dobrem gospodarju še vedno za pastirja. Med Polšnikom in Veliko Gobo so se bili vtaborili cigani; teh ljudij ni mogel živih videti; dejal je: »Jaz trpim toliko na tem raztrganem svetu, te grdobe pa ciganijo brez dela in ljudem delajo škodo. Pa vam že zabrusim eno, le čakajte, nesnage !«
Nekega dne je pasel živino v hosti, cigani so pa v dolini kurili in krog ognja čepeli; kuhali so neki — po mislih Florijanovih-— mačje meso. Florijan jih je nekoliko Časa zalezoval od daleč ter se prihuljeno skrival, da bi ga ne opazili. A — všk! —- vrže krepelec na sredo ognja, da so iskre letele na vse strani. »Oh, majka!« zavpijejo cigani; vsi planejo po koncu, stari in mladi, da poiščejo nadlegovalca. Florijanu začne trda presti; kar se zakadi v robidovje in ga nekoliko še na-se potegne, da bi se bolje skril. Ali ubogi ti, Florijan! Ne zapazivši ničesar, vleže se v mravljišče. Razkačene živalice pa kmalu lezejo po njem ; hudo mu de, toda misli si: »Mravljinci me ne bodo požrli, cigani pa me lahko spečejo in brez kislega zelja pojedo ali pa seboj odvedejo. Le potrpi, zato pa bodeš pisari kakor lesice (pirhi) za veliko noč.« — Šele proti večeru se spravi na noge ter gre živino iskat, ki se je bila že daleč razpasla. »Oh, kaj takega ne storim nikdar več, raji pustim take ljudi pri miru, če so
2*
tudi cigani. — Tak je bil njegov trclen sklep, in ni ga prelomil.
Kako je bil bistroumen naš Florijan, kaže to-le: Nekega dne sta ž njim še dva vaška pastirja pasla, Gregorjev Mihec pa Plahteč Šimenček. Češnje so bile ravno zrele. Pogovorijo se, da ideta onadva češnje brat, Florjan pa bode varoval živino. Ko zapazi soseda paglavca na češnji, hiti ja podit, a nobeden neče iti s češnje. Florijan, zvita buča, odpre leso (vrnilo) in zažene živino v sosedino koruzo. Kaj si hoče žena? Živino gre vračat, poglavca pa — hajdi doli! — zbežita srečno brez plačila po hlačah. Pastirja nista mogla prehvaliti Florijanove bistroumnosti, da je ženi kašo upihal.
Pri tem gospodarju ni bil clolgo, šel je drugam služit. A v novi hiši se mu ni godilo dobro, zakaj žena je bila umazana in nesnažna. Od te dobe ni mogel uživati močnika z mlekom. Na sveti večer ga doma puste za variha pri malem otroku. Ker pa clete vpije kakor legat, naveliča se Florijan te muzike in zapreti: »No, naredim ti jo, le vpij!« Otroče ihti tako, da komaj dobiva sape. Florijan mu pa skuha mleka, nadrobi vanj kruha ter reče: »Vidiš, žaba, sedaj pa le molči, saj si sito kakor boben! Le pomisli, kako se je nocojšnjo noč godilo božjemu detetu v Betlehemu, potlej bodeš raje tiho, ali ne?«
Florijan je kaj rad menjaval službe, misleč: »Ako več izkusim, bodem bolj izkušen.«
Ko je bil star 16 let, začel je služiti za hlapca ter smehljaje se dejal: »Sedaj pa že, sedaj! Vsaj katerikrat vidim cesarsko podobo«. Odslej se je oblačil snažno in nosil zajčji klobuk s šopkom, pa dobro je bilo tudi kako petelinovo pero ali veVerični rep; vrat si je obe-zoval z rudečo ruto, kakeršne so do-
našali krošnjarji iz Trsta —■ večjidel tihotapsko.
Leta 1848. je Florijan služil v Šentjurju pod Kumom pri M. Nekega dne pase živino v Sopoti (dolini med Dolom in Šentjurjem), kar zagleda Ribničana, ki je s krošnjo počasi korakal po cesti. O teh ljudeh je Florijan že dosti slišal, kako neumni so. Zato se hoče z možem nekoliko ponorčevati. Moško se vstopi pred krošnjarja ter ga zbadljivo vpraša: »Mož, imate-li lončen bajs ?« — »Fantek! le sem bali, sem: pokažem ti ga«, de mož. In ko se Florijan približa, mahne Ribničan z gorjačo po Florijanovih plečih, da se je temu kar stemnilo. »No, vidiš, krota krotasta, kakšen je lončen bajs; sedaj pa že veš, kako poje. Le nesi struno domu očetu pokazat, saj mislim, da se do doma ne bo še izgubila; očetu pa reci, naj še drugo na-pno, da bodeš vedel, kaj se pravi tuje ljudi oponašati. Krota, pametna bodi za naprej, pa bode prav!«
Te dogodbice ni mogel Florijan nikdar pozabiti; še sedaj pomni, na katerem kraju v Sopoti jo je skupil. Od te dobe je Ribničane spoštoval in se jih tudi bal.
Ob nedeljah in praznikih je Florijan rad postajal pred cerkvijo, da so ljudje videli njegovo mišjo dlako pod nosom in pa lep klobuk, za katerim je nosil pavovo pero. V krčmo ni rad zahajal; malokedaj je noter krenil in drugi dan potem zdihoval, kako ga glava boli. Nekoč se je bil še prehlaclil in dobil plučnico. Gospodarju ni bilo prav, ker Florijana ni bilo o pravem času domov,
v
a kaj je hotel! Potrpel je, češ: Ce ga oštejem, pusti službo, ker je taka dandanes družina.
»No«, veli gospodar, »le pokori se s plučnico, saj je zima, in no boš dosti zamudil.«
Florijan se je hudo potil, potem ga začne tudi bosti; gleda srpo, zdravnika pa ni blizu, saj nima denarja zanj, zatorej si sam pomaga, kakor more.
Slišal je že večkrat praviti, da pri plučnici na levi strani bode. Zato se pogosto obrača na desno stran, pa to nič ne pomaga. »Treba poskusiti kaj
v
drugega. Ze vem: napijem se kislega vina, kakeršno raste pri nas; to bode še huje nego plučnica, morda jo zaduši vino, to je po mojih pametnih mislih nekaka protipeza. Morda vendar le odrinem bolezen.« Florijanu je vedno huje. Da si torej vina skuhati in popra vanj natresti, češ: »Ako še to ne pomaga, pa sem preč!«
A sedaj se jame Florijanu mešati v glavi, vse mladostne burke rojijo po nji: o ciganih, Ribničanih in še sto drugih. Revež se ljudem smili, ali nehote se posmejajo semtertje, ker je blodil take, kakeršnih niso bili vajeni.
Pošljejo po duhovnika, da bi ga pre-videl. Toliko je bil še v zavesti, da je prejel vse zakramente za umirajoče.
Po končanem sv. opravilu ga vpraša mašnik: »Pa ne da bi bil vino pil v tej bolezni?« — Florijan odgovori odkritosrčno : »Ali, gospod, še kuhano sem pil.« — »To pa ni bilo prav, Florijan! to je strup«, dejal je duhovnik. Florijan ves poparjen odgovori: »O, gospod, saj verjamem, da je strup; slišal sem pa, da drugi tako delajo, zato sem še jaz neumnež tako storil.«
Gospod se poslovi od Florijana ter ga priporoči Bogu, Materi Božji in sv. Florijanu, njegovemu patronu, ker ni vedel, daje Anton njegovo krstno ime.
Florijan je ležal 14 dni j prav močno bolan. V bolezni je j ako oslabel, bati
se je bilo, da ga spravi vročinska bolezen, ki se je izcimila iz plučnice, pod zemljo. »Oh!« vzdihne Florijan, »dajtemi gorkega mleka izpod krave, pa smodnika denite v mleko jeden ščepec. Ako še to ne pomaga, naj pa bode po meni!«
Florijan ni umrl, še živi; toda dolgo časa je pokašljeval, za to je izvestno pripomogel smodnik ; žveplo je žveplo, za pluča gotovo škodljivo.
Florijanova sreča je bila sedaj to, da se je že pričenjala pomlad. Po malem je že rastel pelin, katerega je rad žvečil in jedel nekaterikrat s slanino, izpod ru-jave koze pa je pil mleko; kmalu je okreval toliko, da je mogel v cerkev. Ali svet se mu je zdel ves nov, cerkev drugačna kakor poprej, tudi ljudje drugačni. To zimo je bilo dosti ljudij pomrlo; milo je Florijan pogledoval, pri-šedši clo cerkve, po novih grobeh ter si mislil: »Glej, še nekoliko — in jaz bi tudi tukaj počival ter čakal sodnjega dne! Oh, če tudi ni moj patron sveti Florijan, vendar ga hočem danes lepo zahvaliti, da me je obvaroval ognja. Saj vem, da tudi pravični ni brez greha, kaj še le jaz, ki sem bil tako norčav! O Bog, daj mi še enkrat trdno zdravje, ves drugačen bodem.«
Gospodarju je bilo sicer težko imeti bolnika tako dolgo pri hiši, »a kam hoče revež iti«, reče mož, »tu pri nas je vsaj na gorkem in ima postrežbo«. Florijan se še sedaj s hvaležnim srcem spominja tega dobrega gospodarja, tudi moli zanj, da bi bil srečen na duši in telesu.
Nasledki hude bolezni so se še dolgo poznali; Florijan ni bil kmalu za težko delo, zato je moral to službo zapustiti in si ložjo poiskati.	(Dalje.)
Na valovih Savinje.
(,Spisal A. Sušnik.)
m
-ffoznal ja je vsakdo. Podobna sta si bila kakor brata, in ko bi ne bilo glede na starost med njima razločka, izvestno bi ju ne bil nihče razločil. Starejši, Svetič, je bil oženjen in imel doma čvetero otrok. Mlajši, Lavrinšek, je bil samec in ni imel niti sorodnika v svoji nizki, mali izbici. Skupaj sta hodila na delo, katerega sta imela čez in čez dosti. Radi so ja imeli povsodi, ker sta bila dobra delavca.
Toda na lahko delo tudi hodila nista. Po leti sta bila v lomih, in daleč se razlegaj oči streli so kazali, da imata krepke roke in krepke čutnice. Po zimi sta sekala led za pivovare, hodila sta tudi v Slavonijo drevarit, a pomladi sta plavila.
Osobito v plavljenju sta bila prava mojstra. Na Savinji sta poznala vsak kamen, in dasi je bila plav nekaterikrat višja nego navadno, znala sta se izogibati vsaki zapreki kakor jegulja. Stala sta vedno ponosno vsak na svojem koncu vora, veslala po penečih valovih drzno, ter se z iskrečimi očmi ozirala po cvetočih bregovih, katere je pomlad vzbujala k novemu življenju. Kjer je bil tok reke počasnejši, prišla sta vkupe na jeden konec vora, pogovarjala se in brezskrbno smejala nad vodnimi globinami.
Neko pomlad so ja videli ljudje sicer zopet vkupe zvezavati velikanske lesene klade v posamične členke vorove, toda čudno malo sta med seboj govorila, k večjemu takrat, ko sta morala drug drugega prositi pomoči. Hitro so opazili to drugi delavci ter so se začeli nekoliko posmehovati. A kmalu so to
opustili. Lavrinšek udari nekoč ob hlode s kaveljnom, da je daleč odletel ter jih pogleda, da vsi h krati umolknejo.
»Fantje, še eno tako! Videli bodete, da v drugo ne bodete imeli časa.«
Ker so ga dobro poznali, verjeli so mu tudi, in od te dobe sta imela mir on in Svetič. A dasi so mirovali ljudje, bila sta sama kakor kovaški ogenj. Prikrivala sta nekaj hudega v svojih prsih, kar bi moglo biti obema pogubno. Srdila sta se drug na drugega, a vsakateri še
v
največ na-se. Zal je bilo obema, da sta se udala tej mržnji, toda prepozno. Kako je to bilo?
Prišla sta iz Slavonije, kjer sta sekala v šumah. Lepo kopico srebrnjakov sta imela prihranjenih in sta si torej hotela, povrnivša se, nekoliko »privoščiti«, saj sta dovolj trpela po zimi.
Svetič je šel malo prej domov, toda Lavrinšek, kateri ni imel nikogar, ni tako bojazljivo štel kupic. Bilo je že proti večeru, ko se i on napoti precej vinjen proti domu. Na pol poti se ustavi in zamisli.
»E, kaj bodem neki počel doma ? Sel bodem k Svetiču, ondi bodem veselejši.«
In res gre. Vstopi v izbo, kjer je stanoval njegov tovariš. Ni ga bilo v
v
hiši, bil je nekje na dvorišču. Zena Sve-tičeva prijazno pozdravi smejočega se in veselega Lavrinška. V hipu mu pride nekaj na misel, kar bi se mu ob drugi priliki niti ne sanjalo, a danes je bilo osodno zanj. Vino je naredilo že mnogo zla, tudi našima prijateljema. Ves židane volje se bliža prijateljevi ženi, hoteč ji skazati neumestno prijaznost. Ona se mu brani, pa se smeje njegovi dobri
volji, ker ga je poznala kot poštenjaka. A kmalu mine Lavrinška veselje. Med durmi se pojavi Svetič. Ugleda Lavrinška, kako se sladka njegovi ženi.
Zablisne mu v očeh, en skok — in stoji tik njega. Zgrabi ga za rame in ga s trdim sunkom pahne preč. »Tak si torej? — Za mojo ženo laziš? Misliš, da sme mojo ženo zapeljevati tak potepin?«
»Jaz potepin? Pazi, Svetič, da bi ti ne bilo žal te besede! Saj nisem hotel snesti tvoje žene. Ali je morda iz masla ?«
To izgovorivši naglo odide; in prav je storil, zakaj Svetič bi mu ne bil odpustil te besede. Ko vidi, da odhaja Lavrinšek, razljuti se nad ženo. V njenih očeh se pokažejo mestu smeha — solze. To potolaži njenega moža. Jezen se vleže na postelj, prisegajoč Lavrinšku osveto, da se je drznil motiti njegov zakonski mir.
Ko se v jutro prebudita, jima živo pred oči stopi prejšnji večer. Zakaj se ni pač eden sramoval in drugi po-kesal! A ljudje so že taki: krivice ne pripoznajo, ako so jo sami naredili.
v
Svetič je bil slabe volje. Zena, ta dobra žena njegova, je molče poslušala njegova vprašanja in očitanja, a ni mu odgovarjala. Ves čmeren gre na delo, spaja vore in prvi pogled meri na Lavrinška. Obrne se v stran. Ubogi Svetič ni vedel, cla je onega sram; mislil je le, da ga je včerajšnje vedenje njegovo ujezilo, in skoro bi bil šel k njemu ter mu podal roke. Tudi Svetiča samega je bilo sram vpričo drugih.
Vračajoč se zvečer domov sta šla vsak svojo pot, oba nezadovoljna sama seboj; kesala sta se, da je tako trdovraten in jezen vsak na svojega prijatelja. Izgovarjala sta se v mislih drug pred drugim, hoteč se pregovoriti, da
sta oba nedolžna. A izpregovoriti nista hotela, niti se domeniti. Vsled tega ni izginil gnjev ni prvi, ni drugi dan, a
tudi naslednje dni ne.
* *
*
V tej mržnji stopita nekega dne na dva vora. Stala sta zopet drug za drugim, vsak na svojem voru, a ni prvi, ni drugi se ni obrnil; molče sta zrla v peneče valove Savinje, katera je bila narasla vsled deževja. Plavila sta tiho med skalami in bregovi, upirajoč se z žuljavimi rokami ob vesla; s temi sta krmilila obe spleteni velikanski plavi, sestavljeni iz stoletnih gozdnih velikanov, kateri so nekdaj šumeli in upogibali svoje košate veje po savinjskih šumah. Svetič, ki je plavil spredaj, ozre se malo po Lavrinšku, ki je za njim rezal valove s svojim veslom. Večkrat hoče Lavrinška ogovoriti, kakor je to običajno storil prej, toda ne da mu srce.
Bliža se jezu. Tu se mu nekaj na-ključi, kar še nikoli poprej ne. Ni opazil, da vor ne plava v svojem tiru naravnost skozi odprto veho: kot bi trenil, buti ves vor ob kobilo. Urno priskoči in se trudi na vse kriplje, da odrine vor izza skal, toda brez uspeha.
»Umakni se!«
Lavrinšek se pomiče bliže s svojim vorom ter porogljivo in zbadljivo kliče Svetiču, naj se mu umakne, da bode mogel z vorom dalje.
v
»Ce hočem!« odgovori mu ta. Debele potne kaplje so mu rosile čelo vsled brezuspešnega napora.
»Ali se mi ne umakneš?«
Pri prvem nesreča, pri drugem pa škodoželjnost podkuri iz nova gnjev v pogubni plamen. V hipu zamahne Lavrinšek z veslom, — in njegov vor zadene ob vor Svetičev. Klade se raz-lete, in prvi členek tega vora se pretrga vsled hitrega in silnega sunka.
24
Sebi.
Bolesten vsklik zadom nad vodo. Svetič izgubi trda tla pocl nogami in se udere med kladami v vodo. Silni tok drvi hlode naprej, vrti jih in kot bi trenil, vali se plaveč mecl skalami in vorom, in kmalu potisne Svetiča vor z ogromno silo na skalo, pod vodo skrito. V tem trenotju pa se dvigne Lavrinšek v velikem skoku. Požene se s svojega vora na Svetičev in ves prestrašen prisopiha k Svetiču. Z izredno močjo, katero mu je pomnožil strah, odmakne nepremični vor in bliskovito zgrabi Svetiča ter ga dvigne visoko iz vode.
Zapiral je že oči in težko dihal. Držeč ga v naročaju, hiti ž njim po zibajoči se plavi k bregu. Tu ga oprezno položi na travo ter ga jame drgniti na vso moč, dasi je ranjenec vedno slabeji. Glej, sedaj je odprl oči!
»Svetič, odpusti mi!«
V očeh njegovih zablisnejo solze.
Svetič se bolestno nasmehne.
»Ne zapusti žene moje in otrok«, še-peče pojemajoč.
Vsled groznih muk se mu premeni obličje, oči otrpnejo, telo se strese krčevito — mrtev je.
Ljudje so sicer rekli, da je Svetiče-vim otrokom Lavrinšek, kateri je vzel ubogo vdovo za ženo, boljši oče, nego je bil pokojnik. A vedeli niso, da mu vsak pogled vanje — trga srce in mu očita, da je vzrok prijateljeve smrti. Na vor ni stopil od te dobe nikoli več. Morebiti zaradi tega ne, ker bi bil moral iti preko jeza — priče njegovega groznega dejanja. Trpel je in se pokoril zanj vse življenje.
S
'f^|fe bi želje ti umrle,
T Sam bi umrl; Beda mu, kdor si z obupom Sam jih je stri I
Če bi bolesti minole, Sam bi minol; Zveza naravna oznanja: Človek in bol.
e b i.
Vstani z željami napolnjen, Bog jih pozna; Spolni jih, kader dozori Sreča srca.
Dvigni Adam se v nesreči, Bog zanjo ve, V srečo ovije ob času Tvoje ime.
Ce bi vse jarme otresel, Prost bi ne bil: Lastnega robstva okove Bi si odkril.
Sam je vladar, ki je svetu Stavil mejo, V delež i tebi obeta Krono svetlo.
J. —ek.

* Povodnji mož.
#Jfif
!§je pod slap šumeči Dekle prat hodilo; Prepevaje pralo, Dolgo se mudilo.
Mati pa jo kara:
*Tje mi prat ne hodi! Mož povodnji biva
Tam pod slapom v vodi.«
Dekle odgovarja:
»Tamkaj sama bivam, Torej se za mesto Boljše ne prerivam.
Tam je voda čista,
In zato tam perem; Tam je kraj prisrčen, Boljšega ne vberem.«
Dekle k slapu hodi, Pere kot poprej e ; Glasno preje pela, Poje zdaj glasneje.
Pride z belim platnom
Tje ob zlati zori, Poje v slap šumeči, Kakor vila v gori.
A na onem bregu
Strune oglase se; Deklica utihne,
v
Siri ji srce se. —
Pa zagode godec
Pesem čarno-milo, Da mladenko vleče S čudovito silo.
Platno ji odpade,
Zre in prisluškuje; Godec pa po valčkih K nji se približuje.
Prime jo za roko —
Ponor se razkrije — Z njo gre v zlate hrame, Voda spet se zlije.
Iz vode peneče
Jaden vsklik glasi' se — Voda pa čez skale Kot poprej vali se . . .
Tam za drugo vrbo
Pa pero perice, Pohite pogledat — Ni je več družice . . .
A. H.
Misli.
i.
2
|lava je senca, pač mnogi kriče, Sami pa vendar za slavo hite.
Nikar mi ti drugih ne vodi, Če tebi se samemu blodi!
—a-
Andrej Kačič-lfliošič,
-Mß	(Spisal Fr.
j|ne 26. avgusta minolega leta je slavila »kršna« (kamenita) Dalmacija prelepo slavnost, katere se je veselil ne samo hrvaški narod, ampak tudi drugo slovanstvo. Tega dne so odkrili slavnemu pesniku »milovanu« lep spomenik, katerega mu je hvaležni narod s svojimi žulji postavil.
In nedavno so časniki javili, da je tudi zastop mesta Zagreba dovolil 4000 gld. za spomenik Kačičev. Tudi metropolo hrvaško bode torej kmalu krasil spomenik ljubljenca hrvaškega naroda.
Vredno je, da ga tudi mi Slovenci saj površno spoznamo, ker ga naši bratje
šä pesaik, Kovačič.)
tako cenijo. Ker je »Dom in Svet« lani obljubil, da poda Slovencem opis življenja in delovanja Kačičevega, izpolnjujemo s tem svojo besedo.
Rodbina Kačičev je v zgodovini hrvaškega naroda jako važna. Kačiči so bili med prvimi velikaši kraljestva ob času narodne dinastije; med plemeni-taši, ki so 1. 1102. sklepali dogovor z ogerskim kraljem Kolomanom, nahajamo tudi Kačiča. Spoštovali so jih celo v Carigradu. Jeden oddelek tega plemena se je že zgodaj preselil na Ogersko. Pozneje so se pa enkrat štirje bratje Kačici sprli z ogerskimi velikaši in jih
premagali. Da se ognejo maščevanju Ogrov, odselijo se v Primorje in na obrežju jadranskega morja si sezidajo močen grad — Gradec imenovan. Tako nam pripoveduje sam pesnik v pesmi na str. 283.1} Toda Ogri jih tudi tukaj poiščejo in nekega dne, ko so Kačici odšli z doma, planejo na njih gi 'čUl. oplenijo ga ter odvedejo njih žene in otroke. Kačici jim nečejo biti dolžni plačila za tako krutost; hitro udero za njimi, pobijejo jih in jim vzemo vse, kar so bili zaplenili.
Ob času turških vojsk so se Kačici hrabro vojskovali in branili svoj dom. Narod jih je častil kot svoje dobrotnike in branitelje ter jim bil radovoljno udan. Sčasoma se je pleme Kačičev na daleč razširilo, pa tudi izgubilo prejšnjo moč in slavo. Posamezne rodbine tega plemena so poleg svojega plemenskega imena dobile še drugo, vsaka po svojem očetu. Tako so nastale rodbine: Kačič-Jurici (ker se je oče
zval Jurij), Miošici itd.
Andrej Kačič-Miošič,
narodni hrvaški pesnik.
*) Oziram se na najnovejše izdanje, katero je izdal odbor za Kačičev spomenik. Zagreb, 1889.
maciji so bili Benečani na
Kačič - Bartuloviči, Kačič-
Rodbina Kačič -Miošičev se je nastanila v Bristu (Brestu) v Dalmaciji, na bregu jadranskega morja, in iz te rod bine seje rodil slavni pesnik Andrej Kačič-Miošič. Leto njegovega rojstva ni dovolj znano, a verjetno je, da se je rodil 1.1696. Njegov oče, pošten in veren mož, imel je raz ven Andreja še tri sinove in jedno hčer, na katere je pazil, kakor na svoje oko. Mati, Katarina (To-maševič), iz poštenega rodu, vzgajala je svoje otroke prav
v
po krščansko. Ze kot deček je kazal mali Andrej bistro glavico in dobro srce. Njegov ujec, provincial frančiškanski, je spoznal kmalu velike sposobnosti svojega sorodnika in ga je sprejel v samostan zaostroški, da bi se tukaj šolal. Kakor drugodi, tako so tudi na Hrvaškem bili takrat samostani središče in zavetje slobode in omike. Zlasti v Dal-takrat žalostni časi, ker so vsak način hoteli zatreti
domače hrvaško prebivalstvo. Zapirali so mu pot do omike, ker so vedeli, da se neuko in nezvedeno ljudstvo lože obdrži v jarmu, kakor omikano in zavedno. —• V samostanu se je nadarjenemu mladeniču odprlo široko polje učenja. Tukaj je spoznal, kaj so revni menihi svojemu zatiranemu narodu, in vzbudila seje tudi v njem želja, da bi stopil v red frančiškanski. V samostanu so ga prav radi imeli zaradi njegove nadarjenosti in vzornega vedenja, zato so mu radi uslišali prošnjo. Leta 1720. je oblekel meniško oblačilo in dostal preskušnjo novincev, za leto dnij pa je storil redov-niške obljube.
Njegovi predniki so ga potem poslali na višje nauke v Budim, kjer je bilo takrat središče treh frančiškanskih pro-vincij : ogerske, bosanske in dalmatinske. Ondi je imel frančiškanski red tudi svoje najvišje učilišče.
V Budimu je v vsakem oziru lepo napredoval. Z bistrim umom je segel v globino modroslovne in bogoslovne vede ter si pridobil temeljito znanje v teh strokah. S prijaznostjo in ljubeznivostjo si je pridobil srca vseh svojih učiteljev in tovarišev. Po sedmih letih se vrne v domovino, izurjen v bogoslovni in modroslovni vedi, sposoben, da zasede učiteljsko stolico. Vendar je šel potem še v Benetke in tamkaj z izvrstnim uspehom prebil izkušnje.
L. 1730. je postal učitelj modroslovja v samostanu zaostroškem. Spisal je modroslovni spis: »Elementa peripate-tica juxta mentem subtilissimi Joannis Duns Scoti«, izdan v Benetkah 1752. Tri leta je Kačič vestno opravljal službo profesorja modroslovja; ko se pa izprazni mesto na bogoslovnem učilišču v Sibeniku, pokličejo Kačiča tje kot
v
profesorja bogoslovja. V Sibeniku je učiteljeva! deset let in si pridobil lep
glas; - po širni domovini je bilo znano njegovo ime med učenimi ljudmi du-hovskega in svetnega stanu. A tudi preprostemu narodu je bil dobro znan kot narodni pesnik in prijatelj ljudstva. Bil je učen duhovnik, izvrsten govornik, čislan od svojih bratov, slavljen in spoštovan povsodi, pa vender se mu ni želelo poniževalno, zahajati med prosto ljudstvo, opaževati njegove navade in marsikaj se učiti od njega. O počitnicah mu je bila najlepša zabava, da je potoval med narodom, spoznaval ga in poučeval , popraševal po starih vitezih, starih listinah, pesmih in pregovorih. Prehodil je velik del južnih krajev — do Dubrovnika. S takim potovanjem si je pomnožil znanje narodove zgodovine, na tak način je vedno bolj spoznal duha narodne pesmi in narodno mišljenje, in to ga je napotilo, da je tudi sam poskusil sestavljati rodoljubne pesmi za narod.
Trudil se je spoznati narod iz njegovih umotvorov, raziskati njegovo zgodovino iz narodnih sporočil in zgodovinskih knjig, trudil se je pa tudi, da bi pospeševal omiko preprostega ljudstva. Poleg tega je pa vestno izpolnjeval tudi svoje učiteljske, duhovskein samostanske dolžnosti. Leta 1748. so ga rešili učiteljske službe in ga proglasili za »jubi-lata«. To je bila posebna čast, nekako venčanje, s katerim so počastili učitelja, ki je določeno število let vestno in pohvalno doslužil.
Motil bi se, kdor bi mislil, da je Kačič odslej mirno v svoji celici živel, prav narobe: šele sedaj se začne pravo njegovo delovanje, kateremu se moramo v resnici čuditi. V zgodovini frančiškanske provincije dalmatinske od leta 1748.—60. ni nobenega važnejšega zbora, nobenega podjetja, pri katerem bi ne bilo Kačiča. Komaj so ga rešili
učiteljske službe, že je jel izvajati ogromno in skoro predrzno osnovo, katero je že dolgo časa nosil v svoji duši.
V 17. stoletju je mnogo frančiškanov bežalo pred divjim Turkom v samotne primorske kraje in za njimi je šlo časi tudi ljudstvo. Tako se jih je precej naselilo na samotnem otoku Barču. Tamkaj so si postavili borno stanovanje, ki nikakor ni bilo primerno njihovim potrebam. Kačič je že dolgo premišljeval, kako bi se mesto borne koče postavilo poslopje, katero bi bilo vsaj dostojnejše prebivališče frančiškanom. Toda kako naj se začne tako veliko delo s praznimi rokami? Vender je Kačič, zaupajoč v pomoč božjo in pomoč dobrih ljudij, brez onih stvari, ki so za taka podjetja potrebna, dognal zidanje v dveh letih tako daleč, da je mogel potem delo z mirnim srcem prepustiti drugemu možu. Kaj takega je mogel izvesti samo Ivačičev veliki duh in železna vstrajnost.
Od leta 1750. je živel v svojem domačem samostanu v Zaostrogu, kjer se je nekdaj kot deček učil. Od tod je potoval na razne strani, nekoliko po redov-niških opravilih, nekoliko da spozna narod in zbere tvarino za svoje slovstveno delovanje. L. 1752. ga vidimo v Benetkah, kjer je dal na svetlo svoje znanstveno delo »Elementa peripatetica«. Tukaj je izdelal tudi rodovnico svoje rodovine, katero mu je dužcl (doge) beneški potrdil in katera se dandanes nahaja v frančiškanskem samostanu v Ma-karski. V letih od 1. 1750. do 1758. je potoval Kačič po Bosni in Hercegovini kot apostolski poslanec, kamor ga je poslal general frančiškanskega reda kot svojega poverjenika, da v njegovem imenu pregleda samostane bosanske. To potovanje je bilo za njegove namene posebno važno.
Narod hrvaški v Bosni in Hercegovini je vzdihoval že dolgo pod hudim jarmom turškega gospodarstva, a prav tukaj je ostal narodni živelj najčistejši in najmanj pokvarjen, ravno tukaj se je najlepše razcvelo narodno pesništvo in se ohranilo do današnjega dne. Tukaj so se Kačiču, ki je tako ljubil narodno poezijo, odprli prebogati zakladi narodnega pesništva in on se zato v svojih pesmih večkrat spominja Bosne in njenih junakov.
Ko se vrne domov v Zaostrog, postane gvardijan; ko je pa 1. 1758. bila volitev provincijala v Senju, obrnili so se vsi nanj, in le z močnimi prošnjami, naj mu ne nakladajo tega bremena, izprosil je, da ga niso izvolili za provincijala. To je bila sreča za narod, ker je Kačič naslednja leta dopolnil svojo pesmarico »Razgovor ugodni naroda slo-vinskoga« in spisal »Korabljico«, česar bi kot provinci j al nikakor ne bil mogel izvesti. Zadnje dve leti svojega življenja leta 1759. do 1760. je živel mirno v samostanu zaostroškem. Kakor toži v predgovoru »Pesmarice«, stiskala ga je že težka starost in čutil je, da se mu bližajo zadnji dnevi. A tudi v tem času še ni miroval. Ko je leta 1759. ugledal svet »Razgovor ugodni«, lotil se je novega dela in naslednje leto izdal »Korabljico«, v kateri je zbral razne povesti iz sv. pisma in med nje vplel tudi dogodke iz svetovne zgodovine. Semtertje nahajamo tudi črtice iz njegovega naroda. »Korabljica« je njegov poslednji slovstveni dar, ki ga je podaril svojemu narodu — rekel bi — že s smrtne postelje.
Kakor je celo svoje življenje posvetil Bogu in svojemu bližnjemu, tako je tudi zadnje čase svojega življenja daroval za srečo bližnjega. — Meseca novembra 1760. 1. so si nekateri ubogi
Primorci izprosili nekaj žita za zimo; a na potu jim burja prevrne ladijo, jeden se utopi, ostali se komaj rešijo. Starcu Kačiču so se siromaki v srce smilili, torej jim obljubi, da poj de sam ž njimi prosit drugega žita. Ko se vračajo domov, zadene jih nevihta. Siromak
Kačič je od mraza trepetal kakor šiba na vodi ter prišel ves moker domov. Kmalu se ga loti huda vročica, katera mu pretrga nit življenja. Tako je dokončal svoje delo neutrudljivi delavec Gospodov dne 14. decembra leta 1760.
(Dalje.)
Dva kralja.
{Romanca.)
sjjpupliko si dovršil. Slava! Kist umetalni odloži! 't Pred teboj Madöna krasna; Sam poglej obraz nebeški, Stvoru lastnemu se čudi! — Sen nad trudno glavo tvojo Danes leto je priplaval,
V	snü ozarjena devica Pred-te je stopila z neba, Kist ti stisnila je v roko, Tajno ti zašepetala: Ticijan, naslikaj me! Ti pa nosil si podobo
V	srcu svojem neprestano, Tebi iz nemirnih prstov Vrele so na platno črte. Takrat obiskal v Milanu Svečenikov si vladiko. Sanje svoje si odkril mu In obljubil, da naslikaš
V	cerkvi tamošnji Madöno. Danes je dovršen stvor. — Ljudstvo gnčte se zvedavo, Zdaj na Ticijana gleda, Zdaj obraz na živi steni. Mnog umetalnik popotni Platno pred seboj razgfblje In ognjeno zre na steno, Da ustvari slaven snimek.
Šum nastane živ pred durmi, Lica ljud obrne tjekaj, Tje umetalnik pogleda: Ob vladiki stopa k sliki Karol, slavni nemški kralj. --Gleda Ticijan podobo, Ena ni mu všeč poteza. Slugi migne, da 'mu dvigne Lestvo k zidu, kist prinese. On pa skloni se k Madöni, Dvakrat kist potegne gibki, In nasmeh na ustih Deve
V	rajsko-mil nasmeh prelije. Divi kralj se umotvoru, Čut mu nikne spoštovanja. Bliže je pristopil k steni, Lestvice je les prijel. Ticijan osupel de mu: »Pusti, slavni kralj, ne veš-li, Da podložniku službuješ?« Odgovarja njemu Karol: »Ticijan, ostani miren! Razni nama so kraljestvi:
V	sto deželah jaz carujem,
V	kterih ti si moj podložnik. A v umetalnosti carstvu Klanjam jaz ti svojo glavo. Ticijan, jaz kralj sem zemlje -Kralj umetalnosti — ti!«
i. M.
Črtice iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega,
pogled više, njegovim duševnim očem se odpira drug svet — lepši, boljši, čistejši ; ta svet mu ponuja tolažbe, sreče in zadovoljnosti vsaj za nekoliko časa: ta svet je svet — umetelnosti, svet prave domišljije. — Ustvaril ši je mož v svoji domišljiji lepe, krasne ljudi, ustvaril si je vzor blage in dobrotne matere z detetom. Tudi pokazal bi rad vidno, kar je ugledal z dušo. Gledati hoče s svojimi očmi in gledajo naj drugi tako mater, kakeršne ni med zemljani. Razpne platno, nategne je in položi na stojalo ; izbere barve, vzame čopič, napravi zunanje površne poteze, da se vicli prostor, na katerem bode vsa postava; roka se giblje, čopič pohaja pokorno in lalmo sem in tje, gori in doli, in kakor bi rastla iz platna, kaže se ti človeška podoba lepša in lepša, dokler ni — dovršena slika. Res krasna umetelnost, ki stvarja človeško podobo ! Vzvišeno delo , ki pokaže tvojim očem vzor človeške lepote in popolnosti v Božji Materi!
Da, radi te poveličujemo, divna moč slikarjeva, in radi ti hvalo pojemo, slikarstvo, ki staviš človeku pred oči človeka lepega in veličastnega, ki ga vodiš v cvetočo prirodo, dasi ima pred seboj le kos platna ali papirja; ki ga razveseljuješ, kadar se je žalostil zaradi nemilih
T^PIolikokrat nas tlači, uboge Evine otroke, huda teža življenja; kolikokrat tožimo o bridkostih, da damo duška svojemu srcu; kolikokrat
se ozrejo naše oči po stvareh in prizorih, od katerih se takoj zopet obrnejo, ker so nas užalili! In človek, ki ima umno in neumrljivo dušo, dvigne svoj
resničnih prizorov v življenju. In ker je »Dom Svet« prav letos stopil na to pot odločneje, da budi narod slovenski na delo, da ga vzbuja za ljubezen do lepe grafične umetelnosti, zato je primerno, da rečemo besedo o njeni zgodovini v obče, posebej še o zgodovini slikarstva pri Slovencih. Tako bodemo bolje spoznali sami sebe, spoznali svoje moči, pa tudi svojo nalogo.
O jutrovih deželah ne bodemo govorili. Niso bile sicer brez umetelnosti, a ostale so skoro do dandanes na prvotni stopinji. O slikarstvu Kitajcev in Japoncev bi pač utegnili kaj več povedati, a za razvoj drugih narodov nimajo skoro nikakega pomena. Zato se ozrimo na oni narod, ki je tudi v drugih strokah bil zaščitnik ali vsaj prvi stalni gojitelj vzvišenih idej človeštva, t. j. grški. Pri Grkih se je raze vela ta umetnost do velike popolnosti. Do 7. stoletja pred Kr. so slikali večinoma le na vaze in druge posode, ali pa razne ornamente na strop pohištev. Pri tem so uporabljali pred vsem za arabeske liste rastline »akanthus«, ker jih vidimo upodobljene in zvite na kapitelih različnih stebrov. Potem pa, ko je nastopil Po-lygnöt (deloval med 1. 475.—455. pr. Kr.), razvijati se je jelo slikarstvo čim dalje bolj. Kakor razvidimo iz spisov tedanjih pisateljev in pa poznejših dob, odlikovale so se slike tega umetelnika zlasti s tem, da se je poprijemäl velikih idej, da je njegovo naziranje velikansko, da kaže, kako deluje v telesu duša; na obrazu se je izražal duh, oči so bile žive, postave proste, gibčne! Slikal- je prav dobro značaje — vreden imena »ethographos« , slikar »etlios«-a (Aristotel).
V tem in naslednjem stoletju so še sloveli Epiktet, Duris, Euphronios, Hi er on in Brygos. Za temi pa so
prišli pravi velikani v slikarstvu, ki so povzdignili to umetelnost do največje popolnosti v starem veku: Timanthes, Parrhasios (ok. 1. 400,—380. pr. Kr.), Praxiteles in Zeuxis (ok. 1. 400. pr. Kr.) Med temi slovi najbolj zadnji, čeprav pripovedujejo, da je še slikal samo s tremi ali štirimi barvami. Iz sykionske šole so bili tudi razni umetelniki, kot Eupompos, Pamphilos, Melan-t h i o s, iz thebansko - attiške: N i k o-machos in A i t i on, a Rafael Grkom je bil slavni Apelles (rojen v Kolo-phontu, živel 356.—308.). Njegove slike so imele kot harmonična celota neprecenljivo vrednost, dočim so bili sem-tertje v posameznosti drugi slikarji um-nejši od njega. Vzor mu je bila »charis« — gracija, lepota, kakor si jo predstavlja ognjevita domišljija južnih narodov. — Stari pisatelji pripovedujejo o njem mnogo; tudi naš Prešeren se ga spominja v sonetu: »Apel podobo na ogled postavi.«
V poznejših stoletjih je prenehala prava izvirnost, in slikarji te dobe so imeli veliko veselje do slikanja namišljenih in čudnih predmetov. Ko se je pa, kakor kiparstvo, tako tudi slikarstvo preselilo v Italijo, propadalo je od dne do dne bolj in za časa Hadrijana že skoro več ni bilo te umetelnosti. Sto-prv v 13. in 14. stoletju so jo vzbudili iz tega spanja Cimabue, Guido in Duccio di Buoninsegna. Iz šole Cimabuejeve je slavni Giotto, ki je imel moč na vse slikarje tje do 15. stoletja. V 15. stoletju pa je bil pravi preporod dosedanjega italijanskega slikarstva. Umetelniki: Giovan. Fiesole, Sandro Botticelli, Cosimo Rosselli, Bellini in Perugino so stopili na svetovno prizorišče. Za temi je prišla doba najdovršenejega slikarstva tega in vseh prihodnjih stoletij do današnjega dne,


-
■ " -------


ü O
te«
50 fed
W

... '.v .. .'..	■ ' ■ . '

Obdarjevanje konj v Št. Jerneju na Dolenjskem.
Leonardo da Vinci (pozneje je živel v Franciji), Rafael Santi, Michel Angelo, Corregio, Tiziano in drugi so oslavili Italijo in narod svoj kot ume-telniki, na katere je lahko ponosno vesoljno človeštvo. Odlikujejo se i ti vele-umi po velikem duhu, izborni kompoziciji in po krasoti v skupinah; umotvore preveva oni duh, ki navdaja človeka z nekakim svetim strahom in zavzetjem.
Izmed španskih umetelnikov slovi vzlasti Murillo, pri čegar umotvorih stopa individuvalnost, preprostost in po-božnost, spojena s pravim čuvstvom in prijazno blagohotnostjo, na prvo mesto. Izmed Murillovih deželanov slove v 14. stoletju najbolj Dello in Starnina; v 15. Juan de Borgona, Campana, Morales in Macip, v 16. Navarre te, Alfonso Cano, Atan. Bocanegre, zlasti pa Diego Velazquez; in slednjič v 17. stoletju Goya, katerega veličastne, z duhom in poezijo španskega naroda napolnjene slike ves svet občuduje.
v
Četudi so Francozi ocl nekdaj umetelnost in vedo izmed raznih narodov skoro najbolj gojili, vendar niso imeli do poslednjih stoletij veliko takih slikarjev, katere bi lahko stavili v prvo vrsto. Iz 15. stol. slovi Fouquet de Tours; iz 16. Francois Clouet; iz 17. stol. Jacques Blanchard in Eustache Le Sueur. Stoprv koncem 17. in v 18. stoletju se je vzdignilo slikarstvo do one višine, na kateri je še dandanes. Zasloveli so Lebrun, Michel Corneille, Claude Lefebre in Vernet, umetelniki, ki so za mnogo nad svojimi predniki. Izmed dandanašnjih so pa najslavnejši: Ary Scheffer, Delacroix, Decamps, Lessor, Robert in De-laroche.
Tudi v Belgiji in na Nizozemskem se je razvilo slikarstvo do precejšnje
popolnosti. Omenjam naj le slavnega Van Dycka (r. 1. 1599., u. 1. 1641.) in Rembrandta (r. 1. 1607., u. 1. 1669.).
V	Angliji pak niso bila slikarstvu posebno ugodna tla, in angleški slikarji so vedno zaostajali za laškimi ali španskimi. Izmed največjih so: Cooper, Reynolds (leta 1723.—1792.), Briggs, Stothart, Crome, Callcot in Cres-wick, ki so skoro vsi slikali zgodovinske predmete.
V	Nemcih so znamenitejši Alb recht Dürer (1. 1471.—1528.), H. Holbein (1497,—1543.), Mengs (1728.—1779.), priden a nenadarjen slikar, Tidemann, in v sedanjem času: Feuerbach, Pi-loty, Makart in Gabr. Max.
Po tem kratkem pregledu se pomu-dimo še nekoliko dalje pri Slovanih, posebej še pri Slovencih. Ako ne nahajamo med Slovani tako razvite slikarske umetelnosti, kakor pri južnih narodih, treba pomisliti, da so jih zavirale razne neugodnosti. Južno podnebje, ki je svetlo in žarno, osvetljuje predmete vse drugače kakor mračni sever. Tudi so bile neugodne razmere politične. Južni Slovani so vzdihovali pod krutim jarmom turškim, težko so si pridobivali vsakdanjega kruha, kako naj bi bili mislili na umetelnost. Edina pesem žalostinka jim je bila tolažba in uteha.
»Inter arma silent musae« uči latinski rek. Vendar so se trudili tudi Slovani za to lepo umetelnost in ponašajo se lahko z dovolj nimi, ako ne velikimi uspehi. Naj si jih nekoliko ogledamo.
v
V Cehih slovi zlasti Vaclav Brožik izmed prvih historičnih slikarjev, porojen 1. 1852. v Tremošni pri Plznu. Hodil je v šole v Pragi, potem v Mona-kovem in slednjič v Parizu. Od tod je šel Brožik učit se slikarstva v Ant
werpe, kjer slovi zlasti znana natura-liška holandska šola. Ondi je stoprv postal umetnik v pravem pomenu besede. Najbolj znana je pač slika: »Hus na snemu v Kostnici«; poleg tega spadajo slike »Columb«, »Slavnost v Ru-bense« in »Svatek babičky« med najbolje čeških slikarjev.
Ne manj izvrsten slikar je Pražan
v
Zenišek; hodil je v umetelne šole v Pragi, v Beču in Antwerpah, kjer se je učil zlasti slikanja ,al fresco1. Občno zanimanje so vzbudile skupine na stenah narodnega gledališča v Pragi. Izmed njegovih najboljših slik, ali pa morda
v
najboljša je »Božena«. Sedaj živi Zenišek v Pragi kot profesor na c. k. češki umetelnostno-obrtni šoli.
Tretji umetnik slavnega imena je Dvorak. Naj omenimo njegovih kras-nejših alegoričnih podob : »Vera, upanje in ljubezen«; človek ne ve, kateri bi prisodil prvo mesto. — Toliko o češkem slikarstvu!
V Rusih naj omenim glasovitega Ve-reščagina. Narodil se je Vasilij Vasi-ljevič Vereščagin dne 26. oktobra
v
1. 1842. v guberniji Novgorodski v Ce-repovcu in hodil v Peterburgu v mornarsko šolo, iz katere je tudi izšel kot častnik. A kmalu se je odločil za slikarstvo in 1. 1861. pričel svoje potovanje po Nemčiji, Franciji in Španiji. Nato je odšel na Kavkaz, kjer se mu je duša napolnila z ognjem in živo resničnostjo, katera se nahaja na njegovih umotvorih. Pozneje se je vrnil zopet v Francijo, potem odšel na Kavkaz, kamor je še tudi često pozneje prihajal kot vojak. Sam si je zidal v Parizu velikansk
atelier, kjer je slikal prostrane slike svoje.
Le-te se dado deliti večinoma v dve vrsti: slike bojne in slike verske. Prve je občudoval ves svet, zakaj umetnik predočuje predmete svoje iz vojske z vso natančnostjo, strašnostjo in odvra-čuje človeka od bojaželjnosti. A odločno treba zavračati namere slikarjeve, katere je imel v verskih slikah. Tu se kaže v najvažnejših predmetih goli naturalizem, nekrščanski duh. Zato moramo le z obžalovanjem in s pravičnim srdom omenjati to stran njegovega ume-
v
telniškega delovanja. Skoda za takega moža! Neznana ni tudi ona velikanska slika: »Prihod princa waleskega«, kjer so slikani sloni v naravni velikosti.
Naj izpregovorim nekoliko tudi o poljskem slikarju Matejku. Jan Mate j ko, »historični« slikar, je porojen 1. 1838. (30. julija), ter je hodil v šole na Dunaju in v Monakovem. Prva slika, ki je dosegla velikanski uspeh, bila je razstavljena v pariški svetovni razstavi leta 1867.: »Deželni sel Reyten na državnem zboru v Varšavi« (leta 1773.). Naš cesar je kupil sliko za Belvedere. Druga znamenita dela njegove roke so: »Skarga«, »Wilczek«, »StepanBathory«, »Copernicus« in v novejšem času »So-bieski«. Zadnja slika si je pridobila mnogo slave. Kolorit slik tega umetnika je krasen, poleg tega pa različen in živ, domšljija umetelnikova je ognjevita in vznesena, njegova nadarjenost v kompoziciji izredna. L. 1873. je postal ravnatelj akademije v Krakovu, kjer
v
živi tudi še danes. Želimo mu še mnogo let slovanski umetelnosti v slavo.
(Dalje.)	-i-
Beseda — kje si?
(Piše j. m, f)

I.
slovenščina se od leta 1848 jfc^ naglo množi in razno olikuje,
'tt.
Jc
posebno po časnikih. Mladi pisatelji so takrat brzo začeli rabiti nenavadne besede in oblike, pa so poznej — spoznavši njihovo nepriličnost — jih zopet popustili. Tako se mi zdi, da so nekateri v zadnjih petih letih tudi preskočili prejšnje navade ter slovenščino jeli pisati v oblikah in rekih, ki mnogim starejšim niso po godu. — To je bilo menda vzrok, da so nekateri nasvetovali, naj »Slovenska Matica« izdaje list, v katerem naj se določujejo različne pisave. Stvar ta je zelo kočljiva. Od stvarnih prepirov se prej de hitro do osebnih. Ker je pa želeti, da se »Matica« vzdrži nad vsemi strankami, prevladalo je mnenje, naj se take jezične borbe prepustijo, kakor doslej, slovenskim časnikom, kjer se osebnost lože umakne občinstvu in se stvar sčasoma poravna sama po sebi.
I jaz več ne maram spuščati se v take jezikoslovne, prepire, a urednik »Dom in Svet*-a je želel, da bi tudi jaz katero o tej stvari rekel. Podati sem se mu moral nekoliko, in sicer le toliko, da razodenem tu in tam svojo misel ali povem svoje nazore o slovenskem pisanju. Kar bom torej povedal, tega nikomur ne ukazujem; vsak naj si vbere le to, kar je prav in dobro.
Tako povem koj nekaj čudnega. Trideset let sem doslej že podučeval slovensko šolsko mladino ter ji dajal poduk v raznih rečeh, a odslej ne smem več. Po velevi sedanjih slovničarjev smem le še koga poučiti, mlade poučevati, se p
dajati jim le pouk! — Pouk, pouk — to je beseda, ki je vsaj jaz nisem slišal med prostim ljudstvom in ki je pred nekaj leti ni bilo brati v slovenskih bukvah; sedaj pa šole in zlasti časniki kar mrgolijo samega pouka, in mladi profesorji za napako štejejo dijaku, kadar zapiše poduk, podučenje ali poduče-
v
vanje Ze beseda nauk mnogim ni bila prav všeč zarad zevi, in pisali so torej navuk, navyk (prim, navyknüti, obvyk-nüti, običaj). Pouk, poučitelj je meni »instructio, instructor«; poduk »Unterricht« pa je to, kar so nekdaj zvali pod-vižanje (Unterweisung), z vajo sklenjeno poučevanje. Potem mi je zelo pomenljiv razloček: pouk po vrhu, od strani, poduk temeljito, z vajo, da človek dobi pod ali podlago, na kateri spozna to, kar je res in prav, in na tem podu kakor na trdnem stalu ali stališču se zna braniti proti napačnemu poučevanju.
Doslej so se dobri učenci svojemu učitelju o slovesu zahvalili za nauk in zahvaljevali za prejeto podučevanje; sedaj smejo le še svoje učitelje zahvaljevati na prejetem pouku. Zahvaliti koga je skoraj to, kar pohvaliti, dohvaliti; osebek zdi se mi prepostransk, zahvala se kaže tu kot bolj vnanja reč. Vse drugače se mi glasi: Jaz se ti zahvalim ali zahvaljujem, vedoma, istinito; povra-čavni se tukaj ni brez pomena, in oblika ta se mi ne zdi ponemčena.1)

*) Odkar sem na govorico narodovo pazil še bolj nego poprej, našel sem obe obliki, n. pr. »Jest jih lepo zahvalim«, pa tudi: »Zahvalil se mu je«. Na vsak način treba stvar še oazno preiskovati.	Uredn.
Tako tudi nikoli nikjer med slovenskim narodom nisem cul, da zahvaljujemo Boga in dobre ljudi na življenju in drugih dobrotah1), p. na goldinarju, na knjigi, na hruški, na njivi, ki si mi jo podaril! Slovenci smo se doslej zahvaljevali za prejete dari in dobrote, in se hočemo tudi v prihodnje Bogu in dobrotnikom, in tudi jaz nikdar ne bom pisal: »Na tem oslu ali konju te zahvaljujem.« Ko bi mi že kdo rekel: »0 teh darilih, o teli in teh stvareh se ti zahvalimc, naj bi že bilo! Vendar bom s svojimi dobrimi učenci jaz po šoli molil le kakor doslej: » Predobrotlj i vi Bog, zahvaljujemo se ti za nauk in prejeto po d učenje« I pro doctrina et institu-tione percepta)!
Kedar se v stavku ali v reku samo-stavnik izpusti ali zamolči, učita Metelko in Janežič, pridevnik sam velikrat prevzame samostavnikovo opravilo, in reče se na pr.: Zdravi ne potrebuje zdravnika. Zadovoljni ima kmalu dosti. Pošteni se poštenemu druži, grešni grešnemu služi itd. Pisali in govorili smo doslej duhovni, duhovnega, in samostav-niško duhoven, duhovna; a novejšem piscem je to greh, in pisati velijo le: duhovnik, pravičnik, grešnik; poštenjak se poštenjaku, ali bolj ljubko, poštenovič se poštenoviču druži itd. Sklicujejo se na opazko Miklošičevo, da se v jezikih, kateri nimajo spolnika ali člena, pridevniki preminjajo v samo-stavnike. Vsled tega potrjujejo pobotne liste tedaj le podpisanci in podkri-žanci, ne več podpisani ali podkrišani; namestu nekateri se praviloma piše ne-katerniki, namestu marsikateri pa
*) Ta »na« je res vsaj čuden za naše uho, nedomač; sicer pa, kdor bi iskal takih smešnih sestav in izrazov v jeziku, našel bi jih dosti, n. pr. On se mu je zahvalil za hišo = hinter dem Hause.	Uredn.
marsikaternik ali popolnoma mari-sikaternik! — Kako pa je v latinščini, ki je brez spolnika, in vendar jej pridevniki pogostoma služijo za sa-mostavnike, in to jako lepo! Po tem takem bodem kakor doslej še v prihodnje učil: Zveličani so ubogi v duhu, krotki, mirni, ne pa ubožci, krotkarji, mimiki itd.!
Zbirka pesmi j in povestij! No, to je pa spet nova pisava, rekel sem si, in čemu pač! Ta j na koncu bi se moral izgovarjati, in vendar se nikjer ne iz-rekuje; čemu se torej piše ? Sila ni mila.
Nekdaj smo množni rodivnik pri ženskih samostavnikih na soglasnik pisali enako imenovavniku v ednini na pr.: Lepih pesem glas, čudnih prikazen, mnogih šival, notranjih misel itd. Po tem se je učilo, da naj se množni rodivnik vjema z enojnim ter piše: lepih pesmi, raznih živali itd. Poznej se je svetovalo, naj se pri samostavnikih z naglašenim i v edinem pokaže množni rodivnik s kakim naglaskom p. gosa kost£, tako tudi dm, ljud«. Sedaj pa se pritika j ženskim samostavnikom na soglasnik ne le z naglašenim i v ro-divniku p. gosij, kostij, ampak tudi z nenaglašanim p. pesmij, mislij, boleznij, živalij, povestij!
S tem v zvezi je menda že v knjižicah za deco ali male otroke namestu prej navadnega Jurče, Jurček, pisava Jurijče, Jurijček ! Dosledno morate iz Antonius pisati namestu Tonče, Tonček, po novoslo venski Antonij če, An-tonijček!!
*) Posebno v znanstveni pisavi ne moremo pogrešati takih pridevnikov, recimo v modro-slovju. Tu naj priznajo jezikoslovci, da mora jezik služiti stvari, predmetu, ne pa stvar jeziku. Zato se vjemam z gospodom pisateljem v toliko, kolikor takih pridevnikov res potrebujemo, n. pr. dobro — das Gute; lepo — das Schöne itd. — Pisave gospoda pisatelja nismo preminjali, kakor je tudi v njegovih naslednjih sestavkih ne bodemo.	Uredn.
38
Časnikarstvo poljsko (varšavsko).
Časnikarstvo poljsko (varšavsko
(Piše Tytus Sopodzko.)
.sšml
m
T^^zmed dveh glavnih močij poljske
T družbe pod rusko vlado je časnikarstvo, katero je sicer pod ostro cenzuro moskovsko, ima pa vendar znaten vpliv na Poljake. Časnikarstvo jih druži z drugimi omikanimi narodi. Ognjišče časnikarstva poljskega pod vlado rusko je Varšava, v katero se steka gibanje cele te poljske pokrajine.
V sredi časnikov izhajajočih v tem mestu je najslavnejši: »Gazeta War-szawska«, ustanovljena za zadnjega kralja Stanislava Puniatovskega v drugi polovici 18. veka. V začetku je poročala o vseh dvorskih plesih in sprejemih, potem je razširila svoj delokrog in je bila j ako skrbno urejevana. V zadnjih časih se je ta časopis podal v nepotrebno polemiko in potem izgubil mnogo naročnikov; vendar upamo, da se zaradi sedanje sestave uredništva dvigne iz začasnega propada.
Drugi starina časnikarski je: »Kuryer Warszawski«, urejevan z veliko skrbjo, po vzoru pariškega »Figaro« ; ima največje število naročnikov. Tekmuje ž njim »K uryer Codzienny (vsakdanji dnevnik) izdajan v bogati in zaslužni tvrdki »Gebethner in Wolff«. V uredništvu tega časnika je mnogo nadarjenih pisateljev in njegovi smeri se ne more nič očitati.
Tretji Kuryer je: "K uryer P o-ranny« (jutranji), namenjen samo dnevnim novicam — nouvelles du jour. V veliko zaslugo mu moremo šteti to, da skrbi krepko za informacije; ako mu pride časi po krivdi poročevalcev kaka časnikarska raca, nemudoma jo popravi, spoznavši svojo zmoto.
Poleg Kuryer-ov izhaja v Varšavi nekoliko političnih časnikov, med katerimi je najbolje razširjen »Wiek«, urejevan od g. Kazimira Zalewskega. Naročniki njegovi so največ iz plemstva, stanujo-čega v provinciji, kateremu je zaradi svojega srednjega stališča med konser-vatizmom in napredkom, in ker zagovarja
vedno zdrave in hvalevredne ideje, močno priljubljen.
Ultrakonservativni časnik je »Slo wo«, kateri si pridobiva svojo veljavo najbolj s povestmi znanega pisatelja Henrika Sienkiewicza, nahajajočimi se v njegovih »listkih«.
Slednjič: »Gazeta Polska?, ki se peča z vsemi vprašanji društvenimi, in gospodarskimi, jednako »Gazeta Hand-Iowa«, »Sadowa«, »Lekarska« izražajoč že v svojem naslovu svoj namen.
Od dveh let sem je začel izhajati v Varšavi mali časnik z naslovom »Z i a r n o« (zerno), odlikujoč se pred vsem po nizki ceni, zbirajoč novice iz drugih časnikov, urejevan od najmlajših, najmanj izrabljenih slovstvenih močij.
Versko glasilo je: »Przeglad Ka-tolički« (pregled katoliški), katerega vsebino polnijo razne razprave dogma-tične, etične, filozofične, apologetične, ob jednem vse to, kar se tiče sedanjega stanja katoliške cerkve. Ta list stoji pod vplivom nekoliko najodločnejih Varšavskih duhovnikov; bori se tudi vedno zoper razne blodne teorije, razširjene po *Przeglad-u Tygodniowy«-m (pregled tedenski) in »Prawde« (pravda) — listih skrajno pozitivnih. Urednik prvemu je gosp. Adam Wislicki, naroda semiškega, — drugemu pa g. Aleksander Swietochowski, človek obdarovan z ne-navadnimi zmožnostimi, katerih pa ne zna rabiti za dobro. Oba ta glasila se trudita j edino za to, da bi v svojih či-tateljih zasadila ateizem, zato grdita vse, kar je vzvišenega in svetega; vzeti jim hočeta vero in jih pahniti v brezdno materij alizma in brez verstva. Zal — priznati se mora, bila sta dolgo priljubljena mladeži, pa hvala Bogu, kmalu je to mišljenje minulo, kakor vsaka moda, ne zapustivša pogubnih sledov v družbi poljski. Saj ljubijo Poljaki že od vekov vero sv. cerkve in se ne dado zapeljati v prevratne ideje, ako so tudi zavite v lepo odejo.	(Dalje.)
Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu,
(Piše Fr. S. Lekše.)
^Jllrez predgovora in uvoda nada-^ ljujem lani začeto delo. Razvit, "3® bogat in čist jezik je vsakemu narodu velika prednost. Torej se trudimo — vsakdo po svoje — za tak jezik! Ako se tudi ne vjemamo v manjših stvareh, vjemajmo se pa vsi v ljubezni za resnico in za svoj mili narod.
Lani so nekatere »misli« napravile več hrupa, kakor je bilo treba. Kdor hoče pisatelja prav soditi, naj se ozira tudi na njegov namen. Nekateri so bili menda nevoljni, ko so čitali na 56. str. lanskega letnika »kažnjevati, pojasnjevati, opaževati, opažati, zadoščati, nameščati . . .« Zakaj neki? Oglasil se je gosp. L. P. v »Ljub. Zv.« '): »V novejši dobi (bolje času) so začeli delati zmešnjavo vtvoritvi imperfektivnih glagolov . . .« Res prav — skoro bi rekel — je govoril sosed Lah, znani pisatelj De Amicis: »Formidabili le discussioni di lingua .... perche ogni creatura umana porta dentro di se 1'embrione d' un linguaiolo intrattabile, e cede piuttosto sulla questione dell' immortality dell' anima (jaz že ne) che sulla questione d' un proüome.« 2) Čudno bi se utegnilo zdeti, ako bi ne omenjal ničesar o oni opazki. Vendar pa na vse ne bodem odgovarjal že tukaj, prilike bode pač še dovolj: zato sedaj le toliko, da se bolje umemo.
Moj namen nikakor ni bil — kakor lahko slednji razvidi — pisati sploh »o tvoritvi imperfektivnih glagolov.« Zakaj za to nikakor ni dovolj četrtinka male stranice, ampak treba nekoliko več prostora. Katere glagole sem mislil, to sem povedal; ostalih mi pa ne nalagajte na moj križ. In smo li res mi »začeli delati zmešnjavo« ? Počasi! Radovednost
»Ljub. Zv.« 1890., str. 136—139.
2) »Strahoviti so prepiri v jeziku . . . zakaj vsako človeško bitje ima v sebi kal hudega je-zičarja in raje se udä, ako se gre za neumr-ljivost človeške duše, kakor če se gre za jeden zaimek.«
me je gnala, da sem pregledal površno nekaj listov »Zvon«-a ter našel, da uči: »zadostuje« (nam. »zadoščuje«), ker je pravilno ocl glagola zadostiti nedovršna oblika: »zadoščati, zadoščevati« ; dalje »pojasnovajoč« (nam. pojašnjujoč«) »one-čaščenje . . .« »To zadoščuj« — piše zopet g. P. na drugem mestu, »da si ustvarimo« itd.') Potemtakem bi se lahko oponosila komu drugemu »zmešnjava o tvoritvi imperfektivnih glagolov«, in najboljši naš slovenski jezičar, p. St. Škrabec, piše le: »nadomestil, nadomestiti, nadomeščati«, »nameščati« in sicer »imperfektivum« v pomenu »ersetzen — in locum sufficere, in vertreten — vice fungi.« Le nekaj vzgledov! »Naglašeni nameščajo dolge, nenagla-šeni kratke zloge« . . . »kjer se morejo nadomeščati s troheji« . . . »ki se sme nadomestiti« ... »a se je pa v stari slovenščini nadomeščal« ... »V inst. je — om še ohranjen; vendar ga mnogokrat nadomešča že — am i. t. d.2) — Kakor to, da »ni kažnjevati z vzgledi dokazan« — in zato ga ni moči zagovarjati — »konstatiramo faktum« še mi, da tudi »kaznovati« ni dokazan z vzgledi iz naše slovenščine. Iz tega pa, da je »kaznovati že v stari slovenščini zabeležen«, nikakor še ne sledi, da bi moral biti dober tudi v naši. Res omenja Lex. Palaeosl. Miki.« »kaznovati« (»antch.« in »greg. naz.« torej iz strus. spomi-nikov iz XI. stol.). Vprašati se nam je, ali je ta glagolna oblika posebej staro-ruska, ali je tudi staro- t. j. cerkveno-slovenska, in zopet ali je svojina panonskega ali bolgarskega t. j. simeon-skega časa. Lahko je tudi nastal »kaznovati« po analogiji »mafzhoval mafzho-vanje« (Dalm.) »konjov, hlapcom, me-secov, meshzhovane« (Trub. Ps.). Sploh pa nam ni tu gledati, ali je »kaznovati« izglagolski ali izimenski glagol. Zakaj
»Ljublj. Zv.« 1888 in 1889, str. 378.
'2) »Cvetje« II. letnik 1881., IV. letn. 1890.
če je tudi zadnji, bilo je nom. deblo pa res imamo. Tako govorimo in pi-mehko t. j. »kaznb«, in po omenjenih, šemo: »zanesljiv in zamišljen« pošljem na str. 56. p. 1. označenih gla-soslovnih zakonih ne more se glasiti »kaznovati«. Na preprosto ljudstvo se tu ne moremo skli-cavati, ker je ta glagol književna beseda, in narod jo" sedaj tako govori, kakor jo je čital v knjigah in poslušal iz ust svojih učiteljev. »Katere oblike bi po teh ali onih prehodih , po teh ali onih glasoslovnih pravilih bile še možne«, recimo kratko z gosp. L. P., »v to vprašanje se nam ni spuščati« *) sedaj, ker zato treba več prostora in časa, da se natanko določi, katere glagole nam je izvajati iz imen« 2), katere iz dotičnih glagolov IV. vrste.« 3) ' Kajpada za pisavo ni povsod odločilno to,1 kar smo omenili o »kaznovati«. — Sploh so v tem velike različnosti , ker jezik v tem ni
dosleden. Mnogokrat bi po glasoslovnih zakonih kaj drugega pričakovali, kakor
itd. Ljudstvo po mnogih krajih govori »zmržnjen«, česar ne bi nikakor priča-
kovali. — Kar piše »Zvon« na str. 239., zavračamo ga s tem, kar pišeta gg. J.
svojimi učenci tri, ki so prišli iz različnih gimnazij; pri prvi nalogi je pisal A prihodnost , B prihodnjost, C prihodnjest, in vsak je trdil, da je moral pri prejšnjem učitelju tako pisati.«4) In kdo more trditi, da so »izreki teh
profesorjev« vsi dokazani ? Kar se pa najnovejšega besednjaka tiče, ni nam treba nanj prisegati. »Porabnim mislim« ni bil nikakor namen , da bi koga zbadale, ampak povedati naravnost, kar se nam je zdelo v potrebno. Ce je pa kdo, kar je bilo mimogrede v
primerih in vzgledih rečeno, na-se obračal, slobodno mu! Res prav
piše Anglež Pope: »To attack vices in the abstract, without touching persons, may be safe
fighting indeed, but it is fighting with shadows.« 5I
Sket in J. Lendovšek. Soseb še zadnji omenja med drugim to; »Imel sem med
Tudi n drugega je, kar so ugovarjali, da se namreč sklicujem preveč na Dalmatina, Kaj je pisal, o tem sodim po naši katoliški veri. V jeziko-
slovju mi velja, kako je pisal. Zakaj lahko rečemo glede na današnjo slovenščino in pa Dalmatinov jezik, kar je rekel Nemec prof. H. Osthoff za nemščino in jezik v Lutrovem sv. pismu: »Bekanntlich ist die Sprache, die wir heutzutage schreiben und der wir uns in der gebildeten Rede zu bedienen pflegen, im Wesentlichen diejenige Sprache, welche der Bibelübersetzung Luthers und seinen sonstigen Schriften ihre Einführung in den allgemeinen Gebrauch verdankt.«6) Ali Dalmatin se ni nikjer učil slovenščine; pisal je, kakor je tedaj slišal doma — rekel mi je večkrat moj čislani prijatelj —, od Dalmatina se že ne bom nikoli učil slovenščine! Res je prvo, krivo pa drugo. Da bi se bil Dalmatin kje učil slovenščine, o tem molči zgodovina; zaradi tega pa ne prezirajmo njegovega jezika! Tudi sv. Ciril in Metod in njiju učenci se niso nikjer učili slovenščine v današnjem pomenu besede, in vendar se sklicuje vse na prva dva, na staro ali cerkveno slovenščino. In težko, da mi bode kdo oporekal, če rečem, da je za nas Slovence, za poznavanje našega jezika znamenitejši in imenitnejši jezik Dalmatinov od jezika sv. Cirila. Zato ga pokliči na pomoč, kjer je naš jezik opešal, da mu oni seže pod pazduho, ali mu pa kaj posodi. Dalmatin je bil vodnik v pisavi najboljšima našima poznavalcema novoslovenskega jezika našega, Fr. Levstiku in p. St. Skrabcu. Zadnjemu je še sedaj.7) Po Dalmatinu se je ravnala v slovenščini duhovščina 8) naša vse do Japeljnovega sv. pisma. Zato
»Ljublj. Zvon« 1890, str. 236.
*) »Dom in Svet« 1890, štev. 6. in 7.
3)	»Ljublj. Zvon« 1890, str. 244.
4)	»Ljublj. Zvon« 1889, str. 373.
5)	Po slovensko: »Napadati napake same na sebi in se ne zadevati nikakor ob osebe, gotovo je kaj varen boj, a boj je — s senco.« In zato sem navajal primere iz raznih listov, da ne bi kdo mislil, da se bojujem zoper nekaj, česar ni.	Pis.
6)	Berlin 1883, Schriftsprache in Volksmund-art von Prof. H. Osthoff. Str. 4.
') »Cvetje« X. Opozorimo Slovence na znamenite in slavne platnice »Cvetja«. Podpirajte to lepo delo !	Pis.
8) Prim. »Dom in Svet«, štev. 11, 1890.
so z dovoljenjem rabili Dalmatina, in njegov jezik je silno deloval na raz vitek našega jezika. Kajpada ne zalenobljajmo današnje govorice, kakor tudi poleg književnih narečij, nezametujmo drugih, tudi štajerskih in koroških ne, nai se še tako razločujejo od knjižnega jezika. Sprejemajmo iz njih besede, katerih nimata knjižni narečji, ali uravnajmo jih zmerom po Dalmatinu in knjižnih narečjih.
Naposled omenjam neko vrsto sodnikov svojih, ki si pomagajo z visokega svojega stališča z milostnimi frazami, kakor »diletant9)«, ali enakimi. Tem rečem le toliko: V vecli veljajo dokazi in nič drugega. Niti diplomi, niti naslovi me ne bodo motili. Kdor mi dokaže, da sem napak pisal, temu bodem hvaležen, bodisi profesor, bodisi diletant. Za slo-boclo v pisavi sem tudi jaz, kolikor je možno; le rabimo jo in »privoščimo« jo drug drugemu.	(Dalje.)
Dostavek uredništva. Sploh se moramo Slovenci navaditi, da bodemo lože in rajši prenašali kritiko. V tem moramo pač vsi reči, da smo preobčutljivi. Pač treba tudi ogibati se brezpotrebne ostrosti. Madež, napaka, nedostatnost se najde na vsaki stvari. Saj se trudimo vsi, vsak po svoje, za napredek naroda, torej bodimo tudi v pisavi zložni in prijatelji! — Po tem načelu se bode ravnal urednik sam, vsaj hote ne bode žalil nikogar; prosimo tudi gospode pisatelje, da bi se po tem ravnali.
Da tudi uredništvo samo izpove, kakšno načelo mu velja za pravopis, rečemo to-le: Pravopis naš je bistveno določen, saj so ga določili pisatelji od Ravnikarja sem. Saj vemo, kako so pisale »Novice«, kako je pisal »Glasnik« in za njim drugi naši leposlovni listi. Ti so hodili po določeni poti, katere nam ne kaže popustiti, ako nečemo zaiti v zmešnjave. A kar je napačnega, kar se ne vjema z bistvenimi pravili, to treba seveda popraviti in očistiti.
Upam, da mi marsikdo pritrjuje, ko pravim, da bi se morali Slovenci ozirati vse bolj na skladnjo (sintakso). V tej se izraža pravi duh narodov, ta je posoda
9) »Ljublj. Zv.« 1890, str. 500.
ali kalup za njegovo mišljenje, v tej se izraža moč in lepota govorice. Bodisi da pišemo kakor, bodisi kak er, na tem ni toliko, (dasi je potrebno i to preiskovati), a mnogo je na tem, da pišemo
pLOVENSKO SLOVSTVO.
Knjige „Matice Slovenske" za leto 1890.
Meseca novembra p. 1. je izdala »Matica Slovenska« tri knjige za leto 1890, katere obsegajo 60 pol. Toliko dosedaj še ni dala naša Matica nobeno leto svojim udom. Lepo znamenje, da je krepka, da napreduje.
I. Letopis Matice Slovenske za 1.1890. Uredil Anton Härtel. Natisnila »Narodna Tiskarna.« 8°. Str. 320. Cena 1 gld. — Knjiga obsega 5 spisov, biblijografijo in poročilo o društvenem delovanju. 1. Andrej Turj aš k i. (1557 do 1594.) Spisal Ivan Steklasa. (Str. 1—51.) Pisatelj priobčuje že nekaj let v »Letopisu« življenjepise slavnih kranjskih junakov. Letošnji spis ponuja več, kakor naslov obeta. Zato menimo, da bi moral biti naslov nekoliko širji, ker čitatelj prečita časi po več strani, ne da bi zvedel o junaku kaj novega. Seveda o Andreju samem ni mnogo znanega razven njegovih zma-galnih bojev. No — te nam je pisatelj natančno opisal. V mladosti je opravljal Andrej razne častne službe; 1. 1589. je postal vrhovni zapo-vednik v Karlovcu in poslej je stal junaško na braniku proti drznemu Turčinu. Neminljivo slavo si je priboril z zmago pri Sisku (22. jun. 1593.), katera je vzela sovragom junaštvo, kristijanom pa strah pred njimi. Andrej je zlomil turški meč. Vrli zmagalec pa je že leto potem (1. 1594.) umrl, šele 37 let star. Pisatelj imenuje pleme-nitaža Saurau-a »Zavrla« (str. 19), Paradayser-ja »Posedar-ja« (str. 37); o Eggenbergih trdi, da so bili slovenskega rodü (str. 38). Domoljubnemu Slovencu se mora ogreti srce za milo domovino, ko čita, koliko so trpeli njeni sinovi, njegovi častni pradedje. In tožnost se polasti srca, ako pomisli, kako plačilo uživa sedaj ta rod za take zasluge. — Pisatelj marljivo in uspešno nadaljuje to, česar se je svoje dni z veliko ljubeznijo lotil Parapat, kateremu pa je, žali, pre-rana smrt ustavila spretno pero. Ti življenjepisi bodo kedaj dober pomoček zgodovinarju turških bojev na Slovenskem. — 2. Slovenske nd-
lepo, gladko slovenščino, da mislimo in pišemo v slovenskem duhu, ne pa v nemškem ali latinskem, ne zapleteno in težavno v dolgih ali trdih stavkih, ampak v kratkih, preprostih.	Uredn.
rodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim. Spisal J. Navratil. I. del; 4. dalje iz Letopisa 1888, str. 132—189 (začetek 1. 1885, str. 117). V tem sestavku, obsegajočem 64 stranij, nadaljuje gosp. pisatelj snov, katero je prvič razpravljal v Letopisu 1. 1885. Velikanske naloge se je bil v resnici lotil gosp. pisatelj, pričenši nabirati in urejevati narodne vraže in prazne vere; toda temeljita izobrazba in vstrajnost premagata vse zapreke. To je pokazal gosp. pisatelj v 5 letopisih, namreč od 1. 1885.—1888. in letos, ko je objavil res velike zbirke zanimivega narodnega blaga, tičočega se glavnih praznikov, kakor so: Božič. Staro leto, Novo leto, Sv. trije kralji, Cvetna nedelja, Velika noč, Jurjevo, Vnebohod. Kres, sv. Rešnje Telo. Koncem svojega spisa v Letopisu 1. 1888. pa je pričel popisovati vraže in prazne vere, nanašajoče se na druge praznike, in sicer po redu, kakor praznuje praznike sv. cerkev, namreč: sv. Anton pušč., sv. Pavla izpreobrnenje, Svečnica, sv. Blaž. V letošnjem Letopisu pa nadaljuje v tem redu in nam podaje bogato zbirko narodnega blaga o sledečih praznikih: Sv. Valentin, pepelnica, post (veliki), sredopostna sreda, sv. Matija, 40 mučenikov, sv. Gregor, sv. Jedert, sv. Jožef, sv. Benedikt, Marije Dev. oznanjenje. 1. dan aprila, sv. Marka, sv. Filip in Jakob, sv. Florijan, sv. Urban. sv. Medard. sv. Vid, sv. Janez in Pavel, sv. Peter in Pavel, Marije Device obiskan je, sv. Ciril in Metod. — Pričakujemo, da bode gosp. pisatelj nadaljeval svojo zbirko ter nam povedal zanimive podatke še o drugih svetnikih, katerih praznike obhajamo od meseca julija do decembra. — Snov je izvrstno razvrščena, pripovedovanje v celem spisu jako temeljito. Le nekateri izrazi naj bi se zamenili. ker preveč kažejo svoj germ, ali tuji izvor, kakor: bodi vtreseno (mesto: mimogrede omenjeno), pretežna večina (m. velika večina), pod konec leta (m. proti koncu leta), z nerazuma (ne da bi vedeli zakaj) in nekateri podobni. Poleg tega se nam zde nekako prisiljene, slovenščini nikakor prikladne zveze: po nekaterih severnih Nemcev veri, na tega svet-

^vT'd^e^ o • _ _____
-S*
SLOVSTVO.


nika altar, po istega duhovitega pisatelja misli, in še več podobnih. Slovenščina ne trga rada samostalnikov od predlogov. — 3. Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Slovenskem 1. 1889. Spisal prof. Simon Butar. Str. 117—130. — Lani nam je podal g. prof. uvod k prazgodovinski vedi, letos pa našteva in opisuje starine, ki so jih 1. 1889. izgrebli iz okrilja matere zemlje. Vse te pa dokazujejo, da je v prazgodovinski in rimski dobi vedno isto ljudstvo prebivalo po naših planinskih zemljah, ki je sicer preživelo vse kulturne premembe, pa se vendar ni premaknilo od svojih bivališč in grobišč. Izkopine dokazujejo, da so bili naši kraji že tisoče let pred Kristusom malone tako gosto naseljeni kakor dandanašnji. Največ starinskih predmetov so izkopali na Drnovem pri Krškem, na Vačah, pri vasi Korita, kjer se nahaja vse polno železne peine ali žlindre, kar dokazuje, da so prazgodovinski prebivalci sami svoje orožje izdelovali in ga niso iz tujine dobivali. Na Trojanah je bila bogata rimska naselbina A dr an s in colnija med Italijo in Pa-nonijo. Tudi v Ljubljani so marsikaj izkopali. Mnogo obeta gradišče pri Zemonu, ki je bržkone japodsko mesto Trpo. K najvažnejšim prazgodovinskim izkopinam spadajo ostanki votlin-skih prebivalcev v škocijanski jami pri Divači.
V	gorenjem delu. v Tominčevi jami, nahajajo se tri pepelnate plasti, katere ločijo ilnate plasti.
V	najnižji plasti so našli ostanke nebrušenega in brušenega kamenenega orožja, nekoliko tudi kostenega. V drugi plasti izginja popolnoma kam-neno orožje, in tudi kosteno je redko. Prebivalci so poznali že bron. V tretji dobi so že rimske amfore (vrči) znane, in železno orodje navadno.
V	četrti plasti se nahajajo predmeti iz 4. in 5. veka po Kr. Razven imenovane je še mnogo kraških jam važnih, zlasti Terezijina jama pri Devinu. Mnogo starin so našli na Goriškem ; mej njimi je posebno važnih 18 bronastih srpov iz Grgarja nad Gorico, in zaklad rimskih novcev (117) na zemljišču Grnovka.
Baron Hauser je dokazal, da je na Krnskem gradu stala še za rimskih časov neka trdnjava in morda ravno tako tudi na nasprotnem griču, kjer so pozneje sezidali gosposvetsko cerkev. Tudi na spodnjem Štajerskem so zasledili grob iz merovinške dobe. Na Gori pri Konjicah so našli okamenel mamutov zob. Ni sicer še vse odkrito, vendar že s tem gradivom stojimo na trdnih tleh, in prazgodovinska veda je stopila že v vrsto eksaktnih znanostij. — Jezik v tej razpravici je gladek in pravilen, le naslov näm ne ugaja. Razkopavanje pomenja neko delovanje. kakor vsi glagolniki nedovršnih glagolov; torej bi bilo rimsko razkopavanje isto kakor razkopavanje, pri katerem delujejo ali katero vodijo Rimljani. — 4. Deželni stanovi kranjski od 1818—1847. Spisal prof. Josip Apih. (Str. 131—179.) Pisatelj nam je popisal v knjigi »Slovenci in 1848. leto«, ki jo je izdala M. S. pred dvema letoma, natančni razvoj političnega življenja med Slovenci, vzbujenega po viharnem onem letu; tedaj stoprv so se Slovenci jeli zavedati svoje skupnosti V tej-le razpravi nam je pa narisal »najvažnejšo pričo« zgodovine kranj-
ske dežele v dobi tihega življenja, ki se je javljalo po odhodu Francozov s Kranjskega pa do omenjenega 48. leta, — namreč deželne stanove. Le-ti so mislili, da bodo po odhodu Francozov zopet to, kar so bili preje, »prvi člani, namestniki in zastopniki naroda, gonilna moč in sredstvo notranje uprave, posredovalci med narodom in zakonodajno oblastjo.« A na Dunaju si je za francoskih vojsk pridobil veljavo absolutiški vladni sistem, ki ni trpel nikakega posredovalca med vlado in narodom, ki je potegnil na-se upravo, finance, pravosodje itd. Dolgo so se potegovali stanovi za izgubljeno oblast in 1. 1818. so dobili zakonito pravico, a le-ta pravica ni bila niti senca nekdanjih svoboščin. Zborovali so sicer še, a dosegli niso ničesar: v jednomer so ponavljali izraz vernosti in uda-nosti in prosili znižanja davkov. — Z druge strani pa radi priznavamo s pisateljem njihove napore za domovino, ker so dajali vladi v mnogih vprašanjih prav dobre svete. In zlasti v tem drugem oziru je prof. Apihova razprava jako poučna. Že tedaj so se namreč stanovi posvetovali o tehtnih vprašanjih, o katerih še sedaj nismo jedini, n. pr.: o ovirah ženitve in možitve, o deljivosti kmetij itd. Kakor nas zanimajo nazori stanov o teh vprašanjih, tako tudi radovedni čitamo njihove misli o šolstvu. Vitez Kalchberg je n. pr. menil, da utegne za državo celo nevarno biti, če se kmečke šole ustanavljajo v goratih krajih, ker se mora naraščaj že od mladih nog privajati težkemu delu; baron Karol Zois se je pa že tedaj izjavil, da se na Kranjskem morajo ustanoviti »samo slovenske šole, ne pa tudi nemške.« — Prav hvaležni moramo biti učenemu pisatelju, da nam je po raznih tiskanih in netiskanih virih napisal tako zanimivo sliko one dobe. — 5. Doneski k historični slovenski dialektologiji. Spisal Vatroslav Oblak. (Str. 180—236.) — Hvaležni smo pisatelju, da objavlja stare spomenike slovenskega jezika, ter jih »otima pozabljivosti«, ker so znameniti za zgodovinski razvoj slovenščine sploh in posebej slovenskih narečij. V »starejših slovenskih tekstih« je lani obdeloval spiske: conf. gen. in dva prevoda vinograjskega zakonika, katerih prvi je pisan v dolenjščini, poslednja dva v gorenjščini. Skalarjev rokopis, predmet letošnje razprave, izhaja tudi iz gorenjskega govora. Iz teh štirih spiskov posnemamo, da so bila že v najstarejših časih razvita v glavnih potezah današnja narečja, in da je vpliv knjižnega jezika vedno mogočnejši. Pazno našteva pisatelj vse posebnosti jezika, točno znake gorenjskega narečja; svoje trditve in misli podpira z dokaj močnimi dokazi. Gesto in trezno razpravlja vprašanja, ki so ravno sedaj na dnevnem redu (piše naj se pravilneje: dvignjen, že, uže, kakor poleg koker, govori »delaw« itd.) Take stranske opazke so zelo umestne in koristne, ker vso razpravo nekako oživljajo in zanimajo vsakega. Mimogrede odgovarjam na nekatere dvombe pisateljeve: »iz« se govori v narodu, in pravilne pisave nevešči ljudje tudi pišejo »iz« v pomenu mit, cum. Naglas: »kozüc in döh čas« je zelo razširjen. Ni-li nastal »kir« (qui) iz »ker«, in to iz »kter«? Vse tri stopinje rabijo še v na-
v 1. zvezku, kateri je izšel nedavno v lepi obliki (8°. Str. 64. Cena 25 kr.), podaje Tolstojevo »Djetinstvo« v Harambašičevem prevodu. Dobro bi bilo, da bi uspevala ta knjižnica, ker Hrvatom izvestno ne bi škodilo, če bi mesto nezdravega duha, katerega nabirajo iz francoskih in nemških knjig, in kateri se je počel vsiljevati tudi v hrvaško lepo knjigo, zajeli nekoliko zdrave resnobe ruskih pisateljev.
pEŠKO SLOVSTVO.
(Piše Stjepan Z —c.)
Bogoslovna znanstvena literatura češka se je obogatila v preteklem letu s krasnim delom. To je;
»Život na onom svete.« Podava abbe Eliaš Meric. Brno 1889. 8°. Cena 1 gld. 20 kr. — Delo kaže v celoti globokega misleca in učenega bogoslovca, pa tudi zvedenega modroslovca in naravoslovca. Delo je sijajen zagovor temeljnih resnic krščanskih (neumrljivost duše, večna kazen in plačilo). A ni pisano, kakor druga znanstvena dela, suhoparno in dolgočasno, nasproti, pisano je zelo zanimivo in — kar je naj-važneje — tudi umevno. Ko je trdno dokazal, da je duša neumrljiva, preiskuje razne krive nauke o duši in naposled razlaga krščanski nauk o bodočem življenju, opirajoč se na najnovejše pridobitve v znanosti. Zato je razdeljena knjiga v tri dele. V prvem delu »Rozum a d ukaz naši nesmrtelnosti« (str. 1—83) pobija nauke nasprotnikov in sicer: materijalistov, pozi-tivistov, fatalistov, deistov idr., nadalje pobija pisatelj takozvano fakultativno nesmrtnost (t. j. ako jo človek sam hoče), dovršuje pa ta del z dokazom iz božjih lastnostij, metafizičnim in zgodovinskim. — V drugem delu »Den po smrti a hranice rozumu« (str. 85 161) govori pisatelj o znakih prave smrti, in kako je težko določiti čas nastale smrti vkljub vsemu napredku eksaktnih znanostij. če se dokaže, da je smrt ločitev duše od telesa, vpraša se sedaj učeni bogoslovec: odkod pa pride ta duša? kam izgine? Ta vprašanja niso lahka. Potem razpravlja zanimivo vprašanje, ali so, in na katerih nebeških svetovih izven naše zemlje so razumna bitja. Pisatelj pritrjuje temu mnenju, katero zastopa poleg drugih tudi jeden izmed najodlič-nejših bogoslovcev in zvezdoznancev, P. Secchi, v svojem delu »o solncu«. Na koncu ocenja spiritizem. Tretji del imenuje »Učeni viry« (str. 163—251). Človeški um ne sega daleč. Kateri namen mu je Bog določil, kaj bode z dušo, ako se loči od telesa — to je zastavica, katere sam ne more rešiti, ampak potrebno mu je zato razodenje božje. Pisatelj govori o duši sami in njenih močeh, o vstajenju, o poslednjih dneh zemlje, in kaj odgovarja znanost na to; posebno pobija stari in novi hilijazem. Jako prijetno je čitati o poslednjem plačilu, o lastnostih pove-ličanih teles, kjer se opira na nauke znamenitih bogoslovcev, osobito Tomaža Akvinskega, o sreči in slavi, katero bodo uživali dobri v neskončni ljubezni. Pisatelj zastopa tolažilno mnenje onih bogoslovcev, ki pravijo, da bode katoličanstvo rešilo veliko večino svojih vernikov. Dalje go-
vori o peklu, v kateri so vsi narodi verovali. Naposled je razprava o vicah. — To delo bode izvestno zanimalo vsakega čitatelja, širilo mu in razjasnilo obzorje. Zato je toplo priporočamo.
O bide lidske ve prospech chudych ditek českyeh škol v Brnč. 1890. Cena 50 kr. — Drugo leto se že izdaje ta letnik v jako plemenit namen. Izdal ga je »dobročinni komitet dam« v Brnu, uredila Ana Hübnerova. V zborniku je zastopano mnogo odličnih pisateljev, a kar ga posebno priporoča, so sicer majhne a lepe slike mnogih pisateljev in pisateljic, kakor: Jiraska, Heritesa, akademika Bartoša, Eliške Kräsno-horske, Karoline Svčtle, Gabriele Preissove. Vladimira Štastnega — urednika brnskega »Ob-zora« idr., zraven še nekoliko lepih slik v tekstu. Snov je vzeta iz trudapolnega ljudskega življenja, kakor kaže to že naslov. Razven nekaterih poučnih sestavkov je vse drugo zabavne vsebine. Zanimivo pisana je povest E. Kräsno-horske »Rukavička«, lepa tudi idilska črtica Ji-raskova »Vzpominka«, istotako je dobra Heri-tesova slika iz življenja »Präce«. Gladko se bere tudi »Lesni pohädko« Ter. Novakove, samo začetek kazi to basen — sama fraza1). Takih praznih fraz in neumestnih primer je tudi nekaj v »Roman-u dltete«, a za pesen Jaroslava Hva-pila »Vykfiky« (str. 80) bilo bi najbolje, da je niti v zborniku ne bi bilo, ker misel in tudi nekateri stihi ne odgovarjajo plemenitemu namenu knjige. Zunanjost knjige je okusna.
Nam že dobro znani priljubljeni češki pesnik Svatopluk Čeh je izdal novo pesniško delo z naslovom: Kratochvilna historie op-takn Velikanu Velikanoviči versem na-psal Fr. C., illustroval V. Oliva, nakl.'Topic. V Praze 1890. Str. 88. Cena 85 kr. O tem delu ne bodem obširneje govoril, ker sem to storil na drugem mestu (zagrebški »Obzor« št. 165 v prilogi). Opomnim samo, da je to dobra pesniška alegorija, s katero naj bi se pokazale razne napake in razni pogreški v socijalnem in političnem življenju naroda češkega. Delo samo je dostojno velikega pesnika i po ideji i po besedi. Slike so z malimi izjemami primerne in dostojne ; edino muza je neumestnejša od me-dicejske Venere.
Jaroslav Vrchlicky, o katerem smo govorili lani v tem listu (Horkä jadra, str. 31), izdal je novo majhno zbirko izvirnih sonetov, o kateri bomo povedali kaj prihodnjič.
JSrBSKO SLOVSTVO.
(Piše — e.)
»Hapo^He nprniOBiijecTii h iipecy^e H3 acHBOTa no Eokh KoTopcKoj, Xepneronii hh h [(pHojropir.« HoKyniio h c.iojkho Byic but. EpneBirk. (Narodne pripovijesti i presude iz života po Boki Kotor-skoj, Hercegovini i Crnojgori. Pokupio i složio Vuk vit. Vrčevic.) Dubrovnik 1890. 8°. Str. 278. Cena 1 gld. 20 kr. — Največji in najbolji naslednik slavnega Vuka Karadžica je izvestno po-
!) Glasi se: Kdyz vynorila se naše zeme z neureita a nekonečna odkäzäna jest k peči Motky Prirody, pani vznesene a neskonale dobrotive. (Str. 92).
kojni Vrčevic, kateri je umrl v avgustu 1. 1882. v visoki starosti. On si je pridobil neprecenljivih zaslug za književni jezik svojega naroda, odbravši, kakor njegov učitelj, za temelj lepo, korenito hercegovinsko narečje; a istotako mu bode slovelo ime zaradi dragocenih zbirk narodnega blaga, katero je nabiral in izdajal vestno in marljivo, kakor malokdo. Ne bodem govoril o narodnem blagu, katero je nakopičil v raznih letnikih dubrovniškega časopisa »Slovinca«, niti o njegovih: »Narodnih satiričkih podrugačicah, gatalicah, varalicah in basnih«, katere so izdane že vse po njegovi smrti: omenil bodem le zadnjo zbirko: »Narodne pripovijesti i presude«, katere so neusahljiv vrelec za poznavanje narodnih običajev, izrazov in življenja v Boki, Crnigori in Hercegovini. Vse to je opisal v malih povestih, v katerih so posebno zanimivi razgovori, katere je posnel pokojnik prav iz narodovih ust, pustivši jim prirojeno izvirnost in živahnost. Pripoveduje se tu o junaštvih onega hrabrega naroda, o krvni osveti. o dekliški ot-mici, o ženitvanjskih običajih, o hajdukovanju, o basnoverju in raznih dogodkih, kateri so se dogodili v zadnjih in pa v sedanjem stoletju. Čudiš se, koliko ceni ta narod poštenje; njemu je več »obraz«, kakor pa glava in življenje, in najmanja sramota in razžaljenje je često povod velikim nesrečam in prelivanju krvi. Hitro za-kipi tem junakom kri, rodovini zamrzi rodovina, med njima divja krvna osveta, in vendar jih po-
miri naposled skupščina pred cerkvijo, pokore se razsodbi preprostih seljakov in vaških starcev, katerih izbere vsaka stranka po dvanajst. Zanimivo je proučevati pravoslovcu te preproste razsodbe, katere se pa vender odlikujejo po svojem posebnem značaju, pravici in izvirnosti. Predaleč bi zašel, ko bi hotel naštevati pojedine slučaje, samo opozoriti sem hotel nanje, Začudil sem se, ko sem čital, da v Hercegovini fantje in dekleta onega dne pred Ivanjem ulove »neku malu letecu živinicu, koja se zove baburica; zavežu je noču u kraj ubrusca, da ne bi po-bjegla, pa kad iz doma na kupanje krenu (ob zori), stavljaju je na dlan lijeve ruke; a dok ona puzi uz prste i hoče da s prsta odleti, govore: »Babe baburice, živ ti tata, živa ti mama, kaži mi, ne laži mi, od kuda ču se ja oženiti« (udati)? Proti kateri vasi odleti, iz one se bodo ženili ali možile. Kaj ne delajo istega tudi pri nas v Beli Krajini, ko govore dekleta božjemu volku (polonici): »Božji volek. božji volek, kadi se bom vdala?« — in vender kolika daljina! Ta knjiga bode tako ostala v zgodovini, kak er razne knjige Vuka Karadžiča, ker jo krasi vzoren. uprav klasičen jezik, v katerem vse mrgoli prelepih narodnih izrazov in besedij, kakeršne so se ohranile le v onem oddaljenem kraju, prostem tujega upliva, v narodu, kateri je še najbolj ohranil svoj nekdanji značaj in pravo svojstvo.
Raznoterosti.
Naše slike.
1.	0 prvi sliki nam ni treba tukaj govoriti. Pristavljamo le, da je glavno delo pri risanju izvršil g. S. Magolič.
2.	Druga slika nam kaže sveto družino. Lesorez je narejen po sliki Bernartz-ovi; galvanski odtis je kupljen od tvrdke A. Pustet-ove, založnika lista »Kathol. Warte«. Slika se odlikuje s tem, da deluje s svojo preprostostjo, z malimi sredstvi. Zlasti božje dete in njega deviška mati sta izražena čudovito lepo in ljubeznivo. Slika bi se v listu videla še lepše, ako bi naslednja stran ne bila tiskana. A bali smo se naročnikom podati prazno stran.
3.	Tudi o tretji sliki, ki je za nalašč za to pesem prirejena, ni nam treba govoriti.
4.	Četrta slika nam kaže soho Kačičevo na spomeniku v Makarski. Morebiti prinese pozneje list tudi cel spomenik.
5.	Peta slika je pač lahko umevna: kaže narn slikarja, ki slika Mater Božjo. Čitatelj vidi, kako dela umetelnik.
6.	Obdarjevanje konj v Št. Jerneju (dne 13. septembra 1890). Ta slika je narejena po fotografiji. Prizor, ki ga stavi slika pred oči čitatelju, mo-
ramo imenovati važen za našega poljedelca. Koliko se trudi naš kmet z živino! Da bi povzdignila konjerejo, deli vlada marljivim posestnikom, ki imajo lepe konje, tudi darila — premije ; tako deljenje daril (obdarjevanje ali .premii-ranje') nam kaže slika. Lep belec je na vrsti; njegov gospodar se pač nadeja lepega darila. A ta natančna gosposka ali komisija je našla, da spričevalo o konju ni prav v redu. (Tudi konj mora imeti spričevalo o svojem rodu — kaj ne čitatelj, čudno! Mislil si. da potrebuje samo človek rojstvenega lista). Kaj pa sedaj? Oni le blizu konja z uradnim pokrivalom se zdi jako oster človek: jako natančno gleda v list. A upajmo, da zatisne komisija eno oko in da bode naš kmet šel domov ponosno poleg obdarjenega belca, ako ne bode rajši nanj sedel.
7. Poslednja slika kaže ljubljansko stolnico,
a poleg nje škofijsko palačo. Spodobi se, da s to cerkvijo pričenjamo naročnikom podajati slike cerkvenih in drugih stavb v naši domovini. Risarijo je priredil za naš list po fotografiji dober prijatelj. Jako natančna je. Ker je na dveh straneh, treba, da opozore ob koneu leta naročniki bukvoveza, naj je ne poškoduje. —
Ob tej priliki podajemo nekaj zgodovinskih črtic, katere je napisal gospod prof. J. S. o naši stolnici: »Zidanje sedanje stolnice ljubljanske se je pričelo po posebnih zaslugah Jan. Antona Thalnitscher-ja *) (Dolničarja, tedanjega stolnega dekana in generalnega vikarja) 1. 1701. in je trajalo 6 let; posvečena je bila slovesno dne 8. maja 1707.
Prve načrte za njo so izdelali stavbarji Karol Martinuzzi, kapucin br. Florencijan iz Milana, kranjskih stanov stavbar Milanec Franc. Ferrata, potem jako spreten in zanesljiv Mihael Samer-lius (Zamrl), rodom Ljubljančan. Ker je pa ravno tedaj bival v Rimu novoizvoljeni ljubljanski škof Ferdinand pl. Künburg, obrnil se je ondi do še slavnejšega stavbarja; »varias ideas saepe memorati templi a famosissimo architecto A n-drea de Puteis, vulgo Pozzo e Societate Jesu suis sumptibus formari fecit.« Narisal je tako ta veljak »ichnographiam (tloris), tholum (kupolo), faciem externarn auteriorem (pročelje) et binas facies laterales interiores, una cum tholo duplici« — dva zares lepa načrta za kupolo — a žal, da se zaradi premalo denarja nista mogla izvršiti; namestu nju se je še le 1. 1841. zidala po mojstrih Mateju Medvedu in Juriju Pajku sedanja, zunaj pregöla, kupola. Po teh narisih (»juxta hoc itaque Roma transmissum prototypon«), v takrat navadnem renesan-škem slogu je stavbar Franc. Ferrata 20. maja 1. 1701. črte nove stolnice iztaknil, in pričelo se je takoj delo. Nadaljevala sta je Benečan Franc. Bombasius (takrat že ljubljanski meščan) in poprej omenjeni M. Zamrl. Kot polirja sta se odlikovala Pavel Jugovec in Gregor Maček.
Ako pogledaš celo stavbo, mora ti ugajati, in sicer še bolj notranjost, nego zunanjost. Ako bi se bil mogel presbiterij še za eno okno daljši2) napraviti, bil bi seveda to velik pridobitek za lepoto in porabo.
Naj pridenem še zgodovinske črtice o njenih prednicah; ker na tem mestu je že davno poprej stala stara cerkev svetemu Nikolaju posvečena.
Kakor nam pripoveduje v navedeni knjigi Thalnitscher (»uti traditione accepimus«), zidali so že v 7. stoletju ljubljanski brodniki on-dukaj prvo cerkev v čast svojemu zavetniku sv. Nikolaju; a bila je le mala, kakor seje pri novi stavbi »ex ruderibus« opazovalo. To je namestila v 12. ali 13. stoletju romanska3) ba-
1)	Njegov brat J. K. dr. Ivan Greg. Thalnitscher je spisal „Historia cathedralis Ecclesiae Labacensis, cum chro-nologica ejusdem fabricae, veteris et novae narratione" etc.; to knjigo hrani tukajšnji kapiteljski arhiv. Obsega 250 listov, mal. fol., in 25 podob, narisov etc. Natisnen je bil ta v mnogem obziru zanimivi spis prvič v „Laib. Diöz. Blatt"-u 1. 1882.
2)	Stare stolnice presbiterij je bil mnogo večji. Kakor pravi Thalnitscher, je bil 65 čevljev dolg in 25 čevljev širok, torej za tretjino obširnejši nego sedanji.
3)	Apsida desne njene ladije se dobro razvidi na tlorisu in tudi na stranskem obrazcu, katera je, preden so 1. 1701. staro cerkev podrli, narisal imenovani Karol Martinuzzi. Tej romanski (ali k večjemu tako zvani „prehodnji") dobi pripada tudi podoba Iz veli č ar j eva , katera je kot spominek vzidana ob zadnjem oglu sedajne stolnice, nasproti se-moniškim vratom. Thalnitscher piše o nji: „Effigies proinde ilia lapidi incisa, quae sacx-atissimum vultum Salvatoris nostri repraesentat, me hortatore eo locata fuit; cum enim omnes memorias veteris Basilicae ex incuria operariorum disjici ac
zilika, ki je bila pozneje, 1. 1356., prezidana v gotsko (1. c. »secundum id numero fuit templum ab incolis urbis anno 1356 reaedificatum«). Nezgoda (požar) jo je v tej obliki zadela 1. 1361. in 1386., morda tudi 1. 1495. Leta 1519. so pri-zidali tej zgradbi še stranske kapele, in 1. 1674. ji je knezoškof Jos. de Rabatta presbiterij nekoliko podaljšal.
Ker pa je konec 17. stoletja zidovje cerkveno že močno oslabelo (»aedem, vetustate ruinam comminantem«), jeli so misliti na novo stavbo, ki naj bi bila večja in veličastnejša (»in ampli-orem et magnificentiorem redigere formam«). Pri posvetovanju o tem so menili nekateri, da naj bi se cerkveno pročelje obrnilo proti trgu in veliki altar proti Ljubljanici; pa marsikaj je bilo proti temu, in naposled je obveljala stara častitljiva smer »ad orientem priscorum more«.
Ladija v ljubljanskem barju. Konec oktobra minulega leta so dr. Jos. Koslerjevi delavci na zemljišču blizo Črne Vasi, ko so rezali odtočno strugo, trčili ob veliko ladijo, ki je tičala pod šoto. Gospod kustos Miillner, kateremu se je naznanila najdba, dal je otrebiti znad vse ladije trebež in šoto, in prišla je na dan 28 m dolga, 5m šir. ladija, ležeča v rujavem blatu nad polžkarico. Vrhni robovi so že moleli v šoto. Ker gospod kustos tej ladiji pripisuje visoko starost, da bi se bila namreč rabila za prevažanje po jezeru, ki se je nekdaj raztezalo med Vrhniko, Igom in Ljubljano, in to 400 ali celo 900 let pred Kristusom, zato je vredno, da jo nekoliko opišemo.
Po 60 cm vsaksebi leži 42 počeznih brun, od katerih je vsako po 4 — 5 m dolgo, le na koncih ladije so krajša. Na ta bruna so spodaj pribite lepo vžagane smrekove deske, po 12 m dolge, 30 cm široke in 4 cm debele. Med počeznimi bruni se dvigajo hrastovi krajniki, komaj po 40 cm visoki. Ladija je tedaj zelo plitva, primerna za vožnjo po plitvem jezeru. Po dolgem ležita dve debelejši deski. da so po njih hodili veslarji ob straneh ladije. Zbita je z drenovimi klini in deloma z železnimi žeblji razne velikosti, ki so pa pravilno izdelani. Špranje med deskami so zamašene z lipovim lubjem. Vkljub temu, da je ladija plitva, nosila je zaradi svoje dolgosti lahko do 1000 stotov. G. Miillner trdi, da se je s to ladijo vozilo po jezeru izobraženo ljudstvo, in sicer za časa, ko so Etruščani po naši deželi kupčevali in iskali železne rude. Vse to je mogoče. Toda, če se pomisli, kako se barje ob vsaki povodni ziblje in menja, kakö da je poprej, dokler ni bilo Grubarjevega kanala, še veliko bolj pogosto in nagloma nastopala povoden, da so barjani tedaj še v ravno minulih stoletjih rabili ob času povodni rešilne ladije za-se in svoje imetje, misliti smemo tudi, da je ladija mlajša. Z večjo gotovostjo se bode dala nje starost določiti še4e po preiskavanju njene sestave in po primerjanju z drugimi enakimi najdbami. Gosp. tajnik Pire je sicer ladijo fotografoval, a ne vidi se dovolj jasno, ker ladija dosedaj še ni bila vzdignena. Na zimo jo je zalila voda. Prihodnjo pomlad morebiti ne bode več počivala pod vodo.	a. k.
muro novo imponi animadverterem, hanc unicam ex centenis, ut saltem aliquid salvum maneret, servari ac eo reponi cu-ravi". Služila je prej ali kot sklepnik na oboku, ali v čelu nad vrati.
Izdaja in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.
Poziv slovenskim pisateljem!
Odbor „Matice Slovenske" se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi Čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji „Letopis".
Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poucni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vendar je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini Matičinili društvenikov.
Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca marcija 1891. leta predsedništvu „Matice Slovenske" v Ljubljani.
Po pravilih določena nagrada v „Letopis" vsprejetim spisom se hocle izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana.
V	LJUBLJANI 31. oktobra 1890.
V imenu „Matice Slovenske:
Prvomestnik:	Odbornik:
Josip Mam.	Anton Bartel.
Razpis častnih daril.
Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje ,,Matica Slovenska" po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove
300 goldinarjev
častnega darila dvema povestima slovenskima, in to:
a)	200 gld. povesti, obsezajoči najmanj 10 tiskovnih pol, in
b)	100 gld. povesti, obsezajoči najmenj 5 tiskovnih pol.
Snov obema povestima bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Obe povesti morata biti pisani tako. da po obliki in vsebini svoji ustrezata umetniškim, zakonom pripovedne književnosti ter -poleg tega ugodita literarnim namenom ..Matice Slovenske
Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje „Matica Slovenska- po § 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiskovno polo.
Bokopisinaj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru „ Matice Slovenske"
do 1. oktobra 1891. L
Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na katerem je zapisano dotičuo geslo.
Večkrat se je poudarjalo, da „Matica Slovenska11 podaja svojim članom premalo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče Matičin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi svoji moči pospeševati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se pa podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu domoljubnemu pozivu.
V	LJUBLJANI 31. oktobra 1890.
Odbor „Matice Slovenskei6
P. i. naročnikom.
IV. tečaju se bode »Dom in Svet« trudil za leposlovje in za znanstvo. V leposlovnem delu bode priobčeval razne poezije in povesti; med povestmi bode daljša »Na Samovcu« in pozneje roman »Junak sedanjega časa*; poleg teh bode objavljal list manjše povesti. Snov bode iz našega naroda, pa tudi iz velikomestnega življenja. Poleg povestij bodo v zabavo potopisi in krajše črtice iz življenja.
V znanstvenem delu bodemo podajali čitateljem daljše in krajše življenjepise, popularno in zanimivo modroslovno razpravo, spis o novejšem naravoznanskem napredku, spis o lepoti v prirodi, par drugih estetičnih spisov, razpravo o pomnoževanju slik, kajpada
—	tudi jezikoslovne spise. — Uredništvo zatrjuje, da bodo spisi stvarni, mirni; ako ne bodemo primorani odgovarjati, ne bodemo se zadevali ob osebe in še natančneje bodemo pazili na to, nego smo doslej. Prepričani smo, da imamo vsi narodnjaki dovolj dela za napredek narodov; zato bodemo delovali pozitivno in radi vsakemu priznavali prave zasluge. Glede na jezikoslovje ima urednik mnoge težave. Naj ne mislijo čitatelji, da ne poznamo teh in onih naukov naših jezikoslovcev, ako se po njih vedno ne ravnamo. Spis »Naše obzorje« na platnicah lanskega letnika bodemo s potrebnim dostavkom nadaljevali.
Slike bodo kazale sloveče Slovence in Slovane; tako bode polagoma v listu cela vrsta (galerija) znamenitih mož. Druge slike bodo kazale lepe kraje naše domovine; zopet druge bodo imele bolj občen značaj. Za mnogovrstne čitatelje treba mnogovrstnih slik.
Trdno upamo, da bodemo čim dalje tem bolje ustrezali dragim čitateljem. Prosimo pomoči duševne in gmotne.
P. i. naročnike vljudno prosimo, naj nam naznanijo natančno svoj naslov (z razločnimi črkami) in pa zadnjo pošto. Tudi jih še posebno prosimo, da bi nam oznanili vsako premembo ob pravem času. Res se čitajo mnoge premembe v časopisih, a jako mučno je iz teh poročil sestavljati nove naslove.
Ako list ne dojde ob pravem času, prosimo, da bi nam do-tični naročnik takoj poslal odprto naznanilo (brez drugih dostavkov)
—	reklamacijo, ki je poštnine prosta.
Res mnogo neprilik se zgodi pri upravništvu, a vselej jih res ni samo ono krivo.
Vsem p. i. naročnikom želimo prav srečno novo leto.
Uredništvo in upravništvo.