Stane Jagodič: Cmi žarki, fotomontaža, 1975 Izobraževanje mora biti pred gospodarstvom_________________________________ Svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL o novem predlogu stabilizacijskega programa Prvi osnutek stabilizacijskega programa za področje vzgoje in izobraževanja, ki ga je Izobraževalna skupnost Slovenije dala v javno razpravo sredi julija 1.1. in je doživel tako nevesel sprejem v prosvetni javnosti, bo kmalu pozabljen. Nadomestil ga je namreč bolj zrel in pretehtan predlog stabilizacijskega programa, ki sta 'ga pripravila odbora za osnovno in za usmerjeno izobraževanje Izobraževalne skupnosti Slovenije ter pri tem upoštevala pripombe in predloge družbenopolitičnih in strokovnih organov ter prosvetnih delavcev. Tako se je polegel prvi val razprave o stabilizacijskem programu, ki prav gotovo ni spodbudno vplival na ozračje v zbornicah ob vstopu v novo šolsko leto. Ukrepi, predlagani v prvem osnutku stabilizacijskega programa, so doživeli v javnosti hude napade, celo diskvalifikacije in podtikanja; nekateri so jih odklonili v celoti, drugi so avtorjem pripisali birokratsko misel- nost; vendar so bili vmes tudi koristni predlogi in pobude, ki so dobili svoje mesto v novem predlogu. S temi uvodnimi besedami je Tone Ferenc, predsednik Izobraževalne skupnosti Slovenije, na seji sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL dne 23. 9. 1983 predstavil novi predlog stabilizacijskega programa, ki so ga tudi člani sveta ugodno ocenili. Če s sedanje časovne razdalje ocenimo prvotni stabilizacijski program, mu ob vseh hibah moramo priznati nekaj dobrega: bil je kot šokanten test, ki je zahteval določeno opredelitev vsakega posameznika ter povsem jasno oceno, kakšno mesto pripada vzgoji in izobraževanju v naši družbeni prihodnosti, ne glede na zaostrene gospodarske razmere. Vsak predlagani ukrep so morali razpravljalni pretehtati, sprejeti ali pa odkloniti, sprenevedanje in izmikanje skorajda ni bilo mogoče. Tako smo tudi prišli do enotnih temeljnih stališč glede nadaljnjega razvoja vzgoje in izobraževanja, ki so v novem predlogu stabilizacijskega programa strnjene v zahteve: • da moramo ohraniti doseženo raven osnovne šole, zagotoviti uresničenje temeljnega programa v vsaki osnovni šoli, postopno uvajati novi prograhl življenja in dela osnovne šole in v skladu z gmotnimi možnostmi postopno doseči predvidene cilje; • da ne bomo odstopali od zasnove usmerjenega izobraževanja in od temeljnih ciljev reforme, celotno izobraževanje po osnovni šoli pa bomo uskladili s prednostnimi potrebami našega gospodarskega in splošnega družbenega razvoja; _ • da bomo skrbno poiskali vse možnosti za bolj gospodarno porabo denarja, namenjenega vzgoji in izobraževanju, ne bomo pa dopustili, da bi se slabšal gmotni položaj prosvetnih delavcev. (Nadaljevanje na 2. strani) Med drugim preberite • OMEJITVE NE PRINAŠAJO RAZVOJA, str. 2 • POKLICNO USMERJANJE V REFORMIRANI ŠOLI, str. 3 • TUDI SKRB ZA OTROKA JE PREDNOSTNA NALOGA,, str. 4 • KAJ JE SREČA, str. 6 « UČINKOVITA »NOTRANJA REFORMA«, str. 7 • PRESEK — ENAJST LET PO ZAČRTANI POTI, str. 11 Skupne vezi ali jabolko spora? Skupna programska jedra za osnovno šolo in skupno vzgoj-no-izobrazbeno osnovo srednjega izobraževanja so še zmeraj v središču pozornosti. O njih je pred kratkim povedalo svoje mnenje Društvo slovenskih pisateljev, o njih sta kasneje razpravljala Svet za kulturo ter Svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference SZDL. Stališče Izvršnega sveta skupščine SRS do nerešenih vprašanj pri nadaljnjem oblikovanju skupnih programskih jeder pa je na delegatsko vprašanje Cirila Zlobca pojasnil v družbeno-političnem zboru slovenske skupščine podpredsednik Izvršnega sveta Dušan Šinigoj. Razprava o skupnih programskih jedrih je dobila močan odmev tudi v dnevnem tisku, na radiu in televiziji. Pozorno jo spremljajo množična občila v drugih republikah, včasih kot nepristransko obveščanje bralcev, včasih pa polemično, zlasti do posameznih izjav slovenskih književnikov. Društvo slovenskih pisateljev je v svojih stališčih poudarilo, da sta vzgoja in izobraževanje v SR Sloveniji na vseh ravneh vsa desetletja po osvoboditvi s programi, učbeniki in pomožno literaturo omogočila in udejanjala medsebojno spoznavanje narodov, narodnosti in kultur v duhu Avnoja in načel Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Predlog skupnih programskih jeder pa je društvo odklonilo, češ da pri materinščini in književnosti ter drugih predmetih nacionalnega pomena zasleduje unitaristične težnje in bi uresničevanje takih jeder škodovalo našemu narodnostnemu razvoju. Slovenija naj bi izstopila iz teles, ki pripravljajo skupna programska jedra in naj bi vnaprej v skladu z ustavnimi pravicami sama oblikovala programsko podobo svojega šolstva. _ ■ Razprava, ki je bila v Svetu za kulturo ter v Svetu za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL, je prav tako poudarila ustavno pravico vsakega našega naroda, da razvija šolstvo in kulturo kot del svojega in skupnega razvoja, da skrbi za materinščino v šolah in v javnosti. Stališča s katerimi je Socialistična zveza Slovenije že aprila Seznanila zvezno konferenco SZDL, so jasna: Podpiramo uveljavljanje skupnih temeljev sistema vzgoje in izobraževanja, pa tudi prizadevanja za oblikovanje skupnih programskih jeder, ki naj opredelijo samo temeljne skupne smotre in bistveno vsebino vzgoje in izobraževanja, ne da bi prizadela pravice in posebnosti posameznih narodov in narodnosti. Podpredsednik Izvršnega sveta je v svoji izjavi poudaril, da zavračamo težnje po uniformirani šoli, enotnih učnih načrtih in nekakih nadnacionalnih programih, ki ne upoštevajo ustavnih pravic in posebnega položaja republik in avtonomnih pokrajin. Izvršni svet skupščine SRS pa ne podpira tistih, ki zavračajo nadaljnje medrepubliško in pokrajinsko sodelovanje ter usklajevanje pri teh vprašanjih in bi želeli, da se zapremo pred drugimi območji, narodi in narodnostmi. Razpravo o skupnih programskih jedrih bomo zato nadaljevali v ustreznih medrepubliških in pokrajinskih organih in dejavno pripomogli k rešitvi odprtih vprašanj. Razgreta razprava o skupnih programskih jedrih razkriva med drugim tudi dobre in šibke strani v razmišljanju razpravljavcev. ' Pohvaliti je treba skrb za materinščino, za svoboden in enakopraven razvoj slovenskega naroda v skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Zaradi napak pri pripravi skupnih programskih jeder za materinščino, književnost in nekatere druge predmete pa ni mogoče odkloniti celotnega predloga skupnih programskih jeder, spregledati njegovih dobrih strani, potrebnosti in skupnega pomena teh jeder. Če nam na primer materinščina ni skupna, to še ne pomeni, da potrebuje vsaka republika in pokrajina drugačno matematiko ali kemijo ter povsem drugačno programsko sestavo osnovnega in usmerjenega izobraževanja. Tako kot v drugih dejavnostih, tudi v vzgoji in izobraževanju nikomur ne koristi zapiranje vase, samozavero-vanost v lastne izkušnje in uspehe, in to tem manj v sedanjem času. in današnjih razmerah. Grenko pa je spoznanje, da se lahko vroče teme v razpravljanjih tako hitro sprevržejo v jabolko spora. Zavzeti razpravljavci ne izbirajo besed. Pisci, ki se odzivajo na nekatere izjave slovenskih književnikov, še zdaleč ne vidijo v njih zgolj dobrih name- In vendar vemo, da mora vsak narod spoštovati druge narode; od njih lahko pričakuje, da mu bodo vračali spoštovanje le, če bo spoštovanje vzajemno, odprto za medsebojne sodelovanje in dejavno sožitje. V skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki temelji na bratstvu in enotnosti, je to tem bolj potrebno. K temu mora prispevati svoj delež tudi vzgoja in izobraževanje. In prav v tem naj bi bila vloga in smisel skupnih programskih jeder, ki jih moramo s skupnimi prizadevanji izpopolniti in izoblikovati tako, da bodo usmerjala k skupnim ciljem, ne pa utesnjevala. dogodki novosti Izobraževanje mora biti pred gospodarstvom (Nadaljevanje s 1. strani) Kako razumeti stabilizacijo? Ko je predsednik sveta za vzgojo in izobraževanje dr. Lev Premru povzel razpravo o predlaganem stabilizacijskem programu, so bile misli dokaj uglašene z navedenimi temeljnimi zahtevami, v nekaterih pogledih pa so bile še bolj jasne in in daljnovidne. Izobraževanje mora biti pred gospodarstvom. Samo tako bo lahko pripravljalo mlade za prihodnje družbene potrebe in jih dovolj usposobilo za naloge, ki-jih čakajo. Stabilizacijski ukrepi nas morajo voditi k večji gospodarnosti, ne smejo pa škoditi kakovosti vzgoje in izobraževanja, katerima moramo dati v družbi ustrezno veljavo. Prav tako pa moramo bolj kot doslej uveljaviti učiteljevo ustvarjalnost kot tudi ustvarjalnost na splošno. Ciljev stabilizacije namreč ne bomo dosegli le z omejitvenimi ukrepi, marveč predvsem z dobrimi razvojnimi programi in uspešnejšim delom. Razprava o posameznih predlogih stabilizacijskega programa pa je bila tudi na tej seji dokaj kritična. Predlogi naj bi bili alternativni, da bi spodbujali delegatske razprave, besedilo naj bi bilo napisano tako, da ne bi dopuščalo nesporazumov. Ti namreč že nastajajo v občinah, saj v imenu stabilizacije nekatere šole že ukinjajo interesne dejavnosti, ki imajo zunanje mentorje. Prva je bila s tem prizadeta proizvod-no-tehnična dejavnost, ki je za delovno vzgojo in poklicno usmerjanje mladih nepogrešljiva. V nekaterih občinah ne najdejo več denarja, da bi pošiljali najboljše učence na republiška tekmovanja. Nekatere občinske izobraževalne skupnosti so prednost zagotovljenemu programu razumele tako, da so preprosto odvzele denar, namenjen delavskim univerzam za najpotrebnejše oblike družbenopolitičnega in splošnega izobraževanja, ne da bi pri tem iskale kakršnokoli drugo rešitev. Omejevanje ali razvijanje? Morda je najbolj kritična stran usmerjenosti zgolj v omejevanje in ukinjanje dejavnosti v tem, da še nismo začeli resneje razmišljati in iskati rešitev v smeri, ki edina vodi k najpomembnejšim ciljem stabilizacije: kako bolje vzgajati in izobraževati, kako bolje usposabljati mlade za čase, ki so pred nami, za premagovanje težav in protislovij našega družbenopolitičnega in gOspo-darsketa razvoja; kako bolje organizirati celotno vzgojno-izo-braževalno dejavnost, da bomo brez večjih vlaganj imeli boljše uspehe. Ko je razpravljal o teh vidikih stabilizacije, je Stane Kranjc, predsednik Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, poudaril, da bomo morali v prihodnje mnogo bolj spodbujati učiteljevo ustvarjalnost, ki jo dušimo s preveč podrobnimi programi in navodili in z mnogimi malo potrebnimi administrativnimi opravili. V delegatskih skupščinah bomo morali bolj uveljaviti samoupravno odločanje, šolam pa pomagati, da bodo lažje prebrodile družbeno krizo, ki jo bodo občutili tako učitelji kot učenci. Saj šola ne živi in ne more živeti zunaj družbe, zunaj njenih razvojnih protislovij in težav. J. V. PRIZADEVANJA PIS ZA KULTURO Nov center kulturne usmeritve_______________________________________ Posebna izobraževalna skupnost za kulturo si je že na samem začetku, ko so načrtovali prostor za uvajanje usmerjenega izobraževanja, zadala nalogo: oblikovati šolski center kulturne usmeritve v Ljubljani, ki bi bil republiškega pomena. Združeno izvajanje vseh vzgojno-izobraževalnih programov kulturne usmeritve v centru pomeni namreč edino možno obliko, ki ustreza zahtevam zdajšnjega vzgojno-izobraževalnega procesa in njegovemu nadaljnjemu dopolnjevanju. O tem predlogu so že lani veliko razpravljali v delovnih skupinah in na skupščini Posebne izobraževalne skupnosti za kulturo, pa tudi pri vseh zainteresiranih organizacijah na področju izobraževanja za potrebe kulture v Ljubljani in v republiki. Nove prostorske možnosti, ki so zdaj na voljo, so odpravile najtežjo oviro za oblikovanje centra, zato mora pis za kulturo izpeljati to prednostno nalogo v tem šolskem letu. Poudariti je treba, da se zdaj prvič v zgodovini ponuja priložnost za oblikovanje takega centra, kjer bodo združeni različni vzgojno-izobraževalni programi na srednji in visoki stopnji in povezane vse^ umetniške in znanstvene zmogljivosti na področju izobraževanja za kulturo. Z novim šolskim centrom bo zagotovljena kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa na področju kulture, boljša bo povezanost z organizacijami združenega dela, ki je načrtovana v vseh programih, hkrati pa bodo bolj smotrno in učinkovito izrabljene zdajšnje gmotne možnosti ob zaostrenih razmerah na področju izobraževanja. In še nekaj: skromna vsota denarja, ki ga ima na voljo pis za kulturo za usmerjeno izobraževanje, bi bila učinkoviteje izrabljena. To pa pomeni, da bi z istim denarjem — ob boljši organizaciji in boljšem delu v centru — omogočili hkrati tudi ustreznejše delovne razmere pedagoškim delavcem. Upravičeno lahko trdimo, da je predlog o oblikovanju Šolskega centra za kulturno usmeritev v Ljubljani hkrati prispevek piša za kulturo k stabilizaciji. O predlogu bodo potekale še številne razprave, v kratkem pa bo o tej problematiki spregovorila tudi skupščina piša za kulturo. T. D. Varčevanju se ne da ogniti I S seje Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Zahteva po racionalizaciji naj bi dodobra razgibala šolstvo; porodilo se je tudi nekakšno upanje, da bomo na hitro opravili z vsem, kar se je nabralo v dolgih letih odvečnega, kar se je izkazalo za premalo premišljeno in usklajeno z resničnostjo. Težava pa je v tem, ker se prav v šolstvu ni tako preprosto odločiti, kaj so tiste prave rezerve, ki bi jih lahko zanesljivo vnovčili. Pred nami je nova različica predloga stabilizacijskega programa za področje vzgoje in izobraževanja, izoblikovana po selektivni poti in predelana po javni razpravi. Čeprav njeni sestavljavci zatrjujejo, »da tega stabilizacijskega programa ne bi smeli razumeti kot restrikcijski program, ampak kot program, s katerim naj bi zagotovili nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja,« se ob obravnavi teh stališč — o njih so razpravljali tudi na zadnji seji Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, letošnjega 27. septembra — postavlja vprašanje, ali je ob takšni politiki, ki temelji že vsa leta na omejitvenih ukrepih, sploh še mogoče uresničevati temeljne cilje vzgoje in izobraževanja, ki smo si jih postavili ob reformi, ali pa jih je treba opredeliti na novo. To vprašanje je bilo tudi uvod v razpravljanje na tej seji. Člani komiteja so se najprej dalj časa pomudili ob zahtevi nekaterih občin, ki predlagajo, naj bi spremenili zakon o osnovni šoli, in sicer tako, da bi še nekaj let obveljalo staro zakonsko določilo, po katerem je bilo lahko v ra- zredu največ 36 učencev, namesto 32, kolikor jih je predpisano zdaj. Analiza, ki jo je opravil komite, pa je pokazala, da bi po taki »dovolilnici« imeli v naši republiki kar 640 oddelkov manj, 950 učiteljev pa bi ostalo brez dela. Hude posledice pa bi se pokazale predvsem na učencih, ki bi bili prikrajšani za kakovosten pouk v normalnih razmerah. Okoristile bi se torej samo zadolžene občine — v takih je ta zamisel vzniknila — ki bi tako prihranile nekaj denarja za odplačevanje dolgov. Člani komiteja so seveda nasprotovali temu predlogu in se zaustavljali še ob marsičem, kar zadeva škodljivo varčevanje v šolah. Razpravljanje je zaživelo zlasti ob tistem delu gradiva, ki spodbuja k zmanjševanju admi-nistrativno-tehničnih opravil na vseh področjih združenega dela in v skladu s tem tudi na vseh področjih vzgoje in izobraževanja. V reorganizaciji teh služb, za ka- tere gre denar iz istega vira kot za osebne dohodke pedagoških delavcev, vidijo nekateri veliko možnosti za racionalizacijo. Na seji so s podatki ponazarjali razmerje med številom pedagoških in drugih delavcev (številke se nagibajo v prid drugih delavcev) in ugotavljali, da pretirano zaposlovanje tehničnega in administrativnega osebja v vseh šolah — osnovnih, srednjih in visokih — izredno bremeni osebne dohodke učiteljev. Po drugi strani pa je slišati opozorila, da pomeni tako imenovana režija v osnovni šoli povsem nekaj drugega kot režija v srednjih in visokih šolah. Zato gotovo lahko pritrdimo tistim, ki pravijo, da take primerjave kaj malo povedo, saj_ je treba upoštevati tudi socializacijsko vlogo osnovne šole in torej razmejiti stroške, ki nastajajo na tem področju, od tistih, ki so čisto administrativne narave. Nevarno je torej, da bi precenjevali pomen takega iskanja re- zerv tam, kjer bi to ogrozilo p doseženo raven šole, ob tem k' nenehno razglašamo, da mori 1 šola zadovoljivo opravljati svoje®’ vzgojno nalogo, ki jo je prevzeli1' pred leti. Že dolgo pa je jasno, ff'e< bi morali delavce v njej razbre^1)' meniti administrativnih opravil 1' pč tudi tistih številnih nalog, ki jij morajo opraviti nepredvideno iL e hitro, mnogih neusklajenih akci “P idr. Reševanje teh vprašanj pa #, ^ že navezuje na zakonodajo, n*8) sprejemanje novih in spreminja,^ nje že uveljavljenih predpisov. ifa Veliko možnosti za racionali.ta zacijo pa je — tako razberemo gradiva — v usmerjenem izobra ževanju: nakazujejo jih še zme \ raj preveč razdrobljeni program o-in šolska mreža, ki je daleč oisn načela racionalnosti in najbfa tudi učinkovitosti. To pa hkradvt pomeni, da bo pri racionalizacij sn skih posegih potrebno več peče sluha za stvarno, pa tudi paV; metno odločanje. MARJANA KUNEJ Kritična presoja RO Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti o predlogih stabilizacijskih ukrepov za področje vzgoje, izobraževanja in znanosti 0c v? fe( ak di el ev ‘Bi rc 'ar Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti o predlogih stabilizacijskih ukrepov na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti. Prvi predlog stabilizacijskih ukrepov, ki je povzročil toliko hude krvi med prosvetnimi delavci — največ zaradi postopka Omejitve ne prinašajo razvoja Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje je za dolgoročen razvojni program Razprava o stabilizacijskem programu v vzgoji in izobraževanju, ki je bila na Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje dne 5. oktobra 1983, se je v primerjavi s prejšnjimi razpravami o teh vprašanjih odločno preusmerila od omejevalnih ukrepov k iskanju novih razvojnih možnosti in dolgoročnejših rešitev za to dejavnost v zaostrenih gospodarskih razmerah. Izobraževanje in vzgoja nista družbena poraba, marveč dejavnik gospodarskega in splošnega napredka, del gospodarstva. Čim sprejmemo to stališče, se ne moremo zadovoljiti zgolj z omejevalnimi ukrepi — kje bomo kaj prihranili, katere programe okrnili, od katerih pedagoških normativov odstopili, katera družbeno sprejeta načela prekršili in katere cilje preložili na daljnjo prihodnost. O varčevanju in gospodarni porabi vsakega dinarja bomo sicer prisiljeni sproti razmišljati — v to nas bo sililo pomanjkanje denarja, rastoča inflacija in druge okoliščine. Vendar moramo misliti tudi dlje, tudi na čase po gospodarski krizi in na tiste delavce, strokovnjake in znanstvenike, ki jo bodo morali premagati. Pomembno bo, da bo izobrazba učencev in študentov skladna pričakovanji in potrebami združenega dela, z zahtevami predvidenega tehnološkega in družbenega razvoja. Zato bo treba skrbno spremljati uresničevanje novih programov in jih po potrebi tudi popravljati. Reforme ne bodo ocenjevali po naših zamislih, marveč po rezultatih, po znanju, ki ga bodo učenci in študenti prinesli iz šole, je poudaril Stane Kranjc, predsednik strokovnega sveta. Od uresničevanja temeljnih reformnih ciljev in nalog ne smemo odstopati, saj bi se sicer vrnili na staro, na nižjo razvojno stopnjo — to pa bi se nam pozneje maščevalo, saj bi bilo nerazvito šolstvo ovira hitrejšega družbenega napredka. Prav tako moramo razmišljati, kako kljub težkim razmeram ohraniti in še dvigati kakovost vzgoje in izobraževanja. Zelo pomembno je, da spodbujamo učiteljevo ustvarjalnost in večjo iznajdljivost šole ter jo razbremenimo nepotrebnega administriranja. Da bi to dosegli, moramo poiskati nove možnosti za spodbujanje in nagrajevanje kakovostnega dela. V težjih gospodarskih razmerah se bomo morali še bolj opreti pa učitelja, na njegovo zavest in iznajdljivost. Raziskave so pokazale, da je kakovost vzgojno-izobraževalnega dela zelo odvisna od učiteljeve zavzetosti, le-ta pa od spodbudnega ozračja in splošne klime ter odnosov, ki vladajo na posamezni' šoli, je poudarila dr. Bariča Marentič-Požarnik. Najboljše uspehe dosegajo šole, kjer se veliko pogovarjajo — tudi v medsebojnih neformalnih stikih — o vzgojnih vprašanjih. Prav zaradi velikega vpliva učiteljeve delovne morale na njegovo učno in vzgojno uspešnost moramo pri stabilizacijskih ukrepih bolj misliti na učitelja. Z vidika nadaljnjega dolgoročnega razvoja vzgoje in izobraževanja so člani strokovnega sveta kritično ocenili poglavje o vzgoji in izobraževanju v predlogu republiškega načrta za uresničevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije v SR Sloveniji, saj se je ustavil zgolj pri omejitvenih ukrepih, ni pa začrtal potrebnih razvojnih usmeritev. Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje bo s predlogi s te seje dopolnil širše gradivo, ki ga bo poslal Izobraževalni skupnosti Slovenije, slovenski skupščini in drugim družbenim telesom kot svoj prispevek k pripravi stabilizacijskega programa za jJbdročje vzgoje in izobraževanja. J. V. in neustreznega časa, ki je bil na voljo za razpravo — je za nami. Toda vprašanja — kje varčevati, da ne bo škode — ostajajo in o njih še zmeraj razpravljajo na vseh ravneh. Zadnji, dopolnjeni predlog je ob koncu septembra kritično presojal republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. " Povedati je treba, da je republiški odbor na vseh svoji dozdajšnjih sejah zmeraj iskal najboljše strokovne rešitve za vzgojno-izobraževalno področje glede na možnosti, ki so bile na voljo. Kot se je pokazalo v razpravi, je precej zdajšnjih novih predlogov identičnih s stališči, ki jih je sprejel republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti na svojih sejah že leta 1982. Res pa je tudi to, da doslej teh stališč ni nihče upošteval. Razprava je potrdila znane resnice, ki so jih delegati odločno ponovili: Prosvetni delavci odklanjajo dodatne obremenitve in povečevanje delovne obveznosti na škodo kakovosti pouka in obremenjenosti učencev, odklanjajo pa tudi predlog, naj bi se povečalo število učencev na oddelek in naj bi zmanjšali število učbenikov in drugih pripomočkov, saj je jasno, da bi to pomenilo siromašenje že doseženega. Člani so nenehno opozarjali na slab gmotni položaj prosvet- nih delavcev in na velike razlike '!ev osebnih dohodkih (za enak^oi delo) v različnih občinah. Gleddei očitanih »honorarnih ur« pa set sindikata. Časnikarji pa si želin^ na vsaki seji več odločnih in zavf5! zetih razprav v korist vzgoje i/,'le izobraževanja ter prosvetnih de?11 lavcev, od takih razpravljavce^6 pa, da bi s svojo revolucionarna1 besedo kdaj pa kdaj poživili tutf ^ strani našega glasila. Razpravljavci so nadalje opo- zorili, da bi bilo prav, če bi v prič " zmanjša1"6 stabilizacije najprej družbeno režijo, ali povedan^1 drugače: Ukrepi naj bi bol?’r obremenili družbeno režijo iip1 manj delavce tako v materialni-6 proizvodnji kot delavce, ki vzga-P jajo in izobražujejo. PovzemimU iz razprave na splošno: Prosvetni3 delavci so za stabilizacijo, za-skrbljeno pa razmišljajo o na|.r‘ daljnjem razvoju. ,i;i Res pa je tudi, da denarja pri-!0 manjkuje in da je treba tudi' sl maiijivuj*, iu ua jc ucua iuui ’ šolstvu zdaj resno razmišljati iiP strokovno oceniti, kje je vendarle mogoče še kaj prihraniti. T. D. Breme stabilizacije moramo porazdeliti enakomerno, pri tem pa skrbno paziti, da ne bomo obremenili predvsem osebne porabe in poslabšali družbeho-ekonomski položaj pedagoških delavcev, učencev in staršev. Republiški odbor ne more pristajati na nadaljnje slabšanje družbeno-ekonomskega položaja delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti; že zato ne, ker gre za tiste dejavnike, ki bodo omogočili izhod iz težavnega gospodarskega položaja. Pri pripravi stabilizacijskih programov morajo v večji meri, že v fazah nastajanja, sodelovati pedagoški delavci, da bodo program aktivnosti sprejeli za svoj program, ne pa Za nekaj od zunaj vsiljenega. Republiški odbor ponovno poudarja, da morajo stabilizacijski ukrepi zagotoviti kakovostno izvajanje programov, ker le tako lahko dolgoročno prispevamo k stabilizaciji in odpravljanju težav. V prioriteto zagotavljenega programa v osnovni šoli ne gre dvomiti, ker je temelj, Id ga mora družba zagotoviti vsakemu otroku. Prioriteta je sama po sebi umevna in jo ne kaže izpostavljati. Zahteva po uveljavitvi 36 učencev na oddelek je nerealna in ogroža in onemogoča uveljavitev osnovnih ciljev preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Republiški odbor se zavzema za racionalno mrežo šol; preprečiti je treba uveljavljanje lokalnih interesov in poskrbeti za kakovostno izvajanje programov. Predlogi o manjšanju števila učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih pripomočkov ne zdrže strokovne ocene. Brez potrebnih strokovnih ocen in tudi odgovornosti republiški odbor ne more pristajati na takšna krčenja. Republiški odbor predlaga spremembo politike štipendiranja; del sredstev za štipendije je treba prerazporediti v subvesidkud-ranje prevoza, prehrane učencev in študentov ter ifcege sts-mene. (Iz stališč, izoblikovanih na seji RO Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti dne 28. 9. 1983) ..In n; Je v 5 Ni sk N; Si ' ^KLICNO USMERJANJE V REFORMIRANI ŠOLI Jzkušnje, uspehi in pomanjkljivosti da lahko programe glede na prehajanje prve generacije razdelimo na tri večje skupine. Programi, v katerih je prihajanje in odhajanje uravnoteženo in hkrati po obsegu zmerno, so: kmetijec, kovinarstvo in strojništvo, telekomunikacije in gradbi- {( Preobrazbo vzgoje in izobraževanja po osnovni šoli smo zasnovali ji0* široko družbeno reformo z mnogimi cilji tako na ožjem področju jf^oje in izobraževanja kot na širšem področju ustvarjanja ustreznej-,[A odnosov v svobodni menjavi dela. Uresničevanje vseh teh ciljev se rji ,ed seboj tesno prepleta in zato tudi bolj aK manj ustrezno uresniče-e ®nje kateregakoli cilja vpliva na uspešnost (poklicnega) usmerjanja, ji1' je ena bistvenih sestavin usmerjenega izobraževanja, il Skupnosti za zaposlovanje so eden pomembnejših izvajalcev po-| Učnega usmerjanja, zato smo v strokovni službi Zveze skupnosti za nec. Čeprav so to ugotovitve le o ^Poslovanje razčlenih stanje in dosežke poklicnega usmerjanja ob eni generaciji in jih zato še ne s< r'i generaciji učencev, ki se je vključila v usmerjeno izobraževanje. ni *kšno analizo nam je omogočil informacijski sistemski ga vodimo o a seh učencih od 7. razreda osnovne šole do konca usmerjenega izo-, taževanja in o svetovalnih delavcih v osnovni šoli in usmerjenem izo-jj'taževanju. V tem prispevku povzemam nekatere pomembnejše j gotovitve iz te analize. tj Vsebinske spremembe vzgoj-tfto-izobraževalnega sistema po osnovni šoli se vnašajo v pri-iptavo na poklicno izbiro bi-atitveno novih zahtev. Med ijfnovnim šolanjem bi se morali ojčenci usposobiti za samostojno, kvarno odločitev, na katerem °dročju dela bodo vstopili v 'et dela, in si izbrati eno od na-ednjih možnosti: ali naj se 'koj zaposlijo in se izobražujejo delom in kasneje ob delu ali iz ela, ali naj nadaljujejo izobraževanje v skrajšanih programih sdnjega izobraževanja ali pa v r°gramih srednjega izobraže-anja. Pred usmerjenim izobra-;'eVanjem pa so morali biti ob kdoncu obveznega šolan ja prfprav-ddeni na poklicno odločitev tako, sM so se lahko odločili, v katerem n^oklicu bodo delali. ioj To pomeni, da je poklicno laPgojno delo v osnovni šoli danes iefhko usmerjeno k splošnejšim iznebi nam in ciljem, k uresničeva-ie% splošnejših vzgojnih smotrov, [akšna vsebina je prav gotovo jt^di bolj usklajena z razvojnimi značilnostmi osnovnošolcev. Seseda pa to hkrati pomeni, da se ^pra z enako intenzivnostjo in s [V-oglobljeno vsebino, s konkretnejšimi cilji in vzgojnimi smotri le-Naljevati poklicno vzgojno evfelo v srednjem izobraževanju. no| Poklicno vzgojna funkcija idipnovne šole je bila tudi v prete-jlosti vsebovana v vseh doku-0'“entih, ki so določali delo in na-litpe osnovne šole. Vse do zdaj pa alr nismo zmogli zagotoviti n C1'■treznih možnosti, da bi vse alfsnovne šole to tudi učinkovito jifttravljale. Naj naštejemo le liifčkaj bistvenih. V šole, ki uspo-;ajabljajo učitelje, nismo uvedli n ' s . ' 'V i - :v I «. .Vi, , v Tudi skrb za otroka je prednostna naloga Aktiv komunistov o stabilizaciji pri predšolski vzgoji Javna razprava o stabilizacijskih prizadevanjih in ukrepih na področju vzgoje in izobraževanja je doslej marsikje obšla predšolsko vzgojo in družbeno varstvo otrok — kot da bi ta dejavnost potekala zunaj našega vzgojno-izobraževalnega sistema ali kot da bi bila njegov manj pomembni del. Na to je opozoril tudi aktiv komunistov, ki delujejo na področju predšolske vzgoje in družbenega varstva otrok, ki se je sestal 22. 9. 1983. Velika dvorana Centralnega komiteja ZKS je bila nabito polna udeležencev, ki so v skoraj štiriurni razpravi zavzeto in prizadeto obdelali prave in krive poti, ki jih načrtuje stabilizacija v tej dejavnosti. Predšolska vzgoja in družbeno varstvo otrok — to je sestavni del družbenih razvojnih prizadevanj in družbene skrbi za človeka in večjo delovno storilnost. Za zdrav razvoj mladega rodu morajo skrbeti ne le vzgojno-var-stvene organizacije in starši, marveč tudi drugi delovni ljudje in občani okolja. V sedanjih zaostrenih gospodarskih razmerah moramo torej razmišljati ne o omejevanju, marveč kako bomo naprej razvijali to dejavnost in skrbeli za otroke. Te uvodne misli Katje Vadnal, izvršne sekretarke, predsedstva CK ZKS za naloge ZK in delo komunistov v vzgoji in izobraževanju, so dobile potrditev v celotni razpravi, ki je osvetlila niz perečih vprašanj. Je organizirana predšolska vzgoja poraba, ki bi jo smeli z administrativnimi ukrepi v sedanjih razmerah po volji zmanjšati, ali pa je v resnici gospodarna naložba v človeka in našo skupno prihodnost? Dr. Ludvik Horvat je v razpravi širše utemeljil, zakaj je za nas sprejemljiva le druga možnost. Kar polovica človekovih intelektualnih zmožnosti se namreč razvije že v predšolski dobi, še močnejši pa je njen vpliv na razvoj dispozicij. Dežele, ki smotrno razmišljajo o svoji prihodnosti, dajo v naložbah prednost organizirani in kakovostni predšolski vzgoji, pomagajo družini in staršem, širijo dejavnost predšolskih ustanov in jo usmerjajo ne le v varstvo, marveč predvsem v vzgojo otrok. Tega se pri nas premalo zavedamo: obdavčujemo igrače kot predmete splošne porabe, kupujemo cenene televizijske filme, ki vsiljujejo otrokom za nas manj sprejemljive vzorce vedenja; z večanjem normativov v vzgojno-varstvenih organizacijah postavljamo otroka že v predšolski dobi v položaj, ko si v velikih skupinah le z agresivnostjo lahko pribori svojo igračo in svoje mesto v skupini. Premalo cenimo vzgojo in vzgojitelja Razpravljavci so opozorili, kako se z večanjem števila otrok v skupinah in z večjim obsegom dela vzgojiteljic krči v resnici sam obseg vzgojnega dela v korist varstva. Tako siromašenje dela vzgojno-varstvene organizacije podpira miselnost tistih, ki podcenjujejo vzgojni pomen organizirane predšolske vzgoje. Nemara je prav posledica take miselnosti to, da imamo edino v Sloveniji še zmeraj le štiriletno izobraževanje vzgojiteljic, medtem ko so v drugih republikah razvili višješolski študij in razmišljajo celo o visokošolskem izobraževanju vzgojiteljev za predšolsko vzgojo. Zakaj je v naši republiki toliko formalnih ovir za uvedbo višješolskega izobraževanja vzgojiteljic, pa čeprav na začetku samo ob delu in iz dela, tega delavci v vzgojno-varstvenih organizacijah ne morejo razumeti. Še manj pa razumejo, zakaj jim je usojeno, da so pri osebnih dohodkih na repu druž- skromni in varčni kot v vzgoj-no-varstveni dejavnosti, bi sploh ne zašli v sedanje gospodarske razmere, je poudarila delegatka iz Celja. Zato pa je tudi iskanje kdove kako velikih možnosti za prihranke tu vnaprej obsojeno na neuspeh. Če krčimo obseg programa male šole, bomo prizadeli predvsem tiste otroke, ki imajo slabše razvojne možnosti. Če bo razvoj vzgojno-varstvene dejavnosti odvisen od trenutnega gmotnega položaja občine, se bodo razlike med razvitimi in nerazvitimi še povečale. Če bomo prevalili večji del stroškov na starše, bomo imeli kmalu n pol prazne vrtce, vedno več b otrok, ki bodo doma zaprti v sta novanje, prepuščeni sebi. Kak bo s produktivnostjo njihovi staršev, si lahko mislimo. Sa« gmotni položaj delavcev v vzgo) t( no-varstvenih organizacijah p (f je že zdaj tak, da ga nikakor n smemo slabšati. Vse to pa ne pomeni, da ni ni ® kakih možnosti za bolj gospo darno obračanje denarja tudi tej dejavnosti. Nekaj takih mož nosti so razpravljavci tudi nani zali. Ponekod bi lahko zmanjša režijo z boljšo porazdelitvijo d< in izbiro sposobnih delavce' Združevanje vzgojno-varstveni'' organizacij ni bilo v vseh občina pretehtano tudi z vidika gospo darjenja in pedagoškega vode nja. V praksi smo doslej preveri S že tudi nekatere cenejše oblik ^ otroškega varstva. V nekatel dejavnosti bi lahko vključili prd stovoljno delo staršev, štipendi S1 stov pedagoške smeri in drugi!ž Ponekod se uspešno dogovarjaj ° z organizacijami združenega del materialne proizvodnje za nepo sredno svobodno menjavo dek Nekaj možnosti bomo lahk našli tudi zunaj vzgojno-varstvt nih organizacij. Kar 21 različni inšpektorjev prihaja v vzgojno varstvene organizacije, smo sli v šali v razpravi. Družbena režija p ki se je z leti krepila, nalaga vča sih nepotrebno pisarjenje, obremenjuje delavce v teh orga nizacijah. Vse te možnosti pa moram vestransko pretehtati in po1^ stopno izoblikovati odločit«61, n ki k Da ne bomo Iskali možnosti s kjer jih ni in varčevali tako, d bomo več izgubili kot pridobili' Prednostna družbena nalog $' namreč ni le izvoz, kot je vsepot sod napisano v zadnjem časti b Prednostn a naloga je tudi skrb Z otroka, vzgoja za prihodnost. JOŽE VALENTINČIČ benih dejavnosti. Tako je znašal v Mariboru lani povprečni osebni dohodek vzgojiteljic komaj 11 tisoč dinarjev; osebni dohodki varuhinj pa so nemara povsod na meji zajamčenega osebnega dohodka. Če upoštevamo, da je povprečna starost vzgojiteljic komaj dobrih 25 let, ugotovimo, da s tako nizkimi dohodki prizadenemo tudi njihove mlade družine, ki si šele ustvarjajo temelje za svojo prihodnost. Da le ne bi izgubili optimizma in dobre volje! — ta vzklik delegatke iz Hrastnika ni bil le želja, marveč tudi opozorilo, kje ne smemo v imenu stabilizacije iskati prihrankov. Predavanja iz umetnostne vzgoje za srednješolce V galeriji društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani so priprav p program predavanj za srednješolsko mladino kot dopolnilo učnega načt za umetnostno vzgojo v sistemu usmerjenega izobraževanja. Program so skuš* čim bolj navezati na zdajšnji učni načrt, je pa seveda usmerjen predvse ? na praktični prikaz dela naših likovnih umetnikov. Naše dosedanje izkušr j1 so pokazale, da je ta način dela zelo smotrn, saj je to eden izmed najbolj* 11 načinov, da se učenci neposredno seznanijo z umetnikom in njegovim deloifl IZ PROGRAMA ZA ŠOLSKO LETO 1983/84: 28. OKTOBER TONE DEMŠAR: OBDELAVA GLINE IN TEHNIČNE ZAKONITOSl TEGA MATERIALA Kje so možnosti za varčevanje in kje jih ni Akademski kipar Tone Demšar bo teoretično in praktično nakazal pr1 bleme, ki nastajajo pri obdelavi gline, obdelal bo malo plastiko v glini, gli® kot material v vsakdanji rabi in funkcijo keramike v industriji in umetni obrt1 Na to vprašanje so udeleženci iskali odgovor v več smereh. Predvsem še niso odpustili tistim, ki so v občinah s prvimi predlogi stabilizacijskih programov v živo zadeli vzgojno-varstveno dejavnost in vzgojitelje. Če bi bili na vseh področjih tako imenovane družbene porabe vsa leta tako 3. NOVEMBER MARJAN TRŠAR: ABSTRAKTNA UMETNOST — O KANDINSKEM Predavanje profesorja in akademskega slikarja Marjana Tršarja bo spre# Ijano z diapozitivi. 17. NOVEMBRA JOŽE CIUHA: MOJE SLIKARSTVO Akademski slikar in pesnik Jože Ciuha bo spregovoril o svojem slikarst' in o tehniki slikanja na steklo. 10. DECEMBER IZIDOR MOLE: SREDNJEVEŠKE FRESKE NA SLOVENSKEM Avtor, ki se je sam veliko ukvarjal z restavratorskim delom, bo spregovo1 o slovenskih srednjeveških freskah, obenem pa bo tudi praktično pokazal sat* tehniko slikanja na omet. 20. FEBRUAR JOŽE MUHOVIČ: LIKOVNA TEORIJA IN FILOZOFIJA Akademski slikar in grafik bo skušal tudi iz filozofskega stališča približ* učencem pota likovne umetnosti na čim dostopnejši način, seveda z uporab diapozitivov in drugih pripomočkov. Šole dobijo vse informacije pri galeriji DSLU, Komenskega 8, Ljublj#1 telefon 320-730. Možne so tudi spremembe terminov glede na potreb posameznih šol. I j Sklep, ki čaka na uresničitev Se zmeraj premalo znano delo naprednih pedagoških delavcev med obema vojnama Sredi lanskega leta je bil na “edagoški akademiji v Mariboru Posvet o obdelavi, kritični analizi ln oceni pedagoških prizadevanj Jfied obema vojnama ‘1918-1941), predvsem tistih lP naPrednih, ki so imela velik vi °dinev v širši javnosti in so veliko ali Pripomogla k uresničenju teda-Hjth naprednih družbenih ho-p jenj. Šlo je za mladi rod, ki se je v - tem obdobju oblikoval in idejno zorel v viharnih letih druge svetovne vojne, okupacije, revolu-ni Clie in protirevolucije. O vsem tem je bila javnost obveščena v dnevnem tisku, nekaj bolj ali manj izčrpnih fragmentarnih opisov in prikazov pa prav izziva, da se celotno pedagoško-vsebin-d< sk° dogajanje na tem področju Slstematično obdela in ovrednoti. Razumljivo je, da takšno delo ni preprosto. Poleg temeljitega de Poznavanja dokumentarnega Sradiva zahteva namreč tudi dobro poznavanje in uporabo tetode zgodovinskega (dialektičnega) materializma kot edino sPrejemljive znanstvene metode gjlza neapologetsko in objektivno iaj toeno pedagoškega snovanja, le! Poleg tega je treba pri tem delu pc dosledno upoštevati tedanje 'družbeno-politične in gospodarske razmere, posamezne ljudi in iK dogajanja, ker bi bila lahko v na-ve sprotnem primeru obravnava n neobjektivna. nn Iz tega obdobja je bilo še naj-s*1 več povedanega in napisanega o 'xf Prizadevanjih učiteljev za sa-"" ntoizobraževanje v letih ’ ^^^"1931, in o učiteljskem po-t^retu, manj ali skoraj nič pa ni napisano iz obdobja po prvi svetovni vojni do leta 1927. In prav 1«- poteka 65 let, odkar je do-feriHo slovensko šolstvo in uči-jteljstvo povsem nove naloge; ko jj So se slovenski prosvetni delavci jU odločno uprli klerikalni avstroo-Žtski oligarhiji, ko je svet pretre-3$ sel včliki oktober in sprožil novo " obdobje v zgodovini človeštva. Nastopil je čas, ko naj bi se slo-5z Venski prosvetni delavec zavedal, da je minila doba Cankarje-rih Kačurjev in Jermanov, ki so klavrno klonili pod udarci meš- čanskih strankarskih spletkarjenj in vaških mogotcev. Le malo pa je bilo tedaj takih, ki so se znašli, se zavedali svojega pravega poslanstva prosvetnega delavca in se pridružili boju delavskih množic za boljše in pravičnejše življenje. Ni bilo naključje, da so bili med temi najglasnejši prosvetni delavci. na naši severni meji (Moderndorfer v Mežici, Mencin in Doberšek na Prevaljah, Jurančič na Remšniku, dr. F. Žgeč in še nekateri), ki so s svojim delom in zahtevami dali pobudo in s svojimi učiteljskimi društvi izzvali tako imenovano Celjsko deklaracijo slovenskih učiteljev leta 1926. Deklaracija pa je pomenila prelom in preusmeritev večine slovenskih prosvetnih delavcev s tedanjo politiko njihove strokovne organizacije in na prosvetnem področju. Ti napredni pedagogi so oblikovali svoja spoznanja na marksistični teoriji, zavedali so se, da je šola kot družbena ustanova vedno bila, je in bo sestavni del vladajočega družbenega reda. Zato so se bojevali glede na dane možnosti za čim večji vpliv delavskih množic na šolo. Zavedali so se, da ni šola tista odločilna ustanova, ki bi lahko s svojim vzgojno-izobraževalnim delom spreminjala svet, ampak nasprotno. S tem pa ni rečeno, da so nadaljevali svoje šolsko delo po podedovanih in utečenih kolesnicah. Nasprotno; »Vi ljudski pedagogi in prosvetitelji, iščite novih poti, po slabših, kot so sedanje, ne morete hoditi!« Tako so pozivali slovensko učiteljstvo tedanje dobe podeželski učitelji na naši severni meji k reformi vzgojno-izobraževalnega 'dela. In odziv? V uvodniku pedagoškega glasila te dobe beremo o reformi osnovnega šolstva tole: »Pridnih rok, bistrih glav, usmiljenih src! Tu je stožer vse vzgoje, vsega pouka! Tako je predpisan naš cilj za nas in za naše delo.« (Uvodnik Popotnika 1920.) Ali pa: »Vzgoja v simfoniji življenja; razvijati narodno, domoljubno in dinastično zavest.« (Popotnik, Oglejmo si tudi privatne kmetije! Govorimo in pišemo: Nazaj k av pemlii! Zemlja je naše življenje. -Jr?, vojni smo govorili drugače: Vsi v tovarne! Prepričevali (ali ?koraj prisilili) smo številne fante šn !n dekleta, da so zapustili zemljo Ijš m se zaposlili v industriji. Doka-10 zovali smo jim, da je treba našo a8rarno deželo v nekaj letih Spremeniti v močno industrijsko državo. 'll' ^e^'na teri fantov in deklet se ' hitro privadila tovarniškemu, 2lvljenju, na kmetijah pa so osta-Ja-t le kmetje srednje starosti. Od akrat pa do nedavnega je bilo krnetovalčevo delo zapostavlje-n°- Končno smo vendarle spoz-nali, da je zemlja najpomemb-4 aejša za preživljanje. Poklic nietovalca je postal mikavnejši: j^rnetje so preusmerjali svoje dejavnosti in se lotevali donosnej-S'h panog. Začeli so zidati mo-erno urejene hleve, silose, ku-Povali so stroje in obnavljali sv°je domove. Delo na kmetijah Je Postalo mehanizirano, lažje. In vendar vemo, da je v Slove-na tisoče kmetij, kjer ne edo, kdo bo prevzel delo; ne gre e za domačije v hribovitih premih, temveč tudi za tiste, ki so Posejane po dolinah. Čeprav so raziskave in mnenja ro^ovnjakov pokazala, da je niečko delo najbolj zdravo in da I ^met najmanj izpostavljen boleznim, za katerimi umirajo Iju-jjl Je v industriji, kmečka zemlja še ^ nn 6r^ sameva in vse premalo : adih se odloča za poklic kme- J °yalca. Zakaj tako? 2 , | zriaj nismo izkoreninili mi-J m nosti> da je kmečko delo f manjvredno. Zgovoren dokaz. isti letnik.) Tem meglenim, konservativnim in reakcionarnim odzivom je dala krono pedagoška stolica Univerze v Ljubljani: »Nova prizadevanja pedagoških delavcev so v glavnem stopila po vzorcu iz tujine, iz tradicionalne šole učilnice v delovno šolo. Naše razmere pa niso zrele za kakršno koli reformo šolstva.« Sledi nasvet, da se bo prej ali slej pojavil pedagoški genij, ki bo dal kulturnemu človeštvu novo šolo, zato učiteljstvu ne preostane nič drugega, kot da čaka nanj in se čim vestneje pripravlja na prihod nove dobe! (Dr. K. Ozvald, Popotnik 1921, 1922.) Kako in na kaj naj se pripravlja, seveda ni povedano. Čudno pa je, da je prav to obdobje najmanj osvetljeno in obdelano, bodisi v pedagoškem pogledu ali pa kar zadeva tedanjo stanovsko učiteljsko organizacijo, čeprav je prav z naše severne meje prišla pobuda za resne spremembe glede družbeno-politične in pedagoške usmerjenosti slovenskih prosvetnih delavcev leta 1927. Letošnjo jesen mineva 65 let, odkar so tudi Slovenijo pretresali dogodki po prvi svetovni vojni, zadostna časovna razdalja torej, da se analitično in kritično obdela in objektivno prikaže to obdobje slovenskega prosvetnega življenja. In če že to ne, pa bi bilo prav, da bi izdali vsaj monografije posameznikov, ki so se na prosvetnem področju še posebno izkazali — tako kot to uspešno delajo v Srbiji. To je naloga, ki čaka zdajšnji rod pedagoških delavcev. Pogovor na Pedagoški akademiji v Mariboru ni bil prvi o tej temi, treba pa je napraviti nadaljnji korak,-da se bo zamisel uresniči-la. MARTIN MENCEJ Goljufija v šolskih klopeh da to ni res, so zgledne, sodobno urejene privatne kmetije, ki jih vodijo odlični praktiki. Takšne privatne kmetije bi si morali ogledati učenci višjih razredov osnovnih šol in se v pogovorih s kmeti, ki bi jim bili lahko dobri mentorji pri praktičnem delu, seznanjati z raznolikim in zanimivim kmečkim delom. Šolska vodstva pa bi morala vabiti razgledane kmete med učence, ki se odločajo za poklic; le-ti bi tako neposredno spoznavali resnično delo na kmetih, takšno, kakršno je danes. Potem se ne bi več dogajalo, da bi učenci pisali spis Na kmetih, ne da bi pri tem res poznali kmečko delo, pa tudi veliko več kot doslej, bi se jih odločilo za poklic kmetovalca. Vedeti je treba, da razgledani kmetje trdijo, da je teorija nujno potrebna za dobro in uspešno delo na kmetiji, in da bi radi svoje otroke usmerili v kmetijsko šolo. Prav bi bilo tudi, da bi kmetje sami več storili za uveljavljanje kmečkega stanu. Bolje bi se morali povezati s šolskimi vodstvi in z učitelji, le-ti pa bi morali večkrat pripeljati učenca na ogled privatnih kmetij, kjer bi se učenci po dogovoru lahko tudi zaposlovali. Poklic kmetovalca ne sme biti zapostavljen, najmanj pa v šolah. To velja toliko bolj zdaj, ko uvajamo usmerjeno izobraževanje. Če bi otroci (in tudi odrasli) vedeli, kako dolga, naporna in vendar življenja polna je pot do kosa kruha, bi ga znali tudi spoštovati. DRAGO KUMER Če je naš poklic še tako lep, če je življenje med mladimi še tako prijetno, in je misel, da imamo možnost oblikovati mladi svet, še tako privlačna, pridejo dnevi, ko človek ne more zatisniti oči pred tem, kar vidi okoli sebe, ko se potrt sprašuje: Kako je mogoče? Ne bomo se mudili ob drobnih šolskih lažeh, ki so stare prav toliko kot šola in so postale že njen sestavni del. Gre za globlji problem. Oglejmo si ga bolj natančno! Učenci delajo danes vajo in pri ’ tem uporabljajo grafoskop, jaz pa medtem natančneje pregledujem domače naloge. Ustavim se pri enem od osmošolcev in ugotovim, da ima štiri liste iztrgane iz delovnega zvezka. »Ali je s tvojo nalogo kaj narobe?« ga previdno vprašam. »Ne, vse sem napisal,« mirno odgovori učenec, me nedolžno gleda in prelistava zvezek, v katerem so zares vse strani popisane. »Nekajsem opazila...« napeljujem na stvar. »Kaj pa? Vse sem napisal!« trdi učenec, še vedno prepričevalno in ravnodušno. Ko bi mu bilo vsaj nerodno, ko bi vsaj zardel, ko mi vsaj ne bi lagal tako v obraz, ko bi vsaj občutil krivdo... Koga vprašam, kje so strani med stranema 89 in 95, sicer gleda v tla in molči, vem pa, da bi še naprej vztrajal pri svojem, če mu ne bi tako preprosto in nedvoumno dokazala, da mi je zadeva jasna. Tudi počitniškega dela še nisem pregledala. S sedmo- in osmošolci smo se namreč domenili, da bo vsak med zimskimi počitnicami prebral vsaj eno angleško knjigo (prvo ali drugo stopnjo poenostavljenih izdaj), si izpisal besede in napisal kratko vsebino. Pri pregledovanju teh besedil pridem do enega od slabših učencev. Zelo lepo je napisal zgodbo o Beowulfu. Vesela sem tega, toda ko preberem nekaj stavkov? podvomim v pristnost njegovega dela. » Kdo pa je bil Beovvulf?« mimogrede vprašam. »Avtor knjige!« zaslišim v odgovor. Kar vroče mi postane. Prepisal je torej, ne da bi vedel, da je Beo-wulf naslov knjige, in ne ime pisca. Od njegovega prepisovanja je resda minilo že skoraj mesec dni, zato je pozabil, kaj je tedaj prepisoval. Ali je pri tem sploh kaj mislil? Je to pot najmanjšega napora? Goljufati je vendar preprosteje kot delati. V šoli je pravzaprav zelo lahko goljufati. Le kdo ve, kje in kdaj kdo napiše domačo nalogo. Saj učitelj še pri šolski nalogi težko prepreči prepisovanje. Nekoč sem videla učenca, ki mi je z mize v razredu vzel svoj test in mi podtaknil dru- Da ne bo po nepotrebnem hude krvi gega, nato pa zahteval dobro oceno. Ni vedel, da sem njegov prvi test pred tem že prebrala in spoznala vsebino, pa tudi tega ne, da sem ga od daleč videla, kako je test zamenjal. S sedmošolci si gremo ogledovat Ljubljano. Pridemo do stolpa na Ljubljanskem gradu. Vstopnina — deset dinarjev! Treba je zbrati denar. Trideset učencev zbere dvajset starih tisočakov. Tretjina jih torej ni plačala. Ni denarja! Spogledujemo se, a denarja ni in ni. Nimam, nimam, nimam... Založimo denar in zle-zemo na stolp. Ne grize me misel na denar, obremenjuje me dvom, ali je mogoče, da je deset staršev poslalo otroke na ogled Ljubljane brez desetih dinarjev v žepu. Prepričati se hočem, ali je to res, zato hitro poiščem priložnost. Na gradu v drevoredu zagledam kiosk, kjer prodajajo sladoled. »Tovarišica, smemo po lučke?« zaslišim pričakovano vprašanje. »Seveda, kdor hoče, naj si jo kupi!« Sedem na klopico nasproti kioska in opazujem, kako si vsi — tudi tisti, ki pred dvajsetimi minutami niso imeli denarja za vstopnico, hite kupovat sladoled. Ni jih bilo sram lagati, zlahka so se potuhnili in si mirno pustili plačati račun... Učenci veselo ližejo sladoled in niti na misel jim ne pride, kaj se mi mota po glavi. Brez predsodkov so in neobremenjeni, zato me veselo pozdravljajo, ko se kmalu zatem razidemo na Vodnikovem trgu. Nič ne rečem, saj cesta res ni najprimernejša za taka razpravljanja. In še to: Vem, da bi danes rekla preveč. Boljše je, da prespim in da se malo ohladim. V šoli začnem pogovor z vprašanjem: »Ali kdo ve, kaj je bilo včeraj na Gradu hudo narobe?« Učenci dolgo ugibajo. So bili morda preglasni? Niso dovolj zbrano poslušali moje razlage? Sem jezna zato, ker so nekateri fantje ušli naprej? Ne, nič takega! Končno se vendarle nekomu posveti: »Je morda narobe to, da nismo imeli denarja za vstopnino, za sladoled pa ga je bilo takoj dovolj?« Končno! Je mogoče, da lahko ves razred štirinajstletnikov goljufa, laže, prikriva, se potuhne, hoče dobiti nekaj na račun drugega, ne da bi sploh pomislili, da to ni prav, da le eden izmed njih po dolgem premišljevanju to sploh opazi? Ne gre za borih deset dinarjev. Pa vendar! Ali je deset dinarjev res toliko vredno, da so za ta denar pripravljeni prodati svoje poštenje in to brez kake slabe misli, brez predsodkov in tako brezobzirno? .. ' - ,• ,i # povedali, da imajo težave pri navezovanju stikov, z odraslimi in to ne le v šoli, temveč tudi doma s starši. Starši in profesorji jih ne razumejo, med njimi ni pravega zaupanja. Odrasli ne razumejo njihovih zahtev in težav in jim vsiljujejo svoje mnenje. S tem zadušijo njihove težnje in ustvarjalnost. Mladi se čutijo osamljene in brez pomoči, uteho iščejo v mamilih in alkoholu, veliko jih. naredi samomor. Slika torej ni ravno spodbudna. Rje je izhod iz stisk? Odgovor je znan: mladi ljudje potrebujejo za svoj razvoj zdravo družino, v kateri vladata ljubezen in spoštovanje, in šolo, v kateri bo prevladovalo razumevanje v medčloveških odnosih. In če bodo taki odnosi v družini, šoli in vsakdanjem življenju, bo med ljudmi manj sovraštva in nasilja, med mladipo pa manj samomo- jih spontano sami naštevajo. Če bi naštete vrednote združili v zbir temeljnih opazovanih vrednot: ljubezen — čustva — domačnost — ženskost... in uspeh — veljava — napredek — moškost... dajejo mladi pri 15 letih prednost kategoriji čustvovanja in povezovanja med ljudmi pred individualno veljavo in po- nosom. Več deklet kot fantov daje prednost čustvenim vrednotam, in. prav tako jim daje prednost tudi več nadarjenih kot povprečno inteligentnih. Razlike statistično niso pomembne, težnja pa najbrž omogoča razlago, da patriarhalni sistem varnosti najbrž bolj temelji na odgovornosti hranitelja — moškega in bolj na telesnem kot na mentalnem delu. Ali se na nek način potrjuje tudi naš;kulturni »arhetip«, ki pravi, da je treba najprej živeti, to je obstajati, in da je šele potem mogoče filozofirati. Iz odgovorov naših petnajstletnikov lahko sklepamo, da mladostniki že ob koncu osnovne šole doživljajo za vir sreče, podobno kot večina odraslih, ljubezen, razumevanje v družini, med ljudmi in narodi. L-judje smo srečni doma, med seboj, v srečevanju in prijateljski naklonjenosti. Med željami in dolžnostmi MARKO PAULIN Izbiranje med željo in dolžnostjo ali nujnostjo je sestavni del človekovega obstoja v vseh življenjskih obdobjih. Majhnega otroka varujejo pred nevarnostmi okolja starši, ki ga zaš-čitjo pred mrazom, lakoto, samoto, boleznijo... Z razvojem pa se otrok uči izbirati med zaželenim in nujnim in išče stvarne možnosti v »zlati sredini«, če ne obstane v neskladju med izbiro in odločitvijo. Zanimivo je, da je večina naše literature za pomoč staršem pri vzgoji otrok napolnjena z »dolžnostmi«, ki jih imajo starši do otrok, zelo malo in premalo pa je literature, ki bi govorila o tem, da je treba prisluhniti čustvom, otrokovim in našim. Večina vzgojnih nasvetov se začne takole: »Starši in učitelji bi morali...«. Najbrž se ni treba čuditi, zakaj večina takih nasvetov v vzgojni praksi-odpove... Človeška narava čustvovanja in glas srca delujeta namreč po svojih zakonitostih, ki dostikrat niso logične in razumne. Lahko bi razvili maratonska razpravljanja o tem, da morajo mladi ubogati starejše, o demokratični izmenjavi mnenj in želja med mladimi in starejšimi, o njihovem skupnem dogovarjanju, ki je poglavitna metoda socialističnega samoupravljanja. Ljudje potrebujemo za občutek sreče čustva, medsebojno razumevanje, izmenjavo le-teh in sprejetje resničnosti; vzgojeni pa smo tako, da si pridobivamo znanje, veljavo in pridnost, ki jo ocenjujejo starejši in močnejši. Sodobna humanistična vzgob nadomešča nekdanji ideal p ^ korščine nezmotljivim avtorit ^ tam, ki jo kljub deklariranemu-f ^ cializmu še nosimo v podzavej ideal srečavanja človeškega t ^ stva z bistvom življenja: Nisem na svetu, da bi živel po tvojih pričakovanjih. In ti nisi na svetu, da bi živel po mojih, ti si ti in jaz sem jaz, in čudovito je, če se po naključju srečava. Če ne, se ne da pomagati. Frederik s. Pe Uspešno delo, poklicno uveljavljanje, športno in družbeno uveljavljanje nas najbrž veseli, zdi se nam privlačno, ne osrečuje pa nas dovolj. »Ljubiti in delati je bistvo sreče,« so trdili psihoanalitiki in drugi modreci nekoč in to ponavljajo še danes za jutri. V našem kulturnem izročilu se o čustvih ne govori veliko, srčne želje sobolj »privatne zadeve« in predmet tabujev. Morda se prav zato tudi v vzgojni praksi bolj poudarjajo vrednote in potrebe, ki omogočajo obstoj, dajejo prednost znanju, uspehu in pravilnemu ravnanju. Želje in nežna čustva naj počakajo, da bomo postorili vse, kar je nujnejše, si zavarovali življenje, obstoj, streho, si oskrbeli najpotrebnejše. Žal se v takem načinu življenja dostikrat zgodi, da ljudje že od otroštva odrivamo čustvene potrebe, jih ne znamo izraziti in ostajamo nezadovoljni, napeti, nesrečni, živčni. Človeška narava potrebuje nežnost in čustva, naša kultura pa daje prednost pameti in razumu. Večina ljudi zna obe sestavini združiti, nekatere pa spravljata v konflikt, zmedo nejasnost. Z odraščanjem Človek čedalje bolj občuti in meri svojo vrednost. Vse manj je odvisen od tega, da bi drugi odločali o njegovi usodi. Odnos do samega sebe še zdaleč ni preprosta zadeva, zato je tudi anketa ta zapleteni duševni položaj lahko le bežno opisala. Izkazalo se je, da so petnajstletniki do drugihzanesljivejši kot do sebe. Nekakšna »sramežljivost« jih je ovirala, da bi se lahko ocenili in odgovorili na vprašanje, kdaj so zadovoljni s seboj. Na lestvici ocenjevanja so na primer za druge lažje napisali odgovor »vedno«, »pogosto«, »nikoli«, za sebe pa lažje odgovor: včasih tako, včasih drugače. Mladostniki so najbolj veseli uspeha pri delu, na drugem mestu cenijo pri sebi prijateljsko sočustvovanje in pomoč drugemu, sledi zabavnost, vedrina, šala, ne bi pa bili radi osamljeni in zaprti vase. Zmeraj jih je zadovoljnih samih s seboj 21%, pogosto 50 %, včasih 22 %, redno 5 % in nikoli 2 %. Ali vsebinsko nasprotna traditev — rad bi se v marsičem spremenil: dostikrat (3%), pogostokrat (22%), vča- sih (35%), redko (29%) in koli (11%). Zanimivi in spodbudni so o govori, katere lastnosti bi rž spremenili na sebi: nesklad s med veljavo in priljubljenost 1 je precej jasno izraženo. Ml dostnikova stiska, da zarž uspeha in odlike izgubi nakl njenost vrstnikov je v šoli z< pogosta in najbrž mora vsak z> iskati ravnotežje med obema t meljnima potrebama in jih zdt ževati, dajati prednost eni drugi, ne da bi zanemaril pre stalo. Petnajstletniki, ki smo spraševali, so odgovorili tako 50 % jih je rado ponosu uspešnih, 30% čustvenih, rad darnih, 20 % pa veselih in nej snih. In kakšni bi radi bili: C stveni.jn radodarni (53%), f nosni in uspešni (35 %), veseli nesresni (20 %). Občasno nezadovoljstvo samim seboj je pogoj za sp membe. Smer želenega spret njanja naših petnajstletnikov prijetna in spodbudna, najbrž nakazuje težko, zahtevno in d gotrajno pot. T. K. Brez pravega slovesa Srečevali smo se vsak dan. Skupaj smo preživeli tri šolska leta. Preživljali smo zelo zabavne in delovne pa tudi suhoparne ure. Načrtovali smo delo v razredni skupnosti, srečevali smo se na hodniku, v šolski knjižnici. Reševali smo probleme. Teh ni nikoli zmanjkalo. Poskušala sem jih razumeti. Poskušala sem se vživeti v njihov položaj. Reševali smo spore z učitelji, spore med njimi — nekateri sc mi zaupali celo osebne težave. Ustvarjali smo kolektiv. Ni bilo lahko. Bili so zelo različni, včasih nedorasli in nekolegialni. Koliko prostih ur sem preživela z mislijo nanje! Vedno sem iskala najboljšo pot. Vlagala sem vse svoje znanje in moč. Skušala sem se jim približati. Včasih sem bila prepričana, da se mi je to posrečilo. Naši sproščeni pogovori na hodniku, v knjižnici, ob športnih dneh in izletih so vodili v prijateljstvo. Bili so mladi pubertetniki. Včasih zaletavi, problematični, kritični, živahni, včasih celo grobi, velikokrat pa zelo prijetni in zabavni. Mirila sem jih, spodbujala k delu, razmišljanju in vrednotenju našega dela.' Zadnje leto je bilo lažje. Malo so dozoreli, se zresnili, postali so objektivnejši. Prepričana sem bila, da smo ustvarili kolektiv. Skupaj smo odšli tudi na dvodnevni končni izlet. Bili smo sproščeni in zadovoljni. Še zadnji trenutki v šoli. Napetost, delo in končno tudi slovo. Zadnja ura skupaj. Spričevala so že napisana. Pred seboj vidim dvajset mladih ljudi, ki končujejo neko obdobje mladosti. Ob tem trenutku jim moram nekaj povedati. Zbiram besede, oblikujem misli. Nočem biti pridigarska, od njih bi se rada poslovila prijateljsko. Gledam jih. Na njihovih obrazih ne zasledim niti sledu čustev. Nihče me ne pogleda. Veselo klepetajo naprej. Občutek imam, da mojih besed sploh ne slišijo. V grlu me začne stiskati. Ali nihče ne občuti slovesa? Ni nikomur izmed njih tesno pri srcu? So res neprizadeti? »Mudi se nam na avtobus!« Utihnem. Je mogoče, da ta trenutek mislijo na avtobus, na najhitrejši odhod? Razdelim jim spričevala. V meni se nabira grenkoba. Težko mi podajajo roke, zaman iščem v njihovih pogledih zahvalo, nekaj besed. Smejijo se, klepetajo. Ozračje v razredu postane mučno. Ostanem brez besed, sami pa se že prerivajo k vratom. Nihče me ne pozdravi, nihče se ne zahvali. Zdrvijo iz razreda. Ostanem sama. Spet sem pripeljala generacijo do konca. Ostala mi ni niti rožica niti lepa beseda. Kje sem naredila napade mogoče, da sem se tako zelo zmotila? Je bil ves moj triletni trud zaman? Jim res nisem privzgojila občutka pripadnosti kolektivu? Jih res nisem čustveno zdramila? Moj popoln neuspeh! Težko opišem vse, karsem občutila tisti trenutek. Očitno nisem navezala pravih vezi, nisem se jim dovolj približala, niso me sprejeli za svojo. Učenci so se še vračali na šolo. Potrebovali so to in ono. Skušala sem jim ustreči. Naredila sem zanje vse tisto, kar mi velevata poklic in poklicna etika. Pogled na vsakega posameznika pa je bil boleč, grenak spomin. Na ta rod bom dolgo ohranila žalostne spomine. Bil je moj pedagoški spodrsljaj. UČITELJICA Kako se izobražujejo učitelji na celovški univerzi Učinkovita »notranja reforma« gc Izobraževanje učiteljev na avstrijskih univerzah je tako kot marsikje r ^Ugod bolehalo za premajhno povezanostjo teorije in prakse in r[i Majhno učinkovitostjo predagoškega usposabljanja. Zakon iz leta 1971 naj bi odpravil največje pomanjkljivosti in tesneje povezal tri anakovredne sestavine učiteljevega poklicnega izobraževanja: I'splošno pedagoško-psihološko, specialnometodično in praktično. Strnjena pedagoška praksa, ki je bila prej izločena v leto pripravništva Po diplomi, naj bi bila poslej vključena v študij, s tem pa bi postali uči-*®Iji mentorji enakovredni sooblikovalci študija. Novosti na tem področju si le s težavo utirajo pot; zakonu je šele leta 1977 sledil »študijski red«, ki pa se je doslej povsem uveljavil le na celovški univerzi (poskusno pa tudi na graški). Celovška univerza, stara komaj dobro desetletje, je bolj odprta za novo, hkrati pa je kot »uni-verza za izobraževalne vede« (Universitat fiir Bildungsrvissenschaf-len) prva poklicana, da uveljavi sodobne zasnove izobraževanja učiteljev. ae i i Profesor Pisch, vodja programa, nam je na povabilo Centra filozofske fakultete za pedagoško izobraževanje v maju 1983 Predstavil prve izkušnje, nadrobneje pa srno se s programom seznanili še med obiskom neka-terih učiteljev filozofske fakul-z(| lete in ljubljanske pedagoške akademije na celovški univerzi. Ker so te rešitve izredno zanimive in ob reformi visokošolskih Pedagoških programov še po-ire Sebno aktualne tudi pri nasj naj jih na kratko predstavimo. Prof. Posch meni, da zdajšnji način pedagoškega izobraževanja prihodnjih učiteljev zelo malo vpliva na poznejše učiteljevo pedagoško delo. Zakaj? • Prvič: podajanje teoretič-f nih spoznanj po načelih deduk-fivne sistematike posameznih disciplin (osnov pedagogike, psihologije, pedagoške sociologije, didaktike itd.), spoznanj, ki jih eif ho študent »nekoč pozneje« morda potreboval, ne pomaga veliko pri sprejemanju neštetih drobnih odločitev med poukom. Študent si mora pridobiti zmožnost, da razčleni konkretne položaje na podlagi, teoretičnih spoznanj, da ugotovi zvezo med nekim učnim ali vzgojnim pro-hlemom in splošnimi spoznanji, 3 da postavi hipotezo o rešitvi, jo J preverja itd. Določena raven obvladanja splošnih zakonitosti in a | Pojmov je sicer potrebna za raz-e J čiembo šolske stvarnosti, za za-e . mišljanje alternativ, če pa jih ii: človek ne zna povezati s to stvarnostjo, so v resnici brez vrednosti. ® Drugič: ker študenti na Univerzi povečini še zmeraj samo Poslušajo predavanja in (ustno nli pisno) reproducirajo glavne vsebine na izpitih, prenašajo študenti tak način dela tudi v učno Prakso, ne znajo pa svojih učen-cev uvajati v dejavno intelek-’ualno in čustveno spoprijemanje z učnimi vsebinami, v pro-i, hlemski prijem. Med podajanjem splošno pedagoških, specialno metodičnih m strokovnih predmetov prak- tično ni povezave, saj spravlja študent izpitne Vsebine v posamezne »predalčke«. Nauči se sicer govoriti, razpravljati o znanosti, ne zna pa na temelju znan- . stvenih spoznanj reševati problemov praktično. Sodelovanje — pot do uspeha S katerimi ukrepi naj bi v študiju odpravili omenjene pomanjkljivosti in to v času, ki je na voljo za pedagoški del programa? Prvi pogoj je sodelovanje nosilcev splošnih pedagoških predmetov, specialne didaktike in učiteljev mentorjev pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju posameznih študijskih izkušenj. Študentje poslušajo del spiošiiih pedagoško-psiholoških predmetov že v prvih dveh letnikih petletnega študija, jedro pedagoškega izobraževanja pa sta dvakrat po dve- med seboj usklajeni pedagoški obveznosti s težiščem v 5. semestru: — uvajalna (enotedenska) praksa in proseminar iz uvoda v didaktiko ter — šolski praktikum in vaje in specialne metodike. Prvega »dvojčka« načrtujeta skupaj univerzitetni učitelj didaktike ali pedagogike, in učitelj mentor. Med »uvajalno prakso« dobe študentje — v vsaki skupini so po štirje — določene analitične naloge (opazovanje pouka po navodilih, oblikovanje in preverjanje hipotez o učinkovanju posameznih ukrepov, proučevanje odnosov med učenci ipd.), ali pomagajo učitelju na posameznih stopnjah poučevanja (ra-zlože določen pojem, pregledajo domače naloge, sodelujejo pri utrjevanju, pomagajo slabšemu učencu itn.). Ni še poudarka na vsebini ali snovi, prav tako ne gre za sistematično podajanje znanja, temveč za nabiranje neposrednih izkušenj in za njihovo neposredno povezovanje s prakso. Proseminar iz uvoda v didaktiko, ki poteka hkrati z uvajalno prakso ali tik za njo v skupinah po 20 študentov, teoretično obdela probleme, ki so se pokazali v praksi, zato ima le okvirno začrtane teme (napr. analiza in utemeljevanje učnih ciljev, preverjanje znanja, navajanje na samostojno učenje, odnosi učitelj-učenec...). Posamezno temo na podlagi predložene literature obdela ponavadi študent v obliki male učne ure za kolege, ti pa nato njegovo podajanje razčlenijo po pedagoških kategorijah. Drugega »dvojčka« — vaje iz specialne metodike in šolski praktikum (pri vsakem predmetu traja dva tedna — študij je praviloma dvopredmeten) načr- Problemi, ki jih je pokazalo dozdajšnje izvajanje opisanega programa, so torej: utrditev statusa učitelja mentorja, ki naj bi bil usposobljen za glavnega »krmarja« študijskega procesa v obdobju prakse in za enakovrednega sodelavca univerzitetnemu učitelju; zagotovitev kakovostnih specialnih metodikov na vseh oddelkih (marsikatera stroka še nima metodika, saj na univerzi po tradiciji zviška gledajo na ta profil); preusmeritev univerzitetnih učiteljev didaktike in pedagogike od tega, da bi se ukvarjali samo s študenti pe-dagogoke, v' programe in delo s Simbolika pred šolo Gudlava Bšlderja v Skandinaviji Posvetovanje o razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja V Politični šoli ZKJ Josip Broz Tito v Kumrovcu bo 24. in 25. oktobra 1983 jugoslovansko posvetovanje o razvijanju in krepi-tv‘ jugoslovanskega socialistič-nega domoljubja. Pripravili so ga 2vezni odbor Sindikata delavcev v yzgoji in izobraževanju, znano-sfi in kulturi, republiški in pokrajinski odbori tega sindikata, Seklja prosvetnih časopisov repu-fifik in pokrajin, Politična šola 2TU iz Kumrovca, Skupnost zavodov za prosvetno-pedagoško službo in vodstva drugih družbe-no'po!itičnih organizacij. Za posvetovanje je pripravljenih več kot 20 referatov, kore-jeratov in drugih pisnih prispevkov, ki bodo s socioloških, peda-goških in drugih vidikov obrav-Havali aktualna vprašanja pri rahljanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja ter v celotni družbi in prikazali skušnje dosedanjega dela na tem področju. Med referenti in predvidenimi govorniki bodo: Mitja Ribičič, Stipe Šuvar, Rudi Lešnik, Petar Mandič, Djuro . Kneževič in druge vidne osebnosti iz vrst pedagoških in javnih delavcev. Zaradi aktualnosti in pomena tega posvetovanja organizatorji pričakujejo, da se ga bodo udeležili predstavniki družbeno-poli-tičnih vodstev, strokovnih služb in organov s področja vzgoje in izobraževanja iz vseh republik in pokrajin, delavci iz vzgojno-izo-braževalnih organizacij in drugi, ki se zanimajo za ta vprašanja in bodo spoznanja s pridom uporabili pri svojem delu. Če bi se kdo izmed naših bralcev žele! udeležiti posvetovanja, naj stopi v stik z uredništvom Prosvetnega delavca ali z republiškim odborom Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. J, V. tujeta in vodita skupaj učitelj specialne metodike in učitelj mentor, sodelujeta pa z učiteljem pedagogike (didaktike). Če je le mogoče, dobi učitelj mentor isto skupino štirih študentov kot na prejšnji stopnji. Zdaj mora študent svoje strokovno, splošno in specialno didaktično znanje ^porabiti pri pripravi in izvedbi daljših izsekov pouka — vse do enega tedna. Pomembna je postopnost: med vajami sestavljajo učne priprave, naloge in probleme za učence, odlomke učnih besedil ipd., nato male nastope pred kolegi z dodatno analizo na podlagi video posnetkov. V razredu pripravijo najprej skupinski nastop (štirje študentje — ena učna ura) in šele nato samostojnega; dve do tri seminarske vaje so namenjene obravnavi in predelavi na različne načine spodbujajo, da išče nove poti, alternativne možnosti, da ne sprejema izdelanih kalupov. Dobro in slabo Kaj menijo študenti o takšnem načinu dela? Ocene, dobljene z vprašalniki in v razpravi s skupino študentov germanistike, so pokazale, da so študentje, po svoji presoji, največ pridobili tedaj, ko so razlagali posamezne teme kolegom na didaktičnem seminarju; nekoliko manj so jim prinesla opazovanja in hospita-cije med uvajalno prakso in še manj plenarna seminarska srečanja in pisanje obveznih protokolov. Tudi zahteve med učiteljem pedagogike na univerzi in učiteljem mentorjem niso bile povsem usklajene; mentorji so včasih težko prenašali kritične pripombe študentov, saj so gledali na svojo demonstracijo kot na zgled, ki naj bi ga študentje le posnemali. prihodnjimi učitelji. Težave nastajajo tudi zaradi prevelike količine pedagoškega izobraževanja v 5. semestru; boljše bi bilo, če bi ga enakomerneje razporedili med celoten študij. Končno je treba omeniti precejšnje stro-ške, ki nastajajo tako zaradi manjših skupin (20 študentov v seminarju, po štirje študentje na praksi pri mentorju) in mentorskih honorarjev. Opisani model, ki ga na podlagi vrednotenja še sproti izbolj-šujejo, je prav gotovo zgled učinkovite »notranje reforme« univerzitetnega izobraževanja gimnazijskih učiteljev. Predmetne učitelje za osnovne in »glavne« šole pa še zmeraj izobražujejo v triletnem študiju na pedagoških akademijah. B. MARENTIČ POŽARNIK OBISK NA NORVEŠKEM Veliko skupnega Na povabilo dekana Visoke učitelfske šole v Oah dr. Olafa Rotheja smo tik pred 5. kongresom ELRA na Švesdkem obiskali Norveško. Na dekanatu visoke šole, s skupino sodelavcev pri svetniku ministrstva za osnovno šolstvo g. Knutu Grdstadu in pri svetniku za nadaljnje šolanje g. Larsu Ulsnesu smo se pogovarjali zlasti o razumevanju in vlogi pedagogike prostega časa, o preobrazbi šolstva v Jugoslaviji in nerešenih vprašanjih norveškega izobraževalnega sistema. Na Norveškem ne govorijo o pedagogiki prostega časa posebej, temveč uvrščajo to področje v sklop tako imenovane socialne pedagogike; zato so z izrednim zanimanjem prisluhnili našemu, drugačnemu načinu razmišljanja, značilnemu za samoupravne razmere. Prijetno nas je presenetil svetnik g. Grostad, ki nas je pričaka! z izvodom monografije osnovne šole v Podčetrtku »Samorastniki ob Sotli« pred seboj na mizi in začel pogovor prav na temelju tega praktično prikazanega vzorca ' samoupravne osnovne šole, kakor so ga razvijali pod vodstvom izredno ustvarjalnega upravitelja Jožeta Brileja. Prav opis dogajanja na tej šoli jih je tako pritegnil, da so si zaželeli študijsko, obiskati Slovenijo in neposredno preučiti prenovo, in razvoj samoupravne osnovne šole. V pogovoru smo zvedeli, da tarejo norveško šolstvo precej podobne težave, kot jih imamo pri nas. Povzroča jih predvsem dvojnost, vzgoje v šoli in vzgoje zunaj nje, ki ju ne morejo zadovoljivo premostiti. Pedagogika prostega časa je dokaj slabo razvita, v preobrazbi šole pa se uveljavlja še težje kot pri nas. O vsem tem veliko razmišljajo, z razvojem pedagogike prostega časa pri nas pa bi radi neposredno seznanili širši krog pedagoških delavcev. Posebno pozorno so prisluhnili razlagi prostega časa kot možnosti za drugačno delo in pomembnem dejavniku za razvoj osebnosti in človekove ustvarjalnosti.. Po svojevrstni poti skušajo uveljaviti tudi usmerjeno izobraževanje — čeprav po dveh tirih nadaljnjega šolanja. Osnovno izobraževanje traja šest let in tri leta; torej devet let obveznega šolanja. Temu sledi triletno nadaljnje poklicno šolanje z različnimi usmeritvami, vendar so glavne industrijska, pomorska in družboslovna. Sledi dve- do petletno visokošolsko izobraževanje. Ne poznajo več stare gimnazije, vendar razlikujejo v nadaljnjem šolanju izobraževanje, ki je namenjeno predvsem nadaljnjemu visokošolskemu študiju, in tisto, ki omogoča vsakoletno prehajanje v delo. To pomeni, da se učenec lahko takoj po osnovni šoli odloči bodisi za smer, ki vodi na visoko šolo, ali pa za tisto, ki omogoči prestop v delo po Palača študentov in otrok v t'yongyangu (Eoto: B. Eipužič) prvem, drugem ali tretjem letniku."Učenec, ki zapusti šolo po prvem letniku, mora opraviti razmeroma več učne prakse kakor tisti, ki odide iz drugega letnika, vendar lahko tudi po tej poti, če vztraja vsa tri leta, nadaljuje izobraževanje na ustrezni visoki šoli ali fakulteti. Zanimivo je, da so nadaljnje šolanje po osnovni šoli, kakor sami radi poudarjajo, uredili pod eno streho; torej nadaljnje splošno strokovno usmerjeno izobraževanje, le da je v izobraževanju, ki poteka po prvem tiru, nekoliko več teorije. Pogovarjali smo se tudi o politiki prostega časa ne samo kot o delu splošne kulturne politike, temveč kot o pomembnem delu ceiotne družbeno gospodarske in socialne politike. To ni pomembno le za vzgojo in izobraževanje otrok in mladine, temveč za razvoj splošne ljudske kulture in celotnih medsebojnih odnosov. Dekan Rothe je sklenil svoja razmišljanja s predlogom, naj bi na visoki učiteljski šoli posebej uvedli program pedagogike prostega časa in s tem več pripomogli k povezavi očitno pomembnih vplivov prostega časa za doseganje vzgojno-izobraževalnih smotrov šole. Na Norveškem se ppjavlja čedalje glasneje zahteva, da mora za prosti čas skrbeti predvsem družina. Ugotovili smo lahko, da je delo v šoli in zunaj nje dokaj ločeno, obenem pa zasledili precej poudarjeno mnenje, da bi . morala ženska ostati predvsem doma in skrbeti za vzgojo in prosti čas v družini. Verjetno so Norvežane prav zato tako zelo pritegnili opisi povezanosti šole in okolja na zgledu osnovne šole v Podčetrtku in zamisli naše celodnevne šole, da so nas vprašali, ali bi bili pripravljeni o tem govoriti norveškim pedagoškim delavcem. Ko smo razpravljali o pomenu prostega časa za produktivnost dela in izobraževan je, je bilo prijetno slišati njihovo mnenje, da je naš samoupravni odnos podlaga za drugačen, njim manj znani način razmišljanja o problemih. Posebej sp se zanimali za pedagogiko prostega časa v učnih načrtih našega usmerjenega izobraževanja, ki jo sicer predvidevamo za zdaj predvsem za poklice knjižničarja, knjigarnarja in organizatorja kulturnega življenja pa tudi za poklice pedagoške smeri. Ob vsem jim je bilo treba dokaj nadrobno razlagati narodnostne in verske razmere v Jugoslaviji, ker so šele na temelju tega globlje dojeli korenine našega samoupravljanja, narodnostne enakopravnosti in marksistično zasnovanost vzgoje in izobraževanja. Povsod so izrazili izreden prijateljski odnos do Jugoslavije. Župan melsta Oslo g. Albert Nordengen nam je ob sprejemu v mestni hiši obrazložil zgodovina mesta, razvoj norveške narodne samostojnosti in državnosti, nam s ponosom pokazal beli kip deklice, darilo predsednika Tita ob njegovem obisku, in poudaril, da je prijateljstvo med obema deželama, porojeno v skupnem trpljenju med okupacijo, neminljivo. To je tudi temelj trajnega sodelovanja, ki bi ga morali razvijati na vseh področjih. RUDI LEŠNIK nove knjige 13. zvezek Slovenskega biografskega leksikona Slovenski biografski leksikon, ki izhaja že več let pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, spada kot najstarejša slovenska leksikografska izdaja v vrh tovrstnih del v jugoslovanskem merilu. Trinajsti zvezek, ki so ga uredili še Alfonz Gspan, Fran Petre in Jože Munda, prinaša imena od Felicijana Trubarja, Primoževega sina, do Jeana Vi-daineja in se tako polagoma bliža koncu. Pri takem leksikonu, kakršen je Slovenski biografski leksikon, moramo znova opozoriti na nekatere posebne značilnosti in na pomen tovrstne izdaje. Znano je, da Slovenski biografski leksikon ne premore razkošja, reklam, in kar je še hujše — da ne dobi takega odziva v časnikih in revijah, kakršnega bi zaslužil kot izdaja posebnega pomena. Slovenika, kot se kaže skozi biografsko zamisel leksikona, je kot doslej, zasnovana na zelo široki paleti vsega pomembnega, kar zadeva slovenske razmere in dejanja v preteklosti in sedanjosti. Prav povojni zvezki Slovenskega biografskega leksikona so bili lepa priložnost, da so sestavljale! uvrstili vanje tudi še živeče osebnosti. Ustvarjalci leksikona so se lotili leksikografske obdelave posamezne osebnosti enovito, ne glede na področja. Čeprav je pri obravnavi posameznih avtorjev za leksikone značilno nesorazmerje, pa je tega pri Slovenskem leksikografskem leksikonu kar najmanj. Uredništvo je upoštevalo'že umrle osebnosti — npr. Henrika Tuma, Pavla Turnerja, Franca Ungerja, Jurija Vege, Milana Vidmarja st., J. Valvasorja, Bruna Vavpotiča, Davida Vrabca in še mnoge druge. Upoštevane pa so tudi še živeče osebnosti, npr.: Dare Ulaga, Ciril Velkovrh, Anton Velušček, Ivan Turk, Vinko Tušek, Kristijan Ukmar, Miran Vardjan idr. Tu in tam je kako ime izpuščeno, čeprav bi ga bilo vredno upoštevati. Upamo, da bomo videli taka imena v poznejšem dodatku Slovenskega biografskega leksikona. Pri osebnostih, ki imajo širšo razvejeno dejavnost, se seveda poraja vprašanje, ali je ustreznejša kronologija in to, da dobimo informacije v časovnem zaporedju, ali po področjih. Najboljše je, da življenjepisni del delno, s poglavitnimi opozorili upošteva'zaporedje nastajanja del, da pa pri razvejeni dejavnosti — npr. pri književnikih le pride do veljave posamezno področje (pesniški delež, proza, jezikovni del). Na prvem mestu naj bo seveda tisto, kar je za avtorja najpomembnejše. Sestavljavci Slovenskega biografskega leksikona so tako vodilo dosledno upoštevali, če pa je bilo delo z istega področja, je bila upoštevana kronologija. Bibliografija je pri vsaki leksi-konografski zamisli nepogrešljiva, še več, v sodobnem svetu postaja tovrstna informatika čedalje pomembnejša. Razumljivo je, da celotne bibliografije o osebnosti skoraj ni mogoče upoštevati. Zakaj? Vzrokov je več: nekateri zapisi niso bistvenega pomena, po drugi strani pa množina bibliografskih enot zahteva premišljen izbor. Ob številnih zglednih primerih pa bi našli tudi take, ki po nepotrebnem omejujejo primere dobrih virov. Nasploh pa je treba ugotoviti, da so se avtorji biliografij pri Slovenskem biografskem leksikonu ravnali pretežno razumno, utemeljeno. Slovenski biografski leksikon je dosežek skrbnega skupinskega dela. Očitali bi mu lahko le-to, da izhaja prepočasi. To pa je v mno-gočem posledica preskromne ekipe, ki sicer z vso požrtvovalnostjo naredi, kar more, potrebovala pa bi več moči. Že zdaj pa je jasno: ko bo s črko Ž končana abeceda, bo treba začeti znova. Gotovo pa je Slovenski biografski leksikon tista slovenika, ki je šolam in izobražencem prepotrebna. Slovenski biografski leksikon ni knjiga, ki bi jo postavili na polico, ampak delo, čigar pomena se premalo zavedamo in ga tudi premalo uporabljamo. I. G. AFORIZMI V prvi polovici življenja sem dobil pod noge toliko polen, da bi mi zadostovala za kurjavo v drugi polovici. Nekateri znajo tudi s sladkorjem zagreniti življenje. Nekateri so rojeni v znamenju bika, drugi kozoroga, raka ali devize, toda večina nas živi pasje ali oslovsko življenje. Prihodnost nas bo spraševala, kako smo prehodili preteklost. Marsikateri plevel ima lepe in dišeče cvetove. Politika tudi politikom ne prizanaša. Politika velikokrat snemajo, a le enkrat snamejo. JOŽE VOLARIČ ' ■ ■ 1 •> ■; i V ZALOŽBI MLADINSKA KNJIGA SO IZŠLA Prozna, poetična, dramska in esejistična besedila slovenskih avtorjev -"N Zbirko Nova slovenska knjiga, ki je vključena v sklop knjižnih programov Mladinske knjige, sta pred časom dopolnili še dve, tako idejno-tematsko kakor slogovno in deloma tudi žanrsko različni knjižni izdaji avtorjev dveh pisateljskih rodov — Toneta Partljiča in Marka Švabiča. Knjižna novost prozaista in dramatika Toneta Partljiča združuje pod skupnim naslovom NA SVIDENJE NAD ZVEZDAMI dvoje zvrstno različnih besedil: nekaj krajših pripovednih besedil in komedijo v osmih slikah. Čeprav so po zvrsti različna, sestav- ljajo besedila, zbrana v tej knjigi, celoto: druži jih tematska povezanost, temeljna točka —• smrt, problematika, okoli katere se spleta vsako od teh dogajanj. Prav to tematsko bistvo, ključni pojem pa je tisti vzgib, ki zaokroža ti dve zvrstno različni besedili v vsebinsko celoto. Vso »pokopališko prozo in komedijo«, kot je svoje besedilo podnaslovi! avtor, povezujejo in oblikujejo tudi skupne slogovne prvine, izražene v prelivanju grotesknosti, črnega humorja in večno aktualne satire, ki se dotika človekovih napak in njegove majhno- lili Bitje iz vesolja, spraygram, 1977 Splet neizčrpnih možnosti Stane Jagodič v galeriji DSLU Staneta Jagodiča, vsestranskega oblikovalca, ki se je tokrat predstavil samostojno v galeriji DSLU, poznamo kot enega ustanoviteljev skupine Junij pa tudi kot najbolj zavzetega organizatorja njene dejavnosti. Čeprav je razpon njegove ustvarjalnosti zelo širok — od karikature, seri-grafije, pa do fotografije, fotomontaže in objektov, assembla-gejev in zaradi raznolikih možnosti izražanja skorajda težko pregleden, pa je tudi na sedanji razstavi opazno, da prevladujejo dela s področja fotografije in fotomontaže. Skrbno postavljena razstava sili gledalca k razmišljanju, saj je Stane Jagodič tudi izredno angažiran ustvarjalec. Prostori galerije DSLU so povsem zapolnjeni z eksponati, razporeditev pa je pregledna, primerno komponirana. Stane Jagodič je pripravil eksponate, ki so nastajali od leta 1971 pa do letos; to pomeni glede na prostorske možnosti razstavnega prostora — soliden izbor. Umetnik predstavlja tokrat manj znana dela ali celo taka, ki jih prej nismo videli. Tako je zaokrožil prevladujoče, tj. fotografsko ustvarjanje, in del drugega z objekti in assemblage-jem, s čimer seveda ni izrabil vseh možnosti, ki jih pri njem pozna- mo. Čredo njegovega ustvarjanja je Že dolgo časa fotografija, neizčrpne pa so tudi možnosti, ki jih ponujajo tehnika, ustvarjalna domišljija, čut za oblikovanje. Četudi je to tudi skupna poteza skupine Junij, pa ima Stane Jagodič pri tem levji delež. Ne glede na to, ali uporablja črno-belo fotografijo ali pa barvno, mu fotografije ne pomenijo preprostega preslikovanja. Fotografija je Jagodiču izrazno orodje za preraščanje zgolj fotografskih temeljev. Tako lahko na razstavi dojamemo najrazličnejše eksperimente, zdaj bolj, zdaj manj izrazite, zmeraj pa umetniško učinkovite. Jagodičeve stvaritve pritegnejo gledalca pogosto tudi z angažirano vsebino. Transpozicija elementov ni le svojevrstna Jagodi-čeva poteza pri fotografiji, pač pa tudi pri objektih in asseblageju. Makrokozmos, mikrokozmos, izsek iz življenja v preobraženi in mnogoobrazni podobi — to je le nekaj značilnosti z razstave. Pri odprtju razstave so izvajalci 5 predstavo Jekleno obzorje povezali lik, gib in zvok v izvirno prireditev — tako, kot so si jo zamislili Stane Jagodič, Jasna Knez, Silva Ros, Tanja Zgonc in sodelavci. Za zvočno spremljavo je skrbeTLadislav Jakša. I. G. sti; skozi takšno kritiko pa sem in tja prenikne tudi blažji, sočutnejši ton ob pogledu na to naše vsakdanje življenje. Svabičevo besedilo LJU-BAVNE POVESTI je v neki točki blizu Partljičevemu: sestavljajo ga samostojne prozne pripovedi, ki jih združuje in pretresa osrednji tematski vzgib — ljubezen. Pripovedna snov je vzeta iz vsakdanjosti, iz življenja navadnih ljudi. Njihovo navadno, bolj ali manj uspešno, umirjeno, skoraj skladno življenje se razbija na neki temeljni točki: na čustvenem pretresu, ki mu Švabič nadene jezikovno stilizirano podobo — »ljubav«. Vendar se tako uglašene zgodbe ne zaobrnejo posebno tragično, kajti namen Sva-bičevega pisanja tiči čisto drugje. Jezikovno stilizirana podoba v naslovu in tudi sama pripovedna shema spominjata na slog naših realističnih pripovednikov iz prejšnjega stoletja; toda ta podobnost je v Švabičevih povestih le navidezna, v širši perspektivi pa se izkaže kot ironični odmik od takšne preproste, stvarne in šablonske pripovedi. V Ljubavnih povestih se nazadnje izkaže avtorjev zastrti igrivo-ironični odnos do stare klišejske in sodobne razširjene trivialne, zabavne književnosti. Jezikovne slogovne novosti, ki so zavzemale v Svabičevem prvencu Sonce sonce sonce tako vidno mesto, se v tej njegovi drugi knjigi umaknejo sami ideji — parodiranju konvencionalnih pripovednih klišejev realistične proze. Knjiga Gradnikovih PESMI, izbranih iz različnih pesnikovih zbirk, je edino knjižno besedilo, ki ni novejšega datuma, pač pa se dotika naše sodobnosti samo posredno, kolikor se ob njej spominjamo stoletnice pesnikovega rojstva. Gre za idejno-estetsko in literarnoteoretično izčrpno zasnovano in oblikovano knjižno izda- jo. Njena novost je v tem, 4) skuša predstaviti pričevanja o a'jj torju na drugačen način, z razlif nimi literarnoteoretičnimi p% gledi na njegovo pesniško ustvai^ janje; tako je v uvodu objavlj% Vidmarjev priložnostni esej, ki G nastal ob Gradnikovi peldesetlef niči, in ki predstavlja njegovo j sništvp predvsem z estetsko-obl\>\ kovne in tematske perspektiv^] Ob koncu dopolnjuje pesniš^ izbor poleg likovnih razpoloženj s kih podob še Poniževa študija, ip skuša zajeti temeljne idejnoterna\\ ske sklope Gradnikove poezije l s tem poudariti sestavine bistvi^ dnL nega občutja in videnja Grad. kovegtt pesniškega sveta. Esejistična knjiga Draga Bajt na temo znanstvene fantastike naslovom LJUDJE, ZVEZDI SVETOVI, VESOLJA je izšla knjižni zbirki Kultura. Eseji so bi napisani v letih 1974—1981 smiselno pa so usmerjeni in obli kovani po takšnem logičnem z<* poredju, da v prvem delu uvajaj v samo zvrst znanstvene fantasti ke: razčlenjujejo njene idejne l oblikovne prvine, zakonitost značilnosti in notranja nasprotj te literarne zvrsti, obenem pa vo dijo in odkrivajo razvojno pot začetke in razmah znanstven fantastike. Drugi del knjige ob sega esejistični pregled znanstvi nofantastičnega pripovedništvi na Slovenskem. Vanj so vključi ni: vrh slovenske utopične prozi naznačene so predstopnje md derne znanstvenofantastični književnosti v slovenski medvojh prozi, naslednje tovrstne razi skave pa obravnavajo slovenski povojno prozo z znanstveno far* tastično tematiko. Tema je skl? njena s sintetičnim pregledom ' zadnjem eseju, ki je zamišljen ki geneza in tipologija znanstvene fantastične literature na Slovet skem. VLASTA KUNEJ Ljudje iz različnih časov Izbrano mladinsko delo Iva Zormana pri Založbi Borec Zormanovih besedil, napisanih za mladino, že dolgo ni bilo več mogoče najti na prodajnih policah knjigarn, saj so bile prve izdaje že zdavnaj razprodane. Njegove knjige pa je težko dobiti tudi v knjižnicah, saj zaradi izredne priljubljenosti med mladino ne utegnejo obtičati na poli-ah med drugimi knjigami. Zato so se pri založbi Borec odločili, da bodo natisnili izbrano mladinsko delo tega pisatelja, kot merilo izbora pa so upoštevali priljubljenost njegovih besedil. Med šestnajstimi deli, ki jih je Ivo Zorman ustvaril za mladino, je bilo slednjič izbranih pet najbolj branih del: NA SENČNI STRANI MESTA, GNEZDO SRŠENOV, NEDELJSKA JUTRA, V SEDEMNAJSTEM in ROSNI ZALIV. Pet Zormanovih besedil torej, ki se odlikujejo ne samo po (prijetnem) pripovednem načinu, marveč znajo tudi živo vstopiti v otrokov, mladostnikov domišljijski in doživljajski svet, zabavati in obenem pretresati s svojo problematiko. Tematsko izbrana besedila dosledno zadevajo otroka in mladostnika, vendar tako, da so postavljena v eno od temeljnih razsežnosti, v preteklo ali sedanjo, le eno od izbranih besedil (Nedeljska jutra) temelji na izmenjavi obeh pripovednih ravni. Tako seže časovna dimenzija pripovedi Na senčni strani mesta in Gnezdo sršenov v čas pisateljevega otroštva, romana V sedemnajstih in Rosni zaliv pa se dogajata v sodobnosti. Posebno pozornost zbuja Zormanova sposobnost vživlja-nja v različne odtenke in občutja otrokovega sveta: v doživljanje mlajšega otroka, tedaj gre za prfflr prostejše doživljanje konkretne^] okolja, v zunanje dogajanje in Hj vsakdanje življenje usmerjeni svi — in v povsem drugačen, senzfa bilnejši in bolj subjektivni sripr odraščajočega mladostnika. ds Takšen je dekliški svet v pripeti, vedih Rosni zaliv in V sedemnaM stem; v njem obstaja tudi n itn kakšna moralistično-etična, ditti daktična razsežnost, ki pa ni vsiljft va, temveč prej odprta, posredntn nakazana in takšna, da pustiti] mlademu bralcu možnost spotin nanja, poistenja bralčevega prtfi blema z »literarnim«. Ob spo'f< nanju, ki nikakor ni optimističnimi pa mladostnik nehote sprejme i:P dopušča moralno-etični vpliv ij tako dozoreva. le Povsem drugačen je otrošk^ fantovski svet (Na senčni s trat' mesta, Gnezdo sršenov), v katč rem je domišljija usklajena z A sničnostjo. V ozadju besedila A nakazujejo konflikti družben narave, socialna nasprotja n0 ® predmestnimi in mestnimi preb*. valci, ki se kažejo na različnih do ^ Življajskih ravneh — odraslih (j ^ otrok. z Težišče problematike Zorni! ^ novih del o sodobni mladini, kit ' ji pisatelj veliko posveča, so n! . sprotja med generacijami: odraslimi, ki izhajajo iz svojefi časa, iz drugačnih vrednot, in sC, ^ j dobnimi mladostniki. Z osvpj Ijevanjem in razkrivanjem tjf t tranjih doživljajskih svetov ruti ^ dih, ki jih starejši ne poznajo, pa so nanje že pozabili, sku$(. toj Zorman odpreti nove možnoft za iskanje stičišč med ljudmi »k prejšnjih in sedanjih časov«. L VLASTA KUNEJ ' l*et naravoslovnih dni na preskušnji s ko so potekali naravoslovni dnevi v prvih razredih Srednje šole tehnično pedagoške usmeritve Ravne k Koroškem predmetnikih usmerjenega 'braževanja je predvideno tudi ur naravoslovnih dejavnosti Pet naravoslovnih dni v vseh •h in drugih letnikih. Učitelji 0 se z okvirnimi vsebinami in utni izpeljave naravoslovnih 1 seznanjali na seminarjih in , j'ivih, v praksi pa smo se spo- ^ Ujemali z novimi oblikami dela. ^-dosedanjih poročil in pogovo-mog°ee delno spoznati, ^jp0 so potekali ti dnevi na po-” Treznih šolah, kako so šole raz-. Jdale svoje moči, se povezovale /a> Proizvodnjo in izpeljale vse na-m |v°slovne dni. I^A^aravos^ovne dneve moramo s, ./rsdti v letni delovni načrt šole. 1 je zapisano v priporočilih, iš-9 2/» ? vzgojno-izobraževalne j|ehine naravoslovnih dni v tem, 'Dn uduuce širše spodbudili k .. Tuiišljanju o splošnih proble-S M ^ zdajšnje družbene organizi-®„|n°sti. Učenci naj bi se poglobili ,1] raziskovanje prostora, proi-° 2°dnje, energije, gospodarjenja 1 Z,- '"dravja. Učitelji predmetov, ki ^ '|Vsebinami segajo na ta področ-J’ pa tudi zunanji sodelavci iz :g /lravoslovnih gospodarskih vej 05Tevzemajo organizacijo in r0jvedbo naravoslovnih dni, pri * ^usničevanju posameznih nalog ”r Pomagajo učencem s svojim panjem mentorji. Lj h3 na^ smo °Prav'h 8rv’ išt\ UČI drugi naravoslovni dan v sol-em letu 1981-82 v zimskih ra-uerah. Na voljo smo imeli šol-ozre laboratorije, tehnični muzej, ^Tudijsk° knjižnico in kmetijo, ■tctvel učencev je sodeloval v teh-'°'Tčnem muzeju. Tu so mentorji ^znanjali učence z železar-from, rudarstvom, gozdarstvom Tesarstvom, kakršno je bilo na k/».oroškem nekoč in danes, /n "ir ^Fend nekaterih razredov so si Ogledali živinorejsko posestvo vet\ Spodbuda »Srotnek«, kjer so agronomi razložili gospodarjenje, pridelavo mleka, reprodukcijo in prirejo mesa. Ta dan se je lahko le 240 učencev zvrstilo skozi muzej in kmetijo, preostalih 180 učencev pa je opravilo laboratorijske vaje in delo v študijski knjižnici. Za delo v laboratorijih so mentorji izbrali primerne teme iz fizike, kemije, biologije, geografije in matematike. Učenci so poskuse reševali v skupinah ali posamično. V študijski knjižnici so se Seznanili z naravoslovno literaturo in z delom knjižničarjev. Drugi naravoslovni dan je imel enako vsebino, le učenci so zamenjali prostore in vzgojno-izobraževalne vsebine. Oba opravljena naravoslovna dneva smo vsebinsko in vzgoj-no-izObraževalno uspešno izpeljali. K uspehu so pripomogli učenci sami, njihove razredne skupnosti. Mentorji ustreznih predmetov so pohvalili posamezne razrede. K začetni disciplini in pravilnemu usmerjanju so pripomogli tudi razredniki, ki so učence spremljali skozi vse dejavnosti. Tretji naravoslovni dan je bil v aprilu. Nanj smo čakali zaradi vremena. V načrtu so bile teme: Proizvodnja, Gospodarstvo in Zdravo okolje. Učence smo usmerili v bližnjo okolico na Na-verški vrh, v Črno in v Žerjav. Pri oblikovanju učencev v skupine smo upoštevali oddaljenost od šole, tako da smo se izognili nepotrebnemu prevažanju in dodatnim stroškom učencev. To pot so bili mentorji kemiki, geografi in biologi iz šole ter gozdarji in strokovnjaki iz rudarske*proi-zvodnje. Žerjavska skupina si je najprej ogledala dokumentarni film o onesnaženosti reke Meže ter ekološki porušenosti zgornjega dela Mežiške doline. Ko je bilo filma konec, je učencem govoril predstavnik rudnika o prizadevanjih rudarjev za čistejšo proizvodnjo v Žerjavu in prikazal , uspehe, ki so jih zadnja leta dosegli pri čiščenju separacijskih voda. Meža je zdaj dokaj čista in v prej mrtvo reko se že vrača življenje. Manj uspehov pa imajo rudarji pri zajezitvi plinov. Iz metalurških peči še vedno uhaja v ozračje nevarni SO2, ki uničuje okoliške gozdove. Čeprav odhajajo plini po rovu v »Dolino smrti«, osrednji problem pula-cije okolja ni rešen. Po tem pogovoru in razpravi so učenci odšli z gozdarji na bližnjo vzpetino in ugotavljali, do kod sega plinska emisija, do kod še lahko uspeva drevesna vegetacija in kakšne so posledice na pokrajini brez rastlinske odeje. Narava ne prenese nasilja Crnjanska skupina učencev si je v okolici najprej ogledala posledice požarov, ki so pred leti zaporedoma pustošili gozdove na strmih bregovih soteske. Zlasti gozdovi, ki so jih prizadeli plini, hitreje zagorijo kot naravno zdravi. Rane, ki so v zadnjih nekaj letih zaradi nepremišljenosti prizadevale žerjavsko in črnjansko okolico, se po naravni poti ne bodo zlepa zacelile. Zdaj erozija nenehno deluje; in kjer ni močne vegetacije, je denudacija zelo učinkovita. Vse hitreje se beli apnenčasto dolomitna podlaga in žerjavska okolica dobiva podobo opustošenega krasa. Ob poti med Črno in Žerjavom so učenci ugotavljali ob pomoči gozdarjev in biologov, katere rastlinske vrste še vzdržijo v onesnaženem in biološko ogrože- nem okolju. Po prihodu v Žerjav so si ogledali film in spregovorili o enakih tehnoloških problemih pri proizvodnji svinca kot prejšnja skupina. Skupina, ki se je zbrala v bližini šole, je odšla po predvideni gozdni poti od ravenskega parka, nad železarno, čez Naverški vrh, do usmerjene kmetije Lubas. Mentorji so bili diplomirani inženirji gozdarstva, geografi in biologi. Ob razlagi gozdnih zanimivosti so gozdarji prikazali učencem širšo gozdarsko problematiko. Ena izmed nevarnosti monokulturnih iglastih gozdov je zastrupljanje okolice z industrijskimi in raznimi kuriščnimi plini. Pred leti so tudi v okolici Raven že opažali ožgane iglavce zaradi strupenega SO2. Gozdarji so morali prizadeti gozd posekati na golo in goličave pogozditi. Zasekane gozdove so tudi lažje rušili viharji in snegolomi. Če bi se takšno nasilje na gozdove še nadaljevalo, bi bila ravenska okolica kmalu podobna žerjavski. Železarji so se tega problema pravočasno zavedli. V industriji so zamenjali energetske vire, naselja ogrevamo iz enotnega kurišča in stanje na gozdovih se je zboljšalo. Ob poti so učenci spoznavali in določali drevesne vrste, odkrili nekatere eksotične priseljence iz parka ter ugotavljali spomladansko vegetacijo iz gozdne podrasti. Gozdarji so učencem razložili, kako načrtno gospodarimo z gozdovi, kakšna je vloga gozdnih gospodarstev, kako z znanjem izrabljamo lesni prirastek, kakšna dela opravljajo gozdarji, kakšna je njihova mehanizacija in tehnologija,' kako moramo gozdove negovati in obnavljati in kako postaneš dober gozdar. Po demonstraciji gozdarskih za preučevalno delo Naravoslovne dejavnosti v srednjem usmerjenem izobraževanju ! Učitelji srednjih šol v organi-fecijskih enotah Dravograd in Rribor so obravnavali na dejanih sestankih aktivov poleg —pnega načrta še naravoslovne » Ravnosti. V ta namen je bilo Igrano gradivo, ki so ga učitelji ^f^dstavili za prvi letnik sred-!čwiega usmerjenega izobraževati fija. sV\ Ua bi bolje opisali namen, i^lsebine in vlogo učiteljev in šol s>%i uresničevanju naravoslovnih [Ravnosti, naj spomnimo na /tmevilne dokumente in gradiva. ttiJMed temi so Zakon o usmerje-itpem izobraževanju, Smernice za ""Ro naravoslovnih dejavnosti, itV/predinctniki in učni načrti. Se-^Jtenarji in aktivi so natančneje tsrppredelili zasnovanost, vsebino 'Ožin organizacijo ter povezanost s ’ry°lo in z organizacijami združe-^ Ti ega (je|a Strokovni aktivi v l/kfolah so pripravili tudi konkretne e fPrograme za eno šolsko leto. ' \ Na podlagi poročil za šolsko Je'o 1981-82, ki so jih zbrali uči-j/fitelji organizacijskih enot Dravo-^/|8rad in Maribor, bi radi prikazali Poletno delo in izkušnje pri ure-^sničevanju naravoslovnih dejav-rjKti. efi V organizacijski enoti Dravo-nn 8tad sta dve popolni srednji šoli, V organizacijski enoti Maribor pa do Ite jo 20. Poleg tega so še disloci-t irane enote. Vse so v šolskem letu 1981-82 pripravile dokaj ra-nl z tena poročila o izvedbi naravo-J kovnih dejavnosti. nC Pečina šol je v načrt naravo-RKi vnih dejavnosti uvrstila pro-e$ Sterne človeštva, zlasti vprašanja J Prostora, zraka, vode, hrane, ^rgije, zdravja in znanja. 54 perici so se ob tem navajali na tli a'''0 delo, ki jih usmerja v rešeni Vanje tovrstnih problemov; za to Pa potrebujejo znanje, razume-oi ^anje dejstev, pojmov in načelo naravoslovja. Vsebine so bile izbrane tako, a so učenci čimveč samostojno razmišljali in delali. Velikokrat pa so šole, ki so oddaljene od večjih središč, morale upoštevati tudi krajevne zanimivosti in posebnosti. Tako so se učenci seznanjali z delom v tehničnem, prirodoslovnem muzeju, v organizacijah združenega dela (železarstvo, lesarstvo, rudnik Mežica), na usmerjenih kmetijah (pridelava mleka, mesa, reprodukcija živali), ogledali so si filme (o onesnaženosti voda, tal, zraka, lišajski meji, pripravi zasilnih bivališč v naravi in o možnostih prehranjevanja z užitnimi rastlinami in živalmi, o nečem, kar še niste jedli, o boleznih umazanih rok), se seznanjali z dekontaminacijo hrane itn. Pripravili so številne ekskurzije v organizacije združenega dela. Učenci so si ob tej priložnosti ogledali predelavo surovin, izdelavo končnih izdelkov, seznanili so se s povezanostjo organizacij združenega dela z izobraževalnimi organizacijami, s predelovalno industrijo, si ogledali zdravstvene ustanove, domove za ostarele občane, dom za usposabljanje duševno prizadete mladine, parke, nasade, akvarij v Mariboru, meteorološke postaje in drugo. V šolskih laboratorijih in delavnicah so učenci spoznali raznovrstne priprave, tehnike in metode dela. V medsebojni soodvisnosti so spoznavali relief, nastanek in sestavo tal, regulacije, zgradbo in spremembe v ekosistemu, številne geomorfološke, filogenet-ske povezave, zbiranje in urejanje podatkov, pripravljali so seminarske naloge in praktične izdelke. Naravoslovne dni so popestrili z ogledi gozdnih poti, kakršne so pri Slovenj Gradcu, na Pohorju, v Rušah, s posameznimi planinskimi pohodi, na katerih so si ogledovali planinsko živalstvo in rastlinstvo. ;1 Vsebinsko ^ pripravd 1 in 1 ~ ‘ ' 1 ' -J ‘ . izvedbo naravoslovnih dejavnosti so v večini srednjih šol prevzeli učitelji naravoslovja, predvsem biologi. V programih strokovnih predmetnih aktivov so področja, ki so zasnovana interdisciplinarno, saj se naravoslovje povezuje z družboslovjem in z drugimi predmeti. Prav zaradi povezanega medsebojnega sodelovanja so se naravoslovne dejavnosti uresničile v celoti v teoretičnem in praktičnem delu. Ker je v večini šol glavno breme — načrtovanje in izvedba programa naravoslovnih dejavnosti — naloga učitelja biologije, ponekod pa tudi kemika in fizika, so sodelovali bolj kot spremljevalci še razredniki in drugi učitelji. Nekatere šole pa so pritegnile k sodelovanju tudi zunanje sodelavce, kot mentorje za specifična področja. Kako naprej? Večina srednjih šol, ki izvaja več vzgojno-izobraževalnih programov, ima veliko oddelkov in učencev, premalo mentorjev, bo upoštevala tudi vnaprej priporočila UNESCA, Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, posameznih posebnih izobraževalnih skupnosti in Zavoda SRS za šolstvo, pri tem pa oddelila predvsem tista področja, ki jih bo mogoče v veliki meri izpeljati. Gmotne možnosti za opremljanje namenskih učilnic in delavnic niso v vseh srednjih šolah zadovoljive, saj vsako praktično delo zahteva dodatno gradivo. Težave nastajajo tudi pri organizaciji, zaradi že omenjenega velikega števila oddelkov, novih »usmerjenih« in »starih« programov, šolskega koledarja, vremenskih razmer, oddaljenosti virov informacijbd šole same, premalo mentorjev, pa tydi zaradi nepripravljenih ogledov in ekskurzij ter delovnih akcij, skromne strokovne literature. Razveseljive so številne preuče-valne akcije in povezave s Prirodoslovnim društvom Slovenije, ki spodbuja tudi druge interesne dejavnosti in jih povezuje v Osnovni in srednji šoli. V organizacijski enoti Dravograd je že mogoče zaznati povezanost šol z organizacijami združenega dela, z družbeno-politič-nimi službami, z družbeno-poli-tičnimi organizacijami in občinskimi raziskovalnimi skupnostmi, dozdajšnji poskusi, da bi spodbudili občinsko raziskovalno skupnost v Mariboru, pa so naleteli na gluha ušesa, čeprav so mladi izumitelji prihodnji potencialni raziskovalci. V smernicah za uresničevanje naravoslovnih dejavnosti je med drugim tudi opredeljeno, da pri uresničevanju naravoslovnih dejavnosti sodelujejo vsi učitelji. Vendar to še ni v celoti uresničeno. V letnem delovnem načrtu je treba opredeliti posamezne naloge vseh učiteljev. Na delovnih sestankih strokovnih predmetnih aktivov bodo učitelji izmenjali izkušnje o uresničevanju naravoslovnih dejavnosti in s tem spopolnjevali programe in organizacijo. Kljub mnogim dilemam in problemom pa so učitelji zabeležili tudi priznanja, pohvale in uspehe, ki so jih zbrali v prvem letu usmerjenega izobraževanja. Vsekakor pa bo treba nenehno in sproti spremljati in ugotavljati tako vsebinske in gmotne možnosti posameznih srednjih šol, da bi naravoslovne dejavnosti prispevale k celotnemu področju, še posebno kot spodbuda za preučevalno delo mladih. ROMANA JAZBEC opravil je pot vodila skozi zdrav iglasti in mešani gozd do kmetije Lubas. Tu je gospodar učencem prikazal, kako se da z znanjem in lastnim delom s pomočjo mehanizacije iz zemlje iztisniti čim več. Učenci so si ogledali njegovo čredo krav molznic, se spoznali s pašno-kosnim sistemom in ugotovili, koliko so pri tem izrab- na- ravoslovnega dne so učenci razčlenili s pomočjo učiteljev pri posameznih učnih urah in ugotavljali, koliko so takšne oblike naravoslovnih dejavnosti uspešne. Poleg lastne zavzetosti skupin učencev so k uspešni izvedbi tega naravoslovnega dne pripomogli zunanji sodelavci, ki so ta dan prevjzeli pretežni del učno vzgojne dejavnosti. Četrti dan je bila osrednja tema: Raziskovanje naravnih dejavnikov okolja; tla, vodna energija in življenje. Že v pozni pomladi smo v bližini šole oblikovali raziskovalne postaje na treh različnih ekosistemih; potok, travnik in gozd. Na teh postajah so se učenci seznanjali z raziskovalnimi vsebinami in metodami dela. Pri geografih so merili debeline horizontov tal, ugotavljali strukture prsti na travniku in gozdu ter geomorfološke posebnosti. Na postaji pri kemikih so merili p H prsti in ga primerjali s p H vzorci vode v potoku. Na bioloških postajah so raziskovali razkrojevalce v gozdni prsti v povezavi s kroženjem snovi v naravi. V gozdnem potoku so opazovali učenci številne' živali in nekatere od teh so posamezniki, prvič videli. Posebno so se zanimali za način ulova drobnih živali in kako jih določamo. Učencem manjka morfološko znanje, pa tudi pojmi iz zgradbe teles posameznih živalskih skupin. Na botanični postaji so poskušali določati rastline po ključih, vendar je za to delo potrebno več časa in nekaj znanja, botanike. Probleme energije so prikazali učitelji osnov tehnike in proizvodnje in fizike. Na svojih postajah so zbirali podatke o osvetljenosti in sončni energiji, o temperaturi tal in zraka ter o vodni energiji ob pretoku vode v potoku. Te oblike naravoslovnih dni so izvedljive v primernem okolju in ob ugodnem vremenu. Posamezni razredi učencev so prehajali od postaje od postaje. Za razlago in razpravljanje so imeli na voljo po 30 minut pri posameznih raziskovalnih točkah. Za orientacijo med postajami in za vrstni red so skrbeli vodje razrednih skupnosti ob pomoči profesorjev. Raziskovalni prostor mora biti primerno velik, da se lahko na njem giblje približno 400 učencev. Skupine se med seboj ne smejo motiti. Na raziskovalne vsebine je treba učence opozoriti že prej in opravljene dejavnosti primerno ovrednotiti pri učnih urah. Peti naravoslovni dan v juniju smo namenili preučevanju planinske vegetacije, lišajskim pasovom in rekreacijski hoji. Mentorji posameznim skupinam so bili biologi, geografi in profesorji telesne in zdravstvene vzgoje. Med potjo in na vrhu Uršlje gore so biologi učencem pokazali botanične zanimivosti v predalpskem in alpskem pasu. Poseben poudarek smo dali zaščitenim rastlinam in kulturnemu vedenju v planinah in gorah. Pobude za raziskovanje lišaj-skih pasov so prevzeli člani naravoslovnega krožka. Oblikovali so skupine, ki so med potjo sledile lišajem in beležile lišajske praznine posameznih vrst. Z oddaljenostjo od virov onesnaževanja zraka so učenci ugotavljali, kako pogosto rastejo nekateri značilni lišaji. Pri takšni sprotni raziskovalni vnemi so krožkarji uporabljali izkušnje, ki Ijene hektarske površine. Doživete vsebine tretjega so si jih pridobili pri svojem prejšnjem delu. Za celotno izvedbo kondicijske hoje so skrbeli učitelji telesne vzgoje in razredniki. Učenci so ta dan pridobili nova spoznanja in si utrjevali zdravje. Dobri hodci osvojijo vrh Uršlje v treh urah, in pol iz nižinskih izhodišč. Toliko časa ali nekaj več so porabili tudi učenci s tem, da ^o se med potjo ustavljali in raziskovali. K dobremu razpoloženju je pripomoglo še ustrezno vreme. Precej drugače kot v razredu Navedeni opisi so le poskusni vzorci naravoslovnih dni, ki se dajo uporabiti v različnih okoljih tudi v drugačnih izvedbah. Naravoslovni dnevi v zamišljenih vsebinah, so novost usmerjenega izobraževanja. So delno nadomestilo za zmanjšano število učnih ur pri posameznih.naravoslovnih predmetih. Po obsegu in vsebini kažejo dobre strani, saj se naravoslovje prepleta in dopolnjuje. Bogatijo se tudi izkušnje učiteljev. Pri načrtovanju naravoslovnih dejavnosti na šoli pa se lahko zgodi, da bi bila izvedbena vsebina preveč povezana le z eno stroko, posebno, če bi bilo oblikovanje prepuščeno učiteljem te smeri. Zanimanja učencev so pri tako različnih starostnih obdobjih različna. Vsekakor je treba učence prej pripraviti na izvedbene vsebine. Nekateri učenci ali skupine se hitreje vključujejo v delo in sledijo problematiki. Del učencev pa je vedno težko motivirati in lahko se zgodi, da bi ostajali ob strani. V tem so slabosti skupinskega dela. Vsekakor imajo učenci možnosti, da si razširijo obzorja iz naravoslovja. Med samim potekom naravoslovnih dni se tu in tam lahko zatakne. Nepredvidene težave sproti odpravljamo. Gotovo je uspešna izvedba odvisna od števila sodelujočih učencev, in učiteljev na šoli. Podajanje vzgoj-noizobraževalnih vsebin je povezano s tem, kdo proučuje posamezne predmete. Soudeležba zunanjih sodelavcev je odvisna od delnvnih razmer v delovnih organizacijah. Učiteljeve obveznosti so precej drugačne, kot smo jih bili vajeni doslej. Metodologija učne ure v naravi se razlikuje od tiste v razredu. Pri celotnem načrtovanju naravoslovnih dni je treba upoštevati še zunanje dejavnike, kot so vreme, prostori, prevozi, urnik in delo drugih organizacij v kraju. Prav zaradi več soodvisnih dejavnikov je naravoslovne dni na posameznih šolah teže izpeljati. Naenkrat ne sme sodelovati preveč učencev. Večinoma pa so šole oblikovane skladno s stabilizacijskimi prizadevanji tako, da so združene različne usmeritve, ali da so posamezne usmeritve z velikim številom razredov. Videti je, da so načrtovalci programov reševali zapletenost izobraževalnih vsebin preveč na pamet. V smernicah so podane le teze, kako pa je mogoče začrtano vsebino v resnici izpeljati, je prepuščeno iznajdljivosti. Tokrat smo imeli naravoslovne dni med šolskim letom, kar je pedagoško najbolj razumljivo. Pri petdnevnem tednu pridejo ti dnevi na sobote in povečujejo učenčeve obveznosti. V štiridesetih tednih pouka na leto bi lahko ves teden porabili za naravoslovne dejavnosti le takrat, ko ni drugega pouka na šoli. Kadar so naravoslovni dnevi le v prvem letniku, bi se to nekako izšlo, če bi narava dela takšne izpeljave dopuščala. Vprašanje pa je, kako bo mogoče to uresničiti, saj so naravoslovni dnevi nakazani tudi v drugem letniku. Tudi če bomo ostajali zgolj pri ekskurzijah, je vprašanje množičnosti in časa še zmeraj nerešeno. MIHAEL KODRIN t v Zdravstvena vzgoja nov predmet v srednjem izobraževanju Na nedavnem aktivu učiteljev zdravstvene vzgoje, na katerem so sodelovali strokovnjaki Zavoda za socialno medicino in higieno iz Kranja, smo ob zanimivi vsebini in obravnavi aktualne problematike lahko dojeli mnoge pozitivne pa tudi negativne pojave,'ki so značilni za naše območje. Navedla bom nekaj misli in problemov ter tako morda spodbudila k razmišljanju še koga. Ugotavljamo, da imajo učenci zdravstveno vzgojo radi, saj so jo v različnih anketah opredelili kot zelo življenjski predmet, zanimiv in nujno potreben. Da je ta predmet res priljubljen, dokazuje vsakoletno zanimanje učencev pedagoških oddelkov, ki bi si zdravstveno vzgojo želeli izbrati za izbirni predmet pri maturi. Znanje si želijo izpopolniti tudi v krožku. Kaže, da tudi učbenik ustreza saj so učenci in učitelji z njim zadovoljni. Napisan je dovolj strokovno, a vseeno zelo razumljivo. Učenci pravijo, da ga radi berejo tudi starši. Prepričani smo, da pouka zdravstvene vzgoje ni težko popestriti, saj učenci nenehno izražajo željo po sodelovanju, radi sodelujejo z referati, z vprašanji in s pogovori. Za referate si izbirajo tematiko, ki jih najbolj zanima in večina se jih res potrudi. Iz revij, časopisov, knjig pa tudi iz strokovne literature izbirajo zanimive vsebine, ki jih velikokrat ponazorijo z ilustracijami. Učenci si pri pouku -zdravstvene vzgoje želijo več pogovorov, vendar pa je za te njihove potrebe premalo časa. Vsekakor bi morali imeti za zdravstveno vzgojo več ur, biti pa-bi morala v predmetniku vseh štirih letnikov. Učitelji ugotavljamo, da bi za popestritev predmeta potrebovali filme, diapozitive in prosojnice. Kot vemo, nekaj teh sredstev že pripravljajo in upajmo, da jih bomo kmalu dobili. časno. S seminarji, na katerih so predavali priznani strokovnjaki Zavoda za zdravstveno varstvo in specializiranih področij, so učitelji veliko pridobili. S takim delom je treba nadaljevati, saj še vedno ugotavljamo, da se učitelji posameznim temam izogibajo. Tako je tudi zato, ker vsi, ki poučujejo zdravstveno vzgojo, niso primerno strokovno usposobljeni, pa tudi vsi pedagogi z neustrezno izobrazbo niso bili na uvajalnih seminarjih. Praviloma smejo poučevati zdravstveno vzgojo le profesorji telesne vzgoje, biologije, psihologije, zdravniki in medicinske sestre z visoko izobrazbo. Morda še na kratko o ocenjevanju. Tristopenjsko opisno ocenjevanje zdravstvene vzgoje se zdi večini učencev primerno in pravično. Na drugi strani pa učenci menijo, da ocenjevalna lestvica ni dovolj občutljiva in predlagajo, naj bi tistim, ki prav nič ne znajo, zapisali oceno »neuspešno«. Ker je zdravstvena vzgoja nov predmet, je nekateri učitelji in tudi ravnatelji ne obravnavajo tako kot druge predmete. Tudi zaradi tega ure vse prevečkrat odpadejo, seveda s pripombo, da tu pač ni prevelike škode. Sicer pa je bil učni načrt zelo različno uresničen. Kar 40 odstotkov šol, ki so v evalvacijski skupini, v-prvem letniku ni imelo zdravstvene vzgoje — in to bodo morali nadomestiti v drugem letniku. Več učiteljev ni uresničilo učnega načrta po priloženi časovni razporeditvi. Poudarimo naj tudi uspešno sodelovanje Zavoda SRS za šolstvo — njegovih svetovalcev in sodelavcev — pri spremljavi-učnih načrtov, učbenikov in pripomočkov za učitelje in sodelovanje pri izobraževanju učiteljev, ki je bilo uspešno in pravo- Za konec naj še enkrat omenim zgledno sodelovanje z; Zavodom za mentalno higieno in medicino dela v Kranju. Skupaj smo organizirali prvi aktiv za zdravstveno vzgojo, ki ga je vodila Anica Javornik z ZSMH, najpomembnejše teme pa so bile: Pomen, naloge in smotri zdravstvene vzgoje (dr. Ana Krakar), Nezdrave oblike mladostniškega nemira (prof. Emil Roješk), Poročilo o spremljanju zdravstvene vzgoje v prvem letniku usmerjenega izobraževa-. nja,- Vprašafnik za - učitelje in učence in Ocenjevanje zdravstvene vzgoje. SLAVA PELKO 200-letnica osnovne šole v Bučkovcih Vaščani Bučkovec v središču Slovenskih goric so ob koncu septembra slavili poseben jubilej 200-letnico šole v tem kraju. Na to slovesnost so se temeljito pripravili. Na praznovanju se je zbralo precej ljudi iz Slovenskih goric. Slovesnosti so se udeležili tudi številni pedagoški delavci, ki so nekdaj poučevali na tej šoli. Učenci so pripravili bogat kulturni spored. Ob tej priložnosti so v tem kraju odprli razstavo likovnih del (kolonija A. Trstenjaka), posebno razstavo pa so pripravili učenci te šole in najmlajši iz vzgojno-varstvenega zavoda. Vaščani so šolo poimenovali po znanem prleškem borcu Francu Belšaku-Maksu, ki je padel v eni največjih bitk med partizani in Nemci pri Ivanu Ribiču v Cezanjevcih, 6. aprila 1944. Na slovesnosti je govori! dr. Danijel Hojs, ki se je skupaj s Francem Belšakom bojeval tistega dne pri Ribičevem mlinu. Orisal je lik Franca Belšaka, govoril o prispevku ljudi tega kraja za šolo in govoril o prizadevanjih naše družbe za izboljšanje zdajšnjih gospodarskih razmer. Pionirski odred je ob tej priložnosti razvil nov prapor. Izdali so posebno jubilejno številko svojega glasila, pripravljajo pa tudi poseben zbornik, v katerem bo opisan zgodovinski razvoj šole v tem kraju in delež ljudi v ljudski revoluciji. Delavcem, ki so največ pripomogli k razvoju šole, so podelili posebna priznanja. Vaščani so zelo ponosni na svojo šolo, saj so prav iz te skromne šole izšli danes mnogi družbenopolitični delavci. Zdajšnji učiteljski kolektiv pa si zelo prizadeva, da bi šola čimbolj uspevala in se vključevala v okolje, v katerem živi. UČENCI USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA V ŽELEZARNI RAVNE Čedalje več zanimanja za proizvodno delo Učenci, ki prihajajo na proizvodno delo v našo železarno, imajo na začetku uvajalni seminar, na katerem se seznanijo z delovno organizacijo, s samoupravno in tehnološko organiziranostjo, posebna pozornost pa je namenjena varstvu pri delu. Tečaj iz varstva pri delu sestavljata splošni del in področje pri-vezovalnih sredstev, učenci pa morajo opraviti preskus znanja. Nadaljnjo skrb prevzamejo za to delo usposobljeni mentorji ob sodelovanju referentke v kadrovski službi in predstavnikov šol. V šolskem letu 1982—82 je v metalurških in mehanskih tozdih ter v tozdih spremljajočih dejavnosti opravljalo delo okrog 320 učencev prvega in drugega letnika usmerjenega izobraževanja. Da bi dobili del vrnitvenih informacij, smo v kadrovski službi izdelali kratek vprašalnik, na katerega so odgovarjali učenci po končanem desetdnevnem delu. Vprašalnik je zajel tale področja: seznanjenost s proizvodnjo in delom, ki so ga opravljali, vključevanje v samoupravne dejavnosti, varstvo in zaščita pri delu in ocena proizvodnega dela. Obdelali smo 138 vprašalnikov učencev drugega letnika, ki'so bili na proizvodnem delu v prvem polletju, in 180 vprašalnikov, ki so jih izpolnili učenci prvega letnika v drugem polletju. Primerjali smo odgovore med letnikoma šolanja in glede na delo v metalurških in mehanskih tozdih. Analiza, ki smo jo opravili na podlagi vprašalnika, je pokazala, da je seznanjanje s proizvodnjo v tozdu dobro organizirano (predavatelji.na seminarju, mentor, ogled posameznih delovnih’ mest); nihče od vprašanih ni izjavil, da s proizvodnjo ne bi bil seznanjen. Ugotavljamo lahko, da so bili metalurgi za spoznanje bolj kritični in da sp, se učenci drugih letnikov o tem pogosteje pogovarjali z delavci. Večina učencev je bila vključena v neposreden proizvodni proces, le malo (15 %) jih meni, da bi jih lahko še bolj zaposlili. Med njimi je večji odstotek kovinarjev. Anketiranci menijo, da je dovolj poskrbljeno za varno delo (95 %), metalurgi pa zatrjujejo, da se je v drugem polletju to področje še izboljšalo. Vsi učenci pa so navedli, katera osebna zaščitna sredstva so uporabljali pri delu. Pravijo, da je za spoznavanje samoupravnega življenja deset dni premalo. Kljub temu se je slaba polovica učencev udeležila vsaj enega sestanka organov upravljanja ali družbeno-poli-tičnih organizacij. Nekaj več kot polovica učencev se je z delavci pogovarjala o oblikah odločanja. Odstotek učencev, ki želi bolj sodelovati v samoupravnih in družbeno-političnih dejavnostih, je majhen. Značilno je, da si tega želi več učencev prvega letnika, ki so bili na proizvodnem delu v drugem polletju. Učenci ocenjujejo proizvodno delo različno. Tisti v drugih letnikih so pogosteje ugotavljali, da traja to delo premalo časa. Tako menijo tudi kovinarji, ki se jim zdi proizvodno delo zanimivejše. Če pa primerjamo zanimanje med metalurgi prvega in drugega polletja, vidimo, da le-to narašča. Nekaj več kot polovica metalurgov ugotavlja, da je razlika med proizvodnim in počitniškim delom. Med kovinarji je ta odstotek večji. Razlike opažajo v organiziranosti, mentorjih, dnevniku, nagrajevanju, varnejšem delu. Z mentorji so zadovoljni, želijo pa si, da bi imeli v šoli več' praktičnega pouka in priprav na proizvodno delo. SAMO ŠAVC Izobraževanje za sodobno kmetovanje \ Razvoj kmetijske in gospodinjske šole v Šentjurju Dober kilometer iz Šentjurja ob cesti proti Rogaški Slatini je v naselju Bezovje kmetijska šola, ki je 'začela s poukom januarja 1910. Za ustanovitev te šole se je bila dolgotrajna in naporna bitka, saj takratna Avstrija za slovensko kmetijsko šolo ni bila prav nič navdušena. Deželni zbor v Gradcu je leta 1907 na splošno zahtevo Slovencev odobril denar za nakup zemljišča in izdelavo načrtov za šolsko stavbo in gospodarska poslopja. Šentjurski župan, zdravnik in skladatelj dr. Gustav Ipavec, ki ima velike zasluge za ustanovitev šole, je pridobil zavedne kmete v Bezovju, da so prodali zemljo za stavbe in posestvo. Januarja 1910se je začel redni pouk, ki ga je obiskovalo 26 go-> jencev. Pouk je bil teoretičen in praktičen, obsegal pa je splošne in strokovne predmete. Prva svetovna vojna je živahno pionirsko delo šole nasilno prekinila, takoj po končani vojni pa je šola nadaljevala delo. Od desetmesečnega šolskega dela so prešli na enajstmesečno in leta 1927 na dvanajstmesečno delo. Tako so lahko gojenci sodelovali pri vseh delih gospodarskega leta. Prvi ravnatelj šole je bil Ivan Belle. Med vojnama je bilo na šoli več krajših tečajev iz mlekarstva, sadjarstva, čebelarstva, za nadzornike selekcijskih organizacij itd. Daljše tečaje so prirejali za učitelje kmetijskih in gospodarskih nadaljevalnih šol, ki jih je bilo tedaj na Slovenskem zelo veliko. Na enoletno prakso in na delovni staž so vse leto prihajali absolventi srednjih in visokih kmetijskih šol iz vse države. Nove družbene razmere po osvoboditvi so narekovale novo družbeno vlogo šole. Šolo je prevzelo ministrstvo za kmetij-, stvo in v njej prirejalo tečaje za živinorejske brigadirje, nekaj časa je bila v njej tudi direkcija državnih posestev. Aprila 1946 je začela delovati šola istega tipa, kakršna je bila pred okupacijo. Že čez leto dni se je preusmerila v enoletno živinorejsko šolo, ki se je leta 1950 razvila v dvoletno kmetijsko šolo, vendar le za tri leta, nato pa je postala spet enoletna. Leta 1958 se je šola preusmerila v dvoletno živinorejsko-sadjarsko šolo, ki je bila poklicna in je živela do leta 1966. Vse te reorganizacije kmetijskemu šolstvu po vsej verjetnosti niso bile v prid. Zanimanje družbe za kmetijstvo se je zmanjševalo, s tem v zvezi pa je seveda zastalo tudi kmetijsko šolstvo. Doleta 1961 je imela sola lepo in urejeno posestvo z ustreznimi gospodarskimi objekti, to leto pa so ga dali v upravljanje kmetij- skemu kombinatu. Šoli sta ost« r le hektar sadovnjaka in hekU vrta z rastlinjakom in s topli J gredami; to zemljišče ima šola d učni objekt. Ta »nacionalizai ja«, ki ni bila prav nič koristna, •bila narejena v času, ko je bi kmetijstvo zapostavljeno in a družba namenjala pozornost i e dustrializaciji. Nedvomno so p r sledice tedanjega podcenjevan j kmetijstva vidne še zdaj, saj ni i nenehno primanjkuje kmetijsk s pridelkov. Za kmetijsko šolst' je bilo čedalje manj zanimanji vse manj pa je bilo tudi učence r Leta 1966 so šolo ukinili, ust npvljena pa je bila šola za km tovalce, v kateri je potekal pot od oktobra do aprila, dve leti z pored. Po treh letih obstoja i 0Šolo razširili v šolo za kmetova ke. Leta 1931 je bila poleg p slopja kmetijske šole zgrajef gospodinjska šola, v njej se začel pouk leta 1932, vendar s šolo po treh letih preusmerili Svečino, kjer so delovale tak imenovane šolske sestre. Let 1953 je ponovno zaživela km< tijsko-gospodinjska šola; to s leta 1958 spremenili v triletn gostinsko šolo in jo čez dve le premestili v Celje. Od leta 19f deluje šola v sklopu Kmetijske! šolskega centra v Celju. V šolskem letu 1981-82 se šola vključila v usmerjeno i» braževanje. Za poklic kmetovi lec se vpisujejo učenci, ki i uspešno končali vsaj šest razr dov osnovne šole in niso starej od 24 let. Poklic kmetovalec temeljni pogoj za prihodnjej kmetijskega proizvajalca. Šoli nje traja skupno 11 mesecev ustrezno prakso. Pri pokih kmetovalec se je mogoče z izbi nim predmetom izobraževati gospodinjsko-turjstični smeri. V smer izobraževanja kmete valeč in kmetijski tehnik se vp sujejo zdaj učenci, ki so uspešn končali osmi razred osnovfl šole. Po prvem letniku, ki je prt gramsko enak za vse učence, S šola razveji. Učenci, ki dobe i slovenskega in tujega jezika, mi tematike, kemije in biologij najmanj dobro oceno, se iahk usmerijo v program, ki traja štii leta, in postanejo kmetijski teh niki. Drugi nadaljujejo šolanje triletni šoli za kmetovalce. Na šoli je zdaj dovolj učence' pa tudi za vpis v. šolsko let 1983-84 se jih je prijavilo do volj. Prav letos so dogradili dot za učence, v katerem bo 120 le žišč, novo kuhinjo, jedilnico idi V načrtu je tudi obnova obeh šol skih zgradb in seveda nabava so dobnih učil, kar bo zdaj, ki vrednost kmetijstva v naši družb raste, verjetno uresničljivo. ERNEST REČNIK Pametnejši odneha, neumnejši vztrajamo. Živimo v dramatičnih časih, a dobre drame nihče ne piše. Mreže paragrafov so tako čudno spletene, da se vanje ujamejo ma ribe, medtem ko velike uidejo skozi luknje. Stane Jagodič: Kozmos, fotomontaža, 1975 Za razliko od gledališke predstave doživi reforma več repriz, če njen premiera ne uspe. ŽARKO PETAN ZANIMIVA POBUDA V SAN PARTIGNANO PRI RIMINIJU Delovna skupnost nekdanjih narkomanov mu tudi, da bo nadzorovan, posebno med običajnimi krizami, ki se pojavljajo pri zdravljenju narkomanije in alkoholizma. Prve mesece je vsak novi član -pod nenehnim nadzorstvom. Več dni je osamljen, in šele postopoma se vključi v delovno skupnost in v družbo. —'izv 20 Italija se ubada s perečim problemom narkomanije, ki se je zelo razširila med mladimi. Zato so začeli v zadnjem času ustanavljati posebna središča, v katerih se zdravijo nekdanji narkomani. nosti je okrog 300 članov, ljudi, ki so v življenju zašli na krivo pot. DRAGO NOVAK Eno takih znamenitih središč je tudi San Patrignano pri Riminiju, kjer deluje skupnost nekdanjih narkomanov. Vodi jo 49-letni Vicenzo Muccioli. V skup- V delovni skupnosti vlada zelo strog red: prepovedano je kajenje, uživanje alkohola, uporaba denarja, telefoniranje in pisanje pisem domov in seveda tudi beg. Vodja delovne skupnosti pouči vsakega novega gosta skupnosti o teh strogih predpisih, pove pa Vsi gostje delovne skupnosti v San Patrignanu opravljajo razna fizična dela (skrbijo za številno živino, delajo na polju in pridelujejo vino). Uspehi te izredne dejavnosti so že vidni: do zdaj je v tem središču ozdravilo že 100 nekdanjih narkomanov, tako da so se lahko normalno vključili v družbo in delo. Toda vodju te delovne skupine ni bilo lahko. Kritizirali so ga politične in tudi kra- jevne zdravstvene ustanove,ji0 oporekali so mu stroge metodehr( ki jih uporablja s člani skupnostih^ Zagovarjati se je moral prehric sodnikom — toda člani skupnostne so ga zmeraj podprli in mu bitstr naklonjeni tudi v najtežjih trejet nutkih. Vsi menijo, da bi bila 'da resnici škoda, če bi bila na sil Pednjih šol; to pomeni, da so v aI1Jej kar tri usmeritve: kovinar-n'3 ekonomska — smer trgovin-IsKiKa dejavnost in usnjarsko-ga-lst! tanterijsko-konfekcionarska injola. pravim, da so v Centru ice rednjih šol v Domžalah tri tsl smeritve pod eno streho, je to 111 Cer res, ravnatelj Marjan 'ol %inc pa me takoj dopolni: »Ne 12 anio pod eno, temveč kar pod a :t|fimi strehami. Štiri stavbe smo iva odedovali od usnjarske in eko- °rnske srednje šole, ki sta bili že Plred reformo združeni v Center je''ednjih šol, leta 1979 pa smo e ;mu Centru pridružili že po-ir s lično kovinarsko šolo. Tedaj ib 'smo imeli denarja za zidavo in ta^jko smo še zdaj v štirih stavbah, 1 So med seboj oddaljene tudi 111(0 800 metrov. Najbrž ni treba 1 s°sebej pripovedovati, kako :žko je organizirati delo, sestala Ui urnike, pa tudi paziti na dis-90'plino, ko učenci hodijo iz cegtavbe v stavbo, saj imamo v eni 0 stavb skupne učilnice. K sreči e llasmo bili ob uvajanju usmerje-i® ega izobraževanja med prvimi ,v: a seznamu za opremljanje spe-1 s 'aliziranih delavnic in tako — zr«eyeda ob precejšnji lastni ude-ej ežbi — opremili učilnice za bio-c legijo, kemijo, obrambo in zaš-iež'to in osnove tehnike in proi-olitvodnje. Postali smo srednja šola :v a vse usmeritve in tako so začeli lic/udi v kovinarsko in usnjarsko binsmeritev prihajati boljši učenci. j1 osebno na kovinarski usmeritvi ■ )e bila raven znanja prej zelo Tofeka, saj vemo, da so tudi v /pijruge poklicne šole prihajali šnjkedvsem dobri in zadostni vlTcenci, prav dobri in odlični pa so 'r . li prava redkost. Delo je torej sjd.aj nekoliko lažje, morali pa ■’ 1,rnose navaditi tudi na nove pro-'rame, nove vsebine.« Ali je bilo težko, sem vprašala tkMarjana Ogrinca. »Nekaj težav smo imeli seveda nekaterimi usmeritvami za jelove predmete. Pomagali smo si ‘PRESEK«; žb z učitelji iz drugih šol in tako izboljšali kadrovske razmere. Nekaj več težav smo imeli — in jih še imamo — z učitelji strokovnih predmetov. Zakon o usmerjenem izobraževanju zahteva — tako kot za druge učitelje — tudi zanje visoko izobrazbo. Polovica naših učiteljev ima visoko izobrazbo, pričakujemo, da bodo trije kmalu diplomirali, vprašanje pa je, če bodo sploh ostali v prosveti, saj so tovrstni strokovnjaki drugje veliko bolje nagrajeni. Po sledeh varčevalnih ukrepov S prihodnjim šolskim letom se bo verjetno — vsaj tako se dogovarjamo z Izobraževalnim centrom v Kamniku — ekonomska usmeritev — trgovinska dejavnost z našega Centra srednjih šol preselila v Kamnik. Vpis v trgovinsko dejavnost se namreč zmanjšuje in le z združitvijo s po-slovno-finančno dejavnostjo v Kamniku naši učitelji te usmeritve ne bodo ostali brez dela. Precej se jih zdaj vozi iz Kamnika v Domžale, zdaj pa bo nasprotno. Pri nas torej že uresničujemo nekatere od stabilizacijskih ukrepov, saj vemo, da je največ rezerv prav v šolski mreži.« Ko sem odhajala v Domžale, o Centru srednjih šol pravzaprav nisem kaj dosti vedela — razen tega seveda, da je, poleg tekstilnega in obutvenega centra v Kranju v njem edina šola za usnjarje, galanteriste, krznarske konfekcionarje in druge usnjarske in usnjarsko-predelovalne poklice. Anton Hribar, »duša« usnjar-sko-galanterijsko-konfekcijske šole v Domžalah je pripovedoval: »Usnjarska šola je bila ustanovljena z odločbo generalne direkcije usnjarske industrije leta 1947 kot Usnjarski tehnikum Domžale. Tedaj je začela delovati tudi vajenska usnjarska šola, ki se je dve leti zatem združila s triletnim Usnjarskim tehniku-mom in se kasneje preimenovala v Tehniško usnjarsko šolo. Nekdanje maturante te naše šole srečate lahko po vsej Jugoslaviji, pa tudi v Indiji, Indoneziji, Alžiriji in Somaliji. Pred uvedbo usmerjenega izobraževanja je bila usnjarska šola prenehala z izobraževanjem in je bila ustanovljena tehniško-galanterijska šola. To je bila po eni strani dobra, po drugi pa slaba poteza. Dobro je bilo to, da smo končno začeli z izobraževanjem galante-ristov — kot edina tovrstna šola v Jugoslaviji, slabe strani te organizacije pa so čutili predvsem v tovarnah, ki so zaposlovale kadre iz vajenske šole.« Vse od začetka Ali se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja veliko spremenilo? Anton Hribar pravi: »Ker smo edina tovrstna šola v Sloveniji — če seveda ne štejemo obutvene šole v Kranju — smo pri pripravi programov kar precej sodelovali, dobro pa sodelujemo tudi z usnjarsko in usnjarsko-predelo-valno industrijo, tako da se nam ni treba bati, da dela šola mimo potreb združenega dela. Za zgled naj navedem le programe konfekcijske smeri v naši usmeritvi. Veliko težav je bilo treba premagati pri pripravljanju tega programa, saj smo morali začeti vse od začetka, torej od profilov, opisov poklica, pa do izdelave predmetnika in učnega načrta. Ob pomoči delavcev delovne organizacije Usnje Vrhnika, TOZD usnjarna Šmartno, Utoka iz Kamnika in Konusa Slovenske Konjice pa smo premagali vse težave. Težje je bilo s pripravo prostorov za izvedbo praktičnega pouka. Čeprav smo v pišu za usnjarsko in usnjarsko-prede-lovalno industrijo načrtovali (in tudi imeli denar) za graditev svojih šolskih delavnic, teh delavnic še nimamo in jih tudi ne bomo imeli tako kmalu. Gotovo ni treba pripovedovati zakaj. Naši učenci imajo zdaj praktični pouk v delavnicah nekaterih delovnih organizacij, za katere navsezadnje tudi izobražujemo. Tudi sicer delovne organizacije naše panoge za svoje prihodnje delavce v času šolanja kar dobro poskrbijo. Zanimanje mladih za te poklice ni kdovekako velik, zato strokovnjaki teh delovnih organizacij skušajo za usnjarske in usnjarsko-predelovalne poklice navdušiti že osnovnošolce. Prav vsi naši učenci imajo štipendije in tudi na zaposlitev jim ni treba čakati. Za ponazoritev naj povem, da imamo letos v prvem najst let po začrtani poti L Skupina članov Društva ma-■ e°iatikov, fizikov in astronomov RS je že leta 1972 uresničila arnise|, da bi razširjala zanima-|je za svoje stroke med sloven-p1 mladino tudi s tiskano bese-0 Ob pomoči tovarne )°g-Savlje je izšel »pra-PRE-ftK«, list za mlade matematike, Jzike in astronomije, treh po-!»fročij znanosti, ki jih simbolično P0vezuje likovno usklajeni pre-t,eh barvnih krogov na na-I ^ni strani lista. Preseku pa so sledili tudi mladi t[a*cb saj se je v nekaj letih na-_Ta(la povzpela celo na 23000 S Odov, nato pa ustalila na okoli ven b' list izhajal meseč- , : kakor so navdušeni »Pra- JgL -"»rvvzi I1UVUU5C1I1 »ričl- Jakova« želeli, verjetno za-Pomanjkanja denarja niso tj ^gii doseči. Redno izidejo štiri jt eviike na leto (vsaka na 64 ttineh). Že v četrtem letniku reJp* '• ^ v četnem tetniKU i'd-3 so zače'e izhajati do-il0rttle zanimive številke Preseka kik parT>ostojna Presekovna Južniča n. Nekatere knjižice J^jo številke 5, 6 in celo 7 teko-ga letnika, druge pa oznako ir. tttga, enajsta, trinajsta in štiri- jfli najsta so zbirke rešenih nalog za sti i7 at^e tekmovalce — vegovce L kovnih šol (avtor P. Zajc), ^aslovi kakor I. Vidav: Josip ](,™elj ob stoletnici rojstva (1, d J. Strnad: Začetki so-obne fizike (4, 1979), Relativ-°st za začetnike (5, 1979), Za-rtkl kvantne fizike (9, 1982), L. D. Landau in J. B. Rumer: Kaj je teorija relativnosti (7, 1980), F. Križanič: Ukročena matematika (7, 1981), I. Kuščer: Enajsta šola iz fizike (10, 1982), M. Prosen: Astronomska opazovanja (3, 1978), P. .Ranzinger: Presekova zvezdna karta (8, 1981) in Astronosmke eferemide (12, 1982/83), kažejo na zanimiv prijem in dober posluh uredniškega odbora knjižnice ir, ki s priznanimi avtorji in pestro vsebino že več let dopolnjujejo uspešno izhajanje zahtevnejših del iz matematike, fizike in astronomje, ki jih komisija za tisk pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov SR Slovenije izdaja v knjižnici Sigma. Pohvalno je, da PRESEK nima dvojnih številk in ne zamud pri izhajanju. Ponavadi je prva številka tekočega letnika na šolah že 1. septembra, tako da lahko prizadevni učitelji takoj izročijo list novim naročnikom. Pri vzgoji in izobraževanju je Presek v pomoč vsem, ki mlade v šolah ne le (m)učimo, temveč jim želimo na zanimiv in prijeten način zbuditi ljubezen do strok, ki so pogoj za dobro uresničevanje številnih nalog in poklicev. Presek je postal.v desetih letih svojega uspešnega izhajanja učencem prav potreben, tako da vsako številko že prav nestrpno pričakujejo. Rubrike: Matematika, Fizika, Astronomija, Naloge-tekmova- letniku konfekcijske smeri kar 30 učencev iz Vrhnike, v drugem letniku pa jih je 25. Torej je Industrija usnja Vrhnika dobro po-•skrbeia za svojo kadrovsko reprodukcijo.« »Tudi z delovnimi organizacijami s področja kovinarske usmeritve dobro sodelujemo,« je dodal ravnatelj Marjan Ogrinc. »Večina učencev dobiva štipendije, pa tudi s proizvodnim delom ni nobenih težav. Nekoliko težje pa je zagotoviti proizvodno delo za učence trgovinske dejavnosti.« Za trenutek smo se vrnili k us-njarsko-galanterijsko-konfek-cijski šoli, saj je v njej še ena zanimivost. Učenci so namreč razporejeni tako in usmerjeni v različne stopnje zahtevnosti, da velikega preusmerjanja med šolanjem ne poznajo.. Nekako polovica se jih je že takoj na začetku odločila za peto stopnjo zahtevnosti, petina za dvoletno šolanje, drugi pa za triletno. Tako usmerjeni in odločeni pridejo že na šolo, saj so, kot kaže, precej dobro presodili svoje sposobnosti, še bolj pa možnosti za zaposlitev.« Seveda med pogovorom na Centru srednjih šol v Domžalah nismo mogli mimo stabilizacije in skupnih programskih jeder. Marsikatero pikro o stabilizacijskih predlogih — taki, kakršni so bili v juliju dani v razpravo, sta povedala sogovornika in se v tem nista prav nič razlikovala od .mnogih drugih slovenskih učiteljev. Kar zadeva spoznavanje drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti, pa tole: »Maturanti usnjarske šole hodijo na maturantski izlet po Jugoslaviji. Združijo prijetno s koristnim, obiščejo nekaj tovarn usnja in delovnih organizacij, ki usnje predelujejo, ogledajo pa si seveda tudi precej kulturno-zgo-dovinskih spomenikov. Delovne organizacije, % katerimi sicer dobro sodelujejo, primaknejo kak dinar za izlet, nekatere pa svojim štipendistom celo poravnajo vse stroške. Vprašanje je, ali bo mogoče tak izlet organizirati tudi za letošnje maturante, saj za vodjo izleta verjetno ne bo denarja — za dnevnice in potne stroške. Škoda! JASNA TEPINA nja (poročila in naloge iz matematičnih in fizikalnih tekmovanj za srednjo in osnovno šolo), nagradna rubrika Premisli in reši, rubrike Bistrovidec, Matematično razvedrilo, tematska križanka ih rubrika Pisma bralcev, sestavljajo ogrodje vsebine Preseka. Dopolnjujejo jih še rubrike: Poskusi, premisli in odgovori, Navodila za opazovanje zanimivih nebesnih teles in pojavov ter Poročila o novih knjigah in revijah s področja treh znanosti. Poleg naštetega je še kopica zanimivih nalog in privlačnih poskusov, ki naj jih mladi sami rešujejo ali izvedejo. Pestrost lista dopolnjuje večbarvni tisk in skrbno izdelane risbe, dobra fotografija in velika skrb za pravilen jezik, kar je pri strokovni ra-viji, namenjeni mladini, vredno pohvale. Priložnostni pogovori z znanimi slovenskimi strokovnjaki in učitelji, ki jih najdemo v Preseku, zbujajo pri mladih bralcih gotovo pozitiven odnos do življenja in dela, posvečenega matematiki, fiziki in astronomiji in jih odvračajo od drugih, negativnih idolov. Na splošno Presek s svojim izhajanjem spreminja odnos do šolskih predmetov matematike, fizike in astronomije in uspešno zapolnjuje vrzeli v učnih programih. Poleg tega, da zbuja ljubezen do strok, daje bralcem koristno in nevsiljivo branje, jim razširja obzorje in jih s priporočanjem primerne literature navaja na samostojno delo. Tudi Preseka samega je v dobrih desetih letnikih kar za debele knjige (več kot 2000 strani). Številne koristne podatke, članke in naloge je mogoče uporabiti pri delu in pouku na srednjih in osnovnih šolah. Prepričani smo, da si bodo tam, kjer je v knjižnicah Presek, tako kot doslej to revijo še dolgo pogosto sposojali učenci in drugi, ki imajo veselje do matematike, fizike in astronomije in jih bo zanimanje za te stroke gnalo k reševanju vedno zahtevnejših problemov. Upamo, da bo, kljub neobe-tavnim časom, Presek izhajal še dolga leta, saj vemo, da brez zadostnega temeljnega izobraževanja in znanja, priliva prihodnjih znanstvenikov na področja temeljnih dejavnosti in financiranja le-teh tudi področja drugih družbenih dejavnosti sčasoma opešajo in še bolj zaostanejo za razvitim svetom. Presek je v preteklih desetih letih postal vodilo in opora vsem mladim, ki so ga spremljali in v njem sodelovali. Z mnogimi zgledi je pokazal, da matematika, fizika in astronomija niso le šolski predmeti, ki zbujajo strah, temveč temelj človekovega prizadevanja pri spoznavanju in obvladovanju sveta. JOŽE KOTNIK Z varnim kolesom v promet Sredi oktobra se bo v večini slovenskih osnovnih šol začela prometno-vzgojna akcija Z varnim kolesom v promet. Pripravila sta jo Zavod SR Slovenije za šolstvo in Republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu v okviru jugoslovanske akcije Varnost kolesarjev in pešcev v prometu. Akcija bo v prihodnje vključena v program življenja in dela šole, začela pa se bo spomladi, na začetku kolesarske sezone. Osrednja naloga te akcije je vzgajati učenca kolesarja, da bo skrbel za brezhibnost kolesa in da se bo le z varnim kolesom vključeval v promet. To zahteva naraščanje števila kolesarjev v prometu in številne prometne nezgode, ki jih povzročajo kolesarji zaradi neustrezne varnostne opreme ali pa pomanjkljive tehnične usposobljenosti kolesa. V šolskih okoliših marsikje niso urejene kolesarske steze. Veliko šol nima kolesarnic ali pa so le-te premajhne, da bi zadostile naraščanju števila koles na šolskem dvorišču. Učenci se vozijo brez opravljenega kolesarskega izpita. Slabo so usposobljeni za vključevanje v promet in premalo opozorjeni na nevarnosti, ki pretijo kolesarju na cesti. Pregledi so pokazali, da več kot polovica koles, s katerimi se vozijo učenci, ne ustreza zakonskim določilom o opremi in napravah, ki jih mora imeti kolo v prometu. Učenci bodo skupaj z odraslimi, strokovno usposobljenimi, pregledali kolesa učencev. Ugotovili bodo pomanjkljivosti in predlagali, kaj je treba storiti, da bi le-te odpravili. V okviru prometno vzgojnih interesnih dejavnosti in družbenopotrebnega dela bodo organizirali »servisno službo« za manjša popravila in vzdrževanje koles. Zveza organizacij za tehnično kulturo pripravlja načrte za manjšo mobilno delavnico z orodji in napravami, ki bo rabila »zaposlenim« v servisu ali pa kot samopostrežnica učencem, ki sami znajo odpraviti pomanjkljivost na,kolesu. Kolo, za katerega bo komisija ugotovila, da je tehnično brezhibno in da ima predpisano varnostno opremo bo dobilo nalepko »VARNO KOLO«. Ob akciji, ki bo trajala ves teden, se bodo zvrstile tudi druge prometnovzgojne dejavnosti, ki so že uvrščene v vzgojno-izobra-ževalno delo in so povezane s kolesarjenjem. Prometni kotiček bo dobil kolesarsko vsebino: mladi tehniki bodo prikazali razvoj kolesa, energetske prednosti, konstrukcijske zamisli, domače in tuje; športniki bodo obravnavali kolo z rekreacijskega vidika in spodbujali h kolesarjenju; tu je mesto za likovne in literarne prispevke, ki zadevajo kolo in kolesarjenje; posebno mesto pa imajo podatki o stanju koles, ki so bila pregledana in o ukrepih za odpravo pomanjkljivosti. V kotičku bodo objavljeni predlogi za urejanje površin za kolesarjenje v šolskem okolišu, podatki o morebitnih delovnih akcijah in tudi o prometnih nezgodah, kjer so bili udeleženi kolesarji. Med vzgojno zanimive spadajo tudi informcije o opravljenih kolesarskih ipitih in preskusih znanja za voznike koles z motorjem. Učenci bodo v tem tednu urejali kolesarnice. Mladi tehniki iz višjih razredov bodo konstruirali in pri družbeno potrebnem delu izdelali stojala za kolesa za podružnično šolo. Člani pionirske prometne službe bodo skupaj z miličniki preverjali kolesarske izkaznice in opozarjali učence na nevarnosti v prometu. Šolsko športno društvo bo med akcijo skupaj s kolesarskim društvom organiziralo kolesarske izlete in učence spodbudilo, da bodo šli na izlet z brezhibnim kolesom. Akcija bo uspešna, če se bo šola pri uresničevanju posameznih nalog povezovala z zunan jimi dejavniki, z avto-moto društvi, združenji šoferjev in avtomehanikov, s postajami milice, s članicami občinskih svetov za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in z drugimi, ki so odgovorni za varpost v prometu. Posebno vlogo imajo lahko starši, ki jih je treba poučiti o namenu akcije in jih pridobiti za sodelovanje. Zavod SR Slovenije za šolstvo in Republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu sta pripravila navodila za akcijo, napotke za pregled kolesa, preprosto dokumentacijo in nalepke za brezhibna kolesa, vse to pa poslala vsem občinskim svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in vsem osnovnim šolam. Obenem sta, skupaj s strokovnimi sodelavci tovarne koles Rog v Ljubljani, pripravila strokovne seminarje za uvajanje akcije. Usposobljeni občinski inštruktorji so v mesecu septembru prenesli znanje mentorjem prometne vzgoje na sestankih njihovih aktivov. Akcija Z varnim kolesom v promet ima vzgojni namen. Učenca želi neprisiljeno vzgajati za varno in odgovorno udeležbo v prometu, zato je učenec nosilec dejavnosti v akciji. Ob kolesu in kolesarjenju se bo vzgajal za pravilne odnose med ljudmi v prometu in tudi prevzemal del odgovornosti. Ob koncu bodo uspehe akcije in probleme, ki jih je odkrila akcija, obravnavale: oddelčne skupnosti, šolska skupnost učencev,-starši na roditeljskih sestankih in občinski sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, da bi pripomogli k večji varnosti otrok v prometu. MARJAN TOMŠIČ Vabilo Upravni odbor Društva matematikov, fizikov in astronomov SR Slovenije vabi na 35. jubilejni občni zbor društva, ki bo 14. in 15. oktobra 1983 v Cerknem, v hotelu ETA. Vabljeni so tudi vsi učitelji matematike in fizike, ki niso člani društva. -r Kadar referendum o skupnem pravilniku ne uspe Delavski svet »združene osnovne šole je sklenil, da se izvede referendum za sprejem pravilnika o osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov in sredstev skupne porabe v vseh temeljnih organizacijah naše šole. Kot osnova za novi pravilnik je Samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodek in skupno porabo v osnovnih šolah. Temeljne organizacije so imele doslej Pravilnik o delitvi osebnega dohodka iz prejšnjih let, ki je temeljil na Sindikalni listi in upošteval te marsikatera določila sedanjega samoupravnega sporazuma. Referendum o novem pravilniku je v naši temeljni organizaciji propadel. Menili smo, da je dosedanji pravilnik dovolj dober in da nam novi pravilnik ne prinaša tega, kar bi nam morala zagotoviti svobodna menjava dela. Kakšne so lahko pravne posledice te naše odločitve po prvem ali celo po drugem neuspelem referendumu? Ali je dovoljeno razpisani referendum preložiti tik pred dogovorjenim datumom? B. D. Po 127. členu Zakona o združenem delu morajo delavci vsake temeljne organizacije določiti osnove in merila za delitev sredstev za osebne dohodke. V istem členu pa so predvidene tudi posledice, če delavci ne določijo teh osnov in meril, in sicer v tem primeru lahko prejemajo delavci le z zakonom zajamčeni osebni dohodek, pristojni organ občinske skupščine pa lahko določi ukrepe za družbeno varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine. Pri tem naj še opozorimo na 108. člen prečiščenega besedila Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24-83), ki povzema in dodatno razčlenjuje določbe Zakona o družbenem delu in v zvezi s tem določa: — da so delavci y temeljni organizaciji dolžni samoupravni splošni akt, ki določa osnove in merila za delitev sredstev za osebne dohodke, poslati pristojnemu organu družbenopolitične skupnosti in službi družbenega knjigovodstva; — če služba družbenega knjigovodstva pri opravljanju nad-. zorstva nad zakonitostjo razpolaganja z družbenimi sredstvi ugotovi, da delavci v temeljni organizaciji ne ravnajo v skladu s samoupravnimi sporazumi oziroma družbenimi dogovori ali ravnajo v nasprotju z zakonom, obvesti o tem pristojni organ družbenopolitične skupnosti in nastopi z ustreznimi ukrepi, ki jih določa zakon: — če služba družbenega knjigovodstva ugotovi, da delavci v temeljni organizaciji niso določili osnov in meril za delitev sredstev za osebne dohodke, prejmejo delavci te temeljne organizacije le z zakonom zajamčene osebne dohodke, služba družbenega knjigovodstva pa o tem obvesti pristojni organ skupščine Poldi Podgornik — Kofolova Božur Hajdukovič Na vprašanja odgovarja Vili Veršaj, pomočnik predsednice Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo družbenopolitične skupnosti; — da pristojna skupščina družbenopolitične skupnosti v navedenih primerih lahko nastopi zoper organizacijo združenega dela z začasnimi ukrepi družbenega varstva. Ob tem pa je treba opozoriti, da mora biti po 106. členu Zakona o delovnih razmerjih samoupravni splošni akt, ki določa osnove in merila za delitev sredstev za osebne dohodke, v skladu s Samoupravnim sporazumom o skupnih osnovah in merilih, ki so ga delavci v temeljni organizaciji sklenili z delavci v drugih temeljnih organizacijah v sestavi iste delovne organizacije, prav tako pa ne sme biti v nasprotju s Samoupravnim sporazumom o skupnih osnovah in merilih, ki so ga delavci temeljne organizacije sklenili z delavci v drugih temeljnih organizacijah zunaj sestave delovne organizacije (v tem primeru je to samoupravni sporazum, ki so ga sklenile osnovne šole v SR Sloveniji). Zato se tudi v primeru, če delavci niso uskladili * osnov in meril za delitev osebnih dohodkov s samoupravnimi sporazumi ali pa so sprejeli osnove in merila, ki so v nasprotju s skupnimi osnovami in merili, določenimi s samoupravnim sporazumom, šteje, kot da delavci niso sprejeti osnov in meril; tudi v tem primeru veljajo omenjeni z zakonom določeni ukrepi zoper 'tako organizacijo združenega dela. Referendum, kot obliko osebnega izjavljanja delavcev, 's katero odločajo tudi o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, ureja Zakon o referendumu in o drugih oblikah osebnega izjavljanja (Uradni list SRS< št. 23-77). Po tem zakonu razpiše referendum delavski svet oziroma v šoli svet šole, v aktu o razpisu referenduma pa mora biti poleg besedila vprašanja, ki bo postavljeno na referendumu, določen tudi dan izvedbe referenduma. V zvezi s tem zakon določa, da od dneva razpisa do dneva izvedbe referenduma ne sme preteči manj kot 15 dni in ne več kot 60 dni. Ti roki pa veljajo tudi za odločitev o preložitvi že razpisanega dneva izvedbe referenduma, saj je takšno odločitev treba šteti kot nov razpis. Vedrino duha in človeško toplino je izražal nasmeh na obrazu Poldi Podgornikdve-Kofolove, in nihče ni mogel slutiti, da skriva ta nasmeh dolgoletni boj človeka trdne volje z zahrbtno boleznijo, ki jo je Poldi premagovala z delavnostjo in požrtvovalnostjo, pa tudi z radoživo družabnostjo. Tako je vztrajala na delovnem mestu skoraj do redne upokojitve. Rodila se je v času, ko so začeli načrtno raznarodovati Slovence na Primorskem i n jih socialno zatirati. Imela je srečo, da je zrasla na trdni kmetiji, ki je takrat edina dajala redkim Slovencem na domačih tleh ekonomsko varnost in s tem možnosti za vsestranski razvoj človeške osebnosti. V tem času, ko so bila pri nas prepovedana celo slovenska imena, in so zato narodno zavedni starši morali biti sami učitelji slovenščine svojim otrokom, s pomočjo uradno prepovedane in težko kupljene slovenske knjige, je razsodni in pogumni kmet Kofol pošiljal svoje hčere v ljubljanske šole, da so imele strokovni pouk materinščine. Med vojno, v času najhujšega fašističnega terorja, ko je po zaslugi Osvobodilne fronte slovenski jezik na Primorskem spet dobil veljavo, je tudi mlada učiteljica Poldi Kofolova z vsem žarom mladostne zagnanosti sodelovala pri kulfurno-prosvet-nem delu v domači vasi. Spodbudo in podporo je imela v domači družini, saj so bile štiri starejše sestre partizanske učiteljice: od teh sta dve poučevali v domači vasi in potem ko je bilo šolsko poslopje požgano, v domači hiši. Po vojni je stopila na nelahko pot prosvetnega delavca. Svoje najboljše moči je kot učiteljica posvetila rojstnemu kraju. Kasneje je kljub obremenitvi s šolskim delom in z obveznostmi do družine našla moč tudi za strokovno izpopolnjevanje. Usmerila se je v zahtevno delo s-priza-deto mladino. Pokopana je v rojstnem kraju Čepovanu. Tam se je med vojno v nenehni nevarnosti pred okupatorjevimi ukrepi začelo njeno prostovoljno delo za skupnost. Tam je ostalo njenih prvih devetnajst let učiteljevanja. V povojnih časih je to pomenilo slabe gmotne možnosti in veliko brezplačnega obšolskega dela, ki ga je Poldi opravljala vestno, požrtvovalno in nesebično tudi s pevskim zborom, ki deluje še zdaj. Prezgodaj je zamrl nasmeh na Poldinem obrazu, a ostal bo v spominu vseh, ki so jo poznali, imeli radi in ki so spoštovali njeno delo. Poldka Jegljič Lepe jesenske sobote smo pospremili Poldko Jegljič na radovljiško pokopališče k zadnjemu počitku. Poldka Jegljič je bila učiteljica 45 let. Njena življenjska pot je bila težka, samotna, a vendar bogata in uspešna. Poučevati je začela že leta 1916, torej še v stari Avstriji, na šolah v Kranjski gori in v Podgori pri Rožu, onstran Karavank. Leta 1920 je prišla na šolo v Žirovnico, kjer je ostala 41 let. Z učenci je prenašala težave prve svetovne vojne in po njej. Tudi v obdobju kraljevine Jugoslavije ji ni bilo prijetno, motile so jo strankarske razprtije in revščina otrok. Po okupaciji Gorenjske je morala tako kot drugi slovenski izobraženci v izgnanstvo v Srbijo. Leta 1944 je prevzela osvobojena Bolgarija 1200 jugoslovanskih otrok, ki so bili brez staršev in domov; tudi te male sirote so zaupali med drugimi učiteljici Jeglji-čevi. To človekoljubno delo je ljubeče opravljala do 15. oktobra 1945. Septembra 1945 se je smela spet vrniti med svoje drage Žirovničane. Tu so jo čakale spet nove te- VABILO Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za sočloveka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa. aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo. OKTOBER 1983 WN1VERZA METLIKA TITOVO VELENJE SLADKI VRH TITOVO VELENJE TOLMIN KOBARID BOVEC LOVRENC NOVA GORICA RUŠE H. 11., 12. 13. 13. 14., 15. 17., 18., 19. 20. 21. 21. 25., 26., 27., 28. 28. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE žave, požgana šola in pouk brez knjig in drugih učnih pripomočkov in veliko radovednih otrok, željnih slovenske besede. V večernih urah pa je požrtvovalno vodila za svoje učenke, starejše in mlajše, razne gospodinjske tečaje in krožke ročnih del. Pred nekaj leti so jo obiskali učenci novinarji naše .šole. Med drugim so jo vprašali, kakšen poklic bi si izbrala, če bi bila še enkrat pred to življenjsko odločitvijo. »Gotovo bi postala spet učiteljica,« jim je odgovorila. »Kljub vsem težavam sem bila srečna v. tem poklicu, lepo mi je bilo med Žirovnica ni.« Petinštirideset delovnih let — koliko je to šolskih dni, koliko učnih ur, koliko mladih, s svojimi težavami, hrepenenjem, sanjami, predvsem pa z željo, da bi razvijali, kar nosijo v sebi. Kdo bi mogel izmeriti njeno prizadevanje, da bi jih vzgojila tako, da bi bili zadovoljni sami in tisti, s katerimi bodo živeli in delali. Pravijo, da je človek rojen zato, da dela, trpi in se bojuje. Vse to je bila tudi vsebina življenja tovarišice Jegljičeve. Rada je imela otroke :"i vse ljudi, v ljubezni in delu zanje je minevalo njeno življenje. V vsakem otroku in v vsakem človeku je skušala najti kaj lepega, dobrega in koristnega in mu to pomagati razvijati. Deset lepo urejenih vasi ži-rovniškega okoliša tudi priča, da tod tovarišica Poldka Jegljič ni zaman učila in vzgajala. V vseh teh pridnih, ustvarjalnih in požrtvovalnih prebivalcih, njenih številnih učencih, bo živel spomin na njihovo dolgoletno učiteljico in njeno nadvse plemenito delo. SODELAVCI IN UČENCI Poslavljamo se od človeka, ki ga ni več med nami, od Božura Hajdukoviča, prijatelja, tovariša, sodelavca,. življenjskega sopotnika in nadarjenega sobesednika.. Prav zaradi neizprosne usode in spoštovanja do njega se ta trenutek presenečeni in vznemirjeni oziramo na njegovo življenjsko in ustvarjalno pot, brez velikih besed, kisov navadi ob takih priložnostih. Že zdaj pa je gotovo, da s še tako premišljenimi besedami ne bomo zmogli opisati njegovega lika v vseh razsežnostih. Življenjska in ustvarjalna pot Božura Hajdukoviča se je začela leta 1945 v Crljenicah pri Pleva-Iju. Diplomiral je iz jugoslovanske in svetovne književnosti in opravil magisterij na filološki fakulteti v Beogradu. Smrt je prekinila njegovo življenjsko pot in mu preprečila, da bi življenjsko in ustvarjalno dozorel. Zapustil pa nam je izjemno zbirko pripovedk Zarja nad zlim dolom, ki je bila nagrajena na natečaju zveze socialistične mladine Srbije, objavljena pa v Beogradu leta 1978, knjigo esejev in kritik Izkušnje kritičnega prijema (1983), roman v rokopisu, veliko kritično esejističnih besedil in pripovedk, raztresenih po književnih listih in revijah, znamenito znanstveno študijo o piscu Lazam Komarčiču (njegovo magistrsko delo), in še veliko drugih člankov. Upravičeno torej lahko rečemo, da je začel Božur Hajdukovič svoje književno delo na širokem področju ustvarjalnosti. Če upoštevamo, da je sodeloval tudi v književnem življenju Beograda (tudi kot član Zdniženja srbskih književnikov), s svojimi razpravami in polemikami ha javnih tribunah, da je kot novinar in urednik Prosvetnega pregleda, lista prosvetnih delavcev SR Srbije, pomembno prispeval k vsebini tega časopisa in da je kot široko razgledan in ugleden izobraženec s svojimi delovnimi in etičnimi lastnostmi zmeraj zbujal spoštovanje, je jasno, da je bil Božur Hajdukovič človek izrednih lastnosti, naprednih pogledov in dejavnega odnosa do sveta. J dramatično razgibane preobr« zbe sodobne vasi. To sugestivna umetniško podobo resnične® Življenja; z vsemi nejgovimi pb mami, z žalostjo in življenjskirf radostmi in tragedijami, je Ha\ dukovič izoblikoval kot dobi opazovalec in poznavalec te®1 okolja, njegovega jezika in mi selnosti. Hajdukovičevo kritično eseji stično delo temelji na pridobitve' moderne vede o književnosti' Spremljal je sodobno dogajanje' literaturi in književni kritiki, ki j je namenil največ pozornosti) hkrati pa se je zavedal vseh njt\ nih nevarnosti; kot književnik } verjel v moč književno umetni škega dela, kot kritik pa v md kritike. Kritična presoja je bila A Božura Hajdukoviča analitični in vrednostna hkrati. V metodo logiji je bil povsem izoblikovat kritik, ki se je zmeraj opiral M argumente in analizo. Posebni pozornost so zbudile njegov književne ocene, objavljene v rt viji Književnost. HajdukovičeV' književno kritično delo pa 0 ostaja samo pri predstavitveni de javnosti, saj se je poleg druge®' ukvarjal tudi s teoretičnimi vpra šanji književne kritike. Zdi se, di je prav v tovrstnih besedilih do\ segel vrh svojega književno-kriti škega dela. Hajdukovič je najprej kotpro fesor književnosti, kasneje pa tub kot časnikar in urednik Prosvet nega pregleda, spremljal vpraša) nja našega sodobnega vzgojno1, izobraževalnega sistema. Svoj) časnikarsko delo je opravljal '■ prepričanjem, da časnikarstvo 0 samo zapisovanje določenih po javov, temveč širše in osebni zavzeto prizadevanje za to, da b določena vprašanja ob pravočtt sni in kakovostni informacij kar najbolj vsestransko preuči) in rešili. Glede tega so posebni zanimivi in pomembni njegoi članki iz našega sodobnega kuh turnega življenja. \ Hajdukovič je kot pripovednik v knjigi Zarja nad zlim dolom, kjer opisuje hriboviti črnogor-sko-sandžaški svet v sodobnosti in bližnji preteklosti, uporabil nadvse individualiziran in barvit lokalni jezik. Na tematsko raznovrsten in razvejen umetniški način spleta avtor posamezne okraske in barve v živo fresko Božur Hajdukovič je zapast' spomin, vreden spoštovanje Njegovo življenje in delo, ki ju j tako zgodaj prekinila smrt, po menila za nas, njegove prijatelje nenadomestljivo izgubo. Spol nanje, da smo izgubili dobrega dragocenega in nesebičnega člo veka, zbuja v nas občutek nemoč pred usodo, hkrati pa iskrem potrebo, da ohranimo njegov Ih v trajnem spominu. VUK MI LATOV IČ DIMITRIJE MAŠANOVIČ Razpisna komisija pri VZGOJNO-VARSTVENI ORGANIZACIJI VRHNIKA razpisuje prosta dela in naloge — vodje enote Pogoji: Kandidat, ki je lahko vzgojitelj, učitelj ali strokovni delavec, motf imeti — najmanj 5 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovne® izpitu, bd tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu pre^! šolskih" otrok; — ; organizacijskega strokovne.sposobnosti; — aktiven in pozitiven odnos do samoupravljanja- Dela in naloge se razpisujejo za nedoločen čas s polnim delovni^ časom, Prijavite se v 8 dneh razpisni komisiji Vzgojno-varstvene organizacij1 Vrhnika, Tržaška 70. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 30 dneh. 25-letnica mature Maturanti 5. a učiteljišča v Mariboru (šolsko leto 1957/58)! Ob 25-letnici se bomo srečali v oktobru. Prijavite se na naslov: B® rislava Žitko, Gosposvetska cesta 13, 62000 Maribor. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 380 din za posameznike, 650 din pa za organizacije združenegU dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 20 din, pri povečanem obsegu pa 30 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. 1 Tiska ČZP Ljudska pravica. YL ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje j( časnik »Prosvetni delavec' prost temeljnega davka od prc meta proizvodov (glej 7. točko 1 odstavka 36. člena zakona o ob davčenju proizvodov in storitev' prometu).