Celovec, 20. aprila 1Q46 P05EBNA-VELIKONOCNA IZDAJA Številka j* ^ ■C.'V* A \i, to11 si—a Kristus je vstal, aleluja! Odeta v svatovsko oblačilo je pričakala narava velikonočne praznike. V bujnem zelenju in toplih sončnih žarkih so se skrili sledovi vojne. Vse je pripravljeno na vstajenje Gospodovo. V teh dneh, ko bomo po dolgih letih zopet v miru sedli k velikonočnem zajtrku, nam bodo zvonovi še lepše kot kdajkoli poprej, peli svojo velikonočno pesem. Čez poljane se bo razlegala Aleluja, mi pa bomo hvalili Boga, da nam je dal dočakati dan, ko moremo v miru nadaljevati svoje delo. Žal vojna še ni dovolj daleč za nctmi in njene rane še ne dovolj] zaceljene, da pri praznikih nekateri njenih posledic ne bi čutiti. Toda naj bo tako, ali tako. Velika noč je praznik nas vseh in za nas vse, posebno pa še za nas Slovence. Tudi za nas je vstal Kristus in vlil v nas upanja v boljše življenje. Pravira slovenskega hlapca Jerneja je trda in neizprosna. Na veliki petek je bila pribita na križ, a velikonočno jutro bo tudi njej praznik zmage in vstajenja. Kr-*,- \ mmnuinmmiiiniiiiii ///'• r. (//a.n—Mfftffiitit Ni lepšega časa v letu od velikonočnega in ne bogatejšega po mislih, s katerimi ga človek doživlja in spremlja ter po razpoloženjih in čustvih, ki jih v nas budi. Prebujajoča se narava nam na vsak korak pripoveduje, da je zdaj konec zimske dobe in ako že ni vse naokrog zeleno, se rastje pripravlja k temu, da si bo vsak hip nadelo novo, svežo in lepo pomladno obleko. Z globoko modrostjo je Cerkev postavila ta praznični krog v začetek pomladi in združila s smrtjo zime ter vstajenjem pomladi smrt in vstajenje Kristusovo. Je pa ta čas tudi bogat. Noben letni čas in nobena doba cerkvenega leta ne kaže take pestrosti razpoloženj in ni tako raznolika po njihovi vsebini kot ta. V ospredju stoji zadnje poglavje Kristusovega zemskega življenja in vernik ima priliko, doživljati ga v vseh njegovih stopnjah in oblikah, obsegajočih trenutke najbolj človeške slabosti in najvišje božje moči in slave, dramatičnega razpleta dogodkov in njihovega razpleta s smrtjo na križu .najgloblje, črne žalosti pa vriskajočega veselja in veličastja. Malokateri čas zahteva od človeške duše toliko sposobnosti in pripravljenosti za doživljanje vsega tega kot ravno velikonočni, ki pa zato dušo obogati kot noben drugi. A ob tej drami Kristusovega življenja se dogaja tudi v naravi nekaj, kar s silnimi močmi posega v človeško dušo in duha, razodeva pa se v običajih in navadah, ki jih ima ljudstvo ob tem času. In spet lahko rečemo, da ti niso ob nobeni letni dobi tako bogati. Kakor ob ostalih praznikih, polpraznikih in slovesnih prilikah leta, tako tudi v velikonočnem prazničnem krogu lahko ločimo dve skupini obredov, običajev in navad. Prvo skupino predstavljajo cerkveni obredi kot taki. Velika noč je čas Kristusove smrti in njegovega vstajenja; Cerkev nam z liturgijo Velikega tedna obnavlja to dramo v obliki veličastnih obredov, ki se zaključujejo z vstajensko procesijo. O teh obredih tukaj ne bomo govorili. V drugo -skupino pa spadajo običaji in navade, s katerimi naš narod enako kot drugi spremlja obrede prve skupine in izmed katerih nekateri še danes kažejo na to, da so bili prvotno tudi obredi, seveda pa ne obredi katoliškega Cerkvenega leta. Ta druga skupina namreč po veliki večini svojih sestavin izvira še iz predkrščanske dobe. V poganski dobi so imeli ti obredi kajpada vse večjo veljavo kot danes in so popolnoma in edini vladali, saj se je v njih izražalo poganstvo, verstvo naših pradedov, če ne to, pa vsaj staro pogansko versko izročilo. Marsikdo se bo vprašal, kako to, da se je ta druga skupina še do danes ohranila, ko smo Slovenci že vendar več kot 1300 let pokristjanjeni. Ali niso morda ti ljudski obredi in običaji nastali šele pozneje, po cerkvenih, in -so po tem takem cerkveni obredi in običaji prvotnejši? Odgovor na to vprašanje je ravno tako lahek kot zanesljiv. Nobenega dvoma ni, da so se tudi ob Cerkvenih obredih razvili nekateri ljudski običaji. V številnih krajih vzhodnih Alp, n. pr. na Solnograškem, na Koroškem, na Kranjskem in drugod so se pod vplivom zgodbe Kristusovega trpljenja, ki se v Velikem tednu obnavlja, jele prirejati takozvane pasijonske igre, za katere je ljudstvo samo dalo pobudo. Na Koroškem so znane Kostanjške pasijonske Igre. Te igre so pač nastale pod vplivom Cerkvenih obredov. Našteli bi lahko še več drugih takih primerov. Toda vsebina večine obredov in običajev druge skupine nam pripoveduje o njihovi predkrščanski starosti. Vzrok, da so se ohranili je pripisati misijonski praksi Katoliške Cerkve, ki je vsepovsod, kjer je razširjala krščansko vero, stremela za tem, da je v okviru zveličavnega nauka in v njega po-čast pritegnila tiste poganske obrede in običaje, ki so s svojo vsebino versko misel Cerkve zelo podpirali, oziroma da je svoje praznike postavljala ob takem času, ob kakršnih so bili prej naši poganski predniki proslavljali svoje. Posebno lep primer za to je ravno Velika noč, ki si jo hočemo v naslednjem ogledati. Velikonočni krog običajev se pričenja s cvetno nedeljo. Ta dan nosijo pri nas ljudje v cerkev blagoslavljat butare, ki jim ponekod po Slovenskem pravijo tudi b e g a-nice, gobane e, na Zilji ter na visokem Gorenjskem prajtelj, tudi p ran tel j, v Koprivni presta, v Podjuni in Mežiški dolini ter še ponekod p r e s n e c, okrog Laškega rep, na Dolenjskem ž e g e n, kravji žegen, živinski žegen, na Tolminskem v e v n i k, drugod pa še drugače. Slovenska butara ima toliko raznih imen kot v nobeni drugi deželi. Dela se na razne načine. Gorenjska boganca sestoji iz treh leskovih, treh vrbovih in treh drenovih šib, na vrhu ima šop oljke, brinja in bezga za „vršič" (B. Orel). Nanjo navežejo jabolk, pomaranč, ponekod fig, krhljev itd. Iz ime- na „presnec" sklepamo, da je moral nekoč viseti na butari tudi „presni kruh'. Ponekod na Koroškem, i na slovenskem i na nemškem, navežejo na butaro vrečico z vsemi vrstami žita, ki ga potem pomešajo med posevek, da bi -polje dobro rodilo. V okolici Ljubljane se je zadnja leta udomačila navada, napravljati butare iz oblanja, ki ga v narodnih barvah pobarvajo. Na ta način nastanejo kaj ljubke in dekorativne butarice, toda njih stari pomen s tem izginja. In ta je bil velik. Namen butare je čarati pomlad, privabiti jo v deželo, hkratu z njo pa priklicati blagoslov na polje, v hlev in v hišo. Kot celota je butara simbol prirodne zrelosti in plodnosti ,pa še sredstvo zoper zle sile, duhove in čarovnice. Seme z butare, pomešano med posevek, bo dalo dobro letino. Ponekod jo mora tisti, ki jo nese od blagoslova, najprej nesti na polje, šele na to domov. Navadno in najbolj razširjeno je, da zataknejo tri križe iz vrbovih vejic v njive. V Rožu jo po blagoslovu obesijo najprej na sadno drevo. Podrobne obrede izvajajo tudi pri živini. Križe zatikajo za hlevska vrata, osmukano zelenje in mačice pomešajo živini med krmo, zlasti bršljan, z leskovimi šibami iz butar pa ženejo živino prvič na pašo. Tudi hišo varuje butara. Ko jo fant prinese domov, gre z njo trikrat okoli hiše, kar -pomaga zoper strelo in ogenj, drugod potolčejo z njo trikrat po hišnem pragu. Ob nevihti se vejice iz butare sežigajo, na Spodnjem Koroškem pa pokade po blagoslovu dom in gumno. Ako se mačice zataknejo v ušesa, to varuje pred boleznim grla, vratu, ušes itd. Kdor pa poje tri mačice v kosu kruha ali masla, je varen pred hudim pogledom, slabostjo in omotico. Ob Božiču mora med drugim tleti na ognjišču les oziroma zelenje iz butare. Butaro nese k blagoslovu hlapec ali pa najstarejši sin. Čim večja je, tem boljše je, tem več blagoslova bo prinesla k hiši. Od blagoslova hite fantje z njimi domov, kdo bo prvi. S tem v zvezi je vera, da bo tista hiša pri letini in zdravju ter moči živine prva. V Podjuni je vera, da butara ne sme imeti -sodega števila (2, 4, 6) obročev, s katerimi so veje zvezane, temveč liho (1 3, 5). Cvetni nedelji sledi Veliki teden ki mu Slovenci pravijo tudi „vuzem" (vzh. Štajerska), vuzem, vuzam (Bela Kraj.) in še drugače. Pomenljivi dnevi so zlasti veliki četrtek, petek in sobota. Na veliki četrtek se začne strogi post, ta dan se običajno hiše nanovo prebelijo in počistijo. To pomeni, da je starega konec in da se človek in narava pripravljata na sprejem novih dogodkov. Z velikim četrtkom je združenih zlasti mnogo verovanj preprostega ljudstva. V Spodnji Zilji zapre gospodinja kokoši ob zadnjem klenku zvona v klet, kjer jih ima do sobote zaprte brez piče, zato da bi bile čez leto varne pred roparskimi ptiči in drugimi živalmi. Jajca, ki jih kokoši ta dan zneso, veljajo za blagoslovljena in polna čarobnih moči. Na Zilji so taka jajca, ko so zvonovi utihnili zagrebali v zemljo, ogra-žano od povodnji, jih metali čez streho hiš, da bi bila varna pred požarom, zakopavali so jih pod hlevski prag, kjer naj bi čuvala živino pred boleznimi, pa tudi pospeševala njeno polodovitost. V Velikovcu in Pliberku je bilo in ponekod morda še je, da ta dan prinesejo na trg prve rože in prvo sočivje, v Ljubljani pa so Posavke nosile na trg posušene repne olupke, ki se jedo za Veliko noč kot takoimenovana jed „aleluja" v spomin na lakotno leto 1529. Jednilnik od velikega četrtka do velike sobote je strogo posten, toda že se pripravljajo velikonočne jedi. Dopoldan utihnejo zvonovi, gredo v Rim, in odslej pa do sobote se glase samo raglje, klepete i, drdračka, bren-če itd. Raglja je prastar instrument, ki še danes služi pri marsikaterem primitivnem ljudstvu za odvračanje zlih duhov, demonov in čarovnic. Pomisliti moramo, da je pomlad oziroma narava še vsa mlada, nebogljena in demoni bi ji mogli škodovati. Temu odvračalnemu (apotopejskemu) namenu služi še marsikatero drugo napravljanje ropota ob velikonočnem času. Na Zilji na Veliki četrtek po vesperi otroci z gorjačami razbijajo stare zaboje, sode in drugo ropotijo, ki so jo bili znesli skupaj pred cerkvena vrata. V Škofji Loki se to še danes vrši na Veliki petek in sicer pomeni ta ropot grom in pokanje zemlje ob Kristusovi smrti. Toda ta pomen je ropot dobil še le v novejšem času, kar dokazuje to, da se na Zilji vrši že na Veliki četrtek oziroma po nekem starejšem autorju celo na samo Veliko sredo (F. Franciszi). V Škofji Loki pravijo na-pravljanju tega ropota, da „Boga strašijo" — torej čisto jasno: odvračajo demone in duhove. Razbiti les potem na velika soboto pred cerkvijo zažgo za velikonočni ogenj. Na Veliki četrtek stavijo po cerkvah „božji grob". Te povsem cerkvene naprave se je polastila ljudska fantazija -in zlasti „božji grobi" preteklih desetletij so se odlikovali po svojem kmečkem realizmu in izraznosti. Veliki petek je dan globoke žalosti. Posebnih običajev ni, pač pa je z njim združenih dokaj verovanj, deloma tudi vremenskih. Če pade to jutro slana, ne bo v tem letu nič več škodilo rasti, dež to jutro pa pomeni sušo čez leto. Plevel, izruvan na veliki petek, ne bo več zrasel ,ne sme pa se tedaj prati perila. Na Spodnjem Koroškem -so v prejšnjih časih ugasnili ogenj na ognjišču, ki je gorel od velike sobote preteklega leta. Ker je veliki petek dan Kristusove smrti, ni čudno, če se mu daje tudi sicer globok pomen. V spomin na Kristusovo smrt ponekod to noč spi družina na tleh. Pod razpelom v cerkvi je pogrnjena rjuha, na katero stresejo kmetje pšenico. Ob odhodu od razpela vzame vsakdo s seboj prgišče pšenice, ki jo potem primeša posadku, da bi bolje rastlo (Zilja). Strašenj-e Boga v Škofji Loki smo že omenili. Na veliko soboto -imamo celo vrsto običajev, oziroma obredov, ki kažejo ostaline starega verstva ter njihov novi pomen v duhu krščanstva. Ko zazvone zvonovi, taka je vera, priteče v studencih, potokih in vodnjakih, pa tudi po vodovodu, blagoslovljena voda, s katero se je treba umiti. Ta običaj je gotovo predkrščanski, kajti v pomladnih obredih primitivnih narodov ima voda zdravilno, očiščevalno in čarobno moč in stari Kranjci so se na veliko soboto umivali s tekočo vodo, da bi se zarovali pred kugo. Ve-likosobotno umivanje ima še danes vsepovsod stari obredni pomen. Druga važna ostalina je velikonočni ogenj. Ropotijo, katero so pred dnevi razbili, to jutro zažgo, obenem so ob tej priliki mnogokje požgali tudi vse stare preperele lesene križe. Ogenj so zanetili s kresilnim kamnom in gobo, nakar ga je duhovnik blagoslovil. Ta ogenj raznosi potem mladina po vasi in zopet tekmuje med seboj, kdo bo prvi. Ta dobi darilo. S tem ognjem gospodinja zaneti ogenj na domačem ognjišču in nekoč so se morale velikonočne jedi kuhati samo na takem ognju. Danes se seveda ta običaj ne izvršuje več tako strogo. Kot „sveti ogenj" ima kajpada zopet magično moč — okoli Škofje Loke obhodijo otroci s tem ognjem posestvo, da bi bilo na ta način obvarovano hudega. Drugod zakopljejo pepel ali oglje v njivo, pod hlevski prag in podobno. V krog ogenjskih obredov spadajo tudi velikonočni kresovi ,ki jih zažigajo Slovenci na vzhodnem Štajerskem in na južnem Koroškem na veliko soboto zvečer, oziroma ponekod na veliko nedeljo kmalu po polnoči. Naši panonski Slovenci jim pravijo „vuzem n i c e", „v u z m e n i c e", „v u z e n i -c e" in podobno, na Koroškem pa se imenuje tak ogenj „kries". Takih kresov prižge celo vrsto in najraje na vzvišenih krajih. V zvezi z njimi so potem sprevodi z gorečimi baklami, ki jih prirejajo zlasti v Rožu, v La-bodski dolini in drugod na južnem Koroškem. Pomen teh ogenjskih obredov je raznovrsten. O bpomladanskem enakonočju naj ti ognji pomagajo soncu do moči, nadalje naj varujejo zemljo in rast, človeka in žival pred demoni. Tudi naj pripomorejo kot čarobne sile k večji rasti in rodovitnosti. O kakih neposrednih zvezah teh ognjev s kulturo sonca do danes še ni zanesljivih sledov. Zato pa je tembolj očitna njihova očiščevalna in obrambna narava, kar se vse lepo sklada z ostalimi obredi In običaji velikonočnega kroga. Na veliko soboto popoldan se nadalje navadno blagoslavljajo velikonočne jedi, katere nosijo najstarejša dekleta k blagoslovu v lepo pletenih jerbasih ali cekarjih, pokritih z lepo vezanim velikonočnim prtom. Pri nas pravijo tem jedem na kratko „ž e-g o n". Po končanem blagoslovu dekleta med seboj tekmujejo .katera bo prva prišla do-nov, kajti tista se bo to leto prva omožila (Rož fn drugod) ,ali pa bodo pri njeni hiši prvi opleli proso. Blagoslovljene jedi se jedo pred drugimi jedmi. Strogo je bilo tudi v navadi, da se te jedi ne smejo jesti niti z v licami ali z nožem, temveč so se morale prijemati z rokami, jajčne lupine so se mo-r de metati v ogenj. Na vrsto pridejo te jedi šole po procesiji oziroma slovesnosti. Ustanova obrednega velikonočnega jedilnika, v katerem imajo meso in jajca v obliki piru-hov ali pisanic veliko vlogo, je prastarega izvora in ima pomen obreda, ki prinaša moč, zdravje in plodnost. V splošnem je jutro k elike nedelje tisti čas, ko te jedi stopijo v veljavo. V krog teh časovnih plodnostnih obredov spada tudi po raznih krajih Slovenije razširjeno tresenje ali ši tanje sadnega drevja (vzhodna Štajerska, Dolenjska, Pohorje). V Rožu poleg tega še nalože debelih kamnov med veje ,da bi se v jeseni tako šibile od sadja. V Podjuni in Rožu gredo ponekod v tej noči na polje molit in poškropijo zemljo z blagoslovljeno vodo. Krog velikonočni obredov in običajev je skoraj ravno tako neizčrpen, kakor je raznoličen. Na veliko nedeljo se proslavlja praznik Gospodovega vstajenja. Kakor je Cerkev obdala ta dan z vsemi bogastvi svoj« liturgije, tako ga je tudi ljudstvo spremilo in g» še danes spremlja s številnimi ustanovami < svojega duhovnega življenja. Vstajenje samo se proslavlja s procesijami in obhodi, ki so nedvoumno ostanek starih obhodov zemljišča in letine. Ob tej priliki kmečko ljudstvo navadno pokaže svojo praznično narodno i nošo. Procesijo spremlja vsepovsod, tudi južno od Karavank, pokanje možnarjev, ki je danes pač le prešeren privesek tega dogodka, nekoč pa je imelo isto vlogo, kakor ves ostali velikonočni trušč :odvračanje in strašen] e demonov. Iz visokih zvonikov se razlega, tipično slovensko pritrkavanje zvonov, naša monumentalna ljudska glasba. Minil je strogi post in na mizo prihajajo velikonočne jedi, med njimi zlasti pisanice, pisanke, r u m e n i c e, r e m e n k e, p i r u h i ali kakor jih naš narod še Imenuje. Ta, pretežna v vzhodni Srednji Evropi razširjena navad» je še danes živa skoro po vsem Slovenskem, kjer ločimo nekako šest raznih pokrajinskih stilov njihovega okraševanja. Izmed jedi omenimo še „mali kruhek", ki se ponekod daje na mizo, zlasti pa daruje. Velika nedelja je praznik obdarovanja, zlasti med mladimi ljudmi. Najpogostejše darilo je pisanica z zaljubljenim napisom al* imenom fanta in dekleta. Poleg pisanic naj še omenimo t. zv. „k r a j č k e" (Železniki, Dražgoše), to so posebne oblike „malega kruhka". Pa tudi od žegna, ki mu na Koroškem ponekod pravijo „Wazam* (vuze*»' vstajenje) dobi vsakdo, ki pride ta dan k hiši Veselje, ki je zavladalo, posvečujejo š* razne igre: trklanje s pirhi, trkanj' pirhov, sekanje pirhov in znam»' nite belokranjske: turn, most, kurjibol in druge. Tudi v njih se razodevajo star» mitična jedra, ki pa so v teku časa izgubil» mnogo svojega prvotnega pomena. To bi bila kratka in bežna slika Velik* noči, kakor jo s svojimi običaji proslavlj* naše ljudstvo in naš narod. Daši je ta slik» zelo nepopolna, nas vendar uči, da se je * okviru velikonočnih obredov ohranilo mnO' go obredov, običajev in verovanj, ki segaj0 iz samega okvira verskih obredov v starejše čase in deloma tudi v starejše kultura' plasti. Če združimo vse sestavine v kolike1, toliko zaokroženo podobo, ,se pokaže, da *' vsi obredi in običaji sučejo okoli nastop' pomladi, oziroma konca zime, okoli časa, k° se vrši boj med obema, a je že gotovo, bo zmagalo mlado leto in mlado sonce. Tedaj je kmetova glavna skrb blagor polj»-živine in tudi domače hiše. Mnogo sestavi* vsebuje v sebi misel, da je treba pričara*' plodnost in rodovitnost in to na razne n*' čine, pomagati soncu do večje moči, pa tud* človeku pripomoči do zdravja in plodnost* Posebno se izraža ista sila v ukrepih zop0* sile, ki bi mogle to plodnost narave kakor' koli preprečiti in škodovati zemlji, živi0*' človeku. Te ukrepe smo imenovali obrambn*-apotropejske. Sem spadajo tudi vsa pravil* ki prepovedujejo delati to in ono in V „recepti" za zdravje. Veliko vlogo pri vs«* teg igrajo razne očiščevalne akcije, prt mer imata zopet ogenj in voda velik pom®'* Na ta način se nam iz teh obredov in obič* jev razodeva kar svet zase, poleg versk** obredov še svet starejših obredov, ki pa rS1 dokazujejo, da je pomladni čas igral vaš0*' vlogo v poganskem verstvu. Po svoji naravi je podoba sveta, kak°r nam jo nudijo ti obredi in običaji, zelo k* ravna. To verstvo s epa tudi še ni povzp^* na kako višjo stopnjo. Obstoja iz nekih zmičnih ali, svetovnih božanstev, iz in zlih demonov ter duhov ,iz njihove n»*^ sebojne borbe, pa še iz tega ali onega va na človeka ter njegovo imetje. V blst^ ni v tem nobene višje verske in etične vendar je pa gotovo, da je nekoč prav verstvo bilo zelo razširjeno. Šele krš6a’|; stvo je prineslo v zgodovini verstev t0<\ tisto versko in etično idejo, ki je poveza* predvsem z duhovnim življenjem človeka ravno drama Kristusovega življenja je Dj®. primer. Če pa bi bili danes ponovno Prii: Ijeni, postaviti ta praznični krog v kak *etf, datum, bi tega ne mogli storiti bolje, ko ^ bi ga ponovno postavili v datum starih P ganskih pomladnih običajev ,kot je to storls, Cerkev pred stoletji. Zaradi tega je sl® mnogo starih sestavin izgubilo svoj nek“^ nji pomen ter vsebino in samo nekatere ^ ga še obdržale, a še te samo v svrho , skega obreda. Toda take, kakršne so, 9° p vedno dragocene starožitnosti našeg® slehernega naroda, katere moramo oh mernem razumevanju čuvati in ohraniti- ” v zadnjem času je liturgično gibanje P0,S ^ tilo mnogo pozornosti tem starinam kulture in iz njih črpalo zavest spoš*0^ nja do duhovne preteklosti lastnega naI?. t* pa tudi vsega človeštva, ki je nekoč štadij prehodilo. Pomisliti moramo Pa.£ čno, da je v teh spominskih spomenikih „ vedno živa duša ljudstva, saj bi brez h.. naša Velika noč ne bila to, kar je: naj'* praznih našega ljudstva. Veliki peiek in velika nedelja Tistega leta je bila vigred prav tako zgodnja ko letos. Že meseca marca so ma-elce splezale v vrbinje in drobne čebelice »o živo obletavale leskove abranke ter se vse rumene — kot bi bile popadale v zlat prah — vračale v svoje uljnjake. Toda veliko noč je koledar kazal pozno, šele sredi aprila — tudi skoraj tako ko letos. Zato pa za butare na cvetno nedeljo ni bila stiska, kje dobiti zelenja. Bilo je lepega, temnozelenega bršljana s košatimi kobulji črnih jagod, kolikor si ga hotel. In so bile zavoljo tega tisto leto v Šentvidu butare še posebno košate in bahate. Gruntarski fantje so prinesli v farno cerkev takšne, da so jih komaj zmagovali, če je bilo treba za obrambo svojih gruntarskih pravic butaro obrniti tako, da je bila pripravna za padec po hrbtu onemu, ki bi se drznil kakor koli ugovarjati ali omalovaževati njeno lepoto in moč. Tudi v cerkvi so onega leta butare prav posebno možato udarjale ob kameniti tlak. Tačas je bila taka navada, rekel bi, skoraj pravica, da so med blagoslovom olja in butar, pa tudi Pozneje med mašo od časa do časa poropo-tall z butarami po tleh: s tem so posnemali duhovnika, ki s križem udari po cerkvenih vratih, ko sta se prej z organistom „skozi zaprta vrata nekaj kregala". Ne vem, ali se je ta pravica ohranila do današnjega dne ali he. Tega je že dolgo in marsikaj se je med lem lahko spremenilo. Veliki teden je bil poln sonca. Lahne spomladanske sapice so pihljale tako toplo in prijetno, da je bilo moči tudi otroke vzeti seboj k pomenljivim obredom velikega tedna. Zlasti veliki petek je v šentviški prostrani fari težko pričakovani in dolgo zaže-Ijeni dan vseh onih kmečkih otrok, ki zavoljo velike oddaljenosti od farne cerkve ne morejo v cerkev drugače, kot o posebnih Prilikah. In taka prilika je ravno veliki petek popoldne, ko se odpravljajo k božjemu 3robu in k počeščenju Križanega, ki leži ob božjem grobu na tleh. Pri Mandrških sicer niso bili tako zelo daleč od farne cerkve, a edini sinko, ki so Sa po domače klicali za Ludve-ta, je bil tačas še majhen. Do šolske starosti sta mu manjkali še skoraj dve leti. Nič ni torej čudno, če mu je bilo tistega leta prvič objavljeno, da pojde — če bo priden — z mamo "Boga kušnit”. Prej je bil seveda premajhen. kmetih nimajo takih vozičkov za otroke «akor v mestih; da bi pa deco kdo večji del Poti nosil, še misliti ni. Mali junak mora biti tedaj že toliko pri sebi, da zmaga dolgo pot 'ja in nazaj. In Mandrški Ludve je očeta in mater prepričal, da mu še na misel ne pride, da bi se Pustil en sam korak nesti „štuporamo". Zato le dobil zagotovilo, da letos na vsak način Pojde k božjemu grobu, — samo da bi bilo ‘epo vreme! Vreme je pa bilo res prekrasno! Da st ga videli, malega Ludveta, ko je z materj koračil proti Šentvidu! Kot da bi bil ve svet njegov. Cajgasta obleka (doma namre niso bili bogati, prej revni) je bila nova 1 tako polikana, da je bil pri dolgih Mačica! rob obrnjen navznoter. Suknjič je razločn kazal sledove vaškega šivankarskega mo; stra. Bil je fantičku precej prevelik: „Otroc itro rastejo, pa jim je vse takoj prema; an°', je utemeljeval krojač svoj prav i: °Pravičeval svoje „strokovne" grehe. Klobuček je bil čisto po okusu Ludvet Samega. Okrogel je bil, oglavje podobne ne kakemu polcilindru, krajevci pa ozki in ne jrzgor zasukani. Na levi strani so bila z rak zataknjena peresa, lepo živo poba) Vana,- bela, mdora in rdeča. Nanja je bil Lr clv® posebej ponosen in se ni dal pregc v°riti, da bi jih pustil odstraniti, čeprav s j*® sestre norčevale, da ima kurje perje z 'lobukom. junaško jo je rezal Ludve z materjo prol ar'. Na vsej dolgi poti, ki je držala čez bc aata polja, ni bilo nikjer žive duše na njiv o®liki petek je na kmetih praznik. Ta da: Pravljajo samo tista dela, ki veljajo pripre za največji krščanski praznik — velik Zadimi setvami po njivah in nai dn^6 zoranimi brazdami gospodari zadnj trn* Velike9a tec^na i® božje sonce, topli ve Vi ITl V sinlih višavah drobna pesem pol tak93 pevčka-škrjančka. Tudi ta dan je bil Pad* Sveta tikota j® razgrnila svoj pajčola Po Spoko)no pokrajino. Ludve je občuti bil zemlji tišino in žalost, kakršno j 2al. v‘