,,Corrigenda" v pedagogični zgodovini Bbhm-ovi. (Dalje.) Pridemo do Lutra samega. Kaj je soditi o tem glasovitem možu? Ptič se po petju spozna; človeka pa naj lože sodimo po govorjenji ia po spisih njegovih, ker mu v serce ne moremo gledati. In ravno Martin Luter je bil mož, ki je silno veliko govoril in veliko spisal. Človek bi mislil, da bo potem sodba o njem lahka; pa ternu ni tako in sicer zato ue, ker je mož pri svojem množnem govorjenji in pisarjenji, ne le razno, ampak večkrat tudi narazno govoril in terdil, t. j. ni si bil dosleden. Zato je pri njem tako lahko mogoča dvojna nasprotna sodba. Njegovi častitelji si izvolijo iz njegovih govorov in spisov le to, kar se njim prikladno zdi, in zapojejo mu vekovito slavo ter ga povzdigujejo kakor osmi čudež sveta; njegovi nasprotniki pa tudi v njegovi lastni orožnici nahajajo dovelj orožja zoper njega. Nekteri so že izrekli, da se Luter ne da prav presoditi, t. j. da je njegov značaj nekakšna vganjka. Vendar če prevdarimo njegovo osorno izrejo in druge različne okoliščine njegovega življenja ter vse njegove govore in spise ne le nekterih odlomkov: nam ne bo Luter nič več vganjka, marveč to nam bo nerazvozljiva zastavica, kako je bilo mogoče, da je tak mož jih mogel toliko za seboj potegniti, da ima še zdaj toliko — kakor je videti — resnobnih čestilcev, i n p a d a s e po Bohmovi izjavi in po druzih nas blizo zadevajočih izkušnjah — zljubi še katoličanom se zanimati in ogrevati za njega in njegovo reč! Saj se morajo Lutra že protestantje sami sramovati, če ga le hočejo spoznati, če le hočejo naravnost misliti in po pravici soditi. Da se razvidi, kako prisiljena, nezaslužena in neresnična je slava, ktero Bohm Lutru poje in za učiteljske pripravnike in pripravnice na široko okrog intonira, hočemo v nekterih potezah tu pokazati Lutrov pravi značaj. Martin Luter je vžival v mladosti kaj malo veselja, malo tiste prijetne brezskerbnosti, zarad ktere sploh blagrujemo mladostna leta; veliko je preterpel vsled revščine, pa še več vsled presilne ostrosti doma in v šoli. Sam pripoveduje, kako ga je mati za ničast oreh do kervavega pretepla, in da ga je drugikrat oče tako zelo kaznoval, da ga jame sovražiti in že hoče staršem ubežati. V šoli se je primerilo, da je bil eno sanoo dopoldne petnajstkrat tepcn in vendar se ni nič naučil — neitel nichts gelernt bei all' dem Staupen und Zittern, der Angst und dem Jammer". Vsled take odgoje se je lotila njegovega močnega duha neka čudna sterpnjenost in obupljiva bojazljivost; mesto vesele detinske pokorščine, neka tužna, tihoma se grozeča upornost, ktera se je dala strahovati, ne pa pregnati. Tudi pomanjkanje ni dobro vpljivalo, ker še v latinskih šolah si je moral s petjem po ulicah kruh služiti. Pozneje je prišel sicer telesno v boljše okoliščine, a za njegovo dušo pa ni bilo dobro, da je zašel med takrat že močno slaboglasne ker slaboverne nhumaniste" ter pričel ž njimi jako veselo življenje. Pa naenkrat se mu vest zbudi in lahkomiseljuo veselje se urno spremeni v nekakšno tužno zamišljenost. L. 1505 ga je nezrečeno pretresla nagla smert prijatelja, ki je bil v dvoboju zaklan; in ravno tisto leto ga je pred Erfurtom vjela tako viharna nevihta, da je v smertni nevarnosti sklenil v samostan iti: ,,Als ich", je pisal požneje, nmit Schrecken und Angst des Todes eilende umgeben, gelobte ich ein gezwungen und gedrungen Geliibde". Oče mu je zelo branil, ker ga je lahko poznal, da ni za saraostan, pač pa po svojih obilnih zmožnostih za posvetno čast in učenost. Pa nič ni pomagalo. Še enkrat, piše Janssen, zbere svoje prijatelje na večerjo k igri in petju ter jim napove, da se je svetu odpovedal in da pojde k avguštincem za meniha. Vse prijateljsko odsvetovanje je zastonj; jokaje ga spremijo do samostanskih vrat. Znamenito je še to, da seboj v samostan ni prinesel druzih knjig, nego dva ajdovska pesnika Vergilija in Plavta, in (ker sam o sebi pravi), da še ni do 20. leta biblije bral, čeravno bi jo bil lahko v Erfurtu, kjer je študiral. Da ni bil za samostan, pričajo njegove besede: nIch gieng in'sKloster und verliess die Welt, indem ich an mir verzweifelte". Po taki dvomljivi odgoji je tedaj Lutra zadela še tista nesreča, ki med nesrečami ni naj manjša, da je — zgrešil svoj stan. Napačni stan si izvoliti je sicer za vsacega človeka sitna reč; vendar modri človek si ve še pomugati po izreku sv. Avguština: ,,Si non es vocatus, fac, ut voceris!" Toda ravno tega — prave modrosti je Lutru bolj ko vsega druzega manjkalo. Nekteri celo terdijo, da Luter ni bil zdravega uma, da je bil na duhu rnočno bolan, nekakšno blazen! P. Bruno Schon v svoji zanimivi knjižici ndr. Martin Luter aufc dem Standpunkte der Psychiatrie beurtheilt, Wien 1874" iz njegovih spisov — po pred navedenem pregovoru, da se ptič po petji spozna — dokazuje, da je imel njegov velik uui več velikih bolezni: halucinacije, iluzije, blodnoveličje (Grossenwahn), sploh čutniško prenapetost in zuaedenost; ter od tod tolik napuh, sebičnost, vertoglavost glede sv. pisma, brezmerno zmerjanje nasprotnikov itd. Ta spis ima tem vcč veljave, ker je irael pisatelj 19 let priložnost natanjko opazovati raznoverstne norce v veliki deželni blaznici na Dunaji. (Dalje sledi.)