89 POMEN UČENJA SLOVENŠČINE V OKVIRU IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA ZA SLOVENSKO SKUPNOST V VARAŽDINSKI ŽUPANIJI Mojca MEDVEŠEK | COBISS 1.02 IZVLEČEK Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji Avtorica v svojem prispevku ugotavlja, da so se v šolskem sistemu na Hrvaškem možnosti za učenje slovenskega jezika izboljšale. Predstavlja načine poučevanja slo- venskega jezika v Varaždinski županiji, strukturo učencev, njihove motive za učenje ter odnos učencev in staršev do slovenskega jezika. Pri spraševanju o tem, v kolikšni meri učenje slovenščine v okviru izobraževalnega sistema prispeva k ohranjanju slovenske skupnosti oziroma revitalizaciji jezika, se opira na podatke, v raziskavah zbrane s po- močjo kvantitativnih in kvalitativnih metod. Pokazalo se je, da se večina mladih, ki se slovenščino uči v šoli, opredeljuje za Hrvate, njihovo vstopno znanje jezika pa je šibko. KLJUČNE BESEDE: slovenščina, šola, revitalizacija jezika, Varaždinska županija, Hrvaška ABSTRACT The Importance of Learning Slovene within the Educational System for the Slovenian Community in Varaždin County The opportunities for learning Slovene within the Croatian school system have im- proved. The paper presents the teaching of Slovene in Varaždin County, the demo- graphic structure of the students, their reasons for learning Slovene, and the attitude of the students and their parents towards learning Slovene. The purpose is to find out to what extent the teaching of Slovene within the framework of the educational system contributes to the preservation of the Slovenian community and to the revi- talisation of the language. The paper relies on data collected using quantitative and qualitative methods. The results show that the children who learn Slovene at school mostly declare themselves Croats. Their initial knowledge of Slovene is poor. KEY WORDS: Slovene, school, revitalisation of the language, Varaždin County, Croatia | Dr. sociologije, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, SI-1000 Ljubljana; mojca.medvesek@inv.si DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 90 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 UVOD Že v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (v nadaljevanju: SFRJ) so imeli Slo- venci na Hrvaškem kot eden od konstitutivnih narodov z jezikom povezane pravice, ki so bile od leta 1963 zapisane v Ustavi Socialistične republike Hrvaške in Ustavi SFRJ. 1 Te pravice se kljub formalnopravni enakopravnosti narodov in narodnosti večinoma niso uresničevale v skladu z zapisanim. Javna raba slovenskega jezika na Hrvaškem ni bila niti zagotovljena niti zaželena, učenje slovenskega jezika v izobra- ževalnem sistemu je bilo izjema. 2 Slovenščina se je v omejenem obsegu govorila v krogu družine in v kulturnih društvih. To je bila delno tudi posledica razširjanja ideje o skupni jugoslovanski pripadnosti ter konceptu bratstva in enotnosti. V obdobju skupne države Jugoslavije je mnogo potomcev Slovencev na Hrvaškem izgubilo po- vezavo s slovenstvom in slovenskim jezikom (Lokar 2014: 228). Z razpadom Jugoslavije in nastankom novih držav se je pod vplivom novih druž- benopolitičnih okoliščin začel spreminjati odnos slovenske skupnosti do slovenske- ga jezika in etnične identitete. Slovenska skupnost še zlasti po letu 2000 v večji meri uresničuje obstoječe možnosti na področju družbene (kulturne) in politične partici- pacije. Spodbuden je trend, ki se kaže v angažiranju slovenske skupnosti pri organi- ziranju različnih oblik učenja slovenskega jezika. V zadnjih letih so se v nekaterih žu- panijah na Hrvaškem izboljšale možnosti za učenje slovenskega jezika tudi v javnem šolskem sistemu. To velja na primer za Varaždinsko županijo, kjer učenje slovenščine na osnovnih šolah poteka kot obšolska dejavnost, v srednjih šolah pa kot fakulta- tivni ali izbirni predmet (po modelu C). Vprašanje je, ali se bo učenje slovenščine v šoli med pripadniki slovenske skupnosti odrazilo v revitalizaciji slovenskega jezika. Pri tem revitalizacijo razumem kot nabor praks ali ukrepov, s pomočjo katerih bo slovenski jezik pridobil nove domene rabe jezika, s tem pa se bo povečala njegova institucionalna moč (Paulston 1994). Seveda pri revitalizaciji jezika ne gre samo za jezik, temveč tudi za identiteto in (vsakodnevne) izkušnje govorcev oziroma skup- nosti (Hornberger 2008: 2). Nekateri strokovnjaki (Edwards 1985: 75; Fishman 1990: 23; Hornberger 2008) opozarjajo, da šola sama ne more »rešiti« manjšinskega jezika, lahko pa njegovo vključevanje v izobraževalni proces pomembno vpliva na izboljša- nje njegovega statusa v družbi, večjo samozavest manjšine (Kaufmann 2006: 2437), povečanje števila govorcev manjšinskega jezika in medgeneracijski prenos jezika. Vsekakor je učenje jezika v šoli v primerjavi z rabo jezika v družini tisto področje, ki ga lahko snovalci politik skupaj z manjšinsko skupnostjo z različnimi ukrepi laže usmerjajo in nadzirajo. V prispevku predstavljam način izvajanja učenja slovenščine na različnih ravneh (osnovna in srednja šola) v Varaždinski županiji, strukturo učencev, motive za učenje, 1 Več o tem glej Medvešek 2017: 150–151. 2 Leta 1947 je bil v osnovni šoli v Labinu oblikovan oddelek s slovenskim učnim jezikom; delo- val je eno šolsko leto. V osnovni šoli na Reki pa je oddelek s slovenskim učnim jezikom deloval tri leta, in sicer od leta 1950 do leta 1953 (Riman 2013: 372). Mojca MEDVEŠEK 91 48 • 2018 odnos učencev in staršev do učenja slovenščine ter postavljam vprašanje, ali učenje slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu prispeva k revitalizaciji jezika in ohra- njanju slovenske skupnosti. KAKO ZAUSTAVITI ZMANJŠEVANJE ŠTEVILA GOVORCEV SLOVENSKEGA JEZIKA V VARAŽDINSKI ŽUPANIJI? Popisni podatki hrvaškega zavoda za statistiko kažejo, da se število Slovencev (po ka- tegorijah narodna pripadnost in materni jezik) na Hrvaškem od leta 1953 zmanjšuje (Medvešek, Riman 2017: 188). Število v popisih opredeljenih Slovencev se, čeprav v nekoliko manjši meri, zmanjšuje tudi v obmejni Varaždinski županiji. Tabela 1: Število prebivalcev Varaždinske županije, ki so se ob popisih prebivalstva opredelili za slovensko narodno pripadnost ali slovenski materni jezik Popisi prebivalstva 2001 2011 število delež prebivalstva županije število delež prebivalstva županije slovenska narodna pripadnost 562 0,3 496 0,28 slovenščina kot materni jezik 583 0,3 505 0,29 Vir: Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške 2001, 2011 K nekoliko počasnejšemu zmanjševanju števila prebivalcev, ki se ob popisu oprede- ljujejo kot Slovenci oziroma za materni jezik navajajo slovenščino, verjetno pripomo- re obmejni položaj Varaždinske županije, saj se je med prebivalci teh območij – kljub oblikovanju državne meje – ohranila večina čezmejnih interakcij, kot so: etnično me- šani zakoni, vzdrževanje sorodstvenih vezi, zaposlovanje, izobraževanje, potrošniške aktivnosti (Kneževič Hočevar 2007). Slovenci se iz različnih razlogov kontinuirano priseljujejo na Hrvaško, zdi pa se, da se že druga in vse naslednje generacije v velikem številu ne opredeljujejo več za Slovence in imajo šibko znanje (ali pa so brez znanja) slovenskega jezika. Tako nekateri strokovnjaki govorijo o visoki stopnji asimilacije slovenske skupnosti na Hr- vaškem (Josipovič 2014: 72; Lokar 2014: 228). Edwards (2006: 104) meni, da je zmanjševanje števila govorcev manjšinske- ga jezika posledica stika med skupinama z neenako politično in ekonomsko moč- jo. Narodne manjšine imajo v primerjavi z večinsko populacijo manjšo politično in ekonomsko moč, kar velja tudi za slovensko skupnost na Hrvaškem. Dejavnike, ki lahko prispevajo k zaustavitvi upadanja števila govorcev manjšinskega jezika, nava- ja Crystal (2000: 130–143): višji status manjšinskega jezika v družbi, večja ekonom- ska moč manjšinske skupnosti, večja legitimna moč manjšinske skupnosti v očeh Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 92 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 večinske skupnosti, večje število domen, kjer se lahko uporablja manjšinski jezik, zadostno število pripadnikov jezikovne skupnosti, močna prisotnost v izobraževal- nem sistemu, močna literarna dejavnost v manjšinskem jeziku, izkoriščanje infor- macijsko-komunikacijske tehnologije, močno razvit občutek etnične identitete ter formalnopravna zaščita in priznanje s strani večinske skupnosti. Našteti dejavniki so kompleksni in pokrivajo večino področij družbenega življenja. Slovenska skupnost na Hrvaškem je pri uresničevanju nekaterih omenjenih dejavnikov uspešnejša, pri uresničevanju drugih pa bistveno manj. Prav zato, ker na ohranjanje manjšinskega jezika vpliva več dejavnikov, ki jih je pogosto težko uresničiti, je Edwards (2006) manj optimističen glede možnosti, ki jih imajo narodne manjšine v povezavi z revitalizacijo manjšinskega jezika. Meni, da je revitalizacija jezika manjšinske skupnosti teoretično možna, vendar so za to potreb- ne »revolucionarne« spremembe, ki niso omejene samo na sprejemanje ukrepov v zvezi z jezikom. Predvsem poudarja pomen subjektivnih dejavnikov, kot sta želja in volja manjšinske skupnosti, da ohrani svoj jezik. Uresničevanje ukrepov od zunaj, brez izrazite podpore manjšinske skupnosti, ne prinaša želenih rezultatov. Edwards (prav tam) se sprašuje, ali ima manjšinska skupnost, ki je praviloma v podrejenem položaju, dovolj moči, da uresniči željo po ohranjanju jezika. Prav tako meni, da za vzdrževa- nje jezikovne kontinuitete manjšinske skupnosti vse domene rabe jezika niso enako pomembne. Domene, ki so povezane z najpomembnejšimi vidiki posameznikovega življenja, kot so družina, šola in delovno mesto, imajo gotovo večjo težo pri ohranja- nju jezika kot domene, ki se jih posameznik udeležuje občasno ali prostovoljno (na primer delovanje v kulturnem društvu). Jezik, ki se uporablja v omenjenih treh dome- nah, je za pripadnika manjšine ključnega pomena (prav tam: 103). Izvedene raziskave (Medvešek, Novak Lukanović 2017; Medvešek 2017) kažejo na to, da med pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem v omenjenih treh domenah prevladuje raba hrva- škega jezika. Določene spremembe se odvijajo le na področju učenja slovenščine v šoli, pa še to v zelo omejenem obsegu. Na kakšen način je slovenski jezik vključen v izobraževalni sistem v Varaždinski županiji, predstavljam v naslednjih poglavjih. PRAVNI OKVIR UREJANJA POLOŽAJA SLOVENSKEGA JEZIKA NA HRVAŠKEM Varstvo pravic narodne manjšine je v prvi vrsti odgovornost države, v kateri manjšina živi, v podporo pri ohranjanju manjšinskih jezikovnih in kulturnih značilnosti pa je lahko tudi izvorna država s svojo zakonodajo in z ukrepi ter bilateralnimi dogovo- ri. Položaj Slovencev na Hrvaškem je opredeljen v Ustavi Republike Hrvaške (1990), Ustavnem zakonu o pravicah narodnih manjšin (2002) in drugih področnih zakonih. Za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika na Hrvaškem je pomemben 11. člen Ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin, ki določa, da se »vzgoja in izobra- ževanje pripadnikov narodnih manjšin izvajata v predšolskih ustanovah, osnovnih Mojca MEDVEŠEK 93 48 • 2018 in srednjih šolah v svojem jeziku in pisavi«. Omeniti velja še 15. člen, v katerem je zapisano, da imajo »pripadniki manjšin možnost ustanovitve kulturnih društev, knjiž- nične, arhivske in znanstvene aktivnosti z namenom ohranjanja, razvoja in izkazo- vanja svoje kulturne identitete«, in 18. člen, ki govori o pravici narodne manjšine do lastnih medijev (tisk, radio in televizija) ter o vključevanju za manjšino (in tudi večino) relevantnih vsebin (tudi v manjšinskem jeziku) v nacionalne, regionalne in lokalne medije (Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin 2002). Možnosti, ki jih imajo narodne manjšine na Hrvaškem glede učenja in rabe manj- šinskih jezikov v vzgojno-izobraževalnem sistemu, so opredeljene še v Zakonu o rabi jezika in pisave narodnih manjšin (2000), Zakonu o vzgoji in izobraževanju v jeziku in pisavi narodnih manjšin (2000), Zakonu o predšolski vzgoji in izobraževanju (1997), Zakonu o vzgoji in izobraževanju v osnovni in srednji šoli (2008) ter Zakonu o učbe- nikih v osnovni in srednji šoli (2010). Hrvaška zakonodaja narodnim manjšinam pravico do izobraževanja v njihovem jeziku omogoča po celotni vertikali. Ministrstvo za znanost, izobraževanje in šport Republike Hrvaške je za raven osnovne in srednje šole za narodne manjšine razvilo tri modele in posebne oblike izobraževanja: 3 1) model A − učni jezik v šoli je jezik narodne manjšine, kar pomeni, da pouk poteka v jeziku in pisavi narodnih manjšin, obvezno pa je učenje hrvaškega jezika; 2) model B − dvojezično izobraževanje, kar pomeni, da pouk poteka v hrvaškem jeziku in v jeziku narodne manjšine; 3) model C − jezik manjšine se poučuje kot ocenjevan izbirni predmet (manjšinskega jezika se učenci učijo 2–5 šolskih ur tedensko, kar vključuje tudi spoznavanje manjšinske književnosti, geografije, zgodovine, glasbe in likovne umetnosti), učni jezik učencev v šoli pa je hrvaščina. Narodne manjšine lahko same izberejo model izobraževanja, ki mora biti v skla- du z izkazanim interesom oziroma ustrezno udeležbo pri izvajanju programa. Obsta- ja možnost, da na posamezni šoli organizirani pouk, ki je namenjen manjšinskim predmetom, obiskujejo tudi učenci drugih šol, kar pa je v praksi zaradi organizacijske in časovne komponente zelo težko uresničljivo. V trenutnih okoliščinah lahko slo- venska skupnost zaradi razpršene poselitve in relativno majhnega števila kandida- tov učenje slovenskega jezika organizira zgolj po modelu C. Formalnopravno dobro zasnovano varstvo narodnih manjšin na Hrvaškem se v praksi spopada s težavami pri uresničevanju posameznih pravic. Uresničevanje pravice do učenja manjšinske- ga jezika v šolskem sistemu pogosto ni enostavno, saj mora hkrati obstajati močan interes manjšinske skupnosti, vodstva šole, lokalne skupnosti in političnih akterjev. Ker manjšinske pravice s strani vlade oziroma politike niso predstavljene kot nujne in pravične, se jih mnogokrat interpretira kot privilegije manjšinske skupnosti, zaradi česar tudi ne dobijo ustrezne podpore pri vodstvu šole, v lokalni skupnosti ali med političnimi akterji. 3 To so: poletna ali zimska šola, pouk na daljavo (dopisni pouk) in posebni programi za vključe- vanje romskih učencev v vzgojno-izobraževalni sistem. Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 94 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 URESNIČEVANJE UČENJA SLOVENSKEGA JEZIKA V VARAŽDINSKI ŽUPANIJI Na Hrvaškem so jezikovni tečaji, ki jih samostojno ali kot dopolnilni pouk izvajajo slovenska kulturna društva, še vedno najbolj razširjena oblika učenja slovenskega je- zika. To ne velja za Varaždinsko županijo, v kateri Slovensko kulturno društvo Nagelj in Hrvaško-slovensko društvo prijateljstva Varaždin nimata tradicije izvajanja tečajev. V Varaždinski županiji učenje slovenščine na nekaterih osnovnih in srednjih šolah poteka kot fakultativni predmet, izbirni predmet (po modelu C) ali pa kot obšolska dejavnost. V okviru predšolske vzgoje učenje slovenščine ni omogočeno. Na ravni osnovne šole se v Varaždinski županiji učenje slovenščine 4 od šolskega leta 2012/2013 izvaja kot obšolska dejavnost, ki jo v veliki meri financira Ministr- stvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije (v nadaljevanju: MIZŠ). 5 Slovenski jezik v osmih osnovnih šolah Varaždinske županije poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije. Pouk poteka po učnem načrtu, ki so ga pripravile učitelji- ce, obsega šestdeset ur letno in se izvaja kot obšolska dejavnost, kar pomeni, da ni del rednih šolskih dejavnosti, učenci pa niso ocenjeni. V prvem šolskem letu, 2012/2013, je pouk slovenščine obiskovalo 239 učencev, v šolskem letu 2017/2018 pa je bilo k pouku vpisanih le še 95 učencev. V šestih letih izvajanja učenja sloven- skega jezika na osnovnih šolah je prišlo do precejšnjega padca števila vpisanih ot- rok. Po mnenju ene od učiteljic učenje slovenščine nekatere šole niti ne spodbujajo niti ga ustrezno ne promovirajo, zaradi česar se v zadnjem obdobju k pouku ne vpisujejo novi učenci (INV 2018). Na ravni srednje šole se v Varaždinski županiji učenje slovenščine izvaja po mo- delu C ali kot fakultativni predmet. Druga gimnazija Varaždin je postala prva srednja šola na Hrvaškem, v kateri je slovenščina del rednega učnega programa. V prvem letu učenja slovenskega jezika (šolsko leto 2011/2012) je pouk obiskovalo 64 dijakov (MZOS 2012), v šolskem letu 2016/2017 pa 52 dijakov. Slovenščino se kot plačljiv fa- kultativni predmet, ki je organiziran, če je zanj dovolj interesa, dijaki lahko učijo tudi na Prvi gimnaziji Varaždin. 4 Učenci pri tej obšolski dejavnosti poleg slovenskega jezika spoznavajo tudi slovensko kulturo ter naravne in kulturne značilnosti Slovenije. 5 Delo učiteljic financira MIZŠ Republike Slovenije, pouk pa se izvaja v prostorih hrvaških osnovnih šol. Mojca MEDVEŠEK 95 48 • 2018 METODOLOŠKA IZHODIŠČA Pri ugotavljanju pomena učenja slovenščine v šoli za slovensko skupnost v Varaždin- ski županiji se opiram na empirične podatke, zbrane v raziskavah: Perspektive učenja slovenskega jezika v osnovnih šolah Varaždinske županije (2013), 6 Promocija učenja slovenskega jezika v Varaždinski županiji (2014), 7 Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi (2013–2016) 8 in Priložnosti in mož- nosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko skupnostjo v sosednjih državah. 9 Podatke smo v navedenih raziskavah zbirali s pomočjo kvanti- tativnih in kvalitativnih metod. Med učenci in dijaki, ki se v Varaždinski županiji uči- jo slovenski jezik, ter njihovimi starši smo izvedli anketiranje. Za namen anketiranja smo pripravili ločene vprašalnike za učence in dijake ter vprašalnike za starše. Leta 2013 smo izvedli anketo med 239 učenci (od prvega do osmega razreda) na dva- najstih osnovnih šolah Varaždinske županije. Vprašalnik je izpolnilo 183 učencev, kar je 76,6-odstotna realizacija ankete, in 145 staršev, kar je 60,6-odstotna realizacijo an- kete. Leta 2014 smo anketo izvedli še med dijaki Druge gimnazije Varaždin, ki se učijo slovenski jezik, in njihovimi starši. Med 45 dijaki, ki so obiskovali pouk slovenskega jezika, je vprašalnik izpolnilo 41 dijakov (91-odstotna realizacija ankete) in 39 staršev (87-odstotna realizacija ankete). Učenci in dijaki so izpolnjevali vprašalnik v slovenskem jeziku, starši pa so imeli možnost izbire, ali bodo vprašalnik izpolnili v slovenščini ali hrvaščini. V primerjavi s starši osnovnošolcev, ki so vsi izpolnili vprašalnike samo v hrvaškem jeziku, so ne- kateri starši dijakov izpolnjevali vprašalnike tudi v slovenskem jeziku. Šest staršev (15 odstotkov) je izpolnilo vprašalnik v slovenščini in štirje starši (10 odstotkov) v obeh jezikih. 6 Projekt je sofinanciral Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. 7 Projekt je sofinanciral Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. 8 Temeljni raziskovalni projekt Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi (2013–2016), 6J7-5570, je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejav- nost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 9 Projekt Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med sloven- sko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah (CRP V6-1633) so financirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter MIZŠ. Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 96 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 Tabela 2: Struktura anketiranih učencev in dijakov ter njihovih staršev, ki so sodelovali v anketi v Varaždinski županiji (izraženo v odstotkih) Osnovne šole, 2013 Druga gimnazija Varaždin, 2014 starši (N = 145) učenci (N = 183) starši (N = 39) dijaki (N = 41) spol spol ženski 72,9 ženski 68,7 ženski 69,0 ženski 71,0 moški 27,1 moški 31,3 moški 31,0 moški 27,0 brez odgovora 0 brez odgovora 2,0 starostna struktura starostna struktura do 30 let 4,3 7–9 let 3,9 do 30 let 25,6 1. letnik 9,8 31–40 let 51,4 10–12 let 41,4 31–40 let 64,1 2. letnik 43,9 41–50 let 37,7 13–15 let 54,7 41–50 let 7,7 3. letnik 19,5 51–60 let 6,5 51–60 let 2,6 4. letnik 26,8 nad 61 let 2,6 narodna pripadnost narodna pripadnost hrvaška 93,1 hrvaška 96,7 hrvaška 92,3 hrvaška 95 slovenska 2,8 hrvaška in slovenska 0,5 ruska 5,1 brez odgovora 5 drugo 2,1 slovenska 0,5 makedonska 2,6 brez odgovora 2,1 brez odgovora 2,2 materni jezik materni jezik hrvaščina 91,7 hrvaščina 90,2 hrvaščina 94,9 hrvaščina 100 hrvaščina in slovenščina 3,4 hrvaščina in slovenščina 5,5 ruščina 5,1 slovenščina 2,1 slovenščina 0,5 hrvaščina in drugi jezik 1,4 hrvaščina in drugi jezik 3,7 ruščina 0,7 ruščina 0 domač, zagorski 0,7 Podatki kažejo, da so se za učenje slovenskega jezika na osnovnih šolah odločili pred- vsem učenci višjih razredov, med katerimi so prevladovala dekleta. Velika večina učencev in staršev (več kot 90 odstotkov) je odgovorila, da je njihov prvi oziroma ma- terni jezik hrvaščina. Le manjši delež učencev (10 oziroma 5,5 odstotka) in staršev (pet oziroma 3,4 odstotka) je za materni jezik navedel dva jezika: hrvaščino in slovenščino. Anketa, izvedena med dijaki, je pokazala, da so se za učenje slovenščine odločili predvsem dijaki drugega in četrtega letnika, med katerimi so prav tako prevladovala dekleta. Med dijaki se nihče ni opredelil za pripadnika slovenske narodnosti in nihče Mojca MEDVEŠEK 97 48 • 2018 ni navedel, da je njegov materni jezik slovenščina. Samo en dijak Druge gimnazije Varaždin je pri vprašanju o narodni pripadnosti dopisal, da je Hrvat s slovenskimi koreninami. 92,3 odstotka staršev se je opredelilo za hrvaško narodnost, dva starša (5,1 odstotka) sta navedla rusko narodnost, en starš (2,6 odstotka) je navedel make- donsko narodnost. Pri vprašanju o maternem jeziku je 94,9 odstotka staršev navedlo hrvaščino, dva starša (5,1 odstotka) pa sta navedla ruščino. Informacije, ki smo jih dobili s pomočjo anket, smo dopolnili z intervjuji, v ob- dobju od leta 2016 do leta 2017 izvedenimi s pripadniki slovenske skupnosti v Va- raždinski županiji. Za izvedbo intervjujev smo pripravili polstrukturiran vprašalnik. Potencialne intervjuvance smo iskali s pomočjo metode snežna kepa, kar pa se je pokazalo za vse prej kot enostavno. Vzpostavili smo stike z različnimi posamezniki s slovenskimi predniki. Nekateri med njimi že v izhodišču niso želeli sodelovati pri ra ziskavi, drugi so si tik pred izvedbo intervjuja premislili in zavrnili srečanje. Izvedli smo intervjuje s tremi pripadnicami slovenske skupnosti srednje generacije, ki so t. i. prva generacija, ter z eno mlajšo predstavnico druge generacije (takrat dijaki- njo). Med njimi sta se dve intervjuvanki opredelili kot Slovenki, ena intervjuvanka je povedala, da je njena identiteta sestavljena (slovenska in hrvaška), ena anketiranka, pripadnica druge generacije, pa se je opredelila kot Hrvatica. POMEN UČENJA SLOVENŠČINE V OKVIRU IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA ZA SLOVENSKO SKUPNOST Izvajanje učenja slovenščine je rezultat sodelovanja slovenskih in hrvaških državnih organov in institucij, predvsem pa je rezultat prizadevanj posameznih pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem. Učenje slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti na osnovnih šolah in učenje slovenščine po modelu C na srednji šoli sta bila v izhodi- šču organizirana za potrebe slovenske skupnosti. Ankete, izvedene med učenci, dijaki in njihovimi starši, so pokazale, da pouk slovenskega jezika obiskuje precejšnje, celo prevladujoče število mladih, ki se ne opredeljujejo kot pripadniki slovenske skupnosti oziroma nimajo slovenskega družinskega ozadja. O razlogih za majhno število otrok, ki imajo slovensko družinsko ozadje, v šolah se je spraševala intervjuvanka 3: »Ja, samo […] ne vem […] kako nas je malo, če imamo mladi normalno velike družine, pa še na novo se priseljujejo?« Majhno število mladih kažejo tudi popisni podatki iz leta 2011, ko je bilo za Slovence opredeljenih 36 prebivalcev Varaždinske županije, starih od 0 do 19 let. Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 98 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 Tabela 3: Starostna struktura prebivalcev, ki so se po narodni pripadnosti opredelili za Slovence Skupaj 0–9 let 10–19 let 20–29 let 30–39 let 40–49 let 50–59 let 60–69 let 70–79 let 80–89 let 90 let in več Varaždinska županija št. 496 14 22 16 56 100 103 96 50 36 3 % 100 2,8 4,4 3,2 11, 3 20,2 20,8 19,3 10,1 7, 2 0,6 Vir: Popis prebivalstva 2011, Varaždinska županija Osemintrideset prebivalcev Varaždinske županije, starih od 0 do 19 let, je ob popisu navedlo, da je slovenščina njihov materni jezik (Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške 2017a, 2017b). Tabela 4: Starostna struktura prebivalcev, ki so kot materni jezik navedli slovenščino Skupaj 0–9 let 10–19 let 20–29 let 30–39 let 40–49 let 50–59 let 60–69 let 70–79 let 80–89 let 90 let in več Varaždinska županija št. 505 10 28 19 57 104 103 100 53 28 3 % 100 2 5,5 3,8 11,3 20,6 20,4 19,8 10,5 5,5 0,6 Vir: Popis prebivalstva 2011, Varaždinska županija Tako majhno število opredeljenih pripadnikov slovenske skupnosti se v vzgojno-izo- braževalnih ustanovah Varaždinske županije hitro porazgubi. Seveda lahko predvi- devamo, da je posameznikov, ki imajo slovenske prednike, v Varaždinski županiji več, kot jih to navaja ob popisih prebivalstva. Vprašanje pa je, ali se neopredeljevanje za slovensko narodno pripadnost ob popisih odraža tudi v njihovem »vsakodnevnem« narodnem (ne)opredeljevanju. Ali to pomeni, da nimajo več vezi s slovenstvom in slovenskim jezikom ali gre za razlikovanje med javnim narodnim opredeljevanjem in zasebno narodno identifikacijo? »Nas je tukaj po zadnjem popisu v celi Varaždinski županiji 500 in nekaj, od tega jih je sigurno 400 in nekaj v penziji. Njihovi vnuki so pa tukaj Hrvati. Če so šli v Slovenijo, so pa Slovenci,« je povedala intervjuvanka 2. O narodnem opredeljevanju ob različnih priložnostih pa je intervjuvanka 1 raz- mišljala takole: Zakaj se ne opredeljujejo kot Slovenci? Evo, tu imate mene primer. Jaz se nisem. Ko so bile volitve, se nisem deklarirala kot pripadnica manjšine. Jaz teh problemov z identiteto nimam. Mene, če boste vprašali, kaj sem po identiteti, jaz sem po materi Hrvatica, po očetu Slovenka. Imam dvojno državljanstvo. […]. Jaz osebno ne vidim smisla, da bi jaz tu rekla, da sem Slovenka. […]. Ne vem, kaj bi dobila s tem, da bi na volitvah rekla: »Meni pa dajte tisti list za manjšine.« Ne vidim konkretno, v bistvu, zakaj. […]. Bi pa težko rekla, kaj sem. Težko bi se opredelila, da sem ali eno ali drugo. Mojca MEDVEŠEK 99 48 • 2018 Posamezniki, ki izhajajo iz etnično mešanih zakonov, se pogosto ne opredeljujejo za eno ali drugo narodnost in svojo identiteto razumejo kot sestavljeno. Sestavljene identitete pa ne morejo izraziti ob popisih prebivalstva ali v drugih oblikah javne- ga opredeljevanja (rojstnih knjigah, volilnih imenikih itd.). V takih primerih pogosto prevlada pragmatična odločitev in s tem opredelitev za večinsko pripadnost. Podob- na situacija je pri tistih, ki so se na Hrvaško preselili zaradi poroke in imajo otroke v etnično mešanem zakonu. Jaz poznam samo en par v Varaždinski županiji, ki sta člana društva, da sta oba Slovenca. Večina nas je pravzaprav v mešanih zakonih. Mladih, ki imajo otroke v šoli, nas je zelo malo. […]. Vsi ostali so tukaj že na pol, najmanj na pol, da so naših let, ampak kak se Slovenci prilagodimo, so se tudi oni. (Intervjuvanka 2) Marsikomu med njimi se zdi logično, da se njegovi otroci opredeljujejo kot pripa- dniki večinske skupnosti, torej kot Hrvati. »In oni dve (otroka intervjuvanke, op. av.), saj sta tukaj doma, oče jima je Hrvat, ne morata bit ... če hočeta bit Slovenke, kar se mene tiče, sta lahko, ampak meni to kakšne logike nima,« je o narodnem opredelje- vanju svojih otrok menila intervjuvanka 2. Zdi se, da mladi ne razmišljajo pretirano o relacijah etnična ali narodna identiteta in državljanstvo. Intervjuvanka 4 je, ne glede na to, da se doma z mamo pogovarja tudi v slovenščini, na vprašanje, kako bi se opredelila po narodnosti, odgovorila: »Po narodnosti sem Hrvatica, ker nimam dvojnega državljanstva. Mama nima slovenske- ga državljanstva, čeprav je rojena v Sloveniji in je večino svojega življenja bila tam, ampak je bila še Jugoslavija in dedek si je vzel hrvaško državljanstvo.« Pokazalo se je, da imajo ljudje različne strategije vključevanja v družbo priselitve. Nekateri so še vedno previdni, kadar se je treba opredeljevati v javnih evidencah. Tu je bila težava. Ko so se morali ljudje ob popisu izjasniti, si marsikdo ni upal napi- sati, da je Slovenec. Ko smo imeli svojo evidenco (evidenco kulturnega društva, op. av.), so se pa. Zdaj pa jim rečeš, saj vi to lahko spremenite. […]. Nihče ne upa tega narediti. […]. Izgubili smo ogromno ljudi. […]. Številka je bila manjša, kot dejansko je. (Intervjuvanka 3) Drugi javno izkazujejo svojo narodno pripadnost. Kot je še povedala intervjuvanka 3: Mene vsi v našem kraju poznajo kot Slovenko, na takšen ali drugačen način. [...]. Naj- prej me niso razumeli ... Potem sem ugotovila, da nič ne razumejo, sem tu pa tam spregovorila kakšno besedo hrvaško. Najprej nisem želela govoriti hrvaško. Zdaj pa s tistimi, ko vidim, da res nič ne razumejo, govorim hrvaško, z ostalimi pa v slovenščini. Slovenci, ki se preselijo na Hrvaško, najprej poskrbijo za svojo eksistenco in dobro počutje. To pogosto pomeni, da se okolju prilagodijo. O rabi slovenskega jezika, Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 100 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 vključevanju v hrvaško družbo in druženju z drugimi Slovenci je intervjuvanka 2 po- vedala naslednje: Recimo v Šibeniku, takrat ko smo imeli vseslovensko srečanje – ena gospa iz Šibeni- ka je rekla, da se oni vsak teden dobijo in skupaj štrikajo samo zato, da se slovensko pogovarjajo. Mi tukaj te potrebe nimamo, ker pravzaprav imaš s kom govoriti sloven- sko. Mi vsi hodimo v šoping v Ormož, tako da ni kakšne potrebe. Oni dol pa verjetno jo že imajo in se bolj skupaj držijo. Tukaj ni tako, da so ostali ljudje tok drugačni, da bi se z nekom družila samo zato, ker je Slovenc, a ne? Ti mogoče ravno tako ne paše. Tam, kjer jih je malo in so ljudje v okolju različni, ali pa če te okolica ne sprejema … Če tebe okolica sprejema, si ti del okolice, če te pa ne sprejema, potem pa iščeš nekaj, kamor se lahko vklopiš; pol se ponavadi vklopiš med ljudi, ki so iste nacionalnosti kot ti. Tukaj v Varaždinu to res ni potrebe. Jaz nikoli nisem doživela nič slabega zato, ker sem Slovenka. Pa se mi še danes sliši in se mi bo celo življenje slišalo, ker imam gorenjski naglas, ki nikoli ne bo šel stran. O razlogih oziroma motivih za učenje slovenskega jezika smo v anketi spraševali učence, dijake in njihove starše. Graf 1: Odgovori učencev osnovnih šol in njihovih staršev na vprašanje, zakaj so se odločili za učenje slovenščine, 2013 (izraženo v odstotkih) Motivi učencev za učenje slovenskega jezika so različni. Učenci so se v najvišjem deležu za učenje slovenskega jezika odločili zato, ker je po njihovem mnenju znanje različnih jezikov pomembno in potrebno. Med pomembnimi dejavniki za učenje Mojca MEDVEŠEK 101 48 • 2018 slovenskega jezika je bilo poudarjeno tudi to, da imajo v Sloveniji sorodnike in pri- jatelje, da so se v Sloveniji šolali njihovi starši in da jim bo znanje slovenščine prišlo prav pri potovanjih v Slovenijo. Starši učencev so poudarili pomen znanja sloven- skega jezika zaradi možnosti nadaljnjega izobraževanja njihovih otrok v Sloveniji ali potencialne zaposlitve v Sloveniji. Skoraj tretjina staršev pa je poudarila, da je otrok sam izrazil željo in interes po učenju slovenščine. Anketirani dijaki in njihovi starši so učenje slovenščine v še večjih deležih ute- meljevali s pragmatičnimi razlogi, ki kažejo na to, da je slovenščina percipirana kot perspektivna izbira za nadaljnje izobraževanje ali zaposlitev v Sloveniji. Ti razlogi so bili pri dijakih, ki so že bliže odločitvi o nadaljnjem izobraževanju ali zaposlitvi, zlasti pa pri njihovih starših, še nekoliko izrazitejši kot pri osnovnošolcih. Na Hrvaškem je študij v Sloveniji priljubljen, saj naj bi diploma, pridobljena v tujini, imela na trgu dela večjo vrednost. Študij v Sloveniji ima še druge prednosti: lažji vpis na nekate- re študijske smeri, na katere se na Hrvaškem zaradi velike konkurence ne bi mogli vpisati, možnost pridobitve štipendije za pripadnike avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in potomce slovenskih izseljencev ter s tem povezana možnost subvencioniranega bivanja v študentskih domovih. Graf 2: Odgovori dijakov Druge gimnazije Varaždin in njihovih staršev na vprašanje, zakaj so se odločili za učenje slovenščine, 2014 (izraženo v odstotkih) Kaj menijo o učenju slovenščine v šoli, smo povprašali tudi intervjuvanke. Pokazalo se je, da so dobro informirane o možnostih učenja slovenskega jezika v šoli. Imajo pa različne poglede in mnenja o tem, ali se bodo njihovi otroci učili slovenščino v Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 102 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 šoli oziroma zakaj se njihovi otroci ne učijo slovenščine v šoli. Intervjuvanka 2, katere otroka nista vključena k pouku slovenščine, je povedala: Jaz sem svoje otroke naučila slovensko, čeprav doma govorimo hrvaško od začetka, ker sem morala tudi jaz vadit, ko sem prišla. Ampak po televiziji, knjige, risanke … bratranci in sestrične, vsako leto na počitnicah gor (v Sloveniji, op. a.). Naslednje leto bosta šli v šolo slovenskega jezika na Filozofsko fakulteto v Ljubljani […]. Meni je bilo važno, da znata slovensko. Se mi zdi, da … samo kakšna vrata jim lahko odpreš s tem, če znata jezik. Pa tudi malo bi me bilo sram, da se s svojo staro mamo pogovarjata hrvaško. […]. Glede na to, da starejša že par let govori, da bo šla študirat v Ljubljano, je to treba narediti (tečaj slovenskega jezika v Sloveniji, op. a.). Vsak jezik jima dobro pride. Ni to zdaj iz nekih … čist tok, da znata. Zakaj ne bi, če imata možnost? Poleg tega se je intervjuvanki 2 zdelo učenje slovenščine ob vseh drugih šolskih in obšolskih aktivnostih, ki jih imajo njuni otroci: »Še ena stvar zraven.« Pripomnila je tudi: »[…] je tudi vprašanje, kakšna kvaliteta je, če en Hrvat, ki se je učil slovensko na fakulteti, predava (slovenščino, op. a.), verjetno moji znata boljše kot on.« Intervju- vanka 1, katere otrok še ni šoloobvezen, je o slovenščini v šoli menila: Jaz nisem bila na nobeni uri slovenskega jezika. Sem pa videla, da otroci na prire- ditvah v osnovni šoli tak veselo berejo, pojejo, recitirajo, tako se mi zdi, da jim je fajn. […]. Mislim, da so otroci zadovoljni. Kako je to na Drugi gimnaziji, je že malo bolj resna stvar. […]. Ne vem, koliko je tistim, ki so se učili slovenščino in so šli študirat v Slovenijo, koliko jim je to pomagalo. Intervjuvanka 4, ki se je učila slovenščino v srednji šoli in izhaja iz etnično mešanega zakona, v katerem se je mama z njo pogovarjala slovensko in ima namen izobraže- vanje nadaljevati v Sloveniji, je povedala: »Ne, v osnovni šoli nismo imeli slovenščine. To gimnazijo pa sem izbrala zaradi slovenščine. To je edina šola v Varaždinu, ki ima slovenščino.« Dodala je še: »Mislim, da (slovenščina, op. a.) ni toliko popularna. V moji generaciji nas je samo pet, od teh petih samo trije pridemo na pouk slovenščine. Ostali pa enkrat ali dvakrat na leto. Samo kadar je obvezno, ko so izpiti kakšni. Mislim, da se premalo dijakov odloči za učenje slovenskega jezika.« O učenju slovenščine v Varaždinski županiji, ki poteka šele nekaj let, imajo starši mešane občutke. Intervjuvanka 3 je predstavila, kako ona vidi percepcije staršev o učenju slovenskega jezika v šoli: Če bi ponudila učenje francoščine, bi verjetno starši rekli: »Ja, dajmo, super!« Za slovenščino bodo pa rekli: »Kaj naj s tem?« Srednješolce najlažje dobiš, ker že začne- jo razmišljati o študiju in staršem že »klik« naredi. Na ravni osnovne šole je še bolj sentimentalno … Saj doma tudi malo razumejo, saj gremo kdaj na počitnice, pa k Mojca MEDVEŠEK 103 48 • 2018 babici in dedku … Naj zna, nič mu ne bo škodilo. Ne, koristilo mu bo, samo škodilo mu ne bo. V vrtcu pa: »Ah, kaj bi, saj so še majhni.« Glede tega, ali bodo njeni otroci obiskovali pouk slovenščine v šoli, je intervjuvanka 3, ki se doma z otroki pogovarja v slovenščini, povedala: Ne vem. Bo imel na izbiro. Sam se bo odločil. […]. Verjetno bo šel pogledat, če bo imel čas, če ne bo drugih stvari. Pa če mu bo verjetno učiteljica simpatična. […]. On rešuje revijo Duhec križanke doma. Dvomim, da bo to njemu dovoljšni izziv, razen če bi mu bila to motivacija, da se pred drugimi pokaže. […]. On govori isto slovenščino kot jaz. Njemu se skoraj ne sliši, da prihaja s Hrvaške. Tu in tam kakšno besedo kom- binira. Ampak to je čisto simpatično. S podobnimi pomisleki glede kakovosti oziroma ustrezno visoke ravni učenja manj- šinskega jezika v skupinah, ki so sestavljene iz pripadnikov večine in manjšine, se soočajo tudi v dvojezičnih šolah v Italiji (Bogatec 2015) in Avstriji (Kern 2009). Zanimalo nas je tudi, ali je izvajanje učenja slovenščine na osnovnih šolah kot obšolske dejavnosti primerno, ali bi bilo bolje uveljaviti učenje slovenščine po mo- delu C, kar pomeni, da je slovenščina del javno veljavnega šolskega sistema in s tem ocenjevan predmet. O tem je intervjuvanka 3 razmišljala takole: Če bi bilo to za oceno, ne vem, kaj bi starši naredili. Dejansko ne vem. Pri večini je to še sentimentalno. Nič ti ne bo škodilo. Kolikor boš odnesel, bo dobro. Itak ni za oceno … Pojdi, pa se boš kaj naučil. Če je pa za oceno, pa bodo rekli: »Vidiš, Slovenca, pa ne zna slovensko!« Kaj pa, če mu bo to nižalo ocene, potem pa mu bo moja slovenščina zmanjšala možnosti za vse ostalo na Hrvaškem. To si Slovenci najmanj želijo za svoje- ga otroka, sploh če oni niso tako suvereni, da bi z njim govorili slovensko. Vključevanje slovenskega jezika v izobraževalni sistem, bodisi kot obšolske dejavno- sti ali kot izbirnega predmeta, je izjemno pomembno. Tudi vključevanje pripadnikov večinskega naroda k pouku manjšinskega jezika ima, dolgoročno gledano, pozitivne učinke, ki se kažejo kot povečevanje števila govorcev slovenščine na Hrvaškem in zvi- ševanje statusa slovenskega jezika v lokalnem okolju. Hkrati pa je treba imeti v mislih ugotovitve jezikoslovcev o omejenih učinkih učenja manjšinskega jezika, organizira- nega kot obšolske dejavnosti ali izbirnega predmeta v obsegu nekaj ur tedensko, na revitalizacijo manjšinskega jezika (Kaufmann 2006: 2437–2438). ZAKLJUČNA RAZMIŠLJANJA V desetletjih skupne države Jugoslavije se je na Hrvaškem slovenščina govori- la večinoma v krogu družine in v kulturnih društvih. Zaradi lažjega vključevanja Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 104 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 v družbo, številnih etnično mešanih zakonov in razširjanja ideje o skupni jugoslo- vanski pripadnosti se je tudi na ravni družine pogosto − predvsem v komunikaciji z otroki − opuščala raba slovenskega jezika. V takšnem družbenem kontekstu so se oblikovale generacije mladih, ki se slovenskega jezika niso naučili v družini, niti se ga niso imeli priložnost naučiti v šoli, zato so ga v velikem številu prenehali uporablja- ti v vsakdanjem življenju. Posledično znanja slovenščine niti niso mogli prenesti na svoje potomce, s tem pa je bil prekinjen medgeneracijski prenos jezika in kulturnih tradicij. Z razpadom Jugoslavije in nastankom novih držav je Hrvaška oblikovala soli- dno pravno zaščito manjšin. Odnos slovenske skupnosti do slovenskega jezika se je v določenih segmentih začel spreminjati. Opazno je aktivnejše angažiranje slovenske manjšine na področju učenja in ohranjanje slovenskega jezika. V zadnjih nekaj letih so se tudi ob pomoči Slovenije na Hrvaškem (še zlasti v Varaždinski županiji) razvile različne oblike učenja slovenskega jezika v okviru izobraževalnega sistema. S tem je šola dobila potencial, da poleg družine postane pomemben dejavnik, ki omogo- ča pridobivanje znanja manjšinskega jezika, hkrati pa slovenska skupnost pridobiva novo komunikacijsko domeno. Izsledki do sedaj izvedenih raziskav v Varaždinski županiji so pokazali, da se mla- di, ki se učijo slovenski jezik v šoli, večinoma opredeljujejo kot Hrvati, poleg tega je na podlagi njihovih odgovorov (raba jezika v družini, motivi za učenje slovenščine itd.) mogoče predvidevati, da ima le manjši del učencev oziroma dijakov tudi slovenske prednike. Vstopno znanje slovenskega jezika učencev je šibko in se slovenščino učijo kot tuji jezik. Bolj kot potreba po ohranjanju etnične pripadnosti so v ospredju prag- matični razlogi za učenje jezika, saj sta se kot glavna motiva za učenje pokazala nada- ljevanje izobraževanja ali iskanje zaposlitve v Sloveniji. V povezavi s tem velja omeniti, da je na Hrvaškem sicer opazno močno angažiranje posameznih pripadnikov sloven- ske skupnosti, ni pa zaznati širše etnične mobilizacije med slovensko skupnostjo. Vključevanje mladih, ne glede na narodno pripadnost, k pouku slovenskega je- zika je pomemben del revitalizacije jezika, saj se s tem po eni strani povečuje število govorcev slovenskega jezika, po drugi strani pa to prispeva k izboljševanju statu- sa manjšinskega jezika v večinski družbi. Poleg možnosti pridobivanja znanja jezika med pripadniki slovenske skupnosti je pomembno tudi število komunikacijskih do- men, kjer se jezik lahko uporablja. Zunaj družine se na Hrvaškem slovenski jezik prav- zaprav še vedno lahko uporablja samo v kulturnem društvu. Zaradi bližine meje je Slovenija za prebivalce Varaždinske županije pomembna domena rabe slovenskega jezika. Slovenščino uporabljajo ob obiskih sorodnikov, prijateljev, pri nakupovanju, na delovnem mestu, v cerkvi itd. Prav tako v veliki meri spremljajo slovenske medije, zlasti televizijske programe. Vse to pa so le občasne priložnosti, ki učenja in rabe slo- venščine ne omogočajo v zadostni meri. Z vidika potrebe po »novi« komunikacijski domeni šola lahko postane prostor, kjer se vsaj pri pouku ali z učiteljem komunicira v slovenščini. Čeprav se v praksi poučevanje manjšinskega jezika v šoli spopada s precejšnjimi ovirami in tudi samo po sebi še ni zadosten dejavnik za revitalizacijo Mojca MEDVEŠEK 105 48 • 2018 manjšinskega jezika, pa je vključevanje učenja slovenščine v vzgojno-izobraževalni sistem zagotovo pomemben mejnik v procesu revitalizacije slovenskega jezika. VIRI IN LITERATURA Bogatec, Norina (2015). Šolanje v slovenskem jeziku v Italiji. Razprave in gradivo 74, 5–21. Crystal, David (2000). Language Death. Cambridge: Cambridge University Press. Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške (2001). Stanovništvo prema narodnosti po gradovima/općinama, popis, 2001, http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Po- pis/H01_02_02/H01_02_02.html (14. 1. 2018). Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške (2011). Stanovništvo prema narodnosti po gradovima/općinama, popis 2011, http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/census2011/re- sults/htm/H01_01_04/h01_01_04_RH.html. (17. 6. 2016). Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške (2017a). Stanovništvo prema materinskom jeziku i starosti, po županijama, popis 201 1, osebna dokumentacija. Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške (2017b). Stanovništvo prema narodnosti i starosti, po županijama, popis 2011, osebna dokumentacija. Edwards, John (2006). Language Revitalization and its Discontents: An Essay and Review of Saving Languages: An Introduction to Language Revitalization. Saving Languages: An Introduction to Language Revitalization (ur. Lenore A. Grenoble, Lindsay J. Whaley). Cambridge: Cambridge University Press, 101–120. Fishman, George (1990). What is Reversing Language Shift (RLS) and how Can it Succeed? Journal of Multilingual and Multicultural Development. Clevedon: Multilingual Matters. Hornberger Nancy H. (ur.) (2008). Can Schools Save Indigenous Languages? Policy and Pra- ctice on Four Continents. New York: Palgrave Macmillan. INV (2018). Srečanje učiteljic in učiteljev slovenskega jezika na Hrvaškem, 16. 3.–17. 3. 2018, Reka, Inštitut za narodnostna vprašanja, MIZŠ in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, interna dokumentacija. Josipovič, Damir (2014). Slovenci na Balkanu skozi moderne popise prebivalstva 1880– 2012. Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora: Zgodovinski oris in sedanjost (ur. Janja Žitnik Serafin). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 67–89. Kaufmann, Göz (2006). Language Maintenance and Reversing Language Shift / Spra- cherhalt und Umkehr von Sprachwechsel. Sociolinguistics / Soziolinguistik, An Interna- tional Handbook of the Science of Language and Society / Ein internationales Handbuch zur Wissenschaft von Sprache und Gesellschaft, Volume 3 (ur. Ulrich Ammon, Dittmar Norbert, Klaus Mattheier, Peter Trudgill). Berlin, New York: Walter de Gruyter. Kern, Damjana (2009). Vloga manjšinske šole pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture. Jezik in slovstvo 54/1, 55–71. Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji 106 DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 48 • 2018 Knežević Hočevar, Duška (2007). Ideologies of 'Fortress Europe' in two Slovenian-Croa- tian Borderlands. Geopolitics of European Union Enlargement: The Fortress Empire (ur. Warwick Armstrong, James Anderson). London, New York: Routledge, 206–222. Lokar, Metka (2014). Slovenski jezik med Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije. Prise- ljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora: Zgo- dovinski oris in sedanjost (ur. Janja Žitnik Serafin). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 227–240. Medvešek, Mojca (2017). Učenje slovenskega jezika ter stališča dijakov in staršev do slo- venščine v Varaždinski in Medžimurski županiji na Hrvaškem. Slovenščina 2.0 5/2, 150 –177. Medvešek, Mojca, Novak Lukanović, Sonja (2017). Perspektive učenja slovenskega jezika v Varaždinski županiji. Jezik in slovstvo 62/4, 3–50. Medvešek, Mojca, Riman, Barbara (2017). Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu na Hrvaškem. Mladi v slovenskem zamejstvu: Družbeni in kulturni kontekst ter sodobni izzivi (ur. Vera Kržišnik Bukić). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Trst: SLORI, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. MZOS (Ministarstvo znanosti, obrazovanja i sporta) (2012). Izvješće o provođenju Ustavnog zakona o pravima nacionalnih manjina i utrošku sredstava osigurani u Državnom prora- čunu Republike Hrvatske za 201 1 godinu, Vlada Republike Hrvatske Ured za nacional- ne manjine, Ministarstvo znanosti, obrazovanja i športa. Zagreb, 17 . april 2012, http// www.public.mzos.hr/fgs.axd?id=23272 (16. 11. 2016). Paulston, Christina Bratt (1994). Linguistic Minorities in Multilingual Settings: Implications for Language Policies. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. Riman, Barbara (2013). Riječka Slovenka Zora Ausec i Slovenci u Rijeci nakon 1945. godi- ne: »Bratski narod« ili nacionalna manjina. Intelektualci i rat 1939.−1947 .: Zbornik rado- va s međunarodnog skupa Desničini susreti 2012 (ur. Drago Roksandić, Ivana Cvijović Javorina). Zagreb: FF press – Filozofski fakultet, 363−378. Ustava Republike Hrvaške (1990). Narodne novine 56/1990, 135/1997, 8/1998, 113/2000, 124/2000, 28/2001, 41/2001, 55/2001, 76/2010, 85/2010, 05/2014. Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin (2002). Narodne novine 155/2002, 47/2010, 80/2010, 93/2011. Zakon o predšolski vzgoji in izobraževanju (1997). Narodne novine 10/1997, 107/2007, 94/2013. Zakon o rabi jezika in pisave narodnih manjšin (2000). Narodne novine 51/2000. Zakonu o učbenikih v osnovni in srednji šoli (2010). Narodne novine 27/2010, 57/2011, 101/2013. Zakon o vzgoji in izobraževanju v jeziku in pisavi narodnih manjšin (2000). Narodne no- vine 51/2000, 56/2000. Zakon o vzgoji in izobraževanju v osnovni in srednji šoli (2008). Narodne novine 87/2008, 86/2009, 92/2010, 105/2010, 90/2011, 5/2012, 16/2012, 86/2012, 126/2012, 94/2013, 152/2014. Mojca MEDVEŠEK 107 48 • 2018 SUMMARY THE IMPORTANCE OF LEARNING SLOVENE WITHIN THE EDUCATIONAL SYSTEM FOR THE SLOVENIAN COMMUNITY IN VARAŽDIN COUNTY Mojca MEDVEŠEK In recent years, the opportunities for learning Slovene within the Croatian school system have improved. This applies in particular to Varaždin County, where Slovenie is taught in primary schools as an extra-curricular activity, while at the sec- ondary-school level it is offered as an elective (under model C) or an optional sub- ject. The school is thus likely to become a key factor that, in addition to the family, enables the learning of a minority language, and a new communication domain. The paper presents the teaching of Slovene in Varaždin County, the demographic structure of the students, their reasons for learning Slovene, and the attitude of the students and their parents towards learning Slovene. The purpose is to find out to what extent the teaching of Slovene within the framework of the educational system contributes to the preservation of the Slovenian community and to the revi- talisation of the language. The paper relies on data collected using quantitative and qualitative methods. The results of the research show that the children who learn Slovene at school mostly declare themselves Croats, and only a small proportion of them have Slove- nian ancestors. Their initial knowledge of Slovene is poor and they learn Slovene as a foreign language. Rather than preserving ethnicity, the students and their parents consider the reasons for learning Slovene to be quite pragmatic, the main motives being further education and/or employment in Slovenia. The participation of chil- dren, regardless of their nationality, in Slovene lessons is a significant aspect of the revitalisation of the Slovene language, increasing the number of speakers of Slo- vene and contributing to improving the status of a minority language in the major- ity society. Pomen učenja slovenščine v okviru izobraževalnega sistema za slovensko skupnost v Varaždinski županiji