Za avtomatiino napredovanje § 48. zakona o uradnikih določa, »da se morejo vršiti napredovanja v istem zvanju po skupinah samo na izprazmjena mesta« in sicer »more napredovati na izpraznjeno mesto v višji skupini, če je prebil v predhodni skupini in sicer v IX. najmanj po štiri leta, v VIII., VII., VI., V. in IV. pa po tri efektivna leta« (§ 49.). S tem določilom je prenehalo avtomatično napredovanje ter so se določili minimalni, a ne maksimalni roki za prestop v višjo položajno grupo, ko šele more učitelj napredovaiti. Zakon predvideva za IX. skupino 4, a za ostale skupine po 3 leta minimalne službe. Samo z enega vidika bi se dal ta način napredovanja opravičiti, namreč napredovanje postaviti na širšo in prilagodljivejšo osnovo od avtomatičnega načina. Merodajna oblast dobi možnost, da »more« izbirati za napredovanje najbolj vredne, sposobne in marljive uslužbence - učitelje. Seveda bi sc morala vršiti izbka po strogo objektivnih normah: edino po zmožnosti in delu. Če vzamcmo napredovanje samo s tega stališča, daje avtomatično napredovanje vsem enako možnost napredovanja, ne glede na njih sposobnost. S tega vidika bi se mogel razlagati zakonodavčev »more«. Kdaj bi bilo to stališče v resnici dobro? Le tedaj, če bi ga izvajali pravični, objektivni in nezmotljivo pošteni ljudje, ki bi strogo upoštevali edino in samo službene ozire. V praksi je to nemogoče. Sedanji način napredovanja ne prinaša zadovoljstva mcd uradništvo, najmanj pa med učiteljstvo. Napredovanje je otežkočeno iz dveh ozirov. § 48. pravi, »da se morejo izvršiti napredovanja le na izpraznjena mesta«, in še na ta le, če je zasiguran kredit, ki se določa vsako leto s f inančnim zakonom. Uradniki v nižjih skupinah morajo čakati tako dolgo, da se izprazni mesto v višji skupini radi upokojitve, napredovanja ali smrti. Zakon namreč določa, da se mora izvršiti sistemizacija mest. Če se bo izvršila pri učiteljstvu sistemizacija mest, bo napredovanje še težje, ker bo mogoče napredovati edino na izpiaznjena mesta (smrt, napredovanie, upokojitev). Izpraznjenih mest pa bo vsako leto malo, dočim jih bo na napredovanje čakalo mnogo več. Tako napredovanje je za učiteljstvo praktično nemogoče, ker ni mogoče sistemizirati porodov ter se morajo ustanavljati novi oddelki, kjer je dejanska potreba in ker ni enakega števila učiteljstva v poedinih skupinah, in končno, ker si učiteljstvo v posameznih grupah ne plridobi pravice do napredovanja v višjo skupino istočasno. Če pogledamo naš stalež, dobimo po približnem računu v posameznih grupah sledeče število učiteljstva: V. 220, VI. 1170, VII. 790. VIII. 840, IX. 510; pripravnikov 670. Kako in kdaj bodo mogli učitelji VI. v V., posebno še, ker je za učiteljstvo vnešena klavzula, da morejo napredovati v V. skupino učitelji. ki izpolnijo 55. leto starosti, imajo 30 let službe ter tri odlične ocene. V V. skupino bi moralo napredovati učiteljstvo — kot v ostale skupine — po 3 letih efektivne službc. In kdaj bodo napredovali učitelji ostalih skupin, če ni mest v VI.! Za pripravnike tudi ni izgleda, saj že eno leto ni bilo napredovanj v VIII. skupino! Praktično je tako napredovanje neizvcdljivo ter se zavlačujejo v nedogled, kar povzroča zavist in sovraštvo. K tej omejitvi čakanja na »izpraznjeno mesto« je finančni zakon dodal še drugo — kredit. Finančni amandma bi moral določiti vsako leto kredit za vsa izpraznjena mesta, dočim dovoljuje le omejene vsote, čeprav so mesta v višjih skupinah prazna in bi se napredovanje moglo izvršiti. Ta dva zadržka ne spravita napredovanj z mrtve točke, ker se morejo izvršiti le ob izrecni izpolnitvi obeh pogojev. Da se ne bi godile zlorabe, določa zakon, da mora vsako ministrstvo napraviti za svoje uslužbence rangno listo. § 102. pravi, da se določa čin uslužbencev v tem redu: »1. po skupini; 2. po dolgosti službe v isti skupini; 3. po činu položaja, s katerega je prišel; 4. po dolgosti službe v isti stroki; 5. po dolgosti službe vobče; 6. po datumu rojstva«. Prvenstveno vlogo igra dolgost službe v isti skupini; t. j. napreduje na izpraznjeno in s kreditom zasigurano mesto oni učitelj, ki je prebil najdalj časa v nižji skupini. Po tem kriteriju napredujejo najstarejši učitelji. V praksi se to načelo ne izvaja vedno, vemveč se izrablja »široka osnova zakona« za napredovanje privilegirancev, ki ne ustrezajo niti kriteriju sposobnosti niti ranga. Eni napredujejo takoj po izpolnjcnju let, drugi mora.jo čakati nekaj mesecev, nekateri pa dolga leta. To žalostno stanje povzroča med učiteljstvom in sploh uradništvom zavist, sovraštvo in nevoljo. Ker je napredovanje vezano na prazno mesto v višji skupini in na kredit, zaostaja vedno več napredovanj ter bo v bodoče še bolj otežkočeno, ker ne bo dovolj izpraznjenih mest niti ne bo mogla država votirati razmeroma velikih vsot za vsa zaostala napredovanja. Vse izpovedano opravičuje težnjo učiteljstva po avtomatičnem napredovanju, ki je cdino relativno pravično, ker cmogoča vsemu učiteljstvu po predpisanem času in neoporečni službf prestop v višjo skupino — ne glede na vse druge izvenslužbcnc činitelje. To napredovanje je tudi najbolj objektivno, ker po njem napredujejo prav vsi, če nimajo kakega disciplinskega zadržka. Za uradništvo je avtomatično napredovanje najboljše in tudi za državo je izvedljivo. Če ie mogel zakon omogočiti avtomatično napredovanje po periodičnih poviških, bi mogel z nekoliko večjimi vsotami dopustiti tudi po .skupinah. Roki za avtomatično napredovanje se naj določijo kakor se hočejo, samo da napredujejo vsi po istem kriteriju. Naša giavna borba mora veljati poleg zvišanja naših prejemkov predvsem uzakonjenju pravičnega avtomatičnega napredovanja.