Glasnik SED 23 (1983) 3/4
100
družbene ali poklicne skupine v preteklosti in sedanjosti bolje kakor z množico lepih in starih predmetov?
Novi pogledi o vlogi etnologije v muzejih so se že uresničili v nekaterih občasnih razstavah. Žal zaradi posebnosti in kratkotrajnosti te razstave niso mogle bistveno vplivati na postavitve stalnih muzejskih zbirk. Pokazale pa so smeri, po katerih naj bi se razvijata etnologija v muzejih. Jasno je, da bodo vsa nerešena vprašanja muzeologije morale reševati muzejske stroke skupno, in to čim prej.
* Sergej Vriier, Novi zakon irt strokovne, znanstvene in spo-meniškovarstvene naloge muzejev. ArgoXX—XXI. Lj, 1982. str. 83.
ANDREJ DULAR
Op. uredništva: članki o muzejstvu (bilo jih je predvidenih za ceio tematsko številko) so posvečeni 60-letnici Slovenskega etnografskega muzeja.
neevropska etnologija
raziskovanje današnjega vsakdanjega življenja afričanov
Na vprašanje, kakšna je današnja etnološka podoba afriške celine ali tudi katerega drugega širšega geografskega območja, je najbrž težko ustrezno odgovoriti; najprej iz razlogov, ki niso povezani le z etnološko vedo (npr. geografska razsežnost razsikovanega področja, pomanjkanje virov in zato nezmožnost sledenja historični in kulturni identiteti, hitrost sodobnih sprememb), in drugič iz razlogov, ki so lastni samemu etnološkemu raziskovanju v preteklosti in danes, nekakšni njegovi „nezadostnosti".
Ker so etnološka raziskovanja izvirala iz različnih znanstvenih interesov (in so bili odvisni od vsakokratne politicno-ekonomske in ideološke hegemonije), so bila zasnovana z različnimi teoretičnimi izhodišči in metodologijami, V ospredju vsake metodološke naravnanosti so bili določeni pojavi in problemi, informacije so bile selekcionirane in pogosto so iz preučevanja izpadli tisti pojavi, ki bi kutturološko podobo dopolnjevali, in tiste informacije, ki bi jih bilo mogoče tudi danes koristno uporabiti. Nekatere med njimi so seveda tudi danes dragocene predvsem pri rekonstrukcijah preteklih obdobij in iskanju kulturne kontinuitete, druge pa so postavile vrsto statičnih modelov in sodb, ki včasih obremenjujejo tudi sodobne prispevke — predvsem tiste, ki hočejo biti celoviti pregledi etnološke podobe in zato pris-
tajajo na nekatere priznane „resnice", metodološke postopke, zapadajo poslošitvam, ki so skoraj nujne za sistematične pregiede. Pri tem ne gre za kritiko takih pregledov (pr, Baumann, Biasutti, Hirschberg), ki so nedvomno dragoceni viri informacij in zato tudi izhodiščni za vse bolj specializirane študije. Poleg tega so osvobojeni evropocen-trističnih pogledov, superiornosti nad kulturo, ki jo preučujejo, in se zavedajo, da je etnološka podoba, ki jo podajajo, veljavna samo za določeno dobo (Afrika pred kolonizacijo 19. stoletja). Zato nakazujejo spremembe, ki so to podobo do danes že korenito prizadele, v preučitev pa jih prepuščajo drugim. Historični, jezikovni, fizičn-oantropološki, tentorial no-gospodarsko-kulturn i prikazi so lahko le vir informacij, skratka priročniki, kar je končno tudi njihov namen.
Vendar je jasno, da današnja etnologija s svojo naravnanostjo ne more več prisegati zgolj na te izsledke. Ne da bi jih v celoti zavračala, je sodobni zgodovinski razvoj nujno preusmeril njene interese na tiste procese in pojave, ki so značilni za današnji čas in pogojujejo in opredeljujejo današnjo afriško kulturo in njene nosilce.
Iz pregledanih del (*} je mogoče izluščiti temeljna etnološka vprašanja v zvezi z Afriko v grobem v naslednjem:
—	vsebina, pomen, posledice srečanja afriške z evropsko kulturo,
—	mesto svetovnih procesov industrializacije in splošne modernizacije v Afriki,
—	preučitev sprememb in njihovih posledic na posameznih območjih in družbenih skupinah,
—	upoštevanje plemenskega vprašanja („tribal factor"),
—	premislek nekaterih metodoloških izhodišč, ki so dediščina preteklosti.
Taka usmeritev, v glavnem uokvirjena v t. i. „Studies in Culture Change", „Studies in Culture Contact", „Studies in Culture Dynamic", značilne za kulturno in socialno antropologijo, je seveda zahtevala temeljito revizijo metodoloških izhodišč. Posebne pozornosti naj bi bili deležni:
—	narava, značaj posameznih vzročnih elementov in procesov,
—	pomen procesa sprememb,
—	konceptualizacija in kategorizacija pojavov po njihovem pomenu za vsakokratno konkretno sociokulturno situacijo.
Avtorji ugotavljajo, da so tudi sodobnejše etnološke analize še vedno metodološko tradicionalne v smislu, da se omejujejo na določene segmente prebivalstva na določenem teritoriju, pri tem pa ne upoštevajo širšega družbenopolitičnega konteksta (raven naroda, države) /ob tem je potrebno poudariti, da nobena skupnost v ru-ralnem ali urbanem okolju danes ni več samozadostna, neodvisna od širšega sociokulturnega konteksta/, in posvečajo pozornost tistim elementom, ki naj bi se spremenljivosti kar najbolj vztrajno upirali, npr. tradicionalni vzorci, vrednostni sistemi in drugi normativni pojavi, ki jih je mogoče zabeležiti na omenjenem območju raziskave. O tradicionalni podobi (pod vprašaj je ob tem postavljena nespremenljivost nekaterih kulturnih
Glasnik SED 23 (1983) 3/4
100
vzorcev) ni več mogoče govoriti, poleg tega so bile te podobe že pred sto in več leti močno različne {vprašanje, kaj je tradicionalno, je moč opredeliti le za vsakokratno skupnost posebej in šele nato slediti spremembam), niti ni več mogoče uporabljati metod, s katero je bila ta „navidezna" podoba opisovana in interpretirana. Izhodišče torej ne morejo biti več apriorno vrednoteni kulturni elementi, ker je njihova povednost relativna in napolnjena z novimi pomeni in funkcijami, razumljeni naj bodo le kot predstavitev konkretnih gospodarskih, političnih, kuftumih interesov.
V zvezi s spremenjeno in spreminjajočo se Podobo je treba teoretično in praktično pozornost Posvetiti tudi in predvsem tisti temeljni družbeni skupini, ki je za afriško kulutro izhodiščnega Pomena, to je pleme. S problemom „pleme" se Pojavljata spleta vprašanj, ki sta med seboj tesno povezana, prvo je terminološko, drugo pa vsebinsko.
Vprašljivost terminološke ustreznosti se pojavlja zaradi:
—	pomanjkanja enotnih definicij,
—	pomenskih konotacij v določenih kontekstih (primitivnost, neciviliziranost, koservativnost, manjvrednost...).
—	novih potez, ki so piemenu prisojene v procesu sprememb.
Alternativno naj bi uporabljali termine „ijudstvo" („people"), „kulturna skupina" {„culture group"), ■■skupnost" („community") ali „etnična skupina" (..ethnic group"), ob tem gre za kritične pregled dosedanjih pojmovanj in definicij plemena do Sodobnejših kriterijev — npr. družbenoekonomsko merilo, opredelitev s kulturno- regionalnimi razločki (pr. Gulliver). Kijub mnogim diskusijam v zvezi s tem vprašanjem je zaradi splošne uveljavljenosti (tudi v znanosti), predvsem pa zaradi take ali drugačne oblike „plemenskosti" {„tribalism") ta termin še najustreznejši. (Ob tem ie opomba, da je pleme vezano na določen družbeni ustroj, in da je terminološka ustreznost afi neustreznost določena z družbeno- ekonomsko razvojno stopnjo, in zato od vsakokratnega položaja plemena na razvojni lestvici).
Vso pozornost je zato treba posvetiti kvalitativnim spremembam in glede nanje opredeliti stopnjo „plemenskosti":
—	teritorialno načelo za opredeljevanje plemena je vprašljivo, ker postajajo geografske meje zaradi novih interesov (npr. izraba zemlje za plantaže), razseljevanj in selitev v mestno okolje nejasne,
~ s selitvami se rahlja tradicionalna plemenska Zavest, ki pa dobiva zato tako v mestnem kakor Podeželskem okolju nove oblike in funkcije,
—	tribalizem ima torej svoje urbane in ruralne Variante,
. — plemena na eni strani branijo svoje lokalne interese, po drugi strani pa se v nadplemenskih °blikah borijo za svoje interese v okviru države, torej se „plemenskost" pojavlja na eni strani kot "Partikularizem" in na drugi strani kot neke vrste »nacionalizem" (pr, Kenija, Uganda),
—	zato je potrebno raziskati konkretne relacije pleme — pleme in pleme — država,
—	tradicionalna kultura ne more biti več kriterij za opredeljevanje plemenskosti,
—	vpliv sprememb je za plemenskost pogosto ambivalentna (npr. dostopnost do izobraževanja po eni strani širi vedenje in oddaljuje od tradicionalnih vrednot, po drugi strani pa razširja splošno zavest in v določenih razmerah še posebej ovrednoti plemensko pripadnost),
—	tribalizem je opredeljiv hkrati z vezanostjo na tradicijo in z vključenostjo v sodobne procese,
—	mera vključenosti, prizadetosti, v spremembe veča razločke med plemeni.
Plemenskost torej je ali ni vzpostavljena kot plemenskost v konkretnih družbeno-političnih kontekstih. V določeni meri plemenskost obstaja kot resnično razločevanje med skupnostmi, v določeni meri pa kot mentalni koncept, zavest, ki je močno čustveno obarvana (pogosto tudi s pomočjo tradicionalnih vrednot in simbolov izrabljena v opravičilo razločkov, ki koreninijo drugje, pogosto tudi za doseganje določenih interesov, ki jim prikrivajo vsebino) in ni zgolj identifikacijska.
Zato je potrebno prehajanje iz tradicionalnih v sodobnejše okvire {„transition") raziskovati in razumevati „na novo", zunaj priznanih in pospl-ošujočih sodb in definicij kulturnih tipov in njihovih apriornih reakcij na spremembe, ki jih je in jih povzroča modernizacija. Pojave modernizacije je v vsakokratni družbi (tradicionalni, ruralni, urbani) potrebno konceptualizirati glede na:
—	izhodiščno, osnovno kulturo preučevane skupnosti (culture group),
—	državni kontekst (državne inštitucije in oblike kulturne dediščine),
—	posrednike sprememb,
—	notranje procese sprememb, povzročene od zunaj,
—	manifestacije teh sprememb.
Faktorji in procesi modernizacije morajo biti določeni glede na raven sociokulturne integracije posameznikov, skupin, delov družbe,...
Pri kriterijih izbire raziskovalnega področja ni odločilna le skupnost kot taka, temveč predvsem značilnosti konteksta modernizacije (v preteklosti je bil prepogosto upoštevan le prvi vidik, kateremu so bile, kot že omenjeno, pripisane vnaprej določene determinante). Modernizacija je pojav, ki vsakokratno tradicionalno kulturno podobo pretresa postopno glede na širši kontekst (od geografskega do političnega), vendar ta razvoj ne implicira vedno splošnih svetovnih stopenj transformacij — nasprotno: nanaša se na specifične alteracije, variante določenih družb, ki morajo biti empirično determinirane, in so si med seboj lahko podobne ali pa tudi ne. Sele po tem je možen primerjalni študij (cross-cultural study). Na državne inštitucije narodov z različnimi kulturnimi dediščinami in ideologijami različno vplivajo nadnacionalne moči in tokovi, vendar ima vsak narod določeno kombinacijo modernizacijskih faktorjev, ki omogoča nov kontekst spreminjanja za osnovno populacijo.
Glasnik SED 23 (1983) 3/4
100
Za tovrstne raziskave bi bilo idealno interdisciplinarno preučevanje, vendar zaenkrat take sinteze še niso možne, ker vsaka stroka vztraja na svoji uveljavljeni metodologiji in specifičnih ciljih.
Z upoštevanjem tega in z rezultati opravljenih raziskav na različnih področjih Afrike in med različnimi deli njenih družb je mogoče zagledati vsakdanje življenje Afričanov v celovitejši, dinamični podobi, osvobojeni nekaterih apriornih sodb, posploševanj, predsodkov, tipiziranj, modelov. Kritiki so izpostavljene tradicionalne kulturne poteze posamičnih skupin, njihova navidezna statičnost, njihovi relativni pomeni in odločilnost za etnološko podobo, in metode, s katerimi so bili ti elementi raziskovani.
Vrednost in uporabnost takih konceptov sta še toliko večji zaradi časovne in krajevne opredeljenosti raziskav, predvsem pa doslednega upoštevanja vsakokratnih družbenih, političnih, ekonomskih okoliščin na regionalni, nacionalni (državni) in mednarodni ravni, v njihovi medsebojni prepletenosti in pogojenosti.
Pregledana dela:
BAUMANN, Hermann: Die Völker Afrikas und ihre traditionellen Kulturen. Teil I. — Allgemeiner Teil und Südliches Afrika. Wiesbaden, Franz Steiner Verlag GMBH 1975,
Etnološka podoba Afrike skozi geografske razmere, prazgodovinsko sliko (analiza arheoloških virov}, antropološko in jezikovno podobo in kulturne regije. Obsežna bibliografija in izčrpen pregled dotedanjih raziskav.
BIASUTTI, Renato: Razze e popoli della terra. Torino, Unione Tipográfico — Editrice Torinese 1967. Volume terzo-Africa.
HIRSCHBERG, Walter: Völkerkunde Afrikas. Mannheim, Bibliographisches Institut 1965. B. 1. Hochschultaschenbücher 333, 333a, 333b.
Rasna in jezikovna podoba, plemena po gospodarski dejavnosti. Etnološka podoba po prevladujoči gospodarski dejavnosti (gosp.- kult. tipi) in značilnih kulturnih elementih: prehrani, noši, naseljih in bivališčih, družbenih oblikah, religiji in umetnosti. Bogata bibliografija - splošna in za posamezna plemena in plemenske skupine.
WESTERN CIVILIZATION AND THE NATIVES OF SOUTH AFRICA. Edited by I. Shapera. Studies in Culture Contact. London, Routledge & Kegan Paul 1967. (I. izd. 1934)
Oris stare bantujske kulture in današnje življenje v rezervatih. Vplivnost krščanstva, izobraževanja, ekonomskih in socialnih okoliščin v urbanih in ruralnih naseljih, vloga administracije in politike, evropski vplivi na jezik, književnost in glasbo domorodcev.
Interdisciplinarna raziskava. Poudarek, da take raziskave sicer ne morejo rešiti problemov domačinov. vendar želijo z analizo realno predstaviti njihov položaj v splošni družbeni shemi držav in prispevati k oblikovanju politike, ki lahko izbira med represionistično. asimilacijsko ali adapcijsko rešitvijo problema domačinov.
THREE AFRIČAN TRIBES IN TRANSITION. Volume I. of Contemporary Change in Traditional Societies. Edited by Julian H. Steward. Urbana, Chicago, London, University of Illinois Press 1972 (1967),
Uvodnik izdajatelja o Perspektivah modernizacije kot uvod v študij in raziskave sodobnih sprememb. Sledijo raziskave skupnosti v Ugandi, Keniji in Nigeriji, ki so različne glede na specifične sociolkulturne kontekste in so dosegle različno raven sociokulturne integracije.
TRADITION AND TRANSITION IN EAST AFRl-CA. Studies in Tribal Element in the Modern Era. Edited by P. H. Gulliver. London, Routledge & Kegan Paul 1972 (1969).
Predstavitev različnih viariant plemenske vloge v zvezi s sodobnimi institucijami, jezikovnim načrtovanjem, trgovino, pravom. Koncept v uvodniku. Razsikave pokrivajo območje Vzhodne Afrike — Južni Sudan, Uganda, Kenija, Tanzanija, Somalija — z upoštevanjem ruralnih in urbanih naselij. Izhodišče je pleme in pfemenskost, opredeljeno s kuSturno-regionalnimi razlikami,
INGRID SLAVEC
antropologija v peruju
V Peruju je prišlo v petdesetih in v začetku šestedesetih let do precejšnih sprememb v etnološkem raziskovanju. V folkloristično usmerjeno vedo so začeli prodirati različni, v Severni Ameriki že nekaj časa uveljavljeni antropološki tokovi — predvsem kulturna, urbana in aplikativna antropologija.
Vpliv kulturnoantropološkega vzorca je povzročil močne tendence po integraciji več strok, predvsem arheologije in etnologije. Pod okriljem dotedanjega inštitua za etnologijo in arheologijo pri državni univerzi San Marcos v Limi (Instituto de Etnología y Arqueologia en la Universidad Nacional Mayor de San Marcos) seje oblikovala nova veda, ki naj bi združevala obe stroki. Njena metodološka usmerjenost naj bi bila podobna severnoameriškim konceptom. V nacionalnih znanstvenih okvirih je bila takšna naravnanost nova. V sklopu integrirane vede naj bi se namena in predmeta obeh disciplin tesneje povezovala, hkrati pa bi se tudi razločevala. Medtem ko bi se etnologija ukvarjala z „živimi" skupnostmi in kulturami, bi se arheologija posvečala „mrtvim ". Etnologi bi zbirali nevsakdanje in „primitivne" kulturne sestavine, arheologi bi odkrivali nenavadna najdišča in predmete, etnologija bi preučevala notranjo strukturo skupnosti, arheologija pa bi skušala razložiti, kako so se postopoma oblikovale posamične skupnosti. In končno, etnologija bi raziskovala ekonomske odnose in razločke med tradicionalnim in sodobnim zahodnim ekonomskim ustrojem, arheologija pa bi odgovarjala na vprašanja o razvoju proizvajalnih sredstev, razmišljala o temah, kot je npr. „način produkcije" Ipd-