RAVNISKA SAPCA10 MAREC 2008, LETNIK 3 UVODNIK piše: Ingrid Kovač Brus Zdaj vem. Ravnik je žepna državica. Kot San Marino. Kot Vatikan. Najmanjša med vsemi. Kot kakšen srednjeveški grad, obdan s kanalom, jo od ostalega sveta ločijo globoke grape in divji gozdovi. Občutek ob vstopu je podoben prehodu skrivnostne Mure, ki v sebi že skriva slutnjo brezčasnihprekmurskihravnin.Alipavzpenjanju skozi obsoške akacijeve in kostanjeve gozdove, ko je v zraku že vonj cvetočih češenj in glicinij in pričakovanje v kamnite ograde ovitih briških vinogradov. Vsak dan prečkam nevidno mejo, ki deli Ravnik od ostalega sveta. V gozdu diši po smrekah in mahu, kot privid se razpre ravnica in na njej vas, ki lebdi nad polji. Kot bi vstopala nekam drugam. V drug svet. V drug čas. V drug film. Pod večer rada postojim v zgornjem nadstropju in se s pretvezo, da preverjam, če so okna zaprta, ker bo vsak hip pritisnil večerni mraz, sprehodim po sobah. S pogledom zaobjamem skoraj ves Ravnik. Vsako okno je v zeleno okvirjena slika v mogočnih barvah odhajajočega dneva: skrivnostno Planinsko polje in Haasberg na jugu, s temnimi smrekami zastrte Alpe na severu in potem na zahodu, na škrlatnem ozadju Trnovskega gozda v nebo dvigajoča se sv. Barbara in čisto zadaj slutnja Trsta. Čudoviti izrezi daljnih, neznanih, drugih in tako mojih svetov. Ravniška sapca Letnočasnik, izhaja na začetku letnih časov Glavna in odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus Urednica Literarnega kotička Nives Kovač Urednik za likovne priloge Boris Zelene Tehnični urednik Robert Brus Oblikovanje Robert Brus, Domen Brus Tisk INFOKART, d. o. o. Stalni sodelavci Špela Nagode, Polona Nagode, Urša Nagode, Jolanda Babič Petrič, Metka Petrič, Danica Nagode, Hana Brus, Domen Brus, Mateja Kunc, Vid Zelene Naslov uredništva Ravnik 10 1372 Hotedršica telefon (01) 7559 069 e-pošta inarid.kovac@siol.net Naklada 100 izvodov ISSN 1854-5831 Tisk 10. številke RAVNIŠKE SAPCE je omogočil Primož Petek s.p., GRAJSKI PARK, Logatec. V POPOTNIŠKI BISAGI SO SE SKRIVALE TUDI CITRE Prvega februarja, pod večer na stari Plešnarjevi domačiji Stara Plešnarjeva domačija je tistega večera zasijala v vsej svoji lepoti. Prostorna hiša, ki je polna starih predmetov, fotografij, skrivnostnih stenskih omar in omaric, z veho je prijazno in nostalgično sprejela gostji, popotnico Alenko Veber iz Babnega Polja in citrarko Damjano Praprotnik iz Dvorij na Gorenjskem, in vse, ki so napolnili hišo, da bi slišali njuno zgodbo. Ob topli peči je na posebnem mestu stala mama Francka, ki je bila dolga desetletja tu gospodinja in gospodarica, sredi hiše, med res številnimi gosti, sta sedela Iva in Andrej, ponosna lastnika prelepe stare domačije, ki hrani v sebi dragocen spomin na tako življenje, kot je bilo nekoč. Lahko bi ure dolgo govorili - o stari uri ob steni, mizarskem ponku, stropu, ki ga zdaj sicer prekriva omet, a je pod njim ohranjeno staro tramovje in letnice, škornjih, ki jih je nosil Andrejev oče, ko je bil še v stari Jugoslaviji gardist ... V krasni, prostorni kuhinji z velbanim stropom, zidanim štedilnikom in lijakom pa je dišalo po potici, ki jo je za ta večer spekla Iva, po pecivu, piškotih iz različnih ravniških in hotenjskih kuhinj - kot da ni nihče želel priti praznih rok. Citre so glasbilo, ki ustvarijo posebno milo razpoloženje, mlada Damjana Praprotnik, ki jih študira na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu, je za ta večer izbrala narodne ali ponarodele melodije, tudi Kodrovo Cvetje v jeseni. Toliko kot njen instrument, na koncu je dovolila, da smo se ga dotaknili in poskusili prste na strunah, je poglede Plešnarjeva stara domačija, ki je spomenik kulturne dediščine, prav te dni dobiva nov gank. Mojstra, ki sta se lotila redkega, pozabljenega opravila, sta Polde Rupnik in Milan Markič iz Hotedršice, (foto I. K. B.) privlačila tudi njena razkošna gorenjska narodna noša z ročno vezenimi nogavičkami. Najprej je zazvenela pesem Kje so tiste stezice... Si sploh še predstavljamo večer brez ekrana, radia, brez diapozitivov, projekcij? Alenka Veber, ki je urednica na Celjski Mohorjevi družbi v Ljubljani, sicer pa fotografinja in popotnica, ima v svoji bisagi pehar pšenice, punčko iz cunj, pravljico, ki se začne s cesarjevim ukazom, da treba ubiti vse stare ljudi, črno-bele fotografije, ki jo spominjajo na različne Damjana Praprotnik, Alenka Veber in Ingrid Kovač Brus (foto R. B.) konce Slovenije, nekaj starih knjig in številne pozornosti. Dovolj, da napolni prostor z žlahtno željo po spoznavanju, srečevanju, razmišljanju. Večera kar ni bilo konec. Plešnarjeva stara hiša pa je preprosto dehtela od ponosa in veselja. Po dolgih letih se je spet izkazala s svojo dragocenostjo in gostoljubnostjo. Ingrid Kovač Brus ZAHVALA Najlepša hvala KS Hotedršica za pomoč pri organizaciji večera Iz popotne bisage na stari Plešnarjevi domačiji, hvala tudi vsem ravniškim in hotenjskim gospodinjam in gospodarjem, ki ste s svojimi darili, poticami, piškoti, pijačo, pomočjo soustvarili prijeten februarski večer. Ingrid Kovač Brus RAVNIŠKE NOVIČKE Na pusti torek se je po Ravniku podilo pet prekrasnih maškar, ki so obljubljale, da bo kmalu pomlad, zvečer pa se jim je pridružil še šepajoč starec, kije kimal, da bo že držalo. V začetku marca smo na Ravniku opazili edino tekaško progo v Občini Logatec v sezoni 2007/2008 in tudi tekače na njej. Res pa je, da ni trajala prav dolgo. V prvih marčevskih dneh so gasilci iz PGD Hotedršica pregledali hidrante na Ravniku, zaman so sicer iskali podzemni hidrant pri Grižarju, o katerem tudi lastnik ne ve nič. Sicer pa so bili zadovoljni. IZ VSEBINE • Uvodnik - s. 2 • V popotniški bisagi - s. 3 • Ravniške novice - s. 4 • Telefonski imenik - s. 5 • Velika noč na Ravniku, nekoč - s. 6 • Ravnik 10, hiša ubranosti - s. 8 • Iz dnevnika ravniške gospodinje - s. 9 • Luxovi ali Ravnik 10A- s. 10 • Portfolio 3: Bilo je nekoč - s. 12 • Na obisku pri Angeli Petkovšek - s. 14 • Na obisku pri Bredi Rošić - s. 15 • Gost RS: Maijan Manček - s. 16 • Restavratorke v akciji - s. 18 • Elza se zaljubi - s. 19 • Povabljeni ste na tek - s. 20 • Naši bralci: Nada Zelenec - s. 21 • Letopis ravniške zime - s. 22 • Malo zabave - s. 23 NAPOLEON 2 “Imate še vedno ideje, da ste Napoleon?” vpraša psihiater pacienta, ki so ga pred meseci spustili iz psihiatrije. “Ne, sedaj sem pa popolnoma ozdravljen.” “Kako pa to, da prejšnji mesec niste prišli na kontrolo?” “Neke opravke sem imel v Waterlooju.” PISMA BRALCEV Pravkar sem spet pregledal osmo Sap’co in se mi je posvetilo. Že večkrat sem se spraševal, kaj je tisto, kar dela Sap’co tako posebno, tako drugačno od drugih revij. Dimenzije, ki jo snovno opredeljujejo, ali ji dajejo fizično razsežnost med revijami v Sloveniji, prav gotovo ne! Saj vendar niso pomembni centimetri ne barva ne naklada. Nič, kar je mogoče šteti in meriti! Gre za nad-snovno podobo, za sporočilo, ki ga prinaša. To pa je na ravni čustev, občutenja in vrednot »...vse je tako, kot mora biti!« si zapisala v uvodniku, ki bi si ga želel sam zapisati, in nehote opredelila, daje Sapčin pogled na svet okrog sebe pozitiven, skoraj idealen, če že idealističen. Saj ne, da ne bi videla druge polovice, toda zakaj stresati jezo, ki ne koristi nikomur?! Mar ni boljše ujeti hip trenutka »...ko veter zastane in se lipa umiri!? « Delim tvoje videnje ‘’trenutka odličnosti”, ujetega v sosledje sočasnosti, kakor nanizane statične slike druga za drugo v paralelno sekvenco, ki poudarja »...mir in sožitje...« In ga močno razumem. Hvala za idejo! Pravzaprav hvala za scenarij končne sekvence v filmu o Ravniku: nizanje statičnih slik sočasnosti izbranega trenutka sicer trajajočega časa, ki najbrž bolj kot gibajoče se slike paralelnega dogajanja poudarja misel uvoda: »...vse je tako, kot mora biti!« ... in stečejo napisi... Hvala! Ivan Merljak NA RAVNIKU NAPOVEDUJEMO Tudi letos bo na velikonočno soboto Urban Nagode po hišah raznašal blagoslovljen ogenj, zato že zjutraj zakurite svoje štedilnike, (š. n.) Na velikonočno soboto bo ob 15.00 gospod župnik Srečko Turk iz Hotedršice v cerkvi sv. Barbare na Ravniku blagoslovil velikonočna jedila, ki jih v cerkev prinesejo ljudje z Ravnika, Novega Sveta, Žibrš, Hotedršice ... (i. k. b.) Na Florijanovo nedeljo, 4. maja 2008, ob 10.00, bo v cerkvi sv. Barbare slovesna maša, ki jo bo vodil gospod župnik Srečko Turk iz Hotedršice. Maše se vsako leto udeleži veliko ljudi iz bližnjih krajev in vse Notranjske, (i. k. b.) Na Florijanovo nedeljo, 4. maja 2008, dopoldne, bo vse popotnike, romarje, ki bodo prišli v maši z logaške strani, pri Štefanu in Vidi Rehberger čakala miza z belim prtom, Šilce letošnjega žganja in za ta dan napisani Štefanovi verzi. (i. k. b.) Vas zanima, kako je marca 2008 videti prava ravniška butara? Za cvetno nedeljo jo je izdelal Ivan Nagode, (foto i. k. b.) TELEFONSKI IMENIK 2008 DOMAČI TELEFONI: Ravnik 5 Katarina: 041 360 378 ELEKTRONSKA POŠTA: Ravnik 1, Tomaškovi: 01 7559 172 Ravnik 1 Ravnik 2, Plešnarjevi: 01 7559 058 Ravnik 6 Uroš Naaode@siol.net Ravnik 4, Korenčevi: 01 7559 057 Jolanda: 040 592 463 Ravnik 5, Steklasovi: 01 7559 569 Mitja: 040 504 185 Ravnik 6 Ravnik 6, Gubinovi : 01 7559 055 Jolanda: Jolanda. Petric@auest.arnes.si Ravnik 7, Glčevi : 01 7559 054 Ravnik 8 Ravnik 8, Lovretovi : 01 7559 525 Boris: 031 663 673 Ravnik 8 Ravnik 9, Blaževi : 01 7559 053 Nives: Nives.Kovac@email.si Ravnik 10, Kovač-Brusovi: 01 7559 069 Ravnik 9 Ravnik 10a, Luxovi: 01 7559 059 Franc: 041 385 362 Ravnik 10: Ravnik 11, Amonovi: 01 7559 049 Inarid: lnarid.Kovac@siol.net Ravnik 12, Urbanovcovi: 01 7559 048 Ravnik 10 Domen: Domen.Brus@siol.net Robert: 031 435 016 Hana: Hana.Brus@siol.net Ingrid: 041 574 426 Robert: dendron@siol.net Ravnik 10a Ravnik 12 MOBILNI TELEFONI: Vladimira: 041 987 445 melaniia.naaode@amail.com Ravnik 2 Iva: 040 309 441 Ravnik 2a Ravnik 11 Milena: 041 641 076 Rajko: 031 642 716 Zdenka: 031 868 085 Ravnik 12 Ivan: 041 863 765 J fe0|) \»y Ravnik 3 Silvana: 041 545 374 Melanija : 031 233 192 VELIKA NOČ NA RAVNIKU, NEKOČ zapisala I. Kovač Brus Vsaka hiša je veliko noč praznovala po svoje, za vse pa je bil to zelo slovesen čas, so mi povedali Frančiška, Vida in Ivan. Čisto drugače je bilo, kot je danes. Res? Spomini Ivana Nagodeta Pri Glčevih je butare, ki so jih potem otroci nesli v Hotedršico v cerkev, vedno delal stric Jernej. Vanje je dal leskove šibe in nekaj vrb vmes, pa resje, brin, bršljan, za okras pa je privezal nanje jabolko ali pomarančo. Oljčno vejico so vedno kupili na Gregorijevem sejmu v Logatcu. Tudi bršljana je bilo takrat dovolj, zdaj pa raste le še v Cuntovi grapi. Butare so bile različnih velikosti, največja je bila visoka tudi meter in pol. Do Velike srede je potem stala v hiši, na Veliko sredo zjutraj pa sojo razdrli. Nekaj zelenja so zataknili pod ostrešne letve, nekaj so ga dali živini, pomaranče in jabolka pa so pojedli sami. Na Veliko soboto je bilo vedno žegnanje pri sv. Barbari. Od kar pomni in na Ravnik je prišel leta 1950. K žegnu so prihajali iz vseh krajev, ki spadajo pod podružnico. V cerkev so nosile ženske, nekoč so bili to jerbasi, ki so jih imele na glavah, potem pa košare. V jerbasu je bilo pleče, želodec, hren, pirhi, potica. Žegen so potem pojedli v nedeljo zjutraj. Na Ravniku ni bilo navade metanja denarja v jajce, se jo pa spomni iz svojega otroštva, iz Golišča na Dolenjskem. Ivan Nagode (foto I. K. B.) Spomini Vide Rehberger Vida se ne spomni, da bi na cvetno nedeljo kdaj nesli v cerkev butaro, vedno so nosili samo oljčno vejico. Pospravljanje pa se je začelo na Veliki petek. Poribali so vso hišo, vse oprali, pobrisali prah. Na Veliko soboto so zjutraj k hiši blagoslovljeni ogenj vedno prinesli ravniški fantje, takrat jih je še bilo nekaj in vedno so dobili kakšno pomarančo. Včasih se ni dajalo denarja.. Košara za žegnanje, v kateri je bila potica, hren, suho meso, pirhi, je bila vedno pokrita s prtičkom, ki je moral biti izvezen. Njihov je bil bel, z rožicami. Pirhe so barvali kar v čebuli, da je bila na njih kakšna rožica, pa so uporabili regrat. Ko so nesli k žegnu, če je bilo veliko snega, je bilo žegnanje v Hotedršici, niso oblekli nič posebnega. V nedeljo zjutraj, za velikonočno procesijo, pa je bilo treba imeti na sebi kaj novega, vsaj krilo ali čevlje. Pri procesiji so se potem dekleta ogledovala, katera je najlepša. Ko so prišli od procesije, so za zajtrk pojedli žegen. Hren so naribali kar na meso, daje bil še bolj hud. Pirhe ali pa pomaranče so potem dali še kakšnemu sosedu. »Lepi običaji so bili to, pa nič se ni mudilo,« pravi Vida. Spomini Frančiške Istenič Za cvetno nedeljo so vedno naredili dve ali tri butare, ker je bila v hiši sicer fovšija. Vse, kar so rabili za butare, je raslo okoli hiše, tudi bršljan, ki ga zdaj ni več. Oljčno vejico so kupili na sejmu v Logatcu ali pa v župnišču v Hotedršici. Na butare so obesili pomaranče in barvne papirčke. V Hotedršico so šli peš, ko pa so se vrnili na Ravnik, so otroci tekli z butarami okoli hiše, ker je veljalo, da lisjak ne pride k hiši, če se z žegnano butaro teče okoli nje. Na Veliko sredo so potem butaro razdrli. Že na Veliki četrtek so z oljko iz butare pokadili vso hišo, da je lepo dišalo. Sicer pa so hišo čistili ves teden. Pobelili so kuhinjo, očistili okna, oprali zavese, nazadnje pa so poribali še pod po vsej hiši. Kar ni bilo hitro narejeno, trikrat so morali zamenjati vodo v škafih. Mizo so najprej poribali s peskom in Vida Rehberger (foto I. K. B.) potem še z žaganjem, da je bila res lepa. Potica se je pekla v soboto zjutraj. Je pa moralo biti vse že prej pripravljeno, tudi orehi. Francka je vstala ob 4.00 zjutraj, da je zamesila testo. Pirhe so barvali v soboto dopoldne, vedno z rdečimi in modrimi barvami, tako da so imeli še naslednji dan pri procesiji pobarvane roke. K žegnu so nesli v jerbasu, pa tudi res veliko so dali noter in ga pregrnili z lepim prtom. Če je bilo slabo vreme, če je bilo preveč snega, je župnik žegnal kar pred hišo, sicer pa je bilo žegnanje vedno pri sv. Barbari. Vedno so gledali k cerkvenim vratom, saj naj bi se tista, ki bo šla prva iz cerkve, prva poročila. »Joj, kako se je kakšni mudilo,« pravi Frančiška. Koje bilo žegnanja konec, so vse spravili za naslednji dan, ko so se vrnili od procesije. Pa tudi južina na Veliko noč je morala biti dobra, po sveže meso so šli k mesarju v Hotedršico. Na Veliki ponedeljek seje pa plesalo. »Ko smo bili še lejdik,« se smeji Frančiška. Ampak to je bilo še na Zaplani, šestdeset in več let tega. Frančiška Istenič (foto I. K. B.) KOT JE VREME 12 DNI PRED BOŽIČEM, TAKO BO NASLEDNJE LETO iz zapiskov Danice Nagode ZA JANUAR - 13. december 2007 Oblačno, z rahlimi padavinami, v visokogorju sneži, v dolinah rahlo naletava sneg, piha srednje močan jugovzhodni veter, močna slana. Bolj malo je padavin. ZA FEBRUAR - 14. december 2007 Slana, gosta megla, na Dolenjskem in Štajerskem sneži, na Gorenjskem piha burja, na Notranjskem rahlo sneži. Na Primorskem je jasno vreme, temperature so okoli -3°C, čez dan se ogreje na 2°C. ZA MAREC - 15. december 2007 Zjutraj oblačno, piha zmerna burja, čez dan se pooblači in začne pihati zelo močna burja. Zvečer sneži in ponoči zapade 3cm snega. Mrzlo je, temperatura okoli -3°C. ZA APRIL - 16. december 2007 Zjutraj naletava sneg, oblačno je, piha burja v sunkih. Čez dan se otopli in termometer pokaže 2°C. Popoldan se burja okrepi, zvečer se spet pooblači in naletava sneg. ZA MAJ - 17. december 2007 Popoldan rahlo sneži in piha burja. Proti večeru neha snežiti. Močna burja na Primorskem, na Dolenskem in Štajerskem močno sneži, ponoči je jasno in mrzlo. Burja ne poneha. ZA JUNIJ - 18. december 2007 Zjutraj je zelo mrzlo, po dolinah in v zatišnih legah močna slana, popoldan se zjasni in pokaže se bledo sonce. Zvečer burja poneha. ZA JULIJ - 19. december 2007 Zjutraj jasno in zelo mrzlo, od - 11°C do -14°C, na Gorenjskem rahlo naletava sneg, na Primorskem spet piha močna burja v sunkih do 50 km/h. ZA AVGUST - 20. december 2007 Jutro je mrzlo, do-10°C, popoldan gosta megla, čez dan se malo otopli, do 0°C. Zvečer se zjasni in noč je zelo mrzla. ZA SEPTEMBER - 21. december 2007 Jasno z občasno jutranjo meglo. Piha rahel jugozahodnik, popoldan med rahlim dežjem naletava tudi sneg. Čez dan se otopli na 3°C. ZA OKTOBER - 22. december 2007 Jasno jutro, popoldan gosta megla. Mrzlo je, od -10°C do -14°C, v Babnem Polju do -19°C, na Gorenjskem -14°C, celo v Kopru je -1°C. Čez dan se nekoliko otopli, do -3°C, čez noč se pooblači in tudi mraz nekoliko popusti. ZA NOVEMBER - 23. december 2007 Zjutraj delno oblačno z meglo po kotlinah. Otopli se na 1 °C, zvečer naletava rahel sneg, občasno tudi dežuje, tako da se začneta pojavljati poledica in žled, zmrzuje. ZA DECEMBER - 24. december 2007 Oblačno, rahlo rosi. Spotoma zmrzuje in nastaja močna poledica. Občasno tudi naletava sneg, piha šibka burja. Po dolinah močna in gosta megla, temperature od 0°C do 3°C. RAVNIK 10 ali HIŠA UBRANOSTI Tu sem. Stojim pred hišo, kjer živi moja sestra z družino, hišo, ki nosi naslov Ravnik 10, včasih bi ji rekli Grižaijevina. Napisati moram članek za pomladansko Sapco, kar mi trenutno predstavlja veliko preglavic. Da bom objektivna, da ne bom patetična, da ne bom dolgovezila brez repa in glave. Pri njih se rada ustavim in tudi Vid se z vsemi razume. Robi in Ingrid se mi zdita preudarna človeka, zato ju dostikrat vprašam za mnenje ali nasvet. Z Ingrid, ki je diplomirala na Filozofski fakulteti angleščino in slovenščino ter za diplomo iz slovenistike dobila tudi študentsko Prešernovo nagrado, naju družijo podobni interesi, ljubezen do knjig, sama pa je postala cineast, malo tudi po službeni poti, ko je pred desetimi leti nastopila službo v Kulturnem uredništvu Radia Slovenija, kjer je prevzela vodenje oddaje Gremo v kino. Od takrat res hodi še večkrat v kinematografe, najsi bo slovenske ali tiste, ki jih obišče na festivalih v Cannesu, Berlinu, Benetkah. V slovenskih Pred Fontano di Trevi v Rimu (iz družinskega arhiva) se ji pridruži tudi Robi, Že več let pa tudi Domen in Hana, najstnika z zanimanji, ki sta jih podedovala po starših. Robi je doktor gozdarskih znanosti, doktoriral je iz genetike, zaposlen pa je kot profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Od vedno sem se spraševala, kako jima tako dobro uspe usklajevati interese, ki izhajajo iz humanistike in naravoslovja. Njuno skupno življenje pa kar nekako modro ubira strune skozi občasna nesoglasja in različnosti. Potem sta tu Domen in Hana, s katerima tudi gojim poseben odnos. Spremljam ju od rojstva in včasih, ko mi Domen kaj razlaga z nihajoče hripavim glasom, da ga komaj razumem, se spomnim, daje bil ravnokar mali nabriti fantič z modrimi očki, ki je že pri letu in pol govoril, »ne boš spal, ne boš spal«. Sedaj še vedno modrooki, z očali, dijak Viške gimnazije v Ljubljani - brez pretiravanja -brihten, da je kaj. Hana, dolgonoga najstnica osmega razreda, mi včasih postavi kakšno tako ontološko vprašanje, da se vprašam, kam je naivnost najstništva šla, pomislim na prepade med generacijami, no, zdi se mi, da zaenkrat še razumem to dekliško občutljivost, ki naju druži. Potem so tu potovanja in kulinarika. Ravno Ravnik 10 včeraj mi je Hana rekla, da se bodo letos odpravili na Portugalsko, mogoče tudi Španijo, lansko leto so bili v Romuniji, Bolgariji, Turčiji in Grčiji. Tudi Hana obožuje Grčijo. Komaj čakam, dajo bomo mahnili kam skupaj. Ko se vrnejo, vedno prinesejo polno daril, zelišč in specialitet, ki so zaznamovane s pokrajino in potem pripravijo kosilo ali večerjo, da okus tuje dežele ponesejo še na Ravnik. Pred štirimi leti smo skupaj preživeli prekrasen dopust na Korčuli. Kako je videti njihov tipičen vsakdan? Domov pridejo različno, Hana hodi dvakrat na teden v glasbeno šolo, kjer igra klavir, Domen pa ob petkih na vaje Pihalnega orkestra Logatec, kjer igra tolkala. Robi je ponavadi zaprt v svojem kabinetu, kjer si ureja na stotine diapozitivov s svojimi fotografijami, ali piše kak članek za v znanstveno, včasih bolj poljudno revijo, ali piše svojo tretjo knjigo. Ingrid s časom razpolaga različno. Sedaj, ko ne prevaja nobene knjige, v miru popijeva kakšno kavico, ko pa je nazadnje prevajala Ishigura, je bilo treba hoditi po prstih. Vsi nekako ubirajo podoben ritem, zato verjetno drži tisti pregovor o drevesih in jabolkih. Obrnila sem se pred vrati. Ta intervju sem naredila brez vprašanj. Če bi jim jih postavila, se verjetno ne bi strinjali z mano ali bi hoteli, da pišem o čem drugem. Tako sem jih predstavila na način, kot jih vidim in čutim jaz. Pa če jim je prav, ali ne. Ups, pozabila sem, daje Ingrid urednica Sapce... Nives Kovač Iz Dnevnika ravniške gospodinje Zdaj se vsak dan vozim z Ravnika po lepem, gladkem asfaltu. Fino je, res. Se peljem kot kakšna gospa in nič več me ne skrbi, da mi bo mularija na parkirišču v prah na moji pločevini napisala: Operi me! Se ne bi itak nič videlo, ker prahu preprosto več ni!! Sicer pa asfalt ni čisto gladek, bi takoj komentiral moj mož. Ampak on pač vidi vse, mene tistih nekaj gladkih, blagih grbinic, ki so nastale med dogodkom stoletja na našem hribu, čisto nič ne moti. Samo da je. Me pa moti nekaj drugega. Kaj moti, zadnjič me je prav razbesnelo. Z eno besedo, temu se reče kultura. Pa je komaj mesec dni od tega, ko so iz vseh radiev in televizij oznanjali, kako kulturen narod da smo Slovenci, ker imamo radi poezijo in ker je Prešeren naš največji idol. To bi jo France spesnil, če bi doživel to, kar doživljam jaz. Tako se torej jutro za jutrom spuščam v dolino, srce mi igra, ko pridem na ravnino, kjer se odpre pogled na griče pod mano. Vsak dan nekaj drugega. Kič, vam rečem, čisti kič. Včasih vijolične oranžne barve jutra, drugič sive meglice. Pa saj veste, če vstajate zjutraj in če se vozite z Ravnika. No, tako se vozim, majčkeno meditiram v jutro in čakam, kaj bo za ovinkom. Avto! Drvi po cesti navzgor in še na kraj pameti mu ne pride, da bi ustavil, se mi umaknil ali vzvratno zapeljal do prve razširitve. OK. Na srečo sem odlična voznica. Usmiljeno porikvercam in ubogega voznika, ki me niti ne pogleda, spustim mimo. Se zgodi. Tip je res pravi kmet. Mislim tiste sorte kmet, ki nič ne ve o manirah. Da sem jaz vendar starejša gospa, da sem ženska, da bi moral po vseh pravilih vsaj igrati kavalirja. Ali pa se vsaj pretvarjati! Ampak zgodba se mi ves čas ponavlja. Jutro za jutro, dan za dnem sem jaz tista, ki blago rikvercam, včasih navzgor, včasih navzdol, potiho preklinjam in potem zaman čakam na prijazen smehljajček, vsaj pomig roke iz drugega avtomobila. Oni večer pa sem se prav razkurila. Strašansko se mi je mudilo na večerno telovadbo, saj veste, pomlad je tu, pa kopalke, pa vse te stvari. Spet sem zamujala in prav na tistem ovinku, mi je naproti besno pripeljal avto, ki ni kazal najmanjšega namena, da bi se premaknil kam drugam, kot proti meni. Divje sem zapeljala 100 metrov po klancu navzgor, pa v rob, tip pa divje mimo mene, kot da me sploh ni, kot da sploh ni opazil, da sem se mu jaz, gospa v letih, umaknila. Le kdo mu je dal izpit!!! Ampak tisti večer sem se res razbesnela. In naredila plan. Ribičev France iz Vrbe bi najbrž napisal kakšno imenitno bodico. Veste, kaj bom pa naredila jaz? Po svoje bom učila kulture na ravniški lepi cesti. Naslednjič se bom ustavila, odprla vrata, stopila iz avta in šoferju eno primazala. Kultura pa taka!!!! Besna RG PREHODIL SEM POL SVETA IN NAŠEL RAVNIK (10 A) Predstavljam si, da je bil takrat junij. Toplo pozno popoldne, ko se vročina že umiri. Na Luxovem gričku (ki takrat to še ni bil) je dišalo od razcvetelih vrtnic, v ozadju so valovile breze, spodaj se je razpiral pogled na Javornik, Trnovski gozd in pod njima slutnja Soške doline. Dovolj, da se je Tomaž ustavil. Na Ravnik je prvič prišel z lastnikom hiše Zmagom Jelinčičem, naslednjič je s seboj na oglede pripeljal dedija, ki je takoj ugotovil: »Ovde ima i medveda.« Vrtnice so spomin na gospo Jeninčičevo in njeno družino (iz družinskega arhiva) Že decembra 1981 sta Tomaž in Vladimira Lux hišo kupila in še pred novim letom doživela tudi prvo »bližnje srečanje z Ravničani«, ki so skozi straniščno okno vstopili v hišo in odnesli uro, sekiro, walkie-talkie in italijanske klešče. Policisti, ki so prišli za njimi, so odnesli še kozarca, na katerih so bili prstni odtisi. Nič od omenjenega se ni več vrnilo k hiši. Vendar Tomažu je bilo na Ravniku vseeno všeč. Ampak takrat samo Tomažu. Tomaž, ki zase pravi, da je Kšlan (njegov ded Melhior in babica Angela sta živela v Zgornjem Kašlju) se je rodil v Ljubljani leta 1946 na Dan borca. V Jugoslaviji je bil to dela prost dan in tudi zdaj, ko socializma že dolgo ni več, je običaj ohranil. Njegov oče Roland seje v Celje preselil iz Trsta, zato je vsa družina imela še do leta 1952 italijansko državljanstvo. Roland je bil pravi svetovljan, tekoče je govoril madžarsko, srbohrvaško, italijansko, nemško in tudi romunsko. V Romunijo je namreč zbežal od očeta Ludvika Seliška, krojača iz Celja, in spor je bil tako globok, daje tam od tetinega romunskega moža prevzel še priimek Lux. Družina Rolanda Luxa se je v začetku petdesetih let preselila v Slavonski Brod in Tomaž je postal Tomislav. V šolo je hodil v različnih krajih v Bosni, ko pa je bil v tretjem letniku srednje ekonomske šole, je oče za nekaj časa odpotoval, nenadna svoboda je dala Tomažu krila, ki so ga odnesla daleč od šole. Po vrnitvi ga je oče najprej poslal na delo na železnico, od tam v zidarstvo, dvajsetleten pa seje vrnil v Slovenijo. Od tu naprej je zamenjal neskončno služb, bil je električar, pleskar, v Italiji je popravljal igralne naprave, bil je hišnik v hotelu Mantova. In srečal mlado Vrhničanko Ljubo. Spoznala sta se na avtobusu, ko so se peljali na drsanje v halo Tivoli. Več mi nista povedala. Tomaž mi je, ko sem zagotavljala, da me intimnosti sploh ne zanimajo, eno sicer povedal: »Nobenih intimnosti?! Ato je, kako spimo? Jaz od polnoči do dvanajstih, Ljuba pa od osmih do šestih.« In ta je ostala tudi edina. Ljuba je se je 6. januarja 1956 rodila v Rožni Dolini v Ljubljani (od tam je njena mama Vladimira). Koje bila stara dve leti, se je njena družina preselila na Vrhniko. Njen oče Viktor, doma je bil iz Čakovca, je bil med 2. sv. vojno v internaciji v Nemčiji in ko se je prek Italije vračal domov, je ostal v Sloveniji v vojski. Postal je oficir in služboval na Vrhniki. Ljuba si je sicer želela postati učiteljica, ko pa sta v Ljubljani z očetom iskala pedagoško šolo, sta našla le vzgojiteljsko. In tam je kar ostala in tako postala vzgojiteljica predšolskih otrok. Drsanje je bilo odločilno. Tomaž se je, sam je tako rekel, »zresnil« in nastopil svojo enajsto služno po vrsti - službo tkalca v Velani v Ljubljani. In tam ostal naslednjih trideset let. Judita seje rodila 28. oktobra 1975, ko so še živeli na Vrhniki, potem pa je Ljuba dobila službo s stanovanjem vred v Novem mestu in tam se je 26. aprila 1980 rodila Tadeja. Portal in grajska dama (iz družinskega arhiva) Potem pa se je že kmalu začel njihov ravniški čas. Dolgo so prihajali na grič samo za konec tedna, ko pa je še Tadeja končala osnovno šolo, so se z Vrhnike na Ravnik tudi zares preselili. Tomaž je posadil prvo češnjo v vasi, Ljuba se je začela vračati v Rožno Dolino, sicer samo v službo, Judita je vpisala arheologijo na Filozofski Tadeja, Judita in Tomaž (iz družinskega arhiva) fakulteti, Tadeja pa je postala aranžerka. Pred letom in pol pa se je k hiši priselil še Erni, ki je takoj za Vilijem najbolj simpatičen ravniški pes. In kaj počnejo ta hip? Tadeja mogoče riše, ali pa iz testa plete nova lectova srca, Judita, ki prihaja na Ravnik le ob koncih tedna, morda drži v rokah čudovit nakit, ki ga je stoletja hranila zemlja v Lajhu, kjer je nanj med arheološkimi izkopavanji naletela prav ona. Ljuba mogoče šiva nove klobuke, njena skupina v vrtcu se namreč to leto ukvarja s pokrivali, ali pa predpasničke, da bodo triletniki bolj sproščeno mesili testo. Tomaž, ki bo zdaj upokojenec, si morda ogleduje kutino in hruško, ki tako bogato rodita, ali pa gleda kakšen akcijski film, če se ne sprehaja z Ernijem, Maja pa odhajajo v Makarsko. Na srečanje stripoholikov. Ampak le za nekaj dni. Ingrid Kovač Brus ČESTITKA Maj je najlepši spomladanski mesec, ki ga vsi nestrpno pričakujemo, nekateri pa še prav posebej. Ena izmed tistih, ki prav gotovo nestrpno odšteva dneve marca in aprila, je ŠPELA NAGODE, ki se bo 17. 5. z nasmehom na obrazu poslovila od najstniških let. Dopolnila bo namreč 20 let. Prav vsi ji želimo še veliko zdravja, ljubezni in upamo, da se kljub temu, da ne bo več najstnica, ne bo poslovila od svojega nasmeška na obrazu, (p. n.) DOBRA IN SLABA NOVICA Doktorje po pregledu izvidov rekel pacientu: “Za vas imam dve novici - dobro in slabo.” “Najprej mi povejte slabo!” je rekel pacient. “Raka imate!” "In dobra?” “Ste videli mojo simpatično medicinsko sestro? Včeraj sem jo zaposlil.” RECEPT Zdravnik pregleda starejšo pacientko in ji reče: “Gospa, tule imate recept.” “Joj, gospod doktor, ali tudi vi tako radi kuhate kot jaz?” Človek človeku! Na svetuje polno prevar, nič več ni ljudem za drugega mar. Kot oreh v lupini se vsak zase drži, prevzeten, mogočen, kot da drugih sploh ni. Za srečo ni treba veliko, dovolj so že majhne stvari: odkrit pogled in lepa beseda prijazen dan ti naredi. Sreča je, če sonce sije, pa tudi če rahel dežek rosi, sreča so rože na oknih in ko lipa košata cveti. Na svetu ne bo nikomur hudo in vsem bo lepo. Frančiška Istenič BRITJE Komandir policijske postaje je vstopil v frizerski salon in frizerju, ki se je vedno norčeval iz policistov, rekel: “Ali vi resnično tako radi brijete norce?” “Ja, res, kar usedite se!” OSMRTNICA Moški je vsak dan v trafiki kupil časopis, pogledal prvo stran in vrnil časopis prodajalcu. Prodajalcu se je to zdelo čudno, zato je kupca nekega dne zaprosil za pojasnilo. “Veste, vsak dan pogledam, kdo je umrl!” “Toda osmrtnice so na predzadnji strani!” “Vem, toda za tega, ki ga čakam, bo objavljena na prvi strani!” PORTFOLIO 3: BILO JE NEKOČ... pokrajina, ljudje, delo, zabava Fotografije za portfolio 3 sta prispevali Romana Pivk in Breda Rošič. Ohcet na Ravniku, nevesta Tinca Petrič z Ravnika in ženin Janez Brus iz Hotedršice, leta 1937 Teta Lojzka in Tinca Brus Breda pred hišo, stara 3 leta Polde z Romano v naročju in pol, 11. oktober 1936 PORTFOLIO 3: BILO JE NEKOČ... pokrajina, ljudje, delo, zabava Mama Ivana prede volno, ob njej Breda in Romana Tinca Petrič, stara dve leti, slikana leta 1913 ali 1914 Mama Ivana seka drva Breda v travi pred Petričevim hlevom ŽIVLJENJE JE BORBA Z Angelo Petkovšek sva poklepetali ob kavici v njeni hiši, v katero seje z Ravnika preselila 1963. leta. Rodila se je kot Angela Korenč mami Cilki in očetu Janezu, ki sta imela še otroke: Cilko (umrla leta 1991), Ivana, Marijo in Andreja. Angela je svet ugledala na soboto, 31. marca 1936, to je tudi dan, koje na Ravniku prvič posvetila električna luč. Spominja se anekdote, kako je Grižarjeva mati od samega veselja ukazala svojim deklam, naj vržejo v grapo tiste smrdljive petrolejke, saj jih tako ne bodo več potrebovali. Prvič je elektrika šla že čez dva dni in dekle so morale v grapo po tisto, kar je od petrolejk ostalo. Angelin možje bil Grižarjev Ivan (r. 1931, u. 1986), poročila sta se na Silvestrovo 1959. Na sploh je veliko pomembnih dogodkov v Angelinem življenju povezanih z zadnjim dnem v mesecu. V tistem času, ko sta si zidala hišo v Logatcu, sta pet let živela v stari Grižarjevi hiši. Leta 1964 se jima je rodil sin Dragan, pet let kasneje še hči Vera. Na Ravnik ima lepe spomine, pravi pa, da je bilo včasih zelo drugače. Kako drugače, jo vprašam. Odgovori mi, da sta včasih vladala neizmerna sloga in prijateljstvo. Ko se je pri kakšni hiši kaj delalo, so prišli vsi pomagat, tako so bili vsi Ravničani štirinajst dni pri Kovačevih na strehi, ko so 1. 1955 dvigovali hišo, ali ko so pri Korenč 1956. delali kozolec. Zdi se ji, da so te vrline med ljudmi izginile in se vsak briga samo zase, ali pa še celo drugemu zavida. O sebi pravi, da je bila vedno zelo samosvoja in odločna ter da se je le ona upala kdaj postaviti materi po robu. Za vsako stvar v življenju se je morala boriti. Od tega kje bo živela, za šoferski izpit - češ, kaj ga boš pa rabila - in vse sije izborila. In potem mi mimogrede pove pesmico, ki seje spominja iz mladosti: »Življenje je borba in trpljenje, bridkosti čez in čez, sladkosti le redka kapljica vmes.« Skozi pogovor odkrivam njeno globino in modrost, govori mi tudi o mislih Cirila Zlobca in Janeza Drnovška. Vprašam jo še po kakšni prigodi z Ravnika in pove eno, ki bi se lahko končala tragično. 17. januarja 1943. leta na večer, koje bil njihov oče že v partizanih, je bil njen brat Andrej star dva meseca. V Hotedršici so v gostilni pili domobranci in se pogovarjali, da bodo šli ubit tistega partizana, ki se je rodil na Ravniku. Sli so do njihove hiše in s ceste začeli streljati vanjo. Sestrelili so vsa okna, da so pokale šipe, opeka je padala s strehe, otroci pa so tulili, dokler jim ni zmanjkalo sape. Mama je na koncu hodila od enega do drugega in jih tipala, kdo je krvav in ali so živi. Dojenček Andrej je od prestanega strahu še dva meseca zibal glavico sem ter tja, sami pa so hodili spat pod peč, v zgornje prostore si niso več upali. Spodaj sta spali Blaževa Marica, kije takrat pri njih služila, in stara mama, in ko so si prižgali cigarete, sta videli njihove obraze. Sami so se hladnokrvno vrnili v gostilno in se spraševali, bog ve (kako ironično), ali smo kaj naredili. Na srečo so vsi ostali živi, a kakšna mladost in kakšen strah. Angela ve o tem veliko. Vprašam jo še, ali je kaj pogrešala naravo z Ravnika, saj je bila navajena s srcem živeti trdo kmečko življenje. Odgovori mi, da seje veliko vračala nazaj, da bi pomagala pri opravilih, hodila je tudi h Grižarjevemu Cirilu, kije ostal sam, in k teti v Žibrše. Sedaj ima v bližini hiše v najemu malo njivo, skrbi za sosedovo hišo, kjer ima tudi piške in psa. Oh, in kaj vse še dela Angela! Gobeline, šiva, riše na steklo, nabira zelišča in za vse je opravila tečaje, da bi se naučila še več. Lansko leto se je odpravila v Tunizijo, kjer se je preizkusila tudi v jahanju kamel. Zelišča hodi nabirat tudi na Ravnik, saj tu raste redka roža imenovana »astromontana«, iz katere potem naredi tinkturo, ki pravi, da zdravi vse. Torej - za vsako bolezen, ena rožca na Ravniku raste. Angela Petkovšek na kameli, Tunizija 2007 jencem Draganom, mati Cilka in hči Cilka, zadaj sin Andrej, sin Ivan in hči Marija; 1965 POZDRAVI ZA VSE NA RAVNIKU Nasmejana me je pričakala na vratih. Ne kaže svojih petinsedemdeset let in v šali omeni, da so ji »slogali« še dvajset let življenja. Le zaradi nog jo skrbi, ker je imela pred leti hud išias. Sicer ji dnevi potekajo mimo. Zjutraj rada malo poleži, Breda in Lojzka, najmlajša in najstarejša hči leta 1945 zvečer gleda televizijo, včasih tudi pozno v noč (najboljši program je v kasnih urah, pravi), vmes pa mora postoriti vse, kar se v enočlanskem gospodinjstvu pač mora. Vesela je vsakega obiska, pa tudi sama rada obišče prijatelje, znance ali sorodnike. Popoldne se odpravi na daljši sprehod, včasih v družbi s sosedi. Ko so bili vnuki mlajši, se je pogosto za daljši čas preselila k njim, jih varovala in pomagala staršem, se veselila prvih besed in korakov. Tudi sedaj pogosto obišče hčerki in njuni družini, ali pa oni obiščejo njo. »Rada imam svoj mir in zakaj bi živela pri njih, če me ne potrebujejo vedno? Vsaka družina ima svoj ritem, jaz tudi, in moj Jusuf, čeprav je že osem let pokojni, še vedno živi z mano, v spominih, v predmetih, na slikah. Najina skupna pot ni bila vedno lahka, a zmogla sva in bilo nama je lepo.« Tako pripoveduje, ko srebava kavo in se sladkava s piškoti. Paziti mora na sladkor v krvi, toda majhen prekršek ni nič hudega, modrujeva. Breda seje rodila prvega aprila. Oče in mati staji pripovedovala, da so ljudje ob novici, da je privekala na svet, pomislili na prvoaprilsko potegavščino. Mama Ivana je bila že v letih, in ker so takrat ženske nosile široka krila, Ivana pa je morala precej pred porodom v bolnico, niti vsi sorodniki niso vedeli ali opazili, daje noseča. Ko seje z dojenčkom vrnila iz bolnice, ju je na postaji v Logatcu z »lojtmikom« pričakal sin Stanko, takrat star 20 let. Nekdo s Kalc je vprašal Stanka, če je otrok njegov, se zasmeje Breda. Mladostnih let se rada spominja, rada je pomagala doma in tudi v šolo je rada hodila. Po nižji gimnaziji se je želela vpisati na učiteljišče, toda mamina bolezen jo je prisilila, da je glavnino gospodinjstva prevzela nase. Doma je ostala vse do leta 1957, ko se je brat Stanko poročil in je Gubinova kmetija dobila nova gospodarja. Umrla sta tudi Bredina starša in odločila se je, da mora ubrati svojo pot. Zaposlila se je v KLI-ju in stanovala pri neki gospe v Logatcu. Še danes se spomni tistega dne pred mnogimi leti, ko je spoznala svojega bodočega moža. »Ne prej ne kasneje nisem šla v kino,« se spet nasmeje. Tam v 17. vrsti sta se prvič videla in kasneje ji je mož priznal, da seje v trenutku odločil: »Tale bo moja!« Po nekaj obiskih sta se zbližala, leta 1962je odšla z njim v Bosno, a se je po petih mesecih vrnila, kasneje tudi Jusuf, saj ni bilo nobenih možnosti za zaposlitev. Breda se je spet zaposlila v KLI-ju, Jusuf pa je nekaj časa pogosto menjal službe, včasih je v dobri družbi malo več popil in naslednje jutro je bil odhod na delo velik problem. A zmagala je želja, da si ustvarita stabilno družino in po poroki leta 1963, še bolj pa po rojstvu hčera se jima je po skupnih prizadevanjih življenje umirilo. Breda j e ponosna na svoj i hčerki. Ko sta bili majhni, je bilo težko zaradi kratkega porodniškega dopusta, tudi njeno delo je zahtevalo dopoldanski in popoldanski umik, a danes so vse težave poplačane. To spoznava ob srečanjih s hčerama, s svojimi sedmimi vnuki in tremi pravnuki. »In še večjih bo«, je spet vesela. Na mojo pripombo, naj pove kaj hecnega o življenju na Ravniku, se je spomnila dneva, ko sta z očetom trikrat pripeljala seno z Mlakce domov. In ga vsakič med potjo zvrnila. Kar zdrsnilo je z voza, prvič skoraj doma, na križišču med Gubinovo in Kovačevo potjo, drugi voz se je zvrnil tam, kjer se Lavretov travnik spusti do naše poti, tretji voz pa že na Križpoti, pove. Oče je bil jezen, a se je tudi smejal njuni smoli. Dela pa sta imela še naslednji prek glave, da sta vse uredila. vnukinjo Marušo Popoldne nama ja hitro minilo in z njenimi pozdravi vsem na Ravniku sem se poslovila. Z dobrim občutkom, z nekaj popisanimi stranmi o njenem življenju in s kvačkano prijemalko za posodo, ki mi jo je podarila, sem odšla. Kvačka kar »z glave«, lepe izdelke naredi, pogosto tudi podari. Mene je razveselila. Gost Ravniške sapce: Marjan Manček Kdo ne pozna Hribcev ali Pedenjpeda? In kdo ne pozna ilustratorja, karikaturista, animatorja Marjana Mančka? In njegove prepoznavne, duhovite risbe? Marjan Manček se je rodil na Dolenjskem, zdaj pa že dolgo živi na Notranjskem. Pa tudi sicer je Notranje. Cisto natančno Ravničan. Po mami. Zato še vedno pride na Ravnik in v hišo, kjer je živela njegova mama. Dobrodošel tudi v Ravniški sapci. O Plešnarjevemu prašiču, ko je bil pujsek in o moji mami - Plešnar j evi Mici V začetku februarja meje prijetno presenetila po ravniških travnikih in domačijah dišeča sapca. V branje mije namreč prišlo nekaj številk Ravniške sapce, ki mi jih je poslala prizadevna urednica Ingrid Kovač Brus s prošnjo, da prispevam kakšen piš za V deveti številki Ravniške sapce je omenjen dogodek iz 2. svetovne vojne, kako je Kovačevi materi z žganjem uspelo rešiti prašiča pred Nemci. Tudi pri Korenč zaradi vpitja otrok nemški vojski ni uspelo. Na koncu so prašiča vzeli pri Plešnarju. To meje spomnilo na fotografijo moje mame Marije - Plešnarjeve Mici, ki s stekleničko hrani pujska. Je to tisti pujsek, kije zrasel v prašiča in so si ga potem nemški vojaki privoščili? Ne. Fotografija je nastala približno deset let pred tem dogodkom. Cisto mogoče pa je, da je bil tisti prašič potomec pujska na fotografiji. Do vojne so pri Plešnarju gotovo zredili več prašičev in jih tudi pojedli, saj je bilo pri hiši veliko ust. Stari ata Franc in stara mama Ivana Istenič sta imela 12 otrok, šest sinov in šest hčera. Trije so jima zgodaj umrli. Stara mama Ivana, ki je po bratu podedovala Plešnarjev grunt, je umrla za pljučnico že pred vojno, otroci so zrasli, se večinoma poročili in odselili. Med vojno je na domačiji ostal le ostareli ata z bolehno hčerko Justo. V pomoč mu je iz Loža prišla hči Anica por. Rupnik. Svojemu mlajšemu bratu Stanku, ki ni hotel prijeti za puško, je nosila hrano v skrivališče nedaleč od domačije. Tako ni bilo ne matere ne otrok, da bi branili prašiča kot je bilo to pri sosedih. Hudo paje bilo, da so Nemci vzeli mladega gospodarja Plešnarjeve kmetije sina Dominika in ga odpeljali v zloglasno taborišče Dachau, kjer je tragično preminil. Zakaj? Po pripovedi moje mame: »Ker seje držal svoje zemlje in ni hotel med domobrance.« Tudi za najstarejšega sina Franca je bilo usodno koncentracijsko taborišče. Stanka paje v prvih pomladnih dneh svobode pokončal strel iz puške. Anica je po vojni z družino živela v Ljubljani in na Rakeku, kamor sta se že pred vojno omožili njeni sestri Hanca in Pavla z bratoma Andrejem in Lovrom Pirc. Vsi so pokopani na Rakeku. Potomci Franca, Hance in Pavle živijo v Kamniku, na Rakeku in v okolici Ljubljane. In kaj je bilo s Plešnaijevo Mici - mojo mamo? Še pred vojno je bil njen brat Vinko v orožniški službi v Bihaču skupaj z mojim očetom Francem, blagim Štajercem iz številne (16 članske) družine Manček iz Doropolja pri Planini (pri Sevnici). Pokazal mu je fotografijo svoje sestre Mici. Ne vem, ali je šlo za fotografijo s pujskom. Očitno paje, daje fotografija pritegnila očeta na Ravnik. Zaljubljenosti je sledila poroka, poroki pa selitev na Dolenjsko. Prišla je vojna in razsulo kraljevine Jugoslavije. Oče je nadaljeval svojo orožniško službo v Novem mestu. V prvem letu vojne se jima je rodil sin Mirko, sredi vojne Vinko. Mirko je kmalu umrl zaradi zlatenice, jaz pa sem prišel na svet tri leta po vojni. V istem letu seje poročil stric Vinko in pripeljal ženo Frančiško na Plešnarjevo domačijo. Nova oblast mu je ponujala miličniško službo, a se je odločil za kmetovanje. Plešnatjev ata - Franc Istenič letošnjo pomladno sapco. Plešnaijeva Mici in pujsek na pragu ravniške domačije Oče Franc in stric Vinko kot orožnika v bosanskem Bihaču pred 2. svetovno vojno Tudi moj oče je menjal poklic. Nova uniforma je bila pretesna zanj. Dobil je službo v pisarni novomeškega podjetja Kremen in jo opravljal do upokojitve. Mama je skrbela za družino, ki seje pogosto selila. Ko mije bilo dve leti, smo imeli tudi mi prašiča in bele kokoši. Prašiča smo pojedli, kokoši pa je odnesel jastreb. Vinka in mene sta starša obdarila z domišljijo, humorjem in voljo do učenja. Svoja zadnja mirna leta sta preživela v Hotedršici, v veliki stari hiši (predvojni trgovini in medvojni domobranski postojanki), ki jo je mama podedovala po svojem očetu. Njun zadnji dom je na novomeškem pokopališču v Srebrničah. Toliko o povezavi med Ravnikom in menoj, ki že več kot četrt stoletja živim in ustvarjam na Notranjskem med »Hribci« v Menišiji, na približno enaki nadmorski višini kot jo ima Ravnik. Mimogrede, naša vas Selšček je rojstni kraj slikarja Maksima Gasparija. Hribec Marjan z Dajnomirom in Milibožo Dominik in sestra Anica P.S. Še nekaj mije padlo v oči. Kako je čas obrusil vrata Plešnarjeve domačije, ko primerjam naslovnico prve številke Ravniške sapce in fotografijo moje mame s pujskom! Veseli me, daje domačija spomeniško zaščitena in daje dobila novo streho. Pred pol stoletja sem bil tam na počitnicah in lepo sem se imel. Le dolgo seje vlekla pot do železniške postaje v Logatcu. Selšček, 20. 02. 2008 Matjan Manček RESTAVRATORKE V AKCIJI piše: Mateja Kunc ZVRSTI KONSERVATORSKO RESTAVRATORSKIH POSTOPKOV KAKO IZBRATI POKLICNEGA KONSERVATORJA-RESTAVRATORJA ZA PREDMETE KULTURNE DEDIŠČINE Kot je pisalo že v enem izmed preteklih prispevkov, so predmeti naše kulturne dediščine skrb vsehnas. Velikokrat se zgodi, da so starine v domači posesti zaradi različnih razlogov (pomanjkanje ustreznega znanja, pomanjkanje denarja ipd.) slabo vzdrževane in propadajo zaradi slabega in nevestnega ravnanja. In če so vaše preproge ah drugi tekstilni predmeti obrabljeni na robovih in vaše pohištvo glodajo črvi in vaši kovinski predmeti rjavijo in se pred vašimi očmi spreminjajo v prah, se boste vprašali, kaj storiti. Strokovnjaki menijo, da vse, kar je več kot zgolj nega, prepustite tistim, ki so izšolani in izurjeni za zahtevnejšo obdelavo. Kdo so ti strokovnjaki, kaj in kje delajo, kako priti do njih, kako izbrati ustreznega? To so velikokrat zastavljena vprašanja, na katera ni vedno lahko najti odgovora. Nekaj jih ponujamo v nadaljevanju. RESTAVRIRANJE SLIK Restavriranje slike obsega restavriranje vseh njenih sestavnih delov: nosilca (platno, les, karton, kovina...), barvne plasti (olje, tempera, akril...), zaščitne plasti (zaščitni laki...) in okvirja. Pri restavriranju slike mora restavrator poleg restavriranja predmeta kot takega, skrbeti tudi za ohranjanje originalnega umetniškega izraza. Posebna zvrst restavriranja slikje restavriranje fresk. Ena naših bolj znanih delavnic za restavriranje slik je delavnica Restavratorskega centra Republike Slovenije na Poljanski ulici 40 v Ljubljani. RESTAVRIRANJE KOVINE Konserviranje in restavriranje kovine obsega obdelavo predmetov od prazgodovine do danes. Prvi kovinski predmeti so bili izdelani iz bakra in njegovih zlitin, novodobni predmeti pa so večinoma sestavljeni iz različnih kovin. Konserviranje kovine pomeni njeno ohranitev in boj proti nadaljevanju korozijskih procesov, medtem ko je restavriranje dejavnost, ki se posveča obliki in funkciji predmeta kot celote. Konserviranje in restavriranje kovinskih predmetov je pogosto povezano s konserviranjem in restavriranjem drugih materialov, ki sestavljajo predmet (les, usnje, tekstil, kost...). RESTA VRIRANJE KERAMIKE Muzejsko keramično gradivo obsega material od krhke, slabo žgane keramike do trdega, visoko temperaturno žganega porcelana. To gradivo je eno kemično najbolj stabilnih, vendar pa fizično zelo občutljivo. Večina poškodb je mehanskih. Konzervatorsko-restavratorski postopki obsegajo čiščenje, utrjevanje delov posode, sestavljanje, lepljenje, dopolnjevanje in toniranje. RESTA VRIRANJE STEKLA Steklo je izredno krhek material, kije predvsem fizično ogrožen. Kemijska ogroženost j e posledica slabe sestave stekla in neugodnih vplivov okolja. Ločimo restavriranje pihanega in valjanega stekla, posebno poglavje pa predstavlja poslikano steklo. Restavratorski posegi obsegajo čiščenje, sestavljanje, lepljenje in dopolnjevanje. Za razliko od keramike je lepljenje in dopolnjevanje stekla zahtevnejše, ker je steklo tanjše, bolj krhko in prozorno. Zaradi še vedno neustreznih materialov in težavnega postopka dela predstavlja dopolnjevanje stekla za vsakega restavratorja velik izziv. Za konservatorsko- restavratorske posege na kovinskih, keramičnih in steklenih predmetih so usposobljeni na Oddelku za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije, Prešernova cesta 20, Ljubljana. Strokovnjaki za restavriranje kovinskih predmetov so tudi v različnih muzejih, npr. v Tehničnem muzeju Slovenije, v Bistri pri Vrhniki. RESTAVRIRANJE TEKSTILA Tekstil uvrščamo med organske materiale in je zato še posebej občutljiv za ohranjanje in konserviranje. Tekstilni predmeti so izdelani iz različnih naravnih in umetnih materialov. Med tekstilne izdelke sodijo preproge, tapiserije, oblačila, zastave, pohištveni tekstil, sakralni (mašni plašči npr.), arheološki tekstil itd. Vsaka zvrst zahteva specifičen konservatorsko- restavratorski pristop glede na sestavo in način izdelave. Tekstil ogrožajo insekti, plesni, mikroorganizmi, svetloba, onesnaženost ozračja, vlaga in temperatura. Konservatorsko-restavratorski posegi obsegajo čiščenje, pranje, utrjevanje in restavriranje, ki je prilagojeno zvrsti tekstila, stopnji poškodb in namenu posega. Posebej za to področje specializirana delavnica deluje pri nas v okviru Pokrajinskega muzeja na Ptuju, kjer je tudi največja muzejska zbirka tapiserij pri nas. RESTA VRIRANJE PAPIRJA Področje restavriranja papirja zajema restavriranje papirja, papirusa, pergamenta in deloma usnja. V to kategorijo spada vso arhivsko in knjižnično gradivo. Problematika zajema koserviranje in restavriranje nosilca, kakor tudi vseh nanosov (pisave, poslikave, pečati, ...). S to dejavnostjo se pri nas ukvarjajo konservatorji in restavratorji v za to namenjeni delavnici Arhiva Republike Slovenije na Zvezdarski ulici 1, v Ljubljani. Ravniška cerkev, arhitekturni spomenik RESTA VRIRANJE ARHITEKTURE Arhitekturni spomeniki kot tudi anonimno stavbarstvo predstavljajo kulturo bivanja v našem prostoru, zato njihovo ohranjanje pomeni ohranjanje kakovostnega bivalnega okolja ter prenašanje bogate življenjske izkušnje naših prednikov na prihodnje generacije. Širok splet področij, od reševanja propadajočih konstrukcij, rabe naravnih gradiv, tradicionalnih principov gradnje do konservatorsko-restavratorskih posegov na stavbni opremi, pohištvu in likovnih sestavinah dediščine sodeluje pri zaustavljanju vzrokov njenega propadanja. Strokovnjaki menijo, da je cilj ohranjanja arhitekturne dediščine tudi njeno vključevanje v sodoben način življenja. RESTA VRIRANJE KA MN A Restavriranje in konserviranje kamnitih izdelkov obsega čiščenje in utrjevanje kamna, pa tudi dodelavo manjkajočih delov. Strokovnjakov s področja restavriranja kamna je v Sloveniji malo. Predvsem zato, ker ni ustreznih šol, kjer bi tovrstne strokovnjake izobraževali. Pravzaprav edini, ki se učijo ročne, tradicionalne obdelave kamna, so kamnoseki na Srednji gradbeni in ekonomski šoli v Ljubljani, ki je tudi edina šola za pridobitev poklica kamnosek v Sloveniji. Toliko bolj je pohvale vredna izpeljava dodatnega specialističnega programa na srednji stopnji, ki gaje šola izvajala v 90-tih letih prejšnjega stoletja za pridobitev poklica kamnosek-restavrator. Ena redkih specializiranih delavnic za restavriranje kamna pri nas deluje v okviru Restavratorskega centra Republike Slovenije na Poljanski ulici 40, v Ljubljani. RESTA VRIRANJE LESA Pomembno področje je restavriranje lesenih predmetov, zato bom le to podrobneje opisala v eni izmed naslednjih številk. IZDELO VANJE KOPIJ Kopistika je že od najstarejših obdobij pomemben spremljevalec likovne dejavnosti, v zadnjem času pa postaja dobra uporabna metoda, s katero se preprečuje vse večja ogroženost kulturne dediščine. S kopijo se začasno ali pa za vedno nadomesti original v prostoru, ki bi drugače izgubil svojo značilnost in pomen. Predmeti kulturne dediščine so različno ogroženi. Po eni strani gre za njihovo izpostavljenost, fizično ogroženost, po drugi strani pa za izpostavljenost nenehnim spremembam v mikroklimi prostora. Primerna rešitev je v takih primerih zamenjava originalnih predmetov z nadomestki, torej kopijami, npr. kopija Robbovega vodnjaka v Ljubljani. Kdo pa so tisti, ki jim pravimo strokovnjaki in kakšno izobrazbo in izkušnje imajo? Pri nas kakšne posebne šole, ki bi zainteresiranim kandidatom podajala splošna znanja, ki so potrebna za restavriranje, nimamo. Na različnih koncih Slovenije občasno sicer potekajo eno ali več dnevni tečaji z različnih področij. Tudi na Akademiji za likovno umetnost se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih lahko vpišete na študij restavratorstva, ki pa ima po mojem mnenju več pomanjkljivosti. Program je naravnan tako, da po končanem študiju kandidati vedo nekaj o restavriranju slik, fresk in kipov, splošnih teoretičnih in rokodelskih znanj pa ti diplomanti po večini nimajo. Tako se prav lahko zgodi, da marsikateri ljubiteljski restavrator, ki to počne z dušo in srcem in se je določenih obrtniških znanj naučil od svojega deda, očeta, drugega ustreznega strokovnjaka ali pa je samouk, zna in ve o restavriranju veliko več kot še tako učen »strokovnjak«. Vnaslednjem prispevku vambom zato predstavila, kaj lahko storite sami ali nekaj več o amaterskem restavratorstvu. ELZA SE ZALJUBI (literarna nadaljevanka za stare in mlade) Elza ni šla tako daleč od doma. Naselila se je streljaj stran v sosednji močvari, kjer je tudi dobila službo. Žabje malčke je poučevala petje. Elza je namreč po svoji materi podedovala lep glas in stas. V tem Zelenem mestu si je našla tudi manjše stanovanje s turkiznimi okenci, ki so jo spominjali na njeno domačijo. Prijetno si ga je uredila, kupila nekaj kosov pohištva, v kot poleg okna pa si je postavila sliko svoje družine. Tako so minevali dnevi med poučevanjem žabjih neugnancev in varnim kotičkom novega doma. Svojega, kako prijeten občutek je to bil. Včasih, ob večerih, je šla na sprehod ob jezeru. Sonce je počasi padalo v vodo, lokvanji na njej pa so širili omamen vonj, ki je božal vse čute. S svojimi drobnimi stopalci si je tiho ubirala pot med trstičjem, čutila je, da živi. Veliko je brala, svet literature ji je širil lastna obzorja in pogled na svet. Od časa do Časa je prišla na obisk Vilma s svojima mladičkoma in med rompompomom sta na hitro spili kavico ter se spominjali njunega srečanja, pobega in srečnega otroštva. Življenje ji je teklo mirno in zadovoljno in zdelo se je, da prav nič ne more zmotiti ustaljenega ritma. Nekega dne, ko je ravno hitela od pouka, se je na vhodu spotaknila in torba ji je padla na tla. Ko je vstala, je najprej zagledala krak, ki ji je ponujal torbo. Bil je močen, mišičast krak postavnega žabca, najbolj postavnega, kar jih je kdaj srečala, vsaj tako se ji je zdelo. »Izvoli« je rekel z globokim glasom. Elza je postala temno zelena. »Jaz sem Bart, novi učitelj telovadbe,«je še dodal. Potem sta se srečevala vsak dan. Beseda je dala besedo, sorodna duša je spoznala sorodno dušo, pogled je srečal pogled in rodila se je ljubezen. Velika žabja ljubezen. No, za veliko se je pokazala šele pozneje, mnogo pozneje, ko sta že stopila v svojo jesen. Nives Kovač POVABLJENI STE NA TEK Tek se danes razvija v enega najbolj priljubljenih vzdržljivostnih športov. V veliko veselje mi je, da tudi na Ravniku srečujem vsako leto nove in tiste stalne rekreativne tekače ali pa vsaj pohodnike. Očitno želi vse več ljudi s tekom pridobiti boljšo telesno kondicijo, shujšati ali enostavno vsaj za trenutek pozabiti na vsakdanjik. Marsikdo si pri sebi misli: »Jaz gotovo nisem sposoben teči.« Tek je za ljudi najosnovnejše gibanje. Seveda je, kot pri večini drugih stvari, tudi tu najtežji prvi korak. Vendar vam bo s pravo mero motivacije uspelo tudi to. Vse ostalo bo iz dneva v dan lažje, počutili se boste fantastično, ko vam bo po nekaj tednih teka srce manj razbijalo in bo tek postal del vašega življenja. Tek se začne v glavi, smešno a resnično. Tukaj se sproži impulz, tukaj se začne trening. Najprej premakne tvojo medenico, se nadaljuje v ramenih, zdrsne skozi roke, dlani in stegna, dokler se ne konča v nogah. Preklop na tek ima predvsem v začetni fazi ogromen pomen. Prvi koraki so najverjetneje težki. Vedno znova si izmišljujemo razloge, da bi se teku izognili (je premrzlo, prezgodaj, presoparno...). Zato je zelo pomembno, da se vsakič znova motiviramo. Najlažje je, da si vedno zastavimo (ne previsok) cilj, ki ga želimo doseči. Imeti moramo tudi veselje do gibanja, po možnosti v naravi, da se človek za trenutek umakne in uredi misli. Seveda je pri teku, poleg motivacije pomembnih še veliko drugih stvari. Naj vam ne bo vseeno, v kakšni obutvi tečete, saj boste pri nekvalitetni obutvi kmalu začutili posledice. Danes je na tržišču tudi ogromno oblačil primernih za tek, nekateri »resni« tekači pa dajo poudarek tudi na prehrano, a o tem kdaj drugič. Naj omenim še, da sta Ravnik in okolica po moje mnenju odličen kraj za rekreacijo. Čez celotno vasico se lahko mimo Plešnarja podate skozi gozd proti Žibršam in od tu nadaljujete po različno dolgih progah. Lahko vas pot vodi tudi do Korenča (Žibrše), kjer zavijete levo mimo Molka in nadaljujete proti Hotedršici. Ko pridete do razpotja pri kapelici v Košu, zavijete nazaj proti Ravniku (do Plešnarja). Dolžina te proge je približno 7 km . Malce daljša proga, približno 13 km pa je prav tako od Plešnarja do Korenča v Žibršah in od tod naravnost proti Tumletu, mimo Isteniča proti Hotedršici. Možnih je še veliko prijetnih poti. Omenjeni progi pa nista primerni za začetnike. Naj omenim še nekaj dejstev o teku, ki vas morda spodbudijo k rekreaciji: med tekom se sproščajo hormoni sreče tek krepi srčno-žilni sistem, ga ščiti, vzdržuje zdravo kri izboljša prekrvavitev zmanjšuje telesno težo z zmernim treningom se krepi imunski sistem povečuje telesno vzdržljivost izboljša sposobnost koncentracije in pomnjenja. Je potrebno še naštevati? Špela Nagode LITERARNI KOTIČEK (za male bralce in bralke) Naš kombi Karli trobi: tu-tu-tu, ravniški otroci, kombi je že tu. Prvi brž priteče Miha za njim še Julija in Metka, ki danes še ni skuhala kofetka. Tu je še Glčeva Sabinca, ki v kombiju rada cinca. Prideta še Hana in Urban, ki je z vsemi žavbami poznan. No, pa smo kombi napolnili, otroke v šolo napotili, da si znanja in uspehov bodo pridobili. Sabina Nagode NAŠI BRALCI IN BRALKE: Nada Zelenec iz Hotedršice Nives Kovač Ob zimskih večerih so se igrali igre, rezali na rezalnico, robkali koruzo, zbirali fižol. Radi so se skrivali po hiši, naskrivaj so naredili karte za Črnega Nado se na Ravniku dostikrat vidi. Največkrat, ko hiti k očetu, da mu dela družbo, ga malo popelje okrog in kaj postori. Rodila se je leta v kotlu, jih naložili na kolesen in peljali na mlako. Tam sojih splaknili, posušili pa doma. Oče je zmeraj govoril, ko Ave Marija zvoni, pride hudič rjuhe prat. Včasih je bilo na mlaki toliko vode, da so si naredili splav, potem pa je enkrat Ciril v vodo padel in je bilo konec s splavarjenjem. Nada pravi, da je njihova hiša sprejela vsakega, tudi cigana in berača, mama jim ni nikoli pokazala vrat. Nekateri berači so prihajali stalno kot Josip s Krka in neka mutasta ženica iz Črnega Vrha, ki je pomagala prebirati fižol. Oče je beračem samo šibice pobral, potem pa so dobili večerjo in prenočišče na kozolcu. Kadar je prišel kakšen ravno takrat, ko so kosili travo, Sv. Križ nad Belimi vodami; 2003 jih je mirno počakal pred hišo, dokler se niso vrnili, četudi so bila vrata odklenjena. Kadar je mama kaj spekla, je vedno tudi k sosedu nesla, da so si podelili. Na avstrijskem prelazu; 2001 Petra, pozimi so vsak večer molili. Andreja Zeleneča je spoznala pri štirinajstih in pol na balu pri Lovret. Blažev Franc se je odpravljal v vojsko in je priredil pir. Takrat še nista postala par, sta pa kasneje, in zvezo sta leta 1977 zaokrožila z zakonom. Imata tri otroke: Aleša, Mihaelo in Primoža. Tudi koje bila že poročena, seje rada vračala domov, na obisk ali pa za pomoč pri opravilih. Andrej jo je navadil plesati, ona pa je naučila svoje brate. V gornji hiši so si pripravili gramofon in plesali, daje strop kar nihal gor in dol. V Hotedršici sta si v Strojarjevi hiši v Košu, ki sta jo preuredila in dozidala, uredila zelo prijeten dom. Nada je izredna gospodinja, polna energije in se urno kot mravljica giblje po kuhinji sem ter tja, dela pa tudi v mizarski delavnici. Rada nabira zdravilna zelišča, da pozimi iz njih kuha različne čaje. Zadnjih pet let pa iz glinenih posod izdeluje like, dela tudi živali iz sena, lesa, slačja... Idejo je dobila, ko sta se z možem vozila po Tirolskem, in je gledala, kako urejene vrtove in hiše imajo. Delček tega je prenesla na svoj dom in v svoj vrt. Zadnje čase jo prevzema misel, da bi napisala knjigo o svojem otroštvu, o čemer se že dlje pogovarja s svojimi brati. Da bi zapisali delček svoje zgodovine in jo ujeli v pisano besedo, ki bo ostala za nadaljnje rodove. Nada v igri Tolmun in kamen, 1974 1957 v Ljubljani, Angelci in Poldetu z Urbanovcove kmetije. Rodila se kot drugi otrok, odraščala pa kot edina hčerka poleg petih fantov, kar je gotovo igralo vlogo v njenem otroštvu. Rada je na primer igrala nogomet in se tepla kot pravi fant, do šole je tudi govorila v moškem spolu. Je pa v zgornji kamrici imela svojo sobo in mama jo je kot edino hčer včasih razvajala. Dajala ji je priboljške, konzervo rib ali ji ocvrla jajček na oko, ki gaje potem naskrivaj pojedla na ganku. Ob sobotah, ko je bilo treba veliko pospravljati, je brate prosila, naj za sabo vsaj zvezke pospravijo. Ker je niso ubogali, je vrgla vse njihove cunje in zvezke skupaj v košaro in jih nesla na podstrešje. Prat so hodili na Gubinovo mlako. Doma so oprali cunje Pripis uredništva: Draga Nada, najlepša hvala za tvojo podporo RS! LETOPIS RAVNIŠKE ZIME 2007/2008 14. 12. 2007- 16. 12.2007 S petka na soboto je zapadlo 3 cm snega. Sobota seje prelevila v pravi zimski dan. Mraz in burja sta pokazala svojo moč. Nedelja je bila mrzla in burja je bičala premražene ptice in živali. 17. 12. 2007-23. 12. 2007 Mraz in burja sta nas v ponedeljek prikovala k pečem. V preostalih dneh pa je bilo vreme prav nasprotno. Čeprav so bila jutra hladna in mrzla, so se popoldnevi kopali v soncu. Konec tedna je bil meglen in zmerno mrzel. 24. 12. 2007-31. 12.2007 Leto se poslavlja in na predbožični večer so spokojno naletavale snežinke. Teden mine v megli in mrazu. Preseneti nas prečudovit sobotni popoldan. Nedelja in zadnji dan leta 2007 sta občasno tudi obsijana s soncem, čeprav na termometru temperatura kaže -5°C. Pa srečno v letu 2008, ki nam že podaja roko in nas vabi v svoj objem. 1. 1.2008-6. 1.2008 Prebudili smo se v prečudovito, s soncem obsijano novoletno jutro. Sonce je zvabilo na piano tudi najbolj zaspane in skrokane. Sreda je bila delno oblačna, rahlo je naletaval sneg. Tudi preostali dnevi niso bili dosti drugačni, sobota in nedelja sta bili oblačni in deževni, rahlo je deževalo. Posledica je bil žled. 7. 1. 2008- 13. 1. 2008 Vreme se je v tem tednu izkazalo z bolj pomladnimi kot zimskimi temperaturami. Ponedeljek in torek sta se bohotila v popoldanskem soncu. Vse od srede pa do nedelje je rahlo rosilo in bilo megleno. Ob jutrih je bila temperatura okoli 1°C, čez dan do 9°C. 14. 1. 2008-20. 1. 2008 Januar naj bi bil najhladnejši mesec v letu, a glede na temperature je pravo nasprotje. Od ponedeljka do srede nas spremlja megla z dežjem, preostanek tedna pa je bil delno oblačen. Nedelja nam je postregla s pravim pomladnim vremenom. Na piano je zvabila mnogo sprehajalcev. Tu in tam že lahko opazimo prve znanilce pomladi. Povprečna temperatura je od 2°C zjutraj do 10°C, ponekod do 13 °C. 21. 1.2008-27. 1.2008 Ponedeljek in torek sta bila mrzla, pihala je močna burja, v torek je ponekod deževalo. A padavin je bilo le za vzorec. Sreda pa je pokazala svoje čare že zgodaj zjutraj, obsijana je bila s soncem in rahlim vetričem, ki sta nas spremljala ves dan. Tudi četrtek in petek nista skoparila s prečudovitim vremenom, v soboto pa je sonce pokazalo vso svojo moč in termometer ni na Ravniku pokazal nič manj kot 10°C, ponekod tudi 12°C. Nedelja nas spet razveseljuje - prava pomlad je. 28. 1.2008-3.2. 2008 Nič ne kaže, da bo v naših krajih še botra zima. Dnevi so vse daljši in temperature vse višje. Ponedeljek in torek sta nas obdarila z lepima, sončnima dnevoma. Temperature so bile prek 10°C, ponoči pa 1°C. Sreda je bila oblačna, četrtek in petek ter opazovala, merila, beležila: Danica Nagode konec tedna pa deževni in megleni. Nedeljsko dobro jutro pa nam vošči zasnežena in od burje premražena narava. No, pa ga imamo spet za vzorec. 4. 2. 2008- 10. 2. 2008 Po hladnem in deževnem ponedeljku nas je preostale dni v tednu razveseljevalo sonce, čeprav je njegovo toploto odnašala burja, ki je v sunkih dosegla tudi 80km/h. Sobota in nedelja sta bili prav tako sončni, vendar pa malo manj vetrovni. Po temperaturah sodeč je že pomladno vreme, zjutraj je okoli 2, čez dan pa 9°C. 11.2. 2008- 17. 2.2008 Ponedeljek in torek sta bila zelo mrzla in burja je razmrazila in odganjala toploto, ki nam jo je namenilo sonce, ki je močno naprezalo svoje moči. Sreda nas je presenetila s prekrasnim, rahlo vetrovnim vremenom, Valentinov četrtek nam je zjutraj pokazal, da se bodo lahko ptički in zaljubljeni ves dan predajali toplim sončnim žarkom. Zjutraj je bilo 2°C, čez dan pa kar 12°C. Petek je bil hladen in vetroven, tudi konec tedna so bila jutra mrzla in vetrovna. Čez danje sijalo sonce, le veter nam še vedno hladi naravo. 18.2. 2008-24.2.2008 No, pa smo spet na počitnicah, so rekli otroci. Le snega noče biti. Ponedeljek nas zvabi v mrzlo in vetrovno naravo, a sonce nima prave moči, zato topla oblačila niso odveč. V torek je sonce napelo vse svoje moči in prekrasen dan nas kar vabi, da odidemo v naravo. Sreda je bila meglena in vetrovna, četrtek in petek v jutrih meglena, čez dan pa sončna. Sobota in nedelja sta kot nalašč za sprehode ali za obisk kakšne naravne znamenitosti. Čez danje temperatura tudi 14°C. 25. 2. 2008-2. 3. 2008 Tudi zadnji februarski teden nas preseneča s soncem in toplim vremenom. Nekateri so že prelopatili svoje vrtove in tudi prva solata v topli gredi je že posejana. Ponedeljek in torek sta bila s soncem tako radodarna, da so temperature segale tudi do 15°C. Sreda in četrtek sta ovita v meglo, v petek in soboto pa rahlo dežuje in piha bruja. Nedelja nas omamlja s soncem in lepim, rahlo vetrovnim dnem. Kar vabi nas v naravo in na svež zrak. Temperature so okoli 14°C, ponekod tudi 17°C. 3.3.2008-9.3.2008 Ponedeljek je vetroven in oblačen, v torek nam z repom pomaha zima in nasuje 25 cm bele preproge, ki so sejo najbolj razveselili otroci. Sreda je bila oblačna in vetrovna, prav tako četrtek, petek, sobota in nedelja. 10. 3. 2008- 16.3.2008 Ponedeljek je deževen, veter piha v sunkih. V torek rahlo rosenje v popoldanskih urah poneha in pokaže se tudi sonce. Sreda je oblačna in vetrovna, četrtkovi sončni žarki so že prebili meglo in ves dan nas sonce toplo greje. Petek in sobota sta meglena in oblačna, v nedeljo rahlo dežuje. Vendar nam tudi taki dnevi pridejo prav za lenarjenje, certljanje ob topli peči in klepetanje s prijatelji. SUDOKU Vaša naloga je, da prazna polja zapolnite s številkami od 1 do 9. Vsaka številka se lahko pojavi samo enkrat v vsaki vrstici oziroma samo enkrat v vsakem stolpcu, pa še: vsaka številka se lahko pojavi samo enkrat v vsakem od devetih poudarjenih kvadratov. Rešitev je samo ena. 8 2 4 1 5 6 3 1 6 7 6 4 8 2 9 5 4 9 1 8 4 9 3 1 Napisala in sestavila Metka Petrič NAGRADNI REBUS b= d b= b g= d 1,2,è s= š p=n Rešitev: sestavila Hana Brus Rešitve tokratnega rebusa pošljite do 10. junija 2008 na naslov Ravniška sapca, Ravnik 10, 1372, Hotedršica. Med pravilnimi rešitvami bo Franc Rupnik izžrebal nagrajenca, ki bo dobil pravo domačo salamo! Pravilna rešitev nagradnega rebusa iz 9. št. RS se glasi: SREČNO NOVO LETO. Nagrado, ki jo je podaril in izžrebal Tone Teršar, je dobila Melanija Nagode. Uredništvo RS nagrajenki čestita! Tone Teršar žreba nagrado (foto Š. N.) VICA ATLETIKA Blondinki sta gledali televizijski prenos atletskega tekmovanja. Videli sta kako je eden od tekačev z lahkoto in zelo hitro preskakoval ovire. Nato so prizor pokazali še v počasnem posnetku in ena od blondink je rekla: “Še malo prej je bil tako hiter, zdaj mu je pa zmanjkalo kondicije CENEJŠE PRENOČIŠČE Gorenjec pride v hotel in vpraša za ceno prenočišča. Receptor mu pojasni: “Prenočišče stane pet tisoč tolarjev, če si sami naredite posteljo pa dva tisočaka.” “Krasno!” se razveseli Gorenjec, “vzamem cenejše prenočišče.” “V redu,” reče receptor, “tu imate žago, kladivo in žeblje, gozd pa je takoj levo za hotelom." V 11. ŠTEVILKI NAPOVEDUJEMO: • obisk pri Amonovih • o košnji nekoč • še iščemo stare slike FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Žganje apna pod Ravnikom leta 1923