— 62 — Želja po nižji ceni soli. Sol je reč živalim in ljudem skorej tako potrebna v živež in zdravje, kakor zrak za dihanje; zatorej vse po nji hrepeni in je želi, in žalostno se derži, če je ni. Zato bi bilo le nator-nim potrebam nar bolj vstreženo, de bi se taka v tako obilni obilni meri od modriga dobrotljiviga stvarnika perpravljena reč po niski ceni prodajala. Vonder moramo na priliko Krajnci, ki smo tako blizo morja, ki je polno soli', tisto bokal po 13 do 14 kr. ali pa funt po 6 kr. plačevati, kakor smo bili to zimo primorani na Verhniki. Ljudstvo po deželi klaverno toži in zdihuje o ti stiski, ker je živo želelo in prosilo za ponižanje cene soli in se mu je tudi obetalo, de se bo zgodilo. Huji kakor kadaj se občuti pa v sedanjih dveh slabih letinah zaporedama pomanjkanje soli ljudem in živini ; zato se obernem odkritoserčno in nadepolen do slavne vlade: naj nam pomaga v tem! Tavžent in tavžent siromakov je prisiljenih, v tako slabih letinah, svoj pičli in revni živež popol-nama neslan in malo zabeljen povživati, in uboga živina tudi bolj premožnih kmetov mora soli stradati, ker tiste s pomešanjem pokvarjene za živino v prodaj namenjene soli kmetje večidel nočejo in je nikdar ne bodo radi kupovali, ker se je nektera živina ne dotakne invnekteri kmetovavci celo mislijo, de je škodljiva. Če bi se gospodje, kteri posebno gospodarstvo z leto rečjd v naši der-žavi v rokah imajo, zamogli sami v živo prepričati potrebe soli in nepopisljivih nadlog, ktere iz njene previsoke cene izvirajo , gotovo bi se ne pomišljevali, berž ko berž ceno soli ponižati in jo nar manj vsaj na groš funt postaviti, kar bi se tudi brez posebne, morde clo brez vse škode deržav-nimu zakladu zgoditi zamoglo. Dobro vemo, de deržava, morde malokdaj toliko kakor zdaj, denarja potrebuje, in de ga ravno po soli veliko dobi, in bi zares po ponižani ceni soli veliko utegnila zgubiti, če bi se je tudi po tem le v enaki meri, kakor do zdaj, poprodalo, — ali če pomislimo, de deržava, ki je prodajo soli v svojo last vzela, soli ne kupuje, ampak jo le iz zemlje nakopati, ali iz morske vode narediti da, kolikor le hoče, ker božja previdnost je že poskerbela, de izvirki soli nikdar omagali ne bodo, dokler bo svet stal, tako lahko zapopademo, de bi nikakor občutljive škode ponižana cena deržavi ne napravila, ker po tem bi se soli veliko veliko več, morde še enkrat toliko, če ne še več kakor do zdaj poprodalo. Po tem bi jo tudi siromaki nekoliko kupovali, kterih zdaj veliko veliko zavolj dragine soli svoj revni živež neslan povživa, in premožnejši bi je gotovo obilnejši svoji družini in tudi živini privošili, in tako bi znala deržava po ponižani ceni soli namest zgube, še dobičik imeti. Pa bo morebiti kdo rekel: če bi se moglo več soli napraviti, bi bilo potreba tudi več delavcev. Prav je, saj jih ne manjka, saj je delavcev dandanašnji že več ko preveč, in tolikanj boljši bo za deržavo, kolikanj več rok njenih pod-tožnikov bo zaslužik imelo. Ali če bi se ji tudi tako kaka majhna škoda naključiti utegnila, bi bil vonder po drugih straneh po tem za deržavo sploh debiček tako velik, de ga še zdaj nihče prerajtati ne more. Postavim : ljudje , ki zdaj svoj revni živež neslan vživajo , bodo bolj zdravi in terdni; tudi živina, ki bo več soli dobivala, bo bolj zdrava, in se bo bolje redila, kar bo deržavno bogastvo na tavžente povzdigovalo; koliko pa je tečnejši in močnejši gnoj od živine, ki za potrebo soli dobiva, to vejo vsi skušeni kmetovavci. Kdo je tedej v stanu prerajtati dobiček, kteri bi se tako kmetijstvu naklonil? in kdo drugi bi imel posredno le ta dobičik , kakor ravno deržava sama ? — Pa če bi tudi druziga dobička ponižana cena soli ne dala deržavi, je vonder še ena, ktera ni prazna, namreč: s tem bi si ravno deržava nar gotovejši še posebno ljubezen, hvaležnost in vdanost svojih podložnikov naklonila in vterdila, kar je gotovo tudi veliko vredno. Dajte svojim podložnim v naši deželi kar hočete, ne bote jim tako vstregli, se jim tako prikupili, kakor če ceno soli ponižate! Povzdignite ceno tobaka in druzih nepotrebnih reči, kakor hočete, nobeden se ne bo mogel pravično o tem pritožiti; dajte nam le potrebne soli po nižji ceni! - Lepo prosimo našiga skerbniga g. deželniga poglavarja: naj bi odkritoserčno razodel naše resnične nadloge višji oblasti in blagovoljno podpiral našo prošnjo. Iz Zaplane 17. februarja 1852. J. Plemelj. Pristavek vredntitva zavolj mešane soli. Ker smo že mnogokrat slišali o škodljivosti mešane soli govoriti, se nam tu nar pripravniši priložnost naklone, to reč razjasniti po lastnih skušnjah in po skušnjah druzih kmetovavcov. — Gotova resnica je, da kmetovavcam naših krajev cena mešane živinske soli veliko predraga pride; zatojekrajn-ska kmetijska družba to nadlogo slav. ministerstvu kmetijstva odkritoserčno razodela, in ono, skerbno za povzdigo in prid kmetijstva, se je, kakor so „Novice" v 14. listu povedale, za ponižanje cene živinske soli obernilo na c. k. ministerstvo denar-stva, kterimu gre v ti reči razsodba. Nadjamo se, da bo razsodba iztekla po željah in potrebah kmetovavcov. Gotova resnica je dalje, da se nektera živina iz začetka noče mešane soli lotiti, ktere se pa pozneje vunder navadi in ji je všeč kot navadna. Skozi in skozi kriva misel pa je, da je mešana sol slaba ali celo živini škodljiva. Da so se Solnogradčani zoper to sol hudo vzdignili, kakor smo lani v velkim zboru nemških kmetovavcov v Solnogradu na svoje ušesa slišali, je vzrok tega vsa druga reč. Solnogradčani, kterih dežela ima bogate solnice, so se namreč bali, da bi po ti mešani soli ne zgubili navadne vsako leto gospodarjem po številu živine po nižji ceni odmerjene soli (LimitosalzJ, kar pa je bil le prazin strah, — in ker černkasta sol zares očem ni prijetna , — ker jo tudi brezvestni prodajavci zamo-rejo z marsikako sodergo zmešati, in ker nekteri mislijo, da grenek primečik mora mleko greniti, je vse to skupej pripomoglo k zabavljanju zoper mešano živinsko sol. Mi pa rečemo, da nobena — 63 — nepristranska, skerbna in natanjena skušnja, ki zvesto loči vse stranske pritike, ni nikjer dokazala škodljivosti imenovane soli. Mi se scer nikakor ne potegujemo za mešano sol; ljubši bi tudi nam bil dar Božji, kakor je sam po sebi, <— ali za resnico se moramo potegniti, kakor smo se v soglasji z mnozimi možmi tudi v Solno-gradu o ti zadevi potegnili. Imenovana mešana sol ima v 100 delih 97 delov navadne kuhane soli, in le tri dele primečka, namreč poldrugi del oglja, poldrugi del pa enciana ali kakošniga druziga grenkiga zeliša; znabiti da v kuhi solika-košin pesek ali kamniček ostane, ki pa nikakor ne škodje. Po tem vprašamo vsaciga zvedeniga kme-tovavca, naj nam pove: ali je oglje, ali je en-cian živini škodljiv? Oglje ima dobrotno lastnost, preobilno kislino v želodcu krotiti, zgago odpraviti in tako prekuho piče v njem pospešiti; zato je znano od oglja, da se prešiči dobro spitajo, ako se jim večkrat periše ogljove štupe med pičo verze. Encian pa je glavar vsih želiš, ki podpirajo oslabljeni želodec in pripomorejo k tečni prebavi. Kaj bi živinozdravniki začeli brez enciana! Oe nam kdo o tem reče: „Kar je za bolniga, ni za zdra-viga" — mu odgovorimo, da to velja le od tako imenovanih močnih zdravil, ne pa od tacih, pri kterih je teško razsoditi, kdaj zelišejenja biti piča (kerma) in kdaj zdravilo (tek) postane; tii sem se šteje mnogo grenkih in dišečih zdravil, kijih živina v klaji povživa, in kterih nektere želodec tako popolnama prekuhajo, da ne pride nič grenkobe v kri in iz te tudi nič v mleko. In po-slednjič vprašamo: kolikšna mera je oglja in enciana v imenovani soli? Toliko, kolikor na 100 kapelj vode 3 kaplje vina. Če se kdo od tega vina vpijani, bo tudi živina po ti soli bolna! Kdor vse to dobro prevdari in na skušnje natanjko pazi, se bo prepričal resnice naših besed. Scer pa tudi mi sklenemo nadepolni svojo prošnjo s prošnjo g. pisatelja: naj bi naš slavni deželni poglavar, ki si tako krepko prizadeva revšino po deželi tolažiti, z oziram na pretekle slabe letine se obernil blagovoljno na višji oblast: naj bi po mogočnosti uslišala ve solno prošnjo za ponižanje cene soli.