opisnic ps er Ko sem čital v »Tovarišu«, da jc izšla gori navedena zbirka, sem jo naročil še tisto uro. Čakal sem jo z napeto radovednostjo. Olej, glej, sem dejal, vendar so pričeli. Narod hočejo seznaniti z našo domačo umetnostjo. Skromen pričetek sicer. Na dopisnicah, ki smo z njimi že itak preI«) glav zametani. Pa bodi, sem pomislil. iVled umetniškimi dopisnicami sem videl ze marsikakšno res umetniško delo. Človek z nepokvarjenirn okusom in majhno denarnico si lahko iz takih delc sestavi prav čedno galerijo en rniniature. In če je v zbirki kaj domačega, je veselje tem večje. Torej sem oni dan-hlastno iztrgal pismonoši zavitek iz rok in sem ga odprl. V trenutku sem prelistal tistih deset kartonov. Nato še enkrat. In še tretjič. Potem mi je omahnila roka. Usta so se odprla, in ker imam v sobi vse polno zrcal, sem lahko videl, da imam obraz še stokrat bolj neumen kot navadno. O, tristo pisanih petelinov, sem vzkliknil, sedaj so jo pa zadeli. In sem zopet Jistal in gledal. Postavil sem to ali ono sllkc na mizo in sem stopil pra,v do vrat. Napravil seni s palcem in kazalcem luknjico, ki gledajo skozi njo ljudje po galerijah, ne da bi vedeli, kakšna optična skrivnost je v njej. Pa sem primaknil sliko prav k nosu, kakor se spodobi nekoliko kratkovidnemu človeku. Naposled sem prečital tudi napise in sem videl, da so nekateri popolnoma napačni, oziroma nepopolni. Tako bi moralo biti namesto »Ob košnji« napisano »Kos hlačnice, ki je brisal Jakopič čopiče vanjo«. Namesto »Anka« lahko vsakdo čita »Predor« ali če hočete »Tunel«, posebno če zavrti dopisnico za 90 stopinj proti levi. »Magdalena« bi kakšnega starega samca še bolj poščegetala, ko bi bi!o poleg zapisano »Iz Zvonarske ulice št. 7 +6.« »Ljubiinkanju« bi se kaj lepo prilegala tista narodna: »Ne šlataj kolenčkov, so same kosti itd.« Ampak šalo na stran! Komu je pa namenjeno vse to? Ali samo gospodi? Ali tudi nam, srednjim ljudem? Morebiti celo »narodu«? Narodu, ki kaj takega navzlic zdravemu razumu ne more umevati! Iz vse zbirke je slika »Materna radost« v vsakein oziru najbolj vredna, da bi ninogo večja visela po slovenskih domovih. Tudi slika »Pri zibelki,< bo ugajala, čeprav je v umetniškem oziru marsikatera druga nadkriljuje. Razreševanje svetlobnih problemov in igranje z barvami sodi po mojem mnenju pri nas še v atclje in v razstavo, ne pa med ljudstvo, ki ga hočemo vzgojiti. Romanov ne niorem čitati v prvern razredu, ko pa otroci še črk ne poznajo. Slike, ki vidi v njih umetniško neizobražen človek edinole pornografsko tendenco, niso za naše ljudi. Podobne hrane nam nudl žal v mnogo preveliki množini tujec. Včasih sem mislil, da nam kdo preskrbi vsaj nekaj večjih reprodukcij za stenski okrasek. Na niestu bi bile slike naših pokrajin, ki jih ni lepših pod solncem. Naše tako pestro kmetiško življenje nudi motivov, ki so skoraj neobdelani. Koliko vidimo pri nas naslikanih naših velmož? Kje so slike iz krasnih narodnih pripovedk? In končno — pa brez zamere — želeti bi bilo nekaj lepih svetih podob domačega izvora, ki bi zamogle izpodnesti tla onemu neizmerno ničvfednemu šundu, ki bahato pokriva stene naših domov. Vem, da zahteva vse 10 še mnogo dela, da je deloma pri naših razmerah sploh neizvedljivo. A pričeti je treba. In če je tak pričetek v pričujoči obliki pravilen, o tem naj sodi vsakdo sam. D—n.