107 Likovna umetnost Umetniške izdaje i. Ilustrirana knjiga je bila v dobi slovenskega predvojnega impresionizma redka stvar, še bolj redek pa umetniški ilustrator. Najvišjo stopnjo naše knjižne ilustracije je tedaj ustvaril Gvidon Birolla, ki se je pa popolnoma odrekel slikarstvu in tako se je pojavilo po vojni, ko je duhovna stiska rodila novo grafiko, večje število mladih začetnikov, ki pa vkljub obsežni produkciji niso mogli ustvariti tipa slovenske lepe knjige. Poizkusov je bilo mnogo, med njimi tudi zelo posrečenih, toda notranje razkrojem čas, ki je zanikal formo v celoti, ni našel miru za dozorelo kulturo, brez katere ni lepe knjige, pa naj bo ljudska ali pa „bibliofilna". Kasneje so se naši arhitekti precej pečali s knjigo, toda pravega formalnega življenja ji tudi oni niso mogli vliti. Bilo je nekaj lepih dejanj, katerim so pa naglo sledila manieristična pretiravanja, zrasla na neorganičnem telesu povojne slovenske knjižne grafike. Iz vse žetve bodo obdržale trajno vrednost le nekatere Jakčeve leso-rezne ilustracije, ki so pognale svoj dehteči cvet na kongenialnih pesniških tleh Alojza Gradnika, ter grafični cikli Maksima Sedeja, ki je posegel v sodobno življenje in ostal osamljen s svojimi socialnimi doživetji. V zadnjih letih, ko je ilustracija omejena skoraj le na otroško knjigo in na ljudsko slovstvo, je izšlo nekaj ilustriranih del, ki jih je treba zabeležiti kot važne pojave naše knjižne kulture. Kakor je pri nas vse umetnostno ustvarjanje neenotno in odvisno od ideologij in gesel, tako so tudi te knjige različne po namenu in obliki ter veljajo le kot posamezna dejanja. V Akademski založbi, ki je z vztrajnim delom v tiskarski grafiki dosegla naj-skrbnejšo opremo slovenskih knjig, je izšel Župančičev prevod Puškinovega Carja Saltana. Precizno pisana pravljica v prelestnih verzih, ki se naslanjajo na rafini-rano dikcijo narodne pesmi, je morala roditi željo po izdaji, ki bi bila po svoji obliki in okrasu trajnejšega umetniškega pomena. Založba ji je oskrbela močan ročni papir in jo dala vezati v rdeče usnje, tiskarsko opremo in njen grafični okras pa je oskrbel arh. Marko Župančič. Tiskarska oprema zavedno arhaizira ter doseže na ta način dober efekt. Okras knjige pa je nekje med simbolično ilustracijo in čisto ornamentiko, ki po svoji ploskoviti vzorčnosti spominja na motive ruskih kmečkih vezenin. Koliko naivine poezije je v teh majhnih risbah, ki na pravem mestu prekinjajo lahkotni tok slovenskih verzov, ali pa v inicialkah, s katerimi so označeni začetki poglavij! Pesniško in grafično delo sta celota ne le po vsebini, ki jo bo zavzeti bralec znal izluščiti iz vsake arabeske, ampak tudi po svoji grafični obliki. Kaiko zelo je to res, dokazuje celo uporaba rdeče barve, ki se v ornamentiki naslovne risbe izmenjava s temno rjavo barvo, na tiskanih straneh pa s stavkom enake barve. Enotnost je tako učinkovita, da pomeni knjiga pravljico tudi za oko in ne samo za bralca, ki v nji doživlja krasen slovenski cvet v vencu slavljencu Puškinu. Popolnoma drugače, kot geniju preteklosti posvečena knjiga Akademske založbe, je izdaja Mrzelovih socialnih pravljic „Bog v Trbovljah". Ves prozorni beg iz sodobnosti in sarkazem avtorjev ni ničesar zastrl: vse, kar je napisano, nas boli in žge, kakor le morejo žgati sveže rane v današnjem času. Za lagodnim kramljanjem se riše temna in preteča senca, vzbuja vest in spoznanje, da je za tem pestrim filmom, ki se naglo odvija pred našimi očmi, nekje resnično življenje, da je celo v nas in v naši okolici in da ga je treba le čutiti v svoji krvi. Da so Mrzelove pravljice res take, je občutil njegov grafični sodelavec, slikar Maksim Sedej. Na grobo platno ovitka je vtisnil lesorez z razpetim Kristom, simbolom človeškega trpljenja. In taka je vsa knjiga, ki ji dvajset Sedejevih črnih lesorezov daje tudi za oko resnobno podobo. Mrzelova knjiga kot grafična celota ni enotna, kar je posledica predrobnega stavka. Morda bi kdo pomislil, da je treba stvar zagrabiti narobe, toda v tem primeru je grafični umetnik močnejši in bi moral tiskar najti zvezo z njegovimi mračnimi lisami. O kvaliteti Sedejevih lesorezov ni mogoče v kratki recenziji vsega povedati. Ko je prvič nastopil doma, se mu je še močno poznala formalna izobrazba zagrebške umetniške šole, ki je dajala njegovim socialnim linorezom podobo neke že ustaljene in zato manj zanimive norme. Toda življenje, ki je tega umetnika mučilo kot malokoga v naši dolgi zgodovini umetniških tragedij, mu ni dalo, da bi le ponavljal, kar so drugi videli in doživeli. Razvijal se je do svoje lastne oblike, jo dovršil in sedaj opremil Mrzelovo knjigo, ki ima enako globoke človeške težnje kot Sedejeva plaha in neizmerno občutljiva umetniška narava. Sedejevim lesorezom je resnična vsebina narekovala izrazito potezo, ki ni le oseben rokopis, ampak del nekega celotnega stila. Na črni tabli ozadja riše svoje revne, razočarane in v uporu grandiozne ljudi, boga v njegovi človeški veličini in vse druge osebe iz našega življenja, ne vsakdanje, ampak z umetniško1 močjo postavljene kot večne figure pred našo vest in naše srce. Čutimo, da se je iz skopih, toda trdnih potez zgostilo resnično življenje našega časa v umetnostno obliko, ki je bližnja soseda monumentalnosti. Kakor se je avtor „Boga v Trbovljah" zatekel v pravljično obliko, tako je njegov ilustrator v lesorezih izpovedal svojo naivno vero: z njo, ki je tovarišica preprostih dejstev, je dosegel večji človeški in umetniški učinek kot krčeviti razdiralci forme s svojimi kratkotrajnimi kriki. Tretja knjiga z grafično opremo je pesniška zbirka Alojza Gradnika „Večni studenci". Že nekatere prejšnje Gradnikove knjige je ilustriral Božidar Jakac ter s svojimi lesorezi zadel trpko vsebino Gradnikove nekoliko odmaknjene lirike. Ob tem pesniku, čigar sleherna beseda išče večnosti preko ozkih zemeljskih meja, se je tudi Jakčeva umetnost lesoreza zresnila in spopolnila. Vsaka pesniška zbirka je tudi za Jakca postaja v njegovem čisto grafičnem razvoju, ki je na videz že 108 zdavnaj našel svojo končno obliko, pa se vendar še vedno poglablja v novo zorenje. Njegova poteza je fina, kajti poslušno roko vodi živčna, občutljiva narava, zmožna slediti pesniku v nenapisane daljine. V Jakčevih lesorezih se je sedaj pričela melodična linija umikati umirjeni sproščenosti, ki ni morda posledica manj zemeljske refleksije, ampak globlje pogreznjenosti v življenje. Na meji med dnevom in nočjo, med tem in onim svetom stoji nekaj njegovih inspiracij, med katere štejejo Večni studenci, Mrtvi materi, Kmet govori in v največji meri Stara ura. Tu se je do sleherne poteze prelila vsebina v grafiko, ki zvezana s stavkom tvori celoto visoke kulture. Kot bibliofilno izdajo je izdala Bibliofilska založba osemnajst izvirnih lesorezov Franja Goloba. Njegovi lesorezi so ilustracije koroških narodnih pesmi, ki so natisnjene v sočni dialektični obliki. Slikarja F. Goloba, mladega koroškega rojaka, je v kratkem uvodu s toplimi besedami predstavil France Štele. Golobovi lesorezi govore le prejasno o šoli in vplivih, ki jih je slikar doslej doživel, kar je v mladosti razumljivo. Ti vplivi se tičejo večinoma formalne plati, umetniška in-vencioznost pa se zdi zdrava in bo mogla premagati vse tisto, kar z nepregledno goščavo današnje formalne dekadence bega začetnika. Skromne so ilustracije, kakor so skromne in naravne koroške pesmi: v bodoče se bo treba odločnejše upreti vplivu intelektualnosti, ki bi s svojimi kratkoživimi tehničnimi efekti mogla zamoriti še tako nedotaknjeno zamisel. Vsak korak iz domačega začaranega kroga bi mogel koristiti Golobu, kajti tedaj bi mogel obogatiti našo umetnost s svojo radostno naravo, kakor je ostala slovenska obrobna umetnost po vojni obogatila našo slovstveno tvorbo. O izdaji, ki se imenuje bibliofilna, pa ni mogoče zapisati dosti pohvalnega. .Japonski način" opreme, udomačen v predvojnih pesniških izdajah, ne more postati permanentna oblika sodobne slovenske lepe izdaje! Tvegane so proporci je uvodnega stavka, tvegana rdeča barva platnic ob črnih straneh lesorezov, fin de sieclski okraski, s kakršnimi so krasili odpustke, so danes prav tako neokusni, kakor so bili v časih, ko pri nas še niso vedeli za „bibliofilno" označbo. Zaradi teh lastnosti, za katere ni odgovoren F. Golob, bi bilo treba revidirati pojem bibliofil-nosti. Če kje, se labilnost merila v tiskarstvu slabo obnese: naši lastni napori zadnjih dveh desetletij nam s svojimi uspehi to potrjujejo. (Dalje sledi). France Mesesnel. 109 155 Likovna umetnost Umetniške izdaje II. Pojem bibliofilnosti, več ali manj pravilno razumljen, je skupna last vseh umetniških publikacij, katere smo opisali v prvem poglavju te recenzije. Biblio-filna knjiga se praviloma ne odlikuje le po strogi pravilnosti tiska in opreme, po tradicionalni ali pa individualno umetniški opremi, ampak tudi po plemenitem, materialu, papirju in vezavi. Taka oprema, ki je dostopna le kultiviranim ljudem, ne prenese velike naklade; omejena naklada, ki bo v kratkem rariteta, in drag papir sta po današnjem pojmovanju osnovni lastnosti bibliofilne izdaje. To so knjige, ki si jih morejo kupiti le visoko izobraženi in imoviti ljudje, ne morejo pa prodreti v širše plasti naroda, četudi bi bil žejen lepo opremljene knjige. V resnici skušajo vsa naša povojna založništva ustvariti knjigo za tisto tenko plast naših bogatašev, ki knjige po večini še niso vajeni in ki kupujejo sorazmerno najmanj knjig. Kajti za to je potrebna neka kultura, ta pa zopet zraste le v teku prizadevanj več generacij, ne pa v kratkem času na samem denarju. In tako smo prišli v nezdrav položaj, da ima največ razumevanja za lepo knjigo naše revno izobra-ženstvo, ki knjigo tudi res kupuje in si s tem nakoplje pretežko gmotno breme. Založništva pa se po večini še niso vprašala, kaj je njihova kulturna naloga: ali ne bi kazalo ustvariti lepo, pa ne predrago knjigo za one plasti naroda, ki so se doslej knjigi zaradi njene visoke cene odrekale? Tu bi mogel preudaren založnik storiti veliko dejanje, toda ne brez globljega sodelovanja z avtorji in grafičnimi umetniki. Naše ljudske knjižne družbe doslej res niso pokazale potrebne iniciative: nekatere njihove knjige so vzor slabih oprem, ki prej kaze okus kot pa podpirajo slovstvene užitke s smiselno ali celo lepo obliko. In še eno področje je pri nas likovno zanemarjeno: to je slovstvo za otroke. Marsikomu se bo zdela ta trditev neumestna, morda celo krivična, ko izhaja danes sorazmerno mnogo mladinskih knjig, cenenih in dražjih, za razne dobe in za razne vzgoje. Pa je vendar tako! V prav tem velikem številu knjig in knjižic je prav malo takih, ki bi jih človek vzel z veseljem v roko, otrok pa še celo občuti napake neposredneje kot odrasli in s šolo pokvarjeni ljudje. Če ustrezajo povesti, potem je gotovo ilustracija obravnavana površno in včasih s tako fantazijo, da jo otrok z lahkoto postavi na laž. To velja predvsem za neštete pravljične motive, pri katerih se razni nedeljski umetniki še vedno radi drže preizkušenih češpljevih parkljev in podobne prababiške navlake, kateri se današnji otrok že pomilovalno smeje. Redek je primer, da otroško knjigo opremi s slikami kongenialen umetnik, kateremu ni treba posiljevati lastne fantazije in jo potisniti na dozdevno nižji nivo otroških predstav. Pristaviti je treba, da take naloge nikakor niso lahke in da je na vsem svetu malo umetnikov, ki so znali zadeti pravi ton za mlade duše. V Ljubljani se Mladinska matica ukvarja z izdajanjem mladinskih knjižic, ki so praviloma ilustrirane. Vse so enake oblike, izdaja jih pa strokovna učiteljska organizacija za dravsko banovino. Če pogledamo nekaj zvezkov te knjižnice, ki so izšli v zadnjih letih, bomo med ilustratorji našli znane slovenske umetnike. Toda vendar smo daleč od tipa plemenite mladinske knjige, za katero bi bilo treba dostojnega papirja in pa ilustracij v taki tehniki, da bi prišle v reprodukciji do svoje umetnostne veljave. Ni mogoče grajati, da so posamezne knjižice tudi oblikovno različno opremljene; to bi dajalo individualni umetniški zamisli potrebno svobodo. Toda vse to se zdi preveč slučajno, nesistematično, kakor bi o ilustratorju in načinu odločal žreb ali pa neki turnus višje pravičnosti. Zgodovinsko povest Hribčev Gregec je ilustriral Maksim Sedej. Kot priznan in uspešen lesorezec si je za ilustracije izbral kolorirane perorisbe, ki na slabem papirju izgube ves svoj umetniški čar in svojo resnično umetniško vrednost. Njegove črno-bele iniciale v isti knjigi pa dosežejo zelo dober učinek. V sodobni, reportažni knjižici o bombažu je France Mihelič poizkušal s čisto grafičnimi ilustracijami ujeti tok le preurnega pripovedovanja. V mnogih primerih se mu je to s preprostimi postavami posrečilo in je dosegel kar pretresljive učinke. Mnogo zrelejši je v Tinkineui zajčku, kjer je pač risarjevo delo nadkrililo povest in si utrlo pot v otroška srca. Morda je Smrekarjev Grajski vrabec preveč staromoden v nekako šolski pero-risbi, po občutku pa je gotovo pristen in to ga odlikuje. Le apoteoza vrabčka Mihe, 156 ki se je na platnicah povzpel do orlovske poze na kranjskem grbu, je zdrknila z Tišine ostalih risb. Med veliko naklado drugih mladinskih knjig naj omenim le še dve: Helenina otroka (Mohorjeva družba) s Sedejevimi ilustracijami in T. Seliškarjevo Bratovščino sinjega galeba s slikami Alberta Sirka. Sedej si je to pot izbral perorisbo ter z njo na boljšem papirju pogosto pričaral pristni svet otroškega življenja in čustvovanja. Le one risbe, kjer se čuti zavedno primitivno obravnavanje, so za odraslega manierirane, za otroka pa neresnične. A. Sirk je večino svojih ilustracij narisal s peresom, nekaj je.pa akvarelov. Pustolovsko fantazijo, ki jo ima vsak fant, je stari mornar Sirk precej dobro zadel in pokazal, da je to področje zelo široko in pri nas še komaj načeto. Akvareli so zaradi reprodukcije na neprimernem papirju manj učinkoviti. Naj nekaj teh primerov, ki so med najboljšimi, zadostuje. Za mlado dušo bo treba v splošnem bolje skrbeti, naša mladinska knjiga naj postane z ljubeznijo grajeno skupno delo pisatelja, slikarja in založnika. Vseh teh moči imamo dovolj; naj se združijo s pošteno voljo in naj dajo otroku najdragocenejše za življenje: lepo knjigo v smislu dostojne opreme! Danes ilustrator po večini misli, da je risba za mladinsko knjigo postranska in da jo sme površno obravnavati. Kje tiči vzrok za to? Ali je tega mnenja naročnik ilustracij? Morda to delo ni tako plačano, da bi mogel slikar tvegati več časa in ustvariti dozorelo grafiko? To bi bilo — če je domneva upravičena — nedopustno profitarstvo. In namesto knjižice o izrabljanju malih Kitajčkov v bombažnih predilnicah bi morda kazalo napisati storijo o slovenskih honorarjih za mladinske ilustracije. Bila bi ganljiva in nam vsem bližja! p, Mesesnel 157