D2S^-KaJfeSubičeva]"Li"-U H^^^HaHoDoVou 2 sla c'CHannoniaMund0 ■ °fia Gubaidulina: Garten von ' - OverAJbania (Ar%o-Pofy^ James MacMUlan: Veni, Veni EmmanueJ (Catalzst-BMG) ’ ^os h^sa Taira: Tribute To N°guchi ______________Seznam cedejev klasične glasbe mojstrov 20. stoletja: Keiko Ate • Louis Andriessen • Sylvano Bussoti • Robert Beaser * Tadeusz Baircl • William Bolcom • Jean Barraque • Grazyna Bacewicz • Arthur Bliss • Piene Boulez • Jehan Alain • Alban Berg/Amold Schonberg • Alban Berg • Ludano Berio • Aaron Copland • Elliot Carter • Jolm Cage • Thomas Demenga/Heinz Reber • Henri Dutilleux • Frederick Delius • Edison Denissov • George Enescu • Viktor Ekimovski • Edward Elgar • Graham Fitkin • Chris Fitkin/M. NymarvT. Seddon/S. Rackham • Morton Feldman • Kazuo Flikushima • Jean Francaix • Walter Fahndrich * Roberto Ger-haid * Evelyn Glennie • Evgeni Glebov * Sofia Gubaidulina • Piene Hemy • Jolm Harbison • Philippe Hersant • Paul Giger • Arthur Honegger • Heinz Holliger • Roy Harris/William Schuman • Charles Ives • Mark Isham/Art Lande • Leoš Janaček • Tom Johnson • Maurido Kagel • Nikolai Karetnikov • Charles Koechlin • Juri Kasparov • Darius Milhaud • Ivo Malec • Oliver Messiaen • Robert Moran • Cliick Corea & Friediich Gulda • Herbert Howells • Aaron Jay Kemis • Jacques Loussier • Fnederic Mompou * Tocld Levin • Meredith Monk * Markuš und Simon Stockhausen • Viteszlav Novak • Bmno Madema • Conlon Nancarrow • Carl Nielsen • Luigi Nono • Maurice Ohana • Hans Pfitzner • Michel Portal • Mel Powell * Sir Andrzej Panufnik • Nino Rota • Alexan-dre Raskatov • Heinz Reber • Steve Reich • Frederic Rzewski • Eric Satie • Vladimir Soltan • Boleslaw Szabelski • Giacinto Scelsi/Marianne Schroeder • Giadnto Scelsi/Joelle Leandre • Mathias Spahlinger • Karelheinz Stockhausen • Mark-Antony Tumage • Michael Torke • Coleridge Taylor/Geoige Buttenvorth/Hamish MacCuinn • Toni Takemitsu • Tamia/Piene Favre • Yoshihisa Taira * Galina Ustvolskaja • Vangelis • Midiael Vetter • Anatol Viem • Edgar Varese • Julien-Fran-cois Zbinden • Eric Zeisl • Bemd Alois Zimmemiann • Anton Webem * Steve Waring • Iannis Xenakis • Kurt Weill • Guitar mušic of our time • The American Romantic • The American Virtuoso • The New York shool • Modem master • Heavy Metal/Stockholm Chamber Brass • 20th Centuiy Musič • Paul Schoenfield • 400 Years Of Dutch Musič • Moscow Contemporary Musič Ensemble • Visions/Noam Buchman • Dmitry Smolsky • The Romanian Saxophone/D.Kientzy • Twentieth Cen-tury Piano Musič From Poland • The Polish Violin/R. Lasocki • Symphonies By Haczewski • Bohdanowicz and Golabek * Romanian Contemporaiy Musič • Romanian Rhapsody • Romanian Conceit • UOeuvre du XXe Siede • Kronos Quartet plays Teny Riley • Arthur Lourie • Henryk Gorecki (3. simfonija). Seznam cedejev iz jazz serije Hat Hut Records: Anthony Braxton • John Zorn/George Lewis/Bill Frisell • Paul Smoker Trio • M. Portal/L. Francioli/ P. Favre Joelle Leandre & Eric VVatson • Steve Lacy & Maarten Altena • VVestbrook-Rossini • Christy Doran • Horace Tapscott • Vienna Art Orchestra I IfrKTa Magma: Merci • Magma: Les Voix/Concert 1992 • Magma: Mekanik Kommandoh • Magma: Mythes Et Legends * Magma: Attahk • Magma: Magma (Double CD) IHT--T3 Christian Vander: Musiques • Christian Vander: Offering I et II Christian Vander: Jour Apres Jour • Christian Vander/Klaus Blasquiz/Rene • Garber/Jannik Top: Sons MUZIKALNE, Šubičeva la, Ljubljana 12 VSEBINE carmina profana 2-3 od tod in tam 2-5 rockenroll priročnik 4-5 osterčev čas 6 odšlo je ž vetrovi zvočna poezija 7 uroš rojko 8-9 prvo pariško pismo 10 Ples 11 Stanko bloudek in tom jones avtorji-izvajalci-čas intervju 12- 13 jon spencer elliott sharp pred koncertom 14 - 15 ati erisemble of chicago rova tema 16 - 20 blues ria 78 obraitih rock mušic junk shop 21 grateful dead, 1 .del afrika s prve roke 22 zgodnja zambijska popularna glasba etno 23 etnomuzikologove izkušnje ‘94 cd manija 24 - 28 ahmad barrayn, cramps, danzig, flying bulgar klezmer band, etta james, jesus lizard, zlatko kaučič, let 3, mule, michael nyman, okros band, public enemy, mark anthony turnage recenzije 29 zbirka ria ptujskem gradu ste bili zraven? gmnovice 30 glasbena mladina srečujeabrahariia tema v ugankah 31 oglasna deska 32 portret 33 lolita............................... IMPRESUM Uredništvo: Srečko Meh (odgovorni urednik), Kaja Šivio (glavna urednica), Bogdan Benigar, Branka Novak, Miha Hvastija (lektor). Oblikovanje in tehnično urejanje: Igor Resnik. Priprava: Jabolko Tisk: Tiskarna Ljudske pravice. Izdajatelj in zložnik: Glasbena mladina Slovenije, naslov uredništva: Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon: 061/1317-039, fax: 061/322-570 Naročnina: za drugo polletje (štiri številke) 1.000 SIT. Odpovedi sprejemamo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Revijo sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Foto: Žiga Koritnik Na naslovnici: Elliott Sharp letnik 25/št. 5/februar 1995 cena v prosti prodaji 280 SIT e sedmi februar in bo osmi... Nedavno sem prebral: “Kjerkoli je danes glasba, tam je tudi denar." Z drobno razliko, da ga je nekje nekoliko več. Primož Simončič (glej: Lolita) se mogoče sploh ne bo strinjal s tako trditvijo, verjetno pa je njemu podobnih še veliko. In še: “Shoiv business, zvezdniški sistem in top liste v osnovnih črtah nakazujejo globoko institucionalno in kulturno kolonizacijo. ” Ne gre za strah pred tujejezičnim ali materialnim, ampak za zametke karikirane oblike represivnega načina usmerjanja človeških želja. Glasba, ki naj bo ščit in obramba pred različnostjo in margino. Predstavlja naj zdravo, na osnovah klasične tradicije in s popularnim, zabavljaškim karakterjem zabeljene godbe. Težko se je upreti skušnjavam, ki jih ponuja zvezdniški sistem. Mar ni v osnovi vsakega javnega delovanja prisotna želja po uspehu, javnem priznanju? Naj torej avtorjevo delo ostane skrito očem javnosti. Naj pozabi na nagrade in kulturne praznike... Dogajanja med prazniki in svečanostmi ostajajo zabeležena na straneh tega časopisa. Vsa po vrsti imajo skupni imenovalec: ne iščejo zmagovalcev za dan 8. Jebruar, ampak sestavljajo sliko, kot jo slišijo ušesa v klubih, majhnih in velikih dvoranah, prisluškujejo v različne vetrove izrečenim besedam nekaj odličnih svobodomiselnih ustvarjalcev. Mogoče rahlo na strani tistih, ki svoje delo predstavljajo v temnih in skrivnostnih katakombah globalne vasi. In za konec: “Ustvarjati, pomeni najprej uživati v ustvarjanju razlik. Zaustaviti ponavljanje." Ponavljajoča difuzija ima danes podobno vlogo, kot jo je imela tiskana beseda pri usmerjanju ali ukinjanju heretičnih spisov. Postaja sredstvo, s katerim se onemogoča neposredno komunikacijo, lokalne in anekdotske zvoke govora in omogoča vzpostavitev monologa velikih sistemov. Bilo bi veličastno utopično, ko bi slovenski glasbenik soočil kultumo-politi-čno smetano s Cageovim 4’33" tišine. Kako bi se dolgočasili, vznemirjali in spogledovali: Umetnost bi se ne prodajala po dvoranah ali hramih, ampak povsod, kjer bi jo želeli in v njej uživali tako, kot bi sami želeli. Brez cilja in uporabne vrednosti. Srečko Meh od tod in tam STOLETNICA TONČKE MAROLTOVE Prve dni januarja je Akademska folklorna skupina France Marolt svojo 46. obletnico proslavila z letnim koncertom - prireditvijo v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, ki je bila še toliko bolj slavnostna, ker je bila posvečena spominu Tončke Maroltove, življenjske družice in sodelavke ustanovitelja skupine etnomuzikologa Franceta Marolta. Koncert so popestrili gostje - folklorne skupine iz Kranja, Velenja in Celja. OBELEŽITEV 85-LETNICE MARIJANA LIPOVŠKA Konec januarja je Akademija za glasbo v dvorani Slovenske filharmonije priredila koncert v počastitev skladatelja Marijana Lipovška. Njegova dela so izvedli mezzosopranistki Marijana Lipovšek in Eva Novšak Houška, pianisti Aci Bertoncelj, Mojca Pucelj in Dijana Tanovič, violinist Dejan Bravničar, violončelist Ciril Škerjanec ter Zbor Akademije za glasbo pod vodstvom Marka Vatovca. NOTNIKOVI Piše Jani Kovačič, riše Boris Benko Pešamo -to ti rekla.,tale Krt>nc^ onjsrtet, to je pa. preVeč. In • •' fe -y„ vroa- V bolšT •Klinc pa YLh He pa fflj/f V v at ne \ i zapret & W ) ky^Aotv^irn k’ • V*--“S ^_’U prejšnjega leta je v Birminghamu premierno izvedel veliko delo ruske skladateljice Sofie Gu-baiduline Zeitgestalten, ki zahteva posebno zasedbo - poleg velikega simfoničnega orkestra s šestimi rogovi še električne kitare, harmoniko in ogromno baterijo tolkal. NAGRADA URŠKI POMPE Mlada slovenska skladateljica Urška Pompe, ki se trenutno izpopolnjuje v Budimpešti, je za svoj Duo za flavto in fagot prejela edino podeljeno nagrado (v znesku milijon lir) na 3. mednarodnem skladateljskem natečaju Alpe Adria Giovani, ki gaje lani jeseni razpisalo tržaško združenje ArciNova. DIRIGENTA SIMONA RATTLA SO POVIŠALI V VITEZA Znani dirigent je eden redkih dobitnikov tega naslova, mlajših od 40 let. Založba EMI, za katero Rattle največ snema, je celo leto 1994 prilagodila temu dogodku in ga promovirala z vrsto koncertov po Evropi z znamenitimi orkestri. V množici mednarodno priznanih dirigentov je za založbo Simon Rattle zanimiv tudi zaradi svoje afinitete do glasbe tega stoletja. Znane so njegove odlične izvedbe Mahlerja, Stravinskega, Brittna in Bartoka, predstavil pa je tudi marsikaterega še živečega britanskega skladatelja. Konec Cna. stm^oraja zatti^-Smr&efeTl^jo drfecsvine, '—Christiana. X)tt>yajT/bm c^nefce ft/fce. sapica s plamne.... /f C? \ei.V&- Veselice z -L 5w^e> V n-r^V. o mere skušajo prilagoditi celo berlinska gledališča in kinematografi. Ob tem namerava Abbado v koncertno dvorano pripeljati tudi precej najsodobnejše glasbe. Pred kratkim je z orkestrom premierno izvedel novo delo trenutno najbolj cenjenega madžarskega skla- NAGRADA ERIČU ERICSONU švedski dirigent Eric Ericson (rojen 1918), znameniti zborovodja in eden najbolj cenjenih specialistov za zborovsko glasbo na svetu, bo 28. februarja v Rejkjaviku prejel nordijsko nagrado za glasbo leta 1995 v znesku 350.000 danskih kron, ki jo podeljuje Nordijski svet. Gospod Ericson, ki ga v Sloveniji mnogi zborovski pevci in zborovodje že poznajo, bo ponovno pri nas gost julija v okviru Evropskega simpozija za zborovsko glasbo. datelja Gyorgya Kurtaga Stele, ki se po tematiki navezuje na antiko. DUNAJSKA OPERA PONOVNO ODPRTA Po skoraj šestih mesecih prenovitvenih del so decembra slavnostno odprli Dunajsko opero, ki se zdaj lahko pohvali z najsodobnejšo tehnično opremo. Še pred premiero je vodstvo te ugledne hiše z dnevom odprtih vrat skoraj 4000 obiskovalcem pripravilo ogled prenovljene dvorane in sodobne opreme ter zanimive razstave rekvizitov najuspešnejših predstav. Slavnostna premiera je na oder pripeljala Giordanovo Fedoro, operno delo, ki ga na Dunaju niso izvajali že 60 let, zdaj pa spet prihaja v modo in ga uprizarjajo v več velikih hišah po svetu. Zasedba je seveda zvezdniška, glavni vlogi pojeta Agnes Baltsa in Jose Carreras. Posebno priložnost so organizatorji izrabili še za predotvoritveno premiero Straussove Elektre, s katero so se zahvalili znameniti mezzosopranistki Christi Lud-wig, ki se z zahtevno vlogo Klitemn-stre poslavlja od odra. Kritiki se čudijo, da kljub še vedno sijajnemu glasu zaključuje kariero. NOV PROGRAMSKI KONCEPT BERLINSKE filharmonije Claudio Abbado je kot novi šef dirigent tega znamenitega orkestra uvedel svežo Programsko politiko. Namesto pisanih sporedov skuša načrtovane skladbe sezone povezati tematsko. Tokratno sezono naj bi povezovala antika, čemur se do neke od tod in tam od tod in tam UVOD Kot glasbenik sem velikokrat presenečen nad tem, kako se lahko navidez tako enostaven in zabaven dogodek, kot je koncert zakomplicira, velikokrat zaradi povsem banalnih stvari. Pričujoči prispevek je nastal po nekaj tednih daljše turneje, ki sem jo imel z eno od slovenskih skupin, in vsebuje nekaj koristnih napotkov za glasbenike, ostalim pa bo, vsaj upam, omogočil bežen vpogled v dogajanje predvsem daleč od odra. Kakih petnajst let kotaljenja od zadnjih lukenj do velikih festivalov še vedno ne zagotavlja, da so v tem članku zajeti vsi možni problemi. Obdelana je predvsem problematika turneje, vendar se večina nasvetov zlahka uporabiti tudi za posamezne koncerte. NAČRT Načrtovanje je temelj vsakega koncerta. Še zdaleč ne zagovarjam načela, da je potrebno za vsak nastop narediti poseben elaborat, vendar sem prepričan, da je zelo koristno že vnaprej razčistiti nekaj osnovnih vprašanj, kot so: koliko koncertov pričakujemo, prometne povezave med kraji, način prevoza, višina honorarjev v primerjavi s stroški, okvirna delitev vlog posameznih članov odprave, koliko časa bomo zdoma ipd.. Z rešitvijo teh problemov na samem začetku se lahko izognete marsikateri povsem nepričakovani težavi, recimo sredi koncerta. Seveda izhajam iz stališča, da je faza predpriprave za koncert, ki vključuje pogajanja okoli cene, tehnike, medijske promocije in vseh ostalih zoprnij, že za vami. PAKIRANJE Ko nam je jasno, kako dolga in zahtevna pot je pred nami, lahko začnemo z opravilom, ki je meni osebno najbolj zoprno: pakiranje. Skozi leta pote- svetu sem počasi oblikoval poseben seznam, ki poleg življenskih stvari vključuje tudi povsem nepomembne malenkosti. Na vrhu seznama je vedno potni list (če se odpravljaš v tujino), na drugem mestu je denarna rezerva, potrebna (ne kliči hudiča!) za nujno vrnitev z najoddaljenejše točke na zemljevidu, in na tretjem inštrument. Amen. Vse ostalo je nadomestljivo. Pri odločanju, kaj še vzeti s seboj, se ravnam po dveh načelih: vzemi vse, kar te naredi neodvisnega od sopotnikov, hkrati pa glej, da je tega čim manj. Ko pogledaš, kaj vse so nujnosti v življenju, ugotoviš, da se poleg običajnih stvari, kot so majice, spodnjice, nogavice, druga oblačila, kabli, uglaševalec, efekti, mikrofon, milo, rezervne strune, mini komplet izvijačev, zobna ščetka, kak rezervni del za glasbilo, vedno najde še kako drugo orodje, najnujnejša zdravila (vedno, vedno, vedno imej kak rezervni aspirini), očala, baterije, mogoče spalna vreča, WC papir (zelo uporaben izzum), kakšno čtivo ali kaseta, mogoče brivnik... Če imaš to nesrečo, da v bendu igraš (tudi) vlogo voznika, menadžerja, roadija ali dežurnega varnostnika, je seznam seveda daljši za nekaj postavk, kot so zemljevidi, kalkulator, rokavice, koledar, zelena karta, priročni telefonski imenik ali kako hladno orožje (ki ga seveda ne uporabljaš za pretepanje, temveč za lupljenje pomaranč ali zabijanje žebljev). Na poti v tujino pa ne pozabite vzeti še popotnice, saj so mnogi prehrambeni artikli, alkohol, cigarete in podobne dobrine pri nas cenejši kakor "zunaj''. Prav tako vam ne sme biti težko vzeti kake svoje plošče ali demo posnetka, saj nikoli ne veš, na koga boš nabasal v kakšni zakotni luknji. PREVOZNA SREDSTVA Od točke A do točke B se vedno lahko pride na NEGRESSES VERTES ^ GREJ O CIKCAK Leto in pol po smrti pevca Helna so se ponovno zbrali, se izmenjevali pri pisanju in skladanju, da bi spet opevali fiesto, Pariz ali pa nogomet. Paulo na basu, Mich Ochovviak na klavirjih in pihalih, Stephane na kitari, Mathias Canavese na harmoniki, Iza Mellino na tolkalih in v zboru - tresel se je studio in rodil se je nov album: Zig-Zague. Mešanica Jave, ritmov flamenka, orientalnih melodij, pariških norčij in rapa: to je barvita glasba, saj so z vsemi žavbami namazani tudi njeni ustvarjalci, člani vesele bande Negresses Vertes. So svetovljani, sploh pa eden redkih francoskih bendov, poleg Rite Mitsouko in Mano Negra, ki jih pozna in ceni tujina. Spravili so na noge občinstvo v Buenos Airesu in Bejrutu, v Londonu in Kanadi in ne nazadnje tudi v Ljubljani. Zobi la mouche je na videu obkrožil svet, to poletje pa boste že lahko plesali na Mambo Show, njihov zadnji mednarodni hit. Po evropski turneji (Nemčija, Anglija, Španija, Švica, Francija, Italija, Skandinavija), ki se je začela novembra lani in bo trajala do aprila letos, se bodo Negresses Vertes podali še na Japonsko in v Avstralijo. (mm) FRANCOSKI JAZZ V KLUBU CD V okviru plodnega sodelovanja s Cankarjevim domom, je Francoski kulturni center tokrat povabil v Ljubljano dve pomembni imeni francoske jazzovske scene. 24. februarja prihaja tolkalec Bertrand Renaudin s svojim kvartetom, ki ga sestavljajo Xavier Cobo (saksofon), Pascal Salmon (klavir) in Olivier Battle (bas) Dodobra impregniran z jazzom svoje mladosti, se je Renaudin v zrelih letih lotil iskanja lastnih glasbenih izvorov. Po rodu je namreč Bretonec in navdih za svoje skladbe išče v melodiki keltske tradicije. Predstavil nam bo svoj zadnji projekt Memoires, ki je na plošči izšel leta 1994. 10. marca bo na istem mestu - v Klubu CD - nastopil njegov mlajši rojak pianist Manuel Rocheman (rojen leta 1964), nekdanji učenec Martiala Šolala, ki je že v času študija pobral kopico pianističnih nagrad. Je inventiven improvizator z velikim smislom za swing. S svojim triom je posnel dva cedeja: Trio Urbain (1991), za katerega je dobil nagrado Borisa Viana, ki jo podeljuje francoska Akademija za jazz, ter VVhite Keys (1992), za katerega je tudi dobil nagrado, tokrat Django d'or. Spremljata ga prepričljivo ubrana brata Moutin, Francois na basu in Louis na bobnih. KAJ PA KLASIKA? V času med obema že omenjenima jazz koncertoma se bodo v Ljubljani predstavili tudi francoski interpreti klasične glasbe. 1. marca bomo v dvorani Slovenske filharmonije lahko slišali odlične klasične kitariste (Michel Sadanowsky, Thierry Lebre, Toshiji Ishii), ki sestavljajo Trio de guitares de Pariš. Igrali bodo glasbo španskih skladateljev s preloma 19. in 20. stoletja, kot so Isaac Albeniz, Enrique Granados in Manuel de Falla. Ansambel za staro glasbo Gradiva bo skupaj z gosti iz Indije (Sulochana Brahaspati - vokal, Zakir Hussain - tabla, Sultan Khan - sarangi) 8. marca v Frančiškanski cekvi predstavil skupen francosko-indijski projekt, imenovan Lecons de tenebres et Raga de la nuit avancee, v katerem združujejo Lekcije teme Marca Antonia Charpentierja (17. stol.) s tradicionalno glasbeno obliko iz severne Indije, imenovano raga. (mm) več načinov. Izbira je odvisna od razdalje med točkama, števila ljudi, količine opreme ter seveda stroškov. Bodite pozorni: če veste, da vas čaka dolga pot, si v mejah svojih zmogljivosti privoščite maksimalno udoben prevoz. Po dolgih urah neudobnega sedenja, drgnjenja ob sopotnika, vohanja lastnega in tujega vonja, dremanja z neprijetnimi sanjami, poslušanja vedno istih šal, smrčanja in pripomb, ljudje postanejo malce zoprni. Prepiri so pogosta zadeva, zato je za ohranitev živcev pomembno dobro počutje na poti, saj tam prebijemo bistveno več časa, kakor na koncertu samem. Če nam je vse to jasno že pri načrtovanju, je odločitev lahka. Ponavadi izbiramo med sredstvi javnega prevoza (vlak, avtobus, ladja ali letalo), ter osebnimi ali izposojenimi avtomobili, kombiji ali avtobusi. Prednost prvih je v (ponavadi) nižji ceni, relativni gotovosti glede časa odhoda in prihoda ter v zmanjšanju druščine za eno živčno osebo: voznika. Na drugi strani pa so nevšečnosti pri prevozu opreme (ste že kdaj skušali stlačiti vse možne ojačevalce, bobne in druge inštrumente, po možnosti celo manjše ozvočenje, v avtobus, ki ima odhod v petek ob 15.25 uri?); če si kaj pozabil doma, ti ni več pomoči; vedno je tudi tako, da bi nekdo ravno na pol poti, pet minut po tem, ko je voznik avtobusa imel počitek, obvezno TAKOJ moral na WC itd. Pri takih oblikah prevoza bodite pozorni na več stvari: če pričakujete naval potnikov, ponavadi ob vikendih ali praznikih, obvezno rezervirajte sedeže. Če vaša odprava šteje več članov, si vedno poskušajte izboriti popust. Če potujete z letalom, vztrajajte pri tem, da dragocena glasbila vzamete s seboj v potniško kabino, saj letališki delavci NIKOLI nimajo posluha za neke čudne kovčke, na katerih piše FRAGILE. Včasih se mi celo zdi, da jih razmetavajo s prav posebnim užitkom. Pri vseh oblikah prevoza bodite vselej pozorni na svoje stvari, tudi če jih ni veliko. Razne postaje so zbirališče velikega števila ljudi in velikokrat se med njimi najdejo tudi takšni, ki s prodajanjem TVOJIH stvari služijo za nekoliko lepše življenje, na učinkovitost policije pa se ne splača zanašati. Toliko. Zdaj pa k zasebnim variantam. Te so bolj udobne, saj v vozilo zbašeš toliko, kot zmoreš, ustaviš se takrat, ko ti ustreza, po koncertu lahko takoj pobegneš itd. Negativnih plati pa je žal tudi precej: vsak avto ali kombi ali avtobus nekoga nekaj stane, zato je pošteno, če lastniku plačate nekaj več kot samo stroške za bencin in cestnino. Prav tako je v redu, če se z voznikom dogovorite o plačilu, tudi če tega izrecno ne zahteva. Verjemite, tudi simbolična vsota v takih primerih bistveno izboljša ozračje ekskurzije, kar je zelo koristno, če pomislite, da so v voznikovih rokah poleg tiste okrogle reči ponavadi tudi vaša življenja. S kombiji je ponavadi manj problemov, saj je cena praviloma določena vnaprej in je od pogajanj odvisna kvečjemu njena višina. S ceno je ponavadi povezana tudi odgovornost voznika ali lastnika (če to že ni ista oseba), da boš varno oziroma pravočasno prispel do točke B. To seveda zadeva praviloma nezgode ali zamude, nastale po njegovi krivdi. Manjše nezgode so povsem običajne. Če potujete z več avtomobili, potujte skupaj, pomoč tistega pred ali za tabo je ponavadi najboljša rešitev. V primeru nezgod, v katerih ni nihče poškodovan, je osnovno pravilo: obvesti organizatorja koncerta, da boš zamudil oziroma da te ne bo. Vedno. Drugače velja osnovno pravilo: stvari so nadomestljive z razliko od življenja ali zdravja, zato najprej preveri, če je z bližnjimi vse v redu. Pot v tujino spremljajo tudi srečanja s policaji in cariniki. Potrebni dokumenti za prehod meje so seveda potni listi, ki jim veljavnost še ni potekla, urejeni papirji za vozilo, zelena karta, poleg tega pa se kregarije politikov včasih poznajo tudi pri zakonodaji, ki zadeva delovna dovoljenja, verige za sneg, količino denarja, ki ga imate pri sebi, vlečno vrv, potrdila o cepljenju proti koleri itd. Vnaprej pripravite tudi seznam opreme, ki jo “začasno izvažate iz države". Le-ta vam bo omogočil, da svojo kramo lahko pripeljete nazaj v taisto državo, ne da bi vas cariniki nadlegovali za plačilo raznih dajatev, vsebovati pa mora vpis vsakega kosa opreme z navedbo firme (npr. Melodija), modela (npr. Sončni zahod s palmo), označbo, zakaj sploh gre (akustična kitara), serijsko številko (No. 012), vaše cenjeno ime, številko potnega lista in registrsko številko vozila. Če seznama nimate, nič hudega, za vas ga bo naredila špediterska služba, ki je vedno nekje blizu meje, in za to pokasirala ne tako majhno vsoto (če ni ravno praznik ali pozna ura). Za manjše količine opreme pa lahko izpolnite obrazec, ki ga brezplačno dobite pri cariniku. Zavedajte se namena vašega potovanja in ohranite mirne živce. Uradniki na meji niso glasbeniki in nekateri ne marajo svojega dela, zato znajo biti zelo neprijetni. Bodite vljudni, ne nasedajte na provokacije in ponižno izpolnjujte ukaze, če imate vse papirje urejene, bo more kmalu konec. Prepričevanje praviloma ne pomaga, objestnost ljudi, ki imajo moč, pa zna preseči vsako mejo. Najem lastnega avtobusa je poglavje zase, saj je to privilegij samo večjih skupin (od slovenskih to počne samo ena), najem letala je pa tudi za zeeelooo velike dostikrat samo znanstvena fantastika. Zato o tem kdaj drugič. Za konec poglavja pa še to: naj vam ne bo žal denarja za kovčke za inštrumente. Vse prevečkrat se dogaja, da vam ob nakupu zmanjka prav tistih sto ali nekaj več mark za “kufer", ki ga potem nikoli ne kupite, saj se je brisača ali kaka vrečka pokazala kot povsem zadostna zaščita, dokler... puf, majhna nepozornost in adijo bo-benček, trobentica, ojačevalček! PRIHOD prihodnjič. Nikola Sekulovič SCEDRINOVA NOVA OPERA V STOCKHOLMU Ruski skladatelj Rodion Ščedrin je za praizvedbo svoje tretje opere Lolita po znanem romanu Vladimirja Nabokova izbral Švedsko kraljevo opero. Predstavo vodi Mstislav Rostopovič, v glavni vlogi pa nastopa 25-letna pevka Lisa Gustafsson, ki je po mnenju občinstva in kritikov igralsko in pevsko odlična. (kš) Lisa Gustafsson kot Lolita 15 LET LEO RECORDS Leo Records, ki jo je v Angliji pred petnajsti-mimi leti ustanovil ruski emigrant Leo Feigin, je svojo obletnico praznovala 3. in 4. januarja v Londonu z nastopi svojih izbrancev: pevka Sainkho Namchylak, pihalec Ned Rothenberg, pianista Sergej Kurjohin in Vjačeslav Ganelin, Ouartet saksofonista Jona Lloyda in duo saksofonista Keshavana Maslaka in pianista Katsuyokija Itakure. (bb) r0a/ vam moram povedati žalostljivo zgodbo, ki se je pripetila zdaj ta trenutek, ko tako z vsemi močmi pišem pismo, slišim nekaj na ulici, preneham pisati — vstanem, grem do okna — in - ne slišim več ničesar — spet sedem, "zčt&iem ponovno pisati — komajda napišem 10 besed in spel nekaj slišim — spet vstanem, vtem ko vstanem, slišim. s/mo še nekaj čisto slabotno — ampak čutim, nekaj nekako zapečenega kamorkoli grem, smrdi, ko pogledam skoz okno, se vonj razgubi, ko spet pogledam noter, se vonj spet stopnjuje — naposled mi moja mama pravi: stavim kar hočeš, da si spet enga spustil!— ne verjamem Mama, ja, ja, gotovo bo to. napravim Preizkus, porinem prvi prst v rit, potem pa k Nosu in Ecce Provatum est: Mama je imela prav. Zdaj se pa res prav prisrčno poslavljam, poljubljam vas 10 000 krat in ostajam kot zmerom stari mladi svinje-kurčič Wolfgang Amade Roženkranc (Mozartovo pismo Mariji Ani Tehkli 1777) Rib 200-letnici Mozartove smrti, ki jo je zabeležil pomp koncertov, predstav, razstav, posnetkov, pa seveda “Mozartkugl", dosegljivih na slednji bencinski postaji, je hvalabogu nastalo tudi nekaj sočnih, tapravih prevodov Mozartovih pisem izpod peresa (tudi) prevajalca Iva Štandekerja (objavljenih v Esejih 2/1991). Ves obletniški cirkus pa je Mozartu naredil kaj slabo uslugo: Mozarta so sicer spet povišali, v bistvu pa ponižali v neznaten kolešček megalomanskega industrijskega aparata. Kovali so ga v zvezde, da bi lahko iz njega skovali Dobiček. Mozart je postal predmet razčlovečenja, hkrati ves božanski, pa ne dovolj božanski, da bi lahko ustavil brezmejnost pohote. Objava Mozartovih pisem je zato poskus učlovečenja. Je odmik od idealizacije, ki je pogosto način, kako prek nebes spoznati pekel, v naturalizem, in to v fantastični človeški naturalizem z vso elementarno prizemljenostjo na ta svet. 0b stoletnici rojstva skladatelja Slavka Osterca nam bo seveda prihranjen trud slaščičarskih obratov, kdo bo kupil “Osterckuglo”. Si predstavljate debelušnega Osterca v ponošeni kamižoli na papirčku, v katerega je zavita čokolada z mandljevo filo. Osterckugla ne bi šla v promet, saj Osterc niti za časa svojega življenja niti posthumno ni imel veljave, kot mu gre, kaj šele, da bi ga narod v polnosti spoznal za velikega med velikimi in ga natisnil na samostojni slovenski bankovec. 0bjave njegove Hvalnice vetrovom ne gre razumeti kot zbijanje njegove skladateljske in človeške veličine, ampak kot drugačno manifestacijo njegovega duha in elani. Ostercu sta sicer prihranjena zvezdništvo in tržna manipulacija, vendar imata z Mozartom nekaj skupnega: humor v notah in v besedah, ki med drugim pomeni tudi razreševanje, smešenje tabujev, ki jih je “visoka” zahodna kultura uvedla kot svoj enkraten trademark za laž in dvoličnost. Mozartovega ste že spoznali, zdaj je pred vami Osterčev. Videli boste, da tudi ni od muh. SLAVKO OSTERC Hvalnica vetrovom ( j / / orist, glej, prdca je oblast, ker on črevesno čisti mast. / / J Mogočno iz riti poleti, S l—S nazaj pometi, v nos smrdi. Naj cesar bo al’pa prosjak, vsak rad spusti kak prdec jak. Vesel’ naj nežnejša devica pri prdcu širi ritna lica, na svetu ne dobiš človeka, ki kdaj pri riti ne zaveka: Kitajc napravi svojfiji, po svoje Abesinc prdi, se prdca Evropejc ne brani, prdi na prostem al’ v dvorani. Prdijo konj in slon in mačka, vse stvarstvo prdec v riti žgačka, prdeti pač zmore vsak, kot klevetniki - kar tja v zrak! A prav prdeti je umetnost, trebuha je in riti spretnost, komaj začutiš ga v črevesju, že zahrumi, kakor v drevesju, ko drob nalahno se ti giblje in ritnik sem in tje se ziblje, tedaj je čas in hipec pravi, da prdec lep na dan se spravi. Da v hlače ne bi kaj ušlo, prdeti moraš pač tako: pridrži sapo, tir umiri, rit stisni in takoj razširi in kakor sonce iz oblakov pok plane drzno iz ritnih krakov. Spustiš nalahno ga, mogočno, andante ali pa poskočno, iztisneš bas al’pa visoki C, če rit se več al' manj napne. Spustiš brezhibno vso oktavo, tedaj se rit drži jokavo. Po sadju prdec je nevtralen, fižol mu da vonj izzivalen, po sranju prdec je bolj fin, nič ni proti njemu rožmarin. Na redkvice je huda prda, če jedel si zraven jajca trda. Ne drži prdca mi nazaj, če do življenja ti je kaj! Se prdec zadržan maščuje, globoko po črevesju ruje, postaneš bled in ves rumen ter kmalu smrti krute plen. O Le maloštevilni skladatelji se še poslužujejo klasičnih glasbenih oblik, kot so simfonija, oratorij, kantata, sonata, preludij, rondo. Čeprav se nakateri pogosto zatekajo h godalnemu kvartetu, koncertu in operi, so tisti, ki so togo in omejeno tradicionalno zvočnost zamenjali z drznejšimi oblikami in vsebinami, številnejši. Priznani ameriški publicist Tom Johnson - v svojih člankih v Village Voiceu je med letoma 1972 in 1982 redno spremljal razvoj ene najbolj inovativnih in eksperimentalnih obdobij nove glasbe v Nevv Yorku - omenja, da se je v drugi polovici 20.stoletja izoblikovalo vsaj šest standardnih oblik: skladbe v duhu post-vvebernovskega se-rializma, multimedijski projekti, elektronska glasba, hiptnotična oz. statična glasba, umetniški performans in zvočna poezija. • Meredith Monk © Zvočna poezija (angl. sound poetry) se je kot celovit umetniški izraz razvila najprej na Zahodu. Ključna so bila literarna dela Rimbauda in Mallarmeja, Joycea in Steinove. Kot prvi klasični deli zvočne poezije, ko se avtentičnega zvoka besede ne da izraziti na papirju, poznavalci omenjajo skladbi Ursonata Kurta Schvvittersa (1921-32) in Geographical Fugue Ernsta Tocha (1930). V petdesetih letih so novi umetniški slog zaznamovale elektronske besedne obdelave Henrija Chopina, vreščeči kriki Frangoisa Dufrenea, zvočni kolaži Bernarda Heidsiecka in metoda cut-upa Briona Gysina. S svojimi drznimi pionirskimi poskusi so odločilno vplivali na dela skladateljev, kakršni so Milton Babbitt, John Cage, Glenn Could, Meredith Monk in Claes Oldenburg. Danes veljata za najznačilnejši deli zvočne poezije zborovska skladba Roberta Ashleya She Was A Visitor in Reichova Come Out, s citati Martina Luthra Kinga. • O Zvočna poezija je bila v sedemdesetih letih sestavni del umetniškega per-formansa. Prve tovrstne predstave so se odvijale v muzejih in galerijah v Nevv Yorku. Med najbolje obiskanimi so bili večeri pesnika Jacksona Mac Lovva in tradicionalni novoletni maraton v prostorih galerije Paule Cooper, kjer so priznani umetniki in naključni mimoidoči petdeset ur nepretrgoma brali iz knjige The Making Of Americans Gertrude Stein. Vsako leto pa se je izmenično v Evropi in v Ameriki odvijal tudi International Sound Poetry Festival - mednarodni festival zvočne poezije • e Za številne poznavalce, tudi za Toma Johnsona, zvočna poezija ni celovita umetniška oblika. Po njihovem mnenju gre za naključno mešanico raznolikih načinov izražanja, ki jih ne moremo uvrstiti niti med literarne nili med glasbene zvrsti, zato se lahko z zvočno poezijo ukvarjajo pesniki, ki so spoznali, da bodo z branjem svojih del vzbudili pozornost širšega kroga ljudi, kot pa če bi svoje pesmi in kratke zgodbe objavljali v različnih publikacijah, skladatelji, ki so se naveličali pesemske oblike in iščejo nove zvočne možnosti jezika, pevci z nenavadnimi vokalnimi tehnikami in glasbeniki, ki s klasičnim igranjem svojega inštrumenta ne morejo izraziti vsega, kar čutijo. • © Zanimivi načini prilagajanja govornih elementov glasbi nastajajo tudi v današnjem času. Med vidnejše tovrstne projekte zadnjih dveh let sodita plošči Kad-dish angleške skupine Tovvering Inferno in Shadow/ Landscape With Argonauts nemškega multiinštrumen-talista Heinerja Goebbelsa. Delo skupine Tovvering Inferno lahko označimo kot epsko zvočno pesnitev. Kad-dish ponuja globoka doživetja zvočnega bogastva in drznih razmišljanj o grozotah evropske polpretekle zgodovine. Avtorja - klaviaturist/kitarist Richard Wolf-son in klaviaturist/saksofonist Andy Saunders - sta s prepletom raznolikih inštrumentalnih zvokov, čutnega vokala Marte Sebestyen, surrealističnih tekstov Andrea Szkarosija in končne molitve žalovanja in sprave rabina Tamasa Raja obdelala štiri različna obdobja, skozi katera se je izoblikovala evropska ljudska duša. Heiner Goebbels se je odločil za interpretacijo Mullerjevega teksta Landscape With Argonauts, ki jo je zaupal stotim naključnim sprehajalcem po ulicah Bostona. Tudi tokrat gre za klasičen Mullerjev lekst, za fragmentirano formo, v kateri vsak stavek predstavlja vir neštetih interpretacij. Goebbels je ta nenavadni zvočni kolaž spretno prepletel z odlično vokalno obdelavo povesti Shadow ameriškega pesnika in pripovednika Edgarja Allena Poea, ki jo je v svojem značilnem slogu odpela Sussan Deihim. Tudi Poev tekst pri Goebbelsu ni naključje, saj je znano, da je ta mračni genij gradil svojo poezijo na zvočnih elementih in izrazitem ritmu, zaradi česar so njegova besedila nepredvidljiva, njihova ritmična zvočna plast pa je skoraj pomembnejša od vsebine in pomena. • Lili Jantol (Prihodnjič: Dokumentarna glasba) Literatura: Tom Johnson: The Voice of New Musič (Apollo Ari About, 1989). Diskografija: Heiner Goebbels: Shadow/Land-scape Wilh Argonauts (ECM, 1993). • Tovvering Inferno: Kaddish (samozaložba, 1993). glasbe. Bilo naj bi ravnovesje in notranja umiritev. Ljubljanska Drama. Pozno popoldne, ko se je dan daljšal. Sama in v tišini. *Kavo s smetano. ’ In nazaj v tišino... Težko pove, kaj posluša. Ze celo življenje ga spremlja ciganska muzika. Nekatere pesmi iz Cigani letijo v nebo. Še zmeraj čuti, da je to najbolj neposredna muzika, kjer ni ničesar vmes. Ko se lahko zjočeš in umreš zraven nje. In argentinski tango, kjer tempo ni isti od začetka do konca, ampak se dogaja vse mogoče. Čisto druga, univerzalna energija, je Mozart. Ligeti je bil zanj alfa in omega v sodobni glasbi. Dolgo časa ga je poslušanje sodobne glasbe utrujalo, ker je lahko destruktivna. To ni več stvar okusa, prav fizično je destruktivna, ker učinkuje negativno na počutje. Ko greš s takšnega koncerta, si živčen, razrvan. To zanj ni pravi namen I m Simfonijo Concertante so kot tvoje zadnje delo odigrali In posneli Simfoniki RTV. Sl bil zadovoljen z odigranim? Seveda sem zadovoljen. Glede na izkušnje, ki sem jih imel do sedaj, sem lahko zelo zadovoljen. Sodelovanje je bilo dobro, maestro Anton Nanut je bil zelo zainteresiran, tudi orkester je pokazal veliko pozitivne energije. Kar se samega dela tiče, nimam pripomb. Problem je le v tem, da dandanes pripravljajo koncerte s premalo vajami. Če ne želiš ostati na obrobju in kazati samo zunanje plati (tehnične dovršenosti, pravilnih tempov, artikulacije, dinamike...), s katero sem bil zadovoljen, je nujna bolj poglobljena interpretacija, vpogled v notranjo plat (razumevanje forme, občutenje notranje logike glasbenega loka In avtorjevega sporočila, itd.). Orkester kot izvajalec skladbe se brez temeljitega spoznavanja dela v trenutku znajde pred zvokom, v katerem ne more razbrati, kakšna je vloga posameznika v celoti. Tega glasbeniki v orkestru nikoli niso slišali in lahko samo sledijo notnemu zapisu, nimajo pa feedbacka in izkušnje, ki bi se do določene mere s temeljitim študijem že izkristalizirala. Danes je zaradi teh pomanjkljivosti večina sodobnih skladb le delno realiziranih. PT71 Napisal sl delo za veliki simfonični orkester, zato, ker Je bilo to delo pač naročeno, ali pa Je razlog kje drugje? Zdi se ml problematično, kako lahko osemdeset ljudi zelo osebno, avtorsko, poustvarja tvojo glasbo? Edino mogoče Je to v komornih skupinah... Razlika med komorno in simfonično glasbo je v tem, da je komorna ali pa solistična glasba pisana za interpreta, ki mora skladbo naštudirati, kar je veliko daljši proces. In če je skladatelj še živ, obstaja možnost sodelovanja in lahko pride do avtentične izvedbe, ki ima zunanjo in notranjo plat. Pri večjih zasedbah je vse to mogoče v veliko manjši meri, ker vsak posameznik drugače dojema. Pri velikih zasedbah je zanimivo usklajevanje in komunikacija, poskus biti zavestno del večjega sklopa in imeti skupni cilj. FJ71 Ko že govoriva o orkestrih; Steve Martland, angleški skladatelj, se na svoji plošči ne zahvali samo orkestru, ampak še posebej angleškemu šolskemu sistemu, ki Je vzgojil toliko tako odličnih glasbenikov. Je utopično pričakovati podobno osveščenost tudi v manjših okoljih, z mnogo manj glasbeniki? in ali Je sploh mogoče pričakovati, da bodo sodobno glasbo sprejeli poslušalci, če Jo že posvečeni glasbeniki le stežka sprejmejo In razumejo? Dejstvo je, da se sodobni čas upogiba pod bremenom neizprosnega hlastanja po lahko dojemljivih, dovolj glasnih, atraktivnih in konkretnih informacijah. Pomembna je zunanja privlačnost, četudi je "instant", samo da zabava in dovolj razburi duha. Razumljivo je torej, da ni ravno veliko entuziastov, ki prisluhnejo tišini, ki cenijo potrpežljivo zbranost, da bi se dokopali do plemenitejših užitkov. Za dojemanje sodobne glasbe pa je potrebna še posebna 'avanturistična odprtost" in radovednost. Gotovo torej tudi določena 'kulturna usposobljenost", nekaj, kar je tesno povezano z vzgojo, izobraževanjem in s stanjem splošnega kulturnega nivoja nekega naroda. Načelno še vedno verjamem, da ustvarjalčevo sporočilo lahko pride do poslušalca, če je le dovolj izpostavljeno in če ni ogroženo. Glasbena struktura je lahko na prvi mah nerazpoznavna in v trenutkih priprave lahko zveni zelo kaotično, ker je drugače organizirana In še ne tako Izčiščena, da bi jo lahko izvajalci začutili. To Je ključno vprašanje razumevanja sodobne glasbe z vidika izvajalcev, orkestrašev, recimo. Beethovnovo simfonijo vsakdo pozna. Pri novi glasbi pa ne ve, kai se sliši. Vsak izvajalec bi moral poslušati posnetke, da bi slišal, kaj je sploh Igral. Naslednjič bi mu bila njegova vloga veliko bolj jasna. m Globokar pravi, da začenja pisati glasbo Iz popolnoma ne-glasbenlh pobud. Koliko lahko poslušalec, brez vnaprejšnje sodbe, zazna te avtorjeve zunajglasbene spodbude In sporočila? Razlogi, ki botrujejo nastanku novega dela, so lahko zelo različeni. Včasih je razlog glasben, lahko pa tudi izvenglasben, političen ali nepolitičen. Včasih bolj subjektiven, ali pa bolj objektiven. Kar pozneje doživlja poslušalec, pa sploh ni nujno, da je pogojeno z izhodiščnim impulzom. Bolj kot za poslušalca je morda pomembno za avtorja, odkod in zakaj je prišla ustvarjalna pobuda. Umetnost namreč presega vzgibe svojega nastanka in je, gledano iz skromne človeške perspektive, nadčasovna, nadpolitična in naddruž-bena. Pffl Ampak grozno Je, kako se danes govori o Beethovnovi Peti simfoniji, češ, usoda Je trkala na vrata. In kako bodo za danes moderno delo čez tristo let našli podobno neumne verballzaclje. Kako bi tl sam opisal svoje delo? Glej, najprej sem v Ljubljani študiral pri Urošu Kreku in dobil temeljit vpogled predvsem v tradicionalno kompozicijsko tehniko, oprto na seriozen odnos in globoko spoštovanje do umetnosti in glasbe. Brez takšnih temeljev se ti vedno lahko podirajo tla pod nogami. Pot me je potem peljala v Freiburg, h Klausu Huberju, kjer sem se soočil s tradicijo nemške in evropske avantgarde (Webern, Boulez, Nono itd.). Zavestno sem šel skozi, z velikim pričakovanjem in navdušenjem, čeprav je nikoli nisem sprejel za svojo. Le osvobodila me je mnogih spon in mi pomagala spoznavati samega sebe, svoja lastna ustvarjalna hotenja. Sledilo je srečanje z nekako "obljubljenim" Ligetijem, ki me je s svojo gurujevsko držo pripeljal v negotovost in strahotno razdvojenost. Nenadoma je bilo vse postavljeno na glavo. Da je bilo zame ravno to dobro in pomembno, sem doumel šele veliko pozneje. Kar delam zdaj, ali bolje v zadnjih petih letih, je predvsem osvobajanje samega sebe. Vse skupaj skušam razumeti kot prevajanje, kanaliziranje primarne energije v materialnost, v dejansko zvočnost. Prej seje velikokrat dogajalo, daje bilo ustvarjanje na nek način trpljenje. Zdaj si tega ne dovolim več. Če mi ni do komponiranja, ne komponiram. Delam res takrat, kadar zraven uživam. S tem pa se je spremenila tudi moja glasba. m Omenjali so te v kontekstu imen proslulih Imenitnežev nove tonalnosti, Arva Parta, Henrika Mikolaja Coreckega... Mislim, da pri tebi ne gre za novo tonalnost ali novo enostavnost. Zakaj, misliš, lahko rečejo, da sl tonalen skladatelj? Skoraj si ne morem misliti, da lahko moji glasbi pripisujejo tonalnost. To ni tonalnost, ampak recimo spektralnost. Vsak ton ima svojo barvo, ki zavisi od Jakosti in števila alikvotnih tonov. Celoten razvoj zahodne glasbene kulture sloni na postopnem ozaveščanju vse višjih alikvotov. Če moja glasba deluje tonalno, pomeni, da so poslušalci sprejeli vse disonance konsonančno in harmonično. Ne zanikam te možnosti, vendar je dojemanje sozvočij vedno odvisno od konteksta. m Se tl zdi nova tonalnost korak nazaj v kreativnem pisanju glasbe? Kam se glasba sploh razvija? Zelo je relativno, kaj pomeni naprej in kaj nazaj. S prirojeno človeško radovednostjo in tehnologijo smo zdrveli naprej in danes imamo vse pogosteje občutek, da smo vse bolj razčlovečeni, da ne znamo živeti, otroci civiliziranega sveta so nevrotični, lovijo sapo za svežim zrakom, za časom, v katerem bi lahko preživljali svoje otroštvo. Manjka duhovne osredotočenosti, ki bi se zoperstavila bolestni gonji za materialnimi dobrinami. Vsaka človeška dejavnost, ne samo umetnost, je takrat napredna, kadar krepi in poglablja duhovno osredotočenost. Danes vidim avantgardno glasbo na nek način fosilno. V svoji raznolikosti, v svoji popolni organizaciji ne živi. Ko je ta glasba nastajala, je človek verjel v napredek in v tehnologijo. Danes vidim bistvo človeka v njegovem notranjem življenju, v poduhovljenosti. Če je ta nova, enostavna glasba, našla pot v duhovnost, potem je to gotovo napredek. Motiv, da se je nekdo odločil pisati takšno glasbo, je spet drugo vprašanje. Današnji trend je popolna amerikanizacija. Narediti nekaj enkratnega in postati najboljši. Tekmovalnost na vseh nivojih. Gre za prestiž, oblast in moč. Moč pa ne more biti v povezavi z notranjo kvaliteto, poduhovljenostjo. FT71 z umetniki Je tako. da naj ne bi spreminjali svojega sloga in Izraza, saj lahko izgubijo svoj prepoznavni obraz. Sl tl prepoznaven, te drugi prepoznavajo, kar pomeni, da tvoja dela Izvajajo? Ali delaš za Izvajalce prijatelje In tvoje skladbe ne ostajajo zaprašene v predalu? imel sem precej problemov in potreboval sem I nekaj časa, da sem spoznal, da tudi na tem področju veljajo tržne zakonitosti, da je vse skupaj industrija: tudi vsi festivali sodobne glasbe. Glasba sama ni pomembna, pomembnejše je, koga poznaš, s kom se boš povezal, kam boš šel, da česa ne zamudiš... To mi ni nikoli dišalo in sem se temu z lahkoto odpovedal, ljubše mi je delati za prijatelje, ker je hkrati to tudi drugačen izziv. Posebno pri komorni glasbi, ko iščemo nemogoče stvari, sam zvok, zanimive postope, efekte, me ustvarjanje navdušuje. Najraje delam za glasbenike, ki jih poznam. Nekdo si resnično želi igrati, gre za sodelovanje in sijajne užitke pri tem. To mi omogoča, da svoje zapise lahko tudi spreminjam... Ustvarjalec mora biti fleksibilen. Znati mora vedno izpeljati svojo idejo do konca in jo hkrati prilagoditi dejanskim okoliščinam. S tem je vedno možnih več rešitev, pa je skladateljeva ideja še vedno prisotna. m Tvoja glasba pa ni improvizirana... Sploh ne. Nič ni prepuščeno naključju. Je pa veliko možnosti in svobode, ki je odgovornost in zavedanje svoje vloge v vsem tem, kjerkoli že si. Ima založnika in nima menagerja. Mačja predilnica je njegov edini posnetek, ki ga z veliko sreče lahko dobiš v ljubtjani. Na vprašanje, kakšne so možnosti in interes, da posname svojo ploščo, so mu poklicani odgovorili da "...interesa ni in jih ne zanima, se pa da...." Ima habilitacijo na ljubljanski Akademiji, kamor bi prišel poučevat kompozicijo. Zanimalo bi me predvsem individualno delo s študenti. Ustvarjanje kompozicije. Naloga pedagoga v Ljubljani je, da jim omogoči vpogled v svetovno glasbeno literaturo. S poslušanjem nove glasbene literature in predvsem z gosti, s predavanji zunanjih profesorjev. Pri nas tega nikoli ni bilo. Nujno je, da prihajajo tudi dirigenti in instrumentalisti. Za komponista je posebej zanimivo, da se direktno sooči z Inštrumentom, dovoljeno je vsako vprašanje, vsak eksperiment. Tako se rušijo stereotipi in zakonitosti klasične inštru-mentacije. Gre za stik z izvorom glasbe, z izvorom zvoka, da ne omenjam možnosti konkretnih dogovorov za nova dela. Tu so še seminarji, kjer študenti pripravijo analizo sodobnih del ali svojih lastnih. To so najbolj zanimive stvari, ki sem jih sam doživel na študiju v Freiburgu, Bile so prave ideološke vojne, kritike, vsak se je moral res dobro pripraviti, saj so bila vprašanja zvita... Piše tange, in bagatele za harmoniko in klavir. V Trossingenu ima nekaj odličnih akordeonistov, ki čakajo, da jih kot Čuva Kiučevška odkrijemo. O načrtih ni želel govoriti. Bilo Je pozno in prezgodaj... Fotografija: Jane Štravs Srečko Meh pogovor PRVO PISMO &ARIZ - PARIŠ-PA RES je, Pariz je, končno, moj. Po letih sanj o odhodu v Pariz, sem v Parizu, Pariz je moj, je tukaj, je na dlani, čaka me, da ga zopet odkrijem, da me navduši ali razočara, da razdevičiva pariško kopreno sanjanja, kjer prosto plavajo in se vijejo nitke raznih svobod, raznih odprtosti, odprtij, razprtij, fantazem, zgodovinskih prenabuhlosti, čustvenega, čutnega, idejnega vzgona, potona, ognja. Qariz je res preveč, moral bi prihajati počasi, zlagoma, neopazno. Ker je že butnil kar naenkrat, se mi zdi vse tako bolj domače kot kjerkoli. Duhovna domovina? Domovina svobode? Male in velike svoboščine? Biti majhen 4 in to kar si še najbolj res? Puščen biti kar si in pustiti vsakomur kar je? Brez naprezanja spreminjanja, ki je mogoče le navidezno in ko je tukaj kar naprej? J aime Pariz. Moi aussi. Moi aussi. Mol aussi. Pourquoi j'aime Pariš? Pourquoi nous aimons Pariš? Lekcija 1. V Parizu se govori francosko, v Parizu se misli francosko. V potočkih, žuborečih šumljajih, lahkotno in čutno in razumevajoče in nonšalantnt) iti užitkarsko. Užitek, uživati užitek, ime petite jotiissance, užitka. Užitek mojega jezika, moje sape, mojega zvoka, moje podobe, tvojega zvoka, tvoje podobe, če hočem, če le hočem. Hitro pa nočem več. Užitek užitka, užiti jouissance. Qeveda je Pariz arhitektura in je slikarstvo, nujno, da more biti arhitektura (in pardon, kiparstvo). In je Uidi glasba, čeprav prikrita, dvignjena malce nad tlemi ali zgoščena v potentnem, lenem rjavozelenem toku Seine, ki s svojimi lahnimi, neopaznimi vibracijami napaja, doji ves Pariz. I ja ©m potem h glasbi, napajalki zahodne kulture, ki je njen pogoj in posledica, h glasbi, najbolj zračni in najbolj vodniprividni muzi, kije izmuzljiva in zato tako močna, kljub vsemu. In potem še k zgodovini, ne tako daljni. Ko so se iz idej materializirali stili, novosti, studii, elektronska glasba, kije po svoji različnosti najbolj glasba našega stoletja. In GRM, eden prvih studiov za novo, eksperimentalno, elektronsko glasbo Ustanovljen leta 1948, ustanovitelji Pierre Schaeffer, Francois Bayle, pod okriljem Iiadia France). dprta vrata - fraza - tolikokrat uporabljena. Pač nasprotje Kajkovih večno zaprtih vrat. Odprta vrata v studie GRM. Kjer se potefn skladatelj lahko Igraš z računalniškimi obdelavami zvoka. S programi, ki so jih razvijali NALAŠČ za skladatelje t.i. resne sodobne glasbe (čeprav je lahko tudi smešna ali humoristična, ha). Urez svitterima 'tii papirja po nekih podobnih principih ustvarjanja sicer nastaja tvoja glasba, kjer pa je pfe toliko več nepredvidljivega, saj se je treba ukloniti njegovemu veličanstvu stroju. Zmoreš, kar zmore, ziiore, kat zmoreš. Počutiš pa se bolj kot kakšen kipar ali slikar, kjer stvaritve oziroma osnutki oziroma priprave nastajajo pod tvojimi prsti, direktno, vse lahko senzualno preveriš. Skoraj. Na koncu se tmiČiš z detajli in napakami. Za pravo čarobnost dela pa se zbudiš šele zvečer, ko včasih posamevaš z vratasji in dežurci v ogromni stavbi Radia France (impozantna zgradba, velika kot kaka tovarna, čeprav s prijetno zaokroženostjo in preglednostjo vhodov). In potem, ko se vračaš z metroji in avtobusi v neko majhno podstrešno sobico, v kakršnih so verjetno romantično živeli romantični umetniki Pariza, se valijo po ušesih (pravzaprav samo v tvoji glavi) še kar naprej sintetični, nikdar še taki zvoki in širijo odprtost do nelagodja. O aj lahko skladatelj narediš ob enkratnem obisku in kolikšen delež, ima obrtniško znanje pri končni oceni izdelka v elektronski glasbi? Zakaj pri naš ni mogoče nič, zakaj samo zaprta vrata? Zakaj sot se slovenski skladatelji tako vdali v nemožnosti elektronskih možnosti? Vrata, vrata, zaprta, ni vrat, je zid, zidovi. Kaj bi nam na Slovenskem to... In vendar je malo dežel, kjer skladatelj ne more v okviru neke institucije v miru ustvarjati elektronske glasbe Pri nas lahko le iz lastnega žepa, ki pa je navadno [x> slovensko bolj strgan, prazen, lačen. raje nazaj v Pariz. V studiih GRM sc zdi skladatelju poklic skladatelja le “resne'' glasbe zelo pogost, saj kar naprej srečuje še druge komponiste, ki se nad računalniki poglabljajo v pestre sličice, za katerimi se skrivajo njihovi zvoki, kombinacije, ideje. Nihče se ne drži preveč resno za “resne" skladatelje, vsi živijo v strahospoštovanju njegovega veličanstva - računalnika in upajo,| da bodo vse razumeli, da jim ne bo nič ponagajalo, saj ni tako redijo, da se ti delo “sesuje'' v nič zaradi tvoje napake, napake programa, stroja, kdo bi vedel. Čisto na tihem Vam še izdam drobno, pa tako pomembno skrivnost, da lahko v studiu kakšen dan prebivakiraš t minus spanje), saj je za hrano odlično poskrbljeno v restavraciji - samopostrežni, kjer si lahko kar zelo izbirčen, pa zelo poceni za Pariz lahko poskrbiš bodisi za zdravo, gurmansko ali še kakšno hrano. Qeveda, vsa ta produkcija, mnoštvo umetnikov, ki so pridni, ambiciozni, njihova produkcija nekje mora privreti na dan. Tedensko je gotovo nekaj koncertov s sodobno glasbo, bodisi v okviru radia ali v bolj komorni zasedbi v večjem studiu GRM, ali seveda pod IRCAM, ali še kje posebej. Radijski koncerti sodobne glasbe so tudi žepovno" odprli, saj so gratis, čeprav z vrhunskimi solisti in ansambli. tem, kako se počuti skladatelj, ko se pogrezne v rdeče stolovje dvorane Olivier Messiaen na Radio France in se zanj trudijo med drugimi taki skladatelji, kot je Iannis Xenakis, pa v drugem pariškem pismu. Brina Jež STANKO BLOUDEK IN TOM JONES Ko-gledalci prihajajo v dvorano, Stanko seka drva. Potem se utrudi, sede, prižge radio in rab razknju jabolka prisluhne Tomu Jonesu, ki pravi, daje treba vse narediti danes. Ker pa je pravi Slovenec, poišče postajo, kjer ravnokar prenašajo smučarske skoke. Seveda skače Bloudek, vendar na sredi prenosa pade z neba (odra) tista, ki trosi sneg. Še preden ona dobro odpre oči, Stanko zgine z odra. Prizori oziroma sličice si sledijo v takšnem stilu naprej in kmalu postane jasno, da med seboj nimajo kaj dosti zveze, kot tudi ni nujno, da posamezen prizor predstavlja kakršnokoli celoto. Med prizori gledalca včasih celo presenetijo s “psihološko" pavzo (prazen oder), ki je gotovo namenjena vprašanju: Kaj je Stanko (Branko) hotel povedati s to pavzo? Ko človek že misli, da gre za naključno zaporedje prizorov, se tu in tam Stanko uči skakanja in do konca predstave nauči skakati tudi ostale. Mogoče je predstava posvečena Stanku Bloudku ali Tomu Jonesu in jabolku, dnevom radia, nekoliko pozabljenim stvarem iz otroštva, ki naj že same po sebi zbujajo smeh ali vsaj prizanesljivost. In če vse to ni samo po sebi smešno, je tu še največji adut = Stanko nam (gledalcem) pokaže in odpleše eno poskočno ob spremljavi harmonike in mukanja krav. Če se je Branko Potočan skupaj s plesalci in soavtorji predstave (Jana Menger, Sebastijan Starič, Dušan Teropšič) odločil, da se bo pri projektu predvsem zabaval, prav. Zakaj bi morali delati in gledati le take plesne predstave, ki razlagajo življenjske resnice in krivice? Če so se šli fizični teater po principu Wima Vandekeybusa, sem prepričana, da vsi zmorejo več, kot so pokazali z nekaj kombinacijami in variacijami le-teh. Vsi imajo dovolj energije, obvladujejo svoje telo, prostor in gibanje v prostoru, kar so na žalost premalo izkoristili. Mogoče pa so hoteli narediti neobremenjeno humorno in fizično zahtevno predstavo, kjer naj bi se vsi (plesalci in občinstvo) zabavali. Pa bi se občinstvo smejalo tudi (oziroma predvsem) poskočni polki z mukanjem krav v ozadju, če bi plesalci ne dajali občutka, da se pred skoraj prazno dvorano pač ne bodo šli čisto zares. Res ni prijetno nastopati pred skoraj prazno dvorano, ampak tudi s tem je treba računati ob odločitvi: biti umetnik. Predstava je tipično slovenska z Bloudkom (narodnim junakom), sekiro in eno poskočno za dobro voljo, predvsem pa zaradi odnosa nastopajočih, da se ne splača za samo petnajst ljudi. Če upoštevamo, da je bila šele druga ponovitev (plesnogledališka predstava z naslovom Kdo je narisal Stanku skakalnico, avtorja Branka Potočana, je bila premierno predvajana 2.12.94 v Hrastniku, Delavski dom), nimajo za tak odnos nobenega opravičila. In za konec: ko gledalci odhajajo iz dvorane, Stanko spet seka drva. AVTORJI • IZVAJALCI • ČAS Ealna dvorana Ljubljana je v začetku ibra 1994 (premiera 6.12.94) gostila ) predstavo Potohodniki, avtorjev Suzane Koncut (koncept, koreografija), Ivana Peternelja (koreografija) in Bratka Bibiča (glasba) v produkciji Plesnega teatra Ljubljana. Na potohodništvu skozi čas se drug drugemu približujejo, križajo, ali pa se sploh ne zaznavajo izvajalci plesalca (Suzana Kon- cut, Ivan Peternelj) in glasbenik (Bratko Bibič), isti ljudje torej, ki na premierni uprizoritvi niso našli pravega razmerja v svoji dvojni vlogi - kot avtorji in izvajalci hkrati. Avtorji predstave naj bi kot izvajalci gledalce prepričali v (odrsko) resničnost konfliktnih situacij, srečevanj in razhajanj, vendar jim to ni popolnoma uspelo, saj so vrhovi (nepredvidljivost srečanj v času in prostoru) porezani z natančno določeno koreografijo, ki je zaradi negotovosti izvajanja ves čas brisala gledalčevo iluzijo o potovanju. Ta negotovost je dogajanje na odru (bližanje in oddaljevanje drug od drugega) prevečkrat spremenila v vsebinsko neizpolnjene plesne kombinacije, kar je postalo najbolj očitno ob primerjavi s statičnimi sekvencami. Ker dinamičnost in konfliktnost energetsko nikoli nista dosegli vrha, so trenutki tišine delovali premočno in prekmalu ustvarili občutek o koncu predstave. Prava konfliktnost srečanj niti ni mogoča, saj ni šlo za naključja, ampak za analizo odnosov, odnosi so bili že spravljeni v nek red, s časovne distance niso več boleči in so določljivi s koreografijo - varno in predvidljivo. Tu pa že preidemo k različni interpretaciji plesalcev, ki ni dopuščala večje spontanosti, oziroma ki bi res dajala iluzijo srečanj v času. Suzana Koncut, preveč introvertirana in neprepričljiva, ki kot avtor ve, kako naprej, ne ve pa, če bo uspela kot izvajalka. Ivan Peternelj tako ostaja kot plesalec osamljen v prezenci proti njej in publiki. Tretji izvajalec Bratko Bibič je svoje potohodništvo izražal dvojno: z aktivno fizično prisotnostjo in z igranjem na harmoniko. Predstavi je dajal nepredvidljivost, na trenutke celo humornost. Škoda je le, da njegova vloga ni bolj določena glede na oba plesalca. Ko bosta plesalca potovala skozi čas od trenutka do trenutka, ne da bi dajala sebi in gledalcem vedeti, da že na začetku poznata konce njunih srečanj, bodo to res Potohodniki. Alenka Hain 1 .g c