Stekleno oko
Tone Seliškar
1.
Ogrnil sem se v bel bolniški plašč in sem s trepetajočimi prsti zapenjal gumbe in se mi je zdelo, da sem vrgel nase pol sveta gorja in sem čakal. . .
Bog ve, na kaj sem čakal-----------
Na oni strani zidov
je bilo veselje in dan
in četudi je večerna dlan grabila
solnee, sem občutil onstran luč — v svojem srcu pa temo in mejnik,
ki je ekvator življenju. Radost in trpljenje!
Iz sosednje sobe, kjer so bile ženske in otroci, sem slišal jok in molitev.
jok otrok:
Saj sem jih gledal in sem jim nosil
ljubezen.
Njih oči so bile mrzle in neme
in tako votle, votle,
da sem bil ves strt od groze
teh mladih src.
vjledal sem deklico, ki je bila tako lepa, da bi jo vedno gledal, in čutil sem njeno hrepenenje in bolest, ki je zagrnila njen pogled v temno brezkrajnost.
Rjovel sem v blaznem kriku in v
nedogled je šla misel:
Kako neizmeren je njen pogled
v temoto. Saj ga ni konca!
Niti   ekvatorja  ni... *
Ena sama črna praznina. Čez in čez
gnezdo bridkosti — — —
okozi priprte duri sem gledal v otroški jok in sem zagledal v naročju razdvojene matere — slepo dete.
Jo j, kako  te bom pozabil. . .! Drobne njegove roke so tipale po
njenem licu in prsti so bili nežni v iskanju luči!!! Kje je — ? Kje je — ? In je ni!
Slepo dete! . . .
Božidar Jakac: Pariška skica
Videl sem razjedena telesa in odsekane roke in  vso grozoto in smrt sem slišal v bližini,
pa sem bil trd in okamenel v togoti, ter sem šel in pozabil. Slepo dete pa je v meni in preklano materino srce, in sem strt.
In nad tisto hišo je bilo vedno mrzlo solnee in ekvator življenja nas je rezal čez pol.
2.
Zjel zidovi je bilo življenje, skozi stene sta pronicala v mojo sobo jok in molitev in slišal sem tiktakanje žepne ure v omari.
Tedaj  je prišla sestra k meni in me je vodila za roko po kamnitih
stopnicah. Ob prvi je stal starec, niže doli dva obvezana moža, in prav spodaj  jih je bilo vse polno — in tedaj smo si bili tako silno blizu, da sem na ti kratki poti premislil dolgo resnico.
Olika   za   sliko   je   nastajala   v   mojih,   od
misli razbolenih možganih----------- votle oči
pa, ki sem jih srečaval na stezi groze,
so me presunile do  srede mozga
in so me žgale
in bičale  kakor  kače vesti.
In moje edino zdravo oko jih je videlo.
1 a hip! Ko sem spoznal v starcu vso strahoto rane,
101
ki jo nikoli ne bo obsijalo solnce, ko sem strgal krinko s tiste lepe žene in sem ji videl v krvavo trpljenje, ko sem iztrgal iz deteta dušo, ki nikoli ne bo strepetala ob lepoti cvetočih rož.
In še preden sem se vlegel na belo mizo, sem vedel, da je to hiša, kjer se razodeva resnica.
Sedaj sem strt.
Pa sem bil močan in krut!
In slep!
O, da! Slep, ko me še ni obkrožil
ekvator življenja!
In v tisti hiši, nad katero je vedno mrzlo solnce, sem spregledal in sem se nasmehnil trpljenju.
3.
V es vdan v samega sebe in v one, ki so me obdali, sem stopil v sobo in sem se vlegel na belo mizo.
Silna luč mi je obsvetila obraz. Trije možje v belih haljah in sestre so brisale nože. Vsaka beseda je bila tako polna, da  je  tisočkrat  odjeknila od bolečin prepojenih  sten.
V endar pa nisem trepetal. S privezanimi udi sem ležal kakor živ mrtvak in se mi je zdelo vse tako razumljivo, da sem z živim veseljem ugibal, kakšno obliko ima nož, ki
bo prerezal mišice mojemu očesu:
¦
Ali bo brušen v ost,
ali v dvorez,
ali bo vzbočen
in vse druge misli so v občudovanju
okoli te edine,                                 [stale
dokler se ni  na mah vse spremenilo.
Jkioroform je lezel v možgane in čudovita sladkost je polnila mojo notranjost:
Bil sem silno lahak,
dvignil sem se v zrak
in se vrtil v besnem vrtenju
ter kolobaril iz vekov v veke,
in mi je bilo tako prijetno,
ko sem bil sproščen samega sebe
(s prezirom sem gledal svoje meso na in sem bil zrak                              [mizi)
in vse.
I adal sem v željo, da bi bil večno zrak! Potem sem naenkrat z grozo dojmil, da sem pripet na mizo. Občutil sem hladne prste na svojem licu in sem skušal strgati vezi.
Moj duh se je boril
s poslednjo močjo.
Od vseh strani se je bližal Šum voda.
Mogočni slapi, ki so padali
iz neizmerne višine, so se
družili tik mene
v; divji tok.
In valovi so me dvignili.
Potem sem utonil. — •------------------------
Za hip sem se prebudil na nosilnici, ko so me nesli po stopnicah. Tisti trenutek sem videl moža"z votlimi očmi... in sem vedel vse:
Tisti mož je bil moj večni brat.
4.
I rebudil sem se iz dolgih, dolgih sanj. Ostra bolečina je čepela v desni očesni votlini, ki je bila sedaj prazna. Odprl sem trepalke zdravega očesa počasi, počasi in sem se bal.
Pa je bila noč in sem bil ves hvaležen, da še ni prišla ura, ko bom gledal dan z eno samo zenico.
O ceste so metale svetiljke medle ploskve svetlobe na strop in vse je zdrknilo v tišino, ki je mislila z menoj vred pramisli in sva vse premislila:
Od  školjke-bisernice
do zvezd in do
nebesnega mejnika.
Kaj sem —?
Kaj nisem —?
To premišljevanje me je grizlo
in sem rezal srce
in sem blaznel kakor vsi,
ki jih je zajela pohota filozofskih
vprašanj, ki je zagrenila naše življenje.
V razdvojenosti te noči sem silno trpel in vse se je zgrnilo name po tem razdoru s samim seboj:
102
Stene so se rušile pod
težo stropa
in  bil sem silno majhen
in sem omahoval z vsemi temi vprašanji
kakor otovorjena mravlja
preko ruševin.
IVo sem po dolgem času zopet odprl oko, je bilo jasno jutro v sobi.
Bal sem se —
Sedaj pa sem bil neizrečeno — vesel.
Toda ob mojem vzglavju je sedela
sestra, ki je nisem čutil poprej . . .
Gledala mi je v obraz,
jaz pa sem se čudil njeni lepoti;
pobožala me je po znojnem licu,
jaz pa sem trepetal.
l\|oč, ki sem jo preživel, se mi je zagabila in vsa vprašanja so bila združena v njenem smehljaju v en sam odgovor,
ki je bil živ in močan
in obsežen kakor vse knjige sveta.
5.
1 otem sem ostal sam v sobi in sem bil pokojen in miren in smehljaj sestre je bil v meni, v katerem je splahnela vsa bridkost in nevera v življenje.
Stopil sem k oknu in ga odprl.
Vsa radost življenja je planila v sobo.
Jaz pa sem živel!!!
Solnce se ni prav nič spremenilo,
rože so dehtele
in videl sem ptico,
ki je krožila v nebo,
in pel sem od veselja, da živim.
To je neizmerno veselje, neizmerno veselje, in vsi, ki niso rešili te zvite uganke, so mrtvo meso.
6.
In ko sem slišal jok iz sosednje sobe, kjer so bile ženske in otroci, ko sem gledal slepo dete in razdvojeno mater in deklico z votlimi očmi, je bilo trpljenje že v meni — in za menoj!
Jaz in vse, kar je bilo v meni, je občutilo dve polovici in z neodložljivo željo sem koprnel, da se vidim v ogledalu.
Božidar Jakac: Novo mesto
Stopil  sem pred steklo
in sem pretrgal  belo obvezo
z očesa.
JLn sem gledal in sem videl tam človeka. Polovica obraza sem bil jaz — druga pa je bila spačena in sem strmel in strmel, ko sva bila dva v enem in istem obrazu:
V  prvi polovici je bilo solnce, so bile dehteče rože,
je bila ptica, ki je krožila v nebo, in vse življenje, ki niha v svetlobi in pesem vesolja.
V  drugi pa je bilo votlo oko
in votlina je bila globoka, globoka
in je tam čepel jok iz sosednje
sobe,
tam je bila solza razdvojene matere,
tam je bila kri bojnih poljan
in rov, ki se je stekel
v vse rudnike sveta.
In tako sva bila dva in sva bila močna. V enem — življenje in sila, v drugem — bolest in trpljenje in se nisva ločila,
in se nisva ločila ... In pesem je brnela po sredi! In je šla pesem v poldrugo miljardo
ljudi!!!
Tedaj mi je prinesla sestra v kozarcu vode stekleno oko — in sem bil mož s steklenim očesom.
103