469
Valtazar Bogišič.
Napisal I. Adlešič.
feta 1814. je izdal Savigny  spis: „Vom Berufe unserer Zeit  fiir  Gesetzgebung   und  Rechts-wissenschaft",   ki  je z  njim  povzročil  velik preobrat v naziranju  in  študiju   prava.   Nastopil  je proti   šoli   prirodnega   prava  ter   uvedel   historično šolo.   Dokazoval je, da ima pravo   vsakega  naroda svoj  narodni  značaj, da je plod notranjega narodnega življenja,  pojav njegovega duha in na-ziranja;  začenja se  pri običajih in  veri ter se dalje   razvija   po   delovanju   učenih   pravnikov. Zakonodavec ne tvori prava, nego le  formulira in precizira pravno naziranje naroda.
Začeli so takrat, nekoliko tudi pod vplivom drugih idej — romantizma, nacionalizma — proučevati zgodovinsko pravo ali zgodovino prav posameznih narodov, najprej na zapadu, potem tudi na vzhodu — pri Slovanih. Sicer so že prej poskušali načrtati zgodovino slovanskega prava, a to so bili seveda le poskusi. Predvsem si niso j bili raziskovatelji sami na jasnem, kaj da je pravzaprav slovansko pravo. Prvi, ki je določneje formuliral to vprašanje in vplival dolgo dobo na druge učenjake, je bil poljski historik Jachum Lelewel, ki je spisal leta 1828.: „Poczatkowe prawodawstvo polskie cywilne i kruminalne do i czasow Jagiettohskich". Kot karakteristikon slovanskega prava navaja princip občine in skupnosti; demokratični principi tedanje dobe: enakost in svoboda, so bili najlepše udejstvovani v slovanskem pravu. Nasproti dosedanjim učenjakom, ki so menili, da se je slovansko pravo raz- i vilo pod vplivom tujih narodov (Frankov, Indov itd.), je Lelewel poudarjal samolastni slovanski izvor.
Danes  so se pojmi precej zjasnili in predvsem oprostili onega fantastičnega navdušenja, ki je vodilo prve raziskovatelje na tem polju. Zgodovina slovanskih prav ima danes namen, konstruirati nekako okostje skupnega prava vseh slovanskih narodov v najstarejši dobi, ko so živeli Slovani še skupno, za poznejše dobe pa, ko so se Slovani razšli v posamezna plemena, s primerjajočo metodo, objasniti pravne institute posameznih plemen s pomočjo prav drugih slovanskih plemen (ožja primerjalna metoda).   Nekateri sicer menijo, da ni mogoče pisati zgodovine slovanskega prava, ker ga ni nikdar bilo, pač pa zgodovino prav posameznih slovanskih
plemen;  toda  če   se  vzame  vprašanje v zgornjem smislu, je pač mogoče.
Edini poskus do danes, spisati zgodovino slovanskega prava, je naredil Poljak Vacslav Aleksander Maciejowski v svoji knjigi: „Historua prawodawstw sfowiariskich". I. izdanje 1832 — 35, Toda ta poskus
¦.-• ;V>.'.-'",..:¦  '      :¦--   ;,¦"¦¦¦.,
S PRAŠKE RAZSTAVE:  CERKVICA KRŠČANSKE AKADEMIJE
se je pokazal mnogo prezgodnji, ker do takrat še ni bila obdelana zgodovina prav posameznih slovanskih narodov.
V podobnem smislu je bil izdan i novi načrt za ruske univerze 1. 1863., ki je uvedel nov predmet: Zgodovino prava slovanskih narodov. Ali nedostajalo je pripravnih specialistov in mnoge stolice so ostale nezasedene. Tem temeljiteje in urneje so začeli proučevati zgodovinsko pravo pri posameznih narodih: