j£ZXČXX&
.A..	T>.
Juri Kobe.	Anton Oliban.
B.	E.
Juri Yarl.	Andrej Likar.
c.
Anton Žakelj.	France Jeriša.
o-.
Dr. Leon Vončina.
Spisal
J5- Man.
{ XVII. Leto.


Natisnil in založil Rudolf Milic. 1879.
Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva.
„ . . . Hočem povedati naših rodoljubov lepo število, kojih blage dela so skrite ostale našim očem? — vam naznaniti veliko množino verlih Slovencov in Slovenk, ki so slovenščino ljubili in priporočali svojim rojakom? — — Zaupam, da se svetijo njih čestite imena v bukvah večne slave, ter jih bomo nekdaj veselo čitali, ako jih bomo zvesto posnemali v pravi keršanski ljubezni in v rodoljubnosti. Kakor svetle zvezde na jasnem nebu miglajo, tako nas vabijo — nas milo zovejo in mogočno vlečejo rajni naši rodoljubi, rekoč: Yerli Slovenci! ne pozabite, da ste sini matere Slave; naj vam bo drago materno blago: sveta vera in pa beseda materna. Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam kluč do zveličanske narodne omike. Naj vam sveti, mladi rojaki, rodoljubnost iz naših grobov, kakti večerno sonce, ki se po hribih in dolinah ozira, ktere je na svoji poti lepo osijalo in ogrevalo, ter jim dajalo novo življenje. Kakor nam — bo minula hitro vsa posvetna čast tudi vam; za večno slavo torej skerbite! — To je rajnih rodoljubov glas — tako na delo vabijo nas. — Prijateli! Slovenci! Rajnih Slovencov posnema bodi naša slava — bodi naše priserčno veselje! In kakor sim rekel, tako bodi!"
(V Drobtincah 1. 1862 str. 78, 79.)
Slomšek.
A.
Juri Kobe Sodevski.
*
Oj! horvatske krasne gorel Jeli svet kaj lepšeg' zmore?
«Ve ste očem mojim mile Nekdaj perve se odkrile!
> je pisal in s pesnikom popeval čversti slovanski domoljub be, kteri je — rojen 1. 1807 dne 8. junija v Poljanah poleg [pe, v duhovniji Staroterški, — doveršil perve in latinske šole v Karlovcu, licejo in bogoslovje pa v Ljubljani, ter za mašnika posvečen 13. avgusta 1837 služil duhovnik potem le po Dolenskem, in to v Semiču, Kostelu, Mokronogu, na Trebelnem, pri sv. Križu poleg Kostanjevice, v černomlju, Leskovcu, od 1. 1851 samostojno na Planini (Stockendorf) in od 1. 1856 v Čatežu pri Zaplazu, kjer je 29. junija 1. 1858 po slovesni službi božji nagloma umeri.
Doma tik Kolpe v vasi Sodevcah — od tod imenovan Sodevski — je mladič oziral se v bližnje krasne gore hrovaške in učil se tudi najprej v sorodnem jeziku hrovaško-serbskem; napredoval pa je po Vodniku in Gaju, 1. 1836 v slovenščini učenec Metelkov, ter vnemal se v ilirščini, v kteri je tudi začel pisariti. Pervi spiski njegovi so prihajali na svetlo vGajevi Danici, na pr. 1. 1840: »Starine ilirske"; 1. 1841: »Rokopis glagoljski v knjižnici grofa Ignacija Blagajskoga v Boštanju" (Weissenstein, kjer je 1. 1840 bival na odpočinku), prepisal Gjuragj (Juraj) Kobe, kapelan u Kostelu u Kranjskoj; »Beli Kranjci" itd. itd. —
Kedar se v Ljubljani prikažejo dr. J. Bleiweisove »Novice", jame dopisovati vanje, in sad svojega staroslovčnskega učenja v Glago-lici in Cirilici razodeva Jure Sodevski nekoliko že 1. 1844 št. 29 v

svojem dopisu: »Sled Ciriloviga obreda (ritus) na Krajn-skim". Govoreč o stari cerkvi na Trebelnem, naj bi se ta stari spomenik še dolgo ohranil za našo cerkveno zgodovino, pripoveduje, kako je kristjanstvo po raznih potih dospelo do Slovanov; po Cirilu in Metodu; kako je sv. Metod dolgo dolgo deloval pri Slovanih med Dunajem in Kolpo, ob Savi, Dravi in Moravi, ali — da je po njegovi smerti ta sveta vredba morala zapustiti Krajnce, Korošce, Štajerce, Hrovate in Slovake, in se je obernila k njim zrodnim bratom proti Severju in Jugu, kjer jih še dan današnji oblažuje okoli petdeset miljonov ljudi itd. — Ker mu je pa vredništvo v pisavi bilo nekaj premenilo, stavil mu je — poslavši vmes v št. 39 staro povedko o divjem možu v okolici Metlikini — v št. 42: »Pohlevno uprašanje". — »Hvaljeno uredništvo je prec od začetka, ko je izhod novic oznanilo, razglasilo, de bo tudi sostavke, v ilirskim pravopisu spisane, u svojih listih natisniti dajalo, in je uzrok pristavilo: ker se že veliko Slavenov ž njim služi. Zraven tega je še vediti dalo, de bo ozir jezika vsako podučenje rado prejemalo. Na te besede pouzdan sim spisal sostavik: od sleda Ciriloviga obreda na Krajnskim — u čisto ilirskim pravopisu, ker me zavolj mnogo-verstne koristi, ki jo ima, jako unema, tode, ko sim ta sostavik u novicah natisnjen bral, sim zapazil, de so mi u skorej povsod u v spreobernili, in posebno besedi »uredba" drugi pomen dali. To me je nagnalo hvaljeno uredništvo ne podučiti, ker sim od narave premalo u dar dobil, de bi se opovažil takim možem nauke deliti; ampak ponižno uprašati za uzrok tega ravnanja in prelomljenja dane besede. Vender se nadjam, de mi ne bo zamerilo, ako mu pri tej priložnosti predložim nagibe, kteri so me silili po ilirski rabiti u, in v opustiti ... G. Majer terja od Krajncov, ' de naj pišejo u narečju, ki vlada med Ljubljano in Reko; gotovo bi nas to, ko on sam spozna, jako približalo južnim Slavjanam, ker bi mi z njimi imeli vse pridavne imena u srednjem spolu u večim številu na a, postavim: dobra vina, rudeča jabelka i. t. d.; tudi bi z njimi imeli enak veznik: da namesto de. Ali kako je to od Gorenca pričakovati, kteri se svojega koj in špogati tako terdovratno derži, de rabiti neče, de si lih sam rabo ima? . . Eheu quantus zelus pro loco suo!" JureSodevski. — Vredništvo Noviško je na to Juretu Sodev-skemu modro in dokaj obširno odgovorilo, kako je soditi o tej pisavi v slovenščini (Gl. Jezičnik I, 12. 31. 41. 42 itd.), a tudi pristavilo: „Sicer pa mi ne pišemo ne za Gorence, ne za Dolence samo, ampak za Slovence. Zavoljo tega bo lahko vsak rodoljub prav vesel, de se je v Novicah sredstvo našlo, po kterim se vsakteri lahko z jezikoslovnim bogastvam matere Slovenje iz vsih krajev oznani in vdeleži, in ne bo želel, de bi se besede zaterale. Kam bomo pa prišli, Če bo vsakteri hotel imeti, de naj se besede zaveržejo, ki v njegovim kraji


navadne niso, ki so se tu ali tam v časa viharju zgubile? Mislimo, de nobeden, ki svoj materinski jezik in svoje očestvo ljubi, tega želel ne bo". —
Kakor v Danici, tako je i v Novicah rad opisoval svoje rojake, svoje deželjane. V tem smislu dokaj važen je njegov sostavek: „Beli Krajnci unkraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic" (Nov. 1845 št. 2 — 8), kjer — podpisan Milanko Delimarič — razlaguje vzrok njih siromaštva, njih gospodarstvo, način življenja, poštenost, jezik in vraže. O jeziku piše na pr.:
„Ti Krajnci, od svoje bele oprave beli Krajnci imenovani, govorijo hrovaško narečje; meni se zdi, de imajo v svojim izgovarjanju veliko enakosti s Primorci, kteri okoli Bakra stanujejo, na priliko: vina dobroga, ča bi rekal, sritja (sreča) ti zaspala. — Desiravno na gerdih hribih prebivajo, vender tako gladko in lepo govore, de se človek zadosti čuditi ne more. Pregovori se pri njih prav lepi slišijo; iz med mnogih samo nektere tu povem: milo gre za dragim t. j. roka roko umiva; ne tresi hruške, ki sama rada pade; ako obješ ptujo ko-ščico, priveži svojo kokoš za nožico; lep glas je več ko srebern pas; mileno jagnje dve matere sasni; krotkih ovac gre dosti na eno pojato (hlev) i. t. d. V rodovini imajo natanjko za vsako osebo posebno ime, kakor so ga Latinci imeli ... Druge imena imajo kakor drugi čemi Krajnci. Ravno tako so tudi z besedami v kletvah bogati: vrag ti put pretekal; zdravje ti zaspalo; uima te vzela; kuga te vgnjela: naglica te zadela i. t. d." —
V besedi in v narodoslovnem oziru še boljši in prav vzoren je srodni spis njegov v Novic. 1847 št. 41 —46: „BeIi Krajnci unkraj hribov Gorjancov in Hočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osllnice", kjer jih opisuje po naravni postavi in domači opravi, po nravih in običajih, vzlasti o pirovanju ali ženitvanji, po njih čednostih pa tudi nečednostih.
„V krilu naše majhne mile domovine živijo ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah tako različne, de se ptujec ti razliki dovelj načuditi ne more, piše ondi J. K o b e. Vso pozornost pa zasluži zavolj svojiga odstopa od druzih Krajncov tisto ljudstvo, ki unkraj Gorjancov in Kočevarjev ob Kolpi od Metlike do Osilnice prebiva ... Ob Kolpi po Metliški okolici govori slovensko-hrovaško narečje. Poljane in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Krajnc na ic in i k izrekuje, na ac in ak; postavim; tobolac, ustavak. Ravnagora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska naseljitva; tu se govoriti sliši: biva, šva, kakor na Gorenskim. Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce. Med belimi Krajnci je Poljane nar bolj vesel; on malokdaj tiho gre, ampak vselej poje, ia desiravno še precej krajnsko govori, so vender njegove pesmi čisto serbsko-
hrovaške. Kdor je serbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, bi misliti utegnil, de jih je Vuk v Poljanah zbiral. De pokažem, kako čisto serbsko-hrovaško pojo, postavim tu naslednji izgled:
Bože milil čuda golemoga, Jer izbije mali velikoga,
Da bi zašto nebi ni žalio:	Govorila lipa devojka:
VeC se biju za lipu devojku.	Komu ruka, tomu i devojka.
Peter veli: moja bu devojka;	Volim Petra opol drage nočke,
Miko veli: moja bu devojka.	Neg' Mikota osred bela danka.
Peter veli: meni ruku dala;	Petrovi su gradi pokriveni;
Miko veli: meni obečala. —	Mikotovi zato ni ne znadu —
in tako nadalje našteje, kar Peter ima, Mikotu pa manjka. —
čednosti belih Krajncov so: gostoljubnost, prijaznost, zadovoljnost in pokoršina do poglavarjev; mane (napake) so: kletve, ki so unim v Novicah naznanjenim kot groš grošu enake, nezmernost in pa nevošljivost. Njih pregovori so: Dan se iza rana lovi; komu se je molit, s tem se ni borit; od nebojana je draga postrana; brez skrivalca ni kralca; delaj ko da boš vavek živel, moli, ko da boš vale umeri; koliko vran belih, toliko mačeh dobrih; kadar mačka spi, lonec pokri; sita vrana lačni nerazme; tern se iza mlada špiči i. t. d.". —
»Mile Novice! Vam, ki ste krasne podpornice izobraženosti in narodnosti naše, izročimo, kar nam glede šol na sercu leži, kliče v spisku: „Domorodne reči verlim rodoljubam v prevdark" (1. 1848 št. 48. 49). Unidan smo prejeli od ministerstva jako lepe poduke ozir slovenskih šol: kako de imajo kateheti tudi ponavljati z otroci keršanski nauk v šolah, pa ne ga naslanjati učenikam; kako de se imajo zbirati učitelji na stanovitih krajih in se posvetovati, na kteri način bi se izobraženost slovenske mladine nar bolj pospešiti dajala i. t. d. Oj, kako lepe so te vladine! tode pisane so od mož, ki ne poznajo ne našiga ljudstva, ne naših okoljšin. Pa kdo je tega kriv? Noben drugi, ko mi sami, ki svojih ran pokazati nečemo. De bi se pa te okoljnosti od vsih plati dobro poznale, je naša sveta dolžnost povedati, kje de nas čevelj tiši. Tako bi tudi jaz rad, predenj na dve potrebni vprašanji pridem, samo poverhno opomnil na okolico Metliško". Nato razkazuje, kako in zakaj je ta pokrajina bolj zanemarjena v cerkvenem in šolstvenem oziru, in kako bi se dalo tu pomagati, nekaj tudi v slovenskem duhu. „0 Vi vsi, ki imate moč in oblast, opominja J. Kobe iskerno, dajte mladosti hrane, po kteri hlepi; dajte ji pomočkov izobraziti se v maternim jeziku. To storivši bote jo potegnili iz sirovosti, divjosti in lenobe; s tem ji bote polajšali njeno naravsko življenje; bote izkojili narod, ki bo sebi in drugim v čast. Da borme je to storiti že zadnja doba, ako nečete, de se ljudstvo ne pogrezne do dna v preziranje samiga sebe in v pohlepo po ptujim". In povčdavši v dokaz, kako zaničevana je Slovenija že celo

pri prostem ljudstvu, resničen dogodek, kliče proti koncu ves vnet: »Slava, vedna slava tedaj vsim, ki si prizadevajo buditi naše ljudstvo iz njegoviga globokiga sna; čin je sicer truda poln, ali je vreden večniga spomina. Pozni vnuki jim bodo hvalo vedili". i. t. d. —
»Petero potrebnih reči pri dovolitvi zakona na Slovenskim" — se glasi jako pameten nasvet, ki ga je (1. 1851 št. 17. 18.) iz Dolenskega priobčil J. Kobe o naslednji priliki: »Pred nekaj tedni je dopisniku sledeče poterdilo v roke dospelo, ki ga ni malo veselilo: »Poterdilo, ki se da Matijetu Gregoriču iz L., da je položil znesek od 3 gld. v zagotovilo, da bo zavolj svojega nadstojnega zakona 1) še v tem letu 15 sadnih drevesic na svojem zemljišu posadil, in 2) da preko (čez) 24 ur ne bo piroval (ženitnine obhajal)". To prebravši sim željno zdihnul: ko bi k tema dvema še te tri pristopile: namreč 3) da bi ne smela ne mladenč ne devica v zakon stopiti, dokler bi ne znala v ma-ternem jeziku saj ročno brati; 4) da ne sme nobeden v zakon stopiti, ki nima dovoljnega premoženja; 5) da bi se nobeden nastaniti ne smel na samotnih krajih, ali saj ne v vinskih gorah. Bile bi te zapovedi gotovo človeštvu močno koristne". Nato jih modro pojasnuje in uterjuje.
Osodi se je račilo postaviti nas na naj vikši hrib na Kočevskem, je pisal iz Planine nad Černomljem, in (v št. 52) nekako pesniško slika: »Pogled na Mirno goro". Nad Černomljem na strani zapadnej se vzdiguje jelikanska gora, nazvana mirna ali gora s. Frančiška. Na verh gore pridši, vidiš pod sabo, k izhodu obernjen, okolico Černomeljsko, ktera z vinskimi goricami kot krasen mizen pert z zlatim ožovom zarobljena svoje dražesti: mične pake (Anhohe), nizka berda in krotke livade na ogled gizdavo stavi. V veči dalji se razgrinja ponosna horvaška dežela po bistri Kolpi ločena od krajnske. Pogled nje veličastva očara človeka: na desno z glavo visoko pod nebom moli pri Ogulinu plešasti Klek, mirni stan pridnih čbelic, na levo pa Okič kod Samobora poldanske sončne žarke prideržuje kuhajoč Horvatom jačno in sladko kaplico vina. Med njima se razvija poldrugi dan hoda široka ravnina, ktera k iztoku vedno širja biva, dokler se v plavo ne zgubi v Slavonii in v Turčii. V tej nezmernej daljini se tu in tam samo kak vmol zagledati da na dober kukalnik. Resnične so pesnikove besede: Oj! horvatske krasne gore! i. t. d. Krenuvši s pogledom bolj proti severu ti se oko odtergati ne da od prijazne štajarske poljane, ki se tja do Maribora preteže. Očem se na ravnost proti severu nastavi hribovito Krajnsko, čigar krona, ponositi Triglav krati daljni pogled. Na zapadu se Istria, ko sonce vzhaja, lepo viditi da ... Na to goro bi si pisatelj tega močno želel romarja — Koseskiga! Ko bi slavni pesnik »visoke pesmi" prišel poletin dan, ter šel v nedeljo rano na goro, kadar na sveto jutro po spodej ležečej okolici zvoni, od kodar, če veter vleče, skladno soglasje od blizo 50
cerkev na ušesa doni, in kadar priplava žarko sonce na zreniku iz Sla-vonie in prežene merklo tamo, se kaže v svojem lesku pozemeljsko ve-ličastvo in nezmerna moč Tistega, ki je rekel: »bodi" in je bilo. Ko bi nam slavni mojster čute, ki bi jih njegovo blago serce o tisti dobi čutilo, v krasni pesmi razodel, gotovo bi bila pesem »visoke pesmi" vredna! — Sam pesnik je rad zapisoval narodne med svojimi domačini in v št. 17 1. 1851 čitati je zarad lastnega podnarečja (šajka t. j. čoln) znamenita:
»Nek dan me srečajo otroci na poti v šolo idoči, in se z mano spuste v pogovor. Kaj bote dans v šoli imeli? — jih poprašam. „Sproch-lehre" mi eden odgovori. Nekteri zmed vas ste že precej veliki — velim jaz na dalje — zna kdo od vas, kako da se živi plot sadi, drevesa cepijo i. t. d.? Oj! tega se'nič ne učimo v šoli — mi otroci smejoč odgovorijo. Mili Bog! — si mislim — vsakdo se uči svojega zanata, samo za kmeta ni ne šole ne uka. Kakor vidi sin delati očeta, tako dela tudi on, in ostane pri navadnem obdelovanji zemlje, kot ptica pri narejanji gnjezda. To je krivo, da kmetijstvo pri nas tako kukavo napreduje; sadjoreja se v nekterih krajih na Dolenskem na višji stop nikakor popeti nemore, nastor milemu našemu podnebju". Tako piše Kobe v Novic. 1. 1852 1. 18 v sostavku: „Kakošna knjiga je nam na kmetih sadaj naj bolj potrebna?" in prosi naposled: »Dajte nam v roke knjigo od kmetijstva, pisano poljudno na kratko, ki bo jedro vsega potrebnega zapopadla! Bila bi nam učenikom pri takim podučevanji za vodnika, odrašenim in nedeljskim šolarjem za čitanko, slednemu kmeto-vavcu pa za ročne bukve". — To se je bilo storilo, in jako marljivo so se bili jeli po Kranjskem tedaj pečati s kmetijstvom, posebej s sadje-, vino-, svilorejo i. t. d., kar je pa sedaj spet pojenjalo, gotovo ne na hvalo ljudski šolil
Imel je Kobe brata, kojemu je bilo ime Marko, in ta je znal mnogo lepih narodnih pesni, ktere je menda po njem zapisoval Jure ter priob-
£Ta,ročLaa, pesena
iz Poljan na Kupi.
Zapisal Kobe.
Majka Maro iza grada zvala: Hodi, hčerka! ako si oprala. Nesam, majko! ni do vode došla. Kaj si, hčerka, letni dan delala? Gledala sam čuda velikoga, Kjer se bije Sava i Murava. Sava vozi dervje i kamenje, A Murava šajke okovane. U šajki sta bratac i sestrica, Bratac spava, a sestrica šiva. Sestra bratca z iglico budila:
Stani, bratce, beli gradi gorš! Neka gore, z ognjem izgoreli! Služil jesam tri godine dana, Pervo leto za lepo devojko, Drugo leto za konjiča vranca, Tretje leto za svetlo oružje. Kad so došli devojke deliti, Meni dajo stara neveljava; Kad so došli konjiče deliti, Meni dajo stara neveljava; Kad so došli oružje deliti, Meni dajo staro i rujavo.
čeval v že omenjenem letniku, kjer se pod naslovom: „Narodna pesmica iz Poljan od Kupe" nahajajo na pr.: Tičica zove ljubico (1. 13); Materin svet (I. 16); Brata prošnja (1. 23); Volitva (I. 16); Drobni kluči (1. 30); Janko mlad junak (1. 35); Poljski blagoslov (1. 49); Tri junaške tuge (1.51); Svekarve (moževe matere) tolažba (1. 61). — K pesmici »Poljski blagoslov" pisatelj opominja: »Naš slavni Anastazi Griin meni, da v celi Koritkovi zberki ta pesmica naj bolj' slovansko serce in slovansko mišljenje razodeva. Zatorej jo častitim bravcem podamo, osobito ker je v rečeni zbirki (IV. 86.) zmotljivo natisnjena". Glasi se:
Barak, bar, znana sorta prosa (Kolbenhirse, Fennicli). Hambarak, ham-bar — žitna hramba, žitnica. Latka, lat — biljka, steblo. Grebenica — gro-bana terta, vlačenica. Lodrica, — čbanja, brenta.
Samostojen na Planini je Jure Sodevski — Slovan duhom i telom — rad pisaril o rečeh slovanskih. „Ker je — radostno rečeno — vendar enkrat doba dospčla, da nam je jelo marljivim biti za domačo reč in domače besede, da se brat z bratom soznani, bode prav, ako Novice nam včasih kako starico prineso, sosebno take verste, ktere beseda je med ljudstvom še živa, da, čeravno je pripovedka zgolj smešna in prazna, vendar razumemo besedo naroda. Naj bo meni dovoljeno, piše 1. 1853 št. 1., povedati kaj o Vili — o besedi, ki je pesnikom še dandanašnji tako draga. — In št. 2. pripoveduje o Vili in stare vraže bedastoči, češ: »Ne želi si sreče, ki ji s svojo močjo steči ne-moreš". — „V davnih, jako davnih časih, ko so ljudje šeMatuzalemovo starost dosegovali, je zapovedano bilo stare moriti, ko več za delo niso imeli moči. Sin nek, navdan velike ljubezni do svojega očeta, ne zverši rečene postave, marveč skrije očeta pod kad ob času občje preiskave, ter ga v potaji redi. Ta velika sinovlja ljubezin se obilo kmalo splača. Kralj, brez moškega odvetka bivši, razmišlja misli, kako bi naj modrejega mladenča svoje kraljevine svoji hčeri za moža, sebi pa
Poljski blagoslov.
V	našem polju zlata jablan, Pod jablano zlata miza,
Za nju sede Bog, Maria, Bog, Maria, sveti Peter,
V	rokah derži zlato kropel. Hitil se je u jablanko; Doli pala tri jabuka. Pervo palo v naše selo: Naše selo vse veselo.
Drugo palo v žitno polje, Žitno polje obrodelo: Vsaki barak po hambarak, Vsaka latka dva vaganka. Tretje palo v vinske gore, Vinske gore obrodele: Stara terta tovor vina, Grebenico po lodrico I prevezec po vederce.
(K vsaki verstici se pristavi):
Daj Bog, daj,
Daj Maria dobro leto daj,
Daj nam ga Bog.
za naslednika dobiti zamogel. V dosego tega namena si tri zmisli uganke: kdor bi pervi vzhodno sonce zagledal, bi pervo; kdor bi prišel ne obut ne bos, bi drugo; kdor bi prinesel naj lepšo rožo za klobukom, bi pogodil tretjo uganko, popisuje po stari povesti št. 3. 4. pod naslovom: »Preklic stare moriti". Sin ta po svojega očeta nasvetu gleda proti zahodu na naj veči umol in pervi ugleda solnce, ko na njega ertiček trake hiti; pred kralja pride obut toda brez podplatov; in za klobukom prinese pšenični klas, ter tako pogodi misli kraljeve, razreši zagonetke ali ugane zastavice. Od kod modrost tolika tebi v tvoji mladosti, sinek moj! vpraša kralj, in ko mu sin pove, kralja živa deteča ljubezen gane do solz, da reče mladenču: Moj ljubček! s tem djanjem si mi dvakrat ljubši postal; tvoje blago in hvaležno serce se je pokazalo v milini, enaki rumenemu soncu, ktero ko iza gor poluka, človeka z radostjo napolni, meni pa si snel tamno mreno z mojih uma oči, in sedej še le sim spoznavati jel, da so nam modrost, nauki in skušnje starih, če tudi več niso za delo, blažne voja-čice v našem življenju. Odsihmal naj povsod obvelja ta zapoved: »Vsakdo spoštuj vsakega starega; sinovi pa hranite svoje starše hvaležno in ljubeznjivo noter do zadnje ure njih življenja!" — V št. 9. kaže pa v znani pravljici: »Demoklesov meč" resnico, da
Nikakor srečin ni,
U strahu kdor živi.
V iskrenem ogovoru do predragih kmetov se v št. 21—23 opisujejo: „Pomočki, kako bi se Iadanjci (od ladanja, Land, campagna) ali kmetje mestnjanom v omiki bolj približali". V njem kaže, da so vprav kmetje uno sadonosno drevo, ktero večidel vsi drugi stanovi na jagmo obirajo, kakor čbele medenocvetečo lipo. A tudi njihov stan ima svojo dobro i slabo stran. Samstvo ali ločenost od druzih in opravila njihova so kriva, da so kmetje zmed ljudi druzih stanov naj krajših misel, naj bolj nevedni, ker jim obdelja zemlje, kakor pravi Kobe, krati obdeljo duha, in ker jih mnogi zlovoljni klateži slepijo med njimi se skitaje. Temu nasproti naj si budijo um k mišljenju, naj si pomagajo po novih učilnicah, dobrih časnikih, farnih bukviših ali knjižnicah. »Slušajte tedaj, ljubi kmetje! svoje prijatle, ki le vam v korist svetujejo napravo šol; ravnajte se po svetih, ki vam jih dajejo za omiko vašo nadušeni duhovni, in gotovoNbote dobili dobre šole, kjer se bodo vaši otroci učili majhni, kar jim bo velikim v prid: pobožnosti, vljudnosti, poštenosti, snage, delavnosti in mnogih vednost, na ktere se opira umno kmetijstvo, umetno rokodelstvo i. t. d. — Spoznavši potrebo šol pa boste tudi spoznali koristnost branja dobrih časnikov, ki soznanjajo človeka z vsim, kar zadeva njegovo posvetno in dušno srečo, — ki mu razodevajo skušnje zobraženih in
razsVitljenih dežel, — ki nam naznanjajo kar se po svetu godi, da človek, ki je ud velike družine, ne ostane neveden divjak, ampak zveden, umeta in pobožen deržavljan. Branje dobrih časopisov bi še druge blage nasledke imelo: mnoge nerodnosti bi se umikale koristnim podukom ob nedeljah; želja po branju bi se pri mnogih vnela; marsikdo bi zamudil kerčmo, poslušaje zanimive nauke in novice. — Velik vtok na zobraže-vanje vašega uma in serca bi imele tudi knjižnice (bukviša) po far ali vpeljane, ker bi se po ti poti brez velicih stroškov soznanjevali z najboljimi bukvami, ki spadajo na blagor duše in prid gospodarstva v vsih razdelkih i. t. d." —
»Gotovo se človekoljubu milo stori, viditi na več krajih po Slovenskem možkih, kterih ni sram razterganih hoditi, presti pa — poštenega dela — jih je sram", piše v sostavku: t,Ni prav ne, da se možki kod nas sramujejo predila", in pohvalivši verle Viničanke, Preločanke in Adlešičanke, ktere pridne revice večkrat na glavi in opertiv nosijo^ pa še gredč predejo po vzgledu nekdanjih slavnih mater (Herodot IV. 12), rojakom svojim živo priporoča: »Dragi Slovenci naDolenskeml nikar se tedej ne mudite lotiti se rečenega lepega in koristnega dela, in začnite z veseljem deliti slavo z ženskim spolom, ki se temu že daje od davnih časov. Na Gorenskem in po Avstrianskem prede pri terdnih hišah oboji spol, — pokaj bi se potem mi presti sramovali, ki smo, z njimi prispo-dobljeni, le osebeniki, kjer je večkrat veliko možkih otrok, pa sama mati pri hiši, nemogoča si deklo deržati zavolj revšine velike. Koliko je veselje, ko zjutrej zgodej berndajo kolovrati, brenkajo gerdaše in se vmes razlega sladkih pesem mili glas, ki se iz ust obojega spola tako ugodno slaga za sluh. Kako lahko se tu pozabi na milo prepevanje spomladanskih pevcev! — Še lepše pa je, ako je družina previdena s potrebnim perilom tako, da se lahko bolj po gostem v čedno in belo preoblači, ker život v snagi deržan biva orožen zoper mnoge bolezni. Snaga — pravi pregovor — je pol hrane. Tudi ne štejte med ženska dela tega, kar se z grabljami, s serpom in vilami opravlja, ampak se marljivo latajte vsakega dela odlog kuhanja in pranja. Mož, ki se s kuhanjem rad peča, ni veliko prida gospodara!" (Novic. 1853 1. 28).
L. 1850 se je po Novicah vnela bila pravda o besedi »skutnik" in nadaljevala pozneje o »skutniku" in „skupniku" tako, da je 1. 1853 str. 302 šaljivo opomnilo vredništvo: »Pravda o »skutniku" naraša skor kakor pravda turško-rusovska, da kakor une, ni tudi te ne konca ne kraja. Da bi se na zadnje le pravo spoznalo! Ker se s takim (nekervavim) pričkanjem vendar marsi-ktera reč razjasni, mu dovolimo radi prostor, ako se pravdajo veljavni jezikoslovci". — »Tako ohole misli me Bog vari, da bi se jaz učenim slovenskim slovni-čarom prištevati hotel; menim pa vender, da tudi manj učeni po razode-vanju svojih med ljudstvom nabranih skušinj k zveršftvanju jezika u
Sodevski.	2
pomoč zamorejo biti" — piše Kobe, kteri je v št. 48. 68. 76. dobro razložil marsiktero besedo, v št. 95. v „Slovniški po m en k i" o ne-kterih oblikah na pr. a-a nam. e-a, u-v, 1-Ij, z-s, fe-h (glej Jezičnik I.) z ozirom na sostavek Olibanov v 90. listu. Znamenite so njegove lastne besede:
»Moje osvedočenje se z gosp. Olibanovim u vsem popolnoma slaže, razen njegove meni čudne in nerazumljive misli, ki se takole glasi: „Tudi nam je po volji, da stare vina ostanejo, in da naj se raji lepša miza napravi; to in uno obliko umevnost priporočal" Beli Krajnci, kakor tudi Horvati, ki so sredovaža med Slovenci in Serbi, pravijoj stara vina, lepša miza; tako govorijo vsi Jugoslovani, h kterim pripadajo tudi Slovenci; tako so govorili naši nekdanji očeti; čemi Krajnci ne govorijo po mojem znanji ne tega ne unega. Eno tedaj vpeljati drugo zavreči, ni modra doslednost, ampak samovolja, ki gotovo ne bo obstanka imela. In u čem obstoji ta priporočna umevnost? Znano mi je, da se nahaja Slovencov, ki terdijo, da po ušesih bolj ugodno doni sladke jabelka, minule leta, češ da si dva ušesa žaliva a zaporedoma ne sledita! Kteri jezik se je kdaj ozir zveršenosti in blago-zvučnosti takmal z gerčkim? pa vendar je Gerk cum ore rotundo govoril: zafievdga, Rimljan: lata regna, nekdanji Slovenec: moja slovesa. Pa ko bi tudi ta blagozvučnost ne bila gola domišlija, ampak bi u zbilji svoj temelj imela, so premisliti važne besede slavnega ilirskega pesnika:
„Znajte, da je slava veča
Z više bratje bratjom biti."
Prav iz enakega vzroka je že št. 63. priobčil mnogim na radost: »Kratkočasnice zvime iz narečij" — n. pr.: »Nekega dnč pride ena žena od Kupe k zdravniku za svojo bol si leka iskat. Med drugim spraševanjem jo lekar tudi to vpraša: „Ali tudi kaj kihate ?" — »Ne da zmerom ja kuham". — »Za Boga, kaj zmerom kihate?" — »Kdo če drugi, ka sum sama?" — reče žena. Tu je še le zdravnik zvedil, da se ne razumeta, da on na kihanje, ona pa na kuhanje misli. Pričujoči so malo da ne popokali od smeha. — Na Štajarskem sim slišal naslednji prepir: »Lej — reče Krajnec — kak tečejo ljudje, boječi se, da bi maše ne zamudili". — »Voda teče, velijo Štajarci, pa ne ljudi". — »Kaj pa ljudje", vpraša Krajnec. — »Ljudi dirjajo", Štajarci odgovore. — »Primaruha", odgovori Krajnec, „pri nas dirjajo konji". — In spet ni bilo smeha ne konca ne kraja. — Nekdo je bral neki gospej povedko iz Novic: »Preklic stare moriti", ki ga je pazno poslušala. Ko pa pride na stavek: „sin domu pridši pobara očeta", vpraša začudena gospa: zakaj ga je pobaral? Menila je, da ga je z vrelo vodo polil; barati (briihen) se pravi pri belih Krajncih in sosednih Horvatih pariti žive stvari". —
Eazan narodnih pesmic iz Poljan od Kupe (na pr. od Vile št. 31) je v omenjenem tečaju opisal še v št. 87 izmed narodnih šeg: »En dan na piru v Krajni" (vojaški granici). S to v zvezi so »Slovanski
običaji", v kterih 1. 1854 v št. 16—25 opisuje »Ženitovanje v Dalmacii poleg turške meje" in št. 38—40: „Serbske zdravice", oboje po Vuku. — Kdor \6, kako divjajo časih kranjski dečaki pri ženitovanji, o porokah in svatbah, in celo o navadnih domačih gostarijah; gotovo iskreno želi, naj bi se povernili k nam oni hvalevredni staroslovenski običaji, po kterih o tacih prilikah mej zbranimi vlada mila pobožnost in vzajemna prijaznost, ter se po narodnih pesmicah vmes glasijo krajše ali daljše zdravice. To to berite, dragi Slovenci, in učite svoje po njih se ravnati! — Na primer bodi iz unega opisovanja, preden odidejo po nevesto:
„Ko se v jutro zazori, pokne pri ženinovi hiši troje topov. Na ta strel vstajajo svati in se oblačijo v naj lepšo pražnjo opravo. Ko se zberejo v ženinovi hiši vsi, jim starašina zapove vsesti se okoli mize na pregled: jeli so vsi na številu in spremni na odhod. Potem jim veli: „ Vidim, gospoda moja, hvala Bogu in bogorodici! da smo zdej vsi skup, ki smo bili sinoči od našega brata domačina imenovani, in vsi zdravi in nakinčeni, veselega lica in serca; al priporočam vsakemu: ko se bomo zdaj na pot podali in prišli k uni srečni prijateljski hiši, da pazi slednji na svoj red, na svojo čast, dolžnost in poštenje; noben ne sme nobenega žaliti, ampak vsak naj se z vsakim bratovski sostane in pozdravlja, in da vsaki da vsakemu mir in ljubav, kakor koga grč; tako bo nam vsim vse ljudno in pošteno". Na te besede se vsi starašini zahvalivši priklonijo. Na to se pije žganje in kava, in jejo kake sladkarije. V tem se sosta-vijo v kolo pred hišo snahe in dekleta, in pojejo izmed drugih pesem sledečo:
U ime Boga u čas dober!	Britke sablje pripasali,
Svatovi se so sobrali,	V sobolske kape se pokrili,
In lepo se nakinčili,	Hitre konje zaigrali,
Vrane konje osedlali,	Po deklico odigrali.
Kadar svati k nevestini hiši pridejo, jih ti pozdravljajo s strelom iz topov, oni pa odgovarjajo iz pušk; potem zapojejo:
U ime Boga u čas dober!
Vse nam bilo u čas dober!
Od kola pa, ki pred hišo igra, se zapoje:
Pervak gospod, dobro došli!
Z vami došla vsaka sreča in pa Gospod Bog!
Kdor bi vam htel nahuditi, ne daj mu o Bog! itd.
Serbskih zdravic na številu je sedem: 1. V dobri čas od obeda. 2. V bolji čas od obeda. 3. V slavo božjo. 4. V zdravje do-mačinovo (hišnega očeta.) 5. V zdravje prijateljsko. 6. Za častitost snida in shoda. 7. Za mize, obraza in ustanka. — Pred vsem je opomniti, piše po Vuku str. 154 K obe, da napija navadno, kdor v gornjem čelu mize sedi, in da od sramote ondi sesti ne smč, kdor napijati ne ve. Kadar kdo napija, nehajo vsi drugi govoriti in jesti, pa poslušajo, samo
nekteri tam pa tam reče na tihem polahki: »amen, da Bog dal" Ali: »amen, Bog te slišali" — Zdravica v slavo božjo se glasi na pr.:
„Pili smo v dobri in bolji čas, zdaj pa bomo v prelepo slavo božjo.
Da nam pomaga Bog in lepa slava božja I Kdorkoli v slavo božjo vstajal
ter jo spomiiyal, in se njej molil, njemu tud pomagala ona duši in telesu;
kdor jo je pa pozabljeval ali v strahu ali v srami, ali v svojem zagre-
šenji, ter je ni spomenil, Bog in lepa slava božja njega ne pozabila, ampak
mu bila naj bolja pomočnica duši in telesu!" Po tej zdravici pojejo tu
in tam sledečo pesmico dva po dva:
Kdor pije vino za slave božje, Pomozi mu Bog in slava božja! Pa kaj je lepše od slave božje In od večere s pravom stečene?
Kakor dež za solncem, tako za veseljem prihaja nam žalost, in tako za zdravicami opisuje Kobe: „Serbsko klagovanje za mertvimi" v Novic. 1855 1. 32—35 po Vuku (Mati nad sinom; Druge mater tolažeče; Dve in dve; Kadar merliča iz hiše nesejo; Tretji dan na grobu rajnega itd.). — Serbom in sploh Jugoslovanom najhujši sovražnik so Turki, in ker se od mnogo strani razlega (nesrečni) glas, da je za Evropo potrebno, da obstoji Turčija, poglejmo, kaj je rekel neki Nemec prebrisane glave o tej reči pred 30 leti, in kako je on Turke popisal, kaže Sodevski 1. 76. 77 v »Oziru po svetu", kjer verlo znamenja Turke, ter o koncu resnično pravi: »Turki si ne bojo nikoli evropejske omike prisvojili, kajti mislijo, da so modreji od vsih Frankov (kristjanov)I Oni spadajo, kakor živijo in ravnajo, v Azijo, kamor se tudi bogati in pobožni, pa mertvi Mozlemi nesti dajo, da bi njih pepčla ne oskrunili keršanski „psi", ki pa bojo vendar prej ali pozneje si njih dežele osvojili. Bog bi htell"
Nekoliko opomogel si je župnik Kobe preselivši se 1.1855 z borne Planine nad Cernomljem v Čatež pri Zaplazu. Kakor je od ondod ne-kterikrat usmiljenemu svetu poročal o svojih ubozih župljanih proseč jim milih darov; tako se je oglasil od tod v št. 57: „Iz okoliceZaplažke na Dolenskem" doveršivši romarsko kapelico, in opisavši nje čudežno zgodovino, ktero slavni P. Hicinger popčva tudi v pesmici za njeno bla-goslovilno svečanost nalašč zloženi: „Sred gojzdičev, vinskih gričev — Hribec lep zelen stoji, — Kjer zvolila Mati mila — Si je v novo kraj časti i. t. d.". (Gl. Zg. Danic. 1865 1. 30.)
L. 1856 je po Meisneru v ilirski Danici priobčil v Novic. I. 10 za poduk in kratek čas: „AhmetMethemir in njegov sinAbdala"; 1. 14—16 znamenito narodno pesen o „Juretu Kastriotiču Sken-derbegu", in 1. 35. 36 serbsko narodno: »Uzrok prestave sedeža serbskega patrijarha v Carigrad".
Kakor je 1. 1855 Turke, tako je 1. 1857 opisal „Buse" (št 1. 2)
po razsodbi nekega duhovitega Nemca v začetku 19. včka, in v tej razsodbi je na pr. čitati: »Ljudstva slovanske so bolj dobrovoljne kot resnobne, bolj divje po nravi kot po sercu, in imajo mnoge sposobnosti in prirode. Še pijan Rus ni zagaten, nagel in sirov; ampak dobrovoljen in kušljen, ako se ne valja popolnoma pijan na tleh . . . Kmali se ne bojo smejali, kadar se bo govorilo od rusovske nravnosti in od rusovskih ved in umetnost, od rusovskega jezika, tako malo kakor Francoz pri besedi »Allemand"! Učili se bomo ruski, kakor pred 50 leti angležki... Pred Petrom so Rusi bili Moskvani, in vladarji še le s Petrom cesari, poprej le čari . . . Ruski Aleksander se je v tej spomene vredni dobi verlejše obnašal kot macedonski. Ta je razsekal gordiški matvoz, kar je človeštvu malo hasnilo, — ruski Aleksander ga je razrešil po svojem poštovu človeštva, blagodušnosti, ljubezni do slobode in pravice . . Kam bo še letel ruski orel osvojilnika! Grozovite velikanske tvorila ničijo v merklem skutu bodočnosti, in jaz jih doživeti nočem . . Po tem sluti moje serce, da bi za nas Rusi utegnili postati Francozi in za evropejsko republiko, kar je bila Macedonija za Gerško. Rusi se vidijo meni še nevarneji od Francozov, kajti vežejo z omiko jakost in pokoršino pol-omike" i. t. d. — Z ozirom na nektere napačne razlage kaže v 1. 5, da »badnjak" — dan pred božičem — je iz budeti, bdeti, čuti (vigilare), in 1. 12 — 14 opisuje po Vuku, kje in kakova je: »Serbskegajezika domovina"; 1. 93. 94 pa: „Čakavci po Vuku z ozirom naKekavce, ki izgovarjajo 1 na koncu besed". V primer bodi:
»Po svedočbi Greškega pisavca K. Porfirogeneta (f 959) so Horvati naselili se v naše kraje od nekod iza tetranskih gor v pervi polovici sedmega veka. Sem pridši so razdelili se na dvoje, pa nastanili se eni na granici današnji Horvaški, na Turškohorvaškem in v Dalmacii, eni pa so ostali v Panonii med Dravo in Savo. — V Dalmacii po suhem (odlog samega primorja in otokov), kjer je bilo serce Horvatov, se ne nahaja dandanašnji noben narod, ki bi se po jeziku ločil od Serbov; al na otokih in v primorskih mestih, iz kterih so ljudje malo mešali se z onimi iz suhega, se govori jezik nekaj različen od serbskega, in jaz menim, da so ti Primorci in Otočani ostanjki ali odvetki starih Horvatov. Gledal bom tu na kratko zaznamenovati poglavitne zdajne razlike njih narečja od Serbskega: 1) Namesto što ali šta govorč oni ča, enako slovaškemu čo, po čem jih naši onod zovejo Čakavce . . 11) Namesto koju govore ku, mesto koje —ke, mesto moja pa ma. Isto tako Kekavci imajo ki, ka, ko (na pr. pregovor: V ko selo prišla, — Na to kolo prela — Si Romae es, romano vivito more.), ob Kupi na pr.:
„Dobro je vince	K e so ga kopale;
Iz Tanče gorice,	Živil njega dragi Bog!
Blažene so ročice,	čiga (r) je pivnica".
Čiga me spominja g. Metelkotovega terdila na strani 204, da se več nikjer ne rabi; v mojem rojstnem kraji se ne govori drugač ko čigi, čiga, čigo. Nanosni r, kakor se iz pesmice vidi, se je povsod skorej izpuščati začel, n. pr.:
„Dokle mi je sod moker,
Mi je vsaki boter;
Kada mi je sod suh,
Mi je vsaki gluh".
To je: Doneč eris felix, etc.. . — Da je jezik teh Horvatov serb-skemu najbližji, vidi lahko vsaki iz listine pisane v čakavskem narečji, ki sem jo bil našel leta 1841 v knižnici grofa Blagaja na Boštanji, ki se tako glasi: „Mi Gregur knez Blagajski i veče .... dasmo toj naš list otvoren pod našu visuču pečat, pisan u Prumni u pondilak pervi po svetoga Jurja dne lit gospodnjih 1558". (Str. 374. 375.) — Bilo bi od velike koristi, ko bi se v Čakavskem narečji vse zbralo, kar ni serbsko. Onda bi se soditi moglo, ktere teh razlik se slagajo z narečjem njih zapadnih sosedov Kranjcov, ktere so same njihove, in te — s kterim slovanskim narečjem se slagajo. Poleg tega bi pa mi dobili veliko či-stejih besed, ki se danas med nami ne govorijo. — Ravno tako bi tudi hasnila severnim Kekavcom taka zbirka besed pri južnih Kekav-cih; severni so jako revni, južni pa bogati. Kako lepo pravijo ti: „ne mrazi me", oni pa: „ne osiraj me". Ti delajo razloček med »hiteti" fe-stinare, in »hitati" spešno delati; oni pa zadnjega ne razumejo; »pašbiti se". Njih sostavljeni glagol »natolcvati" bi se južnemu »susati" slobodno umaknil, na pr. »nanj vsi susajo". Severni Kekavci ne razumejo južnega, če pravi: »rana mi se je ozlela, ozlevati se začela". Kako natanko izrazuje južni na pr. stopnje svojega truda; „se žurim, tersim, trudim, kinim in mučim"; severni pa vedno žene svoj »prizadevam", sostavljen iz »pri-za-denem". Za ta glagol menda vendar ne bo si ovni k slovenski imel prostora! — Iz vsega tu povedanega se vidi, da se južni Slovani vsi zunej Bulgarov po jeziku delijo na troje: pervi so Ser bi, ki govorijo što ali šta (in počem se ozir Čakavcov in Kekavcov nazvati morejo Štokavci) in na koncu sloga izgovarjajo o namesto 1; — drugi so Horvati, ki namesto što ali šta govore ča (po čem se zovejo tudi Čakavci) in na koncu slogov izgovarjajo 1, v ostalem se pa ne razlikujejo od Serbov; — tretji so Slovenci, ali kakor jih mi zovemo, Kranjci, ki namesto što govorijo kaj (po čem jih tudi naši imenujejo K e kavče), kteri se od Serbov in Horvatov po jezikih veliko več ločijo, kakor Serbi in Horvati med sabo, pa so njim zopet bližji, kakor kteremu koli drugemu slovanskemu narodu. Med Slovence spadajo tudi današnji Horvatje v Varožlinski, Križevski in Zagrebški okolici (varmežiji), kterih jezik je prelaz iz Kranjskega v serbski. Al čudovito: od kod so oni ondi, kjer so zdaj? Ako je istina,
kar Porfirogenet pravi, da so panonski Horvatje bivali med Dravo in Savo, in da njih stolica je bila v Sisku, onda bi trebalo, da so ondi Čakavci ne pa Kekavci! Glede na te južne Slovane med sabo bi jez rekel, da je Štokaveov najmanj trikrat toliko, kolikor je Kekavcov in Čakavcov skupej, Kekavcov (ali bolje Kajkavcev) pa zopet veliko več kakor Čakavcov (Gl. str. 379)". —
V I. 79 je zapisal kratkočasno povest: »Kapitan Terbuhovič in Ruskinja"; v 1. 101: „Rusovski car Pavel in eden njegovih oficirjev"; 1. 79 tudi naslednjo narodno pesem:
Tužna ženitva.
Kaj se beli tam uz sinje morje?
Al je gruda spomladnega snega, Al so pene od sinjega morja, Al je golob iza jate ostal, Al so bile u jaticah ovce? Da je gruda snega spomladnega, Davno bi jo sonce raztopilo; Da so pene od sinjega morja, Davno bi jih morje raztiralo; Da je golob iza jate ostal, Davno bi se spomenil na jato; Da so bile u jaticah ovce, Davno bi je bil odagnal čoban: Več je ostal Kovačevič Peter, Na sred Dolca, na sred Sadikovca,
Od udarcev Jurina Butorca. K njemu bila dohajala Vila; Bere bilje po gorici Vila, Da bi njemu rane zacelila. Al jij veli Kovačevič Pero: „Ne ber' bilja, ne gub', Vila, dneva; Nego zovi pobratima inojga, Pobratima Jurja Rokavina, Da napiše listek knige bele, Da jo pošlje majki i ljubici: Majki pošlje, da me se nenada, Ljubici pa, da se naj udaje, Da se junak Pero je oženil S černo zemljo i zeleno travo.
V čislih je bil J. Kobetu veliki A. A. Volfov Slovnik Slovenski, kajti tudi njemu je rokopis dohajal v popravo (cf. Deutsch-sloven. Wortb. 1860 Vorw. VIII.); v čislih so mu bile Slomšekove Drobtince, kajti v letniku 1858 bere se str. 65 — 72 v novi obleki i Kobetova stara resnica: »Od poštova staršev". Kako se je tersil Kobe ne le s peresom za književnost, ampak tudi z djanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva, pričujeta mu Plotar pa Kamnikar, Čateška cerkvena ključarja (Gl. Janežič. Glasnik 1858 zv. I. št. 5. str. 139. 140); kako se je vnemal za domače reči, za književnost, jezikoslovne drobtinice in vzlasti za narodne pesmi, kažejo še Novice 1. 1858 1. 4 — 5: »Pirni običaji ali ženitvanske navade v horvaškem primorji okrog Bakra" po Susaniču; »Ponikve", kjer se voda v zemljo pogrezuje in pod zemljo naprej svoj tek ima; nikniti, iznikniti aufsprossen; ponikniti pa pomenuje ravno temu nasproti na pr. žito na njivi predolgo puščeno rado ponikne, solnce ponikne t. j. zajde za goro i. t. d. (št. 19.); 1. 30. 31 »Serbska narodna pesem", v kteri se popeva, kako je pohotnemu Arapcu preko-murcu Kraljevič Marko za vse platil svatbarino, in četiri njegove hlapce odpravil po Kosovu ravnem na četiri strane:
„Znanili so po Kosovu hlapci:
„Kjer devojka zrela za udajo, Naj moži se za mladosti svoje; Kjer pa junak versten za ženitvo, Naj se ženi, naj si išče drage; Od te dobe je proč svatbarina, Marko za vse svatbarino platil!"
Vse izklikne malo in veliko: „Bože živi Kraljeviča Marka, Ki je zemljo zlega oslobodil, Ki je merkle volke in kavrane Z azijanskim ponasitil mesom; Prosta mu bila duša in telo!"
To pa je bila že labudnica njegova, kajti v 1. 27 imajo Novice, kterim je od njih pervega začetka noter do poslednjega časa J. K obe Sodevski bil eden njih najiskreniših podpornikov, britko naznanilo nagle smerti njegove, in str. 215 postavile so verlemu rodoljubu spominek serčne žalosti po toliki zgubi v sledeči pesmi (zložil Jos. Novak):
ŽALOSTINKA
gospod Jurju Kobe-tu.
U tamno oblačilo zavijeni
Na grobu tihem jokamo solze, V žalosti grenkem strupu utopljeni
Za Tabo mi stegujemo roke. Za Tabo — oh prezgodaj nam zgubljeni!
Britko zdihuje ranjeno serce: Naj zagrinjalo večno se odgerne! Nazaj Te kličemo iz zemlje černe!
Pianger ben merti ogn'or, s'ora non pi&ngil La Ger. Ub. ct. ni. et. 8.
I glej! nebi odperajo se dvori,
Svitloba č&robna iz njih lije — Ko v stvorstva pervem dnevu zori Demantno oblačilo Bog pripne, Da se pokaže na sionski gori,
I razsvetli stvarjenje čudno vse: Tako, al v krilu krasnejem svitlosti, Prikaže duh njegov se poln milosti:
Nazaj, lqer nam življenja solnce sije,
Ljubezen druži kjer use zvesto, Kjer sapa mirna milost Božjo dije, Kjer zlegajo zdravice se glasno. Nebrojno sere prijateljskih Ti bije,
V živenja stopi radostno kolo! Srebernih strun se zlegajo glasovi, Milejši svitajo uže nam dnovi!
„Nikar jokati, neha naj plakanje!
Kervavih sita zemlja je solza! Nikar topiti sere v britkostih za-njc,
K' jih že obdaja večna gloria! Uzori vaši sladki tu so djanje,
Th med narodi stermih ni meja, Ljubezen Večna tukaj vse edini, Ljubezni Večne vsa so ljudstva sini!"
Tako Te kličemo prijatli zbrani,
Tak zvesta kliče Te Slovenija — Povsod so Tvoga uma plodi znani,
Povsod je bistri duh Tvoj bil doma. U serca vernih uki zasejani,
So priča truda neumornega — Kako zdihuje zapuščena čeda, Nepremakljivo v grob za Tabo gleda.
I spred oči ko blisk prikazen zgine —
Skrivalo solnce se je za goro; Ko okamnjeni več noben ne zine,
Pobesi tužno sleherni glav6. Viharna strast divjati v persih mine,
Obernjeno v nebesa je oko, I v svitu solnčnem solza se uterne, Ter pade na odejo zemlje černe.
B.
Juri Vari.
Liseola ducta, ne memoria penitus obliTiori tradatr *.
Narod naš ima že mnogo mož domoljubov, kteri so častno pa vspešno delovali na slovstvenem polji slovenskem in se dostojno proslavljajo v povestnici njegovi; ima jih vendar še dokaj, kteri so mu ono polje obdelovali verno in koristno, ki jih pa sedanji svet ne pozna in torej po vrednosti ne čisla, in med take možake se prištevati sme ranjki — Juri Vari.
Rojen 23. aprila 1. 1812 v Kropi je Jurček — berž ko ne za jezik
—	peljan bil na Koroško, kjer je v Celovcu v tedanji vzgledoi šoli 1. 1824 prav dobro doveršil tretji razred, od 1. 1825 je napredoval v Ljubljani v gimnaziji in liceji, vstopil 1. 1834 v bogoslovje, postal 23. avgusta 1837 mašnik, služil najprej za namestnika župniku v Cerkljah na Go renskem, od 1. 1839 za kaplana v Vipavi, 1. 1841 v Spodnji Idriji, 1. 1844 v Kranjski Gori, potem od 1. 1850 za fajmoštra v Krašinji in od 1. 1869 v Velesovem, kjer je umeri 5. marca 1. 1874.
Vzgojevan najprej bolj nemški — se je vendar J. Vari zgodej poprijel slovenščine ter vnel za pesnijo po Vodniku in Krajnski Čbelic i tako, da je skladati jel slovenske pesmice 1. 1833 in naslednje leto
—	učenec Metelkov — prinašati mu jih v nalogah pisanih v Metelčici. Koval si je pesmice tudi pozneje v službi, dokler 1. 1844 »Kmetijske in rokodelske Novice" prineso, kakor pravi sam v neki svoji knjižici, brez njegovega pripuščenja in po nekem nerodnežu nekoliko popačeno, sicer v osmih dvostavkih zloženo, tu pa le v treh, z njegovim imenom (Juri Vari) ponatisnjeno pesem: „Ob rojstnim dnevu — 19. mali-travna — presvitliga Cesarja Ferdinanda 1." v št. 16:
Samec.
Na kviško, bratje I stojmo, Otročjo veselico Očetu u zdravico Zdaj združeni zapojmo! Današni čas Opomni nas, Veselo nam oznani Cesarja rojstni dan.
Vsi.
Ja vstanimo, Zapojimo Veselico U zdravico Gospodarju Poglavarju! De sledni, kter' nas sliši, ve, Zakaj de v nas plami serce.
Samec.	Samec.
U težkim svojim stani	Če spert kaj kneze skuša,
Skerbi, za ljudstva čuje,	Stop' Miroljub v njih sredo,
V ljubezni gospoduje,	In vsaki svet, besedo
Pobožnosti vžgani.	Mogočniga posluša. Vojske, njih krik Kervavi boj Sovraž' vladnik: Odverne koj;
Kjer miru — misli — ni,	Strahii ni več! — suše
Tud' sreča proč zbeži.	Se skerbnih spet solze.
Vsi.	Vsi.
On kraljuje,	Kneze v zmedi
Skerbno čuje,	V spretja sredi
K naši sreči	Pogovarja
Vedno veči,	Svet Cesarja;
Dragi dani	Bog ustavi
Mir ohrani;	Ljut kervavi;
Je ljudstvam svojim Oča res,	In hitro vidijo se spet
Jih varje k' punčico v očes'.	Povsod serca od veselja vnet itd.
Prav to ga je pa menda vžgalo, da je v Kranjski Gori 1. 1844 jel svoje pesniške reči zbirati in spisovati si v I. Bukvice, v kterih se poleg nagiba k pevanju nahaja čez LX pesmic, krajših in daljših, tu pa tam popravljanih, med njimi na pr. Dohtarju Prešernu 1. 1837 („Krajnsko, bratec, peti hrepenim, — S tabo zraven sklenen bit' želim, — Ker edinost z mojstram prava — Krajnšnje vkladna je zastava: — Torej, dragi, mi roko podaj i. t. d."); Ugled Belzacarjev po Bironu 1. 1836; Na grobu Vodnika 1. 1834; Ž al a po Čopu 1. 1844; Samson in Dalila; Lavdan; Rolande; Kam? Kje? Glas na Krajnce in njih Slovenske sosede 1. 1836; Resninstvo; Volitev stanu v pogovoru; Roparstvo (iz osnovane zgodovinske posneve: Erazma Lugarja beg); Moja domovina i. t. d. — L. 1845 je tem svojim pesmicam pripisal V vod (»Potrebne besede, svoje pesmi ljubivniga pevca"), za kterim pojasnuje nekaj manj umevnih besedi ter vedoč, da bode bravec teh bukev — v pesmih in v razlagi — našel mnogoterno nepopolnost, opominja, da popolnost se doseže še le sčasoma. — V vvodu preljubo ogovarja svoje pesmice, češ, v teh-le bukvicah sem vam v hišici, kakor v prijaznih in pripravnih stanicah, odločil stanovanje. Vem, da bi rade izletele vč tje med svet, toda verjemite mi, mladost je še premalo pri skušnji v šolo hodila. Pričujoči čas še ni vaš čas. Poslušajte stare in skušene, kakor predragi in slavni Vodnik to
silo lepo kaže v pravljici od srake in nje mladih. — Jabelko ne pade daleč od drevesa — po tem pregovoru bi se vam, ktere ste po svojem pevcu vnete za vse lepo in čisto, utegnilo med svetom pripetiti, da bi vas zaničeval in zasmehoval, da bi se vam kakor meni, v primeri z drugimi, celo v vnanjih zadevah ne godilo po sreči, da bi se vam godilo kakor se je že eni vaših sestric (Novic. št. 16), česar pripustiti ne morem. Ostanite torej lepo vkup sedaj, ko se meša vse, kar kranjščino tiče; dokler vas lepše opravim:
Sestričice	Ko prav pa čas
Devičice	Posvet' za vas,
Iraajte se ljubo;	Ta pustli bomo kraj
Per meni	In žvčle
Nobeni	Vesele ■
Nič mankalo ne bo.	, Vse bote ve tadaj.
V ljubezni vse	Po svet' okol
Srečiti če ,	Na hrib' na polj'.
Serce, k' za vas gori;	Po mestih in vaseh,
Samotno	Ko drage
Tihotno	■ Preblage
Se tud sladko živi.	U poznih poznih dneh.
Očitano zmešnjavo z ozirom na slovenščino pa v opazki Vari sam opravičuje tako-le: „Vse se zdej, kar Krajnšnjo tiče, meša, taki govor, bo morde kdo mislil, je prederzin, je lažnjivi govor; ker se vender ravno zdej Krajnšnja vzdviguje, ravno zdej Novice cveto, narodne pesmi, posvetne in svete, med ljudstvam nabrane, na svetlo gredo i. t. d. — Ja, ja, spoznam, in z veseljam obstanem: Vse to je res, je gola resnica; ali vklada v pričjočih dneh k vsdmu temu iskati, bi bla zmota velika. Ne duh, koker zdej gospoduje, je Krajnšnjo predramil in zbudil, temuč duh, ki je blage rojake, ki je može navdajal, katerih nektere že veliko let gomila zelena zakriva, druge pa še le malo časa objema. Baron S. C ojz, Kopitar, Vodnik, Ravnihar, čop, to so bli možje, domorodci, kateri sO buditi Krajnšinjo znali; to so bli možje, domorodci, kateri so mlade in blage rojake za domači slovenski jezik vneti in ogrevati vedli, kateri so z Jarnikam vred ljubezin do Slovenšnje v Slovencih obudili. Njih perzadevanje, njih vnema, njih ljubezin, njih vkladna učenost in pretehtno preiskovanje je blo ljubo sonce, ki je Slovenšnjo razrahlalo in ogrelo, je bil zaželeni dež, ki je tisto potrebno povlažil, de se je ona iz zimskiga spanja zbudila in ozelenela, de zaporedama mnoge cvetlice poganja, in se sčasama v sprelepi vert, v kratkočasni prijetni raj spre-obernila bode, v katerim bo razno prekrasno barvanih in lepo dušečih cvetličic v obilnosti dobiti. Iz tega pa ali pač zdej povzameš, kdo de je Krajnšnjo oživil ? Ti je znano, kje de je vklad iskati, na kteriga operta se je naša Slovenšnja v toliko prijetni podobi vzdigvati jela? In ali mi ne boš morde poterdil, če ti rečem, de bi se naš domači jezik vse
veseljši glasil, ko bi zdajne vodnike duh imenovanih mož navdajal? Ali glej, namesfc tega nčki enostranski, svojoglavni in zapovedovavni duh med nami gospoduje, kateri samiga s6 nezmotljiviga ima, lahkoverne sebi sužoe stori, njih, ki premalo v s6 zaupajo, ostraSi, marskterim cvetlični kal, ki za vert Slovenšnje klije, prec v začetki zaduši, rojake pa, ki s Slovenfinjo na ravnost spošteno menijo, žali in z nejevoljo navdaja. Tudi dobre, navadne in znane besede: čompe, podzemeljce, ki so čisto slovanske, zametje, in besedo »korun", ki jo ni nobedin dozdej rabil, namest njih vpeljati po vsi sili se trudi. Samoblastno take in enake napake vpelava, in hoče kdo napčnosti take pojasniti, gorje mu! Hitro mu bo molčanje zapovedano. Verh tega imamo tri pravopise: V šolah po kmetih bojo otroci v starim pravopisi podučeni; desetašolcam bo Metel-čica skladana; Novice so se Gajevih čerk poprijele: bukve bojo kmalo v tem, kmalo v drugim pravopisi natisnjene, česa se hočmo torej der-žati? Kteriga poslušati? Koga vbogati? — In vse to bi ne blo — zmešnjava???" —
Vnovič v slovstvu oživel je J. Vari 1. 1848—9, tedaj farni namestnik v Kranjski Gori, kar nam poterjujejo II. Bukvice, v kterih se nahajajo 1.1849 vpisane pesmi: Poljski štertiRegiment iz nemšk.; Napuh-Lenoba; Bog ob hudi uri; Ustava; Korun (razprava v prozi in poeziji zoper korunarje t. j. tiste, ki so za „krompir, čompe, pozemeljce" priporočali besedo „koran" in nad temi se je jako hudovall); Nero iz nemšk.; Nemškutar in Slovenec; Sv. Alojzi; Maria cvetlica iz nemšk.; igra: Erazma Lugarja beg — obdelana nekoliko po prej navedeni pesmi. — Vzlasti pa nam poterjuje njegovo iskrenost to, da je sam dopisovati jel v ^Slovenski cerkveni časopis" (1. 1848 št. 17) in v »Zgodnjo Danico" 1. 1849, kjer ste natisnjeni dve njegovi pesni: Kam? (1. 32) pa Kje? (1. 48). Pesnici te, zloženi 1. 1834, značajni za vso njegovo poezijo, se po lastni novejši popravi glasite:
Kam?
Če ozrem se v neba višave,
Kjer se zvezd brezbrojno lesketa, Al v doline, na gore, planjave, V zagrinjalo globočin morja;
Spremišlujem če pomlad lepave,
Ptiča v zraku, v prahu spet červa, Sploh, kar bdi obsežejo širjave Vsega, čudovituega sveta;
Glas kar vere glasni oznanuje, Vse me stvarnika uči, spričuje: Ino ti me vprašaš, kam hitim? Kam se mi mudi, po kom želim? O da vprašaš t — Malo le je vredin, Kdor je v teku k Bogu samo sredin.
Kje?
Kje, sim baral, drago je zdravilo, Z njim dobiti znotranji si mir?
Kje žlahtno, vračivno pač mazilo, Kje tolažbe stanovitni vir?
Sred veselja sim vesel s silo, V meni polni roj serca ostir;
O ko rani bilo bi hladilo, Nesel bi me tje viharni dir t
Tudi zame bili kdaj so časi,
Se prijatel dragi mi oglasi, Ko sim se v slast morje topil: Pa ne tu — drugod sim mir dobil.
Kje ?— V kreposti, pravi. Jez ga bogam -
Srečin od takrat v družbi z Bogam,

Natihoma je deloval J. Vari v vinogradu Gospodujem, in le časih se oglasil v Slomšekovih Drobtinicah, ktere so mu bile popolnoma po godu; tako se nahaja na pr. v 1. 1853 njegova pesnica »Gruden", 1. 1854 »Želje" pa »Maria Cvetica", 1. 1856 »Kmetje", 1. 1857 »Prilike" (IV.—X.), 1. 1858 — 61 pesni »Ples, od sv. Tomaža, Ugled Belzacarjev, Prah"; povest »Keršanskih staršev sin keršanski"; »Basni" (spisal po latinskem); 1. 1864 »Bolnišnice v rokah usmiljenih sester" i. t. d. — V Zgodnjo Danico je dopisoval le sim ter tje do 1. 1860, kedar je št. 9 priobčiti dal pesemsko čestitko svojo »K poterjenju . . preč. g. J. Vidmarja, doktorja sv. pisma, kneza in škofa ljubljanskega"; bolj spridoma in praviloma pa je dopisoval vanjo od 1. 1861 — 8 v premnozih sostavkih, v kterih modruje o naših domačih zadevah, družinskih in narodnih, cerkvenih in deržavnih, ven in ven na podlagi sv. kerščanske vere, po besedah v št. 4 1. 1861:
»Vera, ona zapoveduje slednjemu, naj bo v beraški koči, ali na prestolu kraljevem, se podvreči, ter služiti pravici in resnici pod vodstvom veličastne lepotice, ki se ji pravi ljubezen kerščanska. In blagor njemu (človeku, časniku, narodu i. t. d.), kdor se temu trojstvu podverže"! i. t. d. — V 5. 1. ljubo govori o zemlji slovenski, o narodu slovenskem, pa o njegovih vnanjih in notranjih nasprotnikih, kako se pregrešajo zoper omenjeno trojstvo. V 1. 6: »Kakor je človek, tako so tudi narodi od Boga, tudi Slovani in Slovenci, ki imajo torej pravico na zemlji slovenski živeti ko narod in na vkladu slovenskega življa se gibati in izobraževati. . Vir vsaki pravi omiki in izobraženosti pak je vera . . Vera s cerkevjo je perva pogoja omike, zato pa tudi jo spoštovati dolžnost vsakega, kdor je izobraženosti zaresin prijatel, pravi, ne hinavsk zastopnik svojega naroda, tedaj tudi sveta dolžnost vsakega Slovenca, kteri ljubi v resnici narod svoj slovenski. Zaničevati to, kar je narodu nar svetejše, napadati cerkev in njene naprave, ko strašilo po kerčmah razglaševati nedolžni konkordat, nobenega duhovna ne voliti v deželni zbor za glasilko imeti, in celo blesti, da je velika škoda za Slovence, ker sejeduhovstvo preveč z njihovo literaturo pečalo, ni nikakoršno znaminje resnične ljubezni do slovenskega naroda, temveč živa priča, da se takošen človek znajde na napčni poti, in če prav zahteva omiko in izobraženost ljudstva, vendar le podivjačenje njegovo s svojim početjem pospešuje" i. t. d. (1. 12 str. 93).
»Vera in vednosti so potrebne k zaresni omiki, k resnični izobraženosti, in vera ravno, od katere smo dozdaj govorili, terja tudi napredovanje v vednostih" (str. 101). . . . »Kteri jezik pa je v zadevi izobraženja neogibno potreben za nas Slovence ? Slovenski narod prebiva na zemlji slovenski in govori svoj lastni slovenski jezik. Verh njega, ki
je sladkoglasin, lep in krasen ko malo kteri, pa vendar pri vsem tem zaničevan in tert, gospoduje troje ptujik jezikov, in ti so nemški, laški in madjarski, in ti trije se vrivajo vsaki v svojih krajih v pravice domačega jezika, krivično podkopujejo veljavo le-tega in bi ga radi popolnoma zaterli, oni nosijo zvonec v šolah, v pisarnicah in med gospodo, ter se imajo ko znamnje omike in izobraženosti. Ako želi potemtakem Slovenec po omiki, zamore se mikati in izobraževati ali s pomočjo enega ali druzega izmed teh treh ptujih, ali pa tudi s pomočjo domačega, slovenskega jezika. Izobraževanje v ptujem in s pomočjo ptujega jezika vendar je nenaravno, nenatorno, in le za posamezne osčbe mogoče, nikakor pa ne za narod v njega celoti . . . Naučiti se utegne ptujega jezika posamezni človek, nikakor pa ne narod, razun če se mu narodovnost zatre in narod poptujči . . . Napadali in preganjali so od nekdaj sovražniki slovanski jezik in celo slovanstvo, tudi z ognjem in mečem so se trudili narodovnost slovansko zatreti in uničiti. V stoletnih vojskah, pravi Šafarik, so terli ptujci slovanske narode . . in čuditi se je, ako se prevdari vse, kar se je že s Slovani godilo, da slavno ime »Slovan" ni že zdavnej postalo ime, ki se k večemu le še najde v starih knjigah in pismih. Kervave, Slovane zatiravne vojske so sicer ponehale, duh sovražni pa je tudi po tem še živel in še živi (str. 108)" i. t. d. — »S pomočjo šol bi se ljudstva slovenske prevergle in poptujčile, slišim govoriti; pa prazno je to besedovanje. S tem pa, da šol, in sicer ljudskih šol na kmetih omenimo, pridemo do reči, od ktere je bilo že marsikaj v naših domačih slovenskih časnikih govorjeno in reč pojasnovana in pretresovana, zatoraj nasleduje tukaj le toliko, kolikor je ravno potreba, da dokažemo tudi mi od svoje strani, kako nespametno da se mlati prazna slama, ako v slovenskih ljudskih šolah nemščina kraljuje, uboga gostija pa je slovenščina; tedaj kako neumno, nemodro da je, narod s pomočjo šol poptujčevati, s tem pa zavirati mu napredovanje in omiko (str. 130)". — »Slovenščina je domača govorica, ona mora tedaj perva, ne druga biti; voditi mora slovensko mladost ko vrojena prijatlica od pervega razreda izglednih šol do zadnjega realčinega in skoz in skoz po gimnaziji. Nemščina, latinščina, gerščina se mora s pomočjo slovenščine, ne pa nemščine učiti ... So tvarine, ktere morajo sicer na gimnaziji razlagovane biti, pa bi se lahko brez vse škode manj časa za-nje porabilo, kot se ga navadno rabi; tako pridobljen čas pa naj bi se obračal v razlaganje slovanščine sploh, posebno pa nje na jugu. Tudi laščina bi se ne smela ponemariti (str. 152)". —
»Hudobni, se bere v sv. pismu, pravi v svojem sercu, da ga ni Boga. Takih spačenih, na duhu slepih se tudi dandanašnji ne manjka ... Vemo pa, da se marsikateri verin in izobražen Slovenec med nami nahaja, ki pravici in resnici pod vodstvom ljubezni kerščanske — v zadevi
svojega naroda in njegovih pravic — enako nasprotuje, kakor s svojo nejevero nejevernik (str. 201)". — »Mnogo imamo Slovani, in torej tudi mi Slovenci zopernikov, ki ne zahtevajo druzega ko našo narodno pogubo . . . Med take zopernike naše je šteti tudi časništvo . . . Ni ga ne rešila, ne zdravila za sedanje žalostne homatije in zmedije svetš, razun le v edini sveti veri. Kakor je nekdaj prerodila vera svet, tako ga je tudi le ona spet zadnji čas umiriti in urediti zmožna. Pravica in resnica tedaj pod vodstvom ljubezni kerščanske je geslo, ktero bi imelo časnikarje (ptuje in domače) voditi; ali jih pa tudi vodi?" (str. 209).
L. 1862 kaže v primeri »Puška in kosa" (1. 13), da vklad, na kterega staviti in zidati mora se omika slovenskega našega naroda, ako hočemo, da se ne spači, ne propade in ne pogubi, marveč da ostane narod zdrav, čverst in blag, je edino le vklad domači, narodni, kerščanski.
—	To resnico dokazuje (1. 15) v osodi nesrečnega mladenča »Filiz — filez", kjer pravi na pr.: »Piši in podkopuj v svojih spisih vero ker-ščansko katoliško, in ti slačiš narodu nadnatorno vrednost in blagost in ga celo vverstiš med živali; piši in jemlji upanje kerščansko, in ti obropaš narod nar bolj zdatnega tolažila o času stisk in zadreg, ter si mu spodbil podslombo serčnosti in svetega junaštva v vojskovanju z vsim, kar je napčno in hudo; in piši in duši ljubezen kerščansko, in izdal si narod v plen strasti in slasti, si mu zmedel um in pamet ter ga storil pripravnega za vse, le ne za to, kar bi bilo njemu v srečo in čast (str. 118)".
—	V 1. 19 razodeva pod naslovom »Jožef II." vodila, kterih pravi zgodovinar pri spisovanji zgodovine za katoliško ljudstvo prezirati ne sme in naznanja duha, ki naj veje v zgodovini; »nasprot pa spisuj in pisari zgodovino ali zgodovinske kratkočasne berila po načinu omenjenih bukev, zadevajočih Jožefa II., in ti ne boš prijatel narodgv, boš narodu zapeljivec, spomin svoj pa boš oskrunil na veke" (str. 152). — Kakor zgodopiscu, tako daje v 1. 23. 24 pesniku vodila, kterih prezirati ne sme, v priliki »Dvoje dreves" in določuje z ozirom na pogane, Gerke in Rimljane, okrožje, v kterem suka naj se pesništvo slovensko, da bo Slovencem v zaresni prid in v zdravo omiko, ter opominja k sklepu: »Poj toraj, pesnik slovenski, toda bodi pesnik keršanski, in bodi lira nedolžna, sramožljiva, čista in sveta. Dnov življenja človeškega je le malo, in vendar je ta kratki čas neskončno imeniten za slehernega izmed nas, in le če boš hodil, delal, se trudil in potil v senci drevesa življenja, boš tudi v resnici izobraževal in mikal svoj narod ter svoj in njegov pravi blagor pospeševal" (str. 190). — V 1. 28 pa jako živo opisuje, ktere izobraženosti mora vsaki učitelj, in toraj tudi jezikoslovec prevzet in navzet biti, ako hoče razlagati klasike slovenski mladosti, ako hoče biti učitelj in ne motitelj, oznanovavec ali pridigar resnice in ne laži, pravice in ne krivice, ljubezni in ne našemljenega brezvernega humanizma,
in v res klasičnem spisku »Pridigar, učitelj ali profesor, jezi-koslovje, klasiki" pravi: ^Slovenski narod je živoverin, je narod katolišk, njemu klasiki niso sveto pismo, brez njih zamore on kratko pčd časnega življenja, pa tudi v večnem bivanju po smerti vesel in srečip biti, njemu izreki klasikov niso dogma, in tudi biti ne morejo dogma, in biti ne smejo dogma ali verska resnica, zato mu je pa tudi le malo ležeče na prenapetem preiskovanju in prizadevanju, razgrinjati klasika in ga kazati v neki pervotni podobi, ki zna bolj zmišljena ko resnična biti, in naravnost zavreči mora navado, učence napeljevati ali veliko več zapeljevati, da bi občudovali klasika ter ga povzdigovali brez ozira na kerščanstvo in sicer nepogojno in nad vse . . . Slovenec bere klasike, pa jih ne bere tje v en dan, brezverno, po šegi posvetni, temveč kakor živoveren katoličan, ter primerja nravstveno stran pisatelja in dela njegovega z večno veljavno postavo keršanstva, s tem pa pojasnuje in razkazuje pomanjkljivosti in žalostne zmote nejevere in malikovanja, pa tudi svetost, visokost in osrečevavno veličastvo vere keršanske; razkazuje in pojasnuje razliko nezmerno med omiko keršansko in oliko brezbožno ter kaže ravno po klasikih na skalo, ki je tudi peklenske moči zmagati ne premorejo ... Da se pohujšljive dela klasikov učencem v roke dajati ne smejo, se v katoliških gimnazijah in pri vernih, vestnih učiteljih že samo po sebi razumeva. In le če bodo učitelji res verni, če bodo res oznanovali, pridigovali (t. j. postavno) v šolah pravico in resnico pod vodstvom ljubezni keršanske, toraj če bodo tudi klasike v zvezi s ker-šanstvom in pri luči keršanstva pojasnovali, in sicer slovenski mladosti v jeziku slovenskem in s pomočjo pravega, vspešnega učila, le potem bodo klasiki zares ne v škodo, ampak v duhovni dobiček in v oliko Slovencem" (str. 222 — 3).
Takisto daje 1. 32.33 pravila modroslovcem v sostavku »Modrijan — modroslovje" obžalovaje: »Kakor Atenčani, ki so ko malikovavci molili sicer mnogo bogov, vendar pa tudi oltar imeli posvečen »Bogu neznanemu — Ignoto Deo" čutivši neko pomanjkljivost v zadevi bogo-častja; tako čutijo tudi modrijani novejših in zdanjih časov nekaj v sebi, kar jih spominja nekega bitja, ki je visoko nad stvaritvijo in vzrok vse stvaritve, pa kakor ostali so Atenčani, ki so zavergli pojasnjenje in ra-zodenje Pavlovo v oziru na »neznanega Boga", v zmoti in tamoti mali-kovavski, tako tavajo tudi ti modrijani v duhovni tamoti in žalostnih motah zato, ker za tem, kar v sebi čutijo, sicer slede, ali brez Njega, ki je to čutje vanje vložil, in vnel v sercu človeškem to dozdevo (str. 256)".. »Kteri del modroslovja koli naj obdeluje modrijan keršanski, v ktero reč tudi naj se vtopi preiskovaje jo, povsod in vselej naj ima živo pred očmi, da si zares navskriž pamet človeška in pamet Božja biti ne morete, omejene da so dušne moči človeške, pa tudi omamljena da je
človeška pamet, tedaj tudi njegova, in um njegov, in da se varno hodi, misli, sodi, sklepa in dela na polju modroznanstveneni edino le v solnčno-svitli luči keršanstva. Pri živem spominu takem sledi naj na vse strani za rečjo, ki jo preiskuje, ter naj jo pojasnuje, razkazuje in dokazuje, pa tudi, kjer in kolikor je potreba, kolikor reč pripuša ali tirja, kaže naj in sicer svitlo, da je ni navskrižnosti med pametjo človeško in med stva-ritevjo in prikazki v natvori; navidezne da so le nasprotja, da je sicer marsikaj nezapopadljivo, pa nikakor ne pameti nasprotno; daje med Bogom keršanskim, med sveto vero in med stvarjenjem od ene strani, in od druge med pametjo človeško neko čudovitno soglasje, kterega le slep in nespameten napuh ne vidi, in ga išejo zastonj tako imenovani posvetni modrijani zupaj keršanstva, tedaj da je resnica keršanska zaresna resnica, keršanska modrost prava modrost, keršanski Bog resnični, večni, vsega-gamogočni Bog, Stvarnik in Gospod; vsa druga, keršanstvu nasprotna modrija pa prismodija in nespantet. In to je jedro, ktero pogrešati bi se ne smelo pri nobenem modro/.nanstvenem delu; to je višina, na kteri stati bi imel, kakor smo prepričani, slednji, kteri se peča z modroslovjem, in to je vodilo poglavitno, kterega mislimo, deržati bi se mogel vsakdo, ki pisari in dela na polju^uodroslovskem, ako res modrovati hoče temeljito, varno in pametno; varovati pa se, da ne maha po vetru, tj. v učenem skladu, v puhlih izrekih in praznih domišlijah sebe in druge slepiti, zgrešiti pa resnico popolnoma v svojo in svojega bližnjega nepopis-Ijivo škodo. Modroznanstvo je vse preveč v nemar pušeno na naših gimnazijah, pa le modroznanstveni nauk v duhu ravno naznanjenem bi slažil zares v omiko in izobraženost dijakom. Modroznanstvo tako, pisano v ljubem gladko tekočem, domačem jeziku slovenskem — kako lepo, kako veselo, koristno in častno bi bilo za nas in za narod naš" (str. 263—4)! — In naposled uči v spisku »Sveto pismo, vera, natvoroslovje" dotiCno vzajemnost, pa tudi, da natvoroslovec — prevzet napuha, otrok strast in zmot, postane ves brezbožen in posveten; Bog, duša in večnost so mu, če ni drugač, prazne reči, sam je vse, in ves pozemeljsk rije kakor kert po zemlji, nakupčava kertine, enake Molešotovim, ko žalostno znamnje, kak revež da je človek, naj bo učen kakor hoče — brez Boga. Ves pozemeljsk in brez Boga rije in berba takšen po zemlji in hoče še preiskovati in razumeti Boga in njegove dela, dela vsegauto-gočnosti Božje? Kolika prederznost in neumnost! Slepec in pa svitloba!
Sostavili in spisali pa smo ta sostavek in vse druge v letošnji Danici v zadevi šolskih tvarin iz visokega spoštovanja do pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske, potem pa tudi iz čiste ljubezni do ljubega naroda slovenskega in nade naše, mladosti slovenske, s serčnimi željami, naj razcvetalo bi se naše mlado slovstvo od leta do leta lepše in veselejše, toda v duhu keršanskem, naslonjeno na Boga in sv. vero,
Juri Vari.	^
ker le tako slovstvo bo pravo in zdravo ter narodu v prid, veselje in čast. Vse z Bogom in nič brez Boga! naj bo Slovencu geslo. Trud in prizadevanje brez tega, brez Boga, je stavba na pesek, je cvetje o slani, pa tudi večkrat strup v zlati posodi" (str. 286—7).
V istem dubu t. j. iz spoštovanja do pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske je dajal J. Vari 1. 1863 po Danici razne svete, in pervi svet njegov se glasi:
„Pilite, likajte, bogatite slovenšino, vi pisatelji slovenski! to da ne enostransko, svojeglavno in napčno, ampak z vednim ozirom na staroslo-venšino, na posebnosti, ki so slovenšini lastne, na vdomačeno in opravičeno rabo, na Jugoslovane in na Slovane splob. Ko storite pa to, ko delate in se trudite tako, ne mislite, da ste že vse storili; prazna posoda je še majhne koristi, temveč širite v lepi, olikani slovenšini, ko v zlatih posodah, razne lepe in potrebne vednosti med nami; toda te vednosti morajo stati na vkladu keršanskem, ali mu saj nasprotovavne biti ne smejo, ker nikdar pozabiti neoveržljive resnice ne smemo, da vse, kar je keršanstvu nasprotno, je prazno in nečimerno". (Dan. 1863, 1. 11.)
Drugi svet pa je: „Poganjajmo se za narod naš na poti postavni krepko in pošteno, kakor dozdaj, tudi zanaprej, toda ne prezirajmo slabost nasprotnikov narodnosti naše, ter nosimo zastavo izobraževanja vihrajočo v pervi versti, in po tem še le v drugi ko omike neogibljivo potrebno sredstvo, lepi jezik naš, ljubo, drago slovenšino. Pazimo pa, da bomo v besedah bolj zbirčni, in ne imenujmo reči tako, kakor jih imenovati ne gre, toraj tudi ne jezika »našo nar svetejši reč", ker kakor je tudi slovenšina nam draga in ljuba, nar dražji, nar ljubši, nar svetejši nam vender ni in tudi biti ne sme, kajti pripomoček, sredstvo je, in ne namemba. Takošnega poganjanja za našo domačo reč nam nikdo zameriti, ali krivo soditi mogel ne bo, zunaj njega, ki je um in pamet s čutjem keršanskim strastno v spanje posilil". (1863 1. 15.)
Tretji svet: »Soznani se mladost, ker to je prav za prav tvoja dolžnost, soznani se s star oslov enšino, pa tudi še s kakim drugim slovenskim narečjem, ako hočeš, da se izučiš temeljito jezika maternega, da ti bo tekla čisto in sladko slovenšina mila, in da bo v slovstvenih zadevah tehtna in veljavna beseda tvoja; pa, na višji stopnji jezikoslovja, ne zametvaj nikakor pisateljev domačih, kterim so bili časi neugodni, in jim zdaj ne pripuste ne leta ne opravila, da bi se naslonjeni na staro-slovenšino temeljito izurili, so pa blagega serca, raznih vednost in zaresni rodoljubi; temveč spoznavaj njihovo veljavo in vrednost, in ne zabi, da je jedro imenitniše od lupine, in da je lupina hvale vredna in mična, ako je le lična in lepa, če prav ni nar lepši (1. 18).
če ter ti svet je pa: »Poznaš moža ko resničnega rodoljuba, in leti nanj kak sum v zadevi nezvestobe, mlačnosti, ali nepoštenosti; ne
verjemi precej tega, in ne obsodi ga tje v en dan in prenaglo, temveč preiši poprej in prevdari to reč dobro, posebno, ako pride od nasprotne strani, ker znala bi se sicer sama nad sabo kaznovati tvoja nepremišljenost" (L 24).
Peti svet ti bodi: ,, Prevdari dobro in nepristrano dotične reči, ter loči resnično logiko od navidezne, zdravo mišljenje od zmedenega, dobro voljo od hudobne, vero od nejevere, in potem še le govori, sodi, in delaj. Omnia probate et perpendite, et quod bonum est, tenete!" (1. 34.)
Šesti svet daje 1. 1864 1. 3 v dveh razdelkih: a) Prav bi po naših mislih bilo, ko bi neprijateli narodnosti slovenske nekoliko bolj nepristrano in skladno zahteve in prizadeve narodoljubov prevdarjali in bi jim ne šteli v zlo rodoljubja, kterega blagost in žlahtnost ste tako resnični, kakor resnično je sneg bel, oglje černo in solnce rumeno ... b) Še bolj prav bi bilo, ko bi pustili rogovileži na verskem polju keršanstvo v miru . . . Zoperniki keršanstva bi nar bolje storili, ko bi ostali, ako že ravno hočejo, sami za se, v svoji nejeveri, verne in njih sveti zaklad pa naj bi v miru pustili; če nočejo že sami v keršanske nebesa, naj bi saj ne branili njim, ki jih išejo, vanje iti. — To je dvojni svet, pa tudi dvojno vošilo k začetku novega leta. To pa zato, ker vošimo mir sploh vsemu svetu, tu pa še posebno predragi ta dar cerkvi in narodnosti naši od ene strani, od druge pa sovražnikom keršanstva in ueprijatelom naroda slovenskega več previdnosti v govorjenju in več temeljitega mišljenja, kakor tudi nekoliko več spoštovanja do pravice in resnice, da ne bi terdili v prihodnje v svojo lastno nečast in sebi v zasmeh, da je černo belo, in belo černo". —
O zahtevi, naj popustijo Slovenci slovenščino, ter naj pišejo znanstvene knjige v hrovaščini, razodeva svoje misli v priliki (1. 14. 15), kjer str. 117 piše: „V ti priliki viditi je marsikoga, ki se rad rodoljuba imenuje, v resnici pa ni. Ne da bi vender vse take tu naštevali, omenimo le enih samih, in ti so oni, ki žele, da bi spisovali Slovenci znanstvene knjige ne v slovenščini, ampak v hrovaščini. Večkrat smo brali in čuli od takih svetov, ki se nam pa, naravnost moramo reči, prav čudni zde. Ali pa ni morda vsakemu, kdor je sposoben za to, na prosto voljo dano, spisovati knjige v kterem jeziku koli? In če je temu tako, in ve vsak za to, čemu potem taki svet? In če se vender svetuje, kaj se s takimi sveti zahteva? . . Da ob kratkem in vse izrečemo, to se pravi, zatirati in moriti Slovenca ko Slovenca, ter ga preroditi počasi v drugo stvar — ali boljši, ali slabši, kdo vč? — Tako početje pa, kakošno se ti zdi? Kako ga boš imenoval? Po našem prepričanju zna vse drugo biti, le — rodoljubje ne!"
In v 1. 25 pod napisom »Zavernitev" zavrača vse one, kteri terdijo, da cerkev in narodnost nimate med sabo prav čisto nič
opraviti, in da cerkev človeka sprejme ko človeka, ne pa ko Slovenca, Nemca i. t. d. Ni li takšno modrovanje, z ozirom na to, kar je ravno izpeljano, poprašuje Vari, znamnje nepremišljenosti, ali pa tudi nezna-nosti z našimi potrebami, z našimi zadevami in zahtevami ? Ni li to znamnje nekega natolcvanja in podtikanja namenov, ki so narodu slovenskemu kar čisto neznani? Ali ni poslednjič takšno modrovanje celo znamnje Slovencem neprijazne, da ne rečemo sovražne volje? In ali bi ne bilo bolje za take ljudi, da bi molčali, namesto da govore in pisarijo ? Če mnogi Nemci in Lahi imajo posebne, večkrat čudne zapopadke v zadevi narodnosti svoje, in na take zapopadke operti rogovilijo; Slovenec z njimi ko takimi nima nič opraviti".
Prav tako razlaguje 1. 1865 št. 8—11 pravila o tem, kar kaže naslov: „Enakopravnost in terpnost v zadevi vere in narodnosti", češ: »Prizanašljivost in terpnost ste dve neogibno potrebne reči. Da pa bote tudi v pravi prid, oljka miru in vir vzajemnega po-razumljevanja, in tako pot do resnice večno veljavne, voditi ju mora resnico — in pravicoljubje v vedni zvezi z ljubeznijo keršansko". (Str. 76.) — Kedar je bila prišla na svetlo »Fabiola Wisemanova", čuli so se tu in tam glasovi, naj bi slovensko priobčila naša Matica. Tem nasprot prinese neki časnik slovenski opazko, da bi »Slovenska Matica" hirala, ako bi se s takimi knjigami pečala. To pa je verlega rodoljuba tako razvnelo, da je v štirih jedernatih sostavkih v Danici (1. 25 — 30) razkazal: »Fabiola Wisemanova je knjiga zelo zelo mikavna, prijetna, pa tudi izverstna in podučna, in pa ne samo za priprosto, temveč in še posebno za izobraženo in omikano ljudstvo", in to resnico skazavši sklepa svoje sostavke z besedami: »Hirala bo Matica? Mi smo druzih misel, in z nami gotovo vsi pravi rodoljubi .... Hirala pa bi gotovo in brez dvombe, ako bi se tako dalječ spozabila, da bi vrivala vernemu slovenskemu narodu knjige, nasprotne duhu keršanskemu, ki v Fabioli tako sprelepo in prijetno veje; kajti Slovenec je veren in ne terpi, da bi se mu skrunila nar svetejša svetinja, to je: sveta vera — z neverskimi, keršanstvu nasprotvavnimi čenčami. To so naše misli, naše prepričanja, pa tudi misli naše so, da ta, kdor knjigo Fabiolo sodi po zgoraj omenjenem načinu, je ali siromak ves poverhen in neveden, ali pa slaboveren in malo vreden". —
Nasproti novodobnim kričačem: »Proč s konkordatom, civilni zakon naj veljavo ima, šole naj se cerkvi vzamejo in posvetni oblasti izroče, s premoženjem cerkvenim pa naj se deržavni dolgovi poplačajo" — je z neko Sveto vnemo pisaril Vari 1. 1867 na pr. o »Vestni svobodi" (1. 34), 1. 1868 največ v prilikah modro pojasnovaje, kolika »Krivica" (1.4), »Nespamet" (1.9—11), iu celo koliko »Bogokletstvo"

(l. 21. 22) je ono kričanje in dejanje, kar povzema koj v perveto spisu na koncu v prekrasno razširjenem stroku:
»Če je pa temu tako, in katoličan spoznava, kar mu kakor verniku tudi drugač ravnati mogoče ni, za svojo voditeljico v verskih zadevah edino le cerkev, katera je učivna in v svojih posvečenih služabnikih v tesni zvezi z Rimom; če mora človeška volja zarad svoje spačenosti omejena biti, kolikor se to strinja z vrednostjo in veljavo človeka ko stvarjo z umom in prosto voljo obdarovano; Če se keršanska vest bistveno loči od nekeršanske, in je enoglasna braniteljica pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske; če se versko prepričanje ne da človeku z zunanjo silo prepričavno vriniti, in glasujoča se vest ne omamiti, in je za to le znanstveno polje odločeno, in sme vlada ravno zarad tega prosto voljo le toliko omejevati, kolikor je to k zverševanju telesnega in dušnega blagra neogibno potrebno, in kolikor to vrednost in veljava človeka pripuša; je vladi sveta dolžnost, ne le telesni in duhovni blagor deržavljanov po zmožnosti in vestno poskerbljevati, ampak tudi njih skerbi, njih prizadevanja po večni sreči ne zavirati; če so kristjanje, če so katoličanje naj zvestejši deržavljani; če je cerkev niavna naprava, toraj že samo na sebi po svojem bistvu svobodospoštovavna, ki vsakega rada in z veseljem sprejme, kateri se ji zaupa, pa nikomur sile ne dela, kateri je spoznati in poslušati noče; in če je cerkev poslednjič učivna, od zgoraj od Boga vtemeljena in pooblastena, so verske resnice, ker božje, nepremenljive in nedotakljive, in imajo v cerkvi le cerkveni služabniki v to nalaš posvečeni in pooblasteni govoriti in učiti: kakšna je potem svobodnjava, liberalnost tistih kričavcev po vestni svobodi, kateri se vernim deržavljanom ko učeniki in preroki nepoklicano vsilujejo, šole od cerkve tergati hočejo, sveti zakrament zakona odstraniti želijo, ter tirjajo, da bi več kot štiri in dvajset milijonov vernikov v verskih in vestnih zadevah, ali hočejo ali nočejo, se njih volji podvrgli, cerkvene pravice pa zanemarili? Niso morda taki, da si tudi vedno po svobodi kliče, zatiravci prave in pametne svobode? Kdo bo to tajiti se prederznil? Toraj z obraza krinko, in pokažite se vi kričavci brez šeme vernemu svetu, da ta zve, kdo ste vi njegovi prijatelji! Na čelu se vam bere z rudečimi čerkami pisano, da vam je keršanstvo tcrn v peti, da ste se-bičniki, mučitelji vesti in zaresne svobode, sužnji mesenih strast in slast I
—	Take verni keršanski svet miluje, njih naklepe pa zametuje, s takimi posebno verni naš slovenski narod nič opraviti nima". (1867 str. 274—5.)
»Christianus mihi nomen, Catholicus cognotnen" — to je edino stališče, s kterega se prav bere in utneva sveto pismo. Na tem stališču pa časih niso še katoliški učeniki, kteri preveč brodijo po drugo-verskih knjigah. Tako je na pr. sicer duhoviti Mihael Verne (1797
—	1861) v potovanjih svojih — bodisi v Rim bodisi v Jeruzalem —
marsiktero povedal bolj po klasikih poganskih in pisateljih nekatoliških. L. 1858 je v Novicah 1. 39 str. 308 (posebej 1. 1859 str. 195) omenil Betulije in povedavši, kako je Judita po sv. pismu umorila Holoferna, pravi:
„To je Juditina slava. Nekteri jo visoko čislajo in povzdigujejo. Al take — z nevarnostjo ženske sramožljivosti in čistosti, z zvijaško izdajo in z navratnim umorom pridobljene slave ne gre povzdigovati! Saj se nahajajo brez tega v vseh časih, zlasti pa v sedanjih vertoglavi prenapetneži, ki z izgovorom, da hočejo domovino svojo oprostiti in osrečiti, posebno vladarjem po življenji strežejo. Kar ni prav, ni prav, ko bi tudi desetkrat v svetem pismu stalo!"
Temu nasprot pa spiše verli Juri Vari koj takrat o J udi ti so-stavek, kteri — znamenit v pretanki stvari celo neduhovnom — doslej menda še nikjer natisnjen — naj priobči se ves v tedanji obliki v ta namen, da se resnica prav spozna, kako namreč je s kerščansko-katoliškega stališča presojevati dotična dogodba.
„Spisatelj „Potovanja po izhodnem ali po jutrovih deželah" je v 39. listu Novic 1. 1858 izrekel svoje misli v zadevi svetopisemske vdove Judite in njene slave, ter tistim zameril, ki jo povzdvi-gujejo; njo samo pa obdolžuje navratnega umora ter pristavi: „Kar ni prav, ni prav, ko bi tudi desetkrat v svetem pismu stalo". — če je omenjeni spisatelj smel te svoje misli Slovencem očitno razodeti, bo potem gotovo tudi meni pripušeno, v ravno tej zadevi svoje misli naznaniti, piše J. Vari. Te pa so te-le:
Slišim od Judite, vender ne kakor kristjan, ampak v pervo ko racionalist, brez keršanske vere, brez keršanskega čutila, vender skoz in skoz ko spošten mož, brez vse tudi nar manjši enostranosti, slišim tedaj ko taki od te vdove le samo toliko, da je šla v šotorišče sovražnikov, da se je tukaj hlinila, ko da bi jim hotla mesto Betulijo izdati, in da se je mlada in zala s svojo gladko in sladko govorico načelniku prikupila, po noči pa mu glavo odsekala, in se potem na tihem zopet nazaj v svoje rojstno mesto vernila, tako bom mogel spoznati:
1.	Da mi je njena spoštenost dvomljiva, kajti mlada, zala vdova se nališpa, gre med sovražnike, in se prikupuje načelniku z mnogimi obljubami in sladko priliznjeno besedo.
2.	Več od tega, kar načelniku pripoveduje, ni res, je zmišljeno, je laž.
3.	Judita je Holoferna v resnici navratno umorila, je tedaj morivka. Vender, desitudi vse to spoznati moram, ji neke serčnosti odreči nisem v stanu.
Tako sem prisiljen soditi Judito, ako od nje in njenega početja le poverhoma slišim. V vse drugi podobi pa se mi ta vdova pokaže, ako mi kdo prigodbo bolj natankno pripoveduje. Tu slišim zdaj in zvem:
1. Holofern je sklenil, vso Judejo podvreči kralju Nabuhodonozorju, in namen njegov je bil, siliti vse ljudstvo, svojega Boga zatajiti, ter imenovanega kralja ko boga spoznati in častiti.
2.	Strah in groza sta šla pred njim. Kjer koli se mu niso podvergli, tam je ropal ta vojskovodja in moril, drevje sekal, in vinograde pokončaval.
3.	Ko stopi Holofern s svojo grozovito armado na Judovsko zemljo, se mu Judje ustavijo, in terdnjava Betulija mu svoje vrata zapre.
4.	Holofern žuga ves razkačen, da hoče mesto razdjati, in vse po Judeji pokončati.
5.	Sovražnik dene mesto Betulijo popolnoma na suho, in mestjani so na tem, žeje poginiti.
6.	V svojem obupu in strašni stiski sklenejo Betuljani, se, ako jim v petih dneh pomoči ne bo, Holofernu udati, ter vrata odpreti, pripravljeni, raji nagle smerti pod mečem umreti, kakor pa počasi grozovite žeje pojemati.
7.	Bi se bilo zgodilo to, cela Judeja bi bila od Holoferna podjarmljena, in kdo ve, kake morije bi se bile pričele, tempelj pa bi bil ali razdjan ali pa oskrunjen z malikovavstvom.
Stalo je, vse to doprinesti, 120.000 pešcov in 22.000 konjikov pod poveljem razkačenega načelnika sovražnikov.
Slišim tedaj vse to, in zvem, da ni od nikoder nobene pomoči, da je vse obupalo, in da je v tem splošnem obupu ena sama mlada in zala vdova, ki ne obupa, temveč starašine k sebi pokliče, jim njih maloserč-nost očita, ter na ravnost razodene, da je sklenila, sovražuika zmagati, in celo mesto in vso Judejo grozne osode oprostiti; zvem, da ta vdova od mestjanov druzega ne tirja, kakor to, da jo izpuste z njeno deklo iz mesta, in da naj med tem, ko je ona med sovražniki, molijo za srečin iztek njenega početja; in zvem, da se ona v resnici poda, spremljana od svoje služabnice, v šotorišče sovražnih oblegovavcev, in da ve tu načelnika tako prekaniti in premotiti, da ji vse zaupa; zvem, da se tega zaupanja vdova posluži, in Holofernu spijočemu glavo odseka, da jo poda svoji dekli s poveljem, jo v vrečo skriti, in da greste potem obe z glavo v vreči skoz celo nezmerno šotorišče sovražnikov, in srečno pridete spet nazaj v mesto Betulijo; in zvem, da je sovražna armada, viditi svojega načelnika obglavljenega, groze prevzeta in krepko od Judov sprejeta se v beg spustila, in Judovsko zemljo zapustivši zbežala, Judeja pa oprostena ukala; potem ne morem drugači, ko se čuditi nad serčnostjo te vdove in povzdvigati nje patriotizem, nje redko ljubezen do rojstnega mesta in vse domovine. Šla je med sovražnike z znanim naklepom. Kako lahko bi se bilo zgodilo, da bi ji načelnik Holofern ne bil verjel; da bi bil njene naklepe spregledal, in jo zato spoznal, kar je v resnici bila! Kako lahko bi ji bilo njeno početje spodletelo! In bi ne bilo mogoče bilo, da bi jo bili z glavo v vreči v šotorišču zasačili? In ko bi se bilo kaj takega prigodilo, bi ne bila ljuta smert njena gotova osoda? Vse to si je Judita lahko mislila, vse to ji je bilo znano, in vender gre in se poda v sredo nezmerne sovražne armade s terdnim sklepom, svoj namen speljati, in ko bi tudi svoje življenje darovati imela. In kakšen je bil
ta namen? Mesto Betulijo oprostiti in z njim celo Judejo pokončavnega sovražnika, rešiti pa ljudstvo žalostne osode, ter ga obvarvati norčavega malikovavstva. Taki blagi namen speljati, in z nevarnostjo lastnega življenja speljati, zamore le resničin patriotizem, le junaški pogum, le sveta ljubezen do domovine svoje. Zvem pa še, da ni bila ta vdova le zalega obličja, temveč še lepši duše, da je bila sploh spoštovana, in da ga ni bilo, kateri bi bil kaj slabega od nje povedati vedel; zvem da je bila vsa pobožna, in da je, desravno silo bogata, ojstro ko spokoroica živela; potem mi zginejo vsi dvomi v zadevi njene moralne strani. Judita mi je sraniožljiva, čista. spoštena, ter visocega spoštovanja vredna vdova. In je ona to, sem si (udi ;vest, da bi bila pripravljena, raji umreti, ko svojo »poštenost zgubiti, kakor je bila pripravljena, samo sebe za domovino darovati.
Pa, Judita je Holofernu govorila reči, ktere si je zmislila, in so bile neresnične? To se ne more tajiti, in laž ostane laž; vendar pa ne smem nikakor zdajni čas in minule liekdajne stare stare čas<* po enem kopitu soditi; moralni zanmeni so dandanašin vse popolniše dognani, vse čistejši, kakor so bili v davnih, davnih časih Juditinih. In ni morde mogoče, da so imeli takratni ljudje po svojih krivih, še ne zadosti raz-svitljeuih zaumenib. laž pripušeno v zadevah kake posebne sile? Ali, ako je bilo na tem, z neresnico kaj posebno koristnega doseči? Ali tudi takrat, kadar je bilo na tem, sovražnika prekaniti? Taki nezadolženi zaumeni pa zlo zlo Judito zgovarjajo. Pa naj bo s tem, kakor si hoče, neresnična govorica me ne more kar nič motiti, da bi polurna slavne vdove ne občudoval in njenega patriotizma, njene ljubezni do domovine visoko ne povzdvigoval. Saj občudujemo in povzdvigujemo može in njih junaške dela, ki niso morde le kake neresnice izgovorili, temveč so bili bolj ali manj sužni hudih strast, in prijatli nerednega, nikakor hvale vrednega življenja. Alkibiad je bil zapravljiv, nečimern, prevzeten, kri-vičin, razujzdan; Aleksander veliki je bil morivec svojega prijatela Klita, mož razujzdanega vedenja in pravi vkoreninjeni pijanec; in vzamemo Napoleona pervega, da se ozremo tudi v naše čase, bil je ta siloviti vojšak mož, pa ne mož beseda, bil je nezmernega napuha, in človek, kateri je s svojim verskim prepričanjem lahko mišljeno norčeval. Vender slava teh mož bo ostala, kakor dolgo bode svet stal. Pri vsih njih napč-nostih ostanejo oni možje, kteri so le redki na polju zgodovinskem; in pogum, njih junaške djanja bode svet občudoval ven in ven. Občudujemo in povzdigujemo pa te može, in sicer po pravici, zakaj bi ne smeli potem junaške Judite ko oprostiteljice cele Judeje čislati in povzdigovati, nje, ki je bila vsa pravična in spoštena, in je edino le se v tem nekoliko zadolžila, da se je, svoj blagi, slavni namen doseči, nekaj neresnične govorice ali laži vdeležila?
Ali Judita je bila navratna morivka načelnika Holoferna? To je ona bila, ako premaganje sovražnika s pomočjo zvijače v vojski to ime zasluži, sicer pa ne. Judita ni ravnala iz kakih privatnih vzrokov, morda zavoljo osebnega razžaljenja, ali iz osebnega maše vanj a; temuč vodila je mlado vdovo pri speljevanju njenega naklepa edino le ljubezen do njene rojstne dežele in domačega ljudstva. Kar stori, stori v vojsknem času in nad sovražnikom domovine, in sicer v blagor ravno te domovine in njenega ljudstva. Z nezmerno armado se ni mogla nežna vdova osebno vojskovati, tudi ne zmagati načelnika v dvoboju; kaj ji je torej storiti? Posluži se zvijače, in ta se ji obnese: načelnik je umorjen, sovražnik premagan, in cela dežela sužnosti rešena in oprostena. Ne zmagovavki je zvijača zameriti, temveč sovražniku očitati, da je tako lahkoverin in poželjiv, da se da od ženske lepote prekaniti ter zariniti v pogubo in smert. Ali pa je morde ta zvijača kaj drugačna od zvijač, kakoršinih se poslužujejo v vojskah še dandanašen? Se li ne sliši v vojski, da le ene takih zvijač omenim, da se v časih kak cel oddelek sovražne armade zvijaško slepi in moti ter zapelje v kako sotesko, v kako močvirje, ali v kak drug kraj, v kterem si ne more nikakor več pomagati, in v takem stanu je preslepljeni oddelk posterljen, posabljan in pokončan. Sto in sto in vse več jih pri taki priložnosti pade, in vender je načelnik, kateri je sovražnika zvijaško premagal in vničil, občudovan in povzdvigovan. Nikomur ne pride na misel, da bi bilo to navratna morija, in vender kaki posebni razloček je med to zvijačo in med Juditino? Judita je Holoferna v spanju umorila, in Holofern se ni mogel braniti; tu pa so sovražniki sicer bedeli, pa bi'i so v tpkem k,-aju, v takem stanu, v kterem, desiravno bedeči, se tudi niso mogli braniti, ter so bili brez milosti postreljeni in pobiti. Judita je umorila ljutega, žugajočega načelnika sovražne aimade; tu pa so bili, tudi ne v junaškem borjenju zvijaško pobiti vojšaki, ki so prisiljeni na vojski služili, in bi bili veči del raji mirno in tiho v domačih krajih živeli. Judita je z vsmertenjem Holoferna obvarvala vso svojo domovino žalostne osode; z zvijaškim pokončanjem sovrpžnka v vojski pa se v časih diuzega ne doseže, ko kako pomanjšanje sov i p",ne aimade, ali celo le slava načelnika, ki je sovražnika prekar" in pokonča'. Kpkšen razloček je tedaj med eno in drugo zvijačo, če vse tako prevdarimo, kakor se nam samo na sebi kaže, in brez vse enostranosti ? Zvijača je zvijača, naj bo te aH druge baže, in v vojsk' navadna. Ako se pa načelniku za zlo ne jemlje, ki je sto in sto vojakov le zato, ki morajo v vojski njegovi sovražnik' biti, zvijaško pobil in pokončal; zakaj bi se toliko Juditi zamerilo, da je protivnega Holoferna vsmertila spijočega, s tem pa opros^la svojo domovino? Se li vojaški zviti načeln;k tud' dandanašnih dni povzdviguje, desiravno je zvijaško sto in sto ljudi pomoril; zakaj bi se ne smela zala,
Juri Vari.	•	5
pa tudi pravična, spoštena in serčna vdova Judita povzdvigovati in čislati, ker je v svojem patriotizmu enega samega, kaj pa da silovitega sovražnika pretantala in spijočega vsniertila, tako pa svoje ljudstvo nezmerne nadloge rešila? Le krivi, prazni humanizem, in svojeglavna prenapetost ji bi dolžno spoštovanje odrekla. — Tako bi mislil in sodil racionalist spoštenega jedra in brez vse enostranosti.
Pustim pa zdaj racionalista na stran, in se pokažem v svoji pravi podobi, kar v resnici sem, namreč katoličan skoz in skoz, ter ne slišim le pripovedovati od Judite, ampak vzamem sam bukve v roko ter prebiram to prigodbo, in sicer prigodbo v svetem pismu zapisano: a potem se mi odpre nova stran, od katere, in od katere edino le imam to prigodbo vzeti. Zdaj vidim, da je bila Judita tako rekoč orodje v rokah božjih, da je Bog po nji svoje ljudstvo Asirske sužnosti oprostil, in da blaga vdova ni iz lastnega nagiba, ampak po božjem navdihnjenju zver-šila to oprostenje. Nič več se mi ni treba bati za njeno poštenost; znajdla se je pod božjim varstvom, in pod brambo božjo je bila brez nevarnosti nje čistost. Judita mi je zdaj ne le pobožna, ampak tudi sveta vdova, mi je pokorna služabnica božja, serčna, pogumna junakinja, polna ljubezni do svoje domovine, pa še vse bolj vneta v ljubezni do Boga, svojega stvarnika in Gospoda, žena, vsa božjega strahu navzeta. Sicer je zmišljene reči, je neresnico Holofernu govorila, pa njeni moralni zaumeni niso bili keršanski, in tudi biti mogli niso, niso bili dognani, čisti zaumeni; živela je v času dolgo pred Kristusom, in lahko je bila v zmoti, da je laž v njenih okolišinah pripušena. Umorila je protivnega načelnika sovražnikov v spanju, pa kakor poslanka božja. In kakor tako kdo jo bo upal obsoditi ? Je li pozemeljskim kraljem pripušeno, se znebiti nevarnih ljudi, bo mislim tudi kralju kraljev, bo stvarniku nebes in zemlje, ravno tako pripušeno s smertjo Holofernovo izvoljeno ljudstvo sužnosti obvarvati. Ali pa bo morde stvar stvarniku odkazovala pot, po kateri ima svoje sklepe speljevati ? Ne sme On, ki je Gospod življenja in smerti, človeku po ženi v spanju življenje odvzeti, človeku, kteri je na tem, ptujo, sveto deželo podjarmiti, spoznanje pravega Boga zatreti, in norčavo malikovanje vpeljati ter ljudstvo siliti, enega človeka, kralja Nabuhodonozorja ko Boga častiti? Kdo se bo prederznil, s svojo kratko pametjo neskončno božjo pamet soditi? Kdo je v globočino božje modrosti in previdnosti viditi v stanu? Nam, omejenim stvarem tukaj na zemlji, je marsikaj tamotno, nezapopadljivo, in še le, ako srečno v večnost priromamo, se nam bo razsvetlilo in razjasnilo, popolnoma vender neskončnosti božje nikdar razumeli ne bomo, ker omejeni stvari je nemogoče, neomejenost, neskončnost zapopasti; in ravno v tem, da bomo ven in ven, celo večnost, brez prenehanja božjo neskončnost in njene čuda spoznovali in občudovali, obstoji ena stran rajskega izveličanja. Dosti
nam mora toraj tukaj na svetu biti, da vemo, da je to božja naredba, božje delo, božji sklep; in vemo enkrat to, tako se moramo v ponižnosti podvreči, ter sklepe božje, in če so nam tudi še tako nezapopadljivi, moliti, ne pa tistih po svoji kratki pameti meriti, ali celo zametovati. To je stopnja, na kateri stoječ blago, sveto vdovo Judito in njeno djanje ko katoličan sodim in soditi moram, in z mano vsaki resnični katoliški kristjan. In ravno, ker pisatelj: »Potovanja po izhodnem ali po jutrovih deželah v letu 1857" tega storil ni, ga milujem iz celega serca. „Dixi et salvavi animam meam".
Rad je imel Vari poštene domače časnike, pisaril in poročal vanje o raznih stvareh; tako na pr. je že 1. 1850 v Slovensko Bčelo v Celovcu priobčil iskren spis: »Šole na deželi morajo slovenske biti" (str. 142 — 147); »Moja domovina" (pesem str. 168); v Zg. Danici 1. 1854 o duhovski 501etnici knezoškofa Antona Alojzija; 1. 1855 o sprelepem daru (20.000 gld.) neimenovanega dobrotnika za uboge naše škofije po apostol, vojnem vikarju J. M. Leonhardu; 1. 1863 o praznovanji 18stoletnice sv. Mohorja pri sv. Mohorji v dekaniji Moravški; o Matici duhovnom ob času resnične potrebe na pomoč, ktero je sam nasvetoval, podpiral, druge za njo pridobival, in ktera po njegovi želji lepo napreduje.
Isto leto je pisal (št. 26) o smerti in o pogrebu slovečega Tuhinjskega fajmoštra, slepca pesnika L. Dolinarja (r. 1794, u. 1863), ter o njem posebej pravi: »Kakor človek je bil ranjki pri prostega vedenja, ponižnega in preblazega serca; kakor duhoven je bil ves doma v zgodovini, v svetem pismu in v patristiki; kakor dušni pastir neugnan v svojem svetem poklicu, pravi oče sebi izročenim vernim . . v bolezni pravi Job . . Rojen Ločan bil je pravi narodoljub in zvest Slovenec. Ko je še vse terdo spalo po slovenski zemlji in je le sem ter tje kak rodoljub bolj na tihem čul in slovenšino gojil, pred štirdesetimi leti že je ranjki skladal pesme v predragem maternem jeziku, in napravljal napeve, ki še vedno svojo veljavo v cerkvi imajo, in jo tudi brez dvombe ohranili bojo. Kar je bil ranjki slavni Rihar ko skladatelj v višem pomenu, to, bi rekel, bil je Doli nar v ljudskem i. t. d." (str. 204.)
L. 1865 je poročal o spominku Vegatovem v njegovem rojstnem kraju in o dotični slovesnosti, češ, Juri Vega (r. 1754, u. 1802) je bil, ki je razkazal laž starega latinskega pregovora: »Inter arma silent Musae", v sredi vojske na vojnem polju doveršivši eno svojih klasičnih knjig (str. 234). — L. 1866 je pisal o pogrebu Dobskega fajmoštra, Gašperja Švaba (r. 1797, u. 1866), kteri — zvest in blag prijatelj, dobrotljiv in gostoljuben, vesten in skerben dušni pastir — je pečal se nekoliko s slovenščino ob času, ko je narodna zavest po Slovenskem še terdo spala, spisal in na svetlo dal pridige v domačem jeziku i. t. d. —
Dopisoval je J. Vari iz Krašinje neko dobo jako marljivo v »Triglav" (Zeitschrift fiir vatevlandische Interessen I. — V. Jahrg. 1865 — 70) o domačih zadevah, duhovskih in narodnih; skoro največ o stvareh, o kterih je razlagal svoje misli in nazore v Danici po slovenski, pisaril je v Triglav po nemški v dokaj lepi in krepki besedi. — Vstanovivši se v V e 1 e s o v e m je koj jel popisovati svojo novo duhovnijo, znamenito v zgodovinskem in naravskem obziru, in priobčevati sostavke po Danici 1. 1871 št 1 — 14, kar je nekoliko pomnoženo potem tudi v posebni knjižici na svetlobo dal z naslovom:
Velesovo, božja pot na Kranjskem. Samozaložba. Natisnil Rud. Milic v Ljubljani. 1872. 1. str. 40 v 16°. — Predgovor se glasi:
■ V splošni zmedi in pri spačenosti sveta, v kterej se Bog taji, keršanstvo napada, resnica zaničuje, človeška vrednost znižuje, vse versko meša in le laž in krivica gospodujete, je veselo in prijetno za njega, kteremu še verno serce v persih polje, viditi ljudstvo, tako priprosto ko tudi izobraženo, cerkve obiskovati in v njih svojega toliko od hudobnega sveta žaljenega in zaničevanega Boga in stvarnika vsega, kar je, moliti ter v vsi ponižnosti čestiti. Ta verni, keršanski duh se razodeva še posebno živo po božjih potih, kar imamo tudi tukaj pri nas v Velesovem priložnost opazovati. Sicer zastaja nekoliko let sem ta božja pot, vender pa, od spomladi do pozne jeseni vsako leto, je še zmeraj več ali manj romarjev viditi, kateri v vsi vernosti in ponižni pobožnosti Marijo časte in se ji priporočajo, pa tudi za sprožene in prejete milosti zahvalujejo. In takim vernim v podučenje in v nedolžni in sveti kratkočas, če tudi morda nejevercem v nejevoljo, gotovo pa ne v škodo, podajam tukaj nekoliko verstic zarad Velesovskega samostana, cerkve in Matere Božje — vse pa trojnoedinemu Bogu na čast, Mariji v slavo, vernim pa v krepčanje keršanskega duha. Da bi se tudi to zgodilo!
Velesovo, na Velikonočni torek 1872.	Župnik Velesovski.
V knjižici se opisuje v razstavku I. Kraj in okolica. II. Samostan. III. Cerkev. IV. Pripovedka. V.—VII. Vstanovitev. VIII. IX. Čudeži in milosti božje: a) Terdovraten bolnik; b) Utonjenec; c) Mertvi otrok; d) Nevslišana prošnja; e) Gospodinja; f) V vojake siljeni mladeneč; g) Cerkveni tat; h) Otrok z Štajerskega; i) Slepa žena; k) Kupec. X. Pesem. („0 Marija, vredna vse časti, — Vir, studenec božjih milosti, — Bog te je povzdignil nad vse — Tu, in tamkaj nad nebeščane. — Samostan Velesovski te rad, — Prav veselo kliče svoj zaklad i. t. d."). Sklep knjižici pa pravi:
»Še so sim ter tje taki, ki so še po starem samostanu hodili, in se ga še dobro spominjajo, tudi vedo še marsikaj od svojih starišev v zadevi gospa domirikanaric, in od svojih dedov zastran zidanja novega samostana, ker stari očetje zdaj živečih starih ljudi so v svoji mladosti tlako pri stavljenju samostana delali, in marsikaj znamenitega svojim otrokom, in ti spet svojim ali zdaj živečim že postarnim mlajšim pripo-
vedovali. Taki pa, kteri so kaj z lastnimi očmi vidili, ali saj iz ustnega izročila kaj vedo, zginjajo bolj in bolj, in kmalo ne bo nikogar, kteri bi vedil povedati kaj več zanesljivega od Velesovega. Izvirni spisi so se skor, da vsi pogubili in pokončali, če se še to malo, kar je ostalo, kako pogubi, potem ni vira, iz katerega bi se kaj zanesljivega o Vele-sovem poročati zamoglo, kar bi bilo gotovo obžalovanja vredno. Da bi se tedaj kaj takega ne pripetilo, smo tukaj in v Danici po izvirnem pismu in iz zanesljivega ustnega sporočila Velesovo in njegove prigodbe kolikor toliko popisali in pozabljivosti oteli. Lineola ducta, ne memoria penitus oblivioni tradatur: Čertice te so napisane, da se reč popolnoma ne pozabi". —
Ves vnet za sveto katoliško cerkev je Vari vzlasti gorel za milega Pij a IX., o čegar papeže vski 251etnici je iz Velesovega pisal v Danico 1. 1871 str. 208; še priserčniše pa 1. 1872 št. 33. U o „Pobož-nosti za sv. Očeta", o kteri je k Mariji v Velesovo priromalo do 8000 slovenskih vernikov iz 9 duhovnij z 18 duhovniki, brez dvoma spridoma, in o tej priliki so nad srednjimi vratmi v cerkev Velčsovsko v podobi polomeseca okrog zlate papeževe tijare v velikih rudečih in plavih čerkah na belem polji lesketale se naslednje — se vč da — njegove verstice:
Peter! Ti si skala — Cerkev bo ostala;
Ker Marija — Var'je Pija —
Svet modruje — Bog pa čuje.
S Pijem vred je boril se Vari zoper slabo, zanikamo Časopisje v kterem si bodi jeziku (Dan. 1873 str. 279), in kakor istinit katoliški narodnjak je vesel iz Velesovega pozdravljal po duhovnih vajah v Ljubljani vstanovljenega „Slovenca" ter koj jel vanj dopisovati o stvareh, ki so tedaj poprijemale mu serce. — Labudnica njegova bila je „Šola", o kteri je iz Velesovega pisal 6. dec. 1873 v št. 23—25 na pr.:
„.. Šola dandanašnja je hči ravno vladajočega posvetnega duha, kar bi pa izključljivo ne smela nikdar biti . . . Šola mora biti kraj, kjer se mladost uči, kar vediti mora, da bo na svetu shajala in pošteno preživela, in sebi in bližnjemu časni in večni prid pripravila. To pa zdajne šole niso, ker niso 1. pametno vpeljane, ker so 2. od cerkve ločene, in ker je 3. vsa šolska osnova bolj vnanja morilna formalnost, kakor pa zaresni oživljajoči šolski duh ... To je vse prav lepo, pa stroj se tem lože popači, čem umet-niša je njegova sostava, piše v tretjem odstavku. Kdor pozna kmečke okolišine in kmeta samega, tudi ve, koliko se sme od krajnih šolskih zborov pričakovati. Pa če tudi vsi ti sveti zborujejo in svojo dolžnost store, če tudi nadzorniki res vestno in pridno obiskujejo šole, se na vse zadnje vendar le to doseže, da je vse lepo na papirju ter se vradniško
odlikuje, reč sama pa trpi in otrokom vse to le malo hasni, če učitelj ni kakor bi moral biti. Učitelj je prav za prav duša šole, in kakoršen učitelj, taka šola. Učitelj brez vere, brez kršanskega duha ne zna src blažiti, ni zmožen otrokom vcepiti pravo nravnost, jih napeljevati k primernim potrebnim vednostim ter jih voditi po poti resnice in pravice pod vodstvom svete ljubezni . . . Toraj skrbite le za to, da bodo učitelji kršansko izrejeni in izobraženi, pa tudi dobro plačani, da bodo verni, vestni in za svoj poklic vneti, da ne bodo le samo dosti učeni, ampak da bodo svoj učiteljski stan tudi ljubili in spoštovali . . . Po tem načinu bi ne bilo treba ne krajnih, ne okrajnih šolskih svetov, odpadle bi vse nepotrebne pisarije, umetni šolski stroj bi se razvozljal in poravnal v gladek naraven pot izobraževanja in napredovanja; zadostil bi edino šolski nadzornik z nekterimi pomagavci i. t. d. S tem končamo danes svoje razloge, piše Vari o sklepu, ne končamo pa šolskega vprašanja, ker če bi hoteli pretresovati vsestransko in temeljito, bi cela knjiga narastla, ki bi pa daleč presegla prostor časnika. Kar smo tukaj povedali, smo le po večjem omenili in le zato, ker vidimo na deželi reč od blizo, na deblu, pri korenini; pisali smo, ker vemo, da tukaj na svetu ni nobena reč večna in nejenljiva, toraj tudi zdajna brez-verska šola ne. Časi bodo prišli, ko bode tudi ta postava prenarejena, in o tem prepričanju bi radi že zdaj nektere pomanjkljivosti zdajne šole omenili na prid in korist šole same in njenega namena. Namen je dober, da bi le tudi kaj vspeha bilol K sklepu le še eno vprašanje: sme učitelj brez nevarnosti, službo zgubiti, pri mrtvaškem opravilu, pri biljah in med pogrebom navadno petje prevzeti, ali ne" (Slovenec I. 25)?
Sluteč svojo bhžnjo smert je popraševal mož tu morebiti že sam o sebi, glede na razmere v Velesovem, kajti malo tednov potem prinese „Slovenec" (in za njim Danica str. 88) v II. 1. 29. št. 7. marca brez najmanjše spomenice kratko, pa žalostno naznanilo:
Umeri je č. g. Jurij Vari, župnik v Velesovem 5. t. m.
Na božji poti v Velesovem dušni pastir je jel ranjki to, kar se godi v sedanji dobi po novopoganskem svetu glede na romanja nasproti dotičnemu vzvišanemu nauku katoliškemu, popevati v živih slikah naravnih in zgodovinskih, v posebnih pesmicah, da vsa pobožna povestnica ne bi bila presuhoparna. Že je spev doveršil, prepisal, hotel menda ponuditi družbi Mohorjevi; kar ga smert prehiti, in v rokopisu ostane trud, ki ga morebiti Z g. Danica še priobči Slovencem. Spev, kteremu je naslov »Božja pot", naj se tukaj naznači le po naslovih in geslih, iz kterih je razvidna njegova pomemba, razvidna pa tudi skoro vsa pesnikova slovenska veljava.

Pozdrav solnca.
Solnce ljubo, solnce zlato, Razsvitluješ ki gorato Domovino sprelepo, Bodi mi pozdravljeno! Ti si čudno, ti si krasno, Vse oživljaš, nam pa jasno Odkazuješ sveti raj Brez preneha vekomaj. ..
2.
Planšar.
Kdor v sercu vero živo hrani,
Njemu Bog je vse ; Svet zadovoljiti ni ga vstani —
Ni ga nikdar ne. Z Bogom biti, Njemu prav služiti
Pevca so želje, Ker le Bog je, ki upokojiti Revno ve serce.
Božja pot.
Ptujec.
Zdravje, dragi dar v življenju!
Revež, kteri tebe zgubil je. Več pa še po mojem mnenju v Je, kateremu ob pamet gre. čez vse pa glej je revež ta, Kdor je vero zgubil in Boga.
7. Snid.
Gor na planini pastir stoji, Pesmico poje, za raj plamti; Pesem zveni po gorovju tje, Serčno in možko pa vero V nejeverstva zatero Brani na potu med tem dekle. Eden ko drugi obeh teh dveh Ljubi le pravo in čerti greh.
3.
Stvaritev.
Nebes in svetovi vsi, Ki leskečejo nad nami,
Zemlja in stvari na nji: Plan, dolina, hrib z gorami,
Zeliša, drevesa vse, So z vodovjem vred nam priče, Kterih ena drugi kliče, Stvarnik vsega Bog da je.
4.
Minica.
Lepa je cvetlica Živo barvana,
Lepša še devica
Z Bogom združena.
Blaga nje je duša, Čista nje je vest;
Voljo božjo sluša, Bog ji je posest.
5.
Vi š ar j e.
Glej visoko v planini verh gore, Kjer so blizo tam narodov treh meje, Lepa zala cerkvica stoji, Kjer nebes kraljica se časti. Cerkev ta je znana dalječ na okoli Po dolinah, gričih in po plodnem polji. Znana cerkev pa je slavna romarska, Klicati „Višarje" vse jo ve in zna.
8.
Zabava.
„Quod licet Jovi Non licet bovi". Dvojno svet meri reči, ker vatla ma dva, To je pregovor, ki ves še dan danes velja; Kdor se le kolkaj okoli po svetu ogleda, Zvedil bo, da je resnica ta moja beseda.
9.
Cena časa.
Len ne bodi, rabi čas zvesto, Sreča ni za tebe čas zgubljen; Čas zgubljen pa le takrat ne bo, Družiš z njim ko dober tud namen.
10.
Namen.
Namen noben ne spremeni Nikoli bistveno reči. Namen, če dober, pravo pa Še le veljavo reči da.
11.
Doslednost.
Kdor veliko zna in ve, Pa brez zdrave log'ke, Pa le sam'ga se uje, /ko baha, znaša se.
12.	15. Cerkve. Dobra vest.
Bog, ki v stvaritvi govori, da je,	Ako mirno je sercš,
In da brez Njega ni stvari,	Vest pa čista, dobra vsa,
Glasno se tudi v cerkvah glasi,	čuti se sveti bude,
Da On je tisti, ki je vstvaril vse.	In odpira raj neba.
13.	16.
Slepota.	Vkladi.
Marskteri res veliko ve,	Keč le, kateri pamet zdrava Svitlo mu je v všdah sploh, In Bog keršanski je vklad,
Kar reč pa versko tiče, oh!	Je obstoječa ino prava, Prišel ni čez a b c. Rodi stoterin, srečin sad.
14.	17.
Smešnost — mir.	Sklep.
Svet brezbožin in pregrešin,	Bog je stvarnik, gospodar ze mlje, neba,
Ti je večkrat res prav smešin;	Vse, kar koli je, vse stvar njegova je;
Marsikaj med nami on počne,	On le osrečiti more, ve in zna,
S čimur drug bi mu zameril se;	Kakor svet ne zna, ne more nikdar ne. Srečin biti če po vsaki ceni, V Bogu le je pokoj, le je mir, Pa — za dobro vest se še ne zmeni! Sreča le v Bogu zmir in zmir.
Kratko in krepko opeva v predzadnjem odstavku vklade, na kterih
operta stoji katoliška resnica nasproti posvetnemu modrovanju na pr.:
„To je nauk, pravi, to je ona resnica, Ktero kaže nam, ter je nas vera uči. Vere te pa vklad je Bog in njegova beseda,
Je nam lastna zavest, zdrava nam pamet in um; Je število čudežev, ki so se godili, brezbrojno,
Je nauka svetost, verskih blagota resnic; Je serčnost in pogum, je mir in sveto veselje,
S kterim šlo jih v smert toliko mučencev je; Je zgodovina sploh in tu še posebno cerkvena,
Ktera uči, zastonj išeš na svetu da raj; Je učenost in preiskava možakov jedrata,
Ki so resnici zvesti bili brez madeža vsi; Je lepota in blagost ravnanja in djanja
Njih, ki po veri žive — vedno Boga pred očmi; Vklad je poslednjič keršanski svet, ki verin okuša Sad keršanstva sam ceno spoznavši vesti i. t. d.". —
Razne pesniške reči.
Tako se v rokopisu glasi naslov drugemu oddelku, v kterem se vpisane nahajajo stare, že nafsnjene in še nove, prestavljene ter izvirno zložene naslednje pesmice:
»Modrijan. Zmešnjava. Lahkomišljenost mladostna. Ples. Smert. Žala po Čopu. Sklep. Svet. Pesnik. Prošnja. Na britofu. O poli noči. Sanje in resnica. Mladost pretečena. Vinska. Minljivost. Kmetje ob času suše. Ponočni čuvaj. Pogreb. V spomin. Kam? Kje? Vezilo. Pogrebec. Rolande. Samson in Dalila. Lavdon. Razvalina. Na grobu Vodnika. V grudnu. Na maternem grobu. Želje. Hudi grad. Hrepe-
nenje. Življenje. Luč in človek. Na Blejskem jezeru. Zdihovanje pijanca pred smertjo. Glas na Kranjce in njih sosede Slovane. Premislek. Spomlad. Prah. Beta. Resninstvo. Morski vihar. Volitev stanu. Minca. Ljubezen ..." —
Iz nedoveršenega tega rokopisa se vidi, kako premarljivo se je ranjki Juri Vari na slovstvenem polji trudil še poslednja leta. — Bil je jako iskren katoliški domoljub. — Bilo je 1. 1854, da so součenci njegovi zbrani v Ljubljani vzlasti po njegovem nasvetovanji slovesno sklenili, da hočejo brati, podpirati in razširjati le v cerkvenem duhu spisovane časnike, katoliški cerkvi nasprotne pa po moči odvračevati od sebe in od drugih. — Ko so pozneje 1. 1862 isti součenci, doveršivši bogoslovne šole 1. 1837, na Dobrovi obhajali svojo duhovsko 251etnico — sreberno sv. mašo, spregovoril je o prijateljskem gostovanji Vari zdravico, ktera popolnoma znači njegovega duha, vse njegovo tudi književno dejanje in nehanje. Glasila se je pa tako-le:
»Pravica je drevo mogočno, njene korenine serkajo svoj živež gori v rajskih planjavah, in veje njene razprostirajo se s svojo senco čez nebo in zemljo. —
Resnica je dragi dar nebeški, od Gospoda samega prinesen na zemljo, v blagor sploh človeški. —
Ljubezen, rajska hči spreljuba, ki lajša in slajša življenja/zemeljskega stran težavno, ona je zvesta prijatlica pravice, in resnice, vse tri so pa tisto sveto trojstvo, ki edino le kaže pravo in ravno stezo v večnosti sveti raj, so tista svitla zvezda na nebu keršanskem, za ktero hoditi mora vsaki, ki želi in hoče osrečiti v resnici sebe in vse okoli sebe. Kdor za to zvezdo hodi, kdor derži se trojstva tega, ta daje Bogu, kar je Božjega, cesarju, kar je cesarjevega, pa tudi dragi, ljubi domovini, kar ji gre po Božjem pravu na vse strani.
V prepričanju, da bomo vsi, ki smo danas tukaj zbrani, obhajati spomin tistega časa, ko smo pred 25 leti šole dokončavši na tem bili, stopiti v življenje djansko, v prepričanju tedaj, da bomo mi vsi ven in ven deržali se le tega svetega trojstva, te svitle zvezde ter se trudili za Božjo čast in za svoje in svojega bližnjega zveličanje, s tem prepričanjem v sercu velja naj ta napitnica povzdigi naše svete Matere, katoliške Cerkve, okrepčanju in vredenju obširnega nam drazega cesarstva, v blagor spre-Ijube naše domovine slovenske in v nas vsih pravo časno in večno srečo". (Vid. Zg. Danic. 1862. 1. 29.) —
»In slišal sem glas z neba, kteri mi je rekel- Zapiši: Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo! Odslej, reče Duh, naj počivajo od svojega truda; zakaj njih dela gredo za njimi (Razod. sv. Jan. XIV, 13)".
*
Juri Vari.
6
C
Anton Žakelj — Rodoljub Ledinski.
Častite ga tedej, al zaničujte Njegovo pesem, kakor prazno stvar: Le tega nikdar mi ne pozabljujte, De njega pesem je nebeški dar;
De z-njo spolnuje on, poslanec r6ku, Kar sercama naročil mu je Bog; De on v čutilih sere, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog.
Med rodoljubi, ki so vneli se po »Krajnski Čbelici in po bližnji bratovski Hrovaški", slovi Žakelj Anton, rojen 14. oktobra 1816 v Ledinah pri Žirčh nad Idrijo, odtod zvan Rodoljub Ledinski; v šolah bil nekaj časa v Karlovcu, v Novomestu, od koder prišel v licejo in v bogoslovje v Ljubljano, kjer je 1. 1839/40 v slovenščini učenec Metelkov popeval mu v Metelčici; mašnik posvečen 6. avgusta 1. 1842 je služil najprej v Gradcu pri Podzemlju med belimi Kranjci, potem v Ribnici, na Blokah, v Mirni Peči, v Poljanah nad Loko, pri sv. Križu poleg Kostanjevice, v Sostrem, pri sv. Duhu (v Velikem Ternu, Grossdorn) nad Leskovcem, kjer je umeri 26. aprila 1. 1868. In tu se je spolnilo, da je zemlja slovenska komej imela grob zanj — za pesnika slovenskega! Kar je nekdaj o Vodniku, popeval bi Prešern i o Ledinskem: „Preblečen sem kaplanček bil, — In rad sem pel, še raji pil" (Kr. Čbel. III.), in rekši: »Ledinski je bil Prešern duhoven" — povedal sem vse.
Javno se Rodoljub Ledinski pervikrat sledi v časniku »Car-niolialV." kjer je na pervi strani 1. 1841 prav po vzgledu Prešernovem po slovenski in po nemški čitati naslednja njegova pesmica:
(Novic. Ul, 39.)
Slavulj in Roža.
Nachtigall und Rose.
Slavulj poje šir planjave, Ko preblaga roža dije, De se z petja in dišave Slast združena v dušo lije.
In der Au schlagt Philomele, Wenn die holde Rose bluht,
Dass Gesang und Duft die Seele Mit vereinter Lust durchzieht.
Radostna je rože slava In slavulja pesem mila, Sej oboje je narava Le v edin namen vstvarila:
"VVonnig ist die holde Rose Mit der sussen Liederschar, Da Natur zu gleichem Loose Duft und Nachtigall gebar:

De iž nju veselje zvira,	Dass aus ihnen Freude fliesse
De okus'jo pers' Človeške	In das triibe Menschenherz,
Že sred svetniga nemira	Dass zum Theil es schon geniesse
Kaj od radosti nebeške.	Himmelslust im Erdenschmerz.
V Novicah pa se pervikrat imenuje 1. 1844 št. 7, kjer v pogovorih vredništvo gosp. Rod. Ledinskimu spoznava, da je že dolgo dolgo želelo tudi od njega kaj prejeti, in ker mu je njegova pesem draga, da se mu priporoča, naj dopisuje bolj pogosto i. t. d.! Po tej opazki bi človek sodil, da je v istem listu že s podpisom L-c t. j. Ledinec njegov:
Dober svčt za pustni čas.
Hočeš u zakon stopiti, Hčerko za ženo dobiti, Mamko poprej Dobro poglej! Je mamka le pridna ženica, Bo hčerka nje prava desnica.
S to pesmico se vjema povestica »Dota vboge neveste" (400 lepih sadnih drevesic Veselove Rozalike blagovitnemu ženinu — kmetu Šimnu, št. 36), pa tudi nekaj besednih vganjk z istim podpisom (str. 84. 88. 148) i. t. d. Vendar z očitnim imenom »Rodoljub Ledinski" se nahaja perva pesem v Novicah 1844 št. 15 pod naslovom: »Pesem v setvi", v kteri se naše življenje tu in tam pomenljivo primerja setvi ter sklepa z besedami:
Kdor to setev obžaluje, Vervaj: večno ne trohnuje, Kar umerlo je zmed nas; Umerjoči prah telesa Klije v jami za nebesa — Sad za vekovečni čas!
Ponatisnil je to pesem J. Macun (Cvetje 1. 1850 str. 27); Miklošič (Gimnaz. Ber. V. 1853 str. 37); Janežič (Cvetnik II. 1867 str. 136). — Druga njegova pesem je brati v Novicah 1. 1845 (III, 31); „Razne pota" (Kmetam), in tretja (III, 39): „Zaničeravcam pevcov", prekrasna o namenu, ki ga ima poezija, po Prešernovi: »Kaj se sme, in more peti" (III, 22). — Četerta je 1. 1846: „Pepelnična" (IV, 9), ki se nahaja s prejšnjima dvema vred ponatisnjena v JanežiČevem Cvetniku slovenske slovesnosti (III. str. 30 — 34), in peta: »Vdova siroti" (Svobodno po M. Delavju. IV, 21).
Sam vzbujen po Krajnski Čbelici je izročil Ledinski nekaj Narodnih pesmi nje vredništvu, in ona jih je prinesla na svetlo 1. 1848 v V. Bukv. (str. 55 — 83: Narodne pesmi. Danica. Černi kos. Lesica. Zvesta deklica. Nuna Uršica. Mlada Zora. Mlada Breda.) in v Sloveniji 1. 1849 št. 4. piše D. (Dežman) o Kr. Čbelici V. med drugim: »Narodne pesmi na koncu te zbirke so kaj imenitne, sosebno „Mlada Zora" ia
»Mlada Breda". Kdo bi verjel, de je med Krajnci še tolikanj pevskiga duha, kakor se v teh narodnih pesmih skaže. Slava tistimu, ki jih je nabral, in tako rahlo z njimi ravnal". — In v Novicah 1. 1850 v sostavku: »Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene" piše str. 202 isti D. (Dežman): „Le to je nam prav žal, de je g. Griin na narodske pesme (str. 55 — 83) v 5. zvezku »Krajnske čbelice" (leta 1848 izdanim) pozabil. Marsiktera od njih bi bila prevoda vredna. Posebno je »Mlada Breda", ktero je, kakor smo zvedili, učen rodoljub na Notrajnskim iz ust starke napisal, inblezo pozabljeno smerti otel, tako lepa, de ji skorej ni para". — To željo je Anastazij Griin spolnil, pripovedujejo Novice 1. 1853 v opazki št. 6, in je razglasil nemškemu svetu tudi to mično cvetlico domovine svoje in jo na svetlo dal v spoštovanem Teržaškem časopisu »Illustrirtes Familienbuch* des osterr. Lloyd". Da pa tisti naših bravcov, ki imajo s tolikšno slavo sprejete »Volkslieder ausKrain", dobe tudi to, in jo vverstijo unim sestricam, jo podamo v »Novicah", nadjajoči se, da jim močno vstrežemo s tem i. t. d. — In nahaja se »Mlada Breda" po slovenskem zapisku R. Ledinskega in v nemškem prevodu G runo vem natisnjena v Novicah 1853 1. 6 —8. — Vmes je Ledinski sam 1. 1852 v Novicah št. 42 priobčil pesem: „Prokletje" (Poleg Ruskega od E. Th. barona Rožena), kteri sklep se glasi:
Tak ne pozabi, terdovratnik šumni: Edini Bog le more proklinjat, In med ljudmi — edini le brezumni!
V serce veselilo je pa Rodoljuba Ledinskega to, da je slavni pesnik pon&nčil bil slovansko »Mlado Bredo", in hvaležno se mu je odzval s tim, da je poslovčnil (Novic. 1855 št. 86) njegovo:
Cvetje in petje.
(Svobodno po Anastaziju Grtlnu.)
Pomlad vstaja; v slednjem kraju	Cvetju zvirate iz zemlje
Se življenja vir odpre;	Nežnost in dišave slš,;
In v duhtečih vertov raju	In kdar spomlad slovo jemlje,
Mnogo rožic v cvetje gre.	Vse opade spet na tl&.
V pevcu večna pomlad sije,	Petje 'z radosti izvira,
Blagrovirni dar neba;	Iž nje raste in cvetš;
In, enako cvetju, klije	In kdar nebogljena vmira,
Mnogo pesmic mu 'z sercd.	K nji pobegne — ž njo umrč.
Al kdar nova pomlad sije, Novo cvetje oživi; In kdar nova radost dije, Novo petje se zbudi.
Bilo je 1. 1855, da je po iskrenih prijateljih Ledinski nekoliko se spet otajal in jel z nova orati ledine slovenskega pesništva, in to po Novicah. Razun že priobčene pesmi je dal od sebe tedaj v št. 77 krat-kočasno ribniško povest ,,1'dovec", v kteri se opeva pridni rešetar Andrej
Terpin, kteri je z ženico, urno, zalo pomočnico, pridobil si kravo v hlev; za pervim, drugim sinom doma — pervo, drugo tele v hlevu — tako, da »ime Terpin je veči laž vsaki dan"; ali — v porodu tretjem umre mu žena, v lastni preobilni masti pogine mu krava, in Andrej žaluje ter žaluje, da stopi skerbnih sosedov troje v hišo ga tolažit in mirit; nato pride oče župan, in učenik, in še brivec njegov, in pervi mu ponuja hčer, drugi sestro, tretji svast, da — tak hrum in šum je bil okrog njega, ko med prodajavci na dan semnja; tedaj — kakor da bi seršen pičil ga, poskoči moj Andrej s čelešnika; od jeze penast vpije:
„Sram vas bodil Pokopal komaj milo sem ženo, Deset naj druzih vzamem že za njo, Oženim naj se clo še v lastnem rodi! Prišla mi je pa tudi krava preč, In kdo zmed vas ponuja mi repeč?!"
Izveden v hrovaško- serbskem, češkem, ruskem — je čital in prebiral poleg gerških, latinskih, nemških — rad tudi virnike slovanske, in št. 81 je priobčil po slavnem Puškinu pesmico: „Misli in želja", kjer premišijevaje, kako umira — ne vedoč, kdaj, kje in kako — star in mlad, razodeva serčno željo, »doma se vleči k mertvecam", in res — komaj, da domačija mila sprejela njegov je hladni prah!
Skromni Rodoljub Ledinski ni pa ljubil nikdar družeb šumnih ali slovečih, marveč se jih je ogibal, in — ker ga mnogi celo niso poznali, ga tudi niso čislali; prezirali, opravljali, še obrekovali so ga. Brez ozira na osebo zloži tedaj naš pesnik št. 82 repat sonet, ki »sam samcat" dotlej slovi v slovstvu slovenskem, namreč:
Opravljivcu.
„Mu, mu" buči govedo tam na paši, „Hi, hi" razgeče nori konj na cesti, „Gri , gri" cverčijo murni v temnem mesti, „Kru, kru" pa kruli prasec v luži naši;
„Baii" tak laja pes, kdar tata straši, „Pipi" pa čivka pišče, kdar ni jesti, „Ku, ku" zakuka kukovca na bresti, S „kikiriki" petelin noč odplaši;
„Mjav, mjav" ponoči maček z mačko mjavka, „K6, k6" tak koklja piščeta zvabljuje, „B§, be" neumnih ovc blekeče čeda;
„Kvar, kvar" vpije vrana černoglavka, „Kro, krd" se merhojedi vran sklicuje, „IM" je oslov trapastih beseda:
Pošast ti gerdogleda, Ki jezik tvoj ljudčm poštenje reže! Povej, kter' glas zmed teh se ti prileže?
V pesni: „Enako naključje" (št. 96) primerja pevca in slavca, kako se trudita, ljubo pojeta, da vse posluša radostno nju petje; in ker slavec med ptiči slovi, malokdo pa se briga za pesnika, izreka pravično željo, češ, verstnika sva si v težavi, oj da bila bi si verstnika tudi v slavi! (Cvetn. Janežič III, 30). — V tem istem tečaju nahaja se še (št. 102): „Sonet" (Komur že vera v lastno moč ni vzeta i. t. d.), v kterem se V lepi obliki razodeva lepa misel, da moč moža z djanjo-željnostjo združena po verlem boju pomaga junaku iz terpljenja v zmago, torej — le obupati nikar! (Cvetn. III, 82).
»Koledarček Slovenski za leto 1856", na svetlo dal dr. Janez Bleiweis, prinese tri pesmi Rodoljuba Ledinskega, in te so str. 45 — 53 narodna balada iz idrijskih hribov: „Mlada Breda", str. 54 — 55: „Nuna Uršica", in str. 61. 62: „Človečji sled", kjer se opčva v življenji — v glavnih dobah — dete, mladeneč, mož — po vedno globoče udertih stopinjah, dokler na življenja meji dost globok ni sled — za grob. (Cvetnik III, 29. 30.). — Podučna in v slovstvenem oziru znamenita je opomba k pervi pesmi: „Mlada Breda", ki se glasi:
»Pervikrat pride ta krasna pesmica, ena naj lepših narodskih slovenskih, tu bolj doveršena na dan, kakor je dosihmal tiskana bila. Slavnoznani Rodoljub Ledinski nam jo je izročil, kakor jo je iz ust svoje ranjce matere slišal. Kar tekst zadeva — nam piše marljivi na-biravec naših narodnih pesem — ni ne dodjal ne izpustil kar nič, čeravno se očitno vidi, da tam pa tam še marsikaj manjka; tako, na priliko, v povedbi, ko ženin svojemu mlademu hlapcu glavo odseka, besede »Ti in mali" silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere. Pa misli on, da to, kar manjka, je zgubljeno za vselej; stari pevci in pevke poštenih narodnih pesem so pomerli; mladi svet pa, bodi Bogu milo! rad kvante poje. »Kar pa se tiče jezika" — nam dalje sporočuje Rodoljub Ledinski — sem ga enmalo spilil in tu in tam kakošno besedo dodal, da sem stroke (verze) izpolnil. Ako bravci to pesem dalje z že natisnjeno primerjajo, bojo zapazili, da tu in tam stoji sedaj namesto »s katere, s katerega" — »ki ž-nje, ki ž-njim" i. t. d. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega pri i m en a takrat še ne dobro spoznaje sem jo po nemško mislil olepotičiti, ter sem zabredel v neslovenski duh; sedaj sem opustil vse tiste napačne prestroje. Besed, menim, mi ni treba pojasnovati; vse so domače in slednjemu lahko razumljive, razun morebiti teh-le: šene, po dolensko šččne — mlad psiček; — „jaro on zavpije", pomeni serdito, zlobno, vvild, tobend, kakor v ilirskem, ruskem in staročeskem; na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še njkdar nisem slišal; naj se tedaj ohrani; — šlarasto, morebiti iz nemškega „Schleier", akoravno pri nas pomeni šlar neko versto bolj žlahnega platnar- »molči, molči" podvojeno ne pomeni »tiho bodi",
schweige, ampak »čakaj" warte — na priliko: »molči, jo boš že skupil", warte, du kriegst es schon". — Tudi v drugi: „Nuna Cršica", narodna slovenska iz idrijskih hribov, opominja pesnik, ni nič popravljenega, razun tu pa tam rima, kjer je bila zgubljena i. t. d. —
Vmes je po starodavni ginljivi pripovesti o dveh zvestih prijateljih (cf. Damon-Phintias, Cic.; die Biirgschaft — Schiller . .) v nevezani besedi, toda nekako v smislu jutrovskih narodov, sostavil jako mično pravljico : »Kralj in možaka poštenjaka" (Kralj v deveti deželi — blagi in hudi dan — možaka Abd-ul-Alah t. j. Bogoslužič pa Ajin t. j. Studenčič, naposled zvan Abd-ul-melek t, j. Kraljev hlapec), ki se ponatisnjena nahaja v Janežičevem Cvetniku I, str. 162 — 166; III, str. 153 — 157. — Drugi spis njegov v nevezani besedi je: „Pobratimstvo", kteremu se glasi v vod:
nMed slavijanskimi narodi, posebno ilirskimi, je še veliko šeg in navad, ki so se ohranile iz prestarih ajdovskih časov. Kerščanska duhovščina jih je vendar pustila med ljudstvom in jih še nekako posvetila; menda za to, ker so bile v narodnem značaji in ijegoveui bitji tako vraščene, da jim ni bilo moč do korenin. — Med te običaje štejemo pobratimstvo, kakor je na Černigori, v Bosni in po Serbii v navadi. Dva, ali tudi po trije mladenči storijo skrivno zavezo, ki je nerazločivna za vse žive dni, tako, da drug drugega zapustiti ne smd, naj se jim zgodi, kar rado. Pobratim i se zovejo. Ko je zaveza storjena, gredo pred svojega mašnika in mu povedo svoj sklep. Obredno oblečen jih sprejme pred oltarjem. Opomni jih težkih dolžnost, ki jih imajo pobratimi med sabo: da si imajo namreč biti drug drugemu prijazni in zvesti; v vsaki nevarščini na pošteni pomoči, in da v sili morajo tudi kri in življenje dati za pobratime; nasproti pa, da naj se za vse pregreštva med seboj ojstro sami kaznujejo. Na to sprejme duhovnik njih obljube, in jim narekuje prisego, ktero novi pobratimi za njim izgovarjajo. Ko je to storjeno, prinese cerkovni služabnik kupo dobrega vina, in slednji pobratim si rani desno roko do nekoliko kapljic kervi, ki jo stoči v vino in popijejo ga v poterditev svoje zaveze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in uteijeno. Mašnik jih še blagoslovi po šegi svoje cerkve ter jih spusti spred sebe. Od te dobe ni nobeden več sam svoj, temuč vsi so eno telo, ena duša.
Take zveze so med ljudstvom zelo čislane in spoštovane in le malokdaj je slišati, da bi kak pobratim, svoji prisegi nezvest, se izneveril svojim pobratimom. Ako se kaj takega zgodi, dopade nezvestega strašna kazen in sicer od pobratima tega ali unega. — Izgled tega bodi prigodba, ki se je zgodila leta 1838 blizo Srebernika v Bosni. Povem jo, kakor sem jo slišal iz ust nekega Bošnjaka v Karlovcu". (Glej Novic. 1856 št. 69. 70.)
Dokaj pridno je deloval še to leto, in po Novicah 1. 1856 prispe na dan najprej pesmica: „Minica" (št. 62), spet narodna iz Idrijskih hribov, po kteri si Mina, otožna po ljubčeku — odšlem na ptuje, nabere lepih spanjšic (spanjšica, gentiana verna, kteri prelepi cvetki v Ledinah matere pripisujejo spanjodarno moč, in jo rade devajo pod^vzglavje otrokom, naj bi laglje spali, opominja Ledinski sam) ter si iz njih postelje smertno posteljo, da so tičice dragemu, ki iz daljnih krajev pride dokaj mlajev prepozno, pele pesmi nevesele: „Mino ti je smert vsnubila, — Britka žalost jo vmorila".
Prekrasna v res umetni obliki je balada Vilkovo (št. 65 — 67), v kteri Rodoljub Ledinski opeva grozni čin, ki ga je storil knez Kozminski, Martin Sapjeha, gospodu Vilkovskemu, ker mu le-ta pan ali šlahčič, prav kakor nekdaj Nabot Ahabu (III. Kralj. 21.), dedine svojih očetov, gradiča svojega Vilkovega niti za drago ceno v srebru i v zlatu prodati ni hotel, da brez mejnikov po vsej pokrajini knez lovil bi lov, češ:
„Nikomur na prodaj ni Vilkovo. Sim dobil ga po očetu svojim, On po dedu, ded pa po pradedu, Rodni dom nam je, nam ž njega primek, Ž njega zovemo se mi Vilkovski.
V	cerkvi naši so nas vse kerstili,
V	cerkvi naši so nas poročili,
V	cerkvi naši žene pokopali, Poleg žen otroke so zagrebli;
In v to cerkev pojdem sam počivat, Kdar mi solnca božja luč ugasne. — Knez milostni, spravi zlate, Svitle zlate bele in rumene".
Do kervi se vgrizne knez Sapjeha, zataji svoj serd, odide. O naslednji Velikonoči, v god vstajenja Gospodnjega pa napravi slavno gostarijo in na pirhe povabi znancev in prijateljev bližnjih in daljnih; med njimi tudi pana Vilkovskega, kteri je poslušal še le vabnika tretjega. Prav po Leško gostuje svate svoje knez, nikdar skop, leh stare korenine; v belih dvorih pirujejo že tri dneve, da vsem od vina se žarijo lica, vsem od vina se oči iskrijo; med njimi pazi knez najbolj na beloglavega pana Vilkovskega, ki „brat ga zove in še ljubi sosed"; in — kadar tretji večer odhajajo gostje, prideržuje ljubo še njega, dokler se mu izterga iz rok, in v prički svoji odpelje na svoj dom. Ali voznik — ugledavši pred nekdanjo vasjo staro znamnje in v njem razpet presveto in lipo — ves prestrašen gospodu svojemu zakriči: Vilkovega pa nikjer ne vidim!
„Splašen skoči stari pan iz pričke;
Urno verže kožuh tje in kučmo;
Tje v temo zija, pa nič ne vidi,
Lučice ni viditi v Vilkovim;
Le zvezde na nebesi berilo;
Tje v noč sluša, pa le nič ne sliši, Vse je tiho, in še sove spijo, Le sam bor šept&, majaje verhe. Teče daljej starček prot Vilkovim; Ah, al kjer je vas Vilkovo a^ala,
Je zdaj njiva rahlo razorana, Je zdaj njiva gladko zabranana, Ni je hiše več in ne gradiča, Tudi ni sledu od cerkve drage, Ki v nji spali sinki so in žena, Ki v nji mislil je kdej sam počivat', Kdar mu solnca božja luč ugasne. Pan zavpije: „Jezus in Marija, In vsi naši sveti pomočniki, Ki časti vas Leški ljud pobožno, Pomagajte! Al sim neki znorel?!" In germovje se plašno zaziblje, Sivi starci pridejo iz dračja, Blede žene, majhni otročiči, Ki se. tresejo gladu in mraza, In možje se drenjajo krog pana, Ki sam trese žalosti se strašne. Kadi bi možje razlož'li panu Vso nesrečo, ki jih je zadela, Pa jim branijo debele solze, Kapljajoč jim na bradate lica. In sprašvati mora jih Vilkovski: „Bratje moji, in sosedje dragi, Pomagajte, in povejte meni: Kam prešla sta grad in vas Vilkovo?"
Praviti mu jamejo stokaje: Prišlo v vašo vas je sto kozakov, Ki poslal jih je Martin Sapjeha. Razvalili so tvoj grad kamnitni, Nam poderli hiše so lesene.
Razkopali našo lepo cerkev.
Naše čede so v Kozmin odgnali, Nas pa v jarme vpregli, z bičem bili, De smo mogli vasne tla 'zorati, Pa sami so v brazde sol sejali. Še žene so vpregli, kruto tepli, De vsejano sol so zabranale. Zraven pa so se še posmehvali, Češ, de kar bo s take setve zrastlo, Se poželo bo brez kos in serpov; Sveršili še le nocoj so delo. To so b'li pač prazniki veseli! Naj bi slišal bil otroke naše, Kak so reve trepetaje vpili, Serce bi ti poč'lo b'lo po sredi!"
, Tiho gleda pan Vilkovski pred-se, Tiho briše si s pestjo solzice, Ki z oči mu kapljajo na brado, Kakor vinske jagode v muljavo; Tiho zdihne: „Ah, uboga vas ti! Mili dom, in sveta veža božja! Ah in grobje mojih milih ranjcih!" Tak maščval se je Martin Sapjeha, Knez Kozminski nad Vilkovskim panam V dneh Polon'je jasne in svobodne: Ko svoj kralj je bil vsak knez na Leškim, Ko svoj knez je bil vsak prosti šlahčič, Pravi kralj pa vsih stanov podložnik. — In ni b'lo nikogar po vsim Leškim, De kaznil bi bil to hudobijo!"
Bil je Ledinski dober plavulj; na ure daleč je plaval brez počitka. Kaplan v Mirnipeči je rad hujskal Novomeščane po vodi, sedaj se je prikazal tu, sedaj tam, pa je spet zginil. Kot dober vodotop je sredi Kerke iztaknil studenec, ki izvira iz terde skale, je močan in merzel po Tetu; tega je hodil pit v hudi vročini gotovo za seženj pod vodo. Novo-meščanom, ki so brez dobre merzle vode, je ponujal, da ga jim za 4000 gld. vzdigne. Da je ondi res studenec, kaže to, da se po letu, kedar Kerka mirno teče, mehurji delajo na poveršji, po zimi pa tam nikdar ni ledu, če tudi Kerka čez in čez premerzne. Prav v tej dobi zložil je pomenljivo pesmico „0b vodi" (št. 77), v kteri v lepi prispodobi kaže, kako naj serce enako bode vodi, ktera po kancu zbegana se koj spet zbistri, da po kaki nezgodi ali po strastnem šumu se naglo umiri, in da božja milost v te jasno sijala bi, kakor na vode zdaj zvezda zala!
Sam v mnogoterih nezgodah je pesnik znal tolažiti sebe in soter-pine ne le z mirom v dnu hladne jame, pod gomilo, temuč prav po kerščanski z ozirom na Boga vsegamogočnega in usmiljenega, na Rešitelja našega, kteri je šel v svoje veličastvo le skozi križnih nuj napastvo, v težavi, v slavi naš pervin, z ozirom na plačilo v obljubljeni deželi, v
Anton Žakelj — Rodoljub Ledinski.	7
kerdelu izveličanih, kar spričuje pesem „Tolažba" (št. 80), kteri poslednja
kitica slove:	,
Tedaj ne izdihuj, Ubogi človek ne žaluj, Če Bog s terpljenjem te obiše Posred sveta al v kotu hiše;
Sred britkih nuj zvesto pomnuj: Da cvetje stisk, težav, terpljenja Nam obrodi kdej sad življenja, Da cvete unstran groba lek Za večni vek!
Pesnikom nesrečne, zgolj človeške ali celo poganske ljubezni je Ledinski, verstnik Prešernu v pivkovanji, nikakor ne v ljubkovanji, povedal jo v „Sonctu" (št. 89) namreč:
Ljubezni bog, Lelj, Erot, al kar dano Ti je imen — neposajeno dete! Tak dolgo sluša pevec tvoje svete, Da mu zasekaš v serce smertno rano.
Kako zdraviti se, ni njemu znano; Kar vidi veniti vse svoje cvete, Objemlje ga britkost nevolje klete, Se smert miru mu bliža neprestano.
Al tak spolnuješ, krivnik, ti obljube Za zvesto službo tolikrat mu dane? Za čast, ki jo je tebi speval vedno?
Pač slep je, kdor se peljati v pogube Od tebe dš,; — ne ve, da take rane In tolikanj nesreče nisi vredno!
Po nekolikem prenehljeju oglasi se Ledinski 1. 1858 spet v Novicah, kjer je (št. 24) čitati pesem „IUI)čeva ljubica", narodna iz Idrijskih hribov, s to-le njegovo opombo: „Tu in tam sem kakšno besedo-ptujko sprevergel na slovensko, n. pr. gartrožo na vertnico; krancelj na venec itd.; nagelj pa sem pustil, ker mi beseda klin ček, Nelke, ni povšeč; ki in če k namreč je le „Gewurznelkea, kar že podoba te di-šavšine kaže. Da sem strok in rimo tu pa tam popravil, menda ne bo pesmici škodovalo; gotovo veje iz nje duh starostnih naših narodnih. Posebno zanimiva se mi zdi za to, ker je nekak selam (arab. salem, lat. salus) „Blumensprache" v nji, česar še v nobeni drugi slovenski narodni nisem zasledil." —
Ribeč zapusti ljubico ter se spravlja na ptuje; ljubica žalostna ob viru sadi rožice in milo ogovarja vsako posebej, češ, rastite in cvetite lepo, povila vas bom v venec, in ti, govori viru, ki bistro tečeš v ptujo stran, poneseš ga mojemu ribču; lovil bode ribice, pa bo v mrežo vjel moj venec:
»Povedal v vencu limbar bo,	w njem roža naj mu govori,
De serce čisto in zvesto	De moje serce vse, vse dni
Ogiblje greha se skerbno.	Za njim, za njim le hrepeni.
V	njem majeron naj priča mi,	V njem britki pelin govori, De moje serce vse, vse dni De moje serce vse, vse dni
V	molitvi za-nj, le za-nj skerbi.	Le od bridkosti še živi.
Dušeč naj nagelj mu duhtf,	In mak rudeč naj mu povš,
De moje serce vse, vse dni	De mi zaspalo bo serce,
Le njega viditi želi.	Če se ne verne kmalo že."
Tako govori ljubica in vir s solzicami kali, ribeč pa tiho posluša vse to, vesel pristopi ter reče: »Ne bom slovesa ne jemal, se v daljne kraje ne podal:"
„če bistriši so tam vode, Če lepši ribe tam lovč; Deklet pa takih ne dobš!"
Enako ljuba in lepa je pesem „Angcl in dete" v št. 25. — Polnoč je, vse spi, le kraj bolnega, po misli zdravnikov umirajočega sinu čuje in zdihuje žalostna mati; kar se nasmeja detešce in spregovori: Mati, ne jokajte; glejte poleg zglavja sloni angelček, ki milo vabi me seboj v nebesa s te hudobne zemlje, kajti:
„Na nji veselje vmira, še predin se rodi; Se blage sreče vžitek ljudem serce tesni'; In sama radost vtaplja na zemlji se v neslast, In zdihljeji šumijo skoz slednjo mrač in strast.
Temnil bi tvoje čelo bojazni nepokoj; Oblival cvetlo lice bi groze hladni znoj; Solze bi ti mračile oči tak jasni cvet, In greha ost zasajal bi v tvoje serce svet.
Oj ne! Mar z manoj zbegni tje gori v sveti raj; Tam sreča, tu neznana, nam sije vekomaj; Nebeškimu Očetu boš tamkej hvalo pel, Se z angelci 'zigraval — sam angelček vesel!"
Tako pravi bolno dete materi, kar angel govori; pa — mati za-tarna še hujše, in naj jej sinka pusti Bog, moli in prosi, da dete vnovič zastoka ter jokajoč jej pravi: Huda mati, ne moli več, da angel — od mene že begajoč — brez mene ne zbegne v sveti raj. In ko mati na to le še bridkejše zajoče, kaj sirota jaz počela bom brez tebe:
„K nji se nakloni milo, in pravi otročič: ,„,Le majhno poterpite, ne jokajte se nič; Dobil bom g6ri krila, se vernil bom vesel, In vas iz revne zemlje v nebesa zlate vzel.
Ah glejte, spet me vabi; pustite naj grem ž njim; Kaj hočem neki tukaj; zadosti že terpim!"" In dete se nasmehne ji enkrat še ljubko, Še zdihne — in uide za angelam v nebo.
V tem mine noč, in zarja v zagorju sije spet, In radostno se zdrami v življenje čili svčt, Pa mati nič ne vidi, nič svet je ne skerbi, Za sinam odletelim v nebesa se želi,"
"Na to nekako utihne slavulj naš — Rodoljub Ledinski. — Po službah nevgodnih in družbah neprijaznih je v slutnji, da ga t^varši ne umejo, predstojniki pa prezirajo in celo preganjajo, zahajati jel »v hiše, s smreko znamnjane!" — Zdelo se je, da hitro peša „duhom i te-lom." — Bilo je 1. 1765/6, ko so prijatelji ljubo mu prigovarjali, naj — tedaj duhovni pomočnik v Sostrem — za Slovence vred i Wisemanovo slovečo Fabiolo; delo je sicer obetal in obetal, a doveršil ga ni. — Zadnja javna njegova je „Pesem o blagoslovljenji velikiga altarja sv. Lavrencija na Raki," 1. 1867, nalašč za to slovesnost zložena, ktera se natisnjena v tedanji Zg. Danici (1. 25. str. 199) v pervem sestavku glasi na primer:
Oj, dajmo z veseliga serca zapeti Zdaj pesem hvaležno Bogu za tak dar! Račani, poglejmo, veselja zavzeti, Na novi, zdaj blagoslovljeni altar; Postavljen je v slavo mučencu Lavrencu, Ki vsih dijakonov je krona in cvet; Zato zdaj raduje v svetnikov se vencu, Ker zmagal z ljubeznijo greh je in svet itd. —
»Med poslednje njegove duševne proizvode štejem čestitanko, ki jo je zložil 1. 1867 na čast g. dekanu Poljaku za njegov god, piše mi prijatelj, kteri je Ledinskega dobro poznal; živo se spominjam, s kako zanimivostjo smo jo prebirali zbrani v Leskovcu. Še sedaj mi je žal, da je nisem prepisal. Kaže pa čestitanka ta, če tudi je Žakelj bil onemogel telesno, da duh njegov bil je še zmirom krepak . . . koval je tudi neko povest, a ni je izdelal; kam je prešla, Bog zna." —
Bilo je 1. 1868, kar dobi nenadoma od škofijstva pisanje, ki se ga zelo zelo prestraši, misleč, da mu veleva za pokoro v kakov samostan; ali ko ga odpre in vidi, da mu je došel le dekret za na Rako, veselja ves zavzet hodi od znanca do znanca, in vabi za na odhodnjo; mej tem pa se ga poloti pljučnica, in — v treh dneh bilo je po njem! — »Serce me boli, ko se spominjam tega izvanredno obdarjenega, učenega in briht-nega moža, piše mi vže omenjeni prijatelj, kaj je nemila mu osoda storila iz njega, osobito, ko so ga jeli proganjati od nemila do nedraga! Kolikor meni znano, bil je pokojni v duhovnem pastirstvu jako natančen i deloven perva leta. V spovednici bolj na ojstro stran; izversten govornik na leči, zlasti v sukanji besed, ker mu je vsaka prišla prav. Pevska žila njegova je tebi še bolj znana kot meni; a — ne samo skladal je pesmice, tudi popeval kaj rad in dobro ... Kar je pa ranjki prebral in znal, temu se je kar čuditi. Bogoslovske vede „eo ipso"; — kakor tukajšnji škofijski zapisniki kažejo, napredoval je Anton Žakelj do mala v vseh naukih bogoslovnih izverstno, deloval jako marljivo in vedel se ven in ven hvale vredno; — »jezikov preobilo; slovanska narečja pač vsa; govoril i popeval v slovenščini, hrovaščini, čiščini, poljščini; italijanski znal govoriti po-
polno, francosko bilo mu domač jezik; v naravoznanstvu, osobito v geo-gnosiji in v geologiji izveden; sploh ni bilo skoro stroka, o kterem bi ti ne bil znal — ne le poveršno, marveč dokaj temeljito govoriti — tudi še v poslednjih letih. I narodnjak je bil, da po vsej pravici mu gre ime „Rodoljub". V družbi bil je vesel, šaljiv, tudi zbadljiv, če trebalo; govoril z gladko besedo kot »dohtar", a tudi take pravil, da smo skoraj kar popokali od smeha. Kjer je bil on, ondi ni bilo treba veliko govoriti, le poslušali smo. V poznejših letih je bil pač bolj tih, a kadar je iz-pregovoril, jedernato je bilo. Škoda pač škoda, takov veleduh! — Bil je krotak in pohleven, in — kadar ne vinjen, tudi povse dober duhoven pomočnik v pastirstvu; samo doma ni mogel bivati, niti gledati ne novcev v žepu, ne vinca v kupici I Ljudstvo ga je rado imelo in sosebno rado poslušalo njegove izvirne in zanimive ogovore na leči, ter — kakor sploh po kmetih, se ni kaj preveč pohujševalo nad njim, kajti trudil se je dostojanstvo vsegdar vsaj nekoliko obraniti." — »Bil je dobra duša, piše mi drug prijatelj; hrupnih tovaršij ni špogal; najraje se je vsedel s kakim možičkom v hram v gorici ter sta ga čivkala celi popoldan".— »Slaboča njegova, a le po neljubih prigodilih in po preganjanji vzročena je bila, da je naposled v omotni pijači začel utapljati kavrana, ki mu je kljuval sefce. A zagernimo plašč kerščanske ljubezni nad njegovimi slabostmi, sklepa popolnoma v smislu mojem pervi, i plakajmo na vže zeleni gomili njegovi nad nemilobo, ktera tare slovanski, sosebno pa slovenski rod, kteri šteje tolikanj izverstnih a tako malo srečnih narodnjakov"! — Popisal sem tedaj nekoliko dejanje in nehanje pesnika, o kterem sem koj s početka omenil, da je »Prešern duhoven". Po tem popisu se spopolnuje celo »Jezičnik XV.", kajti po »Narodnih pesmih" v V. roju Krajnske čbelice 1. 1848 spada naš Rodoljub Ledinski še tudi med Čbeličarje (Gl. Pravi Slovenec 1. 1849 št. 6. — Slovensko narodno pesmenstvo itd.). — O pesmih, ktere so vže tu in tam natisnjene, torej bolj znane, na pr... »Razne pota; Zaničevavcam pevcov; Pepelnična; V setvi; človečji sled; Enako naključje" itd., se mi ni zdelo kaj več govoriti, dasi imajo v sebi silo veliko sprelepih misli in preblagih, vsem brez razločka , vzlasti šolski mladini prijetnih nazorov in besednih lepotij; o druzih manj znanih sem nekaj več povedal ali vsaj zaznamnjal, kje se nahajajo. — Da je tolikanj sposobni pesnik popčval še mnogo več, ni dvomiti; toda spiski, kar jih je bilo po smerti v njegovi zapuščini, so se raznesli, in naj več si jih je bil prikupil umen slovenski duhovnik, kteri mi jih pa na iskreno — nekterikrat ponovljeno — prošnjo niti pokazati ni hotel, dasi je lahko razumel, da i jaz ravnal bi ž njimi le razumno! —
Pa, poreče kdo, čemu si pa o tako verlem pesniku in toliko let po njegovi smerti omenjal še njegovih slabosti?! Kteri nas revnih Ada-
movcev je pač brez njih?! — Res je, to ni hvale vrednotni modro; in nedavno mi je rekel bister pa blag Slovenec: »Prešerna sedaj jaz veliko manj spoštujem, kar sem bral o njem v letošnjem Zvonu." To je čin takih nepotrebnih pisarij! — Nasproti pa spet ni prav, da se zarad nekterih slabosti prezirajo in „molkom zamolkujejo® tudi kreposti. Čast, komur čast. — Tudi je z veleduhovi v življenji duhovito občevati, in vzlasti predstojnikom pomniti, da sila ni mila. — Prilika mi je pa po besedah o kavranu, ki mu je kljuval serce in kterega je utapljal v omotni pijači, opomniti, da jo je vprav Prešern povedal vsem učenjakom in umetnjakom, kje da si zastonj iščejo miru. Kdo zna, pomenljivo poprašuje v pesmi »Pevcu", razjasniti človeku temno noč, ki mu tare duha! Kdo ve odgnati kregulja, ki kijuje serce od zora do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisati iz spominja nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzeti spred oči, ubežati praznoti, ki mori sedanje! — Mar poezija? — Kaj še! — Kako biti hočeš poet in ti pretežko je v per-sih nositi ali pekel, ali nebo! Stanu se svojega spomni, vzdihovaje kliče pevcu, terpi brez miru! — Hočeš dobiti si mir, išči ga ondi, kjer je najti, ne v zlatu in srebru, ne v golih vedah in umetnijah, ne v ljudski hvali in posvčtni slavi, temuč v živi veri, v nadzemskih t. j. nebeških pomočkih, ktere pa v lasti ima edino prava cerkev Kristusova. Blagor, preblagor človeku, kteri se iz takega temnega in nemirnega stanu do časa otme v pravo zavetje, premaga pekel v persih, in si že tukaj pribori tisti mir, kteremu nasledva prava — večna sreča, in njemu velja, kar poje spet Prešern:
Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo
Up sreče unstran groba v persih hrani.
*
D.
Anton Oliban.
*
»Živ, vesel, skoz in skoz resničen in odkritosrčen, včasi zamišljen, večidel humorističen, tudi nekoliko zabavljiv, pa nikoli ne hudoben, — tak si bil, ko sem te spoznal prvikrat, in — tak si ostal do zadnjega zdihljeja, ko sem te obiskal še kake tri ali štiri dni pred tvojo prerano smertjo... Tvoje zvunanje življenje., moj Bog! življenje učenca, in če je, svojim starišem želje spolnivši, odpel novo mašo — kaplana, j-3 eno
drugemu tako podobno, kakor listu list, in moral bi znano šablono začeti: Rojen v slavni Moravški (v Moravčah ali Moravčem) tehantijski far i na štajarski meji kranjske Slovenije —- 11. aprila 1824. 1. — je bil sin pobožnih, pa tudi bolj ubožnih starišev, kteri so mladega Tončka že sprva lepo podučevali. — No tako je tudi bilo, in hvaležen je bil za to svojemu staremu očetu do njih konca dni. Menda ga je tudi večidel hvaležnost do njih v duhovšnico gnala, da bi jim njih najserčneje želje vres-ničil. »Refugium stupiditatis" — kakor dostim očitujejo — mu duhov-šnica ni bila, ker on bi lahko bil z visokospoštovanim ondašnjim višjim državnim odvetnikom dr. R. v Gradec šel, in tam s svojim bistrim umom si drugega, morebiti boljega kruha dobil, kakor tega, kterega mu je pelin natolcevanja in želč krivega sumnjenja dostikrat dobro osolil in ogre-nil. Da je bil hvaležnega srca, mi med brezštevilnimi drugimi pisanimi pričami tako priserčno lepo kažeta dva stara, vsa rujava, že skoraj raztrgana lista od leta 1837, ktera so mu pisali častiti gosp. Miha Peternel, onda kaplan v Poljanah. Čemu ju je hranil? čemu vlačil s saboj skoz vse učilnice in po vsih svojih kaplanijah? Hvaležno občutljivo srce se ni upalo zavreči miloprijaznih vrst svojega prvega učenika, pobožnost proti starišem in učenikom, tista prava »pietas", ktera naši mladini zmiraj bolj in bolj zmanjkuje v blaziranih, civiliziranih in oblizanih naših časih."
Tedanjo normalko ali ljudsko šolo je A. Oliban izveršil v Kamniku, gimnazijo — gramatikalne, humanitetna pa modroslovna razreda
—	v Ljubljani slavno, obično vzvišen nad čerto — med sedmerimi pervaki. — »Leta 1846 je prišel v Celovec v prvo leto bogoslovja in moral je »eksternirati", kakor več drugih prvega leta. Hitro si je pridobil ljubezen ne samo svojih tovaršev, temuč tudi svojih učenikov, samo en sam mu je bil čmern in neprijazen, ter ranjki ni hotel in ni mogel »jurare in verba magistri", to se pravi, Oliban je včasi latinščino po svoje krojil, in ni hotel »mrlatiti — quod significat vernacule wursteln."
—	Leta 1848, ko se je vnela občna buna duhov, so njeni silni viharji pač tudi predrli v duhovšnici tihotne zidovjo, in kakor v drugih, so se v celovški pač tudi kovale »peticije — impiae memoriae"! — In kakor drugod — na politiškem polji — po takih negodnih mladičih — so tudi tukaj metali z bombami za komarjem in s topovi streljali po mušicah — in spodili 18 bogoslovcov, takih mladih rogoviležev, ki se zdaj žalostno-milo smehljajo oni prešli dobi. Med njim bil je se ve da, tudi naš Tone, kteremu je pa še posebna osebičnost k temu pripomogla. Leto in dan je po Celovcu inštruiral in s tem si služil svoj kisli kruhek — pa tudi sladko ljubezen svojih učencov, kteri še zdaj hvaležni pomnijo svojega učenika. Čislan je bil kot učenik in priden, pošten, pameten mladeneč v marsikteri žlahni rodovini, kakor n. pr. v že navedeni gosp. dr. R., rajnega gosp. okrajnega komisarja Ž. in drugih. Ljubili in čislali so ga
vsi, toraj si pa tudi prizadevali, storiti mu želje kar le mogoče, spraviti ga zopet v vrsto labodskih bogoslovcov, kar jim je tudi po dolgem letu po volji se zgodilo. Pričujejo mi njegovi listi iz dobe, kako skrb je imel za svojega starega očeta, za svoje sestre, in kako silno se je trudil, doseči svoj namen, hrepenenje svojih domačih doveršiti."
„Zdelal je, priden in umen, kakor je bil, lahko in srečno druge dve leti bogoslovja in za mašnika bil je posvečen 27. julija 1851. Malo tednov potem je nastopil svojo prvo kaplansko službo v Š. Kan-cijanu v tunski dolini na Koroškem.. In kako bi zdaj pisal, kako zdaj začel! Tvoj dnevnik pred menoj leži, — ne — ne tvoj dnevnik — tvoja duša!.. Tolike nježnosti, tolike zaupljive vere, toliko plahega upanja, toliko blagih namenov!.. Vnet za vse, kar je lepo, žlahno, blago in sveto, si je prizadeval in se trudil na vso moč, — ali kdo te bo sodil? ako te Gospodova beseda tolažljivo oprosti.. „duh je sicer voljan, al — truplo je slabo"; — včasi je moč le oslabela in v družbi domači veseli si je živahen pevec kaki kozarček še več nalil — in tudi popil — nikoli pa nisem slišal, da bi kdaj bil kaj nespametnega ali zasmehljivega bil počenjal; —vesel je bil, popeval rad, pa — pika črna mu je ostala!.. Prišel je v Roje in Šmarje v labodski dolini, kjer je g. Placidu Ja-vorniku, kakor že prej kot bogoslovec pomagal pri spisovanju razlaganja sv. pisma. . Od ondot prestavljen v Šmarten pri Slov. Gradcu, kjer je poslovenil Štolcov „Oče naš" — je prišel na zadnje k Materi Božji na jezeru, ali k Far i, kakor tu na Koroškem pravijo.. Tu pa je pešal čedalje huje in huje, fara je težavna — navada je postala železna srajca, — truplice majhno je bilo tudi pikro in slabo, — in pljuča so jele bolehati. Pa noter do zadnjega je še zmiraj bil vedrega, šaljivega duha, zmiraj tista dobra, usmiljena duša. Le že proti koncu je narava vendar le premagala in nekako samoglaven in nevoljen je postal" . . — Umrl je v svesti, da tam — nad zvezdami — najde mir, ki mu ga svet dati ni mogel, 8. maja 1860 1. in 10. maja je bil slovesno pokopan pri Materi Božji na jezeru, kakor se ga spominja blagi Anton J a n e ž i č v svojem Glasniku (V. zv. str. 188) in verli Resanski v Novicah (str. 159) v dopisu iz Pliberka, češ, marsiktero pesmico je Vam, ljube Novice, zapel; zapojte mu toraj tudi Ve perve: Naj počiva v miru!
„Kar Olibanovo literarno delavnost zadeva, res ni bil prvakov eden našega slovstva; al kar imamo od njega, je lepo, žlahno zrno, blago jedrce. Nektero njegovih pesem prepevajo mladi in stari, nektera njegovih pridig se oznanuje po slovenskem svetu — in njegov „Oče naš" je pervaka te dobe literature, A. Stolca, tudi Slovencom v domači, prav domači obleki prikupil. — Koliko je delal, jaz sam ne bi bil verjel, al zdaj verjamem, ko sem njegovo zapuščino pregledal." — Tako priserčno
pa odkritoserčno je pisal iskren mu prijatelj Dragotin v Novicah 1. 1862 št. 45. 46. v Spominih na grobu Antona Olibana."
Peti, glasno peti in javno pisariti je pričel A. Oliban 1. 1845 po Novicah (št. 33), kjer se bere perva njegova pesmica „Tolažba", v kteri po prispodobi z drevesom človeka na starost tolaži, da po kratkem terpljenji nad oblaki spomlad mu večnosti sledi. — V drugi pesmici (št. 41) „Krajnskili učencov pesim o začetku šolski«'* leta" po besedah grofa Janko Draškoviča, da domovini, nikakor tudjini, darujmo serce, život, vse, — kot učenec modroslovja — poslovivši se v začetku od doma, in izročivši se na koncu milemu cesarju, poje v sredi:
.. .„Uči nas, moramo spoznati	Ozri na druge se narode,
Postava šolska modro dana,	Lej! sledniga pred drugim mika
Tevtona glase in Rimljana,	Le govor lastniga jezika,
In aoriste Gerka pregibati;	Le domorodne šege, zgode.
Verh tega mnog si prizadeva	Zatorej, bratje! se med prave
Okroglo talijanšno znati ;	Li smemo domorodce šteti,
Fransč le koljkej ponosljati,	Ak nočemo si perzadeti,
Učene si verli v čast peršteva:	Učit' slovenšine se prave?
Le Krajne malo znan' glasovi	Dovelj je sredstev, součenci:
So nam, čeprav nas je rodila,	Imamo krajnšne učenika,
Nas z lastnim mlekarn oddojila,	Novice lastniga jezika;
Čeprav smo pravi nje sinovi. —	Ne bod'mo domorodni lenci! —
Lahko prebiramo gramatko	To ne! vsi terdno obljubimo,
Ptujinov in učmo se radi,	Domači jezik gladko znati,
Kako se njih beseda gladi;	Reči slovenske prej čmo brati,
Težko beremo krajnsko pratko!—	In potlej klasike berimo!" itd.
Lepa, da — vzorna sta soneta njegova: „Veliki petek" in »Velika nedelja" v Novicah 1. 1846 št. 14, ktera je ponatisnil Janežič v Cvetniku III. (str. 83. 84), in pervega je svobodno ponemčila Lujiza Pesjakova v Triglavu I. (Cbartreitag, 1865 Nr. 30). — Takisto vzorna je njegova glosa „Ozir v nebo" (št. 26.) po M. Kastelica geslu:
Tjekaj gori se ozrimo,
Kjer svetov ne zmer' ok6: Jarma žulje preterpimo, Tam verige se razspo!
Mična in podučna je tudi (št. 40) pesmica »Hvala dreves", v kteri se kaže, da dale so jih nam nebesa v prijatle — dečku, mladenču, možu, starčiku, o smerti, na grobu — in šolski mladini v razgled je ponatisnjena ta v Cvetniku I. (str. 132. 133), una pa v Cvetniku III. (str. 86). V tej dobi je A. Oliban zvesto prebiral in pred natiskovanjem slovniško popravljal »Poezije doktorja Franceta Prešerna", kar spričuje rokopis njegov, hranjen v muzealni knjižnici ljubljanski. — „Pokora poredni«-!! sina" — imenuje se »pustna pravlica po nemškim poslovenjena", ktero je Olibanov Anton, preselivši se na Koroško, v Novice
Anton Oliban.	8
1. 1848 št. 3 poslal še pred glasovito „občno buno duhov". — Neki oče, da porednega ukroti si sina, pošlje ga za dve leti v Ameriko; ko še poredniši pride nazaj, da ga v soldaško, za samoglavneže in za terde butice vedno najboljšo šolo; ali — ko tudi boben ga ne izuči, in divji kot prej nori, — oče kaj stori, da Anže ko jagnje se obnaša, je ne zine, je kot otrok pobožen in krotak, še preden dober mesec mine? — Ne vganete, kaj? — hudo dal mu je ženo!
Po občni buni svetovski, ne le mladenčevski ali posebej dijakovski, 1. 1848 — oglasi se Ant. Oliban v »Sloveniji" (št. 52) v dopisu iz Celovca: »Slovenščina na Koroškim". — „Draga Slovenija! Ker se je, kakor ti je znano, tudi v Celovškim ozidji slovensko družtvo včinilo, sim sklenil, ti posihmal zaporedama njega stanje in delavnost in sploh važ-niši prigodke iz slovenskiga obzira poročvati... Družbina čitavnica je vedno odperta, v kteri se zlasti ob večerih družbniki zhajajo, časopise prebirajo, se trikrat v tednu v slovenskim, enkrat v ilirskim in dvakrat v češkim jeziku vadijo, sicer se pogovarja, včasi se kaki lepi in krepki slovenski sostavik krasnorečno progovori, naj večkrat pa se ktera zapoje iz slovenske gerlice, v kteri je v resnici več v napevi in besedi tako mičnih in iskrenih pesim, de jim ni para. Slava Ljubljanskimu družtvu za miloglasno domorodno gerlico".
Tudi v tukajšni duhovšnici slovenski duh veselo veje; letos so namreč slovenski bogoslovci med seboj v družtvo stopili, so si svoje družtvine postave naredili, imajo svojo čitavnico, časopise, knjižnico itd., vsak teden tudi en spisan list (časopis) med seboj na svitlo dajo, pod imenom Venec; in dvakrat v tednu se v slovenskim govorništvu za prižnico prav marljivo vadijo. Hvala jim, tako prizadetje gotovo lepi sad obeta.. Tako je s slovenšino na tukajšnim učilišu, kjer jo uči g. Janežič . . kakor se sliši, se tudi per slovenskih kmetih na Koroškim ljubezin do slovenšine od dne do dne bolj vnema... po šolah slovenskih fara ... oh koliko je zdaj na šolskih učenikih po deželi ležeče! Naj bi spoznali, de pred vsim drugim oni nar berzdniši in nar obširniši po-ganjk slovenski reči in ljudskimu omikanju dati zamorejo, ako so pridni in marljivi, ako domovino ljubijo, ter srečo in izobražnost prihodnjiga naroda žele itd."
In 1. 1859 piše v Slo ve nij i (št. 7) iz Celovca: „Naše slovensko družtvo se vedno množi . . . Tedej vidite, dragi bratje Ljubljanski, kaj si mi prizadevamo, in kako nam gre, pravi na koncu svojega dopisa. Vi se pač krepkejši gibljete in jasniši ure obhajate, kakor mi! Serčno veselje in mila žalost nas obide, ko od vaših mičnih veseljic in radostnih vžitkov slovenskiga duha, ki vas tako blažno navdaja in objema, beremo. Z vami se veselimo, de se tako slovensko radujete, de že lepo cvet svo-jiga rodoljubja in verliga prizadevanja zirate, in že njega sladki sad oku-
šate. Kako mora pač serce veselja igrati, v gledišu mile glasove mater-niga jezika v nedolžni in javni igri domačiga duha, ali v mičnim petji narodne Vile slušati. Miločutni in iskreni bratec gosp. Jeriša nam je pomenljivo in serčno obhajanje, s kterim ste zadnje ure pretečeniga leta v zaton spremili, s tako živečno besedo popisal, de je mogla zares v oserčje vsaciga domorodca segniti. Ako nas je že to popisovanje toliko prevzelo, s kakšinim čutjem bi nas bila še le naša tačasna pričujočnost v vaši sredi navdala! Kako domorodno in verno so verli Krakovčani večer svetih treh kraljev obhajali! Slava in hvala naj jim doni od njih nič manj rodoljubnih in vernih bratov na Koroškim! — Neka otožnost in žalost nas obide, ako pomislimo, de je naša zmožnost še tako šibka in ograjena, de vsih tacih nedolžnih in mičnih vžitkov narodniga duha pogrešati moramo. Naš nar viši vžitek je v dobri vesti, de se za blagor Slovenije po moči trudimo; de v prijaznih shodiših med seboj kaj po-kramljamo ali ktero slovensko zakrožimo, je naše edino radovanje. Vender upamo, de se bo zgotovilo, kar je bil že gosp. predsednik v misel vzel, de bi namreč tudi mi s svojimi družbniki enkrat slovensko besedo napravili, in domorodno veseljico obhajali. Živi Slovenija!"
V prognanstvu utihne mu slovenska Vila. — Sprejet spet v du-hovščnico zapoje najprej v Drobtinicah 1. 1850 „Juterno" (Zbežala je noč itd.) priobči v Slovenski Bčeli (str. 2—4) ljudsko pripovest: „Verbsfeo jezero (Worther See) pri Celovcu", ki se ponatisnjena nahaja v slov. Berilu za I. gimnaz. razred (str. 181—3), in zloži fantazijo „Natora in človek" v Bčeli (str. 161. 162). — »Kar zemlja blazega sadu rodi,— Kar žlahtnega v naročji svojim krije, — Kar milega izvira 'z nje moči, — Vse človek sam, nje ljubček naj užije". — Vse to posebej našteva, kako se po zimi o vigredi ponovi, kako pa se stara človek, sivček gre na polje, kjer milo vzdihuje: Ali res jaz — v trohljivosti — brez sledu se moral bom razsuti, zbežati v nič ? — Toda natora se oglasi, in prerokuje:
,,Ne boj se, dragi sin, ostal boš ti, Naj se 'kol tebe vse tud v ni6 razsuje!
Zemljo sim celo ti zročila v last, In posihmal bi več ne bil ko cvetje? —
Tud v smerti ostaneš stvarstva kralj in čast; V naročji mojim — najdel boš zavetje !
Strohneti moraš, ker si iz pralni, Scer tudi ti, ko vse, kar se je sjalo,
Al kar je v teb' nebeškega sadu, — Za lepši svet bo 'z groba kal pognalo".
Jako navdušena in priserčna je tudi novoletna (1851) njegova čestitka »Bčeli", v kteri jej kliče: Živi, živi Bčela slovenska; prostejše
spuščaj se po polju, nabiraj cvetja pisani kras, dvigaj se više, bogati z dihtnimi snopči slovenski Parnas:
Da boš šumljaje vlastencov udanih Tnemala serca, budila mladost, V persi bezvšstne sinuhov zaspanih Pa da zabadala svojo boš ost.
Da boš o dobi sedanji šumeči, Ko ti velja le zedinjeni trud, Vžigala plam rodoljubja goreči, I pa nebeške jedinosti čut!
Da jednodušni v povzdigo domije Delamo, sklenemo glave i dlan, Miljeni majki pa skoraj zašije Sreče i slave i svobode dan!
Tako navdušaj, tako poveličaj
Bčela marljiva, Slovence okrog, „Z malega rase veliko" — to spričaj Tvoja bodočnost, i živi Te Bog!
L. 1852 prineso Drobtinice v domači gerlici tri Olibanove: Naj Uubše mestice; Človek sim; Reršen sim"; in 1. 1853 pesem: „Novomašnik".
—	L. 1853 sproži v Novicah (št. 90) nektere „Slovniškc pomenke" (na pr. ti — ta; stare — a vina; lepši —a miza; Maria — Marija; u — v; lj, nj), češ, naj se oglasijo učeni pisatelji, jim bomo serčno hvaležni, da dosežemo večo edinost v pisavi; in res so se oglasili na to Metelko, Hicinger, Kober kar je bilo v Jezičniku že tu in tam povedano. — Naslednje leto pride pa na svetlo njegovo največe delo . . „0čenaš in deset božjih zapoved, razložil A1 b a n S t o 1 c. Poslovenil Anton Oliban. U prid afrikanskega misiona. U Ljubljani, 1854. 16. str. 296. S škofijskim poterjenjem (Antona Martina). Natisnil in založil Jožef Blaznik.
—	V predgovoru — povedavši, da je slavni katoliški pisatelj, Alban Stole, profesor bogoslovja v Freiburgu na Badenskem, da se v pričujoči razlagi sv. Očenaša in božjih zapoved ozira na vse stanove in okoljšine, na vse navadne strasti in spake sedanjega časa, in na želje in serca človeške tako bistro in osoljeno, tako milo in resnobno, da bi jo še marsikteri posvetnjak rad in s koristjo prebral, naj bi mu v roke došla in naj bi jo brati jel; dalje pravi:
„To knjižico tedaj sim poslovenil, in nadjam se, da sim ustregel ljubim rojakom. Omeniti moram, da nisem zaporedoma vsega, kar je u nemškem spisu, prestavil, ampak marsikaj, kar slovenskih bravcov in okoljšin ne zadeva, sim čisto opustil, marsikaj okrajšal ali nekoliko premenil, pa tudi semtertje ktero stvarico pristavil, kakor se mi je za moje bravce bolj prav in primerno zdelo. Slavni gosp. spisatelj mi je u prijaznem dopisu tako ravnati prav rad dovolil. — Prizadeval sim si po domače in umevno pisati, ter nedolžno-šaljivo jasnost in serčno milobo izvirnega dela, kar se je dalo, tudi u slovensko prenesti, če pa znabiti ktera oblika ali semtertje ktera besedica nekteremu ne bo po njegovi volji, nej zategadel
nikar ne bo knjižici neprijatel (kakor se rado godi!). „Prava ljubezen ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja, kjer treba ni", kako je vender lepa ta beseda pre-slavnega slovenskega pisatelja! — Želim, da bi prijatli ljudske omike k razširjanju te knjižice, ki je pobožna, podučna in kratkočasna ob enem, u svojih krajih po svoje pripomogli, in upam, da bo kolikor toliko donesla v čast božjo in miljenim Slovencem u blagor. Bog daj !
U Šmartnu pri Slovenemgradcu, spomlad 1854.	A. Oliban.
Kar pa prevod slovenski vtiče, pravijo Novice (str. 280), se na vsaki verstici vidi, da je gosp. Oliban s takim veseljem prestavljal in knjigo predelal vso v duhu našega naroda in prestavo ustrojil tako lepo po domače in umevno, da je slavnoznani pisatelj, ki je že dokaj lepega spisal, v ti knjižici, če smemo navadnega nemškega govora o kritičnih spisih se poslužiti, sam sebe prekosil. V poterjenje svojih besed damo častitim bravcem en ulomek od zavisti- ali nevošljivosti za po-skušnjo i. t. d. — In tako so tudi Drobtinice 1. fS54, v kterih so brati Olibanove pesmice „Večcrniee; Materne solze; Otroška molitva; Usmiljene gospodični (povest)", ponatisnile deloma „0če naš" (str. 210—215) in posebej iz njega premični opis: „Božja skerb za vrabca" (str. 216—219).
—	Knjižica stane pri Blaznikovih naslednikih samo 40 soldov. — Vzemi in beri, in ne bode ti žal!
Nad vse mikaven, šaljiv pa resničen je tudi po Alban Stolcu vrav-nani opis „Tercjalke" v Drobtinicah 1. 1856 (str. 200-203), kterim — tercjalskim hinavkljam — nasproti je pa 1. 1857 opisal: „Dobrega semena dober sto- in stoteri sad", kjer govori o bratih in sestrah tretjega reda sv. Frančiška Serafiškega (str. 171—177). V teh je natisnjena pesem: »Zapeljana deklica" (320—322); v unih pa: „Pred podobo križanega Jezusa (str. 281 —2); Življenje (304); Ovčice na nebu (306-7). — Dopisovati je bil jel dobri Oliban tudi v Z g. Danico, in 1. 1854 ima ta (v št. 11) poleg Oskarja Redvica zloženo pomenljivo pesem: „Herman Vikari". Bilo je v temni viharni noči, pripoveduje v njej pesnik, kar prileze prečastitljivi starček opolnoči v kapelo — pred sv. Rešuje Telo
—	in kleče in v solzah tiho moli. Ko bi trenil, pogleda nakviško, oko se mu zjasni, vesel in navdušen začne slaviti Boga ter hvaliti za prejeto moč in pogumnost, za jake in zveste duhovne; prosi za nezveste, prosi za vernike vse, naj v sveti vojski bodo stanovitni, dokler sam postaran izroča se v voljo Božjo, prosi milosti še sovražnikom:
„Utruden zdaj omolkne, solziti spet začne, Junak nadušen zopet ponižno dete je, V molitvi pred Gospodam tam zdiha in kleči, Da juterna se zarja 'z zagorja pricedi.
Terpljenje pa njegovo, molitva in solze, Kot biserji in rože v nebesih gor bliše. Glej angel jih donaša, prešteva jih zvesto, — In Mati Božja spleta z njih krono presvitlo.
L. 1855 (v št. 7) pripoveduje po katoliških listih iz Tirolskega 1. 1849 kaj ginljivo prigodbo od pravega spokornika vsled pridige o presv. sercu Jezusovem pod naslovom: „Zgnbljen pa spet najden sin"; 1. 1857 je (v št. 23) natisnjena njegova pesem: „Sveti misijon" (Trikrat pozdravljen čas svet'ga misjona i. t. d.), ktera je bila spevana tedaj pri ljudskem misijonu v Bistrici; in 1. 1858 ima Zg. Danica (str. 175) še pesmico, ktero je zložil — morebiti poslednjo — A. 01 i b a n, kaplan pri Materi Božji na jezeru, da se je pela v Šmihelu pri Plibergi na Koroškem o priliki, kedar so preljubljeni pastir Anton Martin posvetivši cerkev sv. Katarine, podelivši nekterim zakrament sv. birme, v solzah poslovili se pri pričujočih pred odhodom svojim v Maribor. V njej je z verniki vred ljubi naš Anton klical k sv. Katarini, naj prosi, „Da Božji strah nas vodi, — Spominja nas na smert, — Da enkrat vsim od todi — Bo sveti raj odpertl" — S premilim mu prijateljem Dragotinora upamo, da se je odperl o smerti sveti raj tudi našemu pesniku; vsaj je dobro pomnil, kako nevarno je naše življenje, kar dokaj spričuje njegova pesmica v Drobtinicah 1. 1856 natisnjena:
Življenje.
Življenje kot po morju gre,	In ak nam vere luč temni
Kjer strasti žugajo, kipe,	In veslo upa se zdrobi,
In kot valovi semtertje	In žar ljubezni omedli:
Nas neprenehoma pode.	Gorje, — se čolnič potopi.
Anton Oliban.
E.
Andrej Likar.
»Stanovitnost v veri, zvestoba do vladarja, ljubezen do domovine in narodnosti, te besede se lesketajo z zlatimi črkami na naši zastavi, ki ponosno vihra pred nami, ki nas vodi v boji za narodne pravice in nas bo gotovo pripeljala poprej ali pozneje do častitljive zmage." — Tako iskreno je pisal v poslednjem svojem delcu Andrej Likar, kteri — rojen v Spodnji Idriji 17. novembra 1826. 1. — se je dobro in hvalno učil po šolah v Idriji in Ljubljani, postal maš-nik 26. julija 1851. 1., služil za kaplana najprej v Dragi (Suchen) na Kočevskem, potem v Sorici, v Cerknici, v Starem Logu (Altlag) in naposled za lokalista v Polomu (Ebenthal) na Kočevskem, kjer je umeri 20. maja 1. 1865.
Slovenec je bil ranjki že pred »občno buno" 1. 1848, kar nam spričuje sonet „Zdihljej domovini" (Od brega v morje čolnič daljno rine itd.) v No-
vicah (št. 4), in (št. 11) v pesniški obliki povčdka „S. Magdalena na Gori", v kteri se opeva, kako čudovito je kristjane na njej Božja moč rešila hudega Turka, česar še spominja njeno nemško ime „Čudenberg". — Dokaj bolj živo pa se glasi (št. 22) po „občni buni duhov" njegov:
Pozdrav SI o ve nI i.
Bog živi Slovenjo! doni u oblake,
Oživlja se verlo svobode že plod, Veselje unema slovenske rojake,
K narodnosti odperta Sloveneam je pot.
Razpadle so silno nadležne osnove, Zatiravne prost'ga resnice duha;
Odvile Sloveneam radosti se nove, Ker tudi njih jezik veljavnost ima.
Podajmo prijazno roko Gorotanam, Ljubezen pridruži naj Štajarcam nas,
Zvežimo s sosedam se Pimorijanam, Povsod naj razlega slovenski se glas.
Postavil Triglava kdor je na Gorensko, Savici in Soči odtvoril zemlj6,
Podpiral gotovo bo pravdo slovensko, Postavil protivnimu ljudstvu mej6.
Ostani na nebu, danica o mila,
Kazala ljudem si enakosti vir, Prihodnost ti lepo si nam odgernila, Na krasniga polja peljala nas tir.
Preddedje le mirni so naši kdaj bili,
Bežali morivni kervavi poboj; U miru so naše dežele dobili, Iz zemlje pridelali vžitek si svoj.
Mir, sloga, edinost naj dalje nas vodi, Doveršen namen domoljubih de bo; Visoko naj živi Slovenja v svobodi! Podpirana od svojih sinovov krepko.
Ravno tako v pesmici „IIvaIa petja" (št. 27) prav kaže njega dobro moč v sreči in v nesreči, kar primerno ponavlja v tretji in zadnji kitici:
Preljubi! zdaj vidiš, de poje, Serce ko veselo kipi, Polajša tud' dneve si svoje, če revčka nesreča modri:
Zatorej si strune vberimo, Tu pesmico pojmo lepo, Neba mi Gospoda hvalimo, Ki vlada vse z modro rok6!
L. 1849 je njegove povedke in pesmice prinašal na dan Vcdcž, časopis za šolsko mladost, kjer se nahajajo n. pr. vi. 1: »Glejte, kako je Bog preganjavce svete vere kaznoval; 1. 3. Slo-venček svojim součencam (Pesem); 1. 4. Dragotin in njegov oče; 1. 7. Kratkočasnica; 1. 8. čbelica izgled mladenča (Pesem); 1. 8. 9. Slepec s plunko (harpo), ali nehvaležni sin, iz ilirskega jezika prestavil Andrej Likar, kar je ponatisnjeno v Slov. Berilu I. gimnazijskem 1. 1850 (str. 41 — 46); 1. 10. Ssmodnikam se ne pečajte; 1. 12. Miloserčna hči (Prevod iz serbskiga); 1. 17. Voda dala, voda vzela (Povestica); in v 3. 1. II. polovice pesem »Življenje", kjer se z virom in reko primerja človek v raznih svojih dobah. — Leta 1850/51 je z menoj vred poslušal prof. Fr. Metelkov nauk o staroslo-venščini, in spisal „Vcncc lepih molitev pri sv. maši in o drugih prilož-
nostih", ktera knjižica je v 8° založena in tiskana bila pri Leonu v Celovcu 1. 1852. — Po nauku o staroslovenščini je jel še bolj paziti na jezik novoslovenski, in vsled tega je iz Drage na Kočevskem 1. 1852 poslal v Novice (št. 60. 62.) „Slovenske besede", nabral po Kranjskem Andrej Likar, z opombico: Ne skovane, ampak čujene v čisto slovenski koči prostega seljana. Med njimi so na pr.:
»Mesenica, Monatgehalt. Cerkveno opasilo, Kirchweihe. Prikladek, Vulgarname (postavim: Jože mu je ime, Troha mu je primek, Gričar je prikladek). Kal, ein von selbst entstandener \Vasserbehalter; kalni ca, das Wasser darin; kal al o, korec; kal a ti, schopfen (postavim: kalar s kalalom kala kalnico iz kala). P o 1 o m a j, heftiger Wind. Polija dežnja, anhaltende Regengusse. Slokast, sclilank. Priveriti se, beim Glauben schworen. Odmeti-mem, antworten (od tod odmev Echo). Koš čina, Gicht. Mlad kruh, frisebes Brod (ne pa: krub po peki. „Starji ko je, bolj je po peki", mi je rekel neki gospod na Gorenjskem itd. Stična, Versammlung . . Še nekaj slovenskih od nemških različnih rekočin: Es ist ihm nichts daran gelegen: Mu ni mar. Das ist doch zum argern: To je vendar od več — od sile ali sila. Er ist durchgefallen: Mu je spodletelo. Er h alt mit ihm: Ž njim vleče. Dieses gefallt mir nicht: To mi ni všeč. Es steht ihm frei zu vfiihlen: Ima na zbiro. Es geht ihm dennoch gut: Mu je vendar dobro. Auf oder ab: sem ali tje. Wie geht's: Kako se ti godi? Ich wartete unter einem Baume, dass es zu regnen aufgehort hat: Pod nekim drevesom sim vedril." —
Likarjeva morda je pesem: »Umirajoči labud", po nemškem, v Novicah 1. 1853 št. 9. — L. 1854, je po njem v št. 46 v Z g. Danici priobčena bila: »Pridiga v praznik neomadežaniga spočetja Marije, prečiste device". — L. 1855 je (str. 68. 156.) popraševal po ranjkem Blažu Likerju (r. v Novi Oslici 1808, u. v Svibnem 1846), iskrenem Slovenca, izverstnem govorniku, nekdanjem kaplanu v Sorici, in menda zastonj prosil: Ako ve kdo kaj od njegove literarne zapuščine, naj nam po Novicah ali pa po Danici blagovoljno naznani! — To leto je v Sorici doveršil svoje največe delo: „Sveli Zakon. Kaj je, od kod in pa ktere dolžnosti naklada". Ženinom, nevestam, posebno pa zakonskim v poduk po mnogih izvirnikih spisal Andrej Likar. Z dovoljenjem škofijstva Lavantinskega in Ljubljanskega je prišla prekoristna knjiga v 8° str. 147 na svetlobo v Celovcu \ 1856. Natisnil in naprodaj ima Janez Leon. — V predgovoru kaže o stanu deviškem, kako je imeniten, častitljiv, iz nebes na zemljo presajen, pa o zakonskem, kako je tudi ta potreben, velik, častitljiv, pa težaven. Keršsmske mladenče in dekliče, kteri od Boga klicani kdaj mislijo v zakonski stan stopiti, učiti, kako naj se vedejo in pripravljajo, da bodo tudi z Bogom v ta stan stopili, ter njim in zakonskim dolžnosti svetega zakona razlagati in jih k spolnovanju nagibati, je namen teh bukev. Spisal in zložil sem jih po mnogih izvirnikih iz naj boljšega namena: v slavo Bogu in izveli-čanje ljudi. — Naj bi pač oni, kterim so te bukve namenjene, paz-
Jjivo prebirali jih, ter se iz njih učili, svoje dolžnosti na vse strani zvesto in natanko spolnovati! Marsiktere grenkosti in britkosti bi se po tem lahko ognili, njih življenje na tem svetu že bi bilo srečno, še bolj pa v večnosti. In če sem komu le nekoliko do sreče in izveličanja pripomogel, je moj trud obilo povernjen". (cf. Zg. Dan. 1. 40.)
Dr. J. Bleiweisov Koledarček Slovenski za leto 1856 ima (str. 33 — 37) njegov zanimivi popis „Sorica in pa Soričanje", v kterem popisuje A. Likar najprej Sorico, potem Soričane, njih jezik, njih dela in pa opravila, pa še nektere posebnosti, ter naposled pravi: »Sklepaj e ta popis, moram, akoravno iskreno spoštujem svoj materni jezik, vendar le svoje mnenje izreči: naj bi se tu v šoli po previdnosti zraven .slovenskega jezika nekoliko prostora tudi nemščini privoščilo, ker so učenci že tako otroci nemških staršev, in ker jim ona povsod, pri vojaščini in drugod, mnogo koristi, zakaj gotova resnica je in bo: kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš". — Za jezičnika se razodeva Likar v Novicah 1. 1856, kjer 1. 4 terdi svoj pri klade k (Vulgarname) poleg »z zmerjanjem" (Spitz- Spottname), razlaguje „1 ibro in funt", ;,kampelj, sčesavnik in glavnik", »zagata" v porazumljenje itd.; 1.6. samo-tarec, monachus, minih, Einsiedler; 1. 3'2. zastran besedi »Epidemie" in pa »lih a sodu"; za natoroznanca v 1. 90, kjer piše „o potresih".
V Novicah 1. 1857 se v 1. 16 nahaja njegov »Dobrovoljen svet bukvovezom"; 1. 76: »Nagovor učenika do učencov o začetku šolskega leta" (poleg ilirskega); 1. 84: »Kratkočasnica za poskušnjo s cirilico pisana". L. 1858 št. 22: »Od poljskih čuvajev kaj"; št. 32: »Prijazna beseda o spominkih" (Radec-kega, Vodnika, Knobleherja itd. v zvezdnem drevoredji . . vzori ljubezni za cesarja, narod in vero). L. 1859 št. 45, 46: »Nauk, kako se na-reja solnčna ura na zid". — L. 1862 je priobčil v Zg. Danici str. 272 po »Salzburger Kirchenblatt" prav koristen sestavek: »Z odpustki oblagodarjeni altarji" (Altaria privilegiata). Poslednje delce njegovo pa se bere v Novic. 1. 1863 št. 18 — 24, ktero je tudi posebej ponatisnjeno v Ljubljani pri Blazniku v 8° str. 24 z naslovom: »Cerknica in njena okolica". Prijatlom v spomin popisal Andrej Likar, nekdanji kaplan v Cerknici. —
»Ako premišljamo slavne djanja nekdanjih Grkov in Rimljanov, pa tudi drugih narodov, vriva se nam nehotoma vprašanje: Kaj jih je navduševalo k tolikim djanjem, ki jih bo občudoval svet, dokler se bo snovala zgodovina človeška? Ljubezen do domovine! je kratek, pa neizrekljivo veliko pomenljiv odgovor. Ta ljubezen jim je ogrevala njih domorodno srce; ona je pokladala vnetim govornikom presunljive besede na jezik, besede, s kterimi so vžigali svoje rojake za blagor domovinski, ona je brusila britke meče in ostre sulice hrabrim vojščakom, s kterimi
Andrej Likar.	9
so hodili nad svoje sovražnike, ter zmagovali ali pa umirali za priljubljeno domovino. Ljubezen do domovine jim je bila sijajna zvezda vodnica vseh njih slavnih početij. Pa tudi je ni bilo pri njih bolj zaničljive stvari, kakor je bil izneverjenec ali izdajavec domovinski. Bil jim je izvržek, po pravici vreden vedne sramote". — Po besedah, v začetku omenjenih, piše resnično: „Le kdor pozna svojo domovino, le tisti jo ljubi tudi, daruje ji svoje moči ter dela neutrudno za dušni in telesni blagor svojih rojakov. Pripomoči nekoliko k spoznanju naše mile domovine, Ti hočem, preljubi bravec, popisati izmed najlepših krajev slovenskih gotovo ne zadnjega naše kranjske dežele, namreč: »Cerknico in njeno okolico". — In popisavši: »Rakek, Loško, Cerknico, Poddruž-nice cerkniške fare, Minišijo, Nekaj o tukajšnem kmetijstvu, Cerkniško jezero, Škocijan" — sklepa o drugu svojem: »Kaj? vprašaš me, pri slovesu, kaj da hočem od tebe za svojo postrežno ljubav, s ktero sem te spremljal po Cerknici in njeni okolici, ter ti tolmačil ondašnje imenitnosti. Ker že nočeš drugači, veš kaj: Skazuj mi tudi v prihodnje svojo ljubezen in prijaznost, hodi z Bogom, in ne pozabi nikdar, da si sin slovenske kervi!"
»Potrtega srca Vam, drage Novi cel naznanjam, bere se 1. 1865 št. 23 v dopisu iz Kočevskega 30. maja, da smo zopet izgubili vrlega domorodca. Gospod Andrej Likar, fajmošter v Polomu, je 20. dan t. m. v Gospodu zaspal... Likar je bil že od mladih nog ves vnet za mili materni jezik in narodno slovstvo . . . Komu niste dve 1850. leta natisnjeni igri za slovensko gledišče znane?" — Po tem takem je A. Likar tisti slovenski rodoljub, kteri je iz ilirskega prestavil dve igri za slovensko gledišče: I. Juran in Sofija, ali Turki pri Sisku (str. 72); II. Štepan Šubic, ali Bela IV. na Horvaškim (str. 108), kteri je natisnil v Ljubljani 1. 1850 Eger, založil pa Giontini. — „Razun imenovanih je sostavil še več druzih izvrstnih spisov, ki se tu in tam po slovenskih časnikih nahajajo, kakor n. pr. več duhovnih ogovorov itd. Poslednji čas je mislil tudi občerazumljiv kršanski nauk spisati in na svetlo dati, pa žalibog, da ga je nemila smrt po kratki bolezni vzela hvaležni mu domovini. Lahka mu žemljica 1"
F.
France Je risa Detomil.
*
Žaluj I saj čuješ še, o Vila draga,
Njegove strune sladko-mil'ga glasa, Ki v serce vlila ga ljubezen blaga
Do doma in slovanskega Parnasa I *
* *
»Bil je prijazen, poleten večer tistih let, ko se je vse jelo z združeno močjo truditi za dušno izobraženje naroda in množenje majhne literature slovenske. Na jasnem nebu je že lesketala svitla večernica, ko je družba mladenčev zapustila v černo haljino zavito Ljubljano in jo mahnila ravno proti Šiški, zibelki pervega našega pevca. Bili so dijaki, ki, doveršivši šolsko leto, so hiteli proti domu, vživljat tihega miru in pokoja. Ko so v mnogoterih pogovorih dospeli do Žibertovega doma, kamor so se bili nalašč namenili, stopijo v prijazno izbico in veld prinesti vina, da ga popijo na srečno odhodnjo in v spomin pevcu, ki je pervi prebiral strune Apolonove. Sladko vince je bolj in bolj ogrevalo nadepolne mladenče in pogovori so začeli bolj in bolj gosti in veseli postajati. Tu prime mladeneč bistrega pogleda in zale ponosne postave kupico ter vstane rekoč: »Bog in narod ohrani v vednem spominu Vodnika, ki je pervi spoznal revšino domačega Parnasa, ter se trudil in postavil temelj, nad kterim se že dviga ozidje k čedni hišici". To rekši zažvenketajo kozarci in iz vseh ust se začuje pesmica rajnega Prešerna:
V	Arabje pušavi Se tifiek rodi,
V	odljudni gošavi
Sam za se živi i. t. d.
Za to so se verstile druge pesmi slovenske in nasledovali so pogovori, primerni enaki veselici. Kmalu vstane v drugo in nadaljuje: »Dokončali in doveršili smo ljubljanske šole, in mnogoverstni poklici bodo nas razkropili proč iz domovine v daljne ptuje kraje. Znabiti nam ne bo vsem dano, čez kaj let se zopet pozdraviti; enemu ali drugemu lahko prestriže neusmiljena Parka kratko življenje. Vendar naše delanje se nikar ne sme skerčiti; marljivo kot do zdaj nam naj bo pri sercu domovina in narod. V vzajemno pomoč podajmo si rokd in pomnožujmo, kolikor nam je mogoče, domačo književnost. Da kratko rečem: Obljuba in ljubezen, ktero smo si obljubili, naj nas strinjate do černega groba 1" To izusti in vseh se loti nekaka otožnost in predčutje; vendar si brez-skerbno podajo roke in obljubijo po njegovih mislih se ravnati.
Že je jutranje solnce skozi okna posijalo, kot bi hotlo z žarki poljubiti vsakega v družbici. Še enkrat so se poljubili s solznimi očmi, potem pa so se poslovili ter jo mahnili vsaki proti nasprotni strani v svoje rojstne kraje.
Preteklo še ni bilo celih čvetero let po tej dogodbici; slovenstvu je bila že prisijala svitleja zarja in vsega tega so bili mladi možje z veseljem doživeli. Zvesto so bili ohranili besedo; neutrudljivo so pisali za narod, da bi mogel kdaj stopiti v red omikanih rodov. Visoke misli so še skrivale persi mladih rodoljubov in hrepeneče so gledali prihodnosti nasproti, da bi skoro slovstvu posijalo rumeno solnčice. Ali žali Bog, da ni bilo vsim dano doživeti naših časov. Neusmiljena smert je pokosila ravno tistega izmed njih, ki je pred malo leti v Žibertovem domu govoril iskrene besede v mlade serca prijateljske. Mika znabiti bravca zvediti njegovo ime? Ne prikrivam ga mu. Bil je rajni, v Beču prezgodaj umerli pesnik in pisatelj, France (ne Luka, kar je po pomoti v. str. 43.) Jeriča."
To je drugi spominek, ki ga je ranjkemu „V spomin Jerišatov" zapisal Gr. Krek v Slov. Glasniku 1. 1859 (zv. IV. št. 2); pervi pa se nahaja v Novicah 1. 1855 (XIII, 73): »Iz Dunaja smo žalostno novico prejeli, da gosp. France Jerišaje ondi za kolero umeri, Nadepolni mladeneč — bil je še le 26 let star — ki se je zdaj po doveršenih pravoslovnih šolah pripravljal za gimn. učiteljstvo, je bravcem Novic po mnozih lepih spisih in pesmih tako dobro znan, da lahko sami cenijo veliko zgubo, ki je s smertjo njegovo zadela slovensko slovstvo. Po pravici poje na grobu prerano umerlega domorodca gospod Prostoslav Šmarski žalostinko: »Žaluj! saj čuješ že, o Vila draga itd." —
Rojen v Smledniku 3. aprila 1829 L, sin ubožnih starišev, a dečko bistrega duha je France Jeriša v šolah slavno napredoval ter vznašal se vedno med sedmerimi pervaki nad čerto ali med dijaki z odliko. Dover-šivši licejo seje v Ljubljani nekaj časa samotež učil pravoslovja; podavši se na Dunaj poprime se modroslovja, toda res prerano umre meseca septembra 1. 1855. — Za dom in slovanski Parnas se je vnel 1. 1848 in prenavdušeno jo je zabrenkal takrat narodni stražnik, F. Jeriša, v Novicah 1. 15:
Ljubljanski učenci svojim junaškim bratam na Dunaju.
Verli bratje! pripustite, De tud' Krajnske lire glas Poje dela glasovite, Sreč prihodnjih lepi kvas. Polno, radosti pijano Vam serce nasprot plami, Vam do zadnje srage vdano Vročo Vam daruje kri itd. —
Še bolj navdušeno pa vzvišano glasi se pesem »O slovenskim banderu", natisnjena v Sloveniji 1848 1. 4, ktera v deseterih razstavkih naj se kaže tu na primer v pervih dveh pa v poslednjem:
Kaj viha mogočno se v sinji zrak O blesku juterne z6re?
Kaj gleda zamaknjen Slovenec vsak, De dalej kar iti ne more?
Kot orel strašan na višinah gori.,
Kot znamnje Silnoboga divjiga O vrisku je trftm zazreti!
Kdo vriskal bi ne, glej! sončno bleši Bandero Slovenije krasno.
Edinost, zvestoba, ljubezen plami Iz njega prečisto in jasno.
Slovenske edinosti bistri je zrak,
De zvest je, spričuje, Slovenec vsak, Ki mater z ljubeznijo objame . . .
O ti veličanski svobodnosti znam, Kdo b' te ne poljubil ognjeno?
Okrožva mladenča žareči te plam, Do smert' te bo branil iskreno.
Naj strašniši osode divja naj natok,
Pogrezne naj sinji nebes se obok — Slovenje bandero ne pade!
VI. 10 pa je brati »Slovenska deklica" (Sim slovenska deklica, — Minka mi je ime itd.), ponarejena po ilirski, z istim mičnim napevom (Ilirka). — Po pervi preiskreni navdušenosti jel je Jeriša marljivo pisariti v časopisu za mladost t. j. v Vedežu, kjer se je navadno podpisoval »Deto mil". — V I. tečaju 1. 1848 se nahajajo v vezani in nevezani besedi mnogi njegovi res detomili spiski, n. pr.: »Mali kamnosek, lep izgled detinske ljubezni (I, 7. po Bednaru); Cvetje (1. 8); Oče in sin (1. 14. Basen); Odperto pismice gsp. vredniku Vedeža (1. 19.); Zvezdica (1. 22. Pesem); Na svetiga Miklavža večer (1.23. Obrazik iz kmetov); Hvaležna solzica cesarju Ferdinandu I. o Njegovim odstopu, in ljubezni iskrica novimu cesarju Francu Jožefu I., darovani od slovenske mladine (1. 24. Pesem) na pr.:
Ferdinandu I.	Francu Jožefu I.
In glej, Ferdinandu peva	Angeljc naj sveti po potih Te v6di,
Vsako serce pesem živo,	Ljubezen narodov zvezdica Ti bodi, On svobodniga je dneva Ki kaže Ti srečno rešenje 'z nadl6g!
Zarjo vklical osrečljivo.	Pretežko je delo, al' sladko plačilo,
Oče dobri, ljubeznjivi!	Ko bode se v daljnim okr6gu glasilo Slavo tudi mi pojemo, Osrečeno ljudstvo: »Živi Te Bog!" Vneti tudi mi rečemo S polnim sercam: Bog Te živi!
Kar je bil 1.1848 iskreno pričel, nadaljeval je enako goreče 1.1849. O tem spričuje dopis v Sloveniji 1. 2: »Slovesna beseda sloven. družtva v novim stanovališu v Ljubljani", kjer omenivši Bleiweisovega ljubega pozdrava, Dežmanovega ponosnega izgovora »Slava Slavjanam" (gl. Slovenija 1849 1. 1) vmes že odmeva: »Slava Slavja n k a m! jez pri ti priči ponosno izustim. Prav tako, slavne domorodke, drage posestrime! V narodne zbore, k narodnim veselicam zahajajte, kjer se slavjanska pijača iz čistiga narodniga vira pije, kjer iskrice svete ljubezni k svojimu narodu vnete serca prešinvajo. Pod slavjansko lipo, drage vertnarice, tam si naberite žlahtnih sadik, in z materno skerblji-vostjo vcepite slavjanske cepe v mlade serčica svojih prihodnih nadepol-nih sinkov in hčerk. Biti slovenske kervi bodi ne samo Slovencu, ampak tudi Slovenki ponos! Zdaj še le morem radostniga serca izreči, de so se slovenske Vile zbudile in zopet oživele, ko jih tudi njihne sestrice priznajo. Zdaj še le bo narodno kolo popolno postalo, ko ste tudi ve vanj stopile. Le krepko naprej, drage sestrice! ta svitla zorica nam jasni dan obeta, v megleni delji se veličanski hram Slave bliši. Sveti ogenj rodoljubnih sere mora temno meglo predreti, in ako Bog da in sreča junaška, dospeli ga bomo!" —In opisavši besedo in sprelepo petje na koncu pravi: »Tako smo začeli in končali pervi dan noviga leta. Prijazne zvezdice so nam domu gredočim na jasnim nebu blisketale, in vsak si je pač v sercu mislil: Glejte znaminja slavjanske prihodnosti, kako se nam prijazno nasprot smehljajo! Zdaj je orjaške grive stresel češki oroslan, mogočne perutnice razprosterl slav-janski orel od Savskih bregov do Tatranskih gord, jugoslavjanska zvezda se je vzdignila in svit svoj razsiplje čez poljane sveta! To leto ne bo več rodilo Kosovih polj in Belih gora. Razširila se bo veličanska lipa proti severu in jugu, proti izhodu in zapadu, in pod njenimi mogočnimi vejami bo ovčar in junak, cveteči mladenč in stari sivček na sveto trojico Slavjansko ozirajoč se s prepolnim sercam prepeval:
»Hej, Slavjani, naša reč slavjanska živo klije, Dozorila bo, že veličanski sad nasprot nam sije!" Jeriša
Enako navdušeni so drugi dopisi njegovi vSloveniji in vLjub-Ijanskem Časniku 1. 1850/51 — eni še iz Ljubljane, eni že z Dunaja. Tako so (1.1 — 3) znamenite: »Pripovedke slovenskiga naroda", po raznih krajih nabral F. Jeriša. — Kot Detomil pa je pisaril v Vedeža, kjer se 1. 1849 nahajajo pesnice njegove: »Nada ali up"; »Barkica" (O pervim godu Vedeža); »Deklici z ven Cikam"; pa basen „Žabe" po Ciglerju, nekoliko z ilirskimi oblikami. — L. 1850 prilika »Nova oblačila"; basen „Solnce in megla" v pesmi po poljskem Niem-ceviča; pripovedke »Slavček; Tutki-Jedim; Rajska ptica"; popisi »Suslik; Arabci; Južnoruske stepe". — Poslednje popisvanje
je bilo tedaj že v dr. Bleiweisovem Berilu za I. gimn. razred, kjer so iz Vedeža ponatisnjene Jerišatove stvari, na pr. Mali kamnar; Žabe; Slavček, in dokaj mila »Zvezdica", pesen sorodna z Ledinskega »Angel in dete". — V Berilu II.: Nova oblačila; »Stepni požari v južnej Rusii" (str. 44 — 50). — V Berilu III.: »Narava — občna gostio-nica" (str. 1 - 9) po Šubertu; »Nebeški ovčar" poHerderju; .Veliki petek v Rimu" po Staudenmajerju (str. 121—129). — V BeriluIV.: »Božja modrost v natvori" (str. 42 — 51) po sv. Avguštinu; »Pogled na Prago" (121—126) po VI. Zapu, iz češke čitanke, in naslednja »narodna Litvanska" (str. 68. 69.):
Lipova harfa.
Mlada pevka o potoku	„Oj kak nežno, oj kak milo
Belih rožic je iskala,	Lipova mi harfa poje!"
Omahnila, vanj je pala.	„„Da to lipova je harfa?""
Val je unesel jo do morja;	Vzklikne mamica jokaje,
Morje pa jo valovito	„„0j to sestrica zgubljena,
Verglo je na breg zeleni, —
Tam so ribči jo zagrebli.	To je mila hčerka moja.
Al na grobu vzrastla lipa,	Kako jasno si na ušesa
Vzrastla lipa je košata,	Čujem glasek njen doneti!
In iz lesa mlade lipe	Kako milo nje dušico
Bratec harfico zrezljal je,	Čutim veti v serce svoje!""
Harfo krasno, miloglasno.
Najbolj zaslovelo pa je mladega pesnika našega ime po hebrejskih melodijah", kterih je (I, —XXIII.) po angleškem L. Byrona (r. 1788, u. 1824) poslovenil v Novicah 1. 1852 1. 6S — 99 s tem-le predgovorom v opombi: »Te melodije, al da je po našem imenujem, te viže je visoki pesmenik za glasbo složil; torej naj nikdo ne išče v njih doveršenih pesniških obrazin, ker bode le čertice našel. Vsaka v i ž a za se je cvetlica, ta mila vijola, ali tiha spominčica, ona ponosna solnč-nica ali bleskosijajna potonka, — le ako vse vkup povežeš, dobiš krasen venec. One so čutljeji i posamni vzdihi nesrečnega naroda — čiste kaplje, v kterih se odraža zdaj bleda zarja milejih časov, zdaj radostiva nada onkrajnoga žitja; tu sveti serd v oholem svojivci, ondi Božja pravičnost ali Božje Veličanstvo — iz celoga venca pa veje strah Božji, vdanost v Njegovo voljo — živa ljubezen do Njega: do zgubljene domovine. Toliko v porazumljenje. Kar prevod utiče, sim se kolikor mogoče izvirnoga merila deržal; le ondi, kjer bi bil čudovitni kratkoti angleškoga jezika marsikako lepoto v dar prinesti moral, sim merilo nekoliko razrahljal in raztegnul, kar, mislim, čitatelja ne bode preveč motilo". Tako prevoditelj. —
Melodije so z naslednjimi naslovi: »Ona. Davidova harfa. Onkraj groba. Divja gazela. Jokajte o njih. Ob Jordani. Jephtova hči. Na grobi. Moj duh je mračen. Nje smehljej. Dodelal si, Savlova pesem pred zadnjo
bitvo. Savi. Vse je prazno! pravi pridigar. Življenje duha. Vid Belšacarja. Luni. Očitovavcu. Mariamna. Na dan, ko je Tit Jeruzalem sosul. Ujeti pevec. Pobitva Sennacheriba. Iz Joba". V zgled bodi:
VL
Ob Jordan i.
Ob Jordani Arabski tekajo velblodi, I po Sionskem hribi malikvavec hodi, Na Sinaji čestivec Balov klanja se — I tam — clo tam —o Bog! i strele Tvoje spe?
Kjer Tvoja dlan v kamnito desko je pisala! Kjer ljudstva Tvoja se je tenja prikazala! Kjer glorja Tvoja v plamodev zasterla se: Tvoja — kogar, da bi ne umeri, nikdo ne uzre!
O daj, da v bliski zor Tvoj k nam se v niz zasveti, Zbij britko sulco zatiravca roki kleti! Kak dolgo še teptal bo Tvojo vlast trinog? Kak dolgo še brez službe hram bo tvoj, o Bog!
„Ti, čigar zarot mertve bdi, Pokliči vun proroka mi!"
„„Iz groba, Samvel, dvigni se! Glej! veščec, kralj pred tabo je!"
Zmaje se zemlja; on vsred stoji oblaka, Luč obledi, pred trugo nja beže. Stekleno smert 'z oči mu stermih zre; Je roka vela, suha žila vsaka. V kosti beloti noge mu bliščč, Sgerbančene, brezkitne, užasnive; Brez sape glasi od ustne negibljive, Ko jamski vetri, votlo mu done. — Savi vidi, i pade, kakor dob, ki trešne Na mah ga strele plamovdar požrešne.
„Kdo sen mi moj nepokoji? Kdo je, ki mertve tu budi? Si ti, o kralj! — Glej, brez kervi So leti udje, i merzli: Tak' moji so; i taki bdo I tvoji jutri, vred z meno: Pred no bodoči dan bo preč, Tak bodeš ti — tak sin cveteč. Ostani zdrav, za dneva le, Poj prah bo najin smešal se. Tam z rodom ležal bodeš vel, Prodertim od nebrojnih strel; Od boka meč zabola bo Tja roka v serce ti toplo: Brez krone i glave zgibnula Sin, otec, Savla hiša vsa!"
xm.
Savi.
Vid
Na troni svojem kralj sedi V satrapov tam množini,'
Na tisuče svetiln blišči Pri krasni godovini.
I zlatih čaš nebrojno je, Ki božja bie orodnina —
V	Jehova posodah žarč Nebožnih ajdov vina.
V	dvorani isti, isto pot Zazro se roke persti,
K' na steni pišejo nasprot Ko u peščeni versti:
Podoba možke roke je, I roka sama, živa
Premiče o pismenkah se, Ki je ko s paPco vriva.
Vladar zagleda, i vzderhti, Končati radost reče;
V	obličje celo zabledi, I glas mu zatrepeče.
»Skličite znanstva mi može, Vse naj modrejše glave,
Da pis nam strašni razjasne, Ki moti nam zabave 1"
XVI. BelSacarj a.
Chaldejski vedeži slove, Al tu jim luč ugasne;
Neznane čerke še stoje Nerazložene, užasne.
I Babilonski starci ved Globoko scer imajo,
Al tu zakrit jim ves je sled, Vide — al več ne znajo.
Vjetnik v deželi isti le, Tujinec, dobe mlade,
Začuje kralja poveljš, Besnico čerk razznade.
Blišči svetilne, obsevajo Prorokbo na stenini;
On čita v noči isti jo — I jutro jo uistini.
»Gotov je grob Belšacarja, Proč z njega kraljevino,
Ga tehtala je tehtnica, Ga našla revno glino.
Kraljeva odev mu i smertna je, Nebo — skalina mu je;
Medjani pred dvermi stoj6, Perzanec prestolujel"
XXIII. Iz J o b a.
Duh je minul me: vidil pred očmi Razkrit obraz sim nevmerjočnosti — Na vse je spustil sen se, razun mne — Tu stal brez lica — al božanski je: Mes6 ob kostčh si učutil sim derhteti, I vlas ko vlažni vstajal, čul doneti:
„Je človek mar čisteji od Boga, Ki Serafe celo za motne ima? O! gline ve, ki v prahi bivate, Molj vas prežije, i pravičneje ste? O stvarce dne, kih žit pred nočjo ugasne, Slepe za širno luč Modrosti jasne!"
L. 1853 je priobčena v Novicah že znana »Lipova harfa", pa 1. 72 Žandarska (»Čuj žvižgajo krogle, iz gošče hrušd — Motivci miru, tolovajska druhal —... Kdoužugajih mar? —Hrabri, smeli, blagi, jaki — žandar i. t. d."), in k njej opominja prevoditelj Jeriša: »Ta pesem, ktero je v nemškem jeziku slavni pesnik dr. Hirsch zložil, je v c. kr. deržavni tiskarni na Dunaju neizrekljivo lepo natisnjena, v glasbo djana, na vse žandarske polke razposlana in v več jezikov že prestavljena.
10
France Jeriša Detomil.
Mislim toraj slovenskim žandarjem vstreči, ako jim jo s tim tudi v njih domačem jeziku podam. Tudi naš g. J. Fleischman je ti slovenski pesmi napev zložil". — L. 1854 je prinesel dr. Bleiweisov slovenski Koledarčik: »Poslednje pismo rajnega vladika Černogorskega Petra PetrovičaNjegošaL", prevodil Jeriša; JanežičevGlasnik slovenskega slovstva pa njegovo povest: »Slepa Marica". — L. 1855 so nekaj pred smertjo, nekaj pa že po smerti njegovi prišli na svetlobo spiski: »Boji konj zvolkovi po ukrajnskih stepah na Rusovskem" (1. 14. 15); »Razgovornost rusovska" a) Berači, b) Slaninar, c) Jamščik (voznik), d) Prodajavec ledene sladčice o veliki noči (1. 21—23). S tem se nekako vjema, kar je priobčil Glasnik še le 1. 1860: »Ruski malarji na kmetih" (VI., 4). V Novicah 1. 1855 pa je še Citati: »Gora Tabor" (1. 96. 97) in »Hafedove sanje ali narobe svet" (1. 100, 101), po angleškem spisal Jeriša. — L. 1856 so prinesle Novice (str. 414) zadnjo spomenico, ktero je po Herderju poslovenil rajni (Jeriša u. 2. Sept. 1855), namreč:
Rojstvo Gospodovo.
Če ljudi sovražnik, pravijo Če osvajavec se na svet rodf, Živelj sleheren žaluje; oblak Kerv deži; nebo se začernuje; Zemlja poka; grozno plamožarje Iz propada vre; v pozračji Tulijo viharji, v njih duhovi: »Oj, gorje ljudem! na tugo, žalost, Tisočem je rojen na gorjč!" —
Ko je v temni noči luč narodov Vzhajala, svet ležal je v tihoti. Zvezde so svitlej sijaifi; blažno Je vzfskrela nova zvezda, in k pobožnim Modrim govorila: »Spolnjena Vekov dolga želja je in nada — Ker tolažba ljudstvom je rojena!" In v pozračji angelci so peli: »Slava, slava Bogu na višavah! Mir na zemlji! Vsem ljudem veselje!
In pristopil angel je k pastircem: »Radujte se! ljudstvu rojen je!"
»Mileni deček!	Ib čim bolj skrit je,
Tu se nahajam?	Čim manj priznava se,
Tukaj v plenicah,	Tim zadovoljniši
V štalici tu?	Nosi nja križ.
Ljubljenec sicer	Ali, moj deček,
Rad se rad bliža	Vedi, ti nosiš,
Svomu ljubljencu,	Jagnje ti Božje,
Rad on deli ž njim	Grehe sveta,
Skerb in zasmeh.	Davnih stoletij
Butaro strašno, Blazen in zmoto. Zlobo in blod.
Častno hvalo, Ljubav vzmaguje Boli in smert?"
Mileni deček, Lepši od one Zvezde svitle!
„Nuj taj, in sverši,
Ternje, nehvala, Biči, sramota, čert in preganja Čakajo te.
Kar si začel! Sezi v strupeno Gnjezdo gada.
In čez drakonje
Oj ti smehljaš se! Hočeš li reči: »Ljubav zameta
Z6be zavidne Stopaj serčno! Gori v pozračji Nad zvezdami Vidimo se,
Tvoji ljubljenci Vsi so s teboj!"
In kor angelov je pel v višavah: „Mir, veselje!" — In kerdelo zvezd,
„J.UII, VCDGIJC; — lii Jiciuciu ix
Vekov vseh in večnosti obsežek
So zaglasje dolgo njihne pesmi. * *
*
Iz navedenih spisov — v vezani in nevezani besedi — se vidi, kako iskren rodoljub je rajni bil, kako živo in krasno je pisaril, iz koliko raznih jezikov in slovstev tolmačil, da se je prav res čuditi njegovi vsestranski vzobraženosti. — Ker so spiski še po smerti njegovi prihajali na dan, mu je pomenljivo prijatelj popeval v žalostinki: »Žaluj, o Vila draga! saj čuješ Še njegove strune sladko-milega glasa itd." — In kakor lučice, ki so prisijale iz prahu pesnikovega, migljajo na gomili njemu, in — oh da tudi mili naši mladini! še le po smerti (Glasnik 1858.1, 2) vžgani njegovi:
Utrinki.
I.
Luna suče se krog zemlje, zemlja s planeti okrog solnca, solnce spet krog svojega solnca. — O duša človeška! ozri se k svetovom, ter posnemaj je — suči se brez prestanka krog svojega Boga, solnca vseh!
n.
Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih;
Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.
m.
»Kaj gledaš tak resno izpod obervi, in v temne misli zavijaš duha ?a očitate mi; „daj, muhe na stran, in zaukaj jo z nami, prijatelj!" — Dragi moji! povejte mi prej: „Mar sleherna luč razpošilja budne žarke? Vsakoršen glas sega li v dušo vam? Solncu le razgrinja roža svoje njedro duhteče, in serce odpira se glasu sorodnemu le! —
IV.
Ima ljudi, in žalibog 1 ne malo, kterih ne veseli nikaka narodna veselica, kterim ne vzvišuje serca nikako cerkveno obhajilo, bodi si še tako veličansko. Pravijo: „Čemu te razlake, čemu te ceremonije?" in jeze se, da vse vkup leti, gledat lepotije, ki razgrinjajo se jim pred očmi. Taki ljudje zde se mi enaki človeku, ki pride v sličnico (slikohram), namesti pa, da bi veselil se o čudovitih slikah in obrazinah, ki vise po stenah, ter napajal si dušo s sveto krasoto, ki sije solncu enako iz njih, jezi se o oklepih ali o zijalih, ki hodijo memo slik, ne spoznavši njih visoke vrednosti — revež, ki je pozabil, da pričuje s tim ponašanjem, da je ravno on tudi ni spoznal 11
G.
Dr. Leon Vončina.
Rectus es tu et bonus, . . . sed satrapis non places. I. Reg. 29,6.
♦
Cerkvi močna bil podpora, Bil prijatelj res si blag; Trudil si se brez odmora, Tvoj spomin nam bode drag.
Rodil se je Vončina Leon Stanislav v Novem poleg Reke (Novii in Croatia) 7. aprila 1826; hodil je v šolo najprej doma, kjer je oče njegov bil za učitelja, potem v Kamniku; gimnazijo je hvalno do-veršil v Novomestu, licejo in bogoslovje pa izverstno v Ljubljani, postal mašnik 1. 1849, dohtar sv. pisma na Dunaju 1. 1853, bogoslovni profesor cerkvene zgodovine in pravice v Ljubljani 1.1854, umeri 4. novembra 1874 (obiit pie in Domino) in bil pokopan pri sv. Krištofu, kjer ima koj poleg cerkve spodoben spominek s kratkim, toda primernim latinskim napisom.
Po roditeljih iz Kranjskega je po pervi svoji vzgoji ranjki Leon bil vendar Hrovat, potlej Nemec, naposled Slovenec, vsegdar pa — cerkvi močna podpora — iskren Latinec. — V smislu tedanjega šolstva se je mnogo vkvarjal z nemščino in 1. 1849 je pisaril še bogo-slovec v »Theologische Zeitschrift" v Ljubljani na pr. o Judih, o Husu in Husovcih, o duhovskem neoženjenstvu in njegovih nasprotnikih (Pavlu
Stoosu), o tvarinah, o kterih se je še pozneje kot profesor rad in vživo razgovarjal (Cf. Emanzipation der Juden Nr. 4. 5. Johann Huss, mit be-sonderer Riicksicht auf die modernen hussitischen Tendenzen Nr. 16. 17. Gelegenheitsgedanken bei der Ertheilung der heil. Priesterweihe po ps. 15, 5: »Dominus pars hsereditatis mese" — Nr. 32. 37.) itd. —
Na Dunaju je zvesto napredoval v bogoslovnih vedah, v Avgustineju imel nektere priserčne duhovne premišljevanja in krepke govore o katoliški cerkvi po pismih sv. Ciprijana; a deloval je tudi celo marljivo v spovednici, na prižnici, v kerščanskih družbah revnemu človeštvu na blagor. — V Ljubljani je učil v šoli od leta do leta boljše; podučeval v dveh težkih pa znamenitih bogoslovnih tvarinah — čim dalje, tem iskrenejše — prihodnje duhovnike tako, da jim je postal nekako najbolj priserčen, kar gotovo v imenu vseh slušateljev očitno spoznava Resnicoljub t. j. Josip Resnik v žalostnici na grobu preljubljenega profesorja, kjer (gl. v Slovencu II. štev. 132) poje na pr.:
Žalosti serca tope se mladenčem tužnim slovenskim, Ker učenika ni več, kteri nam bistril je um.
Oj preblagi učenik, let dvajset in dve ste učili Bogoslovce živo, kaj je resnica, kaj laž.
Za resnico plamtelo serce in gorelo je "Vaše, Vneto učili ste pot, ki do resnice pelja.
Pač res! Sam vnet je verlo vnemal bogoslovce za resnico in pravico, dostojno kazal na laži in krivice olikanega sveta, pojasnoval to rad v živih vzgledih (Cavour, Napoleon, Bismark, nasprot Herman Vikari, Diepenbrock, Wolf, Pij IX. itd.), ter vedno bolj in bolj učenje obračal na dejanje, na pravo cerkveno mišljenje in prosto katoliško življenje.
Po svojem božjem vzorniku je tudi ranjki Leon, povedati jo smem, jel najprej delovati in na to učiti. Deloval je marljivo na Dunaju, in v Ljubljani je koj 1. 1855 vstanovil katoliško rokodelsko družbo, ktero je vže naslednje leto obiskal njihov oče Adolf Kolping (r. 8. dec. 1813 v Koloniji, u. 4. dec. 1865), poznej nekterikrat Dunajske predsednik, sedanji škof Anton Gruša, s kterim sta celo prijateljsko si dopisovala. — Kolikanj je dr. Vončina se trudil in žertvoval za rokodelsko družbo, ni, da bi pravil, pa se tudi dopovedati ne da. Podučeval je svoje družnike — rokodelske pomočnike in dečke ali učence — sam in po druzih raznih naukov, p. verstva, jezikov, zemlje- in narodopisja, zgodovine, računstva, risanja, petja; skerbel je, da se vzbuja in vterjuje med njimi vera in čednost, delavnost in pridnost, složnost in ljubezen, veselje in kratkočasje; pospeševal po lepih igrah in duhovnih vajah tudi v tem stanu vede in umetnije. Ljubil jih je po očetovski, ali — kakor časih najljubši otrok očetu čini najhujše boli, tako so sim ter tje tudi ti družniki — raznih rokodelstev, narodnosti, dežel in deržav, celo verstev — prizadevali mu mnogotere sitnosti in bridkosti (gl. Zg. Danic. 1871 št. 46); vendar je
vzderževal svojo dražbo stanovitno do konca katoliško ter jej še pred smertjo poskerbel spretnega naslednika.
Učil je dr. Vončina v cerkvi in sicer v nunski, kjer je po želji ranjkega knezoškofa od 1. 1855 do 1859 imel nemške kerščanske nauke, da bi v Ljubljani bivajoči Nemci ne bili brez duhovne Hrane. Trudil se je verno, vendar bilo mu je slušateljev čedalje manj, da smo domači njegovi prijateljsko dražili dohtarja, da je v istini »Kirchenleerer!" Ali tudi blagi naslednik njegov se je skoro prepričal, da v našem mestu Nemcev ni, kteri bi marali za znanstveno podučevanje v verskih katoliških resnicah. Nauki ti so nehali, in dozorelo je mnenje občno, da tukajšnjim Nemcem bi popolnoma zadostovala križanska (križevniška) ali nemška (nomen omen) cerkev, po druzih pa naj bi se v beli Ljubljani le po slovenski oznanovala beseda božja!
Kar je Vončina kot bogoslovec bil pričel, to je nadaljeval kot bogoslovni profesor; pisaril je po nemški pridno v »Laibach. Zeitung" največ o svoji rokodelski družbi, o njenih napredkih in veselicah (božičnih, novoletnih, godovnih); poročal vanjo o znamenitih dogodbah na bogoslovnem ali cerkvenem polji, na pr. 1. 1854 o škofu Frideriku Baragu, 1. 1855 o nadškofu Andreju Gollmayru, 1. 1858 o smerti nunske prednjice matere Jožefe Alojzije, 1. 1859 o smerti knezoškofa Antona Alojzija, 1. 1860 o slovesnem vhodu knezoškofa Jerneja itd. — Prijatelj katoliškim družbam je naprošen od 1. 1858, kedar je na gimnaziji v veronauku na-mestoval obolelega kateheta Antona Globočnika (r. 1826, u. 1858), deloval za „Bonifacius-Verein"; v stanovskih naukih dopisoval mu je verli P. Chiaro Vascotti; sam je časih kaj sporočil v »Archiv fur Kirchenrecht" (B. Moi. Innsbruck 1859-61) itd. —
V tedanje dobe germanskem duhu je ranjki Leon časih celo resno poprijemal narodne družnike rokodelske in tudi iskrene bogoslovce slovanske; naposled pa je sam spoznal, da se krivda godi Slovencem, in da se narodu slovenskemu pomagati mora navkviško v dejanji — z besedo in s pisanjem. Lotil se je torej tega svetega posla ter ostal mu veren do zadnjega izdihljeja. Popolnoma poslovenil pa se je 1. 1863 o tisučnici slovanski, kedar smo blagovestnikoma slovanskima, ss. Cirilu in Metodu, napravili književno spomenico, in smo štirje duhovniki slovenski poromali cel6 na Velehrad in v zlato Prago! — Ne le med založniki, tudi med pisatelji omenjene spomenice „ZIati Vek" slovi dr. L. Vončina, kajti priobčil je v njej zgodovinsko prevažni sostavek: »Razkolništvo izhodnje cerkve v svojem začetku, razvitku in današnjem stanji" 1. 1863 v 8° str. 74—144 v §§. 13 s pripravnim vvodom, kjer pričenja razpravo na pr.:
»Kolikor krepkejše se slovanski rod zlasti avstrijanskega cesarstva okoli častitega ravno tisučletno-keršanskega Velehrada giblje, kolikor
glasnejše in slavniše po vesoljnem katoliško - slovanskem svetu odmeva slava apostoljskih bratov ss. Cirila in Metoda o tisučletnem veselo-hvaležnem spominu nju pervega prihoda med Slovane: toliko bridkejši žalost navdaja serce slehernega svoji domovini kakor tudi sv. katoliški veri, ktero sta ss. Ciril in Metod oznanovala, zvesto vdanega Slovana, ko se o tem slovesnem in splošnjem gibanji ozira na tiste kraje, od kterih je z zarjo dnevne svetlobe napočila tudi zarja večne resnice za vesoljni svet sploh in za Velehrad posebej, ter se razlila potem po zahodnjih ali večernih slovanskih krajih" itd. —
Vgodno je bil sprejet tedaj „ZIati Vek" in v znanstveni sodbi o njega sostavkih se o tem bere v Novic. 1863 str. 410 na pr.: „Z veseljem in občudovanjem nas je napolnil spis dr. Vončinov: »RazkolniŠtvo izhodnje cerkve". Znana nam je že davno njegova učenost, pa tako obširen predmet razložen na 35 straneh s historično zvestostjo v dostojnem jeziku popisati — temu treba nenavadnega dara, in mi pozdravljamo s srčnim veseljem novega odličnega pisatelja slovenskega."
Prijatelj poštenim družbam je dr. Vončina 1. 1863 vstopil v narodno Čitalnico ter je v odboru njenem marljivo deloval vse leta. — Tedaj se je osnovala naša Matica, in dr. Vončina je bil koj v pervem začasnem odboru, potem v opravilnem odseku, v kterem sta bila i dr. Bleiweis i dr. Costa, s kterima je Leon živel vedno v prijateljskih, malo da ne pobratimskih razmerah. V stalnem odboru je bil pervosednikov pervi namestnik in je razun več odborovih sej vodil celo dva občna zbora (I. IV.) slovenske Matice. V I. — 11. maj. 1865 — je v slovesnem ogovoru na pr. tudi omenil: »Danes je v rokah občnega zbora, da Matico spravi na pot, po kterem bode mogla delati slovenskemu narodu na korist in blagost. Matica doseže ta namen, če ne bode trpela v ulnjaku kvarljivih trotov; če nje ogenj ne bode požigal, ampak ogreval in svetil; če se bode ogibala vsega, kar bi utegnilo žaliti slovensko ljudstvo, ki je vdano katoliški cerkvi itd." (Letopis 1867 str. 9). — V IV. — 5. avg. 1868 — je nagovoril zbor blizo tako-le:
»Slavni zbor! Gotovo upanje, ki smo ga smeli gojiti, da bode današnjemu občnemu Matičnemu zboru predsedoval naš društveni prvosednik gosp. dr. L. To man, splavalo je po vodi, kajti naznanil nam je včeraj popoldne brzojavno, da mu brani bolezen, pričnemu biti pri današnjem velikem shodu. Moram se tedaj nenadoma jaz podvreči nalogi, da Vas, častna gospoda! prav priserčno pozdravim, in s svojimi slabimi močmi vodim pretresovanje reči, ki pridejo na dnevni red v ta namen, da se množi telo in pospešuje življenje našega Matičnega društva. Društveno življenje sicer štiriletni čas svojega dozdanjega obstanka nikakor ni hiralo, temuč širilo se je in rastlo bodi-si glede denarstvenih moči, bodi-si glede udov, kterih se od leta do leta več pridružuje, bodi-si glede knjig,
ktere ima društvo po svojem prvem namenu dajati na svitlo. Vendar kdo bi hotel tajiti, da je popolnoma pravična naša in vseh rodoljubov goreča želja, da se Matica naša v prihodnje še krepkejše razvija in še obilnejši sad prinaša? Kako to doseči, to ravno je namen naših skupnih letnih shodov; v ta namen smo se tudi danes tukaj zbrali. — Kar mene tiče, opominja me vest, da tajništvu, vsem odborovim odsekom in blagajniku očitno zahvalo izrečem za neutrudljivo in vspešno delovanje njihovo, o sebi pa moram odkritoserčno reči, da nisem kos mestu, kteremu se do-sihmal nisem mogel odpovedati". (Klici: »Ni res, Ni res!) Predsednik sklepa govor svoj s tem, da zboru na serce polaga sv. Avguština opomin: »In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus charitas", po tem načelu — pravi — bodemo v duhu rodoljubne edinosti nalogo, ki jo nam dnevni red ponuja, gotovo rešili v pospčh naše slovenske Matice in v dušni posel slovenskega naroda". (Klici: Slava! gl. Letopis 1869 str. 33, 34.) —
Napredoval je ranjki Leon tudi v cerkvenem delovanji in dostojanstvu p. 1. 1856 je postal v škofijski zakonski sodniji namestnik, 1. 1861 sodnijski, 1. 1865 konzistorijski sovetnik. — L. 1864 so ga domačini v Novem Vinodolskem izbrali za častnega svojega Čitalničarja. — V ta namen, da bi pospeševal vedo domovinsko, vstopil je v društvo Zgodovinsko, in služil mu za blagajnika od 1. 1865 do 1. 1868. — L. 1867 je postal ud družbe Kmetijske, in za obilne zasluge vzlasti po katoliški družbi Rokodelski častni mestničan Ljubljanski; tudi se ni bal koristno delovati v političnih društvih ter javno vstopiti v narodni volilni odbor za vojvodstvo Kranjsko (gl. Novic. 1867 str. 17. 34..), dasiravno se mu je protilo v brezimennih pismih, v živih psovkah, zanikarnih časnikih itd., in gled^ na vse to prav poje Resnicoljub:
„Trud vsestranski dovolj nam kaže, za narod slovenski Da mu je bilo serce, čiste ljubezni gorko.
Niso plašili ga zbirajoči na nebu se oblaki, Varno čolniček je plul, če je grozilo morje.
Kazal dejanski je vsim, kako se nam je boriti, Svetovati je znal, kakor oče ljubeč."
Dejanski pokazal je to res — opisavši življenje in delovanje slavnega rojaka slovenskega, kar je na svitlo dala družba sv. Mohora pod naslovom: »Friderik Baraga, pervi kranjski apostoljski misijonar in škof med Indijani v Ameriki". Spisal Dr. Leon Von-čina, profesor bogoslovja v Ljubljani. Natisnil J. Blaznik 1. 1869 v m. 8°. str. 198. — »Slovi med nami sedaj Vodnik, slovi Prešern; ali vendar — sem dejal jaz v pristavku str. 197: »Baraga, svetla zvezda na slovstvenem nebu kranjsko-slovenskem inočipve-indijanskem" — koliko Vodnikovih pesen, koliko Prešernovih poezij je razobčenih med prostim slovenskim ljudstvom; koliko pa je »Dušne Paše", »Zlatih Jabelk", »Nebeških Rož" itd., po kterih slovi in koristil
bode Baraga slovenskemu narodu?!" — Vončina sam pa sklepa svoje opisovanje str. 184—5:
»Tako je tedaj umeri mož preblage čiste Suše — mož ravnega serca, v kterem ni bilo ne ovinkov, ne zvijače; šel je v večni počitek mož neutrudljive delavnosti, mnozega terpljenja, mnozih britkosti in težav v vinogradu Gospodovem; zaspal je v Gospodu mož po volji Božji, mož po Kristusovem duhu, mož ljubezni, ki je vse svoje izverstne zmožnosti obračal Bogu v čast in ljudem v zveličanje, zlasti svojim ljubljenim divjakom; njegova dela ga bodo vedno hvalila ter v slavnem, hvaležnem spominu ohranila zlasti pri Indijanih v severnih krajih, kjer počiva njegovo truplo, dokler ga ne zbudi trobentni glas; in takrat — naj od svoje strani samo to še pristavimo — takrat se bo popolnoma vresničilo tisto tolaživno upanje in hrepenenje, ki je vedno navdajalo preblazega apo-steljna Indijanov, in ktero je 23 let pred svojo smertjo kaj lepo in milo razodel z besedami" itd. itd. — »Preobširna pisava preveč kroži in se z besedami in z izreki preobloži ter razum temni; prepočasna in dolgočasna svojo reč kroži in ongavi tako, da beseda poprej opeša, kakor konča", piše Slomšek (Drobt. 1862 str. 25); in iz tega vzroka smo na kakem radostnem potovanji smejali se ranjkemu Leonu, češ, da je besedo ali pisavo svojo vmeril preveč sam po sebi — prenadolgo, da bi trebalo jej škarij; ab ore Leonis libera me Domine (cf. ps. 21, 22); ali čestitali mu vselej brez zamere, kar je na pr. Gothe čestital prijatelju za god :
»Moge dem Lebensfaden sich spinnen, wie in der Prosa Dein Periode, bey dem leider die Lachesis schlaft."
Kar je v nekterih narodnih društvih utihovati jel duh katoliški, prevpivan po Mladoslovencih, umikal se je dr. Leon bolj v dobrodelne naprave, v katoliško društvo politiško, v katoliško družbo za Kranjsko itd., v kterih je delaven ud in odbornik nekterikrat govoril po nemški ali po slovenski (p. o zboru Vatikanskem; o Barbari Ubrikovi.. gl. Danic. 1869.) V katoliški družbi je sostavljal največ on latinske pa tudi nemške prošnje, čestitke ali hvalnice na pr. do deržavnega zbora o brezverskih postavah, do ministerstva za nauk in bogočastje, do papeževega nuncija (o Jezuitih v Repnjah), do bratov Čehov o Vaclavovi svečanosti, najrajši do ranjkega ljubeznjivega papeža Pija IX., čegar sloveči »Non possumus" ga je vedno navduševal (gl. Triglav IV. 11.) — Oj kako bi se bil ranjki vzra-doval tudi njegovega dostojnega naslednika, češ, mojega imena, Leona XIII!
Po pervi vzgoji Hrovat je znal Vončina še pozneje dokaj dobro hro-vaško govoriti in pisati, kar spričujejo mnogi njegovi prijateljski dopisi. — Neko dobo, kedar se mu pri nas na Kranjskem ni vGdlo prav po godu, hotel je celo prestopiti v biskupijo Senjsko, kar so mu pa odsvetovali iskreno vdani prijatelji, tedaj jedva sluteči, da ga po rani smerti Bog
Dr. Leon Vončina.	i1
če utegniti nezgodam še vekšim! — Sam blaga duša je imel vdanih prijateljev nebrojno v vseh stanovih; vzlasti svoji so si bili že tudi ranjki kanonik Janez Novak (r. 1798, u. 1871), profesor in kanonik Janez Poklukar (r. 1802, u. 1867), gimnazijski ravnatelj Janez Nečasek (r. 1813, u. 1866), kteri mi je o dr.L. Vončinu nekdaj sam dejal: »Nisem še našel doslej človeka, da bi se ga bil mogel tako priserčno okleniti; pri njem nahajam vse svoje misli in želje, kakor jih celo pri svojem bratu ne najdem". — V družbi tacih resničnih in blagih prijateljev bil je o kaki domači veselici veliki Lev — otrok. — Bil pa je do prijateljev svojih tudi resničen, kedar je pri njih opazil kake nepravosti ali napačnosti, o čemur svedočijo lahko njegovi še sedaj živoči predstojniki in nekdanji prijatelji, in nam očitno kažejo nektere njegove poslanice, post. »Offenes Schreiben an die Lobl. Redaction der Laibacher Ztg." 1. 1860; »Odprto pismo gospodu dr. Razlag u" v Slovencu 1. 1873. I. 6. itd., kar je po pravici vzbujalo tedaj pozornost in občudovanje. — Prijatelj je bil vzlasti samostanom, redovom ženskim in moškim, o kterih se je vedno rad razgovarjal. — Prijatelj je bil ljubim součencem, s kterimi je 4. avg. 1874 — le tri mesece pred smertjo — v dekanijski cerkvi Loški veselo obhajal petindvajsetletni«) svojega mašništva ali sreberno sv. mašo. — Sploh velja o njem o pravih prijateljih stari rek:
Amore, more, ore, re — Probantur amicitiae: Durch Lieb, Sitte, That und Mund — Wird erst die rechte Freundschaft kund.
Po tem takem se ni čuditi, da je vest o njegovi nevarni bolezni in prerani smerti z bridkostjo prešinila vse in da se je ta bridkost očitno razodevala o njegovem sprelepem pogrebu. »Koliko spoštovan bilje ranjki, pišejo Novice (1874 str. 359), sijajno je svetu pričal pogreb njegov, ki je bil tako velikansk, da je res le malo tacih. Ne le veliko število mest-janov in mestjank vdeležilo se je sprevoda, ki ga je vodil stolni dekan Zupan, temuč tudi iz bližnjih in daljnih krajev domovine naše prihitelo je mnogo čestiteljev in prijateljev njegovih, ljubljencu svojemu zadnjo čast skazat. Le birokracija ni bila zastopana pri pokopu, se ve da: kaj hoče ona pri pogrebu moža naroda, pri Slovanu z dušo in telesom?! Narodna čitalnica Ljubljanska, katoliško društvo, društvo rokodelskih pomočnikov in učencev so spremili sprevod s svojimi zastavami črno prepetimi, trugo pa so kinčali: krasni venec gospa Ljubljanskih, katerim iskren pomočnik je vsa leta bil pri obdarovanji ubozih šolskih otrok z zimsko obleko, — venec bogoslovcev, prehvaležnih mu učencev njegovih, venca rokodelskih pomočnikov in učencev, ki so v njem očeta svojega ljubili, — venec Matice slovenske, kateri podpredsednik je od prvega začetka bil, in venec narodne čitalnice, ki ga je visoko cenila kot mnogoletnega odbornika, ki nikdar
nikoli ni skrival srca svojega do majke Slave; hvaležen za to mu je pevski zbor njen pred hišo in na pokopališču zapel milo nagrobnico." — Vsem tem je jako vgodna bila iskrena javna zahvala, ktero je slavno-znani brat njegov, gosp. Ivan Vončina, župan Zagrebški, ginjen tolike ljubavi in tolikega spoštovanja do umerlega brata Leona, priobčil tedaj v slovenskih časnikih; kakor tudi solzica, ktero je v imenu součencev na grob preblazega součenca dr. Leona Vončina potočil (Zgod. Danica 1874 št. 46 str. 368) verli Janez Volčič, v kteri tuguje na pr.:
Naš Leon! kje si, ti značaj preblagi, Ponos in slava, součencem dragi, Naj mlajši, naš preljubljeni voditelj? Kje si, mladosti blaženi učitelj? Prijatlov tvojih trumi serce poka; Slovenija za taboj milo joka!
f