-----    19    -----
Politične stvari.
Razpor dunajskega ministerstva.
Dolgo je že znano svetu, da ste dve ostro ločeni stranki v ministerstvu, da namreč ministri Giskra, Herbst, Hasner, Plener in Brestel hodijo svojo, ministri Taafe, Potočki in Berger pa svojo pot — državni kancelar Beust nevidoma priklada stranki manjšine. Razpor minister-ski se je kazal tudi dosti očitno v prestolnem govoru, s kterim je Njegovo Veličanstvo odprlo sedanji državni zbor, al čeravno iz cesarjevega govora veje bolj duh sprave, ktera navdaja manjšino ministerstva, vendar je tej spravi odločno nasprotna petorka ministerstva pritrdila prestolnemu govoru in se s tem prav v protislovje postavila se svojim programom, kteri nikoli svetu ni bil skrivnost. In to je tista črna pika postopanja večine ministerske, ktero spomenica (memorandum) manjšine ministerske neusmiljeno pretresa tako-le: 10. dne decembra je presvitli cesar zahteval od ministerstva (vseh ministrov), naj mu predložijo nadroben program, kako bi se dala ustava v vsem izpeljati. 12. decembra je vse ministerstvo prestolni govor sprejelo; al že 18. decembra Giskrova stranka brez vednosti gori omenjenih 3 ministrov (mit Ignorirung ihrer drei Collegen) izroči cesarju spomenico, ktera v nasprotji s prestolnim govorom zanikuje potrebo porazumljenja in sprave z vsemi narodi, in ne samo v eno mer le trdi ustavo, kakor je dandanes, ampak brez pritrjenja deželnih zborov zagovarja celo prenaredbo volilnega reda v strogem centralističnem smislu ter se v sanjah ziblje, da se „kora-koma upor ukrene". Manjšina ministerska je na tako ravnanje večine prosila cesarja, naj jo izpusti iz ministerstva, in je Njegovemu Veličanstvu tudi svojo spomenico izročila.
Dolgo se ni vedelo na tanko jedro obeh spomenic, le ugibalo se je to in uno. Velike hvale vreden je bil tedaj sklep presvitlega cesarja, ki je dovolil, naj se svetu od besede do besede razglasi, kaj mu je ena, kaj druga stranka ministerstva pisala. In to se je zgodilo: „Wien. Ztg." je priobčila obe spomenici. S tem pa je Njegovo Veličanstvo ministerski spomenici podvrglo javni sodbi avstrijskih narodov. Izvrstno!
Ni tedaj čuda, da te dve spomenici zdaj zvonec nosite po vseh krogih političnih.
Zdaj naj le sklepate večini državnega zbora kar koli jima drago, — narodi vejo, kdo jim hoče pra-vicen biti, kdo ne.!
Zdaj pa tudi vemo, v kterem taboru je Avstrija!
Manjšina ministerska trdno stoji za spravo z 9emi narodi, večina ministerska pa trdovratno zagovarja ustavo decembersko kakoršna je.
Ce tudi spomenica manjšine jasno ne kaže, kako ona hoče na sedanji ustavi doseči porazumljenje in spravo z vsemi narodi, vendar kaže ona, da vidi in čuti, da po tem kolovozu kakor dozdaj gre Avstrija v pogubo, ker ne pride do notranjega mini.
Naj zdaj nektere glavne točke povemo iz vsake spomenice.
Spomenica večine ministerske priznava težavni stan državni, ker se drug druzemu zoperstavlja, al ona zahteva, da se stanovitno mora naprej iti na poti po decemberski ustavi začeti. Če ta ustava tudi ni brez pomanjkljivosti, vendar se jej ne more očitati, da preozke meje stavi deželni avtonomiji. Kdor hoče več, tak zahteva več kakor je pravo in potrebno; take zahteve izvirajo iz namer, ki so koristi državni nevarne. Zato se mora boj za obveljavo te ustave odločno in pre-vdarno kresati naprej. Da se upor proti ustavi ne bo kmalu premagal, to je gotovo; al premagal se bo sčasoma in polagoma, če je vlada popolnoma složna, zato smo sprožili potrebo, da se premeni volitveni red za državni zbor; to je sicer prememba ustave, al na ustavni
Eoti. Temu pa, da bi se državnopravno stališče posameznih raljestev inv dežel predrugačilo, se moramo krepko zo-perstaviti. Ce se Poljakom dovoli veča samostojnost, razdražimo Rusijo in upor druzih avstrijskih dežel bode tem huji; trdno moramo tedaj ^odbijati politiko Poljakov. Se več težav kot Poljaki pa Cehi delajo vladi; poskušalo se je ž njimi porazumljenje, pa brez vspeha. Federalizem je poguben državi. Ako se vpelje, bi nemško manjšino na noge spravil proti vladi, in če se to zgodi, ima vlada inteligencijo in kapital zoper sebe (po takem morajo tedaj Nemci gospodje biti!) Pemski deželni zbor razpustiti bi mogla le takošna vlada, ki želi Slovane ondi na vrh spraviti in sedanjo (nemško) večino odstraniti (spet le precartana skrb za Nemce!). Naposled povdarja spomenica potrebo tacega ministerstva, ki soglasno v vsem ravnd. —
Spomenica manjšine ministerske začenja s tem, da razglaša bistvo razpora ministerskega in ga v novem volitvenem redu za državni zbor išče; manjšina noče tega, kar večina, ker bilo bi to zoper ustavo. Potem popisuje na drobno, kako se je večina vedla, ko se je prestolni govor v ministerski skupščini delal, ki je bil v seji 12. decembra soglasno sprejet. Al kmalu se je večina zasuknila drugač — v svoji spomenici od 18. decembra se je odpovedala programu prestolnega govora. Tako čudno početje pa je toliko kot zapustiti načela tega govora. — Potem razjasnuje spomenica, kako se večina v svoji spomenici zapleta v protislovje, in ostro pretresa premembo volitnega reda, ktero naravnost nevarno imenuje. V taki premembi volitnega reda, ktera nič ne dovoli narodni opoziciji, mora ta očitno videti^ da vlada po Nemcih hoče zatirati druge narode. In kaj se bo zgodilo? Nezadovoljni Poljaki bodo zapustili državni zbor, ž njimi pa gredo tudi Slovenci in Tirolci (to je gotovo!), in v državnem zboru ne bo več zastopana zahodnja Avstrija, ampak sedela bode v njem samo vladi privržena nemška stranka. To bode nasledek premenjenega volitnega reda. In kako hoče ^ministerska večina „sčasoma in polagoma" vžugati Cehe? Že enkrat je vlada Pemsko djala v izjemni stan, ki pa ni nič zboljšal, le škodoval je. Manjšina ministerstva tedaj ne more nobenega zaupanja imeti do programa večininega. Program ministerske večine ni program večine narodov (res ni in nikoli ne bode!); v državnem zboru ima sicer večino za-se, al še ta večina ne bo velika. Ako bi pa vsi poslanci sedeli v državnem zboru, kterih zdaj v njem ni, gotovo bi zborova večina bila za spravo in porazumljenje s tistimi narodi, kteri hrbet obračajo sedanji ustavi, in ta ve-
------    20   ------
čina bilabi še veča, ako bi poslanci svoje volilce pozvali na govor. Zbor, osnovan po volitvenem redu, ki ga na-svetuje večina, bi hiral in naposled konec vzel sam po sebi. Zato je trdno prepričanje manjšine ministerske, da je sprave treba z narodno opozicijo in da ta stopi v skupno ustavno delovanja; al tudi mi hočemo, da se to zgodi po postavni, strogo ustavni poti. Le državni zbor naj sklepa o premembah ustave, in če on sklepa, bodo se odvrnile vse federalistične prenapetosti, vse sle po samostojnosti dežel, kterim smo tudi mi nasproti. Zato naj se razpusti sedanji državni zbor in naj se razpustijo deželni zbori in skliče naj se brž redni državni zbor, ki v razpravo vzame volitveno postavo in preraembo ustave. Da so Čehi dandanes tako silni nasprotniki, kriva je strast strankin ker so jim nektere osebe posebno zo-perne. Upati je, da po poti mirne sprave se tudi to predrugači. — To so glavne točke spomenice ministerske manjšine.
Bralci naši zdaj sami lahko sodijo spomenici, v kterih so razvite misli obeh strank ministerskih, in vidijo sami bistvo razpora, kakoršnega v vladnih krogih nikdar še ni bilo, kar Avstrija stoji. Ministerstvo je tu prav kakor stranka zoper stranko, in vendar bi vlada morala zmirom stati nad strankami! Kamo to pelje, žalostnega srca gleda vsak pošten Avstrijan. Zelo se bojimo, da ne bode nič dobrega!